Septem artes liberales

Z
združevanjem nekaterih ministrstev pod eno skupno, kamor se je stisnilo
tudi ministrstvo za kulturo, so se zatresla tla. Umetnost, katere glavni
vir dohodka praviloma ni trg, se je začela spraševati, kaj se bo zgodilo sedaj.
Samo še dva koraka in bomo tam zunaj – na prostem (na trgu?) – tudi mi.
Tako se je začelo šelestenje tudi na Akademijskih hodnikih in po predavalnicah. Kritična
razmišljanja v povezavi s stanjem umetnosti so se izrazila v aktualnih projektih študentov.
A ne le na področju financiranja, temveč tudi vsebine. Ko se boste ozirali po produkcijah, boste
naleteli na marsikatero kritično ost, ki želi zarezati v naš tukaj in sedaj. Precej nekonvencionalno
je svoje stališče do vsebinske ravni umetnosti najbolje rečeno uprizorila skupina
G-FART na Tednu slovenske drame. (Pikantne podrobnosti najdete v nadaljevanju.) Najbolj
odmevni pa so bili glasovi Cankarjevih Hlapcev, ki jih je bilo moč slišati pred parlamentom.
(Zakaj in kako – v Ogleduhu, ki je, mimogrede, tokrat dobil kar lep kupček razglednic.)
Ta semester je bil torej prežet z vprašanji o umetnosti in trgu. Kako gre to dvoje skupaj?
Kako se prepleta? Kaj pomeni ena za drugega? Kakšna je promocija umetnosti in kakšna bi
morala biti? Se bo moralo mar oglaševanje sedaj izpopolniti, bo umetnost iznašla kakšno
novo taktiko?
Vsaka sprememba, posebej neljuba, zamaje varno okovje zgrajenega vsakdana. Zbudi nas
iz medle ustaljenosti. Zbudi nas! In tu se skriva ključ. Vsakič, ko se samoumevnosti postavijo
pod vprašaje, začnemo opažati nove line v zidu prepričanj in delovanja, skozi katere zaveje
svež veter. Ta navadno ne prinese le razumevanja ali celo rešitve situacije, ki nas je zamajala,
temveč privede do odkritja nečesa, česar v tem trenutku niti najmanj ne pričakujemo ...
Poleg tega pa takšne situacije zahtevajo iznajdljivost in ustvarjalnost. Mar ni prav to dvoje
tisto, kar podžiga umetnost?