Špegel: Das Ü Magazin, januar 2018

Bralni kotiček
na vsak način izogniti oz. bolje, jo preprečiti.
Je draga, tvegana in veliko ljudi bo nastradalo.
Seveda hkrati pove, da od vojne ni modro
bežati in če se obiraš z napadom boš verjetno
na strani poražencev oz. zamudil možnost
za zmago. Kljub temu, všeč mi je misel, da
je najboljša strategija tista, ki poskrbi, da do
vojne nikoli ne pride.
Prav tako mi je zelo všeč, da predstavi
psihologijo vsakega posamičnega člena vojske
in pojasni mehanizme za njo. Katere lastnosti
recimo bodo povzročale katere odzive in
kako vplivati na psiho lastne ter tuje vojske.
Na tem mestu je ponovno uporabljeno
vserekanje, saj dobri poveljniki znajo rečni
“ne”, vendar dobremu vladarju poveljniki
ne rečejo “ne”. Sedaj pa vedi, kdo ima prav.
Seveda pa je stvar mogoče vzeti na način, da
oba udeležena naj pošteno razmislita o svojih
prepričanjih, v kolikor prihaja do sporov.
Med drugimi morda omenim še misel,
da je vojno najbolje zmagati še preden se
začne, torej potek vojne je posledica skrbnih
priprav namesto vojaške sreče. Poziv k
premišljenemu ravnanju torej. Izogibanje
nepotrebnim žrtvam. Podobno misel, da
najboljši napad je napad na strategijo. Gre se
za kontradikcijo na prejšnjo misel, vendar če
se je nekdo skrbno pripravil na vojno, ga tvoj
napad zmede, torej dejansko potegne v vojno,
spravi na raven taktike brez resne strategije.
Razlikuje torej med napadom na sposobnost
bojevanja (telo) in volji bojevanja (um).
Umobili
Najbolj jasen umobol je vserekanje.
Predstavljate si naslednji konflikt. Idealna
vojska zaupa vladarju, poveljniki razmišljajo
s svojo glavo in imajo zaupanje svojih
podrejenih. Vladarjeve strategije naj ne pozna
nihče, saj posledično izdajalci in vohuni ne
bodo mogli posredovati genialnega načrta
nasprotniku. Kako naj torej v takšni situaciji
poveljniki ugovarjajo? Na ravni taktike ja,
vendar težava je, da načeloma ne vedo, čemu
je taktika namenjena, pač pa o tem le ugibajo.
Če bi vedeli, bi ne bila skrivnost.
In tovrstnih zapletov je cela gora. Saj
razumem zakaj, vendar vselej znova se vračam
pred dejstvo, da knjiga pove skrajno malo o
čemerkoli kar se tiče medčloveških odnosov,
kar je predstavljeno kot pomemben del vojne.
Prav tako sem izgubljal živce na njegovem
obračanju k davni preteklosti, kjer so bile
vojne precej pametnejše. Idealizira skratka
preteklost, ki je kratko malo ni bilo. Vselej
znova navaja lik davnega bojevnika. Če bi tak
lik obstajal, potem njegova knjiga verjetno
ne bi bila potrebna, mar ne? On seveda vse
to pozna in posreduje. Čudi me, da sam ni
ta mogočni, starodavni in nepremagljivi
Špegel: Das Ü Magazin - Januar 2018
7