Blogozija

BLOGOZIJA

Izbrana p o e z i j a in kratka p r o z a

š

MMC-jevega literarnega n at e c a j a

BLOGOZIJA

Pojasnilo podpisanih vzdevkov

Avtorji prispevkov so podpisani skladno s svojimi željami; torej bodisi s pravim imenom bodisi z

vzdevkom oziroma vzdevkom in pravim imenom hkrati. Gre za vzdevke, pod katerimi objavljajo

svoja dela na Mojem spletu (www.rtvslo.si/mojsplet).

2

Izbrana poezija in kratka proza MMC-jevega literarnega natečaja

KAZALO

Blogozija – uvodnik ................................................................................................ 3

POEZIJA

Verzenje 22 - Začenjanja Mi t j a Ši m e n c / Ti v e c Ož a r ................................................ 12

Verzenje 22 – Obglavljenje orhidej Mi t j a Ši m e n c / Ti v e c Ož a r ................................. 13

Verzenje 22 – Vstajanke Mi t j a Ši m e n c / Ti v e c Ož a r .................................................. 14

Ekstaza To m a ž Kr a n j c .............................................................................................. 16

Beraceva prošnja Kristian Ko ž e l j ............................................................................. 17

Spoznanje Kristian Ko ž e l j ......................................................................................... 18

Trenutek v trajanju -1 Ja s m i n a137 ............................................................................ 19

Iz tega življenja v lepše grem kraje An j a Ko r e t i č ........................................................ 20

Pritisni premor sredi skladbe življenja Do m e n Ro d e .................................................. 21

Adagio An j a Bo h i n e c ................................................................................................. 22

Prihod ... An j a Bo h i n e c .............................................................................................. 23

Piggy-bank Ka r m e n Jo r d a n ....................................................................................... 24

Kenguruji na smučišču Ja n k o Ke č e k ........................................................................... 25

Ravnovesja Ma r k Ar d e n t ............................................................................................. 26

V brezvetrju dneva Ma r k Ar d e n t .............................................................................. 27

Vprašanja Ma r k Ar d e n t ............................................................................................... 28

Med črnilom in peresom Ma r k Ar d e n t ..................................................................... 29

S temnimi je kamni tlakovana pot Ma r k Ar d e n t ....................................................... 30

Prišel je dan To m a ž Le š n i k ........................................................................................ 32

Revolucija To m a ž Le š n i k ........................................................................................... 33

Težko Ma j a Ka s t e l i c .................................................................................................. 34

Mala smrt: VI. Iv a No v a k ......................................................................................... 35

Nekaj takšnega kot zahvala polnomodremu Iv a No v a k ............................................ 36

Oprosti Ir e n n a ......................................................................................................... 37

Uvid Ir e n n a .............................................................................................................. 38

Demenca Ir e n n a ....................................................................................................... 39

Poleg Ir e n n a ............................................................................................................. 40

Izničenje Vi d o v s k i ..................................................................................................... 41

Rad bi ti povedal Vi d o v s k i ........................................................................................ 41

Nov vek do trenutka Uj e t a ....................................................................................... 42

Oprezovanje Sa b i n a Pa l m e r ....................................................................................... 43

Sonet I Sa b i n a Pa l m e r ............................................................................................... 44

3

BLOGOZIJA

Poltene luči Mo j c a Lo v r e c ......................................................................................... 45

Stik z realnostjo Le d s e p p e l i n .................................................................................... 46

brez 2 Vi v i j a n a Vitkovič .............................................................................................47

Odpiram okna na stežaj Vi v i j a n a Vitkovič ................................................................ 48

Veter Gw e n e t h ......................................................................................................... 49

Včasih me le zbode Za b l o j e n ................................................................................... 50

Le zakaj nosijo klovni ... Za b l o j e n ........................................................................... 52

Brez tebe sem Nix ................................................................................................... 53

Jaz bi se skril Nix .................................................................................................... 54

Rad me imej Kl a v d i j a Ku l a r .................................................................................... 55

Pusti me spati Ka t j a Pi r j e v e c ................................................................................... 57

Jesenska stezosledja Ba r b a ra Žv i r c ........................................................................... 58

Haiku Ma t e j a Ba r t o l ............................................................................................... 60

… Ol l i D. ................................................................................................................ 61

Ko te ni So n j a L. / Sh e e b a ......................................................................................... 62

Rojenje Ye a r n .......................................................................................................... 63

Zapis iz dnevika 1 Ja m e a ......................................................................................... 64

V omami Ar t i c o ...................................................................................................... 65

Odgrni ... Odvrzi ... Občuti ... Odpusti ... Al j a ž Ču d e n ............................................ 66

Sa r a Vo š i n e k .............................................................................................................. 67

Pod tihimi blazinicami prstov ... Ta m a ra Sm o l e j ....................................................... 68

Norost Ta m a ra Sm o l e j ............................................................................................... 69

Ena misel Ma š a Pr i j a t e l j .......................................................................................... 70

Čas Jo ž e Vid m a r ........................................................................................................ 71

Odhaja vlak Jo ž e Vid m a r ........................................................................................... 72

Hrepenenje Jo ž e Vid m a r ........................................................................................... 73

Psihoanaliza Al e k s a n d r a Ko c m u t .............................................................................. 74

Avtobusi Al e k s a n d r a Ko c m u t ................................................................................... 75

Avtobusi 2 Al e k s a n d r a Ko c m u t ................................................................................ 76

Štirje letni časi Al e k s a n d r a Ko c m u t .......................................................................... 77

La Bohemme Al e k s a n d r a Ko c m u t ............................................................................ 80

Stvarna Romanca 2 Al e k s a n d r a Ko c m u t ................................................................... 81

Zelena pravljica Al e k s a n d r a Ko c m u t ........................................................................ 82

Misli Mo r s Victrix .................................................................................................. 83

Poezija njemu ... Lu c i j a Mlinarič ............................................................................. 84

Brez tebe Šp e l a Re h e r ............................................................................................. 85

Spomini Is a b e l ........................................................................................................ 86

Nokturno Is a b e l ..................................................................................................... 87

Na svetu nisi sam Ma j a Vu č i n a ...................................................................................... 88

4


Tiha reka Is k a l e c ..................................................................................................... 89

Bila bi pomlad. Mo j c a Ma r š / Sh i a ............................................................................ 90

Prežeči dom An g e l???/g i r l ...................................................................................... 91

Sreča? Br a n k a Pi ž e n t ................................................................................................. 92

Prav res so slabi tvoji ti soneti Du d e k ...................................................................... 93

Zbogom Re l a t i v i s t .................................................................................................. 94

Varljive sanje Ja s n a Pintarič ..................................................................................... 96

Povej mi Dr a ž e n Ma t e š i ć ......................................................................................... 97

Prazna mladost Sa š o Ja n j a c ...................................................................................... 98

Ko si star _a n a_ ....................................................................................................... 105

nikoLi Sp a r k oFi n s a n i tY ........................................................................................... 106

Mlada lipa Pr im u s Ro c h w a l d ................................................................................... 107

Tvoje žareče oči Ve r e n a Ba l a ž i c ............................................................................... 109

Sveti na svet nasvet Ni k a Ma r o l t / Ic e-Co c o ............................................................ 110

Pogrešam te Ur o š Št a c u n / swislar .............................................................................. 112

Ni te več An j a Ma h n e .............................................................................................. 113

Zgodba lista Ko g n i t ................................................................................................ 114

Prepletene poti _a n c i_ ............................................................................................. 115

KRATKA PROZA

Ajin ples Ti n a Ja n ž i č ............................................................................................... 118

Vrtavček; pravljica o Vrtavčku Da v i d Iv a č i č ............................................................. 120

Če mi naročijo - 7 Iz t o k Ma j h e n i č .......................................................................... 121

Gospoda ni doma gnoj vozi Ma l i s l o n c e k ............................................................... 123

Radio mleko Ma l i s l o n c e k ...................................................................................... 124

Še ena noč Cl a y a .................................................................................................... 125

Ne potrebujem tvojih razlogov Cl a y a ..................................................................... 126

Ati, mami, kaj je to seks? Ja m e a .............................................................................. 127

Včasih Je r n e j a Ri b n i k a r ........................................................................................... 129

Mama, zlata mama Mi l e n a Miklavčič ..................................................................... 131

Angina Mi l e n a Miklavčič ....................................................................................... 135

Zarečeno Mi l e n a Miklavčič .................................................................................... 136

Arhitekt Aries Bi l o j e ............................................................................................. 139

Satira? Nekaj podobnega satiri Ma t e j Pu r g e r ........................................................ 142

Zimska zaspanost Po p e .......................................................................................... 146

Popoldanski klepet Ir e n n a ..................................................................................... 148

Stairway to heaven Lu c i j a Da č i ć ............................................................................. 152

Šah-mat! Ma r t i n Ur a n i č ......................................................................................... 155

5

BLOGOZIJA

6


Blogozija – uvodnik

Spletna revolucija je že zdavnaj končana. Evolucija pa se nadaljuje. Svoboda napisane

besede, ki jo ponujajo spletne aplikacije, kot so forumi, klepetalnice in blogi, je

omogočila odpiranje tudi najbolj zaprtih diktatur, našla je okno v svet najbolj skritim

vasicam, združila je neznane ljudi, osamljenim je dala družbo, veselim novo energijo,

radovednim nove izzive.

Vendar tudi ta zgodba ima drugo, temnejšo plat. Zlorabe, nadlegovanja, kriminal. Zato

smo se v MMC-ju v sodelovanju z Valom 202 odločili, da ne bomo samo omogočali

izražanja, ampak bomo tudi spodbujali ustvarjalnost, iskali kakovost in nagrajevali

presežke.

Literarni natečaj je samo ena izmed akcij, s katero želimo avtorjem in bralcem blogov

dati novo razsežnost, dodatno potrditev in spodbudo njihovemu iskanju, razmišljanju,

ustvarjanju. Blogozija, ki jo imate v rokah, je nastajala pol leta kot odprt, prostovoljen,

brezplačen spletni projekt. Knjiga, tradicionalen in večen medij, je nagrada in priznanje

vsem, ki so del naše spletne skupnosti. Od oblikovalcev, programerjev, administratorjev,

novinarjev, lektorjev do bralcev in avtorjev. Zahvala in čestitke vsem in na svidenje na

www.rtvslo.si/mojsplet.

Zv e z d a n Ma r t i č, v o d j a MMC

7

BLOGOZIJA

8


“Blog, zaprti svet sodobne brezmejnosti! “

l o s t n s p a c e

9

BLOGOZIJA

10


POEZIJA

11

BLOGOZIJA

Mi t j a Ši m e n c / Ti v e c Ož a r

Verzenje 22 - Začenjanja

Pišem.

Moj jezik je osmojen, odsekan,

lakomen in sestradan -

zato nemilostno spodsekan – v hipertrofičnem umevanju

opojne nerazumskosti –

Pišem.

Neumorni komutator:

pišem, da živim,

in za drobcen -im

na koncu svojega živ;

iz žil v pero,

za vse prisrčne male katastrofe

– neizbrisno –,

za vsaj prgišče zvezdnih usedlin,

ko vse ostalo bo prešlo.

12



Verzenje 22 – Obglavljenje orhidej

Obglavljenje orhidej

s sončnimi žicami

v rožniku

pripenja na okno

nerožnat nasmeh.

Iz preteklosti popadljiv pes

pošilja ugrize

in njegova veriga

rožlja v prihodnost.

Zadnji korak –

kakšen je tisti čez?

Kri nenadoma obstane

in vse

zgrmi v globino.

Koga imaš, da bo zakričal?

II

Obglavljenje orhidej –

njihovi cvetovi v nevidnih mrežah

temnega ribiča.

Visokoleteče

besede,

kot da strmoglavljajo

druga za drugo,

se zaletavajo ob črno noč,

privezane na grlena sidra.

13

BLOGOZIJA

»Povej naprej,«

se razlega po poparjenih strehah,

prihuljeno,

mimo bezgovega peristila.

Zakoreniniti – seveda,

najlažji pobeg

v vzvratno spanje,

za nevidno lučjo v daljavi,

v zasanjani barjanski travi.


Verzenje 22 – Vstajanke

TEMPELJ NOČI

Šepet satena – žametni odmev,

dražest obljube, hrepenenje

razlije vroč meden usmev,

oči zastrte – v njih žarjenje.

Opojne rjuhe – gube valoveče

vžgo se v krčevitem plesu,

pritajeni krik ovije sveče,

dvigne zastor – mesečina v lesu.

LET NAD OGNJIŠČEM

Pobegla koralda – beraška luna

izmed tektonike sivih meglic

mežikaje zdrsne v senena usta

košenice in v nasprotni smeri klic

– ko je odrejena v plamenu

14


med cvrčanjem atomov nova praha,

odloži budnost na vesoljnem temenu –

krhkega metulja – rjavega samotnjaka.

UMRLA JE MISEL

Črni krokar – bela breza

v gozdu daleč za vasjo,

noč že svoje prste steza

liže Sonce – vse temno.

Perje hladno – bled izdih

veter spiha v vela krila,

praznina vpije zadnji stih,

misli strte – utihne žila.

15

BLOGOZIJA

To m a ž Kr a n j c

Ekstaza

utapljaš se v objemu jutranjega sonca

obsojena na mamljivo kvazismrt

z odprtimi dlanmi tiho zreš v daljni nekam

blažene so misli nate in ko te ni je v mojem srcu amerika

ujet sem v čarobnost najinega dneva

prepredenega z betonsko domišljijo

padam med tisočere zaklade

pričarane skozi nedolžne oči sebe otroka

moja peresa te iščejo v neskončnem lebdenju

ujeta v pomladanski kaos

misli odidejo prideš ti

prozoren nasmeh in odločanje zate

krohot ptic ujed zbistri dušo

ujeto v vsak nov žvižg plastičnega ptiča

v skednju zla iščem pomlad

najdem tebe mojo novo usodo

v poplavi nebes iščem smisel

obzorje je zaspano rdeče

zavpijem ti skozi steno prisluha

ljubim te ljubim brez smisla

16


Kristian Ko ž e l j

Beračeva prošnja

Berač sem,

ki brezdlani roki

hrepeneče dviga k tebi.

Rotim te,

milostno odvrzi le

pogled, nasmeh ali besedo

v prazno skledo mojega duha.

A ti le mimo greš,

spregledaš smet pod svojimi nogami,

ki ljubi te, kot Bog je ljubil,

da brezoblični Nič

postal bi čudež novega sveta.

Berač sem, draga,

brez dlani …

rotim te, ne dovoli,

da ostal bi tudi brez srca.

17

BLOGOZIJA

Kristian Ko ž e l j

Spoznanje

Lepoto videl sem,

kako prebiva v neskončnih dvorih

nikoli ranjene Ljubezni.

In zrl sem v oko,

ki je žarelo bolj, kot sveti večna luč

pod Stvarnikovimi nogami.

Bil nežen le dotik je drobcene roké,

ki stresel me je kakor tisti kup zemljé,

ko Bog je vlil življenje Adamu v srce.

Zbudil sem se …

Objokan kot zgarani romar,

ki se po večnem tavanju

v deželi senc, obupa in strahov,

je končno zrušil pred Boga

in vrnil se domov.

To noč sem te spoznal …

18


Ja s m i n a137

Trenutek v trajanju -1

Vsebina nad časom

Vsebina nad časom

stikanje zrkel priprtih oči

mokri pogledi vlažijo belo odejo

diham vdihe izdihov

presežek

ustnic nad kožo

razlivanje črne v rdečo

črkuj me

od zgoraj navzdol

in jemlji

počasi

po eno samo mene

premeči in spoji

v besede

berljivih

bližin.

19

BLOGOZIJA

An j a Ko r e t i č

Iz tega življenja v lepše grem kraje

Iz tega življenja v lepše grem kraje,

v kako zelo lepše, izreči ne znam!

S pozavno v naročju odhajam drugam,

stran od tegob, v daljno krasne postaje!

Tam zven harmonij me v sanje zamaje,

tam svoje vse dni si s toplino obdam

in pesem, ki poje, če strt si in sam,

s svojim mi tonom blaži ran vzdihljáje!

Znali ljudje so tako me zabosti,

da več mi srcé in telo ne živí,

glasbi izrekam zdaj svoje bridkosti.

Kako me ta svet in življenje bolí!

Ko zunaj norim od divje mladosti,

a srcu se lomijo stare kosti ...

20


Do m e n Ro d e

Pritisni premor sredi skladbe življenja

Nekdo mora umreti, da bi drugi bolj cenili življenje … nisem še pripravljen za

ure do večnosti. Oprostite mi! Rad bi slavil obstoj. Vendar, če kdo potrebuje

nekaj dni preložitve zastonj prevoza po reki Stiks, sem pripravljen svoje življenje

pavzirati za določen čas. Recimo do četrtka.

21

BLOGOZIJA

An j a Bo h i n e c

Adagio

Počasi ...

Zvok kontrabasov kot srca utrip ...

Bije ...

Tožna melodija ostalih godal

tako legato

kot solze, ki iz globočin duše vró na plan ...

In orgel glasovi kot duša vpijoča v nebo ...

In prva violina tam solo igra ...

Žalostinko ...

Daleč,

tiho,

tišje ...

dokler ne zamre še zadnji udarec

na strune godal ...

22


An j a Bo h i n e c

Prihod ...

Čutim novo pesem ...

Čakam le,

da dozori

v mislih, glavi,

da iz srca pride,

se iz duše izlije,

da v ustih izzveni,

k očem, ušesom poleti

in v tebi obsedi.

23

BLOGOZIJA

Ka r m e n Jo r d a n

Piggy-bank

Staneš natanko srečo in pol.

Na črnem trgu, seveda.

In te kupim.

In te shranim.

Za hude čase ...

24


Ja n k o Ke č e k

Kenguruji na smučišču

Kenguruji plešejo po smučišču,

morski psi hrustajo samo banane,

snežaki tulijo sredi savane,

okostnjaki skačejo po plesišču.

Pravica ne stanuje na sodišču,

še vedno brez obliža krast so rane,

mediji so šola za telebane,

Sonetni venec ihti na smetišču.

Zdaj je že vijolične barve krava,

po izpušnih plinih diši vsak cvet,

zvitek toaletnega papirja je ustava.

Kam pluje ta frnikolasti planet,

bo zelenela človeku še trava,

se bo še našel kdo, ki pobral bo smet?

25

BLOGOZIJA

Ma r k Ar d e n t

Ravnovesja

Kakor volja, ki vedno najde pot,

tako tudi človek najde voljo

in stvari se gibljejo

v ravnovesju

z vsem

in s seboj ...

Kakor Luna v temni noči

odigra Sonce svojo vlogo

in megla se dviga ...

počasi ...

dokler ni povsem jasno nebo.

In nasmeh se razleze

in pogled je jasen ...

in jasno je jutro,

ker nakazuje novi dan.

In sonce je sijalo

ter veter dehtel ...

In obala je zaživela

v pesmi valov ...

26


Ma r k Ar d e n t

V brezvetrju dneva

Ko ugasnejo plameni,

ki silijo iz globine ...

mogočni zublji ...

modrega plamena ...

takrat ...

ničesar ni,

kar bi ogrelo hlad

v temni hladni

noči duše ...

Ko posušijo se

še zadnje kaplje ...

v vodnjaku ...

nekdaj neusahljivega

izvira žive vode ...

takrat ...

ničesar ni,

kar bi osvežilo tebe,

popotnika iz daljnjih

modrin globine ...

in vse je tako,

kot je bilo

pred začetkom časa

in koncem začetkov ...

S skale sveta

27

BLOGOZIJA

se dvigne ptica.

Vse je nekje ...

in nikjer ...

Zamah kril ...

V brezvetrju dneva

se rojeva nov dan ...

Ma r k Ar d e n t

Vprašanja

Vpraševalec vztraja pri vprašanjih,

al’ lačni kamni so al’ siti.

Izpolniti se želi v teh spoznanjih,

misleč, potrebnih, nujnih mu; njegovi biti.

28


Ma r k Ar d e n t

Med črnilom in peresom

Zajadra skozi hladen zrak nebeška ptica,

oblaki sivi leno se povprek valijo.

Modrina sramežljivo skozi njih pronica,

se sonce nekam je v daljavo skrilo.

Zaplesale ples prve so snežinke,

sedle na podlago belih polj in streh.

Upočasnile so spodaj vseh živečih njih premike,

v hiškah ob kresočem ognju se razlega smeh.

Ledene sveče se z vejevja dreves lesketajo,

smaragdna reka že povsem je poledenela.

Panorame modro-bela snežna je odeja.

Se snežinke plesu vse živahneje predajo.

Zarisana je v oknu tem velika slika,

idile zimske vse pod odejo zdaj počiva.

Se veter hladen stekla toplega dotika;

v kaminu ogenj prasketa; svetloba je igriva.

Postavim belega papirja list, med črnilom in peresom

je navdiha pesniškega v zraku priokus.

V elementih dozorel je čas za novo pesem.

Prižganega kadila vonj zapolni prostor: mošus.

29

BLOGOZIJA

Ma r k Ar d e n t

S temnimi je kamni tlakovana pot

S temnimi je kamni tlakovana pot

po kateri sledil je Afroditi

Adonis, čakajoč ob tej poti.

Lunina svetloba je ovila s srebrom

nasade oranževcev ob skriti poti,

ki je vodila do njenega svetišča,

postavljenega v edinstven namen

tega njenega prihoda.

So prežale sence, skrite v lunini svetlobi

in ta jih je v temi obsijala,

zakrila jih do njihovega izginotja.

Se porta Afroditinega je svetišča,

vse do vstopa njunega, odprla na stežaj;

za njima sled prežeča se izgubila je v sencah,

zavedenim v iluziji temne srebrnine.

Stopnice mavrične te vzpenjajo se do neba,

obdane z vonjem opojnega jasmina.

V svetu iznad sveta in sveta v svetu

se v gaju rožmarinovem zazreta vase

prek drugega, iz sebe, vase,

ko v eno se prepleteta telesi.

In misli so svobodne, kakor sanje

v prostranosti neizmernih stez

nebeških teh vrtov.

Je čas izgubil vlogo dimenzije

v prepletu enosti v dveh.

30


In prostoru dano dimenzije je le v tej meri,

kolikor zemeljskega terja od teles.

Brezčasje v prostoru asistira plesu

senc v mesečini.

Ničesar ni, kar moglo bi odvzeti,

niti ni tega, kar moglo bi pridati,

ker vse je tu, ki je, in v tem niču,

ki je vse, ker ta je vse,

kar je in ni, obenem.

Razumeti ni potrebno, ne dognati;

niti ratia kot iščočega glasu tu vnašat.

Ker je razumu povsem to nedognano,

zakrito je in onkraj vseh je teh meja.

V oči modrine se zarisal Adonisov je odraz,

v mraku lune te opojne srebrnine;

obstal je njega v njej, Afroditin čas.

V prepletu glas potuje skozi prostor,

in potuje obenem s tem še skozi čas.

V enem je eno in eno v enem,

kar resnično ni dobi obliko

in resnično izgublja svojo iluzijo,

iluzorno si podaja roko z bistvom.

Splete silhueta iz sanj se niti,

in eksistira v lastnem dejstvu.

In mošusa se vonj preplete z vonjem opojnega jasmina.

31

BLOGOZIJA

To m a ž Le š n i k

Prišel je dan

Prišel je dan,

prišel je, ker je moral priti,

s seboj prinesel je grenak spomin,

ki se ne da ga pozabiti.

Pod diamantnim lestencem nebesnega svoda,

tam veter jenjava in nosi besede,

besede in krike

krik žrtev nedolžnih k nam

z Daljnega vzhoda.

Izmili dlani smo,

oprali smo kri,

komu zdaj mar je

za vse te ljudi.

Prišel je dan,

prišel je, ker je moral priti.

32


To m a ž Le š n i k

Revolucija

Kam šla je revolucija,

ki vzela nam je vid,

pred nami zdaj ni več sveta,

pred nami je le zid.

Zaman le govoričite

in govoričite tja v en dan,

pojdite in zakričite:

“Pahnili smo ga

in omahnil je – pogan!”

Za vero in cesarja spisano v Bahrainu 2008

33

BLOGOZIJA

Ma j a Ka s t e l i c

Težko

Tako težko je

ostati dober

kadar pada dež

in mane vpijoče

trkajo na tvoje votlo srce

kot svinčene kaplje

na lončeno streho

tako težko je

gledati gor

kadar te brezno požira s poljubi

tako kot ti je všeč

in ti strasti šumijo na bobniče

in ti z mehkimi dlanmi pokrivajo oči

kadar si težko pijan od črnega vina

ni lahko biti dober

če želiš biti slab.

34


Iv a No v a k

Mala smrt: VI.

živim v beli sobi

z modrimi črkami

nek gospod je šest let

živel v gozdu

se skoraj izstradal

ugotovil je,

da to ni pot do

živim pod belo odejo

z modrimi črkami

nek gospod je

znorel zadnje leto

svojega življenja

bil je tudi filolog

ali pa najprej

živim v beli obleki

z modrimi črkami

neki gospod

se je bal

da bo izgubil črke

če ne bo zraven njih

vseeno je pisal

živim v beli krsti

z rdečimi kapljami

35

BLOGOZIJA

Iv a No v a k

Nekaj takšnega kot zahvala

polnomodremu

Še preden se začne dan

prisluhniti življenju

in mu, kot otrok reči veliki da

pustiti si biti v besedi z njim,

ki je enaka tvoji,

a različna od mene.

Ali zmoreš preseči prepad med svojim in mojim?

Boš zmogel razumeti?

Si boš znal razložiti?

Govoriva isti jezik, ki ga nagovarja veliki da

življenja.

Bi lahko zanikal nagovor?

Bi lahko zanikal pesem?

bom popila skodelico čaja

pomislila nate

poljubila in se zahvalila

polnomodrosti

ki oživlja in odgovarja življenju.

(nekaj takega kot zahvala

za to, kar znaš videti

v in prek mene.

In kar zmorem potem jaz

v srečavanju s tabo – mojim drugim –

videti v in prek sebe.)

36


Ir e n n a

Oprosti

Če znala bi dati vse nauke prerokov,

v ljubezni rodila bi smisel na veke,

za večno bit sreče pozabila svete

besede mrtvakov sovraštva z okopov.

A človek vseh časov korakam za slavo,

hlepim po svobodi v igrah na zmago,

sebično le bedo ustvarjam za sabo,

še v sebi otroka obsojam na stavo.

Saj lažem, da zmogla bi himno prostosti,

ko hočem rešiti norosti te Zemlje,

mit vojne življenja mi ves pogum jemlje

in mala sirota le prosim – oprosti.

37

BLOGOZIJA

Ir e n n a

Uvid

Pokorno javljam,

da je metulj razprl krila,

da mu muha za zdaj ni sledila

da je na travniku najbrž trava

in v gozdu paša za divje čebele.

Pokorno javljam,

da so se bilke v lučke odele

in nekateri temu pravijo regrat,

da je pod starim hrastom potok

in se v njem namaka salamandra (dvakrat) otrok.

Pokorno javljam,

da sem si otroka izmislil, ker namreč nima rumenih lis

in zraven je treba dodati, da se mi pravkar dozdeva

kako bi bil ekosistem v resnici zelo enostavna zadeva

če ne bi kar naprej buljili v Discovery Channel

(in si želeli poljuba od mame volkulje).

Ja, če bi dejansko res buljili tja.

Pokorno javljam, da razumem.

(p.s.: enciklopedija pravi, da je močerad izgubil opisano okrasje na gori, ne vem

no)

38


Ir e n n a

Demenca

Ej – stari, pozabila sva,

pozabila na meduzo

veš, na tisto sluzasto zdrizo

polno vode, ki ugrizne

pa na suhem od nje ostane

samo neka membrana brez ust

in sploh brez organov.

Ej, mogoče sva zato pozabila nanjo.

Ali pa, ker nisva v šoli v naravi.

Ampak otroci so, ej – stari, oni so

in vedo kaj so meduze, vedo, vedo,

vedo, kaj grize, ker to je pomembno.

Veš, pomembno, stari?

Smejali se nama bodo, ker sva pozabila!

39

BLOGOZIJA

Ir e n n a

Poleg

Brnenje v škatli, zrenje v škatlo, škatla je kvader, iz škatle ne pomaga,

vraga, računalnik je in melje ponaredek, projo, svojo, mojo,

tvojo vsevednost za devetimi gorami s hitrimi nogami.

Pripetimi na čudne tokove, medove v noči, ponoči,

ko bi morali delati čudeže, da bi zadržali madeže

naslednjega tedna predvidljivo usranih cunj

v središču pozornosti, pokornosti, spokojnosti.

Noči, ko bi moral narediti vse, kar drugi niso.

Pozabiti vse, kar drugi so in niso, odvisno

ali bi z njimi delil čik, pivo, otroke ali stanovanje,

sranje. Brnenje ne poneha, dokler ne ugasneš sobe.

Gnilobe. Odurno gromozanskega vakuuma tesnobe.

Grenkobe, tečnobe, ki jo poje zunajtelesno zenovsko maščevanje,

pričevanje prišleka, ki se postavi poleg in da mir, ne da mu to ukažeš.

Umažeš s prvo besedo. Tišina je pregroba za bežen vsakdan in takšno noč.

Pomoč, pomoč, le proč beži misel normalna, da bila bi preudarna udari preveč.

Odveč kot polinom, ki ga moraš rešiti, zakaj, če je lepa že prva vrstica? Potica.

Bo zrasla na odvodu. Odvajanje puhlosti v besedah združevanja puhlosti

prenažrtih, ki puhlarijo zavestno v pridobitvenih dejavnostih na sejmu v noči s

petka na soboto.

Največja puhlost je drveti z avtom in uiti smrti s pijanim voznikom.

Najmanjša je zavrniti srečanje in uzreti popolnost pristne bebavosti trezen. Greš

peš. Ostani.

Na starost bom betežen. Nadležen.

Bodi pripravljen, vedno pripravljen. Oh, zahvaljen.

Le tiho, mir, prostor za morebitno opravičilo in taco v smeri daj mi novo

opravilo.

Zagotovilo. Uspeh je na dlani. Greš peš? Ostani.

40


Vi d o v s k i

Izničenje

Moje delo je končano.

Ne upiram se več

skušnjavam. Mudi se mi.

Bližam se drevesom.

Pred mano pa nikogar.

Vi d o v s k i

Rad bi ti povedal

Rad bi izpil iz tebe

vse, kar te dela neumno.

Rad bi ti povedal dragi, draga,

saj je vseeno kdo si, da pojdi

proč. Kajti kar je blizu ne boli.

41

BLOGOZIJA

Uj e t a

Nov vek do trenutka

Nov vek do trenutka

Niso vse sekunde enako dolge

in ne trajajo vsi trenutki le hip.

Ko priznam ti, da te ljubim,

nastopi nov vek do tvojega odgovora.

V tvojih očeh počasi se rojeva nasmeh ...

Zadiham šele, ko ti sreča umije obraz.

...

Nisem vedela,

da lahko tako dolgo zadržujem sapo!

42


Sa b i n a Pa l m e r

Oprezovanje

Gledam, sledim, čakam, preverjam te,

vse tvoje besede, poglede, reakcije:

drobno razliko v gubi smejalni,

v tvojem pogledu odtenek pravi,

morda gib tvoje roke ali nagib le telesa,

nekaj, kar koli, kar vodi v nebesa,

toplino v nasmehu,

zven glasu ob šepetu ...

Gledam žilo – utripa malce hitreje?

Voham kolonjsko, ko veter zaveje?

Si trznil, ko s šalom sem te oplazila?

Se zdrznil, ko z lasmi sem se te dotaknila?

Čakam in prosim, da zgodilo bi se,

to, na kar dolgo že upa srce.

43

BLOGOZIJA

Sa b i n a Pa l m e r

Sonet I

Na temnem mostu slovo sem ti dala,

solza na licu je sled zapustila,

sonce in veter sta jo posušila,

nisi bil poleg, sem sama jokala.

Še kot dva otroka sva se spoznala,

drug drugemu nisva nič obljubila,

le tiho sem te v srce zaklenila,

da ljubim, nikoli nisem priznala.

Je nama poti življenje ločilo,

misli si begal mi znova in znova,

grel me je drugi, ko me je hladilo,

ljubi, spoznal ne boš mojega boja,

ne gre več, danes se bo zgodilo,

žena bom možu drugačnega kova.

44


Mo j c a Lo v r e c

Poltene luči

sledim korakom

najinega razpotja

raziskujoč obrise

tvojega telesa

v križišču objema

zapiram oči

da še bolj čutim

prihajajoče dotike

ko me paraš na pol

razklana

obstanem na tleh

strtih pogledov

in mrtvih besed

in v njih hotnost

ki razžira zrak

v vročini puhti pot

s sladkobnim vonjem

ženskega parfuma

in izliva prekletost

v razdražene čute

45

BLOGOZIJA

Le d s e p p e l i n

Stik z realnostjo

Svet moj, v tebe najraje se zatečem ...

Takrat ko s čustvi se preveč opečem ...

Intervju imam s samim sabo ...

Kaj vse bi dal za takšno babo ...

Zres’n se! Kdo pa hoče te barabo ...

Razvedri me ta trenutek, ki potem ga sanjam ...

Emocija, ki pravi naj se ti klanjam ...

Amor je tisti, ki se z mano poigrava ...

Ljubezen ... zakaj to ni zabava ...

Nositi takšno breme, to ni šala ...

Osvobodit ne more se je nit’ budala ...

Stvarnost božjo vedno rad zapuščam ...

Tebi, ki to bereš prej vse odpuščam ...

Jutro pride, žalostno, da je konec iluzije ...

Oblečem se, da preživim vse kozlarije ...

46


Vi v i j a n a Vitkovič

brez 2

Odpriva noč

božajočim vzdihom

zadnjega poletja

nevihtnim rosam

da operejo resnico

odpriva noč

drznim tatovom ženskih src

črnim očem razgaljenih hostes

odpriva noč

… poljubi me pod popek …

47

BLOGOZIJA

Vi v i j a n a Vitkovič

Odpiram okna na stežaj

Dežuje. Ujeta sem v sobani nedeljske topline, zavita v modro odejo starega

fotelja. Zunaj je jesen. Tista jesen, ki me vsako leto potisne še globlje v otožnost

in samoto. In dež. In sivina. Meni pa se smeje. Stekla bi v dež in te objela, če

bi se prikazal pod oknom in mi pripovedoval podoknico pod črnim dežnikom.

Kdo je? Popila bi kaplje dežja, ki bi se zalezle pod tvoje dlani. Potem bi plesala.

Plesala, kot pleševa samo midva v korakih dotikov brezčasnih in pred ljudmi bi

bila oklep, ki odbije vse hudo, ki je kar na lepem postalo nepomembno. Kar je in

kar sva, je zibelka, v kateri me zazibaš v sen in kjer sem srečna. Tudi sama v tem

deževnem dnevu. V mislih nate in na večer, ko me boš poljubil, da bom drhteče

odspala noč v pričakovanju novega poljuba.

48


Gw e n e t h

Veter

Veter.

Veter, ki brije skozi kosti,

skozi oči,

skozi pajčevine srca …

V kosteh dolbe nove praznine,

z ledenim leskom reže v oči

in trga pajčevine.

Sneg.

Sneg, ki naletava na kosti,

na oči,

na pajčevine srca …

Prikril je kosti s kosi tišine.

Očem zaprl veke.

S snežinkami lovi

ostanke pajčevine.

49

BLOGOZIJA

Za b l o j e n

Včasih me le zbode

Včasih me le zbode

Preseneti.

Priznam,

tudi razočara.

Včasih me tudi vzburi.

Bodisi tukaj,

ali v jutranjem

zamegljenem svitu.

Ali v večernem

nežnem drgetu.

Včasih me pa tudi strese.

Kakor, da bi se vsi organi,

kot kontinenti

zaleteli eden v drugega.

Včasih me tudi objame.

Me varno zapelje

iz mojih zablod.

Mi kaže pot.

Pot za pobeg,

draž skoka

in neskončno blazen občutek

letenja,

lebdenja.

50


Ne le včasih.

Ne le vse to.

Še več je moja

žalost zame.

Kot hlapljiva sled

mojega

umrlega nasmeha.

51

BLOGOZIJA

Za b l o j e n

Le zakaj nosijo klovni ...

Le zakaj nosijo klovni

grozno velike čevlje

in hlače na naramnice?

In so še vedno žalostni.

Le zakaj opazujem svet

in vse okrog mene

skozi šivankino uho?

Morda zato, ker mi je dolgčas?

Le zakaj več ni

nedolžnih besed?

Vse besede namreč danes

zasekajo kot sekira.

V to moje mehko in

predano dušo ter telo.

Le zakaj je moj

pogled tako izmučen

in osivel?

Se zato tudi komedijam

več ne smejem?

52


Nix

Brez tebe sem

Jaz brez tebe sem kot ptica brez perja,

kot klošar brez odeje, kot pisatelj brez papirja,

kot kmet brez krompirja, kot nevihta, ki se umirja.

Jaz brez tebe sem

kot kričeča roza šminka, kot kanta izza ovinka,

kot strgane hlače, kot delavec brez plače,

kot kopalec brez brisače, kot šejk brez svoje palače,

kot razigran otrok brez svoje igrače,

kot črno-bela paleta, kot zmenek brez dekleta.

Jaz brez tebe sem

kot pica brez salame, kot očka brez mame,

kot papirček, ki ga vržeš in na cesti ostane,

kot avto brez bencina, kot avion brez kerozina,

kot kava brez kofeina, diler brez heroina.

53

BLOGOZIJA

Nix

Jaz bi se skril

Jaz bi se kar skril, ko me je strah,

jaz bi se kar skril v prah,

jaz bi se kar skril, ko vse okoli leti,

prišel bi, ko vse je mimo – ko se umiri.

Skril bi se, ko kaj zajebem,

skril bi se, ko čakam nate,

skril bi se, ko te zagledam,

skril bi se, kar vate.

Skril bi se, ko mi je nerodno,

skril bi se, ko povem preveč,

me je pač sram,

čeprav enim to ni takšna reč.

Skril bi se, ko kaj ne gre,

skril bi se, ko nimam volje,

ko se mi ne da,

skril bi se v vesolje.

54


Kl a v d i j a Ku l a r

Rad me imej

Rad me imej!

Rad me imej tako močno,

kot sonce pripeka v poletnih dneh.

Rad me imej tako živo,

kot ptice pojejo v zgodnjem jutru.

Rad me imej!

Rad me imej, zato ker te velikokrat spravim ob živce

in ker sem nekaj dni na mesec slabe volje.

Rad me imej, zato ob jutrih nisem popolna

in ker sem velikokrat razlog za tvojo slabo voljo.

Rad me imej!

Rad me imej tako strastno

kot prvič, ko si me poljubil.

Rad me imej tako čisto

kot je nebo, ko ga umije dež.

Rad me imej!

Rad me imej, ker nisem lepa kot boginja

in ker se mi na obrazu delajo že prve gube.

Rad me imej, ker sem ljubosumna na tvoje prijatelje

in ker nikoli ne želim tvoje pomoči.

Rad me imej!

Rad me imej, a to ni zahteva.

Je le prošnja, tiha prošnja ob slovesu,

ki se ob pogledu nate spremeni v drobno solzo.

Solza mi spolzi po licu,

55

BLOGOZIJA

jaz pa tiho rečem:

Rad me imej, ker imam te rada jaz.

56


Ka t j a Pi r j e v e c

Pusti me spati

Tripam nate,

ko luč ugasneš.

Kot plastika sem

se upognila

v tvojih plamenih.

Napil si me kot otroka

s pravljico

polno lepih besed

Tvoj izraz se riše

v vsaki deževni luži,

in v zraku visi obljuba,

da se vrneš.

Nočem gledati svojih

demonov, ki se sprehajajo

nagi po mestnem betonu,

vsem na očeh.

Pusti me spati,

vzemi vsako sled,

ki spominja nate.

Kot otroka si me napil

s pravljico

polno dišečih besed.

57

BLOGOZIJA

Ba r b a r a Žv i r c

Jesenska stezosledja

Pogrneš me

nasmejano

še od prejšnje noči

in v tišini prve

jutranje kave

oblačiš časopis

in slačiš hlače

da še enkrat

stopiš čezme

na pravo stran

začetka dneva.

Utripam.

*

Pregreto

me gneteš

s čisto malo

masla.

Pomokaš,

da se gladka

prijemam tvojih

blazinic.

Me počivaš,

pokrito

s pisano krpanko

v leseni skledi.

Me potiskaš

ob stene,

58


obliš me

in oblikuješ.

Preslikaš vonj

v luknjice

za rozine.

59

BLOGOZIJA

Ma t e j a Ba r t o l

Haiku

zvezdni utrinek

ena luč na nebu manj

nič ni temneje

60


Ol l i D.

…

Ne maram:

kričavih otrok, brstičnega ohrovta, ignorance, zamujanja, pljučne pečenke,

paradižnikovega soka na beli srajci, hudobnih ljudi, smrkavega nosu, kompliciranja,

odvisnosti od drugih, pijanih študentov sredi noči, dolgočasja, vandalizma,

prevrnjenih kant, hinavcev, smučanja s familijo in neee maram Tistih

Nesrečnih Zakaj-jev ...

Ljubim:

zasanjane popoldneve, ko sediš na klopci in enostavno si ...

jesensko sonce, ki te še zadnjič ogreje in veter, ki ti kuštra lase ...

klepet ob skodelici čaja ...

prespano predavanje, ki mine ...

ljudi, ki te presenetijo s čudovitimi malenkostmi ...

besedne nesmisle, katerim se nasmejiš ...

nasmeh neznanca na ulici ...

zavedanje, kako lepo ti je ...

pogled na stare, ki so še vedno zaljubljeni kot pri dvajsetih ...

potepuškega mačka z ulice ...

smeh ... spontan, živahen, naraven ...

morje pozimi ... kako sivi valovi udarjajo ob prazno obalo

stoletna drevesa ob cestah, ki nemo spremljajo utrip pod njimi ...

in pa nagajive poglede, srečna naključja, polnočne izhode ...

61

BLOGOZIJA

So n j a L. / Sh e e b a

Ko te ni

Ko te ni,

čas izgine

in sonce sameva v temi.

Ko te ni,

rosa prekrije odejo

in nebo obrača prašne strani.

Ko te ni,

prisluhnem solzam v trebuhu

in bolečina oživi v dolge noči.

Ko te ni,

ima strah otožne oči.

Ko te ni.

62


Ye a r n

Rojenje

Kjer koli

kadar koli

tečem skozi njo

pritisnem za hip

na njen popek uho

v daljavi rezget

divjih konj

a v njej le drget

in ta slastni vonj

kot mošus

kot med.

63

BLOGOZIJA

Ja m e a

Zapis iz dnevika 1

Rada imam mamico,

še rajši imam očka,

še rajši imam mucka,

najrajši imam tebe.

Rada bi imela cvetoče drevo,

še rajši srebro,

še rajši zlato,

a tebe bolj kot vse to.

64


Ar t i c o

V omami

Mešanica parfuma, o, ta opojna aroma,

začara me v ples tvojga ozona,

me vleče, z vrvjo me priklene,

moč, ki obstaja, le tvojim besedam v glavi ugaja.

Ni skupne poti nazaj,

nočeš, da peljem te v raj,

plamen ugasne, vse spet utihne,

v uho šepetaš, da rada samo mene imaš.

65

BLOGOZIJA

Al j a ž Ču d e n

Odgrni ... Odvrzi ... Občuti ...

Odpusti ...

Odgrni zaveso srca, votli ščit,

Spusti svetlobo v grenák, temni bit,

Da se razlije mehkó melodija,

Vibrira duha in telo evforija ...

Odvrzi okove, balast, ki te vleče,

Prebudi se v svet, kjer ni več tvoje ječe,

Zajemi v pljuča ta zrak hrepeneče,

Poglej prvikrat v življenje ljubeče ...

Občuti ta svet in premnoga čudesa,

Toplino lesá in ihtenje drevesa,

Sonce, Zemljó, vsa nebesna telesa,

Pusti, da vse to duha ti pretresa ...

Odpusti ... Zamera bo našla berača,

Dobrota v ljudeh se vedno ti vrača.

Zmeraj nekdó ti rokó bo ponudil,

Če je ne vzameš, boš vedno izgubil ...

66


Sa r a Vo š i n e k

Oranžna.

So moja usta,

ko govorim,

da je svet

brez tebe

barvast.

Ti si

pust,

presušeni oranžni olupek.

Strupeno zeleni.

Perfekcionist brez vsebine.

Jaz grem v mavrični dan.

67

BLOGOZIJA

Ta m a r a Sm o l e j

Pod tihimi blazinicami prstov ...

Pod tihimi blazinicami prstov

Rišeš črte ljubezni po moji koži.

V kožo mi vdihuješ dražljaje

Strasti svojega srca, ki te

Dušijo skrivaj v obličju duše.

Voziš po cestah moje podobe,

Prebujaš me v svojo ljubezen,

Zavajaš me z vonjem čustev,

Ki prebujajo gibe mojega telesa.

Zasvajaš me s šepetom besed,

S prepihom tvojega diha v ušesu,

S toplo sapo tvojih izdihov.

Ljubiš me previdno, počasi,

Kot bi te bilo strah, da bi

Se razbila. Zavijaš me v

Vato svojega objema, da me

Zaščitiš pred nevarnostjo sveta.

Skrivaš me, skrivaš pred svetom,

Da ti ne bi pobegnila.

Ne skrbi, ne bom, ostala bom

V vati tvojega toplega objema.

68


Ta m a r a Sm o l e j

Norost

Večna bitka za norost

dobiva epilog.

Kvadrat je krog

in luna je romb.

Čez vodo most,

čez hodi mladost

in se smeje pameti,

ki čez vodo skače.

Le eno luknjo imajo hlače

in se oblečejo na nos.

Okrog zemlje se sonce vrti,

voda v led izgori

in v železo izhlapi.

In jaz?

V vsej bitki norosti

dobivam vedno bolj le svoj obraz.

69

BLOGOZIJA

Ma š a Pr i j a t e l j

Ena misel

Ukradem sekundo.

Jo držim čisto blizu prsi in si mislim,

da je samo moja.

V glavi tisoč misli

in vsaka svoje trobi.

Ena izstopa.

“Srečen bodi!”

Počasi zapuščam čas,

tebi ga poklanjam.

Nasmeh se nariše in

vse solze izbriše.

Ostanem jaz in jaz.

Popolnost mi krade zadnjo besedo.

Ostane nasmeh in smeh v meni.

“Srečen bodi!”

70


Jo ž e Vi d m a r

Čas

Pokaži romarjem

pot do svetišča

pokaži zgodovini

svoje namene

pokaži vojakom

bojno polje

tik tak, tik tak

prihodnost

sedanjost

preteklost

tik tak, tik tak

dedje

očetje

sinovi

tik tak, tik tak

daj umetnikom

kanček navdiha

daj krmarjem

prave koordinate

pokaži minljivosti pot

skozi vrata

tik tak

tik tak.

71

BLOGOZIJA

Jo ž e Vi d m a r

Odhaja vlak

Obrisal bom prah

s starih slik,

sanjajoč stare čase

se spominjal obrazov,

ki jih mogoče

ne bom videl

nikoli več.

In bom čakal,

čakal,

čakal,

da se vrne vse nazaj.

In bom leta štel,

v vojake šel,

tuje postelje grel

in brisal prah,

risal obraze po spominu,

se spraševal po imenih

in jokal.

Čakal vlak v eno smer,

ki vozil bo nazaj

v rodni kraj

skozi spomin,

skozi tisočero rim,

ki sem jih napisal

nekoč davno.

Skozi zbledela ogledala

jih bom narisal

in odšel še sam.

72


Jo ž e Vi d m a r

Hrepenenje

Cesta

ti poda

v roko

pesek

prah

in modro

nebo

bose noge

nemirne boke

in razigrano

srce

plešeš

v ritmu

španskih kitar

tja čez

morje

pšenično

polje

pogube

in strasti

vzemi

s sabo

svoje ime

melodijo

zapisano na cd

in hrepeneče

srce

ki nikoli

ne umre.

73

BLOGOZIJA

Al e k s a n d r a Ko c m u t

Psihoanaliza

Sedela sva v zakajeni kavarni.

Pil sem martini

in ti si kadila.

Še eno povsem običajno dopoldne

za dva,

ki sta se zgubila.

Bilo je pozimi.

Na ulicah bi seveda zaman

iskala snega,

zato bom ledene rože iz sanj

položil pred tabo na tla,

da se mi ne užalostiš.

Skrivaj te motrim.

Zasanjana strastno kadiš.

Razmišljam, koliko takšnih zim

še čaka na naju,

in kako čisto drugače

se ti oči svetlikajo v maju,

in kako se na tvojem licu

zajčki od sonca igrajo ...

Tako kakor sleherni dan

je tu misel obstala.

Da mi je ne bi v očeh prebrala,

sem se ozrl drugam.

In sva molčala.

74


V zvoniku na trgu je bíla

deveta ura, deveta dežela.

Spil sem še en martini

in ti si kadila.

Običajen dan za dva,

ki sta izgubila.

Bilo je pozimi.


Avtobusi

Zadnja štoparka

Na pozabljeni bankini

Sanjam avtobuse,

Medtem ko noč zimuje

V mojih zarezah.

Ne rabim palca,

Samo nakolence,

Da mi gramoz ne razžre

Kosti, medtem ko

Pozabljena štopam

Na zadnji bankini

In avtobusi vozijo v sanje.

75

BLOGOZIJA


Avtobusi 2

Sestopim

Na postaji

Vedno isti

Poznam jo

Plosko v času

Do obisti

Za vse smetnjake vem

Za vse plakate

Za pometača

Ki vedno se

Od mene stran obrača

Peron

Z zbledelimi sledovi olja

Ostane prazen

Vem

Le gluh odmev izpuha

Njegov razpadli vonj

In stara karta

Sedijo z mano

Na zadnji klopi

Čakáje avtobus

Ki se ne vrača

In je edina luč

Pri cesti tam

Ogorek pometača

76



Štirje letni časi

1

JESEN brusi, brusi koso,

Da mi posname s travnikov

Zadnjo poletno roso.

ZIMA pripravlja mrtvaški prt,

Da bo zastrla koščene senike

Mi v belo smrt.

POMLAD zlobno razodene,

Kar so lenivo prikrile

Mi zimske migrene.

POLETJE pa me za nos potegne,

Mi pljuskne v obraz novi čas –

In pobegne.

2

Vstala bova ob štirih zjutraj,

Ko svita še dolgo ne bo,

Da se umijeva v prvem snegu,

Ki ga drobi nebo –

In bo zima;

Nato bo plug slekel ceste,

Bele neveste;

Dežnikom se bo na delo mudilo

In bo zima;

Potem bova prespala kosilo ...

Pač zima.

77

BLOGOZIJA

Šla bova sedet na travo,

Ko bo sonce v navpičnici stalo,

Da se poigrava malo,

Da spoznava naravo

Od rože

Do kože –

In bo pomlad;

Kot gobe bodo sončniki rasli

Pred vsako kavarno,

Na cvetju se bodo čmrlji pasli

In bo pomlad;

Kako bizarno –

Pomlad.

Nabirala bova jagode na praprot;

Ne bova spala –

Preveč se splača vsak hip doživeti,

Ko se bo noč s srebrom bahala

Poleti –

Bova na pesku valček plesála,

Nenadne nevihte bova popila

Poleti

Zatekla se bova v hlad senožeti

In v njih se ljubila

Poleti.

Na vrtu bi pekla kostanje,

Če bi prišla za naju jesen;

A burja odpihnila je vse sanje –

Zdaj si njen.

Jabolka so že zdavnaj zardela –

Nisem verjela –

Jesen.

78


3

Če se bova kdaj razšla,

Naj to ne bo pozimi.

Takrat se samota oklene srca

Z ledenimi prsti. Spomini

Pod snegom nikdar ne umro.

Ne sme biti tako.


Pomlad ni čas za to.

Pomlad je začetek lepega,

Ko se razpne v umito nebo,

Ko sončni žarki igrivo

Božajo vse, kar je živo.

Pa tudi poleti

Ne sme vsa lepota zbledeti.

Noč je srebrna in dan je zlat,

Poljske trave dišijo takrat,

Češnje zore

In čričkom se grlo odpre.


Naj bo jeseni.

Takrat narava polaga spat,

Kar so zbudili pomladni objemi.

Takrat vse mineva

In če tedaj greva

Vsak svojo pot,

Bodo le hladni grobovi

Nama domovi

Povsod ...

Jesen, otožna, jokáva

Nama naj maha v slovo.

Samo ljubezen imava –

In če bo umrla,

Bova umrla z njo.

79

BLOGOZIJA


La Bohemme

Neumrljiva je ta ulica,

ta nasmejana cesta.

Strehe se držijo za roke,

dimniki klepetajo,

izza njih šumi predrzno sonce,

po šipah pleše tango.

V podstrešjih gnezdijo ptice,

v žlebu pajek plete križánko,

osat rine v stopnice.

Zarana zadišijo croissanti,

opoldne juha, jeseni grozdje.

Prirezan septembrski dan kuka v sobo.

S stropa odpada omet.

Slepo okno ropoče.

V kotu se vdira parket.

Deklica joče.

Dolgolasec golih prsi

razburjeno maha in jo graja.

Čopič šviga, vsa moč se v prstih zgosti.

Iz platna živa podoba vstaja.

Večna avenija ‘La Bohemme’:

vesele oči in prazni žepi,

široka usta pa kava za dnevni obrok –

neumrljiva –

tako stvarna,

tako zapeljiva.

80



Stvarna Romanca 2

Ustavi konje

Nikamor se ne mudi

Moker asfalt

Tabla prepovedano kajenje

Besna polka

In dvoje razgretih teles

Ironija

Ki ji ne prideš do dna

Sterilni nasmeški

Razlite oči

Naprej ni ničesar

Niti tebe

Celo mene ne

In še najmanj naju

81

BLOGOZIJA


Zelena pravljica

Na drugi strani sanj

je svetlolasi junijski bog

jutranji mestni smog

usmiljeno poškropil z modro galico,

in vodna rusalka, zaljubljena vanj,

je zamahnila s trsteno palico,

da se je iz plenic pod vodno gladino

izlegel nekrvaveči dan,

da se je sonce izmuznilo mimo

Scile, Karibde in mrzkih Moran.

Izpod ruševin nagnitih obljub

je stopilo belo dekle na plan:

solzne oči, a solzam navkljub

zmeden nasmešek paranoje.

Prestrašeno je junijski bog

sledil omahljivosti njene hoje.

Rusalka je umirila vodni tok

in gola lebdela na površini,

a on se je sklanjal samo k bolečini.

Rusalka je pobesnela,

razpletla je svoje rdeče lase,

usmerila zli pogled na dekle

in jo uklela.

Ko je zaslišal njen čarni glas,

junijski bog se je smrti zbal,

ukradel dekletu bledi obraz,

se potopil in rusalki ga dal.

Bogovi odpuščajo, boginje ne - že je zapičila igle v njeno srce ...

82


Mo r s Vict rix

Misli

Misli vse drvijo

v eno samo, ki je greh,

v njej se izgubijo,

kakor solze v očeh,

ki nenehno se redijo

in pristajajo na tleh.

83

BLOGOZIJA

Lu c i j a Mlinarič

Poezija njemu ...

ljubiš ...

... malinov čaj ...

... vaniljev sladoled z borovnicami ...

... rusko poezijo ...

... zasneženo stepsko pokrajino ...

... steklenico vodke ...

... toplo ognjišče ...

... stare slike ...

ne maraš ...

... otroškega joka ...

... množic ...

... poletja ...

... klasičnih simfonij ...

... toplega čaja ...

kako vem???

ker te ljubim ...

84


Šp e l a Re h e r

Brez tebe

Pogledam v ogledalo in vidim tebe.

Stojiš za mano, čeprav te ni tu.

Čutim prste, zapletejo se v lase.

Zdrsijo po vratu in hrbtu in ...

Izvijem se iz obleke, vsak gib samo

za tvoje modre oči, ki so ostale daleč.

Za objemom vroče vode čaka

hladna postelja – brez tebe.

(Samo danes te ni, samo danes sem sama.)

85

BLOGOZIJA

Is a b e l

Spomini

Oh, ti spomini

zloženi, kot bele kosti

v omare preteklosti.

Spominjanje šelesti, kot suho listje,

ko se sprehajam po sobanah

in vas spomine vlečem k sebi,

da obrišem prah in pajčevino

z vas, ki segate v preteklost.

Vlečete me za krilo, kot mali otroci

in se tu in tam strašljivo

in grozljivo pačite

v luči sedanjosti.

Koliko ste sploh še resnični in koliko

predelani, kot bi podrla pleteno jopico

in iz nje spletla šal?

Oh, spomini raje vas zaprem nazaj

v skrinjo pozabe in tam

rožljajte dalje s svojimi skeleti,

ker prihodnost vas briše znova in znova

tako gotovo in predano.

Jutri vas noče, kar danes živo ni,

zato le hitro v včeraj zbežite

in tam si postelje postlite.

86


Is a b e l

Nokturno

V bledem siju

si igral

na violine mojega

telesa.

Zvok godal

si vabil

in tolkal.

Na strune

harfe

v mesečini

igrali so najini

vilini.

Čez raspuščene lase

si glasbo pletel

strastno, razigrano

in s prsti milimi

božal naslade noči.

Nokturno

anime še zdaj

odzvanja sredi

modro žametne

noči.

87

BLOGOZIJA

Ma j a Vu č i n a

Na svetu nisi sam

ritem srca, poguma in spomina

Na svetu nisi sam,

kot da ne bi vedel, kako in kam.

Ozri se okrog, videl boš lepote,

ki ti je dana na tvoje oči.

Srce bije na spomin,

ki se lahko izbriše,

a nikoli se ne izbriše

spomin na ljudi, ki jih ohranjaš ti,

da na svetu nisi sam.

Pa naj bodo potresi, poplave ali vojne –

v sebi nosiš neizbrisan pogum,

ki ti daje bit, da na svetu

nisi sam.

Bodi bit tudi drugim –

da bo smisel večji in srce

polno ritmov.

88


Is k a l e c

Tiha reka

Tiha reka nemo sanja

o tišini osamljenih gora.

O poteh davno izgubljenih

ki pripeljejo te tja.

Veter poje o samoti

voda tiho teče proč.

Kdo ve koga kliče,

ko izgublja se v noč.

Ko bo posijalo sonce,

ostal bo le spomin –

in gore bodo tihe,

spale bodo z njim.

Tiha reka sanja ga,

tiha reka upajoč.

Kdo ve koga kliče,

ko izgublja se v noč.

89

BLOGOZIJA

Mo j c a Ma r š / Sh i a

Bila bi pomlad.

Bila bi sonce.

Da bi sijala v tvojih

najlepših modrih

očeh.

Bila bi trava.

Da bi božala

tvoje izklesano moško telo.

Bila bi cvetlica.

Da bi me nežno utrgal

in me ponesel k svojemu

obrazu.

Bila bi ptica.

Da bi te gledala od

zgoraj navzdol in ti sledila po

vseh odmaknjenih poteh.

In bila bi pomlad.

Da bi me zares ljubil.

90


An g e l ???/g i r l

Prežeči dom

Evo po dolgem času se spet oglašam in sicer z novo pesmco ... Veliko užitka ob

branju (upam!).

Tam, kjer gorovje se v dolino spusti,

tam, kjer vse po bencinu smrdi,

tam, kjer deklica nobena več ne zardi,

tam, kjer ni več sledi o nedolžnosti.

Tam, kjer bistro vodo črn madež zamenja,

tam, kjer namesto src je prepolno kamenja,

tam, kjer svinje so, ne pa ljudje,

tam, kjer zavist povzroča gorje.

Tam, daleč, daleč od mojega srca,

a tako blizu mojega vsakdana.

Tam je moj dom,

tam, kjer želim si, da ne bi bil,

tam, v kotlu zla,

vre in čaka, da me pogoltne.

91

BLOGOZIJA

Br a n k a Pi ž e n t

Sreča?

Povsod je sreča,

le najti jo moramo.

Skrita je v meni, tebi –

povsod – pri vsakemu posebej.

V kapljici vode

skozi katero sije sonce.

V mavrici-nekje daleč;

ne moreš je doseči,

čeprav vidiš, da je tam;

v vseh njenih veličastnih barvah!

Skriva se v korakih,

ki dohajajo cilje.

Nahaja se v dlani,

ko stisne drugo dlan.

Prenaša se z nasmehom in

prijazno besedo.

Sreča je vseokrog nas –

samo deliti jo moramo –

z vsemi!

Le tako smo lahko zares srečni.

lulali

(moj psevdonim) Buy

92


Du d e k

Prav res so slabi tvoji ti soneti

Prav res so slabi tvoji ti soneti:

imajo rimo vsepovsod napačno,

za ritem rabiš stopico drugačno,

pisanje te oblike res ne gre ti.

Bilo je nekaj pesnikov na sveti,

so pisali o vsem, kar blo je mračno,

opisali so drugi pumpo zračno,

spet tretjii: Res lepo nam je poleti.

Se vidi, da je tu oklepna rima

a, b, b, a se jo označi z znaki

res jo vsebuje vsaka prav kvartima.

Prešeren bil je mojster in to kaki

mu ritem in pa rima vedno štima

Res njega vrste redki so junaki.

Nastal kot odgovor na forumu (Zabava: Pišmo sonete)

93

BLOGOZIJA

Re l a t i v i s t

Zbogom

... kako nekdo reče zbogom ...

Ko se sonce kot utež namesti na obzorju

In um upravlja preteklost

Z božanjem občutkov s spomini, ki so bili

In nikoli več ne bodo.

Ko nevoljna poslavljanja terjajo svoj davek

In telo hrepeni po dremežu,

Medtem ko se um spet trudi, da reši trenutek

In ga še enkrat ohranja večnega.


Ko besede, kot krila prhutajo v praznini

In duhu ne uspe poleteti

Vmes med tolažilne razdalje oddvojenosti

In brezna interpretacij.

Ko še vedno so, ampak niso več

In se njihova podoba še vedno obotavlja

In vsili misli nazaj, kjer se je začelo obžalovanje

Jezik pa zadovoljil s tišino.


Ko gibi, kot upanje ostanejo v srcu

In vsak nežen dotik

Pošlje solze, da očistijo njihovo neizogibno odsotnost

94


in odpravijo žalost.

Ko vera v svetu najde konec

In vse, kar ostane tam zunaj

Je zvok, oblikovan v končno poslavljanje.

In še enkrat vpraša:

kako nekdo reče zbogom?

95

BLOGOZIJA

Ja s n a Pintarič

Varljive sanje

Njegov vonj na moji koži,

še po nosnicah mi kroži.

Vedno močneje, vedno bolj polno

v času zgubljen iz preteklosti rojen.

Čutim dotike nežne in tihe,

bežijo po meni, pišejo stihe.

V meni budijo se čuti

z blaženostjo posuti.

Obrazi pred mano izginjajo,

glasovi sami sebe slišijo.

Strasti telo mi omamljajo,

spomini resničnost sanjajo.

Objema me ekstaza,

najini telesi zliti kot oaza.

Vedno glasneje, vedno bolj strastno

v samoto zbudim se prazno.

96


Dr a ž e n Ma t e š i ć

Povej mi

Povej mi …

da ti pomenim več, kakor sonce, ki daje življenje Zemlji.

da sem ti bolj pomemben, kakor zrak, ki te obdaja.

da sem tvoj vir življenja.

da si bolj vesela mojega nasmeha, kakor sončnega vzhoda.

da sem tvoj princ na belem konju, čeprav nisem kraljevske krvi.

da se zjutraj zbudiš z mislijo name.

da ti je bolj pomemben en sam moj objem, kakor tisoče drugih

objemov.

da te moj poljub odpelje v deveta nebesa.

da odštevaš sekunde do najinega srečanja.

da me ljubiš v dobrem in slabem.

da me ljubiš.

Povej mi ...

97

BLOGOZIJA

Sa š o Ja n j a c

Prazna mladost

Nebrzdan smeh iz prazne, opustošene prerije, samotne dežele,

Pozabljene, neizrisane na natančnem, uradnem, geografskem zemljevidu

prekrasnega, nagega telesa.

Prvič v mojem nenavadnem življenju se mi zdi, da neustavljivo izgubljam lastno

srce, suptilno čutim kako pada v pošasten, grozljiv prepad, neko praznino, žalost,

utaplja se v strupeni želji, biti eno z mamljivo, magnetno praznino.

V skrajnem brezupu mučeniško poizkušam narediti pajčevinasto mrežo

na hladnem dnu novodobnega brezna.

Prepričujem se, da bo mesnata mreža mehko ublažila osamljenemu srcu usoden

padec ...

razčetverim se.

Vložim veliko krvavega, potnega truda

v postavljanje absolutne, perfektne varovalne mreže.

Orkestralni zvok mrtve opere se fiziološko združi v eno z rezkim, ostrim, neprijetnim

zvokom padanja.

Združena sta videti božansko, kot da sta biološko, logično nerazdružljiva elementa,

ki po zakonu racionalnosti pripadata za vedno skupaj.

Prazen predmet/srce

se mi neprezirljivo bliža,

nestrpno čakam v svoji razkosano mrežasti obliki,

da me zadene.

98


Gledam v nebo ter molim ...

S težavo kontroliram sebe,

svoje gibanje, nečloveško pozicijo

v mrežastem položaju.

Vse me neverjetno boli,

od dolgega stanja na enem mestu

se neznansko utrudim,

noge pričnejo se mi

poplesavajoče tresti,

zato nasilno pribijem jih

na hladna tla z zarjavelimi,

izkušenimi žeblji

ter nato še zavežem okoli sebe

železno vrv s simetrično

razporejenimi bodicami,

ki tako mi dajo,

zadovoljivo stabilnost.

Gledam v čisto nebo, kako se spreminja, stara, dobiva vizualno neprijetne gubice,

izgublja tisto ljubečo nežnost, izgublja obenem tudi tisto jutranjo, lahkotno

svežino; temni se, po celotnem obrazu zrastejo naenkrat visoki kupčki sestavljeni

iz nakopičenega prahu in saj, telo oddaja smrad po strupenem dimu;

zato moleče čakam, da pade name težak, smrten meteor, tako da ne bom priča

uničenju neba.

Radioaktivni, nuklearni metki režejo, maličijo čist zrak, topijo branike mej

življenja, ubijajo željo, možnost po preživetju – vsakomur.

V dolg usnjen plašč,

elegantno oblečen mož brez obraza,

polni slastne igle s tekočino,

ki v sebi skriva pomirilo, mir, omamo,

ki vodi v realen svet.

Pred samim rojstvom se vsem osebkom brizga koristna tekočina,

prevzame absolutno kontrolo

nad lahko upravljivim DNK,

99

BLOGOZIJA

čisto iz toplega,

varnega stališča rutine

opravičuje svoja dejanja.

Nitke na rokah, ostri mikročip integriran v možganih, lastnega razmišljanja več

ni.

Parni hlapi

brezumno dvigajo se nad mano,

kot nekakšna varovalka, v koristni funkciji dajanja brezskrbnega občutka,

pred padcem srca.

Obscurni odsev

lastne nervozne neučakanosti

sprevrže v brezsramno paradigmo

vse majcene receptorje,

ki tako postanejo le otroške lutke

vodene z voljo

od v raztopljenem umu ustvarjene slike,

ki govori o prepovedanem uporabljanju čustev.

Nemir v meni raste,

transformira se v prizor

prenapihnjenega srca,

ki ne more pasti skozi

mrežasto strukturo.

To dejstvo omaja v meni,

globoko v prsti zakopane temelje lastnega bivanja.

Porinjen v razbeljeno peč,

kjer se vodeno prelijem

in združim v eno

s kamenčki, umazanijo,

zavrženimi smetmi.

Močne klešče me primejo,

preoblikujejo v grdo keramično figuro,

100


primerno pokrito

v pajčevinastem kotu dnevne sobe,

stran od oči, stran od samote.

Izgubljam zdrav razum,

ko brezglavo tavam v neprijetnem, pirovem iskanju

pravljične, posterske,

televizijske lepote,

sprevržem svoj obraz ...

plastični operaciji.

Površinske spremembe prinesejo varnost, zadovoljstvo, prinašajo lahkotno melodijo

v moje misli,

a ta kvari mladostno brezbrižen tok

vnaprej predvidenih dogodkov, zatisnjenih krvavečih, burnih reakcij,

prespanih solz.

Do zadnjega mesta tesno skupaj nabit, školjki podoben stadion vrelih emocij,

kriči nad šibko, tresoče se nebo,

besede gneva, besa, razočaranja,

prestraši s tem narcisoidne

skupke oblakov.

Neba glasno, mašinsko delujoča,

močna naprava

polni in polni brez prestanka

praznino v meni.

Srce nikoli ni prišlo ...

Padajoči listi,

padajo tako ljubeče nežno,

drhtijo ob vsakem

še tako bežnem trenutku,

ob malo močnejšem sunku

skrivnostnega vetra,

njihova ranljiva teleščka

zavestno predajo se dominantni sili

ter mukoma upognejo

101

BLOGOZIJA

svojo zakrnelo hrbtenjačo,

nesmiselni volji realnosti.

Na videz postajajo starejši,

bolj zgubani, trhli,

razbito uničenega notranjega miru,

polni utemeljenega strahu

za voljo bližajočega padca

na skrajno nevarna,

vlažna, trdna jesenska tla.

Eden izmed listov sem tudi jaz ...

Gledam v motne oči

neizbežne prihodnosti,

težko breme na moji poškodovani hrbtenjači mi onemogoča,

da se rešitveno obrnem stran od nje.

Z alkoholnim vrenjem,

nežnimi, parnati, lepo dišeči hlapi

zavajajo mi slaboten um,

z vdihavanjem strupenih plinov

slabšam lastno zmožnost

funkcije optičnega živca,

vse dokler ne vidim nič pred sabo,

tedaj sem zadovoljen.

Ta pomirjujoč, lagoden občutek

ne traja v meni prav dolgo,

izgine iz moje

prazne, luknjaste notranjosti

v toku dolgega padca,

izgine še hitreje, kot je prišel.

Padem na tla.

Velika igla v mene

neizbrisno, z jasno vidno,

102


črno tinto tetovira

resne besede, starost –

ter me v porazu prisili,

da odvržem tako nepotrebno stvar,

kot je ta prazna mladost.

Z nazobčanim žiletom

s sinhroniziranimi trzljaji

luščim staro kožo iz gubaste,

naravne stvaritve,

ki se je skozi leta in nemile dogodke

spremenila v neprijetno,

gumijasto smet.

V resnem načrtovanju

glamuroznega, drznega pobega,

razmišljam o tem,

da bi uprizoril, zaigral lastno smrt

pred očmi celega sveta

ter tako postal bi ljudski mit,

politični mučenec,

prozoren duh z neomajno močjo

nad lahko upravljivimi,

z lepilnim trakom

skupaj zlepljenimi možgani.

S kladivcem v nečloveški roki,

postopoma, potrpežljivo zabijam

v slabo balansirano, nevarovano

sivkasto možgansko skorjo,

stare, zarjavele, neuporabne žeblje

ciljane točno

v funkcionalno mesto človeškega razuma, njegovih reakcij, obstoja.

S pretentano namero zabijam kovino globlje in globlje,

kljub glasnim dobro publiciranim protestom nekaterih redkih z lastno glavo

razmišljajočih, inteligentnih posameznikov.

103

BLOGOZIJA

Gručo ljudi vodim

s svojo črno, usnjeno rokavico

uperjeno pred nasilnim stebrom

pokvarjene sodobne družbe,

polne izkoriščanja

in egocentričnih tripov

lastne, neumne satisfakcije.

Na, od ljudskih organov

Sestavljen, govorniški tron

se divje, v iskanju ponosa povzpnem,

kričim zatirane besed

v gluha kamnito narejena ušesa,

brez miroljubnih tenzij,

pripravljen na krvavo kopel,

usmerjam svoja čustva k neizbežni, bridki usodi na bojnem polju.

Družina;

rezbarim iz na tleh najdenih, odvrženih, za druge ljudi nekoristnih koščkov

suhega, zoglenelega lesa lastno družino, toplo, idilično – mojo.

Z izginjajočim pepelom iz njihovih nepremičnih, ikonskih teles si v tankem

sloju premažem porasto lice, tako da se tudi sam transformacijsko prelevim v

neživo pepelnato stvar.

Svoje okrogle jabolčne oči, brez premisleka zamenjam z nekoristnim ogljem in

kot božje čudo prvič v modričavem življenju vidim jasno, čisto, kot nikoli prej.

104


_a n a _

Ko si star

Ko si star,

si sam svoj gospodar.

Včasih te zdravje jezi,

a tvoje srce

še vedno hrepeni.

Kljub visoki številki,

gubam v koži,

še ne velja,

da česa ne znaš,

temveč le,

da šteješ več,

kot šteti znaš.

105

BLOGOZIJA

Sp a r k o Fi n s a n i t Y

nikoLi

Sedela je tam. Sama. Rekel je, da bo prišel. Obljubil je. A ga ni bilo. Po licu so

ji tekle solze. Zgodba se ponavlja. Ne more se zadržati. Noče naprej. Ve, da ga

ljubi. On jo izigrava.

Brez stikov. Brez dotikov. Tako sama. Želi nežnosti. A samo njegove. Nihče ga

ne bo nadomestil. Zanjo je samo on.

Čez nekaj dni. V objemu drugega. Joče. Dotiki. Navidezna strast. Noče njega.

Prisili se. Vse je zaigrano. Spet solze. Umakne se. Zbeži daleč. Tako daleč, da je

ne vidi nihče. In joče. Jokala bo dokler ne bo prišel nazaj.

Nikoli ne bo prišel ...

106


Pr i m u s Ro c h w a l d

Mlada lipa

Mlada lipa tam stoji,

jo zimski veter biča v kosti.

Ona se upira,

sovraštvo vetra močno zatira …

Tam v gorah, kjer stoji,

teman les zakriva sončne ji sledi,

ona poka …

Od žalosti.

Sicer na videz šibka je, tam kjer že stoji,

listje svoje pošilja na pot oddaljeno tri dni,

tam,

kjer si lahko krepi duha še za tisočeri dan.

O, ja, močna je,

ne tema, ne veter ne pokoplje je,

ona ve, ona ve, da nekega dne,

sonce bo ugledala …

In takrat …

Oj, takrat …

Veter zdaj se združi,

mlado lipo s strastjo poruši …

Sama leži na tleh,

objokanih očes.

107

BLOGOZIJA

Z upanjem na novo rast

čaka, da spremeniš se ti,

ti, ki biča jo v kosti.

108


Ve r e n a Ba l a ž i c

Tvoje žareče oči

Ko sva skupaj, sva brez let,

sva kot dišeči majski cvet,

ljubezen naju dela lahka kot pero,

ne skrbiva, kaj jutri zgodilo se bo.

Ljubezen ima tisočero obrazov,

a le eden za naju je pravi,

ti si zrcalo, v katerem

se moja podoba najlepše predstavi.

V najini ljubezni iščem večnost,

da ne bom več begala

v tem brezčutnem svetu načičkane plitvine,

raje se podajva v skrivnostne ljubezenske globine.

Strastna ljubezen me zbuja sredi noči,

najlepše je zazreti se v tvoje žareče oči,

ko sva na širnem svetu le jaz in ti.

109

BLOGOZIJA

Ni k a Ma r o l t / Ic e-Co c o

Sveti na svet nasvet

K kritiziraš, paz n’argumente, k jih zbiraš, preprosto ignoriraš,

ne da se ti igr’t, ne folka zajebavat, sej veš,

ni treba se z vsakim strinjat, al pa ga spozn’t,

če stop na tvojo pot, vsi drugačni, ljubezni lačni

skriti za črkami naglas dejanje govori,

soočt se s stvarmi, če daš kej nase

poglej vase, čeprou te zaboli,

vsak v seb vid sam dobre stvari,

prizn’t da smo včas čudni,

bedni, sami seb čedni,

hinavsko pristranski,

razvajeni, leni ...

Spektr črnih lastnosti, brez veze,

člouk si je zmislu, da sam dobro al pa slabo

leze na Zemli smo vsi prepojeni z naravnimi

silami po potrebi krutimi, neobzirnimi potezami

v obrambi delamo napake,

tečemo ko’b moral hodt korake,

mislmo, zmišlujemo si kate ...

Opazujemo, se učimo,

svoj lajf žvimo, spreminjamo,

mislmo miljon stvari ugotavlamo,

neki počnemo, makar fušamo,

konc mesca plača bo in to = to.

Spremlamo drug druzga spoštujemo,

jasno povemo kar nas mot iskreno,

ne prhaja do pomot, zamer, zmot,

grdih pogledov, k prpelejo do izgredov,

stran od kapsov, pendrekov,

110


nauš se kregu z ne-vrednim nasprotnikom

to nau častn boj.

Bot divji, bes’n, marskej prenesm,

boš namerno provociru, ti bo žou, da si izzivu,

gremo se borit z besedami, udarnimi, glasnimi,

sarkastični nasprotniki z argumenti,

k se tehtajo, ne štejejo,

je varno bit v’ečini, vsi sam posamezniki,

v družbi, dvojini ...

Drug’k’drugmu skloneni po privlačnosti,

ženska: moški, se zgodi, kdo koga ogovori,

način kako pristop odloč kaj člouk nardi.

Vsak začut kdaj se loh sprosti,

kdaj distanco obdrži,

ni treba, da smo vsi prjatli,

so temelji iz spoštovanja narjeni

velik laži žvimo z vsemi.

V resni dilemi kako reagirat,

k’se pojavjo problemi:

vojska navali še preden se predstavi,

mam pravico zravn’t krivico

po moški al ženski postavi,

krvavi kanibali,

zgroženi, ogroženi, iztrebleni,

obramba al nasilje – odvisno od perspektive ... konc debate!

111

BLOGOZIJA

Ur o š Št a c u n / s w i s l a r

Pogrešam te

Trenutki, ki so odšli,

so se razblinili kakor rosa v novem jutru.

Ostala je le tvoja podoba,

nedaleč pred mojimi očmi, nedosegljiva.

Čar mamljive strasti

zopet me vleče s svojimi kremplji,

a ne prenesem misli,

da ne smem vrniti se,

da pozabiti moram tvoje oči.

Odhajam kakor slepi potnik na križišču življenja,

za spoznanje bogatejši,

za spoznanje brez cilja.

Prekleta nespečnost,

zaradi tvojega žrtvovanja ostajam ti zvest.

Ostajam sam z nočjo in krutostjo realnosti,

in z zrcalno sliko iskrenosti tvojih oči.

Na zmečkanem kosu papirja

POGREŠAM TE!

112


An j a Ma h n e

Ni te več

Ljubim te ...

In težko te gledam ...

Kako umiraš ...

Znotraj ...

Kot da ni ničesar več ...

Kot da nič več ne čutiš ...

Pa praviš ...

Da me ljubiš ...

Ni te več ...

Ni več nasmeha na tvojem obrazu ...

Ni ljubečih objemov ...

Kje si?

Iščem te!

Samo tebe.

Hudo mi je, ko vidim ...

Da iz tvojih oči ...

Sije le brezup ...

Hočem te nazaj.

Trpim s tabo.

Ti si jaz.

Jaz sem ti.

Skupaj sva eno.

113

BLOGOZIJA

Ko g n i t

Zgodba lista

Tam nekje jeseni,

drevesa sem odpadnik,

list v zraku leni,

padam na zeleni travnik.

Padal celih sedemdeset let,

sem bil vajen biti letalec,

gledal gor v nebo svet,

z nezadržno hitrostjo usode hec.

Zdaj na betonu trdnem ležim,

daleč od svojih korenin,

in gledam mladce gori,

kako v smrt padajo doli.

114


_a n c i _

Prepletene poti

Koliko prepletenih poti,

le katera je prava,

nikjer je ni …

Naj grem v levo,

ali bolje v desno,

morda pa tja kjer so ovinki,

oh ne, le kje so moji prebliski?

Naj mi nekdo pove,

saj sama ne vem,

kam se gre …

Kje je kakšen znak;

Stop, ovinek ali smerokaz?

Pridi k meni, hodi z menoj,

jaz bom tudi vedno s teboj.

Skupaj bova našla pot,

ki vodila naju bo prav povsod.

115

BLOGOZIJA

116


KRATKA PROZA

117

BLOGOZIJA

Ti n a Ja n ž i č

Ajin ples

Dih dveh teles v enem gibu … Tvoje telo ob mojem, moja dlan skrita v tvoji in ta

prostrana dvorana, ki se odpira pred nama … Zavrti se glasba in skupaj poletiva po

parketu. Pleševa divje, strastno in v naslednjem trenutku počasi in čuteče. Z roko me

nežno, a odločno priviješ k sebi, da začutim vso moško moč, ki se skriva v tebi in tvoja

topla sapa me poboža po obrazu. Zavem se svoje ženskosti. Tako mehka in voljna

sem v tvojih rokah, a hkrati se počutim tako močno. Vse je odvisno od mene … Se

bom predala in ti pustila, da me vodiš ali pa se bom zavrtela stran od tebe in te pustila

samega sredi otožnega zvena violin …?

Čutim tvoj dih, bitje tvojega srca nama narekuje ritem, toplota tvojega telesa me

navdaja z občutkom bližine in pleševa noro in čuteče. Ples je edina komunikacija med

nama, edina povezava med moško močjo in žensko zapeljivostjo. Je kot vrtinec strasti v

katerega sva ujeta midva in ves svet se vrti okoli naju, za naju …

V ozadju se sliši čuteč zvok klavirja in zven violine, ki zveni kot najina ljubezen –

otožno in hkrati tako v srce segajoče, da zaboli duša in zajoče oko. Skupaj nadaljujeva

najin ples. Brez čustev, brez strasti – zgolj koraki, ti suhoparni koraki. In glasba je le

glasba – v njej ni več odseva najinih čustev, strasti. In violine so le violine, klavir le

klavir.

Pleševa po dvorani in ne čutim več tvoje bližine, tvoj dih je prazen in mrzel. Le kam je

izginila vsa strast? Izgubila se je, odjadrala nekam daleč, se izgubila med zvoki violine.

Zdaj drug par pleše najin ples, drug par se vrti v vrtincu strasti in midva ju le od daleč

opazujeva in hrepeniva po dnevih, ko sva bila midva tisti par, ko sem te čutila ob sebi

in ko sta se najini telesi prepletali dokler nista postali eno. En ples in za vedno si se

ugnezdil v mojem srcu, za vedno sem si v spomin vtisnila vonj tvoje kože in toploto

tvoje sape na mojem čelu …

Zdaj stojim sama. Dež mi moči lase in sivi oblaki nad mano me navdajo s tistim grenkobnim

okusom po samoti. Ostaja mi le spomin na tisti ples. Na najin ples. Na ples

poln strasti in usodne privlačnosti. Ostaja mi spomin na naju sredi vrtinca, ki naju vrti

118


v viharju ljubezni in nežnih dotikov. Skoraj čutim tvoje drobne poljubčke in tiste bolj

strastne poljube, ki si jih pil z mojih ustnic. Zdaj ni ničesar več. Vse je izginilo. Umrla

je strast, umrla je ljubezen, umrl je del mene. Ubil si ga, ubil nehote in tako nežno, da

sploh ni bolelo. V mojem srcu je praznina, ki se odpira in je prazna kot ta siv dan v

katerem živim.

119

BLOGOZIJA

Da v i d Iv a č i č

Vrtavček; pravljica o Vrtavčku

Ali ste kdaj opazili nekoga, ki nima miru, nekoga, ki vedno nekaj dela, skače okoli,

je nemiren, zve(z)dav … Velikokrat je kregan, ali pa se mu smejijo in ga opozarjajo.

Besede, ki jih največkrat sliši so: “Le kaj si spet ušpičil, tega ne smeš delati, pa kaj je s

tabo narobe …” A on še vedno počne isto: nima miru, vedno nekaj dela, skače okoli, je

nemiren, zve(z)dav …

To je čisto kratka zgodbica o enem takšnem Vrtavčku, ki ni imel miru, vedno je nekaj

delal, skakal okoli, bil nemiren, zve(z)dav… Velikokrat je kaj razbil, pokvaril, umazal,

raztrgal.

Nekega dne je Vrtavček poskušal najti nov način, kako splezati skozi kuhinjsko okno.

Seveda, kot se po navadi Vrtavčku zgodi :) je šipa ponesreči počila in že je slišal znane

besede: »Le kaj si spet ušpičil?!« Da bi se izognil kazni je stekel na velik travnik.

Naenkrat se je znašel med prekrasnimi travami in dišečimi rožami, na travniku polnem

življenja. Ulegel se je med dišeče trave, globoko vdihnil in se nasmehnil.

Ko je tako ležal in dihal opojen vonj travnika, je v množici življenja zagledal dva metulja,

ki sta igrivo poplesavala od trave do trave, od rože do rože, kot dva jesenska lista

v vetru. Ponesreči sta se zaletela in glej … malo pisanega prahu je prišlo iz enega krila

na drugo. V tistem trenutku sta krili postali še bolj pisani in še lepši. Vrtavček se je nasmehnil,

vstal in odšel domov, kjer ga je čakalo … no ja, saj veste :). Ko je zvečer zaprl

oči, se mu je vedno znova pred očmi zavrtel ples dveh metuljev, ki sta se »po nesreči«

zaletela in za nekaj časa je bil miren in nasmejan.

Če kdaj srečate kakšnega Vrtavčka, takšnega, ki nima miru, ki vedno nekaj dela, skače

okoli, je nemiren in zve(z)dav, in se ponesreči zaleti v vas, ne ga kregat, opozarjat, ampak

se mu nasmejte, kajti zelo verjetno je, da je ravno na vas pustil malo tistega »metuljevega«

prahu, ki vas naredi še bolj pisane in še lepše … tu, notri.

Le kaj počne naš Vrtavček danes? Najverjetneje išče novi način, kako splezati skozi

kuhinjsko okno.

120


Iz t o k Ma j h e n i č

Če mi naročijo - 7

Naslednje jutro je bila nedelja in tako je pač morala z družino k maši, pa skupno kosilo,

pa …

Popoldan je sedela v svoji sobi, premetavala časopise in čakala, da jo kdo pokliče, če bi

šla kaj ven, tako na pijačo v družbo. No ja, z Mašo sta že bili na kratkem sprehodu takoj

po kosilu, ampak da bi tako ležala v sobi, do tega ji ni bilo. Morda pa si je le želela,

da bi jo poklica, tisti, o katerem si je želela, da bi bil zraven nje. Ob tej misli, jo je

strlo, pa se menda res ni zaljubila ali kaj. Ne, si je rekla, bila je le želja, da pač bi imela

nekoga ob sebi, morda je bila res le ena vroča želja.

Zvonjenje telefona jo je skoraj vrglo pokonci. Ni bila med tistimi, ki bi pol ure gledal

in razmišljali kdo kliče, videla je samo, da je številka in da ni imena, kar je pomenilo, da

jo pač morda kliče kdo na novo.

»Ja, prosim Nastja,« se je oglasila

»Čau, Sevo tukaj, če se me še spomniš. Se kaj dobiva danes?« je bil konkreten.

Seveda se te spomnim, si je mislila, ampak ni vedela kaj naj sploh reče.

»No, kaj posebnega nisem imela v načrtu,« je priznala in čakala na reakcijo.

»Ja, se kaj dobiva, na kakšni pijači, če nisem preveč vsiljiv?« je bil prijazen Sevorđjan.

»Ja,« je malce mencala »no ja, pa dajva, saj …« je še naprej nekaj jecljala in niti sama ni

vedela zakaj bi ji moralo biti kar koli nerodno.

»Ok, zmenjena, se kje dobiva, ali te kje poberem?« ji je v besedo padel Sevorđjan.

»Aja, ti moja telefonska ni dovolj, bi rad prišel še do mojega naslova,« je malce neprijazno

rekla Nastja in se nato zasmejala, »saj te samo hecam. Bom prišla sama, samo

povej mi kam.«

»Ja, poznaš Libido v centru?« je predlagal Sevorđjan.

»Poznam, se vidiva tam čez uro?« je naivno predlagala Nastja.

»Velja, čez eno uro. Čau in lepo se imej,« je zaključil Sevorđjan

Na hitro se je tudi Nastja poslovila in že je hitela v kopalnico. Pa kaj sploh delam tu,

si je mislila, pa saj sem huje kot zatreskana pubertetnica. Pač me je poklical, so what,

greva na pijačo, ali to kaj pomeni? Saj to delajo vsi. Ali pa bi ga morala res malce

121

BLOGOZIJA

oplesti vase? Me bo potem imel za kakšen lahek plen? Pa saj niti ne vem, kaj hoče od

mene, afero, hoče več … Bova videla, si je mislila, ko se je usedla v avto in se odpeljala

na dogovorjeno mesto.

»Živjo, Nastja,« jo je nekdo prestrašil, »si se prišla malo gret na sonce?«

Nastja ni takoj prepoznala glasu in je pozneje videla, da je bil Vojko, eden izmed njenih

bivših, slabo izkazanih Slovencev. Saj mu je samo morala reči – vau, kaj si bil dober,

boljši kot vsi do zdaj in že mu je ego segal do neba. Že je mislil, da je najboljši na svetu

in sploh ji ni bilo jasno zakaj mu je bilo to tako pomembno. Morda pa je to potreboval

za dokazovanje, s tistim v hlačah se res ni moral izkazovati. Potem je pa še slišala, da

si je baje pisal eno knjigico in ocenjeval. On ocenjeval, katera je bila boljša, katera ga je

pohvalila. In je to še kazal drugim. Saj ne ve, ali je bila številka 231 ali 317. Pa saj ji ni

bilo pomembno, pri taki revni spolni revi.

»Ne zmenjena sem, bi pa eno kavo prosim, pa kozarec vode,« se je naredila popolnoma

nezainteresirano. Za trenutek ji je bilo celo všeč, da je bil le en natakar. On, ki je mislil,

da je rešitev za vse ženske sanje. Joj, nekateri res mislijo, da so tako neprecenljivo lepi

in ta narcizem v moških, ki mislijo, da nobena ženska ne bi smela preživeti tega sveta,

če ne bi vsaj enkrat občutila njihove majhnosti v njih.

122


Ma l i s l o n c e k

Gospoda ni doma gnoj vozi

Vedno sem v zadregi kadar moram pisati neko vljudnostno pismo ali koga nasloviti,

ki ga ne poznam. Nekako mi ne gredo z jezika ti nazivi. Moškega je mogoče nasloviti

gospod. Ja vem samo v moji glavi je gospod nekdo, hm, kako naj ga opišem, no, človek

nekje po 45. letu v obleki in elegantnega vedenja. Kar je nižje od tega kriterija mi ne

gre iz jezika in imam cmok v grlu. Da o nazivu gospodič, ne govorim.

Nekaj podobnega je s kriterijem za gospo. Gospa je po mojem kriteriju nekaj podobnega

kakor pri gospodu, samo da mora imeti še nekaj kil preveč. Če teh kriterijev ni,

enostavno ni zame gospa.

In nikakor mi niso jasni kriteriji kdaj postane nekdo iz gospodične gospa in kdaj iz

gospodiča gospod. Eni pravijo, da je s polnoletnostjo, dostikrat kakšna tridesetletnica

videti kakor najstnica, drugi se držijo spolne zrelosti (npr. fant postane moški, no, saj

veste kdaj, ženska pa tudi). Ja, no, ljubi ljudje pa kaj naj vprašam nekoga ali nedolžen

ali ne. Eden izmed kriterijev je zakonski stan. Do poroke si gospodič oz. gospodična,

po poroki gospod oz. gospa. Ja kaj pa mi koruzniki in ženske, ki imajo na prstih kilo

zlata, saj ne veš ali jih imajo za vsakega moškega, ki jih je lepo pogledal vsaj enega ali

kaj.

Če po pravici povem mi je bilo najbolj všeč v prejšnjem sistemu, ko smo se klicali

tovariši in tovarišice. Naši učitelji so bili tovariši tršice ne pa kakor so danes gospodje

učitelji in gospe učiteljice in gre meni prav na smeh, ko se spomnim ob imenovanju

mojih otrok gospa učiteljica ta pa ta je rekla to pa to, jaz se pa spomnim te gospe kot

punčke, ki je nosila zobni aparat, debela očala, in ko je bila malo starejša smo se skupaj

zakajali v sosedovem skednju, in potem se napili na kakšnem žuru, danes pa popoldne

molze krave.

Nikoli ne bom pozabil pokojnega poštarja Viktorja, ki mu je poštarica rekla naj gre po

gospoda. Viktor ne bodi len in je šel v župnišče po župnika in mu rekel upravnica vas

rabi. No župnik ne bodi len je prišel dokaj hitro na pošto. Upravnica se je zadrla pa ne

na tega gospoda, ampak našega gospoda (mislila je moža).

123

BLOGOZIJA

Ma l i s l o n c e k

Radio mleko

Oddaja na frekvenci okrog sedme zjutraj in sedme zvečer. Vsaj tako je bilo včasih,

ko so še mame in tudi kakšni ata stali s kanglami sredi vasi in čakale mlekarja, da je

pobral mleko. No naša Evropa je naredila svoje in frekvenca se je spremenila na drugo

valovno dolžino.

Sedaj najbolj oddaja pri blagajni v trgovini zjutraj, in tam, kjer se zadržujejo prebivalci

naše vasi, na pošti, pri zdravniku ... Ima samo eno oddajo poročila. Prenaša najbolj

atraktivne novice, če je kakšna vaška katastrofa, smrt, požar izveš vse. Najbolj so

zanimiva ponedeljkova jutra. Hitro izveš, da so vsi otroci in možje, oh in sploh, ko pa

se spikerka umakne, pa izveš da njihov otrok in mož je v soboto zvečer prišel domov

pijan kot roda in da je pokozlal sosedova vrata, in da je Francelj šel k njej, ko je mož pil

v gostilni in še sreča, da je bil mož pijan, da ga ni opazil, ko se je po dvorišču odplazil

domov. Otrok je bil pa tko pijan, da so mu vzeli izpit, no še sreča, da niso bolj pogledali

v avto, bi videli, da ima kilo trave v prtljažniku. Hči pa to je sploh splošno znano dejstvo

spi pri sosedu v spalnici s sosedovo ženo in sosedom, le kam gre ta svet.

Sem pa tja glas potihne pri oddajanju novic in se hitro povrne v normalen ton, ko

gredo napačna ušesa mimo. Sprašujem se zakaj, saj prej kot slej vse izveš.

Saj ta radio je prav simpatičen in se prav prijetno nasmejiš sem pa tja, ko imajo, npr.

debele oči, ko se pojaviš pred njimi, oni so pa mislili, da si v arestu, ker so prejšnji dan

policisti ustavljali pred hišo in so hkrati še tebe odpeljali v zapor, ker si pretepal svojo

ženo.

124


Cl a y a

Še ena noč

Glavo imam čudno težko, misli mi preskakujejo in na vso moč se trudim obdržati svoje

telo pod nadzorom. Alkohol je opravil svoje. Srečam jo pri izhodu.

»Kakšna beda, tale zabava,« reče.

»Jaz grem domov,« povem. »Jaz tudi. Greva skupaj,« predlaga.

Usedeva se na stopnice, ker morava še nekoga počakati, se mi zdi. Govori mi, kako

mimo je ta glasba, ki jo vrtijo. Prikimavam.

»Pa kaj ti je danes?« sprašuje. Verjetno je opazila mojo odsotnost.

»Depresivna sem,« se zasmejem.

»Zakaj?« se zasmeje še ona.

Pomislim in ne vem več.

»Kar tako,« rečem, ker se mi pač zazdi, da moram kaj reči.

Razlaga mi nekaj o pomarančah in krznu, a je ne razumem dobro in ne dojamem

bistva. Me niti ne zanima. Bolščim v rdečo lužo na tleh in v razbit kozarec ob njej.

Mislim na nič. Zdaj ne slišim več njenega glasu, niti glasbe, niti hrupa ljudi ne. Sama

sem. In razbito steklo pred mano. Še časa ni več.

»Pa zakaj sploh sediva tu?« me naenkrat predrami njen glas.

»Ne vem. Nekoga čakava, se mi zdi,« odvrnem.

»Koga?«

»Ne vem.«

»Zakaj?«

»Joj, ne vem. Sploh pa si to ti rekla,« sem že malo sitna.

»Ne, nisem. Kaj ti je?« me poskuša debelo pogledati, a le smešno skremži obraz.

Ne ljubi se mi premišljevati. Ne morem.

»A greva nazaj noter?« predlaga.

»Ja, tu tako ali tako ni zanimivo,« se strinjam.

»Ja,« ponovi. »Danes je pa res noro. Ta zabava, mislim.«

»O, to pa,« pritrdim.

Smeje se vrneva k množici in si naročiva novo pijačo.

125

BLOGOZIJA

Cl a y a

Ne potrebujem tvojih razlogov

Sprehajava se po mestu. Mrzel veter mi piha v obraz in premražene roke tiščim v

žepe. Hodi tesno ob meni in mi nekaj govori. Poslušam njegov globok glas, a ne slišim

besed, kaj šele celih stavkov. Gledam ljudi, ki hitijo mimo naju, in jih v resnici ne vidim.

Domnevam, da mi govori nekaj zelo pomembnega. Domnevam, da ljudje opravljajo

še zadnje nakupe pred božičem. Domnevam, da je mesto okrašeno z mnogimi

lučkami in da je gotovo zelo lepo.

Za hip izstopim iz svojega sveta in mu rečem, da moram zdaj res iti.

Ne, se upre, da mora dokončati stavek.

Poslušam ga dalje in ga ne slišim. Le kaj bi še rad povedal? Ali ni že vsega povedal?

Zame je bilo več kot dovolj, več kot lahko prenesem. Da ne more, da vse skupaj nikamor

ne pelje. Kakšna dodatna pojasnila naj bi še potrebovala? Saj ne pomagajo … Le

bolijo.

Prideva do križišča, kjer se bova poslovila. Obstaneva. Čakam, da me bo vsaj objel,

upam, da me bo.

Ko se zavem, že hodiva vsak v svojo smer. Brez pravega slovesa.

126


Ja m e a

Ati, mami, kaj je to seks?

Seks je še vedno tabu tema in marsikdo zardeva, ko se pogovarja o tej temi, in zato so

zgodbice o spolnosti tako zanimive, zato so vici o spolnosti najbolj zanimivi in najbolj

smešni in turbofolk hit so tako popularni ravno zato, ker so besedila dvoumna

in namigujejo na seks. Na žalost nekaterih ne bom pisala vicev in smešnih zgodbic,

ampak tiste rahlo absurdne resnične zgodbice povezane s seksom oz. bolje rečeno s

spolnostjo.

Ena taka zgodbica se je zgodila ženski, (zdaj že pokojni, takrat pa) stari čez osemdeset

let in njeni hčerki, ki je bila takrat stara že nekaj čez petdeset let.

Mati je bila že stara in bolna kmečka ženska in zdaj, ko ni mogla več delati zunaj na

njivah, je veliko gledala televizijo in brala različne revije in je zasledila eno besedo, ki je

nikoli prej ni slišala in ta beseda je bila beseda »seks.« Ženska je bila sicer stara že več

kot osemdeset let, bila je vdova in je imela veliko otrok, ampak ko je zasledila besedo

seks, ni vedela, kaj sploh to je in je ob obisku svoje hčere vprašala: »Kaj je to seks?«

Hči pa je seveda vedela, kaj to pomeni in očitno je vedela, da je njena mama v svojem

življenju že seksala, saj brez seksa nje ne bi bilo na svetu, zato je odgovorila: »Mati, če

do zdaj niste vedeli, kaj je seks, vam tudi naprej ni treba vedeti!«

Sicer nisem zvedela, ali je na koncu hči povedala materi, kaj seks je, ampak velika verjetnost

je, da je mati kar sama ugotovila, da je to nekaj, o čemer se »ne spodobi govorit«

in utihnila. No, včasih so baje teme o spolnosti (če so bili zraven otroci ali mladoletniki)

prekinili s frazo – oblačno je in o tem se pač ni govorilo oz. o tem se je govorilo

le redko in ne z besedami, ampak z namigovanji in zaimki.

Dandanes se otroke uči o spolnosti že v vrtcih, saj navsezadnje je vse le del človeške

narave, jaz pa se vedno počutim neumno, ko se spomnim, kako nam je naš ljubi oče

govoril o spolnosti. Ne vem, če se mu je takrat zdelo smešno ali nam je hotel vcepit

strah pred spolnostjo ali kaj podobnega. No, bilo je v nekako v sredini naše pubertete,

bili smo še naivni in napol otročji, ko smo ugotovili, da je bila najstarejša sestra rojena

127

BLOGOZIJA

precej manj kot devet mesecev pred poroko in smo se začeli režat, češ ati pa mami sta

seksala že nekaj mesecev pred poroko. Naš ljubi ati pa je rekel: »Pa saj ni res! Sestra se

je rodila nekaj mesecev prezgodaj!« In ko smo se režali naprej in nismo verjeli povedanemu

in smo drezali naprej, nas je očka poučil, da se je najstarejša sestra rodila nekaj

mesecev prezgodaj in sta z mamico seksala samo štirikrat v življenju (torej samo toliko,

da sta naredila štiri otroke).

Seveda tem zgodbicam nikakor nismo nasedli in danes se še bolj zavedam, da to ni res,

ampak ostal je neprijeten spomin neiskrenost našega očeta …

128


Je r n e j a Ribnikar

Včasih

Včasih me music prevzame ... včasih se mi zdi pomembneje poslušat musko na

slušalke, uživat v beatu in se potopit, kot pa se učit, pa čeprav je zadnji dan pred

izpitom ... včasih hočem, da tista muska, ki prevzame mene, prevzame tudi osebo, ki

mi je pomembna ... in potem težim in vsiljujem: dej prosim poslušaj tole ... a čutiš? A

ti je všeč? ... Včasih poslušam musko, medtem ko hodim po mestu ... my new ipod is

perfect for this ... in potem hodim in hodim ... i feel the beat ... in potem se smejim ...

strangers get a smile from me ... they see how happy i am ... in hodim in sem zaradi

tako preproste stvari najsrečnejša girl under the sun ... včasih grem zvečer tečt ... pa ne

da bi pred čem bežala ... :) ... tečem in se osvobajam stresa ... i feel so much better ...

vem, da delam nekaj kar je dobro zame ... opazujem vse te športnike … vse te health

freaks ... in se mi zdi tako noro, da je vedno več takih, ki naredijo nekaj zase, vedno več

nas je v gibanju ... in potem ko odtečem, se vrnem domov ... utrujena ... prepotena ...

vesela ...

… in my clean apartment ... under the shower ... and i feel good ... včasih sem tečna

... včasih težim ljudem naj ne kadijo ... ker me to ubija ... ker se mi trga od teh čikov

... včasih hočem koga spremeniti v boljšo osebo ... hočem, da naredi nekaj iz svojega

življenja ... včasih si želim spoznati enega kul geja ... ker vem, da so ok osebe ... včasih

si želim koga rešit ... včasih sem egoistična ... včasih se derem na koga, ki si tega ne

zasluži ... včasih jokam … vendar vedno redkeje ... včasih koga ljubim ... včasih nisem

iskrena ... včasih komu povem kaj v obraz in ga užalim ... včasih sem naivna ... ker

nočem verjeti, da so grde stvari mogoče ... včasih sem nezaupljiva ... in zaupam samo

sebi ... in verjamem samo sebi ... včasih imam vse za nesposobne in samo sebe za

sposobno ... včasih imam občutek, da nisem dovolj dobra ... včasih sem srečna ... zaradi

majhnih stvari ... včasih sem brez čustev ... hladna kot led ... včasih jokam, ko vidim

koga trpeti ... včasih sem izgubljena brez tebe ... včasih osamljena ... včasih me je strah

... včasih grem zvečer sama domov in se oziram za sabo ... strah me je, da bi mi kdo

kaj naredil, ker vem, da sem šibek člen ... sem samo girl, alone at night, walking by

the street ... včasih strmim skozi okno in premišljujem ... včasih se kot nora spravim

pospravljat … in ko vse pospravim, se usedem in počutim se fuckin’ amazing ... včasih

129

BLOGOZIJA

plešem ... alone at home ... včasih pojem na ves glas ... včasih zapeljujem v klubu ...

včasih flirtam ... včasih sem drzna ... včasih sem sramežljiva ... včasih sem ranljiva ...

včasih se obtožujem ... včasih se hočem prizadeti ... ker hočem plačati za grde stvari,

ki sem jih kdaj naredila ... včasih se hočem komu opravičiti ... pa ne gre ... ker je težko

... včasih hočem poklicati določeno osebo, ker bi jo zelo rada slišala ... pa je ne morem,

ker nimam več številke ... ker sem v jezi zabrisala vse sledi za to osebo ... včasih sem

lena ... včasih voham rože ... včasih si kupim nekaj kar je lepo, vendar ne potrebujem

nujno ... včasih delam načrte ... včasih gradim gradove v oblakih ... včasih pišem ...

in objavim ... in upam, da bo kdo prebral ... in da mu bo všeč ... včasih se želim lotit

nečesa norega ... včasih bi se rada kam odpeljala ... pa se ne morem, ker nimam izpita

za avto ... včasih se smejim kot nora ... brez razloga ... včasih zato, ker sem preveč utrujena

in se mi že meša ... včasih se zgodi toliko slabih stvari, da se lahko samo še smejim

... včasih pijem alkohol ... hvala bogu ne tako pogosto kot skoraj vsak državljan te

alkoholične države ... včasih ljubim erotiko ... včasih vidim hudga tipa v mestu ... vendar

redko ... včasih berem med vrsticami ... včasih se čudim ljudem, ki živijo mehansko

... včasih prižgem svečke in uživam v tišini ... včasih me zanimajo nove stvari ... včasih

odkrivam ... včasih pobožam svojega psa ... včasih prijazno klepetam s starimi ljudmi v

dvigalu ... včasih bi si rada kupila akvarij poln rib ... včasih stradam, ker hočem shujšati

... včasih si želim iti na Maldive ... uživati na plaži ... vse to sem jaz ... in kaj si ti?

130


Mi l e n a Miklavčič

Mama, zlata mama

»Mama, takoj nehaj in pika, tokrat si šla čez mejo, se zavedaš tega,« je tiho, a razločno

šepetal Mitja, in to kar med vrati, kajti zdelo se mu je, da v kuhinjo ne sme vstopiti,

kajti tam je bil mamin posvečen prostor, pa ga ni hotel oskruniti, kot ni želel, da se

topla domačnost preseli vanj, v njegovo dušo, mu zamegli možgane in ga primora, da

se usede, da jo posluša in da ji da na koncu prav, tako kot je to počel oče, vsa leta, ne da

bi kdaj pomislil, da bi se bilo dobro postaviti zase, narediti kaj tudi za lastno korist.

Oče tega ni nikoli počel.

Danes sicer ve, zakaj ne, ampak takrat, ko je bil še otrok, mu nič ni bilo jasno, bil je

nenehno zgrožen, presunjen ob tem, kako grdo je mama ravnala z očetom, babico in

dedkom. Kar dovolili so ji, da jih je zmerjala, kričala nad njimi in jih pošiljala v tri

krasne. Zdaj je enako hotela narediti z Majo. O, tega ji pa ne bo dovolil, kajti Maja je

njegov biser in zaklad, težko jo je našel, mislil je že, da ni nobene ženske, ki bi ga lahko

ljubila in mu vdano stala ob strani, ga pobožala, ko bi bil nesrečen, vzela njegovo glavo

v naročje, ga narahlo trepljala po sencih in preganjala zle duhove, ki so se nenehno

vračali in črvičili po njegovi duši, ki je bila ranljiva, nežna in občutljiva kot rosa, ko se

jo dotaknejo prvi sončni žarki in jo nehote posrkajo vase.

»Mitja vse ženske so prasice in ti si moj sin in ne boš vodil te golazni v hišo, razumeš,«

je kričala mama in drobne kapljice sline so pršele okoli njenih krčevito stisnjenih ust,

na trenutek jih je bila ena sama črta, da se je zdelo, kot da so ji ustnice izginile, se

razblinile, čudno je bilo to, oči so ji potemnele, bile so kot divji žvepleni gejzirji, točno

takšni, kot jih je nekoč že videl na Novi Zelandiji, tja ga je povabil Gordon, stala sta

ob vročem izviru in takrat, ko ga je zaduhal, se je spomnil, da se tudi okoli mame širi

žveplo, kadar renči in sika in ponižuje tiste, ki jim je usojeno, da živijo z njo pod isto

streho.

Bil je še otrok, vsak večer ga je bilo strah oditi v posteljo, kajti stene so bile tanke in

nehote je slišal, kako je mama zmerjala očeta, mu govorila izmeček, pljunek, svinja,

izrodek, takrat je dobil prvo lekcijo o tem, da so moški ničvredni, da je njihov one

majhen in smrdljiv in to ga je bolelo, kajti naslednje jutro se je zaklenil v kopalnico,

vzel milo in spustil pižamo na tla, da se je drgnil po mednožju do onemoglosti, hotel je

131

BLOGOZIJA

izmiti umazanijo, kajti on je bil očetov sin, in če je bil oče svinja, je torej tudi on.

In potem se je mama neke noči preselila na podstrešje, tam si je uredila svojo sobo,

nihče ni imel vstopa, niti on ne. Nekoč se ji je razbilo veliko ogledalo, ki ga je imela

vgrajenega v omaro, oče je nagonsko izpustil iz rok motiko, ko je zaslišal silovit tresk,

ravno je okopaval na vrtu, stekel je na pomoč, toda pričakala ga je na vratih, s svojim

telesom je branila trdnjavo in kričala nanj, da lahko naredi korak naprej le preko njenega

trupa, nato je pobrala kos razbitine in grozeče pomerila proti očetovemu srcu, vem,

da je bilo tako, kajti stal sem le nekaj korakov za njim in oči so se mi odprle v grozi,

glas mi je zamrl v grlu, videl sem očeta, ki je pobledel, se umaknil in ona, ki je bila

moja mama, je pljunila za njim, naj se pobere, potem je opazila, da sem tudi jaz tam,

nadela si je enega svojih ljubečih obrazov, kot pustne maske jih je imela zmeraj nekaj

na zalogi, me stisnila v svoj objem, pobožala po laseh in šepetala, da sem njen ljubeči

sin, edini, da me ljubi in da bom njen na veke.

Tega ni nikoli naredila Petru, ki je bil prav tako njen sin, le dosti mlajši od mene.

Odrivala ga je od sebe kot da bi bil kozav, kolikokrat se je zaradi tega jokal, slišal sem

ga, splazil sem se v njegovo sobo, ga objel okoli ramen in potem sva tako zaspala,

kajti bil je moj brat, imel sem ga rad, čeprav nisem razumel, zakaj ga mama sovraži,

saj je bil lušten fant, s podobno skodranimi lasmi kot oče in njegove oči so bile tople

in vdane. Za osmi marec ji je zmeraj pisal kartice, na katere je narisal veliko srce, vanj

pa je z okornimi prsti napisal, da jo ima rad, toda mama je po navadi še pogledala ni,

brezbrižno jo je vrgla v koš, da je bilo Petru hudo, ko je to videl, dobil je napad bronhitisa,

babica je vila roke in molila, pa ni prav nič pomagalo, kajti moja mama je imela

kamnito srce in očitno tega ni vedel nihče drug kot jaz.

Ljudje so bili prepričani, da je nekaj posebnega. Skoraj vsak teden so jo lahko videli

tudi na televiziji, vodila je pomemben oddelek nekega ministrstva, brez nje se še muha

ne bi odtihotapila iz tiste stavbe na Erjavčevi.

Na vseh javnomnenjskih raziskavah je zmeraj dobivala ogromno glasov in čudilo

bi me, če se ne bi nekega lepega dne odločila, da kandidira za predsednico države,

prepričan sem bil, da bi bili ljudje ravno prav trapasti, da bi jo celo izvolili.

Hotela je, da študiram medicino, sanjarila je o tem, da bom nekoč postal kirurg,

pomemben, svetovno znan, najboljši. Toda meni sploh ni bilo do tega, sovražil sem že

pogled na lastno kri, kaj šele na tujo in gabilo se mi je, če sem moral sedeti v čakalnici

polni kihajočih in smrkajočih pacientov.

Bilo je prvič in zadnjič, da me je udarila, tako, ploskoma, da je votlo zadonelo, grozno

sem se ustrašil, kajti moja mama je tepla samo Petra, mene nikoli.

Po maturi sem se namreč vpisal na agronomijo, želel sem postati uspešen sadjar, všeč

mi je bilo delo na vrtu, v tem sem bil podoben očetu in dedu. Ko je to slišala, je poble-

132


dela, zagrabila se je za srce, in za trenutek sem mislil, da bo zgrmela po tleh, pa ni. Le

njena dlan je poletela proti mojemu obrazu in potem me je še dolgo časa skelelo, celo

oko je postalo podpluto, pojma nisem imel, da je tako močna, kadar se razjezi. Naredila

je vse, da bi me pregovorila, nekaj časa je kričala, moledovala, grozila, celo na kolena

je padla pred menoj, z rokami visoko dvignjenimi v zrak, kot da bi molila, čeprav sem

vedel, da je v njeni duši prav toliko božjega kot v mojem levem čevlju.

Toda ostal sem neomajen in trden v svoji odločitvi, zlasti potem, ko sem videl, da si

je oče oddahnil, in ko me je ded objel okoli ramen in me stisnil k sebi in so se mu oči

za spoznanje zameglile, toda skril jih je v rokav, ni želel, da bi opazil, da se ga je moja

odločitev dotaknila.

Najhuje je bilo potem, ko je ob nedeljskem kosilu Peter svečano položil žlico na mizo,

se obrnil k mami in jo milo pogledal: »Veš mama, saj bom jaz nekoč velik kirurg, meni

je pa to všeč, pa bom tebe zdravil, če boš hotela.«

Mama ga je prebodla z očmi, juha se ji je zaletela, s pestjo je udarila po mizi, vstala in z

vso močjo zaloputnila vrata za seboj.

Peter se je naslonil na mizo in zajokal, vsi smo bili tiho, celo babica, ki je po navadi

nenehno čebljala vse sorte neumnosti, verjetno zato, ker se je nedeljskih kosil bala prav

tako kot sem se jih jaz, pa je mislila, da bodo besede pregnale turobno ozračje, ki nas je

tlačilo k tlom in nam ni pustilo dihati.

Spominjam se, sedeli smo ravno na predavanju o hibridih koruze, profesor je govoril o

DNK-ju, nič posebnega, le meni so se besede zarezale v dušo, DNK, saj res, zakaj ne bi

poskusil, tako za hec, saj ne bo nič bolelo, Maruša mi bo naredila uslugo, nenazadnje

sva se poznala še iz vrtca.

»Ali so lasje, ki si mi jih prinesel res očetovi,« me pokliče čez kakšen teden ali dva, ko

sem že skoraj pozabil na tisti ‘štos’.

»Ja, res,« ji odgovorim presenečeno, brez zlih misli.

»Potem pa ti nisi njegov sin,« mi reče odločno z nekim neopaznim obžalovanjem v

glasu, vendar sem se šele čez čas pričel zavedati resnice, da oče ni moj oče, da nisem od

nikogar, da sem neki izmeček, Nihče, ki je prišel od bog vedi kje.

Ne da bi kaj razmišljal sem zavil na gozdno pot, se naslonil na volan in zajokal kot še

nikoli prej. Očka, očka, pa tako rad te imam, sem jecljal in smrkal v rokav, robca sploh

nisem poskušal najti, če sem ga sploh imel.

Razmišljal sem o tem, da bi na skrivaj izginil neznano kam, da bi mamo skrbelo in

da bi jo s tem ranil v dno duše, ampak potem me je prešinilo, da bi še najbolj prizadel

očeta in deda, kdo bi me potem sploh še razumel, če ju ne bi imel ob sebi, onadva sta

bila edina, ki sta vedela, kako uživam, ko gledam jabolko, ki dozoreva in kako se mi

smeji srce, kadar splezam na češnjo in gledam v daljavo in ‘zobam’ rdeče plodove, ki me

133

BLOGOZIJA

naredijo prešernega in veselega, podobnega pticam, ki letajo pod modrim nebom.

Tisti večer sem se prvič napil, o, kako sem zlival vase vse, kar mi je prišlo pod roke.

Iz vaškega bifeja so poklicali očeta, pritekel je ves prestrašen, ni vedel, kaj se je zgodilo,

našel me je na pol mrtvega za mizo, nekateri so stali okoli mene in me gledali, čudili so

se, niso mogli verjeti, da se ga je bodoči gospodar Gregorovine tako svinjsko nažrl.

Oče me je umil kot dojenčka, slekel me je in me spravil v posteljo, potem pa je vso

dolgo noč bedel ob mojem vzglavju, mi prinašal ‘lavor’, da sem lahko bruhal, brisal čelo

z mokro krpo, sem in tja se mi je celo zdelo, da tiho prepeva Hi, konjiček, tako kot je

prepeval takrat, ko sem bil še otrok, pa nisem hotel zaspati.

Nikomur nisem povedal, skrivnost sem obdržal zase, le mame sem se od zdaj izogibal

kot hudič križa. Že prej je nisem maral, zdaj sem jo sovražil. Opazoval sem jo, ko se

je zjutraj urejala za službo, s sladkim glasom se je pogovarjala s svojimi nadrejenim,

in ko je sikala v telefon, sem vedel, da spet nadira tajnico Petro. Na mizi mi je pustila

Mladino, seveda, spet eden njenih velikih intervjujev. Na naslovnici smo bili mi, srečna

družina in mama je celo dovolila očetu, da jo je držal čez ramena. Prasica.

Novinarji so se lepili nanjo kot muha na drek.

»Mitja, še enkrat ti rečem, da se s to kurbico ne boš več srečeval, si me razumel,« je

ponovila ostro mama.

Kot da bi z britvijo zarezal po zraku.

Stal sem tam in se ji smehljal. Nedolžno, čeprav je v meni vrelo, da bi jo najraje prijel

za vrat in stisnil.

»Mar nisi bil še lani odločen, da greš v Ameriko, kjer boš delal doktorat, ljubček zlati,

mar naj neka lajdra in frčafela izniči tvoje velike sanje?«

»Maja je prevajalka, letos je dobila najvišje avstrijsko nagrado za prevajanje,« rečem,

čeprav tega nisem hotel, kar ušlo mi je.

»Vseeno je prasica, ker se je prilimala nate, tisočkrat sem ti že rekla, da te nobena ni

vredna, ker si ti izjemen otrok, nekaj posebnega. Ti si moj, nikoli ne boš od nobene

druge.«

Razprla je naročje, hotela me je objeti in stisniti k sebi kot po navadi, toda odmaknil

sem se.

»Tudi ti si bila kurba, s kom si se dala dol, da sta me zaplodila, s kom, te vprašam?!«

Za trenutek je onemela, kri ji je izginila z lic, pobledela je, kot bi ležala na mrtvaškem

odru, toda nič več ni spregovorila. Sesedla se je na rob postelje, tiho je ihtela kot bi hotela

reči, tudi ti Brutus, ampak mi je bilo vseeno, nekdo jo je moral prizemljiti, škoda,

da sem to storil šele po 35 letih, ko je uničila življenje vsem, ki bi jih morala ljubiti.

134


»Ti tega ne boš nikoli razumel, kaj je to velika ljubezen in popolna predanost duše in

telesa,« je spregovorila čez čas, besede so se trgale iz nje, bile so prepletene s spomini

in večno pripadnostjo nekomu, ki ga je nekoč ljubila, pa ga ljubi še danes, čeprav jo je

zavrgel, se poročil z drugo ali pa se je le vrnil k ženi, ko se jo je naveličal.

»Jebe se mi,« sem rekel počasi, vsak zlog posebej sem poudaril, »jebe se mi, kajti vem,

da te je moral tisti tip pustiti na cedilu, te zavreči kot staro cunjo, drugače se ne bi

obesila na Gregorina, ki si ga zaradi tega sovražila kot si sovražila vse, ki so bili z njim

povezani, a jaz ga imam za očeta, najboljšega očeta, rad ga imam, tega ne boš spremenila,

če se še tako trudiš. Sedaj pa izgini izpred mojih oči, goni se tja v Ljubljano,

zapomni si, da se Maje nikoli več ne dotakneš. Nikoli več. Nisem bil samo jaz tisti, ki

je povsem slučajno videl, kako si ji nekaj stresla v pijačo, tudi Peter te je videl, da veš.

Tudi Peter.«


Angina

V Zakajčkovo ulico je prišla Angina.

»Lepo je tukaj,« je rekla in sedla na klop.

»Zdi se mi, da bom kar malo ostala,« je še dodala in se zahihitala.

»Nikar!« se je ustrašila mama.

»Naša ulica je pusta in dolgočasna.«

»Nobene zabave se ne bo našlo zate,« se je razjezil očka in vlekel pipo.

»Spečem ti najslajše kolačke,« se je ponudila teta Mica.

«Samo odidi, prosim.«

»Toliko težav prinašaš, da jim še jaz nisem kos,« je dodalo še Sonce in Angino frcnilo

po licu.

»Le počakajte, še žal vam bo, ker ste tako negostoljubni!« je ta požugala s prstom in

odprla torbo z bacili.

Potem je neopazno smuknila v Tanjino sobo. Bacili so poskakali na posteljo.

»Jo že imamo!« so zavpili.

»Vročina? Kaj narašča?« je vprašala Angina.

»Narašča,« so prikimali bacili.

»Kaj pa grlo? Ali je že rdeče, zagnojeno in boleče?«

135

BLOGOZIJA

»Seveda!« so zacvilili bacili.

»Kaj še manjka?« se je vprašala raztresena Angina.

»Aha, še ščepec glavobola, kanček slabe volje, kozarec joka in zavitek slabega počutja.«

Tanja je v spanju tiho zaječala.

Njena mama je imela tanek sluh, zato jo je takoj slišala.

»Poklicala bom zdravnika,» je rekla, ko ji je na čelo položila dlan.

Ko je to slišala Angina, se je silno prestrašila. Zdravnika se je zelo bala, saj mu je vedno

uspelo, da jo je napodil stran.

Mama je ostala doma pri Tanji. Sedela je ob njej in ji prebirala pravljice.

Spanček Zaspanček ji je hladil čelo s pravljičnimi obkladki. Nagajivi škratje so prilezli

iz svojih lukenj in ji peli pesmice.

Bacili so se drug za drugim vračali v Anginino torbo.

Angina je jezno zacepetala.

»Nisem še rekla zadnje besede!«

Potem se je pokrila s čarobno ruto in izginila iz Tanjine sobe.


Zarečeno

List iz dnevnika

Petek, 21. julij 2006

Sedele smo v prijetnem hladu in lizale sladoled. Po navadi ga naročimo v kornetu, zdi

se nam veliko boljši in slajši.

Jezik, ki se dotakne sladke zmrzali, počasi ovije v svoj objem kepico, da se okus limone

nestrpno stopi s toplino brbončic. Potem pa, nenadoma, posrka vase cel obliz, da ta

spolzi po grlu kot kakšna lahkotna melodija s številnimi, med seboj usklajenimi, toni.

Sladoled je potrebno lizati molče.

Preveč govorjenja škoduje užitkom.

Pa tudi okusu.

Po navadi iztegnemo noge daleč stran od sebe in jih ležerno prepustimo soncu, ki prek

velikanskega dežnika najde pot do pregretih teles.

»A ste slišale za Manco?« prekrši nenapisano pravilo Marija.

S konico jezika nebogljeno lovi kapljice bele sladoledne tekočine, ki počasi drsi po

136


kornetu.

Seveda smo slišale.

Pa kaj?!

Letos, na praznovanju kulturnega praznika, se je spoznala z nekim violinistom, ki je

na svečani prireditvi igral v orkestru Zdravljico. Menda je bila ljubezen na prvi pogled.

Oba, naveličana krutega tempa vsakdana, sta se ujela z očmi prek vseh tistih kontrabasov,

bobnov, trobent, saksofonov in činel.

»… menda sta se že takoj prvi večer dala dol!«

»… jaz sem slišala, da se je ona preselila k njemu, pa da se je potem vrnila nazaj k možu

in otrokom.«

»… ne, sploh ni res! Skupaj sta kupila stanovanje v Izoli in zdaj se tja vozita na skrivaj,

ker nočeta prizadeti bližnjih.«

»… mar ni bilo rečeno, da si je njegova že rezala žile in so jo komaj rešili?«

»… nasedaš čenčam! Njegova je slepa in gluha in popolnoma zaverovana vanj!«

»… zamerim Manci, da se nas izogiba. Njene prijateljice smo, nedvomno bi ji

pomagale v stiski!«

»… po svoje pa je tudi koza, roko na srce!«

»… na kraj pameti mi ne pade, da bi skakala čez plot!«

To, zadnje, sem izustila jaz.

Eh!

Da bi me potem vso babovje opravljalo na vsakem koraku!

Ne!

In me motil še pri takih užitkih, kot je lizanje sladoleda!

Ne! Misli in roke stran od dedcev, še tistega, ki ga imam doma, komaj prenašam.

Zlasti poleti, ko je hudičevo vroče!

Potem, ko smo temeljito pretresle Mančino spolno življenje z vsemi potankostmi vred,

smo se objele in si zatrjevale, da se tako lepo kot tokrat, še nikoli nismo imele.

Nato smo šle vsaka v svojo smer.

Avto sem pustila v prvem nadstropju garažne hiše.

Bilo je peklensko vroče in zatohel zrak, ki je polnil ozko stopnišče, me je tlačil k tlom.

Vrečka, napolnjena s pomarančami, alpskim mlekom in bučkami, mi je vlekla roko k

tlom.

Vsega sem bila že sita: poletja, vročine, babnic, kuhanja, ki me je čakalo doma, prepotenih

podpazduh, razmršenih las, rdečice, ki mi je zapolnila lica in ušesa.

Za seboj zaslišim hitre korake.

Komu se v tej sopari še ljubi hiteti, sem pomislila.

Kar je sledilo, se je zgodilo v sekundi.

137

BLOGOZIJA

Nekaj se me nerodno dotakne, menda je bila tisto malo večja aktovka, vrečka mi

zdrsne iz potnih prstov in vse, kar sem tisti dan kupila, se prične kotaliti po stopnicah.

»Kršenmatiček!« zakolnem na glas in malo je manjkalo, pa bi bil štorasti neznanec

deležen plohe besed, ki sem jih že ves dan na silo zadrževala v sebi.

Potem pa ugledam dvoje preplašenih črnih oči, ki so me hudomušno pogledovale

izpod močnih obrvi in moje noge so postale mehke in topljive kot kepica sladoleda na

žgočem soncu.

»Nisem nalašč, res ne …« se je hitel opravičevati, medtem ko je skakal z ene stopnice

na drugo in lovil sadje in zelenjavo, ter vse, kar mu je prišlo pod roke, urno tlačil nazaj

v vrečko.

Nič nisem rekla.

Kajti če bi, bi ga poslala v tri krasne.

Prijateljsko mi pomaga odnesti vrečko do avtomobila.

Zelo prijateljsko se ponudi, da mi odpre prtljažnik.

Nenavadno prijateljsko me povabi na pijačo.

»Oh, samo tja čez!« reče in z roko pokaže na lokalček, ki ga je bilo videti s parkirnega

prostora.

Zelo prijateljsko in mirno privolim.

Njemu zelo prijateljsko zažarijo oči.

Pa greva.

Najina zelo prijateljska hm, pijača, se zavleče pozno v noč.

Tako je to.

Nikoli ne veš, kdaj ti pade opeka na glavo.

138


Bi l o j e

Arhitekt Aries

Zadovoljno – kot mucek – sem skoraj predel ob kavarniški mizici na robu glavnega

trga mesteca Zidek. V Zidku sem bil zadnjikrat pred kakšnimi dvajsetimi leti. Zdaj

sem se lenobno oziral okoli in primerjal s spominom: skorajda nič se ni spremenilo.

Značilen srednjeveški trg, nekaj med kvadratom in krogom, na desni mestna hiša in

na stavbi poleg – s čudovitimi ornamenti na pomolnem nadstropju – je še vedno napis

»Posojilnica«. Ogrlica bogatih meščanskih hiš, kar dvorcev, bi lahko rekel, se na skrajni

levi končuje s cerkvijo in samostanom. In za staro mestno jedro – kakšen ljubek izraz

za petstoletne trgce – še tipičen vodnjak na sredini, okrog njega stojnice zelenjadarjev,

zraven pa visoko kužno znamenje.

Toda nekaj vendarle manjka? Brskal sem po spominu … Grad! Grad na griču tam

zadaj. Pa ne, da so ga porušili, za vraga! Niso ga, niso … Le neka novejša škatlasta stavba

prav nasproti mene ga zakriva. Večnadstropna, z ravno streho, v vrsti z drugačnimi,

štiristoletnimi. Kakšno staro so porušili in na njenem mestu postavili tale arhitekturni

modni krik šestdesetih let.

Ko sem opazoval ta tujek v vencu prijetnosti, se je pred mojo mizico pojavil možakar.

Malce staromoden je bil videti: pod baretko umetniško dolgi belo-sivi lasje, naočniki

z debelimi stekli, plašč skoraj do tal. Pod roko je nosil nekaj razcefranih kartonskih

pisarniških map, povezanih s trakovi, iz žepa mu je molela rola – načrti morda – v

drugi roki pa je imel nabito, pokajočo aktovko.

»Smem?« je vprašal. Čeprav je bilo še nekaj mizic okoli prostih, sem mu z roko prijazno

pokazal na stol.

»Ste prvič v Zidku?« je začel kar naravnost.

»Že kot študent sem bil tukaj, pred dvajsetimi leti. Zdaj obujam spomine …«

»Lépo mesto …?« me je, mislim, izzival.

»Lepo, lepo … Predvsem tale trgec. Le tista modernistična škatla ne sodi sem.«

»Pa še grad zakriva!« je pograbil kakor pes.

»Ravnokar sem premišljeval o tem. Škoda. Pa grad kaj obnavljajo?« sem ga vprašal. »Že

pred leti se mi je zdel nekam načet.«

»Nič, prav nič!« je bil ogorčen. »Jaz pa imam načrte za obnovo! Že leta in leta jih

139

BLOGOZIJA

ponujam na magistratu, pa nič!«

»Ste arhitekt?«

»Da. Arhitekt. Arhitekt Aries,« se je predstavil.

»Aries? To pa ni vaše pravo ime?«

»To je moj vzdevek. V kastelogoji pomeni bojni oven.«

»Kaj pa je to?« me je resnično zanimalo.

»To je tram z okovano konico v obliki ovnove glave. Veste, s takšnimi so v starih časih

vdirali okovana grajska vrata in podirali zidove,« je vzneseno predaval.

»Če prav razumem: tale vaš Aries pomeni, da se kot oven zaletavate v vsa mogoča

vrata, da bi izsilili obnovo gradu?« sem počasi začenjal razumeti.

»Čudovite načrte imam! Oni pa pravijo: počakaj, počakaj, denarja ni! Vso svojo energijo

sem vložil v to, smrt prosim, naj še počaka … To bo moje življenjsko delo!«

Odvezal je mapo, mi kazal papirje in pripovedoval, kako se ponoči skrivoma plazi po

gradu in meri in skicira. Nekaj so vendarle že obnovili, ampak slabo. Na magistratu ne

priznajo njegove ustvarjalne moči, ne razumejo je. Mladi arhitekti so sami packači in

mečkači. On, Aries, ne bo odnehal. Šel bo do konca. Kot bojni oven!

»Kaj pa tale stavba?« sem pokazal na škatlasti stolpič, ki je zakrival pogled na

razpadajoči grad. Aries me je povlekel s stola in z njim sem moral nekaj korakov v

desno.

»Poglejte,« je kazal na grad, ki ga je bilo s tega konca zdaj vsega videti. »Le še stolp je

zdrav, vse drugo pa bom obnovil!«

»Kaj pa tale škatla, Aries?« sem ponovil.

»Veste,« se je sklonil k meni, pogledal naokoli in mi zašepetal: »Veste, ta rdeči so jo

zgradili tistikrat. In s kakšnim pompom so jo odprli: Nova delovna zmaga! je pisalo na

transparentih.«

Uho sem imel že vlažno od njegovih slin. »Kakšna zmaga! Packarija!« je pozabil na

šepetanje. »Tudi zato jo je treba podreti! Lepo mesto Zidek bom obnovil jaz, Aries!« se

je tolkel po prsih.

Poskušal sem ga spraviti z oblakov: »Kaj pa denar?«

»Denar?« V trenutku je bil spet zemeljski. »Zbiram prostovoljne prispevke. Boste dali

kaj?«

Ponudil sem mu tri bankovce srednje vrednosti. Vrtel jih je v rokah in rekel: »No, tele

bom pa dal na drugi kupček; ne na tistega za obnovo gradu.«

»Kaj? Kar dva sklada polnite?« sem se pošalil.

»Veste, od tu se mora grad čim prej videti! Ko bo na drugem kupčku dovolj denarja,

bom najprej razstrelil tisto nagnusno škatlo, ki zakriva grad!«

Zahvalil se je za denar in odvihral. Besno je pogledal stanovanjski stolpič, ki ga je tako

140


motil, in zaradi tega skorajda telebnil čez enega okrasnih korit z rožami, katerih pač ni

projektiral on, on – arhitekt Aries.

141

BLOGOZIJA

Ma t e j Pu r g e r

Satira? Nekaj podobnega satiri

Zelo kratka zgodba, podobna satiri, se dogaja v ordinaciji dr. Živka Včeraja. Gospod

Včeraj je zdravnik splošne medicine. Njegova trezna presoja in dobre zveze v

Kliničnem centru privabijo mnogo obupanih primerov. Dr. Živko pravi, da je življenje

pisano in raznovrstno in za dokaz mu ni treba prepotovati celega sveta. Nejevernikom

podari vesel nasmeh, ovit v svojo prav nič lažno skromnost, ter odpre vrata čakalnice, v

kateri se tako kot vsak dan gnete precejšnje število ljudi.

»Bolezen ne pozna meja, vedno pokaže nove obraze,« sklene zdravnik in zapre vrata.

Danes se je na pregled naročil gospod Nikoli Bolje. Naročen je bil ob 12.15 in skrb za

točnost je izkazal tudi tokrat.

»Dr. Živko, gospod Bolje je pred vrati,« reče sestra Tereza takoj ob vstopu v ambulanto.

Počakala je trenutek na odziv zdravnika in naslednji hip že odhitela sprejet pacienta.

Doktor Živko je le nemo prikimal in se z očmi zahvalil sestri za iskreno skrb. Gospod

Bolje je slovel daleč okoli. Njegov sloves pa je bil daleč od dobrega. Dobro ali slabo

za njegov ugledu res ni primerna beseda; gospod Nikoli Bolje je namreč neozdravljivi

hipohonder. Za te pa je znano vztrajno in neobzirno požiranje časa in energije vsem

zdravnikom, pa čeprav so kirurgi, pediatri, specialisti, diplomanti ali zgolj mazači.

Vsakdo v beli halji na drugem koncu mize je bil dovolj dober razlog za novo bolečino

in nerazjasnjeno tegobo.

»Dober dan, gospod doktor, dober dan!« izstreli gospod Nikoli ob prihodu v sobo.

Vstopanje je bilo sicer zelo počasno. Živko je bil zatopljen nad kartoteko prejšnjega

pacienta. Zaprl je mapo in počasi dvignil pogled od zajetnega svežnja na njegovi desni,

ki ni bil nič drugega kot zdravniški dosje Nikolija, do togega premikanja telesa nasproti

njega.

»Pozdravljeni, gospod, kako plimuje voda v kolenu,« hudomušno pripomni zdravnik,

vedoč, da je minil komaj teden dni od zadnjega obiska pacienta, »migrena je še vedno

pod streho?« še doda tudi tokrat s prikritim nasmehom.

Živko Včeraj ni bil nesramen in ne nevljuden. Kvecjemu bi lahko trdili, da je mehkega

in plemenitega srca. Nasmehi in opazke so preletele vsakega, ki je zapazil to mučeče

se bitje. Gospod Nikoli Bolje je bil videti naravnost smešna pojava. V levi roki je držal

142


berglo, ki je ni pospravil v kot že vse od izpaha levega kolena, to se pravi pet let, desna

roka pa je bila v stalnem krcu. Bolj je bil prepričan, da gre za novo neodkrito obliko

multiple skleroze. Šest zdravnikov in štirinajst testov ni uspelo opustiti njegovih

slutenj. Telo je bilo podolgovato in skoraj posušeno, nagnjeno rahlo naprej in v levo

stran. Hrbtenica se kljub trem obiskom termalnih toplic na državne stroške ni uspela

zravnati. Njegovim potem je kot zvesti kuzek sledila desna noga, ki jo je ob vsakem

koraku spodbudil z rahlim vzdihom. Ranjena naj bi bila v vojni. V kateri in kako, ni

bilo jasno nikomur, tudi Nikoliju ne. Glavo mu je krasila obveza prve pomoči, pod

katero se je skrivala solata. Vrtna zelena solata, poškropljena z blagoslovljeno vodo, naj

bi ugodno vplivala na migreno. To je lahko potrdil tudi kaplan Srečko Navrvici. Vsa

romanja, molitve in celo 10 litrov izvirnice z Brezij ni pripomoglo k izboljšanju stanja

bolj kot le en solatni list. Hrbet mu je zakrival star karirast dežni plašč. Bilo mu je 37

let.

Gospod Nikoli Bolje se je z izdihom spustil na stol.

»Gospod doktor, jaz tako ne morem več,« izusti Bolje.

»Kar lepo počasi, gospod Bolje,« potrpežljivo začne Živko, »povejte, kaj se je zgodilo.«

»Gospod Včeraj, jaz sem to slutil,« nadaljuje Nikoli, »že prejšnjič sem vas prosil za

pomoč!«

»Gospod, jaz še vedno ne vem, o čem govorite,« odvrne zdravnik.

»Ledvice, gospod doktor, ledvice so odpovedale! Kaj naj naredim zdaj? Za levo mi tako

ali tako ni bilo mar, saj je bila v zadnjih izdihljajih, zdaj je šla pa še desna!«

Živko Včeraj si natakne naočnike, bil je daljnoviden, predse postavi zdravniško kartoteko

gospoda Boljeta, natančno in hitro prelista papirje ter izvleče stran.

»To smo pa že obravnavali, kajne gospod Bolje, lani avgusta, kar poglejte sami,« proti

pacientu pomoli 112. stran njegovega dosjeja.

Nikoli Bolje zamahne z roko. »Meni ni treba prav nič kazati, saj jaz prav dobro vem,

kdaj sem pri zdravniku!«

Živko se je zamislil in že hotel komentirati. Odločil se je, da je tokrat bolje biti tiho.

»Takrat sem jim lepo povedal, da z enkratno dializo ne bodo nič rešili, pa gospoda

Jutribomimo ni nič zanimalo. Prav vseeno mu je bilo. Le kaj bi bilo, če bi med dializo

umrl!« zaprha Bolje.

»Na podlagi izvidov, ki jih držim v roki, lahko mirno trdim, da bodo vaše ledvice nemoteno

delovale še naslednjih 30 let,« reče doktor Živko in usmeri pogled k pacientu.

»Gospod doktor, jaz bi se res bolje počutil, če bi me za vsak slučaj še enkrat pregledali!«

Živko je imel čakalnico polno pacientov in ni želel izgubljati dragocenega časa.

»Dobro. Tokrat vas bom poslal k spoštovani kolegici, da bomo enkrat za zmeraj končali

z domnevami. Gospa ima mednarodni sloves, saj je specializirana na več področjih.

143

BLOGOZIJA

Prepričan sem, da boste tokrat uspešno prebrodili težave,« reče Živko in že piše napotnico

za pregled.

»Gospod doktor, če smem, bi omenil se manjšo težavo,« navidezno obzirno doda

Nikoli.

Živko za trenutek pomisli, njegovo srce mehko zabije in reče: »Gospod Bolje, če gre za

kakršno koli obliko bolezni oziroma sum bolezni, ki jo že imam opisano v tej mapi,«

roko položi na kartoteko gospoda in mu nakloni oster pogled, »vam resnično predlagam,

da se vzdržite.«

»Tega pa res ne vem, kaj se skriva v vaših spisih, veste, jaz nisem študiran človek,« vleče

besede od nikoder, misleč, katere bolezni še ni prebolel pa si jo želi izkusiti, »ne vem,

kako naj to povem, hm … Jaz res ne vem, kaj se dogaja z mano …«

Zdravnik ga je na drugi strani navidezno mirno poslusšal, medtem ko je v njegovi

notranjosti zmanjkovalo potrpljenja.

»Hmmm … veste, malo nerodna stvar,« se Nikoli Bolje ne more in ne more spomniti

neizživete bolezni, »stvar je taka,« skoraj veselo blekne, »da že cel mesec in pol nisem

bil na veliki potrebi!«

»Vi pa imate srečo,« pripomni Živko, ko si v mislih poskuša predstavljati količino

dreka, zadržano v pacientovi notranjosti. Misel odvrne, prepričan, da je to nova šala.

»Spoštovana kolegica ni samo nefrolog temveč tudi gastrolog!«

Doktor Včeraj sname očala, se narahlo popraska po ušesu, se nasmehne, pogleda

Nikolija in reče: »Gospod Bolje, če me spomin ne vara, vi še niste imeli slikanega

desnega ramenskega obroča, kajne?«

Nikoliju se zasvetijo oči. »Da, res je,« se presenečeno strinja. Kako to, da se sam ni tega

spomnil, saj ga pred dežjem desna rama nikoli ne pusti spati.

»Gospod doktor, vi ste pa res odličen zdravnik. Vaš ugled je popolnoma upravičen!«

»Ah, dajte no,« rahlo sramežljivo odvrne Živko, »samo spomnil sem se, da je gospa

nekaj časa delala tudi kot ortopedinja in sem se domislil, da bi lahko še en servis

opravili, ko smo že ravno tukaj, a ne!?«

Nikoli Bolje je bil zaprepaden. Kaj takega se mu se ni zgodilo. Ta doktor je pa res nekaj

posebnega. Takšnega razumevanja njegovih tegob res ni pričakoval in za trenutek bi bil

skoraj pozabil na migreno. Bolečina se je povrnila. Oddahnil si je.

Doktor je napisal napotnico, jo se zadnjič pregledal in jo podal gospodu Boljetu. Ta

je na drugi strani mize skrivaj pregledoval shemo živčevja, ki je bila v obliki plakata

prilepljena na steno ordinacije. Njegove misli, ki so veselo iskale novo mogočo bolezen,

so se hipoma vrnile k doktorju. Nikoli Bolje se je s kislim nasmehom zahvalil in s

pogledom preblisnil napotnico. Zdrznil se je. Telo je za trenutek obstalo in se počutilo

naravnost odlično. Vedel je, da zdaj ni več poti nazaj. Ali je res to tisto, za kar si je

144


toliko časa prizadeval?

Zahvalil se je doktorju, vljudno pozdravil in počasi odšepal proti vratom. Za to gospo

je že slišal. Le kdo še ni? Kaj naj naredi? Ali je res, da bo v prihodnje vse drugače? Ali

naj zdaj ves trud zavrže? Odgnal je misli.

»Nobene napotnice ne smem zavreči,« potihoma sklene sam pri sebi, »vse je dragoceno!«

Na poti iz ordinacije je Nikoli naletel na sestro Terezo, ki ga je počakala in za njim

zaprla vrata. Mati treh otrok je bila izurjena v potrpežljivosti in prav vesela je bila, če je

lahko pomagala nebogljenim.

To je cenil tudi doktor živko Včeraj. Potihoma je zaprosil Terezo, ki je v rokah že

držala dosje naslednjega pacienta, za dve minuti premora. Potreboval je oddih.

Zastrmel se je v jesensko listje. Lahkotno se je pozibavalo na nebu in drselo proti zemlji.

Skozi težke oblake je posijalo sonce in pobarvalo sivi dan. Usedel se je na stol, zaprl

oči in si oddahnil. Na hitro je preletel zadnje dogodke. Za trenutek je podvomil o svoji

odločitvi. Naslednji hip si je dopovedal, da je lahko povsem brez skrbi. Prepričan je bil,

da bo gospod Nikoli Bolje lepo sprejet pri spoštovani kolegici Veseli Smrti.

Pomel je z rokami, globoko vdihnil in izdihnil ter zaklical: »Naslednji!«

145

BLOGOZIJA

Po p e

Zimska zaspanost

Sediš zunaj. Gledaš. Gledaš v daljavo. Na obrazu čutiš mraz. Oči imaš steklene,

premražene, a vendar vidiš bolje kot spomladi. Vesel si, da si se končno spravil iz toplega

stanovanja. Pa čeprav si si oblekel najdebelejšo jakno, na glavo povesil smešno kapo

z velikim cofom in si na roke nadel pisane rokavice. Stopil si ven in mraz ti je zarezal v

oči. Najprej te je navdušenje za trenutek minilo. Pomisliš. Spet ta hudičev mraz. Usedeš

se na klopco. Na varno klopco, ki je kakor starec, vsa obrabljena prislonjena k hiši.

Sediš zunaj in gledaš. Gledaš čez strehe. Tako je. Ne motijo te dimniki in sive strehe

ter dim, ki se vali iz njih. V daljavi, na drugem koncu doline opaziš gozd in pred njim

travnik. Snega ni od nikoder. Moral bi biti tu. Saj je vendar zima. In ta hudičev mraz,

spet pomisliš. Čutiš kako se ti plazi pod obleko, se dotika tvoje kože. Zapira ti sapnik,

ko dihaš. Poskusiš vdihniti čez nos, a začutiš ostro bolečino. In spet vdihneš skozi usta.

Pogled ti zakrije tvoja sapa. A ti še vedno strmiš v daljavo.

Na tisti travnik, kjer si se pred leti, ko si bil še deček, podil s sošolci. In kot bi trenil

imaš v spominu tisti dan. Zaslišiš govorice, hihitanje in vpitje. Ne motijo te zvoki iz

okolice. Tovornjak in avtobus, ki se podita po cesti pred teboj, niti lajež premraženega

psa. Ti slišiš krike svojih oddaljenih sanj. Nasmehneš se. Pomisliš in si rečeš, to so bili

časi. Časi, ko si živel drugo življenje. Brezskrbno, prosto in svobodno. Želiš si, da bi

bil spet mlad. Brezskrben. Kako je bilo lepo, ko je bila tvoja glavna skrb, kaj bo mama

skuhala za kosilo, ko boš prišel domov ali pa kaj bo storil David, sosedov deček, ki ti je

vedno kvaril veselje, ko je prišel nenapovedano k tvoji mojstrovini. Sneženemu gradu,

ki ste ga branili pred zlobnimi medvedi.

Ne vidiš, kdaj gre mimo tebe postava. Bil je mimoidoči pešec, ki se ni posebno oziral

na okolico, a tebe je opazil. Videl je tvoj nasmešek in zasanjani pogled. »Lej ga! Kak

mu je dolgčas. Kot da nima boljšega dela,« si je glasno mislil in odhitel svojo pot

naprej. A ti si še vedno zamišljen. Nenadoma te iz zasanjanosti in obujanja spominov

prebudi nekaj belega. Komaj opazno premikanje na travniku vzbudi tvojo pozornost.

Pa saj ne more biti res. Zajec je. Pridno jo sopiha po travniku, kakor bi mu šlo za

146


življenje, a v resnici je hiter iz enega samega razloga. Želi se skriti. Le kaj zajec počne

tako blizu mesta se vprašaš? A se s tem ne obremenjuješ dolgo. Še bolj se nasmehneš.

Poglej ga, kako je hiter. Ko bi se le jaz premikal tako hitro. In potem se spomniš. Zakaj

si že tu zunaj? Aja. Sprehodil bi se rad. Joj, pa tako lepo je tu. Kaj mi bo sprehod. Tvoje

navdušenje je že zdavnaj odšlo. Kakor lanski sneg. Premrzlo je. Le kaj se grem. Spet se

bom prehladil in potem bom imel gripo. Bolje, da grem nazaj na toplo, se prepričuješ.

Ampak sprehod je dober. Pognal mi bo kri. Pregnal bo mojo otopelost. Potrebuješ

to. Čas je za sprehod. No, daj, samo malo. Do konca ulice. In potem okoli ovinka.

Pozdravil boš Tino. Nisi je že videl en teden se prepričuješ. A ti se še vedno ne

premakneš. Sediš, razmišljaš in tehtaš. Minute minevajo. Mraz pritiska. V zraku

zavohaš vonj po kurjavi. Ja, zima je tu. Pa tako lep dan je. Sonce sije. Skozi veje dreves

vidiš jasno nebo. Sonce je visoko na nebu. Le kdaj bo sneg? Mogoče zapade že jutri.

Kaj bom pa potem? Bolje, da se danes premaknem. Pa saj je samo 15 minut hoje do tja

in nazaj. Postaneš jezen in vstaneš. Začutiš, kako se ti mrzle mišice pretegnejo. Odločiš

se. Odšel bom in pika! Narediš korak. In potem zazvoni tvoj mobitel. Ustaviš se. Zvok

prihaja iz notranjosti. Pustil si ga na mizi. Nehote. Pravzaprav, si ga pustil nalašč, saj

si se hotel sprostiti zunaj, le da ti tega ne veš. Spet zazvoni. Obrneš se, vzameš ključ

odpreš vrata in se sezuješ. Pohitiš do mize vzameš mobitel in se oglasiš. »Prosim … O,

živjo! Ti si!« se zasliši. Vrata se zaprejo in ti jih zakleneš. Jutri bo sneg!

147

BLOGOZIJA

Ir e n n a

Popoldanski klepet

Nekoliko sunkovit gib ne preveč negovane roke, ki seže v majhno ročno torbico po

cigarete in ženska se vidno ujezi, ker si med iskanjem vžigalnika odkruši na novo

nalakiran lak na nohtu. Presneta nerodnost, torbica pa tudi že kaže oguljene robove, ne

more skriti svoje cenenosti, le zakaj vedno nakupuje na razprodajah, potem pa te stvari

kot za stavo razpadajo pred njenimi očmi? Potihoma zasika in pogleda kolegico na

nasprotni strani mizice, obraz stisne v prisiljen nasmeh, ki ga situacija zahteva in spet

se počuti povoženo kot vedno v družbi te damice. Kako presneto ji uspe, da je vedno

tako perfektno urejena in ta pretirana spokojnost, ki ji počiva na obrazu, mar v

življenju sploh kdaj občuti kaj drugega kakor srečo nad svojo popolnostjo?! Skriti

opazovalec mora pomisliti, da je zagledal bitje svojih pozabljenih sanj ... Prekleti moški

in preklete takšne ženske, zaradi katerih se moške sanje nikoli ne razblinijo v laži in

prevare televizijskih zaslonov! Spet jo pogleda in v kotičku očesa zagleda tudi natakarja,

ki se jima približuje. Presneto. Kaj za boga naj zdaj naroči? Že tretjo kavico

danes? Ananasov sok z vodo? Kaj naročajo bleščeče dame v slaščičarni?! Slaščice

seveda odpadejo, čeprav se v prostoru širi omamen vonj sladkobnosti … To bi bil

popoln polom. Saj gospodične zavijejo v slaščičarno pravzaprav zato, da slaščic ne

naročijo. In potem slavijo zmago nad premagano šibkostjo volje ali tudi zasvojenostjo z

ogljikovimi hidrati … In potem takoj v prvo trgovino po komplet zapeljivega spodnjega

perila, katerega čipke se v resnici prav nadležno zarežejo v meso ubogega ženskega

telesa, pa tega seveda nihče ne prizna in se o tem ne govori, ker je zadovoljstvo moških

v tem svetu pač v samem vrhu lestvice pravic državljana razvite in svobodne države, ki

že sili v neko novo, sicer začasno zvezo nekih pobratenih velesil, ker bo tako seveda za

vse boljše, na drugi strani pa že bežen potop v temelje nastajajoče tvorbe razkrije ostre

zobe, ki palačo blišča grizljajo in prebavljajo v barako bede, pa saj to v tem trenutku ni

pomembno, pomembno je seveda, da imamo zadovoljne moške, ker potem imamo mir

in lahko razmišljamo o ekonomskem napredku in o šoli po meri človeka in o integraciji

marginalnih skupin in nakupu novih operacijskih miz, sicer pa bi se najbrž s

puškami v rokah klatili po šumah in se igrali ravbarje in žandarje, pa četudi sami s

seboj, ko drugih nasprotnikov ne bi našli … Potem je čipka zarita v žensko meso še

148


najmanjše zlo, ki ga ženske lahko pretrpimo v dobro človeštva … Damica najbrž srka

naravno limonado brez sladkorja ali mogoče grenko kavico, zanesljivo nekaj takega, kar

bi normalnemu stisnilo usta od kislosti ali grenčice v nič kaj fin nasmešek, ona pa

seveda zasije še bolj močno kot zvezda danica v risanki, ki jo je z Rokom gledala včeraj

zvečer … Nič, počakala bo, naj najprej naroči ona in potem bo izgovorila čarobno

besedo, ki mogoče vsaj natakarja preslepi, da že v prvem trenutku ne razkrinka njene

svete preproščine … Hitro si prižge cigareto in nekajkrat puhne dim v zrak, da si izbori

nekaj trenutkov prednosti. Še te pol urice pa bo, potem zbeži iz tega mesta, s prvim

vlakom proti Kopru in konec bo sitnosti za nekaj dni. Potem bo čas samo njen in če le

uspe, bo šla na Slavnik, da, že jutri zjutraj se bo zagnala v hrib, novemu življenju

naproti, ker seveda tako več ne gre, to je že preveč, vsa je mehka in zadebeljena kot

božični puding, da, in hlače jo prav močno pritiskajo pod rebra, le zakaj jih je oblekla,

seveda, edine so, ki jih sploh še lahko zapne, saj bo kdo še pomislil, da je noseča,

madona, ona, noseča, pa še kaj, le kdo zaboga bi lahko kaj tako neumnega pomislil,

jasno je, da je samo debela kot krava, spet enkrat se kaže v vsej svoji širokosti in to je

treba spremeniti, takoj, to je urgentno! Mogoče bo pa res šla pogledat tja, v ponedeljek

ob šestnajstih, ja, tako je pisalo, skupina za samopomoč, saj je anonimna, ha – kot

društvo anonimnih alkoholikov, zaboga, pa to je društvo zadebeljenih žensk, ki bi bile

rade anonimne, pa kako zaboga bodo svojo zadebeljenost anonimno prenašale okoli,

ko pa jo morajo obleči v tako ozke tančice, ki jih dandanes prodajajo v teh prekletih

trgovinah za dietetične ženske, ki si še solate ne upajo zabelit, zaboga ... Natakar bulji

vanjo, res, ne zdi se ji samo, zares očitno čaka na čarobno besedo, pa njej v glavi odzvanja

– kaj bi naročili gospodična? ... bi naročili gospodična … gospodična … ična …

lična … mična ... “Kavo z mlekom. Mrzlim.” Madona. To je že tretjič danes. Čarobna

beseda? “In kozarec vode.” Kisel nasmešek s stisnjenimi zobmi. In jo spet pogleda.

“Seveda, seveda, Mia, jutri bom to uredila, lahko se zaneseš name. Poznam neke ljudi,

ki to znajo, bodo že naredili, kot je treba.” In potem besede počasi utihnejo in ona

samo še strmi v ta svetleči obraz, ki ji nekaj razlaga, z mičnimi gibi rok začinja kimanje

glave in večni nasmešek belih zob, ki se samozavestno pojavlja na obrazu in izginja, pa

nikoli ne izgine, ker je že spet tu, da, sem že nazaj pravi in spet osvaja poslušalce, ne

pravzaprav gledalce, saj sploh ne ve, kaj ji je povedala in zdaj zares molči in glavo ima

vzdignjeno, potem čaka odgovor, le kaj je zadnjo minuto to bitje govoričilo? “Samo

trenutek, pardon,” in vstane ter se napoti proti vratom okovanim z zlato deklico, čepečo

na kahlici, v rokah pa drži telefon, ki sploh ne zvoni, le zakaj bi zdaj zvonil, vendar se je

naredila, da je to nujni klic, samo da si lahko vsaj za hip spočije od te napetosti, ki ji bo

zagotovo skrajšala življenje vsaj toliko, kot naslednja cigareta … Odpre vrata in

smukne noter, tako, lepo, tukaj je na varnem, vdih, izdih, pozitivna energija noter, vse

149

BLOGOZIJA

slabo ven, ja, še enkrat, tako približno delajo verjetno vsi tisti bude in brahmani in

predsedniki in navadni ljudje, no tisti pač, ki se odločijo za veliko spremembo v

življenju in začnejo meditirati in se postiti, da postiti, to bi morala tudi ona, meditirala

pa bi tako ali tako zraven, saj od same lakote bi drugega tako ali tako ne mogla, postala

bi suhcena in še pametna za povrh, ker bi si tako lepo prečistila telo in duha … Madona,

pa saj to je moški, stoji zraven nje in si umiva roke, malce se nasmiha, vsake

toliko jo bežno pogleda … le zakaj je naenkrat z neba padel moški v ženski wc in to

ravno zdaj, ko si ona z umazano blazinico pudra nos, kot to delajo tiste lepe igralke v

ameriških filmih in dolgočasnih serijah, ko jih prijazna prijateljica dobronamerno

opozori na to, da se jim sveti nos … Zakaj moški?! Ali pa je to mogoče ženska,

preoblečena v moškega? Ne, saj ni pust in to je zagotovo moški, pa še čeden je, ženska

vendar ne bi nikoli zadišala tako resnično po moškem … “Dober dan.” Ja kaj pa naj bi

drugega rekla, pa čeprav se tako bedasto sliši. “Dober dan,” se nasmehne, si obriše roke

v papirnato brisačo, zamah v smeri desnega lijaka in koš, pa se že obrne in je že zunaj.

Saj ne more biti res, bila je punčka na kahlici in zagotovo ne fantek. Še ona smukne

skozi vrata in res, punčka se je pretihotapila na sosednja vrata, zato je tudi sama

zamenjala napačni strelski jarek. Odpre vodo, naj teče, saj je zdaj to sigurno žensko

stranišče, tu pač voda teče, medtem pa se vnemajo razni prepiri, zgodbe in skrivnosti,

ki so jih ženska usta vedno prepolna in jih ne morejo zadržati kje v notranjosti, kjer so

se v resnici tudi rodili. Ne, ženske smo pač ustvarjene, da oplemenitimo svet z

domišljijo, pomisli, prav tako kot ga bo ona v naslednji kolumni z zgodbico o drami

ženske ujete v moško stranišče, ki ji tako ali tako nobena ženska ne bo verjela, da se je

res pripetila, moški pa tega tako še prebrali ne bodo. Šefica bo zadovoljna, objavila bo

prispevek, ona je vedno navdušena nad njenimi idejami, toliko jo že ima v pesti, hvala

bogu, ona pa bo tudi morala biti zadovoljna s svojo povprečno plačo, ki ji pritiče in jo

bo dobila konec meseca in mogoče namenila za polet preko oceana, da končno obišče

sestrično, ki se je pred enajstimi leti nesmrtno zaljubljena preselila v Toronto, medtem

pa že tudi ločila in zdaj kot mati samohranilka vodi slovenski pevski zbor, bolj zato, da

malima kupi nove kavbojke, kakor zaradi ponosa nad mislijo, da s svojim delom krepi

slovensko narodno gibanje med novimi rodovi četrte generacije priseljencev z daljne

deželice v izgubljenem raju … In že hiti nazaj k mizici ob oknu, kjer zamišljeno sedi

visoka dama s prekrižanimi nogami, oblečena v žameten kostim črne barve, obuta v na

prvi pogled nič kaj drugačne škornje, kot zunaj na ulici desetine ali stotine drugih

mlajših in tudi nekoliko starejših dam, ki kaj dajo nase in so v istem trenutku prav tako

ponosne nanje. Vendar so njeni neudobni škorenjčki z visokimi petami točno takšen

model, kot ga je nosila Pamela ali Julia ali pa je bila to mogoče Cameron na beneškem

filmskem festivalu?! … In to se ji je tudi namenila povedati, medtem ko je slovesno

150


nosila k ustom prvi grižljaj jogurtove sadne torte in se je ugasla cigareta še dimila v

pepelniku. Torta? Torta! Zagotovo. Kako se je moglo pripetiti kaj takega, da si je Ona

naročila torto? Ne kaži presenečenja, lepo mirno se usedi in reši situacijo, pa bo vse še

lepo in prav, si je mislila in res se je usedla nasproti nje, pomešala svojo kavico, srknila

in začela uslužno poslušati zgodbico o škornjih, medtem si je pa še kar belila glavo s

tem, kako neki bo pokurila pregreho. Sigurno novi trik, ki ga seveda niti slučajno ne

namerava razkriti, saj bi drugače pogorel monopol ene lepotice med povprečnimi

kmeticami in bi bila prednost v nekaj tednih nična, sklene, ker jo misel že utruja …

No, zaradi nje, pa naj bo tako, samo naj se že končno spomni, da zamuja k pedikerki ali

frizerki ali kozmetičarki ali kamor koli jo že pač bodo ponesli njeni bedni škorenjčki.

In vendar si mora priznati, da bi najraje videla, da se ji peta zatakne med granitne

tlakovce na Trgu svobode, ki ga bo zagotovo mogla prečkati, četudi bo naprej odšla s

taksijem. Pa je že videla, kako jo med spektakularnim padcem na Trgu svobode ujame

najelegantnejši mladenič, ki se je kdaj sprehajal po tem mestu in potem usodna

ljubezen in poročni zvonovi v Rimu in k vragu vsaka misel o maščevanju, saj bo

svoboda še vedno bliže njej, ki jo bo osvobajal lepotec, kakor njej, ki se bo v naglici

med smrdečimi cigani prerivala po tretjem peronu in se prepričevala, da jo bo zeleni

vlak ob 16.54 odpeljal v novo življenje. Zato je požrla tudi to misel, ki jo je samo za

hipec zatiščala v trebuhu, naslednji hip pa se je zares začela prepričevati, da je srečna,

ko ji je Mia zaupala, da so njeni mami na mamografiji odkrili za zdaj še nedefinirano

tvorbo …

151

BLOGOZIJA

Lu c i j a Da č i ć

Stairway to heaven

Kratka zgodba

‘Živim’ prekleto običajen ‘lajf ’ – ni prav pretirano drugačen od tistega pred smrtjo.

S tipom, mačko in premajhnim stanovanjem. Tip je, kot sam pravi, ‘elegantno zaobljen’

– jaz rečem, da je prijetno špehnat, sicer je pa faca. Pa še nikoli mi ne očita, da je

večinoma on tisti, ki prinaša denar domov. Maček je sitna, lena mrcina, ki praska po

pohištvu in ščije na tepih, ampak ga ne oddava. Jan pravi, da sta si podobna. Po obliki,

mogoče.

Dejansko ne vem, kdaj sem prišla sem. Od takrat je že cela večnost. Jaz študiram, on

popravlja računalnike. Uradno. V resnici pol dneva prečepiva na kavču in gledava TV.

Včasih greva ven. In tako naprej.

»Čestitam. Še ena, ki se je zajebala,« je rekel, ko sem se zbudila na kavču.

On je tu že dolgo, dolgo. Pa se je kar navadil.

»A pravila poznaš?« me je vprašal takrat in mi razložil.

Potem sva živela skupaj, kot bi bila taka od nekdaj. Vsake toliko sem poskušala oditi,

pa sem se vedno znova zbudila na tistem kavču. Počasi sem začela iskati nove načine.

Ko si enkrat neresničen, te itak ne boli več.

»Ti maš pa hecen način,« se mi je režal Jan vsakič posebej. »A ne bi raje počakala, da te

sami pokličejo? Ne vem, delala dobra dela in to? Nihče ni rekel, da boš hitreje prišla tja

gor, če umreš večkrat v čim krajšem času. Tako si samo minus pike nabiraš.«

Jezno sem odkimala, on pa je samo skomignil z rameni, češ, počni kar hočeš. In tudi

sem. Vsake toliko mi je dopizdilo, pa sem samo rekla: »Ej, grem jst,« se pobrala in šla.

In se spet zbudila na kavču. Jan je samo zavzdihnil in kuhal večerjo naprej.

Danes se mi je zazdelo, da imam možnost.

»Ej, Jan, grem jst probat še enkrat.«

Po navadi je samo pokimal ali pa pripomnil, da mi bo naredil kavo za takrat, ko bom

nazaj. Zadnje čase mi je začel dajati predloge, kako naj zadevo izpeljem čim bolj izvirno.

Tokrat pa me je presenetil s povsem drugim vprašanjem.

»Daj, preden greš – povej mi, kako je bilo prvič.«

152


»Prvič?« se nasmehnem. Jan vedno uporablja besedne igre, ki prihajajo iz včasih, iz

onkraj, da ti zjasni obraz in hkrati privabi željo po vrnitvi.

»Saj veš,« reče, tokrat resno.

»Hm. Ne spomnim se več veliko,« priznam.

»V bistvu sem od nekdaj vedela. Čisto preveč sem brala in sem zato imela vedno

probleme z ločevanjem svetov. Vedno sem se spraševala, kdaj točno so izumrli zmaji,

ne da bi prav verjela, da sploh niso obstajali. In pa vse ostalo – saj sem vedela, da ni

res. Ampak resnično gor ali dol, v vsakem primeru obstaja. Samo pač malce naprej od

resničnega.«

»Globoko,« se posmehne Jan. »Predvidevam, da si gledala Danyjeve zvezde vsak teden

in se učila vedeževanja iz kart.«

Zavijem z očmi. »Pa reci, da nisem imela prav.«

In je tiho; opazuje mačka, ki se je prevalil z levega na desni bok.

»V glavnem, imela sem lajf, pol na tleh in pol v oblakih. Vse sem delala bolj zato,

ker sem vedla, da naj bi tako nekako lajf bil, in na vsake toliko pomislila ‘ko bom

naslednjič šla prvič delat vozniško ...’ in take. Potem sem bila cela ‘halo, ženska, zresni

se že enkrat’. In tako dalje do takrat, ko sem imela enega tistih trenutnih prebliskov in

me je ful zanimalo, kakšnega okusa je nekej ful zelo noro strupenega.«

Jan se zasmeje na ves glas. »O, šit. Sem si mislil, da je bilo po nesreči ali neumnosti, al

pa da se ti je dogajalo kej tako groznega, da je bilo utemeljeno. Sicer bi šla direktno

dol, saj veš, ne pa dobila neskončno drugih priložnosti. Ampak da je bilo tako odbito,

si pa ne bi mislil.«

»Kaj pa ti? Si se pri britju do smrti porezal?« Nikoli še nisem videla človeka, ki bi se

bril manj spretno od njega.

»Eh, ne. Je bilo pa nekaj podobnega. A veš takrat, ko so bili ful popularni emoti? Zdelo

se mi je, da bi bilo ful noro met par brazgotin na zapestjih ...«

»Aha,« ga prekinem, smeje se. Saj sem vedela.

»Zakaj vprašaš?«

»Tako,« reče. »Mam feeling, da bi ti lahko uspelo tokrat.«

»Eh,« odvrnem. »Saj te počakam, če mi rata. Ane.«

»Če ne boš pozabila,« reče, ampak je videti, da mu je odleglo. »A že imaš način?«

»Ja. Vedno sem hotla probat bungee – brez elastike.«

Tip se samo zasmeje, in grem.

Zbudim se na kavču.

Eh.

Prevalim se, da maček pade z mene. Odprem oči. Jan se mi smeje, veselo in nekam

olajšano, s skodelico kakava v rokah.

153

BLOGOZIJA

Pa saj ni tako slabo, pomislim. Ni večni užitek, je pa daleč od večnega trpljenja. Ampak

jaz ne bi bila jaz, če ne bi rinila še naprej.

»Kako je bilo?« vpraša Jan.

»Brezveze,« odvrnem. »Naslednjič bom probala smejalni plin.«

154


Ma r t i n Ur a n i č

Šah-mat!

Gromozanska roka je premaknila skrbno izrezljanega črnega tekača za tri polja v

diagonalo.

“Šah-mat.”

“Bemti Tone, spet goljufaš!” je s skrajno histeričnim glasom zakričal Lovro.

”Pa zakaj vedno, ko pride stvar do tebe, pridobi formo nepoštenosti? A res moraš biti

tak prasec?” Med njima je za nekaj trenutkov zavladala tista neprijetna tišina, ki pač

nastane v takih trenutkih, nato pa je Anton Benjamin Bevc dramatično, kot je to le

znal, zajel sapo, počasi izdihnil in mirno odgovoril: “Prasec ali ne, kdo sva ti ali jaz,

da bi to sodila? Sploh pa, če ne bi buljil tisti blondinki že pet minut v rit, kot da je

nekakšna boginja ritnih vložkov, bi mirne duše ugotovil, da je bil premik kmeta za

tvojim hrbtom dve minuti nazaj zgolj kozmetični popravek.”

“A ni to zanimivo? Zate je prav vsaka stvar kozmetični popravek? A bi potemtakem

vztrajal tudi pri tem, da je bila ponarejena registrska tablica na tvojem avtomobilu

samo še ena funkcija estetike?”

”Normalno; tista prejšnja je nesrečnikom, ki so vozili za mano, povzročala lažjo

obliko migrene zaradi svoje numerične vrednosti. S črkami je zadeva pridobila na

pragmatičnosti ... in ko sva že pri tem, tudi pred roko pravice sem varen. Le kateri

izmed redarjev bi znal v svoj elektronski zapisovalnik vnesti è s krativcem? Tako sem si

pridobil ekskluzivno pravico parkiranja kjer koli mi srce poželi. Fino, a ne?” je zaključil

Anton in si od samega zadovoljstva prižgal cigareto.

”Mislim, da je tvoja ekskluzivna pravica ravnokar dobila nove razsežnosti,” mu je s

kar se da očitnim cinizmom odgovoril Lovro, ki je imel ravno pravšen razgled na

parkirišče pred lokalom. ”Očitno ga bodo redarji odpeljali z najnovejšim pajkom v

155

BLOGOZIJA

mestu ...”

Anton se je v trenutku obrnil v kotu sto petindvajset stopinj ter ob pogledu na svojega

jeklenega konjička izdavil nekaj med polglasnikom in širokim e-jem. Še v isti sekundi

se je zagnal za pajkom, kateri je medtem že naložil ”oviro na cesti” ter se počasi začel

oddaljevati. Čeprav Anton ni bil kakšen poseben šprinter, je v tistem trenutku demonstriral

enega izmed vrhuncev sodobne atletike, a tudi to ni bilo dovolj, da bi uspel

ustaviti redarja, ki je za volanom naravnost blestel.

”Ustav’ jebela cesta, prasec hudičev! Od moj’ga prijat’l’a bratrančev tast je minister in

če te on dobi! Banda redarska! ...” je rjovel Anton, preden je, skupaj s pajkom, redarjem

in svojim avtomobilom, izginil za vogalom.

Lovro se je zazrl v pepelnik, kjer je še vedno tlela Antonova cigareta, nato obrnil

pogled proti šahovnici, počasi začel pospravljati skrbno izrezljane figure ter sam pri

sebi veselo zamrgodel: ”Šah-mat.”

156


157

BLOGOZIJA

Blogozija:

Poezija in proza MMC-jevega literarnega natečaja

Odgovorna oseba: Zvezdan Martič

Uredila in izbrala: Maja Kač

Lektorirala: Karmen Hojs

Oblikoval: Tomaž Drnovšek

Tiskala: Tiskarna RTV Slovenija

© MMC RTV Slovenija

Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja lastnika avtorskih pravic je prepovedano reproduciranje,

distribuiranje, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v

kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski

obliki.

Ljubljana 2008

1. izdaja:

Naklada: 1000 izvodov

www.rtvslo.si

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-82

BLOGOZIJA : poezija in proza blogerjev MMC-jevega literarnega

natečaja / [uredila in zbrala Maja Kač]. - 1. izd. - Ljubljana :

RTV Slovenija, 2008

ISBN 978-961-91202-7-9

1. Kač, Maja, 1980-

239193856

158


159

Blogozija

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?