Freedom MAGAZIN 2014

Kaj pa največje pasti?
Rekel bi, da je največja past puščave ta, da
jo podcenjujemo. Puščava je ogromno področje,
kjer ni naslednje vasi s pomočjo že čez 20
kilometrov. Pa tudi ceste, po kateri ti lahko kdo
pride na pomoč, v sipinah ni. Če gremo v puščavo
lahkomiselno, ošabno, polni samega sebe, se
lahko stvari končajo neprijetno.
Se odprave Desert Soul med sabo kaj spreminjajo,
razlikujejo?
Skozi več kot desetletje so bile odprave vselej
samo moja osebna izkušnja. Odkrival sem različne
puščave od Maroka do Egipta, od Sirije do Omana
in Jemna. In vsaka je seveda bila zgodba zase. Tudi
v Libiji, kjer sem bil ne vem več kolikokrat, je bilo
vsako prečkanje drugačno, vsaka puščavska odprava
je obdelala drugi konec te države, ki je večja kot
tri Francije skupaj. V zadnjih letih imam na odpravah
sopotnike. To so odprave v že znane dele puščave.
Zaradi trenutne politično-varnostne situacije
v arabskih deželah zahajam le v Tunizijo. Je pa tudi
Tunizija velika dežela s pestrim naborom različnih
puščavskih pokrajin, tako da na vsaki
odpravi uberemo kakšno drugačno
pot. Ker sem po naravi radoveden, vsakič
preverimo, odkrivamo kakšen nov
prehod, bodisi med gorskimi oazami
bodisi v sipinskem morju.
Puščavski čari in pasti
Kateri so največji čari puščave?
Mir. Neizmerne razsežnosti obzorij. V puščavi
se morda še bolj kot na odprtem morju zavemo
svoje majhnosti. Tako čudovito nočno nebo, brez
svetlobne onesnaženosti, kjer se zvezde vidijo
vse do horizonta, lahko verjetno začutimo samo
nekje sredi oceana ali v kakšnem ogromnem in
obsežnem gorskem masivu. Pomemben aspekt
doživljanja puščave je tudi ta, da smo v njej načeloma
prepuščeni sami sebi, svojim izkušnjam,
premišljenosti, previdnosti, iznajdljivosti, včasih
tudi drznosti, a ne predrznosti. Vse to pomeni,
da je puščava okolje, v katerem morajo biti naša
čutila in um ostri. To ostrino pa žal v našem
pretirano reguliranem in varnem svetu izgubljamo.
V puščavi smo čutila in um primorani, če
potujemo sami ali če vodimo odpravo, ponovno
izostriti. To pa nam povrne zavedanje, da živimo.
Da smo živi, da svoje življenje dejavno živimo in
ne zgolj gledamo, kako se nam pred očmi vrti
film o našem življenju.
Kako poteka dan na puščavski
avanturi?
Potek dneva je odvisen od tega, ali
spimo v kampu v oazi ali pa v bivaku,
ki ga postavimo na najprimernejši
lokaciji približno uro pred sončnim
zahodom. Vsi dnevi se sicer začnejo
z bujenjem ob sončnem vzhodu.
Sam se seveda zbudim kakšno uro
prej in za vse popotnike pripravim
zajtrk, ki se ob hladnih puščavskih
jutrih začne s toplo juho, potem
pa nadaljuje z bolj običajno
hrano za zajtrk. Po zajtrku in pripravi avtomobilov,
motociklov ali koles za dnevno etapo začnemo s
pospravljanjem oziroma »dvigovanjem« bivaka.
Vsakdo pospravi svoj šotor, pospravimo mize, stole,
smeti in prtljago, vse skupaj pa zložimo v asistenčni
tovornjak ali terenski avtomobil in karavana je
pripravljena za »dvig sidra.« Ne glede na to ali gre
za motoristično, kolesarsko ali avtomobilistično odpravo
– vsaka je zaradi specifike prevoznih sredstev
speljana po drugačni poti in drugačni podlagi – se
sredi dneva ustavimo za lažji prigrizek in obnovitev
moči. Rehidracija poteka sproti skozi ves dan iz t.i.
»camelbakov«, mehov za pijačo s cevko, speljano
k ustom. Ko kolesarimo, to ne počnemo ves dan,
temveč del dnevne etape prevozimo z asistenčnimi
vozili, ustavimo pa se načeloma približno uro
pred sončnim zahodom, postavimo šotore, se v
asistenčnem tovornjaku stuširamo in pripravimo
taborni ogenj, medtem pa v kuhinji v tovornjaku že
pripravljamo večerjo. Pod z zvezdami posutim ne-
»Prihranili smo čas in
energijo, ki bi ju sicer
porabili za zamudno
postavljanje šotorov.«
Tilen Gabrovšek
INTERVJU: Tilen Gabrovšek, Desert soul
33