You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
Ljudje se umirijo. Ugasnejo se luči. Začne se predstava. Julij Cezar. Ali 2012.<br />
Predstavo postavimo v prostor. Predstava, zgodba, odnosi so v vsakem prostoru drugačni:<br />
kvadratnem, velikem, svetlem ali valjastem, kakršen je izbran tokrat. Prav tako vsak<br />
prostor dobi svojo prostorskost šele z dogodkom, z uprizoritvijo. Pred njo ali po njej prostorskost<br />
ne obstaja, proizvedena je šele v sami uprizoritvi ali z njo. Ne glede na to, ali je prostor<br />
konkreten, je to tovarna, učilnica, dvorišče ali se dogaja na odru gledališča, so ti prostori vedno<br />
nestabilni in se spreminjajo z vsako spremembo pozicije ljudi, luči, glasov, objektov, gledalcev.<br />
(po Fischer - Lichte)<br />
Prostorskost sledi razvoju predstave, z elementi, z dogajanjem v delih postaja močnejša<br />
in se nato razpušča in prehaja v nove oblike ...<br />
Tokrat je dvorana izbrana. Črne stene, črna tla, črni stoli. Imamo en fizični prostor. Ljudje<br />
sedijo v krogu. Vsi so si blizu. V tem prostoru se zgodi zgodba enega trenutka ali tisoč let.<br />
Je smeh. Je ljubezen. Je smrt. Prijateljstvo. In umor. Pride večer. Jutro. Noč. Je eden, dva ali<br />
sto njih ... Na samo enem prostoru.<br />
Povedati želimo zgodbo. Z besedami, z gibi, s premiki, z dogajanjem. V prostoru.<br />
Obstaja konkretna zgodba. Obstajajo konkretni prostori dogajanja, ki<br />
pa s sporočilom v 2012 morda nimajo dosti skupnega. Zgodba je tista, ki ostaja<br />
večna. Od prostora ostanejo zgolj elementi, zgolj atmosfera, milje.<br />
Vprašanje je seveda, kako v precej specifični dvorani, ki je v svoji zgradbi razgibana,<br />
hkrati pa popolnoma centralna, oblikovati prostor, ki bo omogočal<br />
ustvarjati prave miljeje za vse trenutke v predstavi. Kako torej v enem prostoru<br />
pričarati vse prostore?<br />
Za osnovo je dvorana s svojo krožno zasnovo, ki omogoča dogajanje v centru<br />
pred gledalci, za hrbtom, na stopnišču, in tako že sama narekuje drugačna<br />
razmerja. Celotna dvorana postane oder, gledalci so blizu igralcem, gledalci<br />
se gledajo, drug drugemu postanejo kulisa. Spredaj postane zadaj in obratno,<br />
znotraj postane zunaj in obratno. Konkretno v takšnem prostoru lahko<br />
postane drugačno. V prostor vstavimo predmet. Ploščo. Črno. Potem rdečo. Jo položimo na<br />
tla. Obesimo v zrak. Prislonimo ob steno. Osvetlimo. Postane prosojna. Je miza. Je stol. Je<br />
krsta. Je prestol. Postane zrcalo.<br />
Nekje v tem krožnem prostoru med gledalci se zgodi vse. Iz enega prostora jih nastane<br />
več. Vodilo ostajajo spletke, ljubezen, oblast ... S prostorom spletke postajajo bolj zapletene,<br />
ljubezen nežnejša in oblast bolj umazana. In potem je vseeno, ali je to J. C. ali J. J.<br />
Literatura: Karin Rožman, u. d. i. a.FISCHER - LICHTE, Erika. Estetika performativnega.<br />
Prev. J. Drnovšek. Ljubljana: Študentska založba, 2008.
Change language