Blogozija 3

BLOGOZIJA 3

Poezija in proza tretjega

š

MMC-jevega literarnega natecaja

Pojasnilo podpisanih vzdevkov

Avtorji prispevkov so podpisani skladno s svojimi željami; torej bodisi s pravim imenom bodisi z

vzdevkom oziroma vzdevkom in pravim imenom hkrati. Gre za vzdevke, pod katerimi objavljajo

svoja dela na Mojem spletu (www.rtvslo.si/mojsplet).

POEZIJA IN PROZA TRETJEGA MMC-JEVEGA LITERARNEGA NATEČAJA

KAZALO

Uvodnik .................................................................................................................. 7

POEZIJA

Poezija! [Barbs] ......................................................................................................... 11

Začaran krog ajagaja ................................................................................................ 12

Starci najlepših let Aleksandra Kocmut ..................................................................... 13

Med stopico in rimo (sonetje +) Aleksandra Kocmut ................................................ 14

Preseren.si.update (e-pig R. A. M.) Aleksandra Kocmut ........................................... 15

Ko je mrak in ko dežuje Alenka Abram ..................................................................... 16

Danes je ... Alenka Stražišar ..................................................................................... 19

Veter alineja .............................................................................................................. 20

Še ena noč alineja .................................................................................................... 21

Nocoj bi šla alineja .................................................................................................. 22

Poezija v prozi Ana Jenko .......................................................................................... 23

Sledi Andrej Steničnik .............................................................................................. 24

Sled otroka Andrej Steničnik ..................................................................................... 25

Kot veter andyou ....................................................................................................... 26

Aritmija Anja Bohinec ............................................................................................... 27

Nič več in nič manj Anja Marin ................................................................................. 28

Muzej spominov Binca Lomšek - INCI ...................................................................... 29

Koncertni haiku blogoslovec .................................................................................... 30

Gorski haiku blogoslovec ......................................................................................... 30

Črni tulipan Borut Petrovič Vernikov ....................................................................... 31

Kako črnino pregnati iz vesolja? Borut Petrovič Vernikov ......................................... 32

Šepet tišin Branka22 ................................................................................................. 33

Ples na barju Branka22 .............................................................................................. 34

Zato bi umrl David Verlič ......................................................................................... 35

Konec FerroMonade ................................................................................................. 36

Smrt v kvadratu Gaja Jezernik-Ovca .......................................................................... 38

Prineseš spremembo Gaja Jezernik-Ovca ................................................................... 38

Elegija naravi Galoper .............................................................................................. 39

Plel bi počasi Helena Zorič ...................................................................................... 40

Pro bono Hiči ........................................................................................................... 41

Vrni mi (jutranji utrinek) Ida Semenič ...................................................................... 42

3

BLOGOZIJA 3

Gledam prve snežinke Irena Ž ................................................................................. 43

Sejalca Isabel ............................................................................................................ 44

Vojščaka iz pravljice Isabel ........................................................................................ 45

Čas Isauros ............................................................................................................... 46

Navdih trenutka 54 Jamea ......................................................................................... 47

Letališče Jaša Lorenčič .............................................................................................. 48

Udriham po pepelu preteklosti Jaša Lorenčič ............................................................ 49

Strah Jože Vidmar ...................................................................................................... 50

Ugodje Jože Vidmar ................................................................................................... 51

V kuhinji Joži Kokalj - menišček ................................................................................. 52

V čakanju Joži Kokalj - menišček ................................................................................ 52

Vaba Joži Kokalj - menišček ........................................................................................ 53

Sonetje usode Klemen Arh ....................................................................................... 54

Duša na begu Kobilica-poet ...................................................................................... 55

Dan noči Noč dneva Kobilica-poet ........................................................................... 56

Pesem prihaja Kobilica-poet ...................................................................................... 57

Rešitev lb0007 .......................................................................................................... 58

Selitev Lótesse .......................................................................................................... 59

Poišči me v mrazu, ko rano zazebe mah .................................................................... 60

Moje melodije – moja glasba Maja Vučina ................................................................. 61

Spomin Marica Markelj ............................................................................................ 62

Jesen Milojka Mohor ................................................................................................. 63

Obraz Milojka Mohor ............................................................................................... 64

Drobne kaplje Mirjana Gabrovec - Lea7 .................................................................... 65

Ranljiv ... Mojca Lovrec ............................................................................................ 66

Si tam? Mojca Lovrec ................................................................................................ 67

Dan potem Monika Pene ........................................................................................... 68

Spomini Nikita Holc ................................................................................................. 69

Zareza Nina Žnideršič ............................................................................................... 70

Utop Patricija Čamernik ............................................................................................ 72

Izbrancu Petra Koželj ............................................................................................... 73

Alter rep Pogojni ....................................................................................................... 74

Nekdo Primož Petrovič Vernikov - PPV ...................................................................... 75

Recesija stika Sabina Palmer ...................................................................................... 77

Ne beri mojih pesmi Senada Smajić ............................................................................ 78

ljubljena VII (barje) Sheeba ....................................................................................... 80

Odlitek Sheeba .......................................................................................................... 81

in ljubezen pada kot dež Sheeba ................................................................................ 82

Med realnostjo in fantazijo shikana ........................................................................... 83

4


Želim se ... Sona ........................................................................................................ 84

Atomska zima Stiarij Rotvik .................................................................................... 85

Reka spi Stiarij Rotvik .............................................................................................. 86

Lebdeči res Stiarij Rotvik ......................................................................................... 87

Jesen Suzana Keber ................................................................................................... 88

Dušo kličem nazaj na plesišče Svetlana Ponorac ...................................................... 89

Pobegnila je Špela Habulin ........................................................................................ 90

Prevečkrat sva šla Špela Habulin ............................................................................... 91

Prazna soba tamck .................................................................................................... 92

Kamen ali tkivo? Tatjana Malec ............................................................................... 93

Lasje – besedilo Tiln23 ............................................................................................ 95

Utrip najlepšega Urška Vidmar ................................................................................. 96

Delavska Vid Prezelj ................................................................................................ 97

Na postelji Žiga Stopinšek ......................................................................................... 98

Trivrstičen sonet Žiga Stopinšek ................................................................................ 99

Kompost Žiga Stopinšek ............................................................................................ 100

Moji bratje sestre Žiga Stopinšek ............................................................................... 101

Lenoba Žiga Velkavrh ............................................................................................... 103

Žilorezna Žiga Velkavrh ........................................................................................... 103

Kravji slog Žiga Velkavrh .......................................................................................... 104

Rojstvo muze Žiga Velkavrh ..................................................................................... 105

PROZA

Pendulum med upanjem in pivom crazydiamond ..................................................... 109

Nestrpnež Dare ....................................................................................................... 110

O graparskem Matevžu Dare .................................................................................. 112

Kapljaj mi, kaplja Deževnica ..................................................................................... 116

Ribič jakec taprvi ...................................................................................................... 117

Zima, otroci, leto 1922 Jasmina Vuga - Lin ................................................................. 119

Bi? Jedrt Maležič ..................................................................................................... 120

Idilično zimsko jutro Maja Klemenc ......................................................................... 122

Tisoč svetov Marja Jerič ........................................................................................... 123

V senci mrtvih trav Milena Miklavčič ....................................................................... 125

Ne vem, kaj mi je Robert Kaše ................................................................................. 129

5


Blogozija – uvodnik

Blogozija 3 izhaja v letu, ko Ljubljana nosi laskavi naslov svetovna prestolnica knjige, v

okviru tega dogodka pa je osrednja pozornost namenjena predvsem spodbujanju branja

in razvoju bralne kulture.

Prvotna zamisel MMC-jevega literarnega natečaja je bolj kot bralce v središče

postavila še neuveljavljene avtorje, ki so iskali možnost za svoje prve objave. A pri tem

ne gre pozabiti, na kar so opozarjali že mnogi, med drugim veliki francoski moderni

pesnik Paul Valéry v eseju Ob Morskem pokopališču - literarno delo s pravo vsebino

“dopolni” šele bralec.

S knjižico, ki jo držite v rokah, so tako izbrane pesmi in proza MMC-jevih blogerjev

že tretje leto zaživele še v “nevirtualnem” svetu, med platnicama - šele vi, bralci, pa

lahko s prebiranjem njihove stvaritve “dopolnite” in jim vdahnete novo življenje.

Maja Kač, urednica Blogozije

7

POEZIJA


[Barbs]

Poezija!

Ozrem se skozi okno na desni,

pogledi čudni, vendar resni.

Star zvezek, zbledeli listi,

ki odnesejo mi daleč misli.

Občutim srečo in veselje,

obraz se samodejno mi nasmeje.

Tako ob oknu pet minut stojim,

brez razloga se sama sebi smejim.

Beseda na besedo – verzi novi.

Obujena ljubezen, združeni domovi.

Se vprašam, čemu svet se lep mi zdi,

v trebuhu me metuljčkasto ščemi.

Pomislim še enkrat, kaj se dogaja,

zakaj vendar mi dih zastaja?

Vse prehitro spet se odvija.

Je to ljubezen? Ne, je pa poezija.

11

BLOGOZIJA 3

ajagaja

Začaran krog

Čas me je povozil.

Krivda sekundnega kazalca mi že najeda.

Ljudje se sprehajajo po meni in čutim visoke pete samozavestnih žensk,

ki mi povzročajo globoke rane.

Vdihujem smrad predsodkov ljudi z neuresničenimi sanjami.

Jokam za srečo povprečnega stanja.

Čutim jesenski list na obrazu in gledam rumeno obzorje žilic.

Veter ga odpihne.

Ostane le moja ogabna žabja perspektiva.

12


Aleksandra Kocmut

Starci najlepših let

Prihajajo starci. Po klancu

Najlepših srednjih let.

Prihajajo srednje zravnani.

In kolnejo svet.

Ki jim je nekje med potjo

Pajka v lase in dlake spustil.

Ki jim je v čvrste korake

Žolco nalil.

Prihajajo srednje mrtvi.

S trebuhom obupa čez pas.

Sivi mladeniči večnosti

Kolnejo čas.

Ki jim je nekje med potjo

Mlade žene otel.

Ki jim je vence lažne

Modrosti nadel.

Prihajajo starci. Po klancu

Neučakane upokojitve.

Prihajajo na zadnji skeč

Življenjske prireditve.

S kredo, s kladivom,

Z aktovko in s šefom za vratom

Prihajajo starci k cipresam

In k temno kovanim vratom.

13

BLOGOZIJA 3

Aleksandra Kocmut

Med stopico in rimo (sonetje +)

1 Luteran

Le k meni, k meni, zjokani ožetki,

V možgane, v prste, v hrbet in med bedra

Mi skrijte svoja ohlajena jedra,

Zasramovani pesniški povzetki.

Na prste ene roke danes redki

Še vaše svetle iščejo brlivke;

Ostali vas imajo za dvoživke –

Ne riba niste ne galeb, sonetki!

Očitajo vam, da ste ponaredki

Minulosti, če spet se porodite;

In tistim izmed vas, ki ste že dedki,

Sodobni mojstri berejo levite,

Da duh umetnika držite v kletki

In retrogradno miselnost gojite,

Ko vendar je vaš čas že zdavnaj mimo!

Medtem pa pesnik k pesmi se usede

In dopusti, da ga sonet zavede

V ta strašni greh med stopico in rimo.

14


Aleksandra Kocmut

Preseren.si.update (e-pig R. A. M.)

S Prešernom sva si

Bolj podobna,

Kot sem mislila.

Julija je v Sonetni venec

Zavila klobaso,

Ti pa, ko ti prebiram pesmi,

Tipkaš v mobitel.

15

BLOGOZIJA 3

Alenka Abram

Ko je mrak in ko dežuje

Ko pustiš,

da voda odteče,

zadihaš.

Ne s polnimi pljuči.

Tako, bolj previdno,

ker utopiti se na suhem

je lažje, kot pravijo,

in drži kot pribito,

da si si za to

čisto sam kriv.

Ker tudi,

če samo stojiš

preblizu deročemu toku vode,

te lahko potegne vanj,

in ko te zagrabi vrtinec,

ni več druge, kot

da se potopiš do dna.

Motna voda,

prod pomešan z ostanki lesa

in vsem tistim listjem,

ki ga voda odnese jeseni.

Takrat prenehaš dihati

in ne misliš, kako bo,

ko te bo nekje,

nekoč

izpljunilo na kopno.

16


Ne razmišljaš,

ali boš pristal nekje v plitvini,

kjer bo sonce potegnilo vlago

iz namočenih kosti

in se bodo med njimi

spletli lokvanji,

ki bodo zacveteli.

Ali pa na produ,

kjer med pisanim kamenjem

poganja nizka trava.

Lepo je,

če lahko ležiš

s prekrižanimi rokami

in gledaš,

kako ti oblaki

plujejo nad glavo

in ti ob vznožju

bistro šumi.

Vsake toliko

je toliko kislega dežja,

da mi misli poplavijo

in stopim preblizu deroči vodi,

da me potegne

med kalne spomine.

Peska rabim in vreč,

da obdržim podplate na suhem.

Lokvanji v plitvini so precenjeni.

Raje počakam,

da okus po mraku in po povodnji

izgubi ostrino.

Ko bo sonce pridobilo moč,

bodo na travi vzcvetele trobentice.

Baje, da bo takrat pomlad.

17

BLOGOZIJA 3

Upam samo,

da bo danes pihalo.

Če bo,

bom na stežaj odprla okna

in prezračila vlago v glavi.

Na svežem zraku je lažje

sedeti in čakati,

da čas opravi svoje delo.

Vem. Teče hitro,

a dela počasi.

(Drsalka)

18


Alenka Stražišar

Danes je ...

Danes je veter obstal ...

Utrujen je obležal nad drevjem ...

Umiril je trave in listje ...

Mrtvo tihožitje srca.

Danes je reka ustavila svoj tok ...

Nevidne solze so jo polnile ...

Zakrvavela je globoko vase ...

Razlila se je po razbolelih žarkih.

Danes je sonce razbito ležalo na tleh ...

Žarki so ječali od bolečine ...

Svetloba je jokala v temo ...

Zemlja je ledenela in pokala.

19

BLOGOZIJA 3

alineja

Veter

Gosta megla je zakrila jutro,

dan, steze, poti …

Zaspana luna se je skrila,

zvezde izgubile sij.

Bledo sonce leno vzhaja,

nikamor se mu ne mudi.

Še ena noč tako je mimo,

pozabljeni so, mimo sni.

Nežna, tiha melodija

se od daleč oglasi,

a to ni pesem, to je veter,

ki oblake stran podi.

Brez besed in brez pripeva

na svoje strune zaigra.

Bi kdo z njim zapeti mogel?

Mar kdo zna?

A kdo šumel bi v krošnjah drevja?

Kdo oblake bi pregnal?

Če bi kdo namesto vetra

njegovo pesem zaigral …

20


alineja

Še ena noč

Večer je že, hladno postaja,

ogenj je v peči dogorel …

Še en kratek dan odhaja,

luno je skril oblaček bel.

V temi ležim in čakam sanje,

danes pa jih dolgo ni …

Misel nate spet prikliče

spomin na davne, lepe dni.

To bil je čas, ko duša poje,

srce v prsih trepeta …

Sončni žarek se dotakne

jutra, dneva vsakega.

Večer je že, hladno postaja,

ogenj je že dogorel.

Dolga, hladna noč prihaja,

bledi mesec je zašel!

21

BLOGOZIJA 3

alineja

Nocoj bi šla

Nocoj bi šla med tiste zrele trave,

kjer čričkov glas še polni nočni mir.

Šla bi in poiskala bi vse tisto cvetje,

ki sva nekoč ga že nabrala jaz in ti.

Nocoj bi šla med tisto zrelo klasje,

ki kakor vsako leto spet zori.

In poljubila bi vse zrelo zlato zrnje,

ki sva nekoč ga zasejala jaz in ti.

Nocoj bi šla med gosto, ostro grmovje,

naj rani me, naj koža krvavi!

Šla bi med trnje in med robidovje,

če vedela bi, da me tam čakaš ti.

22


Ana Jenko

Poezija v prozi

Videnje slepeče zatira pot razuma v duhomornost neskončnega trenutka visenja. Zaznamovan

s šestkaratnim odmevom v gostoto zraka ropotajoče pojema, nezaznavajoč

vertikalo obzorja.

***

Temen sneg se kopiči v miselnih blodnjah človeka z neprodušno polnimi vdolbinami.

Vendar on visi v negotovosti občutja in zaslepljeno zre v upanje, da bi zaživel v koraku

k popolnosti. A saj je le odsev.

23

BLOGOZIJA 3

Andrej Steničnik

Sledi

Nič mi ne približa bliže,

nič ne prinese.

Zapuščene so poti poletij.

Slepe sledi.

Ohrani prijatelj me, življenje.

Drži v topli dlani ramo.

Prepusti dotik bliže očem.

Zapuščajo travniki

dih in dar.

Stojim v svetlobi,

ki se spušča.

Lovim tren, ujamem sen.

Odšel si.

Ni te več med drevesi.

Ne v pogledu

ne v trdi roki na njivi.

Z vrvjo si odvezal svet,

pripel vrat.

Šumi, šepeta list,

narava v spremembi.

Senožeti oko v temi.

Svetlobo poti,

to mi zapusti.

Nič mi ni bliže,

ko odhajam.

24


Andrej Steničnik

Sled otroka

Vstop v krog

svetlobe,

obzorje bledo

in nebo vodeno.

Staljen svet tihote.

Premena duš.

Sanjan dan.

Bel dah, dlan.

Spanja brez premolka.

Grleni govor.

Ozemlja globin,

pot iz listja.

Stopinja

prek travnikov

onkraj reke.

V sonca.

Dežele,

kjer iz telesa dni živi,

izsanjan,

divji otrok.

25

BLOGOZIJA 3

andyou

Kot veter

kot senca, kot veter

kot tisoče drobnih kresničk

kot dolgo poletje

in večerni zahod

ko se odpravljaš na to pot

26


Anja Bohinec

Aritmija

Skače,

nori,

se umirja,

preskakuje v ritmu,

naslednji udarec lovi,

ga prehiti,

zaustavi,

pospeši,

vznemirja kri,

jo poganja,

potuje z njo

in tako v neskončnost

se ta vzorec ponavlja ...

Kje najdeš utrip srca,

kot je moj?

27

BLOGOZIJA 3

Anja Marin

Nič več in nič manj

Sposodila sem si njen dežnik,

črn z rdečimi pikami.

Sposodila sem si njegov avto,

star in poln smeti.

Prav tako,

kot sem si sposodila tebe.

Zjutraj sem te vrnila.

Ravno tja, kjer sem te našla,

kjer si bil prej.

Zdaj nimam nič več

in nič manj, kot sem imela prej.

In ravno to hočem.

28


Binca Lomšek - INCI

Muzej spominov

Opojen vonj bele preproge

blaži zadušljivost trenutka,

preplavlja ječo vsakdana.

Potopila sem se vanj,

pod gladino sanj,

v najbolj tiho tišino.

V zaklad neizgovorjenega.

Jata divjih ptic

mehko boža

bela jadra oblakov.

Vesolje razpada

v kričeč muzej spominov

29

BLOGOZIJA 3

blogoslovec

Koncertni haiku

Bronasti skladatelj

dirigira sredi mestnega trga

igri in vrišču otrok.

blogoslovec

Gorski haiku

Skalnat vrh pod nebom.

Posvečene kraje samote

dosežejo le redki.

30


Borut Petrovič Vernikov

Črni tulipan

Črni tulipan naj vsrka črnino

mrtvega sonca,

prah Belega cvetja

naj veter raztrese po poljanah molčečih,

vino nesmrtno naj teče po žilah živega hrama,

kjer misel, mati človeka, rojeva besede.

In ti, ki božaš lice morja v nekem pogledu,

ko išče potujočo svetlobo ugasle zvezde,

ne pozabi na upanje,

naj domuje v besedi, v govorici slehernika.

Naj se nebo utopi v morju in morje v nebu,

solze naj bodo le jutranji dež – pijača,

ki odžeja suha usta,

da jim je potem lažje ljubiti.

Poljubljam vas z besedo, poljubljam vas z besedo,

poljubljam vas z besedo, je govoril nekdo,

a ga niso razumeli.

Vsi so umrli pred njim,

čeprav so ga pokopali in se veselili

na njegovi sedmini.

Črni tulipan je ostal sam z vso črnino

mrtvega sonca.

Blesk nekega spomina

je ostal le v tvojih očeh ...

31

BLOGOZIJA 3

Borut Petrovič Vernikov

Kako črnino pregnati iz vesolja?

Kako se naj dotaknem prstov mraka,

kako naj poljubim senco na njen vrat,

kako naj zrem v oko oblaka,

ko dež odhaja v razpoke spat ...


če se v temi ugaša luč,

če na drugi strani nič me čaka,

če je up izgubil še zadnji ključ ...


ki mrzli čakajo na noč,

kako naj vdahnem jim toploto zraka,

ki še v meni greje noro moč ...


če je zaprl spomin na čas,

ko je dih hrepenel po vonju maka,

ko je stih gorel v odmev naglas ...

Povej mi Rojenica belega poljuba,

kako črnino pregnati iz vesolja,

se uresniči kdaj obljuba,

ki srka up v objem obzorja ...

32


Branka22

Šepet tišin

Čisto tiho šepetam

tišini na uho,

da prisluhne

bitju ostarelega srca.

Na pomlad rahlo vzdrhti,

ljubilo bi,

se do jeseni umiri,

ubrano bije spet pozimi.

Bila sem violina,

ti lok mojih strun,

ubrana melodija

odmev mojih je tišin.

Odšepetala sem vse svoje note,

ki na črtovju so se zapisale,

že davno je tega,

kar premočno ljubilo je srce.

33

BLOGOZIJA 3

Branka22

Ples na barju

Ona v krinolini,

on v fraku.

Po trsju na barju

sta lebdela v spoznanju.

Šaši so cveteli,

z vetrom pele

so barjanske trave.

Širjave odnašale so zvoke.

Le vitek pas objemala je

moža krepka roka,

se druga nežno dotaknila je dlani

in v ritmu valčka sta plesala

na valovih hladnega potoka.

So strun violin se loki dotaknili.

Murni imeli so koncert,

na harfe so igrale trave,

žabe basirale so vmes.

Nežne melodije barja

njune valčke je igrala

vse do poljuba jutranjega sonca.

Slovo

in ona je ostala sama.

34


David Verlič

Zato bi umrl

Če bil bi golob,

bi odletel tja,

kjer ljudje želijo živeti,

in ne umreti kot vsi poeti.

Če bil bi lisjak,

bi potoval

čez širni svoj gozd

in ne bi želel biti tvoj gost.

Če bil bi riba,

bi pel ... pesmi svobode,

toda to bode,

saj riba ne poje.

Zato bi umrl.

35

BLOGOZIJA 3

FerroMonade

Konec

v mraku

te čakam

na

postaji

najinega

poželenja

..

prišla si

vroča,

objameš me,

šepetaš na uho

in grizljaš

…

utapljam se

kot sončni žarek

na gladini vode

...

prodiram

v tvoje

globine

…

pogledaš me

v oči,

nasloniš se na

moje telo

…

skozi čas

in prostor

vonjam

36


tvoj strah

in

mojo željo

…

z vročimi

prsti pišeš

po moji

mokri koži

...

potopim se

vse globlje

in globlje

v sladki greh

tvojega dotika

...

včasih se mi zdi,

da se je

najina

zgodba

šele začela

...

sočasno pa vem,

da so te

napisane besede

na moji koži

poslednje

…

37

BLOGOZIJA 3

Gaja Jezernik-Ovca

Smrt v kvadratu

Le gmota mesa,

ko živiš, in v smrti

le gmota kosti.

Izgon do osnov,

agonijski razkoli,

smrtni izbori.

Zamolk predaje,

zakonite izdaje ...

Dokončno umri.

Gaja Jezernik-Ovca

Prineseš spremembo

Fobije brez konfliktov,

bližine, čutnosti ...

Solze drsijo

v čas nehumanosti.

Strah, mrak na obrazu.

Neznano pregnanstvo.

Šepet v večernem mraku.

Dotik v ekstazi. Znano prostranstvo.

38


Galoper

Elegija naravi

Bil je travnik, čez njega jarek,

tekla je vodica,

ob njem pastir je hotel biti gospod.

Pognal je glinokop.

Zidake so nar’dil’,

z njimi mesto so zgradil’,

iz struge je nastala jama,

z življenjem novim posejana.

Prišel je nov pastir,

za njim ovac špalir,

kmetice na visokih petah

in gospodje v luksuznih karetah.

Kaj bo šavje, mehka zemlja, trave,

te razmere niso prave.

Nasuli so beton na travo,

odstranili vso drevesno kramo,

in kjer je rasla trava,

zdaj stoji betonska klada.

Da pastir ne bil bi kmečko teslo,

pridobi si univerzitetno veslo.

Posluje, uničuje,

kot da v šahu zmago kuje.

Ko vse zamre in propade,

na šahovnici le kralj ostane.

39

BLOGOZIJA 3

Helena Zorič

Plel bi počasi

Plel bi počasi iz kroja

privlečeno usodo,

čudovito,

neponovljivo,

začrtano,

barvno,

iz svetlih barv;

rob

dovolj širok,

da ne padem globoko,

da od utapljanja ne

zblaznim.

Ogenj prižigam,

trenutek predaje

naj počaka z vsakim

majhnim uspehom,

zavetje na gori v votlini,

čakam na konec grmenja.

Bosa noga po travi mehki

se razvaja,

kot regratova lučka,

kot ptica

se dvignil bi višje,

zaspal;

prežet od vsega.

40


Hiči

Pro bono

in zdaj me spet kličeš

ker zakaj

ti je postalo dolgčas

ker zato

sfukal si moje misli

oprosti izrazu

ker sicer

ne preklinjam

se da drugače povedati

da si me zajebal

in zjebal

in se igračkal z menoj

ne, igračkal si se z MANO

ker tvoja igra ni bila pravilna

tudi moja slovnica ne bo

nisi bil fer

niti slučajno

jebi se!

ampak lahko prideš spet

...

v četrtek imam čas

41

BLOGOZIJA 3

Ida Semenič

Vrni mi (jutranji utrinek)

Moje gore ni.

Iz objema megle

vrni mi jo, veter!

Njen širok pogled,

sivih skal šepet

vrni mi, moj veter!

42


Irena Ž

Gledam prve snežinke

Gledam jih, kako plešejo svoj epilog.

Svoj prvi in zadnji zmagoslavni krog.

Padajo ... in se nikoli ne bodo pobrale,

za njimi ne bomo nosili zastave.

Gledam jih, saj v njih zrcalim sebe,

kako bedno je to življenje brez tebe.

Tudi jaz plešem svoj zadnji krog,

danes ... še zadnjič piham v ta rog.

Gledam jih, spominjajoč se svojega padanja

in nenehnega morečega vstajanja.

V tem trenutku si želim biti kot one,

v spominih moje življenje z njimi tone.

Gledam jih, v njih ni upanja.

V meni ne več zaupanja.

Radosten moral bi biti ta čas,

a meni bil vzet ves je glas.

Gledam jih, te prve bele snežinke ...

43

BLOGOZIJA 3

Isabel

Sejalca

Tvoje prsi, porasle s pelargonijami,

dišijo kot mlado pomladno jutro.

Zakopal si se v moje telo,

ki kot črna prst čaka na tvoje seme.

Razčesal si milino mojih las

v svilene pajkove mreže,

da sva ujela spomine in trepetanje

strasti, ki se budijo v vročih nočeh.

Poljubil si me na oči,

da uzrem dno jezera bolečine,

ki te je z jermeni prikovalo na skalo obupa.

Pila sem oblake tvoje duše in

sežgala bol s strastjo iskrenega srca.

Dvignil si se nad dolino žalosti

in zaplesal v mladem jutru daritveni ples.

Obnorel si vroče ustnice,

da pile so naslado in moč tvojih ledij.

Zavrtel si me v novo poletje,

s spretnimi gibi plesalca si posadil

mladico v moj trebuh.

Razrasla se je v visoke trave

in ti si jo nežno božal v vetru.

V vijoličasti noči sva sredi pisanega kamenja

v potok življenja spustila novo jato belih rib.

Postala sva mojstra in vdahnila življenje

mrtvi grudi, da je razpela svilene peruti

nad obale sanj.

44


Tam ob rdeči luči sonca

sva porajala sinje modre kresnice,

da presvetlijo svet, ujet v temo.

Isabel

Vojščaka iz pravljice

Vročica rdečih kolobarjev miglja pred sivimi očmi.

Posuti s pepelom vstajajo grobarji.

Sive ceste brezimnih potepuhov peljejo v raj.

Midva pa se drživa za roke in se igrava vojake.

Leva, desna, leva, desna ...

Vojščaka ljubezni s puhasto mehkobo src.

Leva, desna, leva, desna ...

45

BLOGOZIJA 3

Isauros

Čas

Pride čas, ko je bolje molčati.

Molčati, žreti bolečino in strup,

molčati, z mirnim obrazom, ki skriva obup.

Pride čas, ko je bolje molčati.

Pride čas, ko bolje je stati.

Stati v viharju in notranjem mrazu,

stati, z mirnim obrazom nasproti porazu.

Pride čas, ko bolje je stati.

Pride čas, ko je treba oditi.

Oditi za sebe in one ob meni,

oditi, z mirnim obrazom po mrki globeli.

Pride čas, ko je treba oditi.

Pride čas, ko se bo treba umiriti.

Umiriti v sebi in spraviti s svetom,

umiriti, z mirnim obrazom in hladnim telesom.

Pride čas, ko se bo treba umiriti.

Pride čas, ko bomo zopet vstali.

Vstali in za njim v življenje stopili,

vstali, z mirnim obrazom se ga dotaknili.

Pride čas, ko bomo zopet vstali.

46


Jamea

Navdih trenutka 54

Bilo je hudo,

ko si odhajal,

a zdaj vem,

da nisi obstajal.

Bil si le iluzija,

bil si ljubezen,

ki ubija.

Tisti trenutek

je prinesel čuden občutek,

ljubila sem nekaj,

kar ne obstaja,

in so me vrgli iz raja.

47

BLOGOZIJA 3

Jaša Lorenčič

Letališče

Vse krhke občutke

sem zvezal v navdih.

Vse znane trenutke

je pobarval prepih.

Ni bede, ne blišča,

ni markantnih novic.

Le vonj letališča,

kjer še čakam na klic ...

In štejem in štejem

ter času se smejem.

In klejem in klejem

spet zdaj ...

V kovčkih resnica,

bolečina na tleh.

Na karti krivica,

ki se odkriva v ljudeh.

In čakam v vrsti

na enosmeren polet.

Še dišijo mi prsti,

zdaj več nisem v skrbeh ...

48


Jaša Lorenčič

Udriham po pepelu preteklosti

Udriham

po pepelu

preteklosti!

Zaganjam

se v pesek,

žejen,

penast

okrog ust.

Udriham po

pepelu preteklosti!

Iščem ljubezen

v krematoriju

idealov,

v blišču

lanskih pokalov.

Udriham po

pepelu

preteklosti!

49

BLOGOZIJA 3

Jože Vidmar

Strah

Stojim

kot prikazen

v lastnem scenariju

moja vloga

je stranska

in nepomembna

ne igram ljubimca

ne igram bogataša

in ne dvornega norčka

strah me je

v vsakem trenutku

sem pripravljen

na beg

vendar ne bežim

stojim tam

kot pločevinasta

skulptura

in se utapljam

v morju

mainstreama

jaz

pozabljeni vojak

iz neke druge vojne

jaz

čudak

iz nekih drugih časov

da še enkrat

slišim ptice.

50


Jože Vidmar

Ugodje

Še prisede

domišljija

k meni

v kavarni

njeni obrazi

so pisano

raznobarvni

vsa vznemirjena

mi pripoveduje

zgodbe

in jaz jih

zapisujem

ves v transu

govori tiho

z nežnim glasom

kot da poje

mandolina

uličnim plesalkam

kot da bi

v meglicah

plavale besede

kot da bi

v ugodju

pustila

da jo boža

nežna roka

mojega peresa

še prisede

domišljija.

51

BLOGOZIJA 3

Joži Kokalj - menišček

V kuhinji

Včeraj in danes

kuhata čaj.

Jutri prilije limono.


V čakanju

Korak me čaka.

Izgubila sem misli.

Čas me štopa.

52



Vaba

Še zmeraj tečem.

V grlu me žge, da pljuvam strah,

ker mi že pol repa manjka.

Izgubila sem se

v džungli matematičnih čudes.

Ne vem, od kod

se mi prištevajo grehi

in odšteva čas, ki siti odprtine.

Z ognjem večne ljubezni

gledam v fatamorgano.

Zaletavo jo dohitevam,

a takrat izgine v žrelu psa.

53

BLOGOZIJA 3

Klemen Arh

Sonetje usode

Uro resnice ob zori odbila

igralcev kraljice padla kapela,

prihod Godota neslišno zapela,

z uma krvave zavese odkrila.

Slepe ljubezni srcá odrešila,

nedolžnih vojská krvnik zaslovela,

njih golih telesa lica zardela,

nemirnih vodá zavetje stvarila.

Dneve in tedne obupano šteje

nabrežja vojščak s kraljevo postavo,

misel, so sanje, edino ga greje.

Dih mu zastal pred poznano pojavo,

zdivjati srce ne zmore hitreje,

izziv, pozabiti zablodo solzavo.

54


Kobilica-poet

Duša na begu

Drgni v mojo plitko dušo,

o Gospod!

Naj zacvili prav na tanko,

podrgni jo s krtačo,

namoči vse v vedro

in pretolči s prakerjem.

Naveličana je lepih rim,

dolgočasi se in zeha,

daj ji spet pospeška

in jo brcni v golo rit.

Medtem ko bo frčala,

lahko prebereš časopis,

prelistaj črno kroniko,

zapoj si na osmrtnice,

naglej se nagih riti,

prisesanih na reklame.

Preden vse odzehaš,

ugasni luč v kopalnici,

psu daj frišno vodo

in mački Kite-kat.

55

BLOGOZIJA 3

Kobilica-poet

Dan noči Noč dneva

Dan se odloči,

prispe do Noči,

Noč se utrne

in v Dan se obrne.

Dan enak Noči

tako kot Noč Dnevu,

enako Noč je

ista kot Dan.

56


Kobilica-poet

Pesem prihaja

Ko pesem se prikaže v oblakih,

takrat mi kri ledeni,

tišina na ves krik šepeče,

v vse čute me zaskeli.

To je tegoba,

ki sladka mi težave,

to je veselje,

ki grenko radosti.

Vase poskrijem tedaj

običajnost vsakdanjo

in na plano spustim

nežnost sanjavo.

Še polkna na vekah

zadnja zapiram,

nemo kričim

in na tiho umiram.

57

BLOGOZIJA 3

lb0007

Rešitev

Spet je tu s pijačo v roki

in v daljavo zre sveta.

Ves nemočen se sprašuje, zakaj le pada v dno pekla.

Zre za verigo, vrvjo, bilko, naj potegne ga navzgor,

a nihče mu ne pomaga, nihče ne popusti zavor.

Pa sedaj se sam odloči, pijačo vrže daleč stran,

ne pomaga niti vrv, rešiti more se le sam.

58


Lótesse

Selitev

Moji letni časi

se menjujejo počasi.

Dve zimi sta morali

miniti,

da so z drevesa mojega

srca

odpadli zadnji rjavi,

suhi listi.

Zdaj trgam dolge, močne

korenine,

zaraščene globoko v

zemljo,

le drobne vejice še

puščam

v hladnih, trdnih zimskih

tleh.

Odhajam, še preden zapade

prvi sneg,

preden mi zamrzne lubje,

preden me zima razkolje

na pol,

preden letni čas bo spet

drug

in se selim na jug.

59

BLOGOZIJA 3

mah

Poišči me v mrazu, ko rano zazebe

Pozabi,

da mrtvi lebdijo,

pozabi,

da žila cveti,

pozabi

vse jame, lopate,

pozabi

na duh, ki ga ni.

Odhaja

tisto prekrasno,

odhaja

v povorki smradu,

odhaja

še maska z obraza,

odhaja

kot vse,

kar odhaja po zlu.

Zapoj,

kot da si večen,

zapoj –

naj glas tvoj okušam,

zapoj –

da v prah se zdrobiš,

in poj,

lepo mi zapoj,

saj veš, da poslušam ...

60


Maja Vučina

Moje melodije – moja glasba

Akordi se igrajo z menoj.

Včasih prevladujejo črni, drugič

zopet beli.

Iščemo, a ne najdemo.

Najpreprostejše nam je najdlje.

Melodija me očara z akordom

belega zvoka in mi skuša dopovedati,

da čas ni nekaj samoumevnega in

slab dan še ne pomeni

konca sveta.

Počasi se približujem notranjemu

ritmu, ki pa pravi, da zvok še

ni glasba in petje še ni

refren.

Je vse skupaj samo odsev iluzije?

Ali pa smo mi – ljudje – ustvarili

to resničnost?

61

BLOGOZIJA 3

Marica Markelj

Spomin

Dan se umika – nebo je temno.

Hodim po poti – ave je zazvonilo.

Nič več ni zarje večerne …

Kmalu se bo stemnilo ...

A glej, izza smrek zasvetilo

se je lunino lice zardelo.

Tako kot nekoč – me je spreletelo …

Kako svež in blažen spomin.

V meji za Roštom smo steljo grabili,

vedno nas ujel je večer …

Hodili smo tiho – saj je zvonilo …

Izza smrek prav to lice ožarja vasico!

Bili smo veseli, jedli smo hruške – šli smo z mamo domov.

Ata doma že konja je spregel,

na pod smo porinili voz,

prekucnili kripo, sipali steljo

in komaj čakali večerjo!

Luna pa dalje po nebesni poti je šla.

Lepa okrogla gospa – vsa ožarjena …

Pozabili smo nanjo – saj je mama skuhala

dobro krompirjevo juho.

O, to dobro nebo, ki je osvetlilo te drobne nitke spomina,

ki jih natkalo je tisto tiho polzenje skozi življenje …

In je kot zlati tolmun, kot oče in mati,

kot čas, ki še vedno živi, ki raste v nebo!

In je korenina.

62


Milojka Mohor

Jesen

Stopinje brez sledi. Veter počisti odpadlo listje. V divjem plesu ga vrti do ograje, kjer

onemoglo čaka pomlad, ki je ne bo doživelo v takšni obliki.

Gole veje se zdijo še višje. Megla z njimi riše strašljive podobe mrtvosti. Sonce seže do

korenin. Poboža življenje.

Reka lenobno šepeta o utrujenosti. Samo trenutek bi si odpočila, potem v poskokih

nadaljevala. Nestrpni potočki jo tiščijo dalje.

Ptica spet prepeva. Opozarja človeka, da bo kmalu čas, ko ne bo semen radodarnih

trav. S pogledom kliče bivališče.

Njiva izmučena molči. Le tu in tam še kakšna pozabljena, zeljna veha pokima v pozdrav.

Tudi njo bo pohodil orač.

Astre so sklonile glave. Polne novega upanja iščejo košček zemlje, kamor bi odložile

breme cvetenja. Bilo je lepo poletje.

Človek prvič zakuri v peči. Dimnikar prihaja pozno domov. Drevesa ječijo pod zvokom

žage. Služila bodo prijetnosti.

Toliko barv. Toliko sadov. Toliko življenja. Da, to je jesen, ki pripoveduje o skorajšnjem

koncu.

63

BLOGOZIJA 3

Milojka Mohor

Obraz

V mislih iščem obraz.

Podoba izginja,

prisluh ostaja.

Zavrtim se v času.

Primerni čevlji bi bili pomoč,

krila me ovirajo.

64


Mirjana Gabrovec - Lea7

Drobne kaplje

Kakor nežna melodija

drobnih kapelj, ki po listu polze,

v lepoto odeta harmonija,

kakor sonce ogreje srce.

Vse prekrito v zelenju,

raste, omamno diši,

počasi sledijo si koraki,

za njimi izgubljajo se sledi.

Ustaviš se, tišina,

dihaš v ritmu utripa,

svetlobne niti se spustijo,

svežino v kaplje ulovijo.

65

BLOGOZIJA 3

Mojca Lovrec

Ranljiv ...

danes si nedolžen

nebogljen kot dete

tvoje misli

skrhano drobljive

kot prazne so besede

nične in minljive

danes si drugačen

kot da nisi ti

ranjen kakor ptica

s krilom zlomljenim

66


Mojca Lovrec

Si tam?

težko pada

senca

na oči

brezdušne

v samoti

tihega večera

zaprem oči

naj spolzi

solza kamena

v gmoto

nastajajočega proda

ječi

bolečina ječi

brez glasu

ko žalost

se upre besedi

in brez solza

pogled zazrt

v temne lise

senc na steni

nerazumno

se umika smisel

k tebi

želja

da pobožam

ti obraz

le dotik

ko bežno

te oplazi dlan

zaznam

67

BLOGOZIJA 3

Monika Pene

Dan potem

omotičnost,

ogromno slik v glavi,

veke

ostanejo priprte

glas

mil in komaj slišen,

prsti

ne najdejo obstanka

dobim,

pa ne morem vrniti,

uidem,

vendar me dohiti

pogovori

celo osvobajajoči,

izlivi

nikdar bolj osrečujoči

68


Nikita Holc

Spomini

Nekje tam,

kjer se dan konča

in noči še ni.

Kjer ptice pojejo

svoje že tisočkrat odpete pesmi.

Kjer ni teles,

le delci praznih duš.

Kjer je bistvo že odpeto

in ostajajo le še spomini.

Spomini.

69

BLOGOZIJA 3

Nina Žnideršič

Zareza

V trenutku

najgloblje zareze

ne občuti nič

ničesar

tresljaje ugaša luč

steguje roke

k mrtvim zvezdam

v strašljivi tišini

želi ranljivost

podariti

preobraziti

v objem

Mokre stopnice

listje pometa

ledene kaplje

režejo lica otroku

bolečina kaže svoje zobe

nabrušene

v sveto belino

oči nemo zrejo

rdečino v laseh

noč za nočjo

težje je

brez

glasu

zvoka angela

70


In še naprej

šteje zareze

noč za nočjo

v odsevu sence

duša

71

BLOGOZIJA 3

Patricija Čamernik

Utop

Se utapljamo.

Se utapljamo v kupu znanja,

ki ga ne moremo užiti,

v izdelkih,

ki jih ne moremo kupiti,

v ljubezni,

ki nam ni namenjena,

v bolečini,

ki v nas je zedinjena.

Drug ob drugem se utapljamo.

Vse je utopija,

zato zajemi zrak

in plavaj,

brez pesmi in slike

gremo v fabrike.

72


Petra Koželj

Izbrancu

Zvita v gubo iščem tvojo pozornost,

ti pa kot nem fosil strmiš v ekran!

Prežet z dimom in nasičen z novicami

v polsnu vegetiraš pozno v noč.

Ker je v tebe trma vsejana že v zarod

in ker tvoja volja klone pred plehkostjo naslade

In ker dim ne miruje!

Usmili se sam sebe, človek, in pojdi na sonce!

73

BLOGOZIJA 3

Pogojni

Alter rep

S plišastimi zamahi v neznano

ločujeva površne zidove,

v razpoke bova zasadila

enakopravnost za brate,

od vseh barv in oblik

bova izbrala brezdelje,

za sužnje bova poskrbela

enaka absurdu osmih dni,

za gospodarje bova prva

v reklami kapitalističnih solzic.

Rim so že davno slavne beznice,

kam, le kam pljuješ kot rimoklepec?

Rušimo po navodilih oboževanih.

74


Primož Petrovič Vernikov - PPV

Nekdo

Ko navsezgodaj rosa travo zalije,

se jutro zbudi –

jutro, ki se ga nekdo veseli.

Ta nekdo je lahko kdor koli.

Ko tega nekoga budilka zbudi,

z nasmeškom na ustih se mu v službo prav nič na mudi.

Ta nekdo – da času čas.

Ta nekdo nič ni nestrpen

in nič ne prehiteva.


Ko ta nekdo v službi vse postori,

se mu domov prav nič ne mudi,

čeprav ga čakajo domači vsi.


Ko ta nekdo domov pride,

časopis zagrabi

in se v dnevno sobo spravi.

Bere ga počasi in natančno –

predvsem pa previdno,

saj ta nekdo – da času čas.

Ko so vsi že nestrpni

in na mizi je pripravljeno kosilo,

ta nekdo počasi vstane in se odpravi v kopalnico,

kjer po umivanju rok uporabi še razkužilo.


75

BLOGOZIJA 3

Nato se počasi in mirno odpravi za mizo,

kjer vsi so vedno bolj nestrpni

in kjer je vsem že izginil nasmešek z obraza.

Samo ta nekdo ga še ima,

saj ta nekdo – da času čas.

76


Sabina Palmer

Recesija stika

Milostljivo naklonjen pozdrav

se izgubi v patetiki usmiljenja.

Vrednost nasmeha

je obratno sorazmerna

z rotenjem po njem.

Izsiljeno priznanje

za pomiritev duhov

nakazuje poraz iskrenosti.

Propad neke ideje

zasuje hrepenenje

in odpre tako poznano

otopelost čutenj.

Prostor ostaja zaseden.

77

BLOGOZIJA 3

Senada Smajić

Ne beri mojih pesmi

Ne beri mojih pesmi,

če te niti slutnja

ne more zvleči v dneve,

ko se rojevajo

vse dobre smrti;

ko brez dežnika stopiš

pod katran življenja,

ki se zliva s temena po ramah

in vzdolž vsakega vretenca;

ko se skamni radost giba

in kretnja ne najde volje

do premika,

a vsa jutra šklepetajo znotraj

in nobena trepalnica

ne pozablja hiše iz vžigalic;

ko se omožiš z grenkobo glasu

na vogalu svetlega grla

in modri smrti ponujaš

zloščena usta,

kot cenena kurba,

ki jo gloda rak življenja,

pa rdečo kredo stiska

med prsti in sanja

o lepotah sarkofaga …

Ne beri mojih pesmi,

če nikdar nisi

v poznih urah vračal

pobeglo regratovo seme

v usodo zelenega morja,

78


kjer zvezde ne zavračajo nič,

kar je iz njihovega drobovja.

Ne beri … če nisi,

če že niti s slutnjo ne moreš priti,

ne beri, pusti.

79

BLOGOZIJA 3

Sheeba

ljubljena VII (barje)

v ulicah, ki jih uokvirja novembrsko jutro

z gradu po nastlanih tleh

do Mestnega trga mimo Kraševke in Sokola

pločnik in svetilka, papir ob robniku

tunel, kolona vozil

zrak poje, se plazi po trebuhu navzdol

pot je lahka, sveže umita

in je eden tistih dni

ko se svet obrača okrog najine osi

in spuščam naročje z oblaka

pomagaj mi sestavljati kvadratke ljubljanskega maha

se mavrica zapiči v privzdignjene oblake

žalosti priredim sedmino, danes razpada

hrast se z brezo ljubkuje, se rdeči bor z jelšo osuje

jezero se v barjanski osamelec zariše

želi si cvetnih čašic, zlatih pesmi, ki jih topla prst mamljivo piše

poboža sončev brst, pripoveduje pravljice o mleku

prede in med vlažne travne bilke sede

spolzki obronki, svilnati od zore

rahlo dihajo z nama, ko se stikava s Krimom

v gostih lehah drsiva, odšumiva naprej

med abecedo iskrivih korenin in vej

na pisanih listih drevesa objem šušti

v pozni jeseni ustvarja pomlad

zašepeče jo veter med barjanske ravnice

ko dan se v večer preslika

in toplina žarkov umira počasi

sonce utrujeno bledi

le še odtenki na jasi

80


prepleteva najine potne dlani

vijolični mrak srka tesnobo

strmijo vame znane poti

v žilah me razbohoteno barje žgečkljivo boli

ko razpolavljava najino bližino

se vroča stisneva v intimno tišino

a moj jaz vihra k tebi ponovno

navzgor in nazaj

v ledeno reko, v vintgar, v najin skrivni raj

Sheeba

Odlitek

telo v telesu v svežem vonju jutranjega smeha

globoko v perju, v trenju izžeta

nebogljena kot ptice v gnezdu

mamljivo objeta

81

BLOGOZIJA 3

Sheeba

in ljubezen pada kot dež

ostani z menoj

ne hodi med ivje

ne piši verzov

ne odpiraj knjig

ne pospravljaj šare iz kleti

kaj je to, vprašam

škatla, v katero sem pokukal

in nekaj našel

zate

sinoči

preden sem prišel k tebi

sem ležal na postelji

in poslušal tvoje dihanje

če bi prišel k tebi

bi te objel

pridi le za hip

nočem domov

in ljubezen pada kot dež

82


shikana

Med realnostjo in fantazijo

je čakra oranžna v tvojih očeh?

doneč krohot pantomimika

drevo v sobi in cigareta v želodcu nekadilca

je semikrivulja tripa psihadelika oči?

in mimoznost podobe v ogledalu spanje na lovorikah?

je glasnost odsev zvezde na gladini izsušene mlake?

in ali si mašimo ušesa, ko vidimo svetlobo prihajati skozi oranžno okno?

je pet krat pet enako dvajset?

in ali je ptič zmagovalec maratona?

Naj bo!

Naj bo, dokler moja turkizno-oranžna pljuča pijejo vijoličast čaj.

83

BLOGOZIJA 3

Sona

Želim se ...

... želim se razpočiti

razpočnica

iz ust mi mezi dvojina

dvojnica

želim dajati in spreminjati

kaj naj z glagoli

vedno so se mi zdeli

neokretni in grobi,

da bi si razdvojila

srce na njih

srčnica

odvijam mavrico, ki se

je namavričila na moje misli

zdaj lažje diham

pljučnica

na mojem jeziku pesem

kot vez med mano in svetom

srečnica

84


Stiarij Rotvik

Atomska zima

neštetotič razbito

med vrati na postaji

ugodje sivine požira

krhkost ne odvrne pogleda

srebrna svila brez oblike

zdrsne

ne poreče

ne pozebe

ničesar

še prozornost bleda

sredica kruha

mrzli zven ujema

in drobi

vzporednik

kot bi ga kdo zgubil

je tuj in tak

ki ne pozna

in mreži

zrak

– piš med strešnike –

da slan mezi

85

BLOGOZIJA 3

nek

vonj

nek

obris

nek nek nek

sneg bo

še enkrat

Stiarij Rotvik

Reka spi

Smrt kosi pomladi starih –

spleta vence, ploveče poljubkuje

in reka spi stoletne sanje

zavrženih poti – z njo objetih,

ki so zrli, zrle vanje.

Spi.

Bistrost pomnjenja neizbrisljivo

klecne ob kamnite solze,

– z dna vstale sleče izmikajoče zrcalo –

kremenite, a zatrdno so drobeče,

odložene za poslednje preživetje,

še poslednji breg

meandrira v pozabo.

86


Stiarij Rotvik

Lebdeči res

Dogmatično – kot pes, ki sem,

ko ližem silhueto v prazni kadi

– moram verjeti.

razočarani revolucionar

_______________militantni cvetličar

___________________________zaupljivi izdajalec

Daleč nizko visi rez večera,

polaga slast razbolelih pleč

globoko in blizu nekje:

razdražen in sestavljiv,

kot pes in osiroteli kontrasti.

87

BLOGOZIJA 3

Suzana Keber

Jesen

Ni veliko manjkalo

Da bi zamudila

K njemu se mi ne mudi

Hitela sem ujeti

Jesen

V dlan sem jo zaprla

Prislonila na uho

Usta njena

Da mi pove

Bo zima prinesla

Hlad

Bo prinesla sneg

Vzela bo toploto

Dveh teles

Strah me je

Da jesen ne laže

To vsak ve

88


Svetlana Ponorac

Dušo kličem nazaj na plesišče

So trenutki, ko zašumi veter in ko ti postaneš kosmič regratove lučke, ki se povzdigne

od travniških tal do oblakov nad mano. Takrat začutim, kako skupaj vzletiva, kako

zreva na svet kot na najlepšo pesem, ki se bere samo za naju. Veter nama daje hitrost

in naju odvezuje. Ah, kako se smejem, ko gledam, kako padajo sivi trakovi, ki so naju

poprej držali na tleh ali še nižje.

Zdaj pa že dolgo nisva leteli. Čeprav počnem povsem enake reči kot prej, ki so te

privabile ven iz skrivališča: poslušam enako glasbo, hodim na ista mesta in čakam, da

se razlezeš v meni. Te zvok kitare, sončni zahod nad Ljubljanico in vonj bezga ob cesti

res ne morejo več zbuditi iz spanja?

Hodim po tej isti zemlji in vendar ni tako čudovita, kot je videti s tvojih višav. Hodim

in moj korak je težek, čeprav je lahek. Kot bi stopala po svetu, kjer je vse smotrno,

funkcionalno, determinirano in tako perfektno brez veze, da mi postaja jasno, da je

zgolj iluzija. Hvala bogu!

In zato kličem tebe, duša. Kličem te, ker vem, da sva resnična le tvoj let in jaz, kakršna

sem, ko sem s tabo. Zato ti šepetam lepe besede, za katere pravijo, da pomagajo, ko

moraš poklicati samega sebe, pa me ne slišiš. Besede odzvanjajo v praznini in odmev

lastnega glasu me tako straši.

“Lajf na pol” bi ti temu rekla, kajne?

89

BLOGOZIJA 3

Špela Habulin

Pobegnila je

Priložnost, ki je ni bilo mogoče ujeti, jaz pa sem ostala na postaji, tako osamljena

in tiha, da se je slišalo vlak, ki je drveč milje daleč proč pobiral ob poti pobegle

priložnosti.

Čemu?

Rože so dihale ljubezen v zraku in metulje v trebuhu. Smrad bližnjega smetnjaka sploh

ni motil prijetno šumečega vzdušja brez in topolov v najinem drevoredu, kamor sva

zahajala ob sobotnih jutrih.

90


Špela Habulin

Prevečkrat sva šla


čez polja rdečega maka.

Čez polja sna in pozabe.

Za sabo zapirala vrata,

kadar je nanje potrkalo

tisto pozabljeno jutro,

nežen aprilski dež

in poletna sapica.


čez polja rdečega maka.

Dišal si po belih brezah.

91

BLOGOZIJA 3

tamck

Prazna soba

Že dolgo ni bilo slišati

smeha v sobi,

že dolgo ne ljubezni vzdihov,

ostajajo le prazne police,

kup obrabljenih stihov.

Nobene iskrivosti,

nežnih dotikov,

ni več nagajivosti,

simpatičnih trikov,

zamenjala jih je žalost,

kup prestrašenih krikov.

Prašne police

le vame strmijo,

da spet jih napolnim,

si najbrž želijo.

A spomini,

ki so jih polnili,

preveč me bolijo ...

92


Tatjana Malec

Kamen ali tkivo?

Napeto je danes ozračje s svetlobo.

Potopljeni so vrči z lučjo.

V njih drstijo ikre svoj lunin ples.

Rušijo se vali in pogrezajo v svojo bolečino.

V kamen ob obali zapisujejo svoj morski potopis.

Misli krvavijo nad svojimi žalnimi trakovi,

ki se v dimenziji žarkov raztisočerijo

v jagode vina in nasmehe iz spomina.

Nekoč je bila kamen.

Nič je ni bolelo.

Konjska kopita so lahko hodila

po njenih grudih.

Danes je drugače.

Kamen so razbrazdali plazilci,

ki so se razlezli po njegovi duši.

Potuhnjeno stiskajo njene čute v kot

in si obirajo dišave.

Kamen odseva tudi milino,

če ga je zbrusila človeška roka.

Vprašanje je, kaj dela bolj človeka:

kamen ali tkivo?

Morda mu apnenec učvrsti hrbtenico,

a tkivo mu zmehča dušo.

Je večrazsežnost, ki se razodene kot kri.

Lapor postane prag vrat,

skozi katera vstopajo ljudje.

Ne vem, kako priti iz sebe do tebe.

93

BLOGOZIJA 3

Skozi bele poti kamna

ali rdeče poti krvi.

Slišim šumenje, da so se jadra razpela.

94


Tiln23

Lasje – besedilo

Iluzije v glavi, iluzije v očeh,

misli v oblakih, življenje na tleh.

Spomini prestari, ideje premlade,

vsak vdih pride samo iz navade.

Korak za korakom se starajo udi,

obrablja se misel, obrablja se sluh.

Le vid še ostaja in dela razlike,

teža sovraštva povzroča nam pruh.

Videz le vara, presliši besede,

modrina oči skrije žalost od bede.

Nasmeh omili največjo žalitev,

nežnost rok popravi skrunitev.

Lasje pa, ki plavajo kot klasi žita,

ki kot rosna trava valovijo čez mokro polje,

dajejo svobodo, povzdignejo v vesolje,

dajejo moč in upanje na bolje.

95

BLOGOZIJA 3

Urška Vidmar

Utrip najlepšega

Utrip zanetil je požar

v mojem srcu.

Vihar posušil je vse solze.

Počasi nastajala je reka,

prekrita z vsemi cvetovi sveta.

Burja odpihnila je vse strahove,

prebudila še tiste na vrh gore.

Počasi naselila upanje.

Sedaj

le en korak od prihodnosti.

Nekoč

le en dotik do večnosti.

Le kje sem sedaj?

Nemir – vse je potihnilo.

Poljub ljubezni

rešil nas vse je pregrešnosti.

96


Vid Prezelj

Delavska

Ujet v čas. Med sive stene,

v prazen smeh, ki vene

dan za dnem. Med stroje,

ki ubijajo sanje tvoje.

In hrup. Strupeno se zajeda

v moreče misli, ki jih beseda

več ne rodi. Za kos kruha,

zato da nimajo te za lenuha.

In vdihavaš prah strupen.

Dan za dnem. Dan za dnem.

Včasih čutiš, kako te duši,

kako ti smrt leze v kosti.

Dan za dnem. Bežijo leta.

Vkovana v žulje, v strah vpeta.

Zvečer bojiš se novega dne,

bojiš, da jutri umrlo bo tvoje ime.

97

BLOGOZIJA 3

Žiga Stopinšek

Na postelji

in ura bije deset

in ti si vesela

da je konec še enega

in veš

kmalu bo jutro in potem večer

in bo konec še enega

in nato z mize vzameš

knjigo

in obrneš list

in poješ nekaj besed

počasi ker nimaš časa

ampak če ti je pa bila priporočena

od bivše bivše tašče

in nato malo ležiš

in malo razmišljaš

poslušaš kapljanje vode

in se spomniš mesec nazaj

na enega ki si ga nekje našla

in je zvečer prišel s šopkom

in obljubo da bo zjutraj popravil pipo

če mu pripraviš kavo in še kaj

a ga zjutraj ni bilo

in nato ti zbeži le ena solza

a si rečeš

lep spomin

in nato prstom dovoliš

da zdrknejo nekoliko pod popek

98


in nato se spet sprašuješ

zakaj so le komarji tisti

ki vedo

na kateri strani postelje rada spiš

Žiga Stopinšek

Trivrstičen sonet

zakaj pozabljaš šteti oblake

ki vsak dan dihajo

tvoj novi svet

in cvetijo v pesem trenutka

v njej so besede

in niso besede

lahko so gladko pero

ali pa ostri noži

ki jih brusiš vsakič

ko odpreš svoj obrabljen predal

še vedno ne ločiš med

narciso in ambrozijo

ki pleteta vsaka tvoj stih

gazele ali balade

in navsezadnje ustvarjaš

le trivrstičen sonet

99

BLOGOZIJA 3

Žiga Stopinšek

Kompost

prepovedali so sonce

pa je nastopila doba ledu

prej so jih še selili

na tečaje in tam blizu

zdaj pa ne vedo

ali jih imajo raje

vakuumsko pakirane

ali sveže zamrznjene

prepovedali so mraz

pa je bilo isto kot prej

a imeli so možnost

bio plesneti

prepovedali so dež

nevihte plohe

pa jih je zmotil

pesek v nosnicah

pa so prepovedali veter

pa je bilo vse nepremično

in smrdelo je smrdelo

pa so poslali človeka

postavil si je hišo vrt

dvorišče vasi mesta

počistil nesnago pospravil

uredil sistematiziral udomačil

zdaj so pa zmedeni

zakaj še bolj smrdi

100


Žiga Stopinšek

Moji bratje sestre

dandanes se še vedno večkrat zberemo

bratje sestre v dlakasti prisegi

ki izjemno strogo narekuje

v kaj kako in kdaj

lahko zarijemo svoje kljukaste nohte

ali zrcalne oči

pogosto obsedimo ob brajdi

nekega hribovitega gospoda

(zagrenjenec ni v življenju žrtvoval

kakšne ribe ali piščančjih beder)

in opazujemo priliznjene mrcine

ki se oglašajo

le kadar jih za umeten rep vleče njihov

prav tako napihnjeni šef

in nato s sluzastimi jeziki

poženejo svoje nerodne tace

proti naši žlahtni družbi

da nas čisto ponosno razbežijo

mi se seveda vrnemo

s skrbno izbranimi koraki

in včasih se izmenično preplazimo

čez travnik

da presenetimo kakšne voluharje

ko razglabljajo

o nepoštenosti krtovih avtocest

razvlečenih kjerkoli (nimajo za okulista)

101

BLOGOZIJA 3

te potem veselo prinesemo

podobnim napihnjencem

da dobimo konzervo več

vse vemo

točno kdaj in kje

pečejo najboljše pite

in plačujejo za najdražja

cvetlična korita

in nas imajo radi

ko si mrmramo

kakšno od tine gorenjak

pa jih imamo mi tudi radi

če niso preglasni

102


Žiga Velkavrh

Lenoba

Ne, ne bom skočil s trepalnice

v globino tvojega pogleda.

Tudi gore ne bom preplezal,

raje bi bil temelj doline.

In krzna ne bom zašil nazaj,

nazaj na gol hrbet činčile.

Z mečem ne bom pokončal zime

in s senco ne bova plesala.

Kar tu te počakam,

da mi dno neskončnega brezna

prideš razsvetlit vsa sijajna.

Žiga Velkavrh

Žilorezna

Zdajle bi bil raje mesto: New York, Pariz ... celo Laško,

samo da bi nekdo občutil moj utrip!

103

BLOGOZIJA 3

Žiga Velkavrh

Kravji slog

hoja po travniku s koruznim storžem

par kravjih oči se pase po meni

»Prinašam ti darilo, o krava!

Trgoval bi za skromno idejo.«

z metanom

in štirimi želodci

nekje iznad pljučnih kril

vzletijo kode zagovedne

– artizem težak

in absoluten kot delež svinca

v nezgodi svinčenega vojaka

104


Žiga Velkavrh

Rojstvo muze

prišla si iz vode

iz morja v reko

v spremstvu jegulje

iz reke v mesto

po katerem sem se sprehajal

usoda mi je zaredila

tebe vso

v oči

ušesa

možgane

misli

srce

čutiti tvoj mali maestral

na licu

bi bilo prekrasno

105

PROZA


crazydiamond

Pendulum med upanjem in pivom

Spet sem se uštel. Spet sem mislil, da te danes najdem. Spet sem iskal tvoje oči po vseh

neskončnih kotičkih tistega odra. Ljudje, ki sem jih srečal, niso imeli nikakršne vsebine,

ne najdem zrcala, v katerem bi se izgubil, ne najdem vrat, skozi katera bi prestopil

prag tisočerih resničnosti. Ne pustim, da bi mi kdo pogledal v dušo, vseeno mi je, kako

me vidijo mimobežne pojave. Ne delam si utvar, če postanem še bolj žejen. Ne obotavljam

se, preden si vnovič naročim hladno pivo. Zgolj upam, da potešim žejo in zapolnim

praznino, ki zazeva sleherni trenutek, ko te ne najdem.

Navdušenje je zavilo prihodnost v tančice radosti in vseenosti. Odločen korak, pa

čeprav v natikačih, me poganja proti peščici ljudi, v katerih se skriva upanje. Bili so

zadeti od prvega do zadnjega. Ne da bi me to motilo, še manj razočaralo. Odprl sem si

pivo, prvo danes, brez slabe vesti kot ponavadi. Nisem se prav dolgo trudil vključiti v

pogovor, takoj sem dojel, da nima smisla. Obrnil sem se stran od njih, jim kazal hrbet

in pričel motriti morske valove. Misli so mi odplavale tja nekam, še vedno sem z enim

ušesom poslušal pogovor, zgolj zato, da ne izpadem ignorantska pizda, če kašna beseda

pade name. Zato po potrebi komentiram ali odgovorim na vprašanje. Od vseh teh

misli, ki se pretakajo čez mojo zavest, kar naenkrat pride misel: vem, da si tam nekje, in

vem, da se srečava kmalu. Tako kmalu, da se bodo zdeli vsi ti neskončni veki, ki so naju

ločili, le bežnost, kot bi se zjutraj zbudil v postelji in bi bila tvoja stran še vedno topla

in bi vedel, da si šla pristavit za kavo, ker ti skuhaš boljšo kot jaz.

109

BLOGOZIJA 3

Dare

Nestrpnež

Ne bi hotel, da se stvar že kar takoj sliši čudno, češ kako te lahko radosti, da nekoga

vidiš pri zdravniku, vendar me je kar nekoliko razveselilo, da sem ga zagledal v

čakalnici v zdravstvenem domu. Marinko je tam sedel in malodušno streljal svoje

drobne poglede po ostalih čakajočih. Brez razmišljanja sem se namestil na stol zraven

njega in tudi on se je ob mojem prihodu olajšano nasmehnil. Poznala sva se kar nekaj

let. Sicer nisva bila sodelavca posebej dolgo časa. Komaj nekaj let po tistem, ko sem

sam šele dobro začel v kovačiji, je Marinko že odšel v svoj zaslužen pokoj. Vendar je

bil to možakar, ki se je vtisnil človeku v spomin. Njegova bistra pojava mi je dostikrat

prišla pred oči, posebej še takrat, ko se je govorilo o večno nezadovoljnih, pohlepnih,

pokvarjenih ljudeh. Vidite, in to Marinko ni bil. Ne, bil je pravo nasprotje vsega omenjenega

in to, da, to je bil s stilom. Prijazen in srečen, včasih sprijaznjen, a življenjsko

močan je bil moj stari prijatelj in hudomušno se je znal posmehovati nepomembnim

težavam nas mlajših.

»Kako je, stari tovariš?« sem ga pobaral na način, ki ga je imel najrajši. Ravno on mi

je pred časom razložil pravi nepokvarjen pomen tovarištva. Ja, in tudi vikanje mi je prepovedal.

Dokler delamo skupaj, pa tega že ne bo prenašal.

»Kaj naj ti rečem?« se mi je nasmehnil in šopki gubic so se mu narisali ob očeh. »Saj

veš, da mi prav nič ne fali. Penzije imam zadosti, pa Mici, ona je tudi zdrava. No ja,

vsake toliko že prideva malo pozdravit te naše dohtarje, tako, a veš, da jih ne zaskrbi!«

»Pa menda ste gor v vašem koncu le imeli nekaj težavic?«

»O čem pa ti govoriš?« je neumno vprašal in napravil enega tistih izrazov, ki sogovorniku

ne da niti malo vedeti, kdo je tukaj resen in kdo neumen.

»Saj veš, kaj mislim! Tiste, kako naj rečem, one ta črne, ki taborijo zadaj v grapi. Menda

vse rado gre pred njimi. Pa svoje male kuštravce pošiljajo fehtat po bajtah. Pa ...«

» A tiste?« me je prekinil Marinko. »Jaz jim pravim godci. A veš, kakšno muziko kdaj

zašpilajo. Joj, če bi bil tvojih let, bi šel kar malo zaplesat. Tistim malčkom pa tudi rade

volje dam kakšno sladkarijo!«

»Pa ti pustijo kaj solate in sadja okoli bajte?«

»Joj, tista naša njiva je pa tudi posebna zadeva!« se je zasmejal. »Mici obdeluje ravno

110


takšno kot takrat, ko nas je bila doma še polna bajta. Še sreča, da kdo pospravi malo

tiste solate in zelja, če ne, kam bi prišli?«

Tudi ostali ljudje v čakalnici so postali pozorni na najin pogovor. Nekateri prej zamorjeni

obrazi so oživeli in njihovi lastniki so z zanimanjem poslušali Marinkove besede.

Njegov odgovor mi je nekoliko zavrl dar govora. O ljudeh, o katerih je imelo celo

mesto povedati polno stvari, samo dobrih nič, sem prvič slišal takšne pozitivne misli.

»Kaj pa tista tvoja nova soseda. Ljudje so o njima precej govorili. Gotovo tudi tebi ni

vseeno. Dva dedca sama skupaj v hiši? Pa v tako poštenem kraju?«

»Sam bog ve, kaj misliš s tem svojim blebetanjem!« je nadaljeval v svojem slogu. Ostali

so se kljub svoji okrnjeni zdravstveni sliki vse bolj zabavali. »Kolikor sem jaz sposoben

opazovati, sta možakarja urejena in poštena. Okoli bajte vse pospravita, pa tudi nobenega

hrupa ne zganjata. Aja, pa tudi prijazna sta do naju z mojo Mico. Do mene, imam

občutek, še bolj kot do nje!«

Po tem njegovem samogovoru nisem takoj mogel priti do novih besed. Marinko pa

me je gledal s tisto svojo iskrivo nagajivostjo, kot da čaka, kaj si bo mulec še izmislil.

Pobaral sem ga še okoli ene čudne družbe v njegovi soseski. Na tisto zakajeno sodrgo

sem mislil, ki si je našla prostor v stari šoli tam blizu. Iz celega kraja so se zbirali tam

taki, ki so se uničevali z drogo, takšno in drugačno. Tudi takšni, ki so bili že precej na

dnu, so bili zraven.

»A tiste mladeniče v šoli misliš?« je poprijel za moje besede. Uspel je narediti vtis,

kot da je komaj nekako razumel, o čem teče beseda. »Veš, prijatelj moj, tisti mi pa res

nočejo nič hudega. Kolikor mi deluje moja stara pamet, bi rekel, da tudi če bi mi kdo

od njih kaj hotel, mi ne bi mogel posebej škodovati. Saj še hodijo čisto počasi ... Pa

smejijo se in zasanjano me pogledujejo, ko se srečamo!«

Ljudje so se kljub neprijaznemu okolju že kar lepo zabavali, jaz pa sem počasi doumel,

da za pogovor s starčkom nisem izbral pravih strun. Počutil sem se nekoliko bedasto

zraven njega. Pa ga ni bilo mogoče kriviti za to. Ne, tudi Marinko je gledal kot človek,

ki ne zna šteti do tri, vendar pa spet ni dovolil, da bi zagotovo kdo vedel, ali za njegovimi

bistrimi očmi res ždi takšna naivna duša ali smo ostali z mano na čelu tisti, ki

bi se nam bilo treba smejati.

»Ja, veš, Marinko, nestrpen pa ti res nisi!« sem hotel priti debati do konca. Pa je takrat

iznenada poskočil, kot da sem šele s temi besedami omenil nekaj nezaslišanega. »O pa

sem, pa sem« je vzrojil. Nestrpen pa sem in to vse bolj in bolj!«

Ljudje so presenečeno gledali in tudi jaz nisem razumel preobrata.

»Kako lahko rečeš kaj takega? Saj si vendar do vseh prijazen in popustljiv! Kje je tukaj

nestrpnost?«

»Kako ne bom nestrpen,« je jezno rekel in pokazal na stensko uro, »štiri ure že visim

tukaj, bemti boga!«

111

BLOGOZIJA 3

Dare

O graparskem Matevžu

»Pfej!« je Matevž znova zarobantil kot že prej vsakič, ko je kdo od ostalih dedcev za

točilnim pultom povedal kakšno stvar. »Pfej, pa še to matranje. Breg na obe strani, pa

vsako leto je bik manj vreden, krmila in orodje se pa dražijo kot za stavo. Spraznil bom

štalo en dan in pustil, da se zarase vse skupaj, sakramenska grapa zakotna!«

Takšen pogovor se mi je vtisnil v spomin takrat, ko sem tega moža videl čisto prvič.

Zdaj je minilo že kar nekaj let in lahko rečem, da je že kar dolgo, kar je postal moj

dober znanec. Robantenje, ki je nepogrešljivo spadalo zraven moževe pojave, pa sem

prav tako dobro poznal.

Vedno je bil nezadovoljen in hud, čeprav sem ravno pri njem čutil, da na svojo grapo

in živino ne gleda čisto tako, kot je bilo slišati. Vedeli so povedati ljudje, da je imel

najlepše živali in vse zgledno urejeno in čisto v hlevu, okoli bajte pa prav tako.

Vendar pa je on vedno znova tolkel po točilnem pultu in izlival jezo s svojimi pfeji in

fuji. Nekateri možje so se mu samo nasmihali, saj so bili takšnega vajeni in niso jemali

vsake besede čisto dobesedno. Po drugi strani pa so marsičemu pritegnili. Seveda je

bilo marsikaj res težko v teh rebrih. Senožeti so tukaj, kot je rad kateri kdaj rekel, postavljene

pokonci.

»Menda mora pes v vaši vasi skozi rit lajati, ker se z gobcem za grivo drži!« se je kdaj

pošalil kakšen pogumen duhovitež.

»Pa saj dobite kmetje podporo od države!« je enkrat Matevža dregnil eden od mlajših

fantov, ki so sedeli pri mizi bolj v kotu. Jej, jej, kako nepotrebno je bilo to. No, saj

mladec je že dobro vedel, da bo zadel v mehko.

»Kaaaj!?« je planil Matevž in še bolj stisnil svojo grobo pest, da so pobledeli grčasti

členki, ki jih je molil proti mulariji.

»Ti bom jaz dal podporo, mulec!« je kričal. Pojdi vprašat, koliko stane kosilnica! Ma,

kaj stroj! Že za gorivo pokurim večino tistega vbogajme. Podpora, a!? Rad bi te videl,

kako bi se lomil v tisti moji rebri, smrkavec. Zdaj pa vi, pametnjakoviči, odštihate tisti

šiht v fabriki, potem pa ste vsega fraj in se lahko delate norca iz nas! Pfej, jebemti

sunce.«

Matevževa domačija je bila, resnici na ljubo, prav zares pravi primer zakotja. Bajta je

112


bila postavljena v grapi in stisnjena med skalnat hrib in vodo, ki je včasih ob kakšni

hudi uri grmela le poldrugi meter pod Matevževim oknom. Bil je to kraj, ki se zanj

radi vprašamo, kaj je ljudi gnalo, da so se ustalili prav tam. Ja, pa so se. Pa ne le to. Čez

veliko let so tudi obdelali in spremenili vsako ped zemlje, ki jih je enkrat davno tako

neprijazna in divja sprejela.

No, vsaj meni se je zdelo tam doli kar lepo. To je seveda spet tiste vrste lepota, ki nima

nobene zveze s tem, kako težko se ljudje bodejo z njo. Z grmovjem, s košnjo, z vleko

lesa in vsem podobnim. Meni je pač delovalo prijazno do oči. Kmalu za hišo se je

vse skupaj razširilo v veliko dvorišče in na obeh straneh sta se svetili strmi senožeti.

Vzorno pokošeno in otrebljeno je bilo vse skupaj. Veliko tega je moral Matevž postoriti

še kar lepo na roke, pa naj so bile te novejše priprave še tako primerne za ekstremno

gorski teren.

Poleg vsega, to mi je delovalo še najbolj nedoumljivo, je bil naš jezni možakar v tisti

bajti čisto sam. Pred nekaj leti je pokopal osemdesetletno mater, očeta je izgubil že v

otroških letih. Da pa bi dobil kakšno gospodinjo? Marsikdaj mu je kdo to omenil in

takrat bi šele morali videti njegov izraz. Namrdnil se je in pogledal blebetača vzvišeno

in z izrazom, ki je nedvoumno govoril, da se mu smili in da ne razume, kako je bil lahko

v življenju tako nepreviden in si nakopal za vrat babo. Pfej. Pa še mularijo zraven.

Ja, Matevž je ostal sam in ob vsaki priložnosti je rad pokazal, kako je na to ponosen in

s tem zadovoljen.

Kaj je hodilo po njegovi glavi ob samotnih in dolgih zimskih večerih, ko je okoli

voglov zavijala sibirska burja in se mešala z grozečim bučanjem hudournika, tega pa

seveda nihče ne more vedeti.

Vsekakor sem prav rad kdaj na svojih malih pohodih zavil po tisti poti. Pa tudi če je

bilo bolj iz moje smeri. Matevža sem vedno našel doma in, to lahko z gotovostjo trdim,

čisto vedno sem ga našel pri delu. Zanimivo se mi je zdelo, ko sem ga že tako od daleč

opazoval. Zdelo se mi je, da dela umirjeno, da vsako stvar preloži premišljeno in da ni

niti sledu o tisti njegovi jezi, po kateri so ga poznali ljudje. Se je pa njegovo obnašanje

spremenilo takoj, ko me je zagledal. Takrat je takoj pljunil v tla, si obrisal čelo in začel

svoje godrnjajoče litanije.

»Ja, vidiš, tako je to v tej luknji! Zaklenil bom en dan vrata, šel v dolino in stegnil vse

štiri od sebe. Sakramensko matranje hudičevo!«

Malo me je imelo, da bi mu ugovarjal. Da pa le ni tako hudo. Pa ni imelo smisla. Sem

ga pa zgoraj s steze nekaj minut pozneje opazoval, ko je sedel vrh tistega obronka,

ki ga je še malo prej čistil s svojo sekirico. Videti je bil ponosen in zadovoljen, kot da

opazuje še eno svojo zmago. Pa da bi videli, kako je opravil svoje delo. Tako do pikice

očiščenega kosa zemlje zlepa ne boste videli nikjer. Natančno posekana vsaka vejica

113

BLOGOZIJA 3

in vsaka natančno položena na kup in povezana v lične butarice. Le najbolj nevredno

ščavje, robida in nekaj smeti je gorelo na ugašajočem ognju ob poti.

Spet drugič sem prišel, mirno kot ponavadi, in našel Matevža pri živini. Pravzaprav ga

nisem nič motil, le prisluhnil sem tistemu, kar sem slišal iz hleva. Najprej sem mislil,

da je že nekdo drug na obisku na samotni kmetiji. Potem pa sem po besedah, ki sem

jih slišal, doumel, kaj se dogaja. Ja, Matevž se je pogovarjal s svojimi kravicami. Pa ni

bilo slišati nobenega bentenja in ihte. Lahko bi celo rekel, da je zvenelo ljubeznivo in

prijazno.

Nalahno sem pokašljal. Imel bi slabo vest, če bi predolgo izkoriščal svojo neopaženost.

Očitno me je Matevž slišal. Svoj monolog je prekinil na hitro in sredi besede. Prikazal

se je na vratih hleva. Takšen kot ponavadi, v gumijastih škornjih in v modrih cunjah.

»Kramenski drek hudičev. Ali se mi je treba uganjati s temi škurtami?!« je hitel pretiravati

s svojim kregom. Očitno je bilo, kako zelo ga skrbi, da sem že dalj časa pred

hlevom in da sem ga že prej poslušal.

»Odpravil bom to golazen v kratkem, prmejduš!« je z njemu lastno ihto zarohnel,

medtem ko je porival polno samokolnico na kup gnoja. Stresel je zadevo na vogal kupa

in tisti vogal potem oblikoval in prekladal, kot da sklada na kup kakšno dragoceno reč.

Vzel si je zares nenavadno veliko časa. Tako kot pač za vsako delo. In tisti kup, pa naj

bo to gnoj gor ali dol, je bil obdelan v brezhibno kockasto gmoto, da se mi je zdelo, da

jo je verjetno na jesen škoda razkopavati in voziti na njivo.

»No, no, Matevž, tako hudo pa spet menda ni!« sem kot ponavadi miril možakarja, on

pa je odgovarjal z že stokrat slišanimi jeznimi pripombami o garanju, naveličanosti,

slabih cenah in predvsem tem, da bi pa res že enkrat lahko vzel vse skupaj vrag.

»Da bi stegnil vse štiri od sebe in se odpočil ... Hm … Kot vi, ta mestni!« Pred časom

bi mu še malo ugovarjal, češ da tudi mi hodimo na delo in rešujemo svoje reči, zdaj

pa že dolgo nisem več izgubljal časa s tem. Le pokimal sem ob njegovih besedah, ga

pozdravil in šel naprej svojo pot. S kravami pa ga od takrat nisem več slišal govoriti.

Vendar pa je Matevž počasi res moral začeti malo popuščati. Sam je seveda vsakič,

ko je pri kakšni stvari zmanjšal svoje kmetovanje, vztrajal, da je to zato, ker je itak sit

vsega, in da bo zdaj malo več počival.»Pfej, pa še to matranje!« je dodal za konec.

Resnica pa, vsaj meni je bilo to zelo očitno, je bila čisto drugje. Matevž se je staral.

Tudi močnega, trdnega možakarja iz grape čas ni pustil na miru. Jemal je moč iz

njegovih udov in mehčal tisto pravo trdno voljo, ki mu je resnici na ljubo in njegovim

besedam navkljub ni nikoli manjkalo.

In vsako leto je odšel kakšen rep več iz hleva. Vsako leto je kakšen zatrep klonil pod

bujno rastjo lesk ali mladih brez. Brezhibno urejene obronke je marsikje s svojimi mesnatimi

vejami v velikih lokih požirala robida. Tudi pogovarjala se nisva več. Možakar se

114


je še celo takšnim redkim prišlekom, kot sem bil občasno jaz, izognil in se skril v hlevu

ali v grmovju. Niti njegovega rogoviljenja nisem slišal nikoli več.

No, pravzaprav, enkrat pa sem z Matevžem še govoril. Bilo je to ravno na dan, ko so iz

hleva odpeljali zadnji dve junici. Sto petdeset let, kar je stal tam tisti hlev, se to menda

ni zgodilo. Nikoli ni bil prazen. Ko me je prineslo mimo, sem zagledal dva delavca, ki

sta nakladala živino na prikolico, in takoj mi je padlo v oko, da gospodarja ni blizu.

Zagledal sem ga v obronku malo stran od hiše. Stopil sem k njemu in pogledal me je

izpod sivih razmršenih obrvi.

»K vragu naj gre vse skupaj. Pfej!« je nekako zamomljal. V roki je držal steklenico

žganja in ob teh besedah je zopet na dolgo potegnil iz nje. Zavedel sem se, da ga

pravzaprav takšnega še nisem videl.

Ne, pijanega Matevža v življenju še nisem videl … tako debelih solz pa tudi še ne!

Takšnega sem se spominjal Matevža iz grape. Vse te misli so mi preplavile možgane

gori v vasi, medtem ko so mu v zvoniku peli svojo milo pesem vsi trije zvonovi. Pred

kratkim sva zadnjič govorila. Da, zvonilo mu je še isto jesen.

115

BLOGOZIJA 3

Deževnica

Kapljaj mi, kaplja

Ne bom preživela življenja tako, da bom obtoževala ene in iste ljudi in vihala nos nad

napačnimi dejanji. Svojimi in tistimi od ostalih. Pa le premorem toliko vpogleda v prihodnost,

da uvidim, da bodo ptice vedno srale po vetrobranskih steklih in da se bodo

komarji zagrizeno upirali brisalcem in poškropljenemu alkoholu.

Smešno je, da lahko iz vsake dlake napraviš zgodbo. Predvsem pa, obratno, čudno, ko ti

to ne uspe. Belega papirja je ogromno, snovi za ubesedenje toliko več; a v čem je potem

težava? So bile res vse najboljše zgodbe že povedane? Najpogumnejši junaki že odživeli

svoje življenje, najlepše rože že odpihnile svoj pelod? Zakaj današnja Grčija spi? Kje

so vsi filozofi? Se mi samo zdi, ali je beg možganov usmerjen v zaprašene in temačne

sobe z zaprtimi polkni, za polne sklede mastnih in trikrat preveč soljenih kokic iz

mikrovalovke? Vprašljiv se mi zdi tehnološki napredek, ročaji za ročaje od ročajev sami

sebi namen, vsi samooklicani dosežki le vsakič znova potrditve, da se poneumljamo.

Kje tičijo ideje, kje so novi začetki, kje vžigalice za sloves od starih napak?

Če se skrijem pod odejo, ni prav. Če stojim sredi trga in iščem treznost, ni prav. Če

sem nekje na pol poti med domom in ulico, spet ni prav, ker zamujam tisto pomembno.

Vedno pritečem trenutek za zadnjim trenutkom, vedno za las prepozna. Vedno

hitim za srčiko ustvarjalnosti in nežnim pišem osvežilnega in osvobajajočega vetra; a

vedno za korak prepočasi. S polnimi rokami, s šalom prek obraza, z zlomljeno peto in

bolečino v trebuhu. S kapuce mi kaplja dež; ne prenesem ga. Ima me, da bi sredi ulice

vse raztreščila in se kot majhen otrok, ki mu je vse dovoljeno, razjokala. Ne zmorem

pobrisati mize, kot se spodobi, robovi vedno ostanejo suhi in polni drobtinic; a dežne

kaplje – te mi vedno uspe popivnati. Obrišem – in vsakič znova hitim po še.

116


jakec taprvi

Ribič

Nad reko se počasi zgrinjajo grozeči, težki oblaki. Zagrinjajo sonce in vse temneje

postaja. Lahen vetrc veje ob reki vzdolž struge in hladi pregreto ozračje. Veje vrbe

žalujke se lenobno pozibavajo in namakajo svoje konice v žuboreči vodi.

Sredi reke stoji ribič. Objemajoča voda in veter mu hladita telo, skoraj mrazi ga in

včasih nehote rahlo zadrgeta. Z enim očesom spremlja plovec, ki mirno pluje po ustaljeni

poti v pričakovanju prijema. Z drugim očesom opazuje dogajanje okrog sebe.

Ob robu struge navzdol priplava račji par. Kljub senci se racmanu lesketa perje v

prelivajočih, kovinsko zelenih barvah. Sledi mu samica, bolj skromno odeta, vsa v

rjavih odtenkih. Racman, naveličan poti, spleza na kamen, zvedavo gleda okrog sebe,

razširi rep in stresa perje. Račka nadaljuje pot brez postanka. Racman gleda za njo, se

še nekajkrat otrese, se po krajšem premisleku spusti nazaj v vodo in ji sledi.

Tik nad vodno gladino krožijo žuželke. Nekatere se s krili dotikajo gladine, druge za

trenutek celo sedejo nanjo. Pa se zasliši na gladini rahel pljusk in izkušeno ribičevo oko

zazna lipana, tega elegantnega rečnega lepotca, odetega v rumenkasto srebrno barvo

in s pahljačasto plavutjo, ki se s telesom dvigne iz vode, hlastajoč po svojem večernem

obroku.

Ob robu, kjer prodnato dno prehaja v lapor in kamenje, opazi ribič temno senco.

Skoraj negibno lebdi v vodi. Samo rahlo valovanje repne plavuti izdaja mreno, to

brkato ribo, ljubiteljico rečnega dna, ki počiva ob kamnu in opazuje okolico.

Nekje v daljavi buči grom in ob vodo udarijo prve dežne kaplje. Počasi se gostijo in

se začno stekati ribiču s kape za vrat in drseti vzdolž palice proti roki, katere prsti v

naraščajočem hladu vse bolj drevenijo.

Pot plovčka po mirni gladini je nenadoma prekinjena. Sunkovito se potopi in ribičeva

roka zamahne kvišku. Prijem! Na palici čuti upor, njen vrh se upogne in laks se brneče

napne. Telo preplavi adrenalin, po žilah zapolje vroča kri, srce vztrepeče v radosti in

pričakovanju.

V vodi se srebrno zalesketa ovalno podustovo telo. Težko je, z glavo v enakomernih

sunkih udarja levo in desno v obupnih poskusih, da se reši skeleče bolečine trnka.

Počasi, počasi z okornimi, premrlimi prsti navija laks na kolut, meter za metrom

117

BLOGOZIJA 3

vleče ribo k sebi. Ribje telo se upogiblje v boju za svobodo. Poskuša plavati v nasprotni

smeri, proč od grozeče sence, ki se sklanja nad vodo. Išče zavetje v podvodnem

skalovju, plava v širokih lokih levo in desno in še močneje trza z glavo, a z vsakim

trzljajem se trnek zasadi globlje. Ribičeve izkušene roke predvidijo vsak njen poskus

pobega, jo neusmiljeno vlečejo k sebi in ji zmanjšujejo manevrski prostor. Še zadnji

obupni poskus, zadnji nemočen zamah s plavutmi in zadnji udarec z glavo, potem se

vda. Upehano srebrno podustovo telo se ustavi ob ribičevih nogah, glava se dvigne nad

gladino in trzajoča usta zajamejo zrak. Boj je končan.

Ribič z občudovanjem opazuje premagano telo. Tudi njemu roka drhti od napora in

srce razjarjeno buta ob steno prsi. Počasi, nežno se skloni k ribi, s konicami prstov

prime trnek in ga z navajenim potegom odpne iz ribjih ust.

Riba, upehana od boja in presenečena ob nenadnem, nepričakovanem občutku svobode,

za trenutek obstoji v vodi. Potem zbere moči, se počasi obrne in elegantno zdrsi

v globino reke.

Dežne kaplje se zgostijo v vodno zaveso, ki pada z neba. Ob reki se začnejo valiti meglice.

Ribič zlagoma pospravi palico, se s hvaležnim pogledom poslovi od reke in zabrede k

bregu.

118


Jasmina Vuga - Lin

Zima, otroci, leto 1922

Mrzlo je, trese me, že kakšen teden je vse zmrznjeno. »Avrelij? Ali paziš? Prihaja kdo?«

»Ne, daj hitro!« Zvrnem se čez plot, se skoraj zataknem na bodicah in sežem v smeti.

Včasih je kakšen kos. Brskam, nekaj gnilega se mi prilepi na prste, obrišem ob hlače

in iščem dalje. Kakšno na pol ogrizeno jabolko? Da bi le bilo kaj, kar koli. »Beži, Tona

gre!« Skočim nazaj, padem na kolena, spet si odrgnem dlani na kamnih in že beživa

... Trda je ta zima, še v šolskih smeteh se komaj kaj najde. Pogled mi uide v hrib proti

cerkvama. Taki mali, luštni sta (enkrat ju zrišem), v smeteh pa nič. Mati še gre včasih

tja ob nedeljah. Zakaj neki? Da ga prosi za odpuščanje? Za kaj? Za lačne otroke? Kje

je bil, ko sem ga vžgal, da so se mu noge zložile in se je skotalil dol po stopnicah ...

Najprej ga je Avrelij, manjši je, pa si le upa. Pa je hudič še kar kričal, da nas bo vse

pobil, in mahal po mami. Pa sem ga še jaz, da se je le zložil. Hropel je in klel tam doli

sam sebi nekaj v brado, potem se je pa le pobral in izginil v noč. Od takrat dalje se ni

več prikazal, so pa prišli neki drugi in mati je neko jutro tiho rekla: »Gremo.« Pobrali

smo vse, kar smo lahko nesli, se spravili na voz in šli. Tu smo. Prvih nekaj mesecev

je kar šlo. Mati si je sposodila šivalni stroj in šivala cele dneve, mi smo hodili v šolo.

Olga, ta starejša, se je že vozila v mesto, kjer je hodila v srednjo meščansko, mi, ta mali,

pa smo se dopoldne odpravili v šolo, popoldne pa smo se klatili po gozdovih. Avrelij,

jaz in Franček. Franček se tako bolj počasi vleče, pol ga je trdega. Prebolel je otroško

paralizo. Pavlo smo običajno pustili doma. Kaj naj z deklino v gozdu, vsega se boji,

vsepovsod kaj vidi ... Štefka, ta mala, je pa itak samo v postelji, vedno kreha. Pa so spet

prišli neki ljudje, mama je rekla, da iz zadruge, in so ji odpeljali šivalni stroj. Zadružni

dolgovi so odnesli šivanje in odnesli našo hrano. Kje je bil Bog takrat, da bi jih vžgal in

bi mami ostal šivalni stroj? Ne grem več, v cerkvi ga ni, tu ga ni, nikjer ga ni ...

Olga je nehala hoditi v meščansko, zdaj dela v tovarni, mogoče kaj prinese ... »Pridi

Avrelij, greva domov.«

»Zebe me.«

»Ja, je že dobro, saj mene tudi ... Bo že ...«

119

BLOGOZIJA 3

Jedrt Maležič

Bi?

Za hip si obnemela ob pogledu na moj zamaščeni, zamašeni, zaprašeni umivalnik.

Aha, tako torej, si pomislila. S čim razpolagamo? Mhm, voda je. Tudi lonček z dvema

ščetkama je. Kaj še potrebujeva in od kod pravzaprav dve ščetki? Hja, včasih pride

kdo prespat, rečem. Pa mi ga je nerodno zavrniti, če si potem hoče umiti zobe z mojo,

rečem.

On? Vprašala si skoraj očitajoče. Ah, kdor koli pač, zamrmram in začnem »pospravljati«

po pretesni kopalnici. Resnica je takšna, da v svoji nemarnosti pogosto ne želim

imeti opravka s higieno. Pač, ne mečem stran odsluženih stvari. Kdo ve, zakaj bi se še

dalo uporabiti staro zobno ščetko? Še v Pionirskem listu sem nekoč prebrala nasvet,

kako se ustvari lične rojstnodnevne čestitke. Tako da pomočiš, po možnosti odsluženo,

zobno ščetko, prav takšno, kot je ta, v razredčene akrilne barve in si daš duška, ko

zabrenkaš po ščetinah in na lepenko pršijo bizarne galaksije pisanih drobcev barve.

Skratka, da ni moja, rečem. No ja, si samo skomignila z rameni. Zmedlo me je, pa sem

hitro pograbila tisto aboto od pokojnega higienskega pripomočka in si ga v zadregi

zbasala v ustno votlino, ki je zaudarjala po česnu. Saj ne, da nisi bajno skuhala, rečem.

Samo umila si bom, za vsak slučaj.

Daj no, kakšen slučaj bi pa to bil? Zasmeješ se. Očitno ti godi tale moja zadrega. Ahh,

pač ... Nikoli se ne ve, kdo me bo zalizal, hehehe, pa sem jo zatrla. Vsaj mislim. Dokler

ne odkrije naslednje sramote, namreč da mi je že pred tednom dni zmanjkalo zobne

paste.

Veš kaj, bom pa jaz vzela to, ta novo. Prav, kakor hoče.

Za njo stojim in žvečim razmočene in razkuštrane kocine Signalove priporočene

»nevemzakajže« posebne zobne krtačke. Strgam si jezik na plastičnih laskih in jo

pozorno opazujem v ogledalu. Najprej brezhibno pljune žvečilni gumi v tri metre

oddaljeni koš. Očitno zanjo to ni prvič. Roka z ohlapno zapestnico prime orodje tik

pod glavico in ga nežno obrne proti sebi. Za trenutek omahuje, nato pa se gibko zgane,

približa ustnici in ju razpre. Rahlo, nato pa odločneje.

Obsedena od njenih vajenih gibov v ogledalu zrem v svojo prazno zobno ščetko. Brez

okusa, brez arome. Kaj neki ji je, je pozabila? Ujame me v zrcalu in privzdigne sloke

120


obrvi. Všeč sem ji, bi rekla. Vsaj malo. Vidim le očesne mešičke, kako se ji skrčijo v

blag smehljaj. Nato zavzeto nadaljuje.

Ščetko z usti objame na vratu in zapestnica ji rahlo zažvenketa, ko krožno otipa teren

v vdolbini ust. Kje ima jezik v tistem trenutku, se vprašam. Pomembno je. Ležerno si

z levo roko popravi rob hlačk. Karirastih z roza pentljico. Kot prt tete Fiorette. Ko se

ji hrbet začne nalahno zibati v soju varčne žarnice, opazim, da je že začela brez mene.

Pedantno, pronicljivo, ne spregleda niti enega samega kotička. Kaj bi dala ...

Moli mi zobno pasto. Kje jo je le staknila, sem mislila, da je pošla. Nato opazim, da

sploh ni moja. Torej že ves čas ve, da bo prespala tu. S še vedno v prazno iztegnjeno

roko skozi penaste zobe prodre mehurček Sensodyna, ko zvedavo vpraša: „Bi?“

121

BLOGOZIJA 3

Maja Klemenc

Idilično zimsko jutro

Idilično jutro zimske pravljice, ko prvi žarki pronicajo skozi zasnežene drevesne veje

in rahel vetrič premaguje sneg, ki se je obdržal na drevesih skozi noč. Ko zaprem oči,

jih vidim. Otroke, kako gradijo snežaka, brezbrižni do tega, da ga bodo prvi sončni

žarki stopili in zgladili s tlemi. Idilično zimsko jutro. Čarobnost, ko odeja pokrije svet

in zakrije sledi prejšnjih dni in stopinje ljudi, ki so nekdaj tam hodili in bili. In njena

minljivost, ko jo prvi sončni žarki oskrunejo, tako lepo in tako belo in mogočno, še

nepohojeno in nedolžno.

Spet sneži. Mogoče bi pa ta sneg zbrisal masko z njenega obraza, če bi le dovolj dolgo

stala bosa zunaj.

Snežna odeja se spušča na zemljo in zakriva vse, kar je grdega. Idilično jutro zimske

pravljice. Naj le sneg ne poneha.

Vsaka snežinka, ki pade, je težja in mogočnejša od prejšnje. Vsaka naslednja je lepša

in popolnejša. Svetijo se kakor kupčki diamantov, ki jih je nekoč on izdeloval zanjo.

Posipal jih je po njej in jih s poljubi brisal.

Otroški smeh ji odmeva v ušesih. Vse to smejanje in vrisk in vreščaj! Zaprla je vsa

okna, spustila zavese, ampak še vedno ga lahko sliši. Vsak dan, vsako minuto, vsako

stotinko dneva.

Danes spet sneži, močneje kot včeraj. Snežni metež ji zastira pogled skozi okno, vendar

ve, da otrok ni na igrišču, vse je zajela tišina. Če prisluhneš, lahko slišiš snežinke, kako

padajo druga na drugo. In padajo in padajo v neskončnost. Prepuščena na milost in

nemilost svojim mislim. Ve, da ne bi smela.

Upreti se mora skušnjavi, ne sme več posipati soli na še odprto rano, ki jo žge. Dovolj

je močna v svoji šibkosti. Ampak ne zmore.

S slike se smeji, zajeta v sončni svetlobi poletnega dne, njena deklica. Zgrudi se ter jo v

solzah kliče nazaj. Sliko prižema k sebi, kot je nekoč objemala njo.

Ne sliši več snežink, ko padajo druga na drugo.

122


Marja Jerič

Tisoč svetov

Hodim po mestu in gledam ljudi. Mladi, stari, nevpadljivi, kričeči. Zaskrbljeni, veseli,

glasni, sramežljivi. Vsak s sabo nosi svojo zgodbo. In vsi smo prepleteni.

Danes sem slabe volje. Z obrazom, obrnjenim v tla, opazujem svoje korake. Leva,

desna, leva, desna. Enakomerni korak se mi zlije s sivimi tlemi. Ljudje hodijo mimo

mene, čutim njihovo prisotnost, a nočem dvigniti pogleda, danes rabim mir. Vsak dotik

mimoidočih se mi zdi kot vdor v moj svet. Kaj si mislijo, ko vidijo moj mračen pogled?

Danes sem dobre volje. Glavo obračam navzgor, opazujem ptice, ki plavajo na nebu,

liste, ki šumijo v vetru. Opazujem ljudi. Dve gospe v svojih sedemdesetih na sprehodu

podpirata druga drugo, počasi se premikata po ulicah in si pripovedujeta zgodbe. Za

trenutek se ustavita pri neki stavbi in kažeta nanjo. Lepi spomini? Zamišljam si njun

pogovor. Njen vnuk je včeraj odšel na uro klavirja, njena hčerka je izgubila službo.

Spominjata se vojne in stisk, spominjata se zaljubljenosti in sreče. Nato utihneta, odideta

vsaka v svoj svet in opazujeta ljudi. Naš pogled se ujame in nasmehnemo se druga

drugi.

Potem gledam nekega moškega. Verjetno jih ima trideset, a njegova resna oprava ga

postara. Skrbno zlikan suknjič, črne hlače ter bleščeči čevlji, strogo zavezana kravata.

Obvezen dodatek v roki je mobitel. Zaskrbljen, brez miru se prebija skozi množico.

Ko se ti mudi, je tako velika gneča. Deloholik, si mislim. Dela za delo samo. Beži pred

čim?

Gledam skupino treh deklet. Petnajst bi jim pripisala. Seveda hočejo svoja leta prikriti

s tremi nanosi ličil, ampak svojih mladih lic, svojih nedolžnih oči ne morejo skriti.

Glasne so, ena vpije čez drugo, s kotičkom oči opazujejo skupino fantov, tam, pri

tistem drevesu. Njihovo obnašanje me spominja na ples petelinov pred samicami. Nato

gre vsaka svojo pot. Zamislim se. Ena gre domov, v svoj blok. Nikogar ni doma. Starša

delata pozno v noč, ko nehata, nočeta domov, v nov kaos, izmikata se domu. Preskrbljeni

so. Vsega ne moreš imeti.

Druga gre na avtobus. Pride domov, pri hiši jo pozdravi pes. Odhiti po stopnicah, da

si očisti obraz, preden jo vidijo domači. Sedejo k mizi in v tišini jedo. Gledajo v svoj

krožnik, vsak živi v svojem svetu, vsak ima svoje težave, ne potrebuje še drugih. In so

123

BLOGOZIJA 3

tiho.

Pri semaforju gledam, kako se odštevajo sekunde. Štiriintrideset sekund. Gledam ljudi.

Vsi gledamo v tiste številke. Trideset sekund. Kam se njim mudi? Bodo zamudili na

predstavo? So na poti po izvide v bolnico? Kako je tistemu ime?

POK! Iz zamišljenosti me zdrami trk avtomobilov. Vsi obrnemo obraze v tisto smer. Je

kaj hudega? Ni, samo nekaj prask. Spet trk dveh svetov. Voznika izstopita iz avta in se

iz šoka in jeze obtožujeta. Ustvarim si zgodbo. Njemu se je mudilo. Zamujal je na sestanek.

Drugi je bil na poti na obisk. Na sestanku se sprašujejo, kje je. Prijatelji gledajo

na uro. Je pozabil?

Hodim po mestu in gledam ljudi. Vsak s sabo nosi svojo zgodbo.

124


Milena Miklavčič

V senci mrtvih trav

Že dan je bil turoben: narahlo je pršilo izpod neba in zdelo se je, kot da bi angeli

izobesili na oblake svoje najbolj umazano perilo ter čakali, da se bo posušilo. Kar tako

brez sonca in toplih žarkov.

Stala sem pri oknu kot že stokrat poprej. Gledala sem v prazno. Ponavadi nisem videla

mimoidočih, ki so mi, če so me opazili, pomahali ali le prikimali.

Kajti pri oknu sem zmeraj čakala.

Čakanje nanj mi je že zdavnaj pred tem postalo običajno večerno opravilo. Tako kot

drugim gledanje TV- dnevnika, skodelica mleka za večerjo ali muckanje na kavču.

Nikoli nisem štela minut, kajti nagonsko sem čutila, kdaj je minila ura, dve, tri. Včasih

sem morala oditi na stranišče, kar mi ni bilo ljubo. Celo jezila sem se, kajti pritisk mehurja

v trebuhu je zmotil obred, brez katerega skorajda nisem več znala živeti

Na začetku, tega se še dobro spomnim, sem večkrat risala možice po šipi. Če ni bilo

dežja, sem dahnila vanjo in prst je potem hitro narisal glavo, vrat, telo in noge. Ne vem,

zakaj, toda zmeraj sem usta obrnila navzgor, ker sem čutila, da je prav, da imam poleg

sebe vsaj enega, ki se smeji in je dobre volje.

Z leti sem postala lena in brez volje, zato sem tudi na možice pozabila.

Čas je med čakanjem obstal. Preprosto ni ga bilo. Ali pa ga nisem hotela videti in

čutiti.

Sem in tja se mi je zdelo, da mi po rokah polzijo mravljinci in se me zažirajo s svojimi

drobnimi in nevidnimi zobmi v kožo. Prsti so bili potem kot omrtvičeni, komajda sem

jih še čutila.

»Kaj delaš tako pozno pokonci?« me je nekoč pobarala soseda.

Očitno me je opazila, ko sta se z možem vračala z neke zabave.

»Nič,« sem ji odgovorila po krajšem predahu.

»Čakam …«

Bila je tiho, le z glavo je zmajala.

Kakšen dan se je pripeljal sam. Največkrat pa so ga domov privlekli njegovi prijatelji.

Pijanega.

In ker so bili tudi oni pijani, je na dvorišču prišlo do celega kravala, ko so ga vlekli iz

125

BLOGOZIJA 3

avtomobila. Kajti On niti ni tako majhen. Nasprotno. Dolg je kot prekla, suh pa ravno

toliko.

Luči po sosednjih hišah so se začele prižigati in zabrisane postave, ki so za malenkost

odgrinjale okenske zavese, so se potem naslajale nad prizorom na našem dvorišču.

Velikokrat so tudi kakšno zapeli. Ali pa je On odkolovratil po harmoniko, ki jo je hranil

v omari, tik za garažnimi vrati, ter še malo zaigral.

Ja, ponavadi je bilo tako.

Kakšen naključni obiskovalec bi lahko celo pomislil, da v naši ulici živimo radoživi,

srečni in veseli ljudje.

Pa ni bilo tako.

Direndaj je prebudil tudi otroke, ki so bili zaradi tega sitni, tečni in neprespani.

»Naredi že kaj s svojim dedcem, da nas ne bo metal vsako noč iz postelj,« mi je rekla

mama. Njene besede so v meni odmevale kot grožnja.

Že včasih, ko sem bila majhna, je imela navado reči:

»Če pri kontrolni nalogi v šoli ne boš pisala pet, te bo oče namlatil, da si boš zapomnila

za vse večne čase.«

Redkokdaj sem pisala pet …

On, to je moj dragi mož, se je okoli četrte ure le utrudil in odkolovratil v hišo. Njegovi

prijatelji so za slovo poscali še gredico z rožami in pokozlali dvorišče.

Nič jim nisem upala reči. Kajti bili so Njegovi prijatelji, in to je pomenilo isto, kot da

bi bili nedotakljivi.

Nekoč ni mogel najti ključa od garaže. Pojma nimam, kje je staknil sekiro, s katero je

razbijal po ključavnici toliko časa, dokler ni odpadla.

Z levico sem si popravila pramen las in stekla na dvorišče.

»Ljubi moj, ti lahko kaj pomagam?« sem zašepetala, medtem ko sem se oklenila njegove

roke in ga narahlo pocukala za rokav.

Sredi zamaha je obstal in se za pol koraka obrnil proti meni.

»Mar še ne spiš, lisička?« je pijano zamomljal in mi butnil v obraz celo naročje hlapov,

ki so zaudarjali po kozlanju, vinjaku, pivu, poceni ženskem parfumu in cigaretah.

Roki sta se mi tresli in dlani sem imela potne.

Čutila sem, kako se mi tenka srajca ovija okoli ledij in kako se dolge ledene roke

nočnih senc plazijo po koži.

Previdno sem mu odmaknila šop las, ki je nemarno padal na čelo.

»Nasloni se na ramo,« sem mu rekla mehko.

Nič mi ni odgovoril. Začutila sem le, kako je zajel sapo in pljunil.

»Vse bo še dobro, vse bo še dobro …« sem momljala in ga vlekla za sabo.

Ni bilo lahko. Na vsaki stopnici posebej je hotel počivati.

126


»Pusti me, da bom malo zadremal,« je sitnaril in me porival stran od sebe.

Bila sem vztrajna.

Naredila sem se, kot da ga nisem slišala. Z zadnjimi atomi moči sem ga privlekla do

vhodnih vrat. Šele tam sem si dovolila, da sem ga za trenutek naslonila na steno, preden

sva vstopila v hodnik.

Za hip sem se ozrla čez cesto.

Zavese so bile za prst odmaknjene in v soju ulične svetilke sem videla Mico, kako je

oprezovala, meneč, da je ne vidim.

Pa sem jo. Zmeraj sem jo.

Tudi papagaj še ni spal. Ne vem, zakaj sem mu dala ime Feri. Prinesla ga mi je prijateljica

skupaj s knjigo Trik z vrvjo Ferija Lainščka.

Mogoče zato.

Priznam pa, da knjige niti odprla še nisem. Sigurno spet piše o Ciganih, teh sem pa

sita. Pa še enega imam doma, ki je slabši od najbolj zanikrnega Cigana.

»Kaksna ssvvvvvvvvvvvvinja!« se je drla žival v zlato zeleni kletki.

»Svvvvinja, svvvvvvvinja!«

»Ubil te bom, če ne zapreš gobca!« se je pridušil On, in če ga ne bi močneje zagrabila

okoli pasu, bi se prevrnil čez ograjo in zdrsnil po stopnicah navzdol.

Za hip me je prešinila zlohotna misel, da bi bilo to najbolje. Rešila bi se ga za vse večne

čase.

Mogoče bi ga celo opazovala, kako bi letel po zraku, naredil kakšen preval in nato z

vso močjo treščil na Merkurjev kip spodaj v preddverju. Kako imenitno bi bilo, če bi si

zlomil tilnik – in konec bi bilo z njim.

»Ne bi bilo slabo,« sem z obžalovanjem pomislila, medtem ko sem mu sezuvala čevlje

in ga pokrivala z odejo.

Usedla sem se na rob postelje in vdano čakala, da se je umiril. Slina se mu je pocejala iz

ust, kar je dajalo njegovemu zapitemu obrazu nekaj živalskega.

Vdano sem ga pokrila z odejo in toliko počakala, da se je prevalil na levo stran, k steni,

ter zasmrčal.

Potem sem narahlo zaprla vrata za seboj in se s težkimi koraki odvlekla v zgornje nadstropje,

kjer sem spala.

S pogledom sem ošvrknila telefon, ki je ležal na odeji.

Neodgovorjen klic.

Razveselila sem se ga.

Tedaj je pozvonilo še enkrat.

»Sonček moj, ali prideš?«

Šepetal je, kot bi se bal, da nisem sama in da naju lahko kdo sliši.

127

BLOGOZIJA 3

Prikimala sem, ne da bi pomislila, da me Darjan ne more videti.

»V pol ure bom pri tebi. Nikar še ne pojdi spat,« sem dahnila v slušalko.

Drobno se je nasmehnil in zacmokal z ustnicami.

Zardela sem in postalo mi je nerodno.

»Si pa res pacek,« sem mu rekla vzradoščeno.

S pogledom sem še enkrat objela prazne stene. Verjetno zadnjič.

Bile so umazane in polne vlažnih madežev, kajti že več kot trideset let jih ni nihče

pobelil.

Pogledala sem v omaro, bala sem se, da sem kaj pozabila. Na dnu predala je ležala

zmečkana fotografija.

On, Sonja in Peter, najina otroka, ter jaz. Pojma nisem imela, kdo nas je fotografiral.

Smejali smo se poredno in zadovoljno, kot da bi bili najbolj srečna družina pod soncem.

Pustila sem jo tam, naj mu bo za spomin, sem si rekla, ko sem počasi obrnila ključ v

ključavnici in odšla po stopnicah.

Nekje za hribi, zadaj za Ljubljano, se je že svitalo.

128


Robert Kaše

Ne vem, kaj mi je

Spremembe vremena me praviloma zalotijo nepripravljenega. Drugačnost okolja, majanje

dnevnega ritma in pričakovanja nove ustaljenosti me puščajo nemirnega brez razloga

in pričakujočega nič. Nekaj mi sili kolesca bioritma v preskok. Ta požene nihalo

moje odzivnosti v silovito zanihanje in ga takoj zatem spet zaduši v najnižji vesi.

Gledam spopad za nebo, ki si ga prisvajajo zdaj oblaki in zdaj sonce, ter na telesu

čutim dolgočasen prepih, ki me odganja z balkona in se posmehuje mojemu občutku

za oblačenje. Prehajanje zaznav vajenosti v stanja vsiljene negotovosti z velikim tekom

zajeda v skromne zaloge moje sprijaznjenosti in me pušča lačnega ob praznih policah.

Pojavi, ki me obkrožajo, in vtisi, ki jih ti sestavljajo v meni, se me skušajo držati

kot stopinje, imena in srčki, narisani v mokro mivko ob stiku morja z zemljo. So kot

jasne podobe svetlega dne, z ostrimi robovi in polno zarezanimi oblikami. Ko gladino

tako razdrobijo vetrovi kodri ali jo spodrine potuhnjena plima, da se pene poženejo na

kopno, te odtise najprej obrusijo, zameglijo … Sicer jim milostno še pustijo vsebino, a

vzamejo jasnost, da bi, zgolj trenutek zatem, pobrali še tisto malo, kar je ostalo. Na že

minulo me kratko spominja le še verižica jamic, ki se izgublja v ponikanju, dokler tudi

ta ne izgine z morjem.

Drobec, ki je dobil svojo priložnost v vrtincu časa in za trenutek izplaval, je spet potonil

in se zamešal med ostale. Nastal je prostor za novo pot, napeto je platno za sveže

vtise, ki jih zmoremo pričakovati zgolj mi sami. Pričakovanja so priraščena, zapečena

v nas. Narava ne pričakuje, le sprejema, samo izkorišča dano … Ko pride, če pride,

vzame in porabi. Kar je, je dobro. Vse je uporabno. Če ne pride, črpa staro ali sploh nič

… Takrat se tudi pusti spremeniti, prepihati svežemu vetru, izbrisati novemu valu ali

pobožati jutranjemu žarku.

Ko oblaki vzamejo nebo, mi vedno zamešajo preveč vode v sladek sončni sirup; takrat

me tudi od daleč potegnjene sence, pohodijo po novih čevljih, ki sem jih ravno obul za

ples.

To me jezi.

129

Blogozija 3: Poezija in proza tretjega MMC-jevega literarnega natečaja

Uredila in izbrala: Maja Kač

Lektorirala: Simona Tavčar

Oblikoval: Tomaž Drnovšek

Tiskala: Tiskarna Januš

© MMC RTV Slovenija

Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja lastnika avtorskih pravic je prepovedano reproduciranje,

distribuiranje, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v

kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski

obliki.

Ljubljana 2010

1. izdaja

Naklada: 500

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-82

BLOGOZIJA 3 : poezija in proza tretjega MMC-jevega literarnega

natečaja / [uredila in izbrala Maja Kač]. - 1. izd. - Ljubljana :

MMC RTV Slovenija, 2010

ISBN 978-961-92841-0-0

1. Kač, Maja, 1980-

250687232

Blogozija 3

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?