Blogozija 2

BLOGOZIJA 2

Poezija in proza drugega

š

MMC-jevega literarnega natecaja

Pojasnilo podpisanih vzdevkov

Avtorji prispevkov so podpisani skladno s svojimi željami; torej bodisi s pravim imenom bodisi z

vzdevkom oziroma vzdevkom in pravim imenom hkrati. Gre za vzdevke, pod katerimi objavljajo

svoja dela na Mojem spletu (www.rtvslo.si/mojsplet).

POEZIJA IN PROZA DRUGEGA MMC-JEVEGA LITERARNEGA NATEČAJA

KAZALO

Blogozija – uvodnik ................................................................................................ 9

POEZIJA

Basso profondo FerroMonaDe .................................................................................... 11

Mir Milena Krajnc ..................................................................................................... 12

Navdih trenutka 24 Jamea .......................................................................................... 13

Pesem o zdravniku Martin Uranič ............................................................................. 14

Prerokba Martin Uranič ............................................................................................. 15

Odpuščen Milojka Mohor .......................................................................................... 16

Haiku Milojka Mohor ................................................................................................ 16

Tebi Milojka Mohor ................................................................................................... 17

Nočem Anja Bohinec ................................................................................................... 18

V slovo Monika Pene .................................................................................................. 19

Dajva Monika Pene ..................................................................................................... 20

Kraška burja (ko pomislim na prijatelja, pesnika Cirila Zlobca) odisej09 ................... 21

Začaran krog Barbara Horvat ..................................................................................... 23

Bodi si zvest Kobilica-poet ......................................................................................... 25

Nekje Kobilica-poet .................................................................................................... 26

Ljubezen Kobilica-poet .............................................................................................. 27

Addagio za morsko zvezdo in plankton Kobilica-poet ............................................... 28

Zadnja ljubezenska pesem cocoloco .......................................................................... 29

Stičje sreče Angel???/girl ........................................................................................... 30

Vdihni me Angel???/girl ............................................................................................ 31

Zavetje njene pogube Angel???/girl ........................................................................... 32

Resnica Domen Rode .................................................................................................. 34

In David Verlič ........................................................................................................... 35

Kosolet – rojstvo Aleksandra Kocmut ......................................................................... 36

Nespregovorjenost Aleksandra Kocmut ....................................................................... 37

Za pol tona Aleksandra Kocmut ................................................................................. 38

Decembrska hiperprodukcija / Countless Aleksandra Kocmut ................................... 39

Otava življenja (brahki 6) Aleksandra Kocmut ............................................................ 40

Plamen strasti Aljaž Čuden ......................................................................................... 41

Ženska Žida Velkavrh ................................................................................................. 42

Moški Žida Velkavrh .................................................................................................. 42

Naš novi vikend Žida Velkavrh ................................................................................... 43

3

BLOGOZIJA 2

Verujem! Žida Velkavrh .............................................................................................. 43

Vedno najdeva način da se srečava Maja Mustedanagić ............................................. 44

Med teboj in menoj Maja Mustedanagić ...................................................................44

Molk1/4 Andrej Kogovšek ..................................................................................... 45

Sam Andrej Kogovšek ............................................................................................ 45

t Andrej Kogovšek .................................................................................................. 46

Sonce … Menišček - Joži Kokalj .................................................................................. 47

Tvoja dlan ... Menišček - Joži Kokalj ............................................................................ 48

Nedelja odhoda ... Menišček - Joži Kokalj.................................................................... 49

In rodil se je nov dan Utrinek .................................................................................... 50

Vrata Vid Prezelj ........................................................................................................ 51

Brez besed Mojca Lovrec ............................................................................................ 52

Trenutek Mojca Lovrec .............................................................................................. 53

Odidi tiho Talija - Natalija Sinkovič ............................................................................ 54

Ljubim veter Talija - Natalija Sinkovič ........................................................................ 55

Idila Talija - Natalija Sinkovič ..................................................................................... 56

Moj dedek Rok Grčar................................................................................................. 57

Vinko Rok Grčar ....................................................................................................... 58

Življenje moje Isabel .................................................................................................. 59

Moj dom je previsoko! Nimam ključev od vrat. Isabel ............................................... 60

Chiaro scuro Isabel .................................................................................................... 61

Rdečemoder dež Jaša Lorenčič ................................................................................... 62

Tipkovnica Jaša Lorenčič ............................................................................................ 63

Na pravi poti ... Kognit .............................................................................................. 64

... Andreja Hočevar ..................................................................................................... 66

Luna Helena Rabzelj .................................................................................................. 67

Haj ku poezija - Veselje III. Binga-Bonga / Irena Marsenić ......................................... 68

V paraleli Anja Bohinec ............................................................................................... 69

v mah .......................................................................................................................... 70

Premražen postal je le stvar mah ................................................................................. 71

Gola se prepuščam slapu rdečja mah .......................................................................... 72

Odprl bom dušo Ramiz Velagić .................................................................................. 73

Izgubljeno v sebi Ramiz Velagić .................................................................................. 73

Iz maja Matej Pollick ................................................................................................. 74

Sprašujem te Mateja Bartol........................................................................................ 75

Manjkajoči delci Urška Vidmar ................................................................................... 76

Češnja Ana Jalovec .................................................................................................... 77

Zapis iz dnevnika 104 Jamea ...................................................................................... 78

Stvaritev Žužu ............................................................................................................ 79

4


... Žužu ....................................................................................................................... 79

Čistost Duše Uroš Štucin - Swislar ............................................................................ 80

Sodobni haiku Nina Ditmajer ................................................................................ 81

Soba z razgledom Medica* - Larisa ............................................................................. 82

Učinek metulja Medica* - Larisa ................................................................................. 83

Pekel ali raj Alineja ................................................................................................... 84

Prijatelj Alineja ......................................................................................................... 85

Ko odhajaš Alineja ................................................................................................... 85

Moje pesmi Alineja .................................................................................................. 86

Begunec Alineja ....................................................................................................... 86

What do you do, when you’re lonely? Jerneja Ribnikar ............................................. 87

Črno-bela ljubezen Sheeba - Sonja L. ........................................................................ 88

Moja afrika Sheeba - Sonja L. .................................................................................... 88

Klobuk Sheeba - Sonja L. ........................................................................................... 89

Enigma Sheeba - Sonja L. .......................................................................................... 90

Naslovi mi niso šli nikoli dobro Svetlana Ponorac ...................................................... 91

Ljubezen Svetlana Ponorac ....................................................................................... 92

Smrti ni Irenna ........................................................................................................ 93

Že nekaj časa Nix ..................................................................................................... 94

Pajek na stranišču Nix .............................................................................................. 95

Normalen svet, normalen kraj Nix ........................................................................... 96

Varoval te bom Nix .................................................................................................. 97

Mislija – Skleda grozdja, egotrip osamljenosti WSms ............................................... 98

Zaznave 5 – Parna usedlina WSms .............................................................................. 99

Šelestenje Jože Vidmar .............................................................................................. 100

Otrok noči Jože Vidmar ............................................................................................ 101

Videz vara Matjaž Popit .............................................................................................. 103

B-31 Gaja Jezernik-Ovca ........................................................................................... 104

Čista pravljica Maja Klemenc .................................................................................. 105

Nebeški pogled Iztok Jovan ...................................................................................... 106

Zaležani in pod kapo(m) Karmen Hribar ................................................................. 107

Spokojnost ptičjega žvrgolenja Domen Platiše ......................................................... 108

Resničnost Anja Mahne ........................................................................................... 110

Ko si sam Patricija Čamernik .................................................................................... 111

5

BLOGOZIJA 2

PROZA

Odprto pismo Michaelu Jacksonu David Verlič ....................................................... 115

Prid”ha Kobilica-poet ............................................................................................... 117

Sanje sanjačev Matej Pollick .................................................................................... 119

Pa sem jo ... spet ... štiriindvajsetič ... Uroš Štucin - Swislar ...................................... 121

Blazno resen esej o blazno resnem odnosu do čezmerne...Sebastjan Erlah ............... 123

Big Boss Dare .......................................................................................................... 126

Starec in golob Ladislav Črnologar .......................................................................... 130

Klik voščilo Ion ........................................................................................................ 132

Živela svoboda! Bolš šnopc ku voda! Čamil .............................................................. 134

Resnica zaradi glavobola. Deževnica ......................................................................... 137

Na ležišču je še nekaj prostora Milena Miklavčič ...................................................... 139

Onstran plotu Milena Miklavčič ................................................................................ 145

Fabolous Red ali Zgodbica iz drobca nekih sanj Maja Čehovin ................................ 149

Janko & Metka irenna ............................................................................................. 154

6


Blogozija – uvodnik

Če projekt doživi nadaljevanje, je to že potrditev, da je uspešen. Drugi dosežek literarnega

natečaja Multimedijskega centra je pred vami. Uspešni Blogoziji se je pridružila

Blogozija 2. Nov medij sedanjosti in prihodnosti v obliki večne knjige.

Med nami je veliko avtorjev. Mnogi med njimi so dobri in mnogi nimajo možnosti

svojega dela izdati v knjižni obliki. To, da nam je že drugič uspelo zbrati veliko avtorjev

in dobrih besedil, ni le dobra novica za avtorje, ampak tudi za vse druge. Ustvarjanje je

še vedno ‘’in’’. Dokler bo tako, bomo.

Zato hvala vsem, ker ste sodelovali, iskrene čestitke in, kot že nekajkrat, na svidenje na

www.rtvslo.si/mojsplet.

Zvezdan Martič, vodja MMC

7

POEZIJA


FerroMonaDe

Basso profondo

Zapiši vame svoje note

lahko na črte ali vmes

s celim ali

polovičnim tonom

s pavzo ali brez

lahko uporabiš piko

in podaljšaš trajanje

nikoli ne pozabi takta

brez njega tempa ni

zapis kaotično lebdi

11

BLOGOZIJA 2

Milena Krajnc

Mir

Biserna noč,

polna darov in tolmuna nekih misli.

Ko ostrina dojemanja pozna smisel vsega,

a ga v prihajajočem jutru izgublja v sijaju rdečega sonca.

Rosen popek lilije,

joče, pa čeprav s soncem obsijan.

Potem se v radosti dneva odpre,

razgali pred svetom,

tako čist, nedolžen,

poln pričakovanj pozabi na prejšnjo in vse minule noči,

v zanosnem pričakovanju ljubezni tega dne.

V tako preprosti želji,

spokojno zaspati v mavričnem zatonu svetlobe.

12


Jamea

Navdih trenutka 24

Ne bojim se tebe,

ampak sama sebe,

ne bojim se tega,

kar mi lahko narediš,

ampak čustev,

ki jih v meni budiš.

Nastala je že cela zmeda

zaradi enega pogleda,

kaj bi šele občutila,

če bi se ti prepustila.

Korak za korakom,

bližje nebu in oblakom,

še preden bi se prepustila,

sem nazaj na Zemljo se spustila.

13

BLOGOZIJA 2

Martin Uranič

Pesem o zdravniku

Nekje, v varnem zavetju svojega dóma,

poseda bradat zdravnik in premišljuje.

Iznašel, pravi, na novo je bogá,

le darovalca srca še potrebuje.

Darovalec bo preprost in mlad možak,

samo tak bo kos nalogi, se smeji zdravnik.

Potem pa obnemi, iz žepa vleče star tobak,

prižge in pokadi ter se v norostni nadi izgubi.

Zvezdogledi

V redkih prebliskih večerne tišine,

ko sapa vetrovja nebesni ustroj

razgrne in zvezd je števila nebroj,

smo vsi zvezdogledi neskončne globine.

Pot istim obokom jetniki smo sanj,

krvnik nam je mesec in leto ter dan,

nekoč boš kraljestvu okostja predan,

ah, zvezd res tisti večer malo bo manj.

14


Martin Uranič

Prerokba

Od prapodobe do neskončnosti hitimo,

ujetniki razumske duše.

Mnoga tisočletja preživimo

in ostajamo na poti.

Včasih, ko je težkó in sivina pogled zastre,

se čas za hip ustavi.

Vprašanje v oholi nadi se odpre

in piskajoče, tiho pravi:

Je hrumeči vlak pri miru, je ostal na tiru?

Smo se izgubili, morda kaj nehote dobili?

Dokler razpoka v črnini ne nastane pregloboka,

do takrat življenje teče.

Ko pa tèma premočno v srce nas rani,

se ogenj revolucije vzdrami.

15

BLOGOZIJA 2

Milojka Mohor

Odpuščen

Oblikovana v morje prekrivajočega, rosečega oblaka je prekrila travnik pred hišo.

Z upanjem je pogledoval v nebo, kjer pa ni bilo ničesar razen nepregledne beline.

Začarana pokrajina za razočaranega.

Z utrujenimi koraki se je napotil do počivajočega polja. Je dovolj poskrbel zanj, bo

vrnilo trud, nahranilo družino, se je od včeraj kaj spremenilo …

Po letih dela so se mu zahvalili, ne potrebujejo ga več. Kriza. On bo lažje preživel,

ker ima zemljo. Navajen je skromnosti, zato mu ne bo sile …Opravičila? Niti ne!

Razmišljanje tistih, ki s polnimi trebuhi krojijo usodo siromakov.

Milojka Mohor

Haiku

Moč sviloprejke.

S svilo greje srce.

Le kokon ihti.

Vrba se joče.

Kaplje hranijo bel cvet.

Prišla je pomlad.

Sinica poje.

Zrnje ji je prekril sneg.

Onemogla joče.

16


Milojka Mohor

Tebi

V oblak sem narisala obraz.

Zvezdo opremila s pogledom.

Soncu priskrbela noge.

Luni tople dlani.

Pa še opazil nisi! … ali pa si mislil, da je namenjeno drugemu …

Danes bom posesala dež.

Počesala drevje.

Zgladila reko.

Pobarvala mavrico.

Ti pa boš drugje! ... tam ni prostora zame …

Jutri bom zgradila most …

17

BLOGOZIJA 2

Anja Bohinec

Nočem

Nočem, da se samo nalahno ozreš čez ramo,

ko odšel boš proč od mene tja v neznano,

nočem ne besed tvojih tolažilnih, blagih,

še manj objemov poslovilnih, izdajalnih –

rada bi, da bi še malo tu postal,

da bi mene videl, ne z očmi drugje iskal.

Kdaj je padel v razred siromakov? Je bil do tega tako majhen, neopazen korak? Težke

misli ga tiščijo k tlom. Megla ni samo okoli njega, vedno več je je v njegovi duši.

Družina! Otroci ga potrebujejo. Kako naj jim pove, da so od naslednjega meseca dalje

na spisku Rdečega križa?

Prazniki. Za tiste, ki imajo upanje. Njemu so ga vzeli, poteptali, zavrgli …

18


Monika Pene

V slovo

naj mine to leto

tako strašno in tako lepo

naj z njim odidejo spomini grdi

naj v večnost zapišejo spomini veseli.

naj mine to leto

v skrajnosti odeto

prekruto, da lahko bi prenesla

prelepo, da lahko bi verjela.

naj mine, ker vem, da prineslo

bo leto še lepše

mi dalo možnosti večje

mi poslalo ljubezen.

mi izbralo svobodo.

19

BLOGOZIJA 2

Monika Pene

Dajva

Si moj metulj, ki preletava mi telo

si zrak, brez katerega me ni.

ti si bistvo … moje sreče

mi narekuješ … stihe te

če tebe mene ni.

se izgubim ...

popijva skupaj … zeleni čaj

zaužijva tvoj … ljubezni kruh

zavijva v večen se objem

zaplujva v skupen, lepši dan ...

20


odisej09

Kraška burja (ko pomislim na prijatelja, pesnika

Cirila Zlobca)

Kraška burja silna, hladna

brije kamen, brije kras;

bori črni nje piščali

pojejo na glas.

Bil je dan, kot vsi drugi;

kras nič lepši ni bil ta dan,

ko na krasu v zvoku piščali,

bil rojen je mož glasan.

Burja hladna je zavela

tam na krasu dan na dan;

nevihte divje so podile

se po krasu noč in dan.

Trnje mu je bilo kosilo,

ko se bosonog odpravil je med ljudi,

križev pot je našel tam, na krasu,

med trnjem in vero v ljudi.

Klonil ni.

Nevihte divje srd je okusil,

spoznal usode je ljudi,

pesnil je in pel o svobodi,

o enakosti ljudi.

Ni poznal ne časa včeraj,

21

BLOGOZIJA 2

ne pozna časa te dni,

poje pesem o svobodi,

o enakosti vseh ljudi.

Misli človek, da je pesnik;

misli človek, da on to ni,

kdor le pesem njegovo prebere,

ve, da združuje mnoge ljudi.

Burja nič bolj hladna ni, kot je bila;

kamen manj oster, kot je bil;

ve le človek tujec in domači,

kje se pesnik je rodil,

kje rojena je ljubezen

do nevihte, ki grozi,

do ljubečega človeka,

ki se ljubezni šele uči,

ki ga več ni.

Dan na krasu nič ni lepši, kot je bil njega dni.

Cilj riše le človeku burja,

besed njegovih,

njega in današnjih dni.

22


Barbara Horvat

Začaran krog

Ostala sem praznih rok,

ker hodila sem okrog.

Se vpletla v začaran krog

in ne vem poti od tod.

Poslušala vse te izjave,

ki so pahnile me v daljave.

Kjer iskala sem nekaj, kar bi to spremenilo,

na žalost mi v glavo je kapnilo.

Kako vse drugače bi bilo,

če osebnost bi zaklenila se v telo.

Tako igro sem naprej peljala,

sproti jo vodila, kot sem znala.

Živela kot naj ne bi,

popolna za druge, a nezvesta sebi.

Pridobila sem nekatere, izgubila nekoga.

Le zaradi tega prekletega kroga.

In zdaj iščem nekaj, kar čas zavrti,

da izbrisala bi vse te laži.

Pa res bi se lahko vrnila?

In izbrisala, kar sem storila?

Zatrla, kar v resnici sem bila,

da le lahko bila bi del sveta.

Prekršila edino, v kar sem verjela,

nasedla ljudem, pa ne bi smela.

23

BLOGOZIJA 2

Zdaj na koncu sama sem ostala,

končno resnico sem spoznala.

Dobila lekcijo tega življenja,

čeprav sem prej bila mišljenja.

Da ne splača se to, kar nisi, biti,

samo da v rokah imaš vse niti.

Del sebe za druge spremeniti,

dušo svojo le za pozornost izliti.

Ne splača se za njihov svet truditi,

kjer ljudje so kot les s termiti.

Kjer so oni merilo, kakšen moraš biti,

v resnici pa merilu ne sežejo do riti.

Ni mi mar za njihova dejanja,

ni mi mar, da trčila sem v spoznanja.

Žal mi je le, da v to sem se vpeljala

in da to, kar sem, nisem ostala.

*Nauk: Bodi, kar si. Vedno in povsod. =)*

24


Kobilica-poet

Bodi si zvest

Ne kradi mi pesmi,

če se tvoja ne rima,

spoštuj mojo dušo,

čeprav tvoja ne štima.

Svojo bom jezo

vase zaril,

ti pa se vprašaj,

zakaj sem vpil.

Življenje je biser,

le če smo svobodni,

najprej v mislih

in tudi v čislih.

Nekoč se srečamo

pod isto zvezdo,

vsi, ki smo si zvesti

in brez lukenj v vesti.

25

BLOGOZIJA 2

Kobilica-poet

Nekje

Kam naj?

Odmev na potrkana vrata

izzveneva dobrodošlico,

okus poljuba je obliznil

poslednje sladkosti.

Nič ni,

spet nič,

pa še včeraj so tu rajali klovni,

da se je vsem vozlalo v trebuhu.

Trenutek,

ki pride naokoli,

ravno nepravi čas.

Prosil bi ga,

naj pride drugič,

a je že vnaprej zaman,

ker

ko je enkrat na poti,

je najbolje, da ga pustiš do kraja.

Počakam,

da trči v vakuum

in se naužije praznine.

26


Kobilica-poet

Ljubezen

Nekoč, ko

drevo mi odpusti

slabost človeka,

morje

mojo vest opere,

gôri

se tišina vrne

in če kondor

na moj jok pristane,

potem mogoče

bom žarkov sonca

in mesečine lune vreden.

Takrat

me ljubezen

obnemi.

27

BLOGOZIJA 2

Kobilica-poet

Addagio za morsko zvezdo in plankton

Kačjo kožo buta veter v skale,

krila nežnosti prhutajo z obale,

nagci v oklepih skačejo s pomola,

rdeča črta se vije do atola.

Galeb igra na ribo,

morski pes smrči,

sipa vodne žige tiska,

orada polko vriska.

Otroka dva iz peska gledata na uro,

kar naenkrat krikneta:

“Glejte, tanker izginja v frizuro!”

28


cocoloco

Zadnja ljubezenska pesem

Za mojo krsto četica se zadnjič vije. Med njimi pojdeš tudi ti. Dobro me poznaš in veš

... Moje srce samo zate bije, pa čeprav že trdno spim, nikoli več se ne zbudim.

Hvala, hvala lepa ti za vse. Zdaj pojdi v miru, življenje kliče te.

29

BLOGOZIJA 2

Angel???/girl

Stičje sreče

V času, kot je ta

v barvitosti sveta

v svečah dogorelih

v obrazih osivelih

vidim te izgubljeno

hodim, blodim sem in tja

po ulici s tabo razsvetljeno

ki siješ neumorno po ulicah sveta.

Sreča, kod se mudiš

zakaj čakati me pustiš?

Osamljen korak le nate čaka

in odsotno oblikuje obraz snežaka

ledene misli, ledeno srce

ki le za svojo lastno srečo ne ve

vidim, slutim in tipam njeno obličje

usmerjam korak, da dosegla bi nje stičje

a vsako novo jutro znajdem se milje stran

čutim in vem, da iščem jo zaman.

30


Angel???/girl

Vdihni me

Oblikuj moje zasanjane noči

in nenehno božaj mrzle mi dlani

da iz sence spet vzide dan

da noč ne bo odšla zaman.

Ko daleč si iz mojega dosega

in ko misel moja tebe le obsega.

Zajezdi konja kot iz sanj

in nežno me povzdigni nanj

odpelji me na tiste zelene livade

kjer popelješ v nebeške me naslade.



Ugrizni me v usne moje blede

in poslušaj kako srce mi nežno prede

ko telesi najini se združita v eno

in vzdihujoče spolzita v nobeno.



Vdihni mojo dušo v svoje globine

napajaj jo z mislijo vedre miline

da srce mi lažje prebije ta čas

ko tako zelo oddaljen je tvoj mi obraz.

31

BLOGOZIJA 2

Angel???/girl

Zavetje njene pogube

Nemo kričala je deklica tam,

kjer obdajale so jo lipe bele.

Korak je usmerjala drugam,

zveri pogled na njej so si grele.

Tiho, kot miška, naredila nov je korak,

potem pa naenkrat, hitro in vznak

zgrabile so jo močne roke

za njene nemočne, vitke boke.

Odvlekel jo je nazaj,

v zavetje njene pogube,

nazaj na tisti kraj

nedolžnosti njene izgube.

V njenih očeh, nekdaj iskrivih,

na kodrih njenih, nekdaj igrivih,

v njenem telesu, nekdaj živem,

v nasmehu njenem, komaj še osupljivem,

zdaj naselil se je vzpenjalski strah,

zdaj pokriva jo plesnivi prah,

v njenem koraku poskočnosti ni,

njen pogled kot mrtev se zdi.

Sedela je tam v svojem zavetju,

pogled mudila na odrezanem cvetju,

čutila je mraz, ki vel je od njega,

ki vzel ji je smisel in voljo do vsega.

32


Dotaknila se je svojega obraza,

zdel se je tako tuj in utrujen,

trpljenja njenega dokaza

zdaj jok končno bil je zbujen.

V veličini tega poraza

počutila se je kot neumna nakaza,

kot da to je poslanstvo njeno,

takrat ugasnilo je srce njeno ognjeno.

33

BLOGOZIJA 2

Domen Rode

Resnica

Gibanje je izzivanje boga poškodb.

Čutenje je izzivanje boga čustev.

Zaljubljanje je izzivanje boga nesreče.

Umiranje je izzivanje boga vere.

Verovanje je izzivanje boga resnice.

Kaj je resnica?

Izziv.

34


David Verlič

In

In kot da rekel bi reka,

je tekla k potoku.

In kot da videl bi veter,

je hotela neurje.

In kot da slišal bi sonce,

je zažgala mi dom.

In kot da hotel bi znanje,

je prinesla mi mleko.

In kot da zapel bi ji odo,

je prinesla kitaro.

In kot da odšla bi v svet,

je napravila kovčke.

In kot da želel bi umreti,

je pustila me spati.

35

BLOGOZIJA 2

Aleksandra Kocmut

Kosolet – rojstvo

Je počil med bregovi led

In sova je zazrta

V obraz temè zavrla let

Prek pustih krpelj vrta.

Predrla zemlje zmrzlo plast

Je črna popkovina;

Ožgana zel ji šla je v slast

Kot rosa materina.

Zastal je živelj naokrog

In v belem dihu klonil,

Ko Kosolet je širil krog

In vejam sklepe lomil.

Še veter je poniknil v mrč

Pokrájine brezdanje,

Ko najdenček nalil je vrč

Za črno maševanje.

Z neba je padel lunin rog

Za jeklo naostrêno

In korenino dal je glog

Za toporišče kleno.

To je bilo, ko se je svat

V poročni noči zbósil

In dan je tripal na pomlad

In babje pšeno nosil.

36


Aleksandra Kocmut

Nespregovorjenost

Sediva si nasproti

Hripava od

Nespregovorjenosti

In luščiva suhe stroke

Časa

Za nohti imava

Vsa tista bežna tkiva

Molka in dotika

Stojiva si nasproti

S hrbtoma

Izlužena

Prosojna v sebi

Pod tabo mokra

Se upognem kot resa

In votel trs me poležiš

Še mravlje so zbežale

V krču

Nespregovorjenosti

Mi v usta padajo

Mušice

Medtem ko sopeš

Sam

In se precejaš

V najino tišino

37

BLOGOZIJA 2

Aleksandra Kocmut

Za pol tona

Po klavirju življenja

Dva smešna pajaca

Se klatita plaho

In drzno in smelo

V lijaku vrtenja

Kot prazna kozarca

Dišita po vinu

Ki je izzorelo

V jecljavem koraku

Neuigrano

Hitita po tipkah

Omahovaje

Zanosno in strastno

Lenobno zaspano

Kot v epilogu

Ljubezenske vdaje

A vendar nikoli

Ne dokončata

Dotika; nikoli

Objem ne zamaje

Postavic krpénih

Ta čudna sonata

Ju vodi na kraje

Izvirov strupenih

In črna stopala

Njega silhuete

Samo belih tipk se

Dotikajo bežno

A belih nožic njenih

38


Prsti in pete

Edino po črnih

Stopicajo nežno

In zreta se nemo

Z očmi se lovita

Nagiblje se on

In priklanja se ona

Kako je to čudno

Da vselej zgrešita

Se v svojem hotenju

Samo za pol tona

Aleksandra Kocmut

Decembrska hiperprodukcija / Countless

Tisoče smrek smo posekali,

Tisočim puranom zavili vrat,

Tisoče metrov žice navili,

Vence nabili na tisoče vrat,

Tisoče šumečih paketov razvili,

Tisoče lepih želja črkovali,

Tisoče praznih nazdravljanj izpili,

Tisočkrat pretentali otroke,

Tisočkrat segli v ponujene rôke.

Na koncu nas vselej osorno pričaka

Prosojen, izpit, pomečkan januar

In z njim vsa prikrita življenjska navlaka

In smrt tistih tisočkrat tisoč utvar.

39

BLOGOZIJA 2

Aleksandra Kocmut

Otava življenja (brahki 6)

V situ

Pod pajčevino

Zbudiva se prašna.

*

Prikliči jim roso –

Bilkam, da se odpro,

Preden okusijo koso.

*

Klicaji so ločili

Najine brahke

S kričanjem.

*

Pesem je stegnila

svoje ude

po otavi življenja.

40


Aljaž Čuden

Plamen strasti

Prepoteno telo v ljubezni ihti.

....Iskri se v plamenu strasti,

Počasi suši se, ko pot hlapi.

....Ostanejo le kristalčki soli.

Naoljena njena koža

....Kakor povabilo bežno.

Ko odpre se njena roža

....Vstopim vanjo nežno, nežno.

Prepletena kakor ovijalki,

....Zvezana sva le s telesi.

Ti sta najini tipalki,

....Čutnost sklopljena z nebesi.

Vre v nama nektar sla,

....Svilena koža kakor kres

Plameni v objemu sna,

....Ki konča ta ples teles.

Srebrna noč naju pokrije,

....V njej se njena koža sveti,

Kot privid je iluzije

....V kateri hočem večno živeti.

41

BLOGOZIJA 2

Žida Velkavrh

Ženska

vprašala je budista

odgovoril je:

»Sova kliče reinkarnacijo.«

vprašala je ludista

ni odgovoril

popravljal je škodo

vprašala je župnika

zapel ji je vse laži sveta

vprašala je kurbo

pojasnila je vse

in dodala cenik

zdaj ji ni treba spraševati

zdaj samo še narekuje

Žida Velkavrh

Moški

natepavam v steno

s svojo vel’ko štemar’co

počutim se kot moški

čez kakšno minuto

mi skoraj roke odpadejo

solza v očeh

o Bože

spremeni me v žensko

42


Žida Velkavrh

Naš novi vikend

naš novi vikend

ne zna ljubiti

naš novi vikend

je hiša

nepremičnina

nisem vedel

da si ga lahko privoščimo

da je toliko denarja pri hiši

zahtevam več Lego kock za nazaj!

Žida Velkavrh

Verujem!

ker verujem močno

tako zelo

da bi papeža poljubil na čelo

vzel njegovo trzajočo roko

in vzel bi ga za ženo

se usedel pred televizijo

mu najedal bi za pivo

ali dve

morda tri

ali več

43

BLOGOZIJA 2

Maja Mustedanagić

Vedno najdeva način da se srečava

VEDNO NAJDEVA NAČIN

DA SE SREČAVA.

TI IN JAZ

POD PISANIM DEŽNIKOM

DOMIŠLJIJE SRCA.

ČETUDI BI SE RADA NIKOLI POZNALA ALI LJUBILA

NEZNANIH POTI NE BILA HREPENEČA POPOTNIKA

DEŽNIK NAJU VEDNO ZNOVA VABI POD SVOJE OKRILJE

IN ŠEPETAJE OPOMINJA

DA SVA SI PRIJATELJA.

Maja Mustedanagić

Med teboj in menoj

SO PRAZGODOVINSKE

ŽE ZDAVNAJ PONIKLE REKE

POTI UTRTE POD SLEDMI DIVJIH ŽIVALI

IN VETROVI KI VENOMER ZNOVA

SPOTOMA ZAVRTINČIJO NAJINA SVETOVA.

LE V SANJAH SE SREČAVA

IN SKUPAJ POJEVA PESMI O TEM

KAKO ZELO SE POTREBUJEVA

DA PREŽIVIVA ŠE ENO POMLAD.

44


Andrej Kogovšek

Molk1/4

je molk, če človek v kotu tiho joče,

če mu besede mro, še preden jih izreče?

ni molk, saj smreke v vrsti povedo,

da beli šum je bil in vedno bo ...

Andrej Kogovšek

Sam

zviška, porogljivo, z blatom mazal je kar vse povprek.

le misel klena, čista, izvezena mu bila je prava.

vse drugo zanj je bil le konjski drek.

tako pričela se mu je samote slava ...

45

BLOGOZIJA 2

Andrej Kogovšek

t

……….tančica ji nežna telo je prekrila.

……….tkanina je bela, žametno gladka.

……….toploto izžareva. izžareva nebesa.

takrat, ko dotikam se tiho telesa,

tresoče so roke in dih mi zastaja.

tresoče telo je in potno postaja.

………tesen objem raztaplja telesi.

………tipaje v mraku se dviga svetloba,

………tožeče, lebdeče zaniha tesnoba.

………tisoč poljubov delijo si ustne.

………tesno oči so se njene priprle,

………tople se solze v veselju udrle.

………..teža teles je v nič izpuhtela,

…………..tančično lahka sva v objemu obstala,

………..…….trenutke miru sva z vesoljem obdala.

46


Menišček - Joži Kokalj

Sonce …

S teboj,

samo s teboj bolečina zbledi,

ki jo seje zima.

Se seme veseli, ko ga ljubiš.

Se ptica veseli,

ko ji obljubiš ljubezen.

Se te veseli srce,

ko oči čutijo … tvoj sleherni žarek

podarjene ljubezni.

In polniš skrinje z zlatim semenom

in z rožami zlatih cvetov.

Se te veselim,

ko iz mračnih dni osuješ posušene liste.

Ko posiješ sonce v moj dom …

kot žito vztrepečem.

Ko pobožaš … zažgolim v srcu.

In se zdrznem, kot bi videla prikazen,

če tvoja roka pretrdo potegne s prsti.

Sonce … sem tvoja dolžnica.

Brez tebe mi srce zastane

in v očeh … lesk prekrije tema.

Takrat … tudi mavrica ne bi slišala

tvojega vabila.

Sonce … samo s teboj

si upam sanjati jutri.

47

BLOGOZIJA 2


Tvoja dlan ...

“triolet”

Tvoja dlan je zdravilo za moje

telo, me prežarčiš z energijo,

prepojiš vse delčke z ljubeznijo,

tvoja dlan je zdravilo za moje

telo, se v plesu rajskih ptic spojijo,

vzvalovijo, nežno zapoje.

Tvoja dlan je zdravilo za moje

telo, me prežarčiš z energijo.

Pod plaščem ljubezni vsa vzdrhtim,

tvoja sem vsa, kot boginja ljubljena,

eleksirjem moči,

stvarstvom obdarjena,

pod plaščem ljubezni vsa vzdrhtim,

biserom stvarstva pod srcem obdarjena,

s tvojih dlani v moje položena,

pod plaščem ljubezni vsa vzdrhtim,

tvoja sem vsa, kot boginja ljubljena.

48



Nedelja odhoda ...

ko v zraku zapleše praznični vonj.

Splazi se vame,

da začutim, kako se suši samota.

Iz rok vzame zadnji košček.

Solza v strahu prebije opno.

Njena moč pri temenu odkrije izvir.

Spuščajo se počasi …

do prstov na nogah.

Premakne se srce.

Odprem oči.

49

BLOGOZIJA 2

Utrinek

In rodil se je nov dan

Popustil je nebesni svod ...

Pod težo nežnih poljubov,

ujetih v trenutek neskončnosti ...

Zaslišal se je glas srca ...

Nežno je pripovedovalo pravljico

in lahno nihalo v bobnenju lastnega bitja ...

Odprla se je knjiga sanj ...

Na strani čudežnih mavric obzorja

je obstala in vpisala ime ...

Potemnelo je nebo ...

Svet je zastal v pričakovanju

začetka obstoja neznano lepega ...

Vstala je ona ...

Kot zvezdica je zasijala v črnini neba

ter zapela pesem sonca ...

Nebesni svod je padel ...

Pod težo nežnih poljubov nje,

ki je rodila nov dan …

50


Vid Prezelj

Vrata

Rdeča misel nariše vrata

na tvoje skrivnostno srce.

Besede sva ovila

v mehko tišino,

noč je posrkala

najino skrivnost.

Ujet med vrati

se sprašujem:

“Naj vstopim ali izstopim?”

51

BLOGOZIJA 2

Mojca Lovrec

Brez besed

brez besed

le tiho

sem

zaprla vrata

in odšla

ne najdeš me

v sivini dneva

ne najdeš

v noči

kjer odmeva

praznost

v očeh

ne vidiš smeha

čeprav igran

na ustnicah

odseva

srečo

52


Mojca Lovrec

Trenutek

postoj

le za hip

na okenski polici

kot sapica vetra

preden v nič izpuhti

v mojih dlaneh

kot vonj travniškega cvetja

preden se v zraku izgubi

ustavi se

le za hip

objemi občutek

preden izgine

v času

~ trenutek ~

53

BLOGOZIJA 2

Talija - Natalija Sinkovič

Odidi tiho

Ne božaj mojih solz,

ne briši jih s spomini,

naj ostanejo za jutri

kot večni opomini.

Ne okradi me besed,

ki so obvisele v zraku,

naj ostanejo kot sled

nemočnemu koraku.

Ne ozri se, preden greš,

ne igraj sočutja in miline,

saj vem in dobro veš,

da vse enkrat mine.

Ne poljubi me v slovo,

srce je še boleče,

naj mi bo še kdaj lepo,

ne ukradi moje sreče.

54



Ljubim veter

Ljubim veter,

ko mi razmrši spomine,

ko razžene hrepeneče

želje iz srca globine.

Ljubim veter,

ko je plah in nežen,

vedno tukaj –

zdaj silan in spet breztežen.

Ljubim veter,

ko divja in pomeša vonje,

drzno ti postreže z njimi,

ko ne pošlješ ponje.

Ljubim veter,

ko utrujen si oddahne,

počiva skrit in krotek,

dokler znova ne zamahne.

Ljubim veter,

ker je tak kot zmeraj,

danes tih, igriv, nevaren

in jutri ga ne skrbi za včeraj.

55

BLOGOZIJA 2


Idila

Vse mirno, spokojno ob meni uživa,

veter sanjavo se s kodri igra,

norica zaspano svoj cvet že razpira,

narava usodo življenja pozna.

Misli otožne skrivnostno spuhtijo,

več ne teži jih bremena vsakdan,

drevesa prijazna objem dovolijo,

krošenj njih hlad tako dobro mi znan.

Oblaki kot duše spokojno mladostne,

mehko boža srce ptic plahih živ žav …

prebujajo misli se vedre, radostne,

pogled spet postaja iskrivo sanjav.

A v trenutek pozabe na prestolnice beton

pobesnelo grozeče zatuli debilni telefon.

56


Rok Grčar

Moj dedek

Moj dedek je junak,

ki se še leva ne boji,

če sreča ga v puščavi,

v brk se mu smeji.

Nekoč so ga napadli

trije krokodili,

potem so pa prosili,

naj se jih usmili.

Ko šel je v partizane,

so vsi pred njim bežali.

Dobil je štiri rane,

tako so se streljali.

Jaz bom tudi tak

kot dedek moj, junak.

Pameten, pogumen,

velik in krepak.

57

BLOGOZIJA 2

Rok Grčar

Vinko

Nekoč je bil en Vinko,

poreden mamin sinko.

Razbijal je igrače,

nagajal, lulal v hlače.

A mamica uboga

je šla do psihologa,

zdravnika za težave,

ki rad odpira glave.

“Le kaj mi je storiti,

četudi ga po riti

nabijem, ne pomaga,

ta fant je prava zgaga!”

Zdravnik ga je pregledal

in mamici povedal:

“Najboljše je zdravilo

injekcija v žilo.

Tako in nič drugače!”

Že slekli so mu hlače,

in so ga temeljito

zašpiknili v rito.

Odtlej je mali Vinko

en priden mamin sinko;

če pa še kaj ušpiči,

gre k doktorju pri priči.

58


Isabel

Življenje moje

Gledam v prihodnost. Tja v svojo smrt.

In želim le eno, da bom izpolnjena odšla iz tega sveta.

Da bo prtljaga moje duše kot pisan vrt sredi

zelenih trav življenja minulega.

Gledam, da bo glina mojega življenja ravno prav

pregnetena in da bo podoba smrti imela

oči mojega življenja.

Zato mi je vsak bogat in izpolnjen trenutek sreče

kot lepo darilo. Zato ga podarim srcu, da si ga vzame.

Da iz trenutkov sreče napiše ljubezensko pismo življenju,

ljubezenske note in skladbo nepozabno.

Naj življenje dobi svoje oči, svoj nasmeh, svojo dušo in

svoje srce. Naj zapleše pod mojimi milimi prsti

in se napoji pri meni.

Naj zaplapola kot mogočen orel sredi širnega neba.

Naj mu bo dom moje upanje in moja vera vanj.

Življenje, počasi te pijem iz tvoje kupe in tvoja kri

me vedno znova poživlja.

Lepo si življenje moje. Lepo.

59

BLOGOZIJA 2

Isabel

Moj dom je previsoko! Nimam ključev od vrat.

V vrtincu časa sem se znašla na samotni poti.

Vse ulice so bile enosmerne.

Gledala sem tja nekam, kjer naj bi bil moj dom.

Nikjer ni bilo luči. Kljub gosti temi.

Trkala sem na domača vrata v upanju, da jih kdo odpre.

Nikogar ni bilo. Ključa nisem imela.

Pravzaprav od te hiše ni imel nihče ključev.

Nikdar.

Nekoč so na dvorišču pred hišo delili ključe.

Še v socializmu.

Ljudje so jih vzeli in odšli vsak svojo pot.

Vsak v svoj dom.

Zdaj pa je prišel kapitalizem.

Ne vem, če so zamenjali ključavnice ali pa so se ključi samo izgubili.

Čudi me, da ne morem k sebi domov, in čudi me praznina hiše.

Zazdelo se mi je, ko sem strmela tja v velika okna, da sem videla senco, kako se premika.

Ne vem. Morda zdaj v tej hiši živijo samo še duhovi.

Zazebe me. Prav do kosti.

Obrnem se proč in odidem po tlakovani cesti v neznano.

60


Isabel

Chiaro scuro

Peš, gola in bosa sem šla po stezi ozki, kot lok.

Temno je bilo.

Spremljal me je le mrzel dah v noči brez miru.

Hodila in hodila sem, čez ozek hodnik.

Nenadoma so se odprla vrata.

Stopila sem skoznje na travnato livado, oblito s soncem in toploto.

Zdelo se mi je, da sanjam.

Dlani mehke in tople so me oblekle,

razčesale dolge kuštrave lase.

Dvignjena v toplem naročju sem naslonila glavo na tvoje prsi.

Svetloba se je iskrila v temi in risala proge svetle , čez moje oči.

Pogrnil si preprogo zame, mehko in toplo.

Spremenila se je v pot.

V svetlo peščeno pot s pticami.

Dal si mi vode, da odžejam suhe ustne.

Nahranil si me s svetlobo.

Potem pa si me spustil v nebo, da poletim.

Nikdar nisem vedela, da so moja krila tako velika, tako silna.

Chiaro scuro si spremenil v blaženost in oči so zasijale v najčistejši lepoti.

Presijal si mojo lačno dušo, razsvetlil duha in pritaknil ogenj moji ljubezni.

Zažarela je milost v mojih očeh.

Tam pri zlati zarji si mi podaril krila.

In sence so postale moje perje.

Ujel si me na srečo, ki je pognala, kot drevo iz moje duše.

Zdaj cveti, kot češnja sredi pomladi.

61

BLOGOZIJA 2

Jaša Lorenčič

Rdečemoder dež

Ko mi bo

spodletelo,

bo rahlo padal

rdečemoder dež.

Tudi ti

boš brez dežnika.

Pod belo streho

ljubezni.

Čas dobil

je z leti

konkurenta:

še nekje

dežuje

v barvah.

62


Jaša Lorenčič

Tipkovnica

Moje življenje

je urejeno

kot črke

na tipkovnici:

Smisla ni,

toda nekako

deluje.

63

BLOGOZIJA 2

Kognit

Na pravi poti ...

Šele zdaj spoznavam,

kaj je življenje.

Kako ga živeti,

sprejemati,

se ga ne bati ...

Težko je,

ko razkriješ

iluzije, ki si jih gojil leta,

kaj leta,

celo življenje.

Prav takrat nastane praznina,

mučna,

črna,

čista matematična ničla.

Trenutek,

ko ne veš,

ali boš v prihodnosti

-1

ali

+1.

Ne morem reči,

da sem (že) +1,

ne,

naravno število še nisem.

64


Zaenkrat je zame božji dar,

če sem lahko (pozitivno) racionalno število –

recimo 0,1.

Kar pomeni,

da sem na pravi poti!

65

BLOGOZIJA 2

Andreja Hočevar

...

M ajhne stvari so nama dane

O vite v nežnost in v toplini stkane

J az sem tista, ki te snubi

I skreno bitje, ki živi da ljubi

L e ti verjameš v moje sanje

J a, le ti skupaj z mano stopaš vanje

U panje zbudiš, ko v meni umre

B olečino pozdraviš, ki srce mi žge

E dini si, ki posuši mi solze v očeh

Z nežnim poljubom narišeš mi nasmeh

N i dneva, ko ne bi gledal me v obraz

I n ljubil to, kar sem v resnici jaz

66


Helena Rabzelj

Luna

Ko zaigra srce zaihti,

kitara pripravi sanje v jok,

kot da to ne dela zares.

Vse imam na dlani,

Vem, kaj si danes želim.

Luna se svita in spominja

na kovinski blesk kositra,

morje šumi,

govori o življenju,

vseh tistih, ki so znova

in znova na poti v raj.

Le kaj naj si še želim,

le kaj naj povem tem ljudem,

ki živijo za danes?

Jutri?

67

BLOGOZIJA 2

Binga-Bonga / Irena Marsenić

Haj ku poezija - Veselje III.

Dolg vecer

temna megla

pecena jajca

golaz s kruhom!

68


Anja Bohinec

V paraleli

Bojim se, moj nesojeni,

četudi najini srci bijeta en utrip,

da nama je namenjeno biti le tu,

kjer vse je pusto in prazno.

Vse bolj namreč postaja jasno,

da čisti ljubezni navkljub

najina pot bo skupna samo

v prostoru brez dimenzij,

kjer se konča realnost

in domuje le hrepenenje.

69

BLOGOZIJA 2

mah

v

in sva šla ...

v svilnat del obzorja,

v srebrno sled vesolja,

v senco mesečine vrta,

v nitke čipkastega prta.

in sva šla ...

v najine visoke trave,

v najine sanjave

čisto tam ob gozdu,

k spominčicam ob mostu.

in sva šla ...

v vzdihe glasne,

v vonje slastne,

v dotike, ki spolzijo v življenje,

in v noč, ki daruje hrepenenje.

in sva šla,

tja, do neba.

70


mah

Premražen postal je le stvar

na odru Dotik se predstavlja

zastor pa čaka na zadnje dejanje

na klopi se pesem ponavlja

v ubite besede, ki tipajo sanje

zdaj glasba mrcvari vse note

in deska umaže plešoča stopala

po ustih jeziki pobirajo zvoke

na črni podlagi se luč preigrava

osupel obraz v temi sedi

aplavzi obstanejo v mrtvemu gibu

v senci kulis napaka preži

le konec zatuli v priklonu, pregibu

cvet pa že čaka v preddverju

šampanjec slovesno ponuja kristal

vlečko zazebe v glavnem Dotiku

prestrašeni oder se zloži v predal.

71

BLOGOZIJA 2

mah

Gola se prepuščam slapu rdečja

obleci me, nebo, v

pretesno opasani brokat,

položi vse cvetove tja,

na srčno stran blazine.

cvetovi ruja se še od

pomladi niso osuli spat,

ogrni plašč mi za

spomine, za toploto zime.

72


Ramiz Velagić

Odprl bom dušo

Odprl bom dušo

in umrl v sanjah

v najlepše pesmi

skozi vsa življenja

kot izmišljen človek

z lastno senco.

Ramiz Velagić

Izgubljeno v sebi

izgubljeno v sebi

z mislimi otroka

kradeš šepetanje tišine

razkriva se skrivnost

iz megle spomina

v svetlobo

odhajaš s seboj

v sebe

da najdeš odgovore

svoje notranjosti

da tišino začaraš

v drobne zvoke

73

BLOGOZIJA 2

Matej Pollick

Iz maja

Bil je sedemnajsti maj,

ko si prijela me za roko,

me odpeljala v Saraj.

Bil je šestnajsti maj,

ko z menoj si zadrževala dih,

se krepčala s sokom ožetih papaj.

Bil je petnajsti maj,

ko si me pobrala na železniški,

mi dala cockto, cigaret, prižgala mlaj.

Bil je štirinajsti maj,

ko sem se klatil po mestnih ulicah,

prosil za kruh, ne ljubezenski zalogaj.

Danes živiva.

Nobena pomota.

Beraču, a ne v srcu, sreča hrbta ne obrne.

74


Mateja Bartol

Sprašujem te

Sprašujem te, po vrsti, prav po šolsko.

Kdo ali kaj tiči v tvojih mislih,

da tolikokrat gubaš čelo?

Koga ali česa se spominjaš ponoči,

da v sanjah škripaš z zobmi?

Komu ali čemu se zaupaš,

da nikoli ne izvem tvojih bolečin?

Koga ali kaj potrebuješ,

da si boš upal začeti čutiti?

Pri kom ali pri čem se je zapletlo,

da si se obdal z nepredirno opno?

S kom ali s čim naj ti pomagam,

da prebiješ nevidni oklep?

Boš kdaj odgovoril?

75

BLOGOZIJA 2

Urška Vidmar

Manjkajoči delci

Če me še vedno iščeš –

iskal si me predolgo.

Če me še vedno nisi našel –

premalo si se trudil.

Če si sanje zanemaril

in vse naključju prepustil –

naredil si napako.

Če si mi obljubil zvezde

in mi dal le zvezdni prah –

nekaj si pozabil.

Če si le en trenutek,

le en dogodek zanemaril ...

A se kdaj sprašuješ,

če je bila to usodna napaka?

76


Ana Jalovec

Češnja

Najlepše spomladi

mi je takrat,

ko vse ozeleni

in ko češnja cveti

pod oknom mojega dekleta.

Najlepše poleti

mi je takrat,

ko žito zlato na poljih zori

in ko sedim v senci češnje


Najlepše jeseni

mi je takrat,

ko veter prinese mi vonj po domu

in ko rumeni listje na češnji


Najlepše pozimi

mi je takrat,

ko skupaj praznujemo Božič

in ko sneg pobeli češnjo


77

BLOGOZIJA 2

Jamea

Zapis iz dnevnika 104

Ko se mi zvečer že spi,

ko že počasi zapiram oči,

takrat moj dragi iz službe prihiti,

se na posteljo nasloni,

se nad mene skloni

in me poljublja

in hkrati obljublja,

da ne bo več tako grozen,

da bo sporočil, če bo pozen,

da bo ob meni zaspal,

da bo zgodaj vstal,

da bo cel dan ob meni,

vse do pozne sive jeseni,

da imel me bo rad,

tudi ko pride pomlad,

in potem takoj pokima,

da bo z mano tudi, ko bo zima,

da mi bo prinašal cvetje,

tudi ko vroče bo poletje.

Ko mi vse to zagotovi,

se mu zazrem v oči,

vse to me pomiri,

v oči me gleda in se smeje,

s tem mi še srce ogreje.

… potem zaslišim ropotanje

in tu je spoznanje,

da to ni realnost,

ampak sanje.

78


Žužu

Stvaritev

‘Naj bo Luč!’

je rekel Vsemogočni

in posvetilo je sonce.

‘Naj bo Lepota!’

je rekel Bog

in nastala je Zemlja.

‘Naj bo Ljubezen!’

je ukazal prečastiti

in nastale so rastline in živali.

‘Naj bo Človek!’

je zaklical

in nastalo je Uničenje.

Žužu

Ljubezni spanec

tiči med popki vrtnic

čaka na sonce

79

BLOGOZIJA 2

Uroš Štucin - Swislar

Čistost Duše

Kakor orel ljubi svobodo

Da prek brezen globokih svoja krila razpre

Kjer v toku vetra duša njegova nikoli ne umre

Kakor sončni žarek roso poljubi

Da v prebujajoči dan lepoto izhlapi

In lesketajoče življenje svoje soncu podari

Kakor žejno seme v zemlji vzklije

Da svetu lepoto svojo razkrije

Se človek naučil nekoč bo, kako se duša mu umije?

80


Nina Ditmajer

Sodobni haiku

srebrna jama,

pot na črnih telesih,

izkoriščanje

reka v morju,

uničuje življenja,

kapitalizem

Novi Svet gnije,

globalno segrevanje,

Stari Svet vstaja

81

BLOGOZIJA 2

Medica* - Larisa

Soba z razgledom

... po navdihu istoimenskega romana, s posvetilom:

za vse (ne)znance, prijatelje in prijateljice, ki mi (še posebej zadnja dva meseca) nudite

oporo na tak ali drugačen način in mi očistite okno, kadar ga umažeta obup in pesimizem.

Saj veste, kdo ste. Hvala vam.

danes je življenje soba z lepim razgledom

sonce sije, a piha jugo

in čisto možno je, da bo prinesel dežne oblake

in da bo razgled spet siv in mračen

a jaz se ne dam

morda mi bo pa le uspelo ostati to, kar sem

navidez odločna in trdna

a globoko v sebi mehka in nežna

pogumna, ko je treba

a vseeno pogosto šibka in preplašena

kot vrabček v neurju

željna iskrene prijaznosti

objema sprejetosti

dvomljiva pozitivka

a prepričana o večnem Prav

vedoželjna učenka v šoli Življenja

radovedno igriva in na trenutke otročja

da, vse to nudi razgled iz sobe moje duše

in bolečina, za katero sem mislila, da me bo umorila

me je pravzaprav nečesa naučila

da znam ljubiti

in da ne bom nehala verjeti v Ljubezen

82


da me tudi moja naivnost dela edinstveno

ker še vedno verjamem, da so ljudje v svojem bistvu dobri

in čeprav je ta pot težka in pogosto boleča

še vedno nosim srce na dlani

nekoliko okrušeno in poflajštrano

a ne neha verjeti in biti

nekoč ga bo nekdo pripravljen začutiti

medica* - Larisa

Učinek metulja

kako lepo se sliši

vsako drobno dejanje šteje

potuje skozi čas in prostor

in nekje neznano svoje drobne učinke seje

Ne verjamem več v učinek metulja

ker če bi kaj takega obstajalo

potem bi se vsi utripi krilc

mojega srca in misli

vsako minuto jih je biljavžent

in vsak tresk vala ob obalo

vsak žarek sonca ki mi riše sence na obraz

vsaka solza ki spolzi po licu

vešča ki se slepo zaganja v svojo edino ljubezen

stovatno žarnico

vse to in še vse ostalo

bi se združilo v eno

tisto Edino ki prešinja moje misli

in bi tvorilo ne samo nedolžen utrip s krilci

ampak kar cel vihar

orjaška mehka krila nečesa kar bi moralo biti

bi ga prinesla nazaj k meni.

83

BLOGOZIJA 2

Alineja

Pekel ali raj

Ni nam treba umreti, da bi spoznali nebesa ali pekel.

Že tu, na zemlji, v tem življenju ju lahko spoznamo ...

To ni nekaj, kar nas čaka, ko se poslovimo ... Od tega sveta, tega življenja, svojcev in

prijateljev.

Če dovolimo, da nas zaslepita bogastvo in denar ...

Zapremo srce pred prijatelji, lepoto narave, umetnostjo pisane besede, lepe glasbe ...

Če gradimo visoke stavbe, ki nam prinašajo dobiček od vseh, ki plačujejo najemnine s

težko prigaranim denarjem ...

Če obsadimo svoje domove z visoko živo mejo iz ciprese, čez katero nihče ne more

videti in opaziti lepote našega vrta ...

Če kupujemo velike, drage avtomobile, ki dokazujejo našo veličino in pomembnost ...

In moč.

Vožnja z njimi in v njih je morda res bolj varna in udobna. So pa kljub vsemu samo to,

prevozno sredstvo ...

Ko nam ni mar za nekdanje prijatelje, sosede, soljudi ...

Ko se zapremo pred njimi in jim ne odpiramo vrat, da nas ne bi obremenjevali s svojimi

težavami, nam morda prebudili vest …

Se družimo z enako mislečimi, sebi enakimi, praznimi lupinami …

In naša srca begajo, v strahu, da ne bi izgubili pridobljenega ...

Ne najdejo miru.

Ali pa živimo v miru s seboj in drugimi.

Puščamo vrata svojih stanovanj, domov odprta za prijatelje ...

Da lahko vstopajo, ko nas potrebujejo, željni pogovora z nami ... Morda tolažbe, ko jim

žalost napolni srce zaradi bolečih izgub, bolezni ...

Jim stojimo ob strani.

Odhajamo na dolge sprehode in občutimo, vidimo lepoto narave, zahajajočega sonca ...

Raznoliko pisanost barv v jesenih ...

Darovitost zrelih poletij ...

Tiho, neizmerno mirnost počitka pozimi ...

84


In veselo prebujanje pomladi, življenja, ljubezni ...

In lahko imamo raj ali pekel ...

Zdaj, tu ... Na zemlji.

Alineja

Prijatelj

Kdo je prijatelj tvoj in kdo te ljubi?

Tisti, ki mimo gre, v oči pogleda, te pozdravi,

a z mislijo nekje drugje, nekdo drugi mu je v glavi?

Nekoč pa z roko v roki, skupaj sta hodila,

zvezde klatila z neba, smejala se, se veselila …

Nekdo drugi pa je daleč, njegov pogled te ne doseže,

a vsak spomin ga še na tebe veže …

Voščilnice ne bo napisal, pozdrava ne poslal,

sam tvoja dolga pisma bo prebiral.

Zamislil se bo, nasmehljal, vajino pesem bo prepeval.

Alineja

Ko odhajaš

Tiho v tečajih zajočejo vrata,

ko jih zaprem za teboj in zaklenem.

Narahlo položim te v posteljo sanj,

s svileno odejo toplo Te odenem.

Lase ti pobožam, lice poljubim,

najlepšo pravljico ti govorim ...

Ko vstane dan, ko sonce zasije,

narahlo, z dotikom, Te prebudim ...

85

BLOGOZIJA 2

Alineja

Moje pesmi

So pesmi lepe, dobre ali slabe, ki jih pojem?

Iz srca so, soditi jih ne znam, ne morem!

Za sabo vsaka svojo sled pustijo.

Nekatere božajo, mnoge zabolijo …

Alineja

Begunec

Kam greš, begunec, kdo hodi za tabo?

Kaj skrivaš v kovčku, ki nosiš ga s sabo?

Je mar opeka v njem, da kriviš se in šepaš,

izgubljaš smer in tavaš, v temi se opotekaš?

Snemi breme z ramen, za trenutek se ustavi,

zavrzi vse smeti, črn trak z oči odstrani!

Sovraštvo, žalost, vse slabo prekolni!

S spomini davnimi, ljubeznijo kovček spet napolni!

Pomlad spet pride, samo za te bo zacvetela.

Ne skrbi, poletja roža bo samo za te dehtela.

Jesen, tebi samo, bo sadje obrodila.

In zima, ko boš spal, sledi za tabo bo zakrila ...

86


Jerneja Ribnikar

What do you do, when you’re lonely?

Ko te razočara ena oseba ... in potem še ena … na koncu pa še ena. Ko si želiš samo

lepih stvari. Vendar ne predmetov … ampak topline. Smeha s prijatelji ... iskrenimi.

Kaj narediš, ko si samski že eno leto, namenoma, ker iščeš popolnega, in se spomniš ...

topline ... ki je nekoč bila. Kako lep je občutek, ko se stisneš k njemu. Ko te pride iskat.

Ko te prime za roko. Ko se ti nasmehne.

Kaj narediš, ko te prijatelj, v katerega verjameš, prizadene? Nenamerno. In si želiš nazaj

čas, ko je bilo zabavno … sproščeno.

Kaj narediš, ko potem po takem gnilem, osamljenem dnevu sediš doma pred

računalnikom, se greješ, imaš vse udobje, ki ga potrebuješ … vendar je vse tako prazno.

Stanovanje je prazno, glava je prazna, še najbolj pa srce.

Povej mi, kaj naj naredim?

87

BLOGOZIJA 2

Sheeba - Sonja L.

Črno-bela ljubezen

sanjam črno-belo

koš za smeti je poln pisem in ogrizkov rdečih jabolk

prah počiva na knjižnih policah

in tulipani so oveneli

skodelica kave se je že zdavnaj shladila

glasba se vrti v neskončnost

pogled je obstal na snežno beli steni s tvojo sliko

ne vem, koliko je ura

mogoče polnoč

ali pa poldan

saj je vseeno

svet se vedno vrti v isto smer

Sheeba - Sonja L.

Moja afrika

jutro je raztopilo mojo afriko

ujeto v mistral polnočnega sonca

v izžgani dolini kraljev

sem se ljubila

in prepojena s tempeljsko utujenostjo

prepoznala najino dolino smrti

88


Sheeba - Sonja L.

Klobuk

med hišami

med kamnitimi zidovi

mirna

besed je ravno prav

iščeva klobuk

črn

čisto običajen

klobuk

čas se skoraj ustavi

a ne dovolj

da bi trenutek trajal večno

89

BLOGOZIJA 2

Sheeba - Sonja L.

Enigma

rada imam preproste stvari

marelice v skledi

vonj pravkar opranega perila

šelestenje papirnatih vrečk

rada imam pisma v nabiralniku

dišečo kopel

plevel na vrtu

glasbo škripajočih koles

rada imam otroška igrišča

in žoge in ptice

in tisoč in tisoč ljubkih besed

rada imam ... preproste stvari

... ljudi

90


Svetlana Ponorac

Naslovi mi niso šli nikoli dobro

ko vsaj ne bi obstajala pričakovanja

potem bi bila dovolj že kapljica vode

in ko bi znala razumeti sebe

bi bilo tebi dolgčas

meni pa to življenje odveč

ne govori mi

da ne vem kaj hočem

vem

le ne vem da že vem

kako in kdaj naj duša spregovori

če pa je nihče ni naučil govoriti

če je tiho

ne pomeni da je nema

saj modri molčijo

“le prazen sod doni”

nekdo je rekel

shakespeare mislim

ti kličeš jo v jeziku

ki ti ga ljubiš

ona pa je samouk

nekam je založila svoja pravila

in pozabila besede

91

BLOGOZIJA 2

ki jih sploh nikoli ni zares poznala

sicer jih ne bi pozabila

ko bi namesto pričakovanj

obstajali učbeniki duše

potem bi me našel ti

našla bi se jaz

in našel bi se smisel

smisel pa je v tem

da smisla ni

da me iščeš ti

da se iščem jaz

da ona 1x/teden obiskuje tečaj jezika

jaz pa tvojo sobo

danes pišem brez ločil in nejasno

ker je danes pač 2008

in je to sodobni slog

Svetlana Ponorac

Ljubezen

Ljubezen ...

Prav nežno si prislonila svoja usta ob moja,

da okusila sem strupeni čar tvojega opoja.

V meni stalila si železo in razbila kamen,

suh les preoblekla v plamen.

Iz ruševin vzgojila si divje cvetlice,

da pokazale so svoje nežno lice.

Preplavila si strugo moje duše in

svojo besedo zapisala v sleherno vrstico mojega telesa.

Smešno, da šele zdaj začutila sem ost tvojega peresa.

92


Irenna

Smrti ni

Draga, steci naprej

obuj se v žuljave noge

zakleni ta obraz

izraz ni pravi.

Počakaj, da pritečeš do reke

takrat se spomni sebe

mene boš spoznala.

Odkleni verige, ne skrbi

dno so prerasli mahovi

odtekla sem drugam.

Le spomin ovijaš v bele rjuhe

jutri boš že ti.

Oh, saj smrti ni,

ko sveča dogori, si ti.

93

BLOGOZIJA 2

Nix

Že nekaj časa

Že nekaj časa je, odkar videval sem te vsak dan,

že nekaj časa je, odkar sem videl tvoje oči,

že nekaj časa je, odkar na cesti sem te pozdravljal,

že nekaj časa je, ki zdaj kot večnost se mi zdi.

Že nekaj časa je, odkar sem imel tvojo številko,

že nekaj časa je, odkar sem poklical te sredi noči,

že nekaj časa je, odkar sem se s tabo zabaval,

že nekaj časa je, ki kot večnost se zdi.

Edino, kar mi je ostalo, je pogled na tvojo hišo,

ko v mraku se vozim domov.

Edino, kar mi je ostalo, je pogled na tvojo hišo,

a zdaj ne oziram se več za njo.

Že nekaj časa mi ne pomeni več, to kar mi je pomenila nekoč,

že nekaj časa mi ne pomeni nič, ko se dan prevesi v noč,

že nekaj časa mi ne pomeni nič soj sveč na steni v sobi,

že nekaj časa mi ne pomeni nič, vse kar je nekoč pripadalo tebi.

Ne spomnim se več nate, ko zvečer zunaj grmi,

ne spomnim se več nate, ko vidim zvezdnato nebo,

ne spomnim se več nate, ko v kaminu ogenj tli,

res ne spomnim se nate, zdaj mislim le na njo.

94


Nix

Pajek na stranišču

Že tri dni na stranišču

v istem kotu isti pajek plete mrežo,

že tri dni zdi se, da lebdi,

ko na mreži nosi lastno težo.

Ne, nisem ga odstranil, naj v miru živi,

saj je le mali pajek, ki v kotu muhe lovi,

a na stranišču jih ni, bojim se, da ga bo pobralo,

jutri nesel ga bom ven, le kaj mi je ostalo.

Danes zadnji dan v svojem kotu je bil,

tako sem ga gledal in ugotovil:

če pajki bili bi velike živali,

ljudje bi se jih prav gotovo še bolj bali.

Predstavljajte si enega svoje velikosti.

So kot kakšni nezemljani / z osmimi nogami,

in če ste mnenja, da na drugih planetih živijo čudna bitja,

pojdite na vece / kaj takšnega ne boste našli nikjer drugje.

Ko boste naslednjič mu hoteli zadati smrtne rane,

naj vam ta misel nekje v glavi ostane:

on se ob vas počuti tako nebogljeno in samo,

kot bi se vi, če bi srečali njegovo dvometrsko mamo.

Ni vam treba čakati na nezemljane,

sila čudna bitja bivajo tudi v vaši sobi sredi Ljubljane.

95

BLOGOZIJA 2

Nix

Normalen svet, normalen kraj

Ko si nekaj doživel, a ne moreš ponovit,

ko imaš nekoga in ga nočeš izgubit,

ko bi rad kaj povedal, pa ne veš, kaj rečt,

ko bi rad nekam šel, pa se nimaš kam zatečt.

Najlepših stvari nikoli nisi sit,

ko si najbolj segret, se je težko ohladit,

ko zares uživaš, je težko prit nazaj

v normalen svet, v normalen kraj.

A v življenju je velikokrat tako,

da spremembe te s tira vržejo,

moraš se navadit prit nazaj

v normalen svet, v normalen kraj.

Najlepše je, da spomini ostanejo,

lahko te še po dolgem času ganejo,

kadar koli se lahko skriješ vanje

in odideš na brezčasno potovanje.

96


Nix

Varoval te bom

Varoval te bom pred neprijaznim svetom,

varoval te bom kot največji zaklad,

varoval te bom z vsemi močmi,

varoval te bom, saj veš, imam te rad.

Zato sem tu, da ob tebi lebdim,

zato sem tu, da te doživim,

zato sem tu, premagajva nespečnost,

pojdi z menoj, začutiva večnost.

Varoval te bom pred temnimi potmi,

varoval te bom pred grdimi stvarmi,

varoval te bom, ko šla boš spat,

varoval, da boš vedela, da nekdo ima te rad.

Ko si v postelji in ležiš,

ko se jokaš in trpiš,

ko si jezna in kričiš,

ko vesela in se smejiš.

97

BLOGOZIJA 2

WSms

Mislija – Skleda grozdja, egotrip osamljenosti

Enkrat bom

vzel

žensko,

ji ne obljubil ničesar,

vzel

bitje srca

v svoja pljuča,

izdihoval

lepe

neumnosti.

Če bo

ravnokar

ravnoprav

pravno prav

kriva,

zasužnjujoča,

srhljivo

prepadno

razgledna

(2 A-ja sta dovolj),

bova sproti odmikala tla

in bova težka železna

pozabila,

kaj sva vedela včeraj.

98


WSms

Zaznave 5 – Parna usedlina

Misli mene

vlak neizpodbitno

večnostno nabit na križ

iz zidanih kosti,

ki jih prešteva.

Misli negibnost,

praznino, ki jo reže

v dolino brez obraza

– napol nekako –

povsod je, a sameva.

99

BLOGOZIJA 2

Jože Vidmar

Šelestenje

Slišim jo

kako

hodi

z mano

z roko v roki

z domišljijo

ki jo

nosim

pod srcem

kot misel

ujeta

v široka obzorja

ki potuje

po neskončnih

prostranstvih

vsemirja

ki bije

z mojim srcem

ki se smeje

z mojim

smehom

ki se joče

z mojimi solzami

ki se slika skupaj

z ljubeznijo

ki se riše

v raznobarvno

obsedenost

kot barvni spekter

100


ker ji obljubljam

razodetje

slišim jo

kako poje

kako vre

in kako

razgali

svoje prsi

slišim jo.

Jože Vidmar

Otrok noči

Jaz sem

tvoj sin

ves v

bojnih barvah

narave

v podobi

človeka

jaz sem

tvoj sin

z dvema kačama

za petami

in nožem

za vratom

v bivanju

polnem

prekletstva

in bivanju

polnem

sovraštva

ostajam neviden

101

BLOGOZIJA 2

in brez čustev

jaz sem

tvoj sin

spočet

iz ljubezni

ki je pozabljena

iz noči

ki kolje

iz postelje

ki je ni več

jaz sem tvoj sin .

102


Matjaž Popit

Videz vara

Lepota od tebe puhti,

emblem ljubezni si strastne,

parfum poletni od tebe dehti,

a polna skrivnosti si lastne.

Jetnici podobno v oblake strmiš,

eho nedolžen, taka se zdiš.

Glava rdeča, zeleno telo,

a ptički zgodbo drugačno pojo.

Ranljiva si roža, taka se zdiš.

Ta videz moj pogled prevara,

rani v dlani res moji ni para.

Obraz zaripel je moj postal.

Žal taka je nekje resnica,

a potlej svet bi bil bledica.

103

BLOGOZIJA 2

Gaja Jezernik-Ovca

B-31

Prazno govorjenje,

zatopljenost ljudi.

Izvor ničevnosti,

smisla tu ni.

Spokojnost nereda,

ki druge mori.

V meni povzroča

apatijo noči.

104


Maja Klemenc

Čista pravljica

Pozabila sem, kako je to lepo,

pesem pisati,

zato, da si glavo razvedriš

in srce si pomiriš.

Napišeš pesem ali dve,

paziš rime, to je vse.

Vse skupaj v verz se spremeni

in pesem obliko že dobi.

Potem na list in to je to,

mirna glava,

mirno srce,

pesem pozdravi bolezni vse.

105

BLOGOZIJA 2

Iztok Jovan

Nebeški pogled

Sprašujem se, zakaj, ko sem utrujen.

Zakaj pozabim na ljubezen?

Pozabim cvet najlepši, ki mi je ponujen,

In se ustrašim, kot da bi imel bolezen.

Ta strah, da bi ponovno ljubil,

ne gre in noče stran.

Ne dovolim, da bi vsi poljubi bili zaman.

Tako sem si obljubil.

A vem, da vse obljube so zaman,

Ker le en sam pogled je bil dovolj,

Da sem padel vanj.

Srce zdaj ve, da sem oddan.

106


Karmen Hribar

Zaležani in pod kapo(m)

5 dolgih las, ki segajo do popkov

Premagajo vonjave,

da iztirijo tuje rokave.

Zavihaj te vagone,

da bom –!

5 dolgih trepalnic na trebuhu

3 je premalo.

Zato še enkrat:

5 kocin pod brado,

da smejoče zažrejo rdeče ličnice.

Prisila znotraj suhljatih povojev

povalja tisto malo pridušenih spevov.

Morda oblizne že v nedeljo.

107

BLOGOZIJA 2

Domen Platiše

Spokojnost ptičjega žvrgolenja

Gelem, gelem.

Ptičje žvrgolenje.

Metuljev let skozi bilke žita.

Zibajoča se trava.

Moder metulj.

Jasno nebo, star kolovoz z mlado zeleno travo.

Polje žita v daljavi.

Ter prostran travnik, poln cvetja.

Vonj po znoju.

Tla, polna črepinj, žvenketajoči lestenec.

Ritem glasbe.

Ples ciganskega dekleta.

Ciganska kultura.

Bogastvo, ki je skrito v strasti do življenja.

Pesem metuljev.

Poezija, s katero sočustvuje le veter.

Pesem o svobodi?

Ples ljudi, ki ljubijo nikogaršnjo domovino?

Ne!

Pesem o vetru.

Ples, ki opeva življenje.

Življenje brez začetka.

Ples, ki traja že od nekdaj.

Metulj, ki je pričel poslednji let v modrem nebu.

108


Zelen travnik, ki bo večno ...

Večno v srcih dobrih ljudi.

109

BLOGOZIJA 2

Anja Mahne

Resničnost

Zrem

v zvezde ...

In

se smejem ...

Ker

si z mano ti ...

In

ker se s tabo ...

Zdi

vse lepše ...

Vse

je lažje ...

Dosegljivo ...

Vse

je ob meni.

Nočem,

ne ...

Nočem

te izgubiti.

Šele

s tabo ...

Vidim

svet ...

Takšen

kot je.

Lep.

110


Patricija Čamernik

Ko si sam

Brez obveze pišem teze,

slabe besede, a trenutno dobre sosede.

Patricija Čamernik

Nasvet

Potuj to pot pokončno!

Se ne sramuj in ljubi!

Ne škoduj, raje kaj ustvari,

preden te realnost po glav’ udari!

111

PROZA


David Verlič

Odprto pismo Michaelu Jacksonu

Dragi Michael Jackson, tvojemu glasbenemu ustvarjanju sledim že več let. Leta 1988

sem odpotoval v München na takrat tvojo uradno zadnjo turnejo. Seveda so sledile še

druge, pač, to je show biznis, in to je meni jasno.

Spomnim se, kako si na enemu izmed koncertov v Aziji dehidriral in si bil primoran

odpovedati nekaj nastopov. Leta 1993 so te prvič obtožili spolnega nadlegovanja mladoletnika.

Letos pa se je stvar ponovila ... Tokrat naj bi se spolno izživljal nad bolnim

mladoletnikom. Seveda si v obeh primerih vse obtožbe zanikal. V prvem primeru ni

prišlo do tožbe, ker si z več milijoni dolarjev vse akterje utišal. Kot si sporočil, se to ne

bo ponovilo, ker nočeš biti več grešni kozel za podobne primere, saj si nedolžen, kot

sam praviš. Toda ne glede na to, kaj bo pisalo v obtožnici, ki ti jo bodo izročili 9. januarja

2004, imam zate izjemno mamljiv predlog. Vabim te pod okrilje Mostovne!

Izjemna ponudba, ki te bo rešila vseh tegob in ti ponudila nov začetek! Kot morda

tudi sam veš, je Mostovna prostor, kjer se predstavljajo predvsem alternativni umetniki

in se vrti glasba, ki je drugače ne vrti MTV. V današnjem času pa tudi tebe ne vrti

več MTV, počasi postajaš alternativni glasbenik in zato je Mostovna idealen prostor

zate! Na Mostovni boš tako lahko srečal glasbenike lokalne skupine Pizda materna in

morda boste ustvarili skupaj komad.

Na Mostovni ti ne bodo težili za podpise in te ne bodo lovile mladoletnice, ker to ni v

naši navadi. Nova Gorica je namreč na robu ruralnega območja in neke mentalitete ne

moreš kar tako spremeniti.

Na Mostovni te ne bodo zajebavali zaradi tvojega obraza, morda zato, ker si tudi ti

marjetica! Na Mostovni boš lahko gledal splater filme, poslušal “hard core” skupine v

prazni dvorani, in če ne boš imel dovolj, te bomo peljali pred “Cyberijo”, kjer ti bodo

pridni ljudje z veseljem zvili joint!

Radio Mostovna pa ti ponuja tvoje okno v svet! V vsaki oddaji boš imel svojih 10

minut, kjer boš lahko povedal vse, kar boš želel, nihče te ne bo cenzuriral.

In če te bo slučajno Rok zajebaval, ga bom jst pretepel zate! Tako, Michael, če želiš

stran od oseb, ki ti hočejo pobrati denar, pridi k nam! Na Mostovni bomo zagotovo

našli prostor za dva jogija, kjer boš lahko počival! Če pa se boš dolgočasil, bom rekel

115

BLOGOZIJA 2

Roku, naj te obišče!

P.s.:

Zgodba je nastala nekaj let nazaj.

116


Kobilica-poet

Prid”ha

Pošlušte prelubi Slouwencæ.

Kulku je že cajta, k’sn jest napisu vam ta prvo bukvo, s zi slouvenskmi buhštabami? A

kolku?

Skuore bu pejtstu lejt al nejki tazga. Zatou vam morem ene stwari pouvedat, k’so mene

tiste cajte matrale.

Nartaveč proublem je biu, k so gespudje u cerkwi hutel, da se samu latinsk pr maši

bjere. An zakuga ste mislni de so to tak gureč zahovarjal u Rimi tut sam presveti uoače

papeš? A?

Ja zatou, de navadn člouk ni n’č zastopu, tu j ta prvu. An ta drugu, gespudje so učas bli

tut pusesnki, k’so mel velik zjemle. Inu ku je šlu za praune zadeve, so sevede u papirje

napisal hlih kar je njim pasal, k’je blo use latinsk – ubog kmet pa ni wedu kva kej

pumen. J keku pa bi cirku pršla du takiga premožejna, če ne bi tku dewawa, de boga

raja ni n’č zastopla inu se je sam Buga bala in cerkvenkow, k so bli pa k eni poslanci –

bi se lohk duans rjekl.

No vite – mjen se j pa to zdel nemoraln, pa sn se udloču, dam naredu bukvo u slowenskem

jezike. Da bu usak boh kmet lahk pr maš u swojem jeziki muolu, de bu naš jezek

spuštvan, glih tko ke su usi druh, ud Nemškiga, Francoskiga, Talijanskiga inu usih

drugih jeziku, k jih ldje dons po sveti govorit majo.

An ni blo hujšga, de sn to naredu. Ceu živlejne sn se mogu selit pa se skrivat, sam

zarad tega,

k’mam rad tu našo lepu slovensku besejdu. Če b še enkrat mogu skoz usje tou – še

enkret bi naredu – ma prou istu.

117

BLOGOZIJA 2

Za to pa prelubi Slowenc.

Mejte radi tu našu besejdu, k je teku lejpa, ke nubjena druha špraha na tem swet. Sam

pr nas lahk rečeš MIDVA SE MAMA RADA, an ostane usje med nama, an ne rabma

še enga tretga, de b nama pravu , kej je lepu an kej ni.

Pište Slowenci, duans lohk uporablate digitalne buhštabe, ke se takoj prkažejo, an jih

ne rabeš u swinc pustavlat, pa na preši stiskat – an se ti use takoj prkaže. Če bo usak saj

enkrat na tedn prebrau kako pesn, bo že zarat tega bul rasvetlen člouk, an ne bo tulk

sitn pa žleht.

NE SE PUSTIT OD UNIH, K VAM PRAUJO, KEJ JE LEPU AN KEJ NE,

NO MISLTE S SVOJO GLAVO. TIST KAR RATA U TVOJI GLAVI, JE TA

NARTAVEČ VREDN. KEJ TI NUCA, ČE PIŠEŠ TAKU, KE DRUGI ZAHTEV-

LEJO – TO JE IST KE TIST K SN MAL PREJ RAZLAGU OD CIRKVE. POL

PA NA KONC NEUŠ VEČ VEDU, AL SI TI SPLOH TI AL JE USE SKUPI ŽE

UN TA DRUH POBRAU AN TVOJO DUŠO FERDIRBU. TI U Š PA GLEDU

KE ON KMET, K JE OSTAL NA KUONC BREZ NJIVE.

Teku. To sn vam mel namen puvedat – držte se svoje glave in svoje pameti. An radi se

mejte.

Amen

p.s. Tjeb K’bilca pa hvala lepa, de smi to mašino pusodu, da sn lahk spet po dolgim

cajti enu pametnu inu slovensku besedu powedu. Jej kulk bukl bi jest lohk napisu tiste

cajte, če b mel tako mašino, ke digitalne buhštabe ven meče – sveta marija inu usi

svetniki.

118


Matej Pollick

Sanje sanjačev

Sanjal je, odkar ga poznam. Te lastnosti (oziroma bolje rečeno navade) nima vsakdo.

Nekateri sanjajo, drugi ne. Ne v smislu sanjanja ponoči, ampak ustvarjanja svojih sanj

podnevi.

R. Tagore je enega od svojih junakov, Gora ga je imenoval, prikazal kot vizionarja in

mladeniča, ki se je boril za ohranitev tradicije. V resnici pa je Gora sanjal, želel si je

drugega, pa prvotno zaradi zadržkov družbe tega ni mogel uresničevati, zato se je vrnil

k tradicionalnemu, zgodovinskemu in to spodbujal, kolikor je le mogel. Sanjal je o tem,

kako se bo nekega dne znova rodila stara miselnost družbe, takšna, kakršno je spodbujal

sam.

Jaz poznam le enega človeka, ki živi svoje sanje. Če imaš prijatelja, ki živi svoje sanje,

si po eni strani zanj vesel, ker je človek neizmerno srečen, izpopolnjen in zna hkrati to

srečo deliti z drugimi. Po drugi strani si iz egoističnih nagibov malce žalosten, zakaj

sam nisi ustvaril oziroma našel takšnih sanj. On je dolgo časa sanjal o bajnih plačah, o

dragih stanovanjih, o dolgih potovanjih, vsem, kar je snobovskega. Delno je verjetno

tudi zato vpisal študij, ki je temu ustrezal. K sreči v njem ni bil uspešen, zato je moral

najti nekaj drugega, kar bi lahko počel. In se je spomnil na malce zapostavljen azijski

jezik, ki je sicer poln nekih sestavljank in pravil in je prav zaradi te drugačnosti še

bolj tuj, vendar je speven in je bil že takrat povezan z eno od njegovih sanjskih dežel.

Deželo vzhajajočega sonca.

Na samem začetku ni bil popolnoma prepričan vase niti o pravilnosti svoje odločitve.

Vendar je vztrajal, takšen glede teh stvari je; zelo trmast, odločen in temeljit. Študij je

tekel, on pa je vlagal celega sebe vanj, v svoje delo, v znanje, v knjige in v dodatno literaturo.

Tudi v prostem času je bil predmet najinih pogovorov dežela vzhajajočega sonca.

Nekaj časa sva si to strast delila, tudi sam sem podlegel lepotam te azijske kulture, vendar

me je minilo, tako kot mine vsaka hitro nastala strast. Ostala je le Ona, ki je odšla

na jug, ki danes uči tujce svojega maternega jezika in ki je še vedno enako nasmejana

119

BLOGOZIJA 2

in prav tako lepa, kot je bila tisti dan, ko se je poletni tečaj japonščine končal. Uspelo

ji je vzbuditi nove strasti, skorajda ljubezen do jezika, prikazala ga je kot preprostega

in uporabnega, mnogokrat tudi zelo zabavnega. Vendar, brez dela človek ne uspe. Tako

je moj dragi prijatelj trdo delal, garal je, trudil se je na vse moči in se udejstvoval na

vseh področjih, kjer je bilo mogoče. Ne iz nagiba povečanja priljubljenosti pri mojstrih

veščin, temveč zaradi lastne strasti, ljubezni do jezika in same dežele.

Tako kot je sanjal o tem, da bi bil v novi strasti in poklicu uspešen, tako danes to živi.

Moj prijatelj živi svoje sanje. In ustvarja nove. Prvih še ni dokončal, ampak jih je celo

nadgradil. Zdaj, ko kmalu odhaja tja, kamor ga bo nekoč lahko zanesla pot za dlje

kot leto ali dve, se mogoče ne zaveda, kako pomembno je, da je imel sanje. Ne vem.

Mogoče se niti ne zaveda, da jih živi. Tega tudi sam ne bi priznal. Vendar jaz vem. V

očeh mu sije sreča, zadovoljstvo, njegove sanje žarijo iz njegovih oči. V srce vidiš temu

človeku, kakšno strast je vzgojil z vztrajnim delom skozi vsa ta leta. Postal je zame

najboljši, za druge verjetno malo manj, takšni ljudje smo.

Ko tako sediš na kavi s svojim prijateljem, ki je kralj sanjačev in ki hkrati živi svoje sanje,

se sprašuješ, kje si se ti izgubil, da so sanje zbledele. Sploh niso zbledele, v vsakem

od nas ždijo, čakajo, da se kdo spomni nanje, da bodo obudile vse predstave, slike,

misli, želje, hrepenenje in strast ter dale človeku moč, da doseže tisto, čemur drugi

pravijo »Nemogoče!«. Vse je mogoče. Vendar sanjati ni dovolj. Samó sanje niso dovolj.

Ostaneš v krogu misli in lastnih predstav. Tudi udejanjanje ni dovolj. Sanje moraš tudi

hraniti, četudi jih živiš. Z novimi sanjami in s prizadevnostjo. Vse že je.

Bodi kralj sanjačev!

120


Uroš Štucin - Swislar

Pa sem jo ... spet ... štiriindvajsetič ...

Počasi se pripeljem, zavijem na levo …opazujem, obračam glavo. Pizda, vse je polno!

Kam naj počim svojo kočijo, jebemti!! Kje si budala šla parkirat svoja jajca preko dveh

boksov! Štronco! Odločim se in zapeljem v prostor ... na milimetre. Desni stranski

retrovizor malone zadrsa pa bahavem zadku bleščečega bemfla. Se boš že pomatral, da

boš odprl svoja vrata, mona, se zlobno nasmehnem.

S hitrimi koraki se odpravim naprej. Tam na vratih uzrem listek s pojasnili, a ne berem

in odkorakam dalje. Kot avtomat. Vstopim skozi prve dveri. Dober dan, pozdravim.

Dan, kako se pišete. Povem. Sobo napolni zvok tisočerih iglic, ki na pripravljen obrazec

zapišejo moje ime. Kar naprej stopite, do naslednjih vrat, mi reče.

Stopim naprej, potrkam, vstopim. Se usedem na stol, ona me nežno prime za levo roko,

z vlažno in dišečo blazinico zakroži po sredincu in z elegantnim gibom afriške antilope

kakor insekt rutinirano nežno prebode mojo kožo. Gledam jo, ona rutino fura dalje. Ej,

tukaj sem, dajem ti svojo intimo, moj bit; zakričim sam v sebi. Srečava se s pogledom,

nasmehne se mi. Potolažen sem, bom preživel. Opazujem jo, ona nekaj čečka na papir.

Zahvali se mi in jaz njej. Mislim, da se mi je celo nasmehnila.

Vstopim v sobo, večjo in svetlejšo od onih dveh prej. Na veliki mizi cel kup razmetanih

papirjev, v kotu uzrem kuli. Vzamem ga v roko in obenem na papir rutinirano narišem

nekaj križcev, ki jim na koncu dodam še moj podpis, za vsak slučaj. Na drugem delu

velike mize mi oko uzre ženski obraz, ki ga krasijo velika očala. Prijazno me vabi, naj

prisedem k njej. Klonem skušnjavi in že sem tam. V nozdrveh zaznam njen vonj, mi

prija, spomni me na Cool water od Davidoffa! Svojo roko vtaknem tja, točno tam,

kamor je hotela. Hitro opraviva, zadovoljna je. Jaz tudi.

Izstopim in stojim v vrsti. Eden izmed mnogih. Danes nas je veliko, precej več, kot

sem si drznil upati. Prvi dan je. Znanec pred mano bi rad govoril z menoj. Kolikokrat

si jo pa že ti? Kdaj si (jo) pa prvič? Šele v vojski, joj, jaz sem jo pa že prej. Ja, jaz sem

121

BLOGOZIJA 2

jo kar dvakrat zaporedoma, se mi je obrestovalo, pripomni možakar, ki ga niti na videz

ne poznam. Nasmehnem se in pogled usmerim na papir, ki ga držim v rokah. Spomnim

se, kako je bilo zadnjič. Vznemirjenje narašča. Čutim toplino, ki se širi po mojem

telesu. Pustim ji prosto pot.

Pridem na vrsto. V siju sončnih žarkov, ki prodirajo skozi polzastrta okna, stopi proti

meni in me prijazno povabi, naj se uležem k njej. To storim in prepustim ji svoje telo.

Nežno me očisti, njeni krožeči gibi mi prijajo. Na roko mi natakne elastično vez in jo

močno zategne. Začutim bolečino, ni predivja, nekako sodi zraven. Za trenutek zaprem

oči in obenem začutim prisotnost še enega ženskega bitja, ki se sklanja nad menoj.

Prepustim se plesu njunih rok. Uhhhaaauuhhha, penetracija! Končno! Ženska, ki je

prišla zadnja, naju pusti sama, se odmakne. Stisni, pritisni, zaslišim njen nežni glas.

Sledim njenim navodilom. Še malo, samo še malo …, mi nežno zašepeta. Čutim, kako

izteka iz mene ... Končala sva, mi reče. Elastična vez, ki mi je stiskala roko, popusti. Za

slovo mi še nežno povije roko. Drug drugemu se zazreva v oči in se tiho posloviva. Obrnem

se, ona, ki še trenutek nazaj moja je bila, se posveča drugemu. Ne občutim žalosti,

srce mi veselo zaigra. Na svidenje prihodnjič!

Ja, pa sem jo spet. Do današnjega dne triindvajsetkrat, danes pa štiriindvajsetič.

Želim si, da bi jo še velikokrat, mnogokrat. Daroval kri. Dobro se počutim ob tem!

122


Sebastjan Erlah

Blazno resen esej o blazno resnem odnosu do

čezmerne telesne teže

Vsako leto pride čas, ko mora človek iti na letni dopust. Letos bo moj prvi v življenju.

Skupaj s tem pa pride tudi nekaj stvari, med katerimi je tudi, kaj vzeti s seboj na

dopust. Seveda govorim o oblačilih. Ker se bliža čas odhoda, sem že malo brskal po

omari. Medtem ko sem ugotavljal, da za nekatera oblačila niti nisem vedel, da jih

imam, in za nekatera sem vedel, da jih imam, pa jih nisem nikdar nosil, se je začelo

kar pomerjanje oblačil vsevprek. Ugotovil sem, da nekaterih ne morem več normalno

(ali pa sploh ne več) spraviti nase, pa čeprav sem jih še pred par meseci normalno

nosil. Tudi sicer sem že nekaj časa opažal, da se mi veča podbradek. Svoje pridobljene

kilograme sem problematiziral humoristično, kar je najbrž dokaj nasprotno, če bi kaj

takega ugotovila ženska. Kolikor vem, bi bila cela panika. Ob tem pa sem se spomnil

debate v pizzeriji Bolero, ki je nanesla na tematiko čezmerne teže pri ženskah. Ugotovitev

je bila, da pri tem moški nikoli, pa najsi reagira kakor koli, ne stori pravilne

poteze.

Primer A: Ženska se zredi in to potoži svojemu partnerju. Partner (čeprav iskreno)

ugotovi, da se mu ne zdi, da bi se ona kakor koli zredila. Ženska pomisli, da ji partner

laže, ker je ne bi rad prizadel. Le kako bi izgledalo, če bi ji rekel: »Ja, draga, si ena

zavaljena debela prasica, čas je, da se zamisliš sama nad sabo!«

Primer B: Zgodi se ravno zadnji stavek primera A. Ženski se mogoče še zdi, da je kar

zadovoljna, da se ni zredila bolj, kot se je. Moški pride in ji reče: »Ti si se pa zredila,

kajne?« Ženska bo užaljena in prizadeta ob misli (vsaj tako si bo interpretirala), da

svojega partnerja ne privlači več, ker ji je omenil, da se je zredila.

Primer C: Moški se mogoče zaveda, da se je njegova draga zredila (ali pa tudi ne), pa

je lepo tiho, ker ga to nič ne moti in se mu njegova bejba še vedno zdi privlačna in oh

in sploh. Ženska ve, da se je zredila, in (najbrž zopet le njena interpretacija) njegovo

tišino glede nje dojame kot partnerjevo brezbrižnost do nje. Torej, po njenem partnerju

123

BLOGOZIJA 2

ni mar, kakšna ona hodi naokrog.

Ti trije primeri vsaj približno kažejo na to, da v tem primeru moški nikoli ne naredi

pravilne poteze, če je v čezmerni telesni teži v igri ženska. Ampak to ni tako pomembno

v tem zapisu. Te dni je bil pri nas na obisku nekdo, ki ga že od malega poznam in

je trpel za čezmerno telesno težo vse do konca leta 2006, ko je naredil odločilni korak

k svoji »rehabilitaciji«, če tako rečem, ex monstrum in persona, iz kaosa v urejenost, iz

Sokrata v tipičnega Atenca!

Robert Oman, ali kot ga kličemo znanci, Cufi, je imel pri 176 cm dobrih 180 kg.

Decembra 2006 je opravil operacijo želodca, kar je bil prvi korak k njegovi preobrazbi.

Po operaciji je shujšal nekaj čez 100 kg, tako da ima danes približno 10 kg manj kot

jaz. Sam pravi, da mu brez gibanja ne bi uspelo, pri tem pa ga je seveda morala gnati

močna volja do življenja. Zdaj po mnogih letih spet veliko kolesari (razdalja Tržič–

Kranj je zanj mala malica), hodi v hribe in tudi drugače se ukvarja z različnimi telesnimi

aktivnostmi, kar je bilo prej nemogoče. Ob tem so izginile tudi različne zdravstvene

težave, kot so npr. diabetes, putika, astma, holesterol, depresija … Poleg tega pazi tudi

na prehrano. Prehranjuje se zmerno, ne pretirava (tudi ne more zaradi zmanjšanega

želodca). Tisti, ki ga poznamo, komaj verjamemo, da je to mogoče. Ko je prišel na

obisk, sem se ravno »basal« z indijančki iz Hofferja. Ko se je usedel, sem bil kar malo

v zadregi, in ker sem vedel, da pazi pri prehrani, sem iz vljudnosti (izpadel pa sem

najbrž idiot), čisto »po Gorenjsko« ponudil: »Saj ne boš, kajne?« K sreči je vzel zadevo

s humorjem in celo rekel, da naj bom vesel, ker bo tako več zame ostalo. Mislil sem, da

če mu bom ponudil standardno, bo mislil, da se iz njega delam norca.

Ker sem pač ugotovil, da sem s svojimi 178 centimetri in pol in skoraj 90 kg daleč od

tega, kar sem bil še l. 2002, ko sem nehal trenirati rokomet in ko sem še imel športno

postavo ter ko sem še dobil ponudbo za fotomodel (do česar pa ni prišlo, ker sem jim

povedal, da nimam 180 cm, kar je bilo takrat eden od pogojev – vse ostalo sem bojda

izpolnjeval) – pač nismo vsi Domen Kumer – in da postajam eno zavaljeno prase, sem

se odločil, da bo Cufi moj idol. Imam pa pri tem hud problem, namreč, kljub temu

da enormno konzumiram razne kole in pepsije, bureke, kebabe, dvojne pice (ugotovil

sem, da ceneje pride, če naročim dve veliki pici kot pa eno družinsko, pri čemer sta dve

veliki pici ravno tako veliki, kot je velika družinska, in se ob cenejši hrani tudi ravno

prav naješ), čokolade, zrezke, krače, sladolede ipd., pri čemer me žene altruistična želja

pomagati sočloveku, da mu onemogočim (s svojim konzumiranjem) konzumiranje te

nezdrave prehrane in pijače (seveda se zavedam, da mi to ne uspeva in je stvar Sizifovo

124


delo – ampak vztrajam v naivnosti), ne vem, kako naj se zredim na 180 kg, da bom

potem lahko shujšal več kot 100 kg. Torej, svaka čast Cufiju, a zaenkrat bo ostal le moj

idol, za katerega bom še nekaj časa razmišljal, da ga ne morem doseči, zato se ne bom

niti trudil.

125

BLOGOZIJA 2

Dare

Big Boss

V staro kovačijo je Flavio prišel, kako bi rekli, s hribov. Sicer v teh časih ni več smiselno

poudarjati geografskih značilnosti rodnih krajev, saj pravih hribovskih vasi “bogu za

hrbtom” ni več kaj dosti. Vendar pa je Flavio očitno prišel iz ene takšnih. Fant preprosto

ni znal hoditi po ravnem in govoriti normalne govorice. Ni znal piti gaziranih pijač

in v štirinajstih dneh si ni mogel zapomniti poti na sekret.

Že tisti dan, ko je skupaj s še dvema vajencema prišel na svoj prvi šiht, je v starejših

mojstrih vzbudil posmeh, nekateri bolj grobo otesani so kar brez milosti bruhnili v

krohot. Flavio se je na takšen nemogoč sprejem plaho oziral in mencal in se po račje

prestopal levo desno na svojih iksastih debelih nogah. Medtem sta ostala dva prižgala

cigareto in se brezbrižno ogledovala po delavnici. Prav malo jima je bilo mar, kako

se vedejo kovači, tako ali tako nista nameravala dolgo ostati med njimi. Čakalo ju je

nadaljevanje šolanja, ki ju bo pripeljalo v kakšno lepše okolje. Flavio teh misli ni mogel

deliti z njima. Kvečjemu je lahko tuhtal, kako in kdaj bo končal osnovno šolo in predvsem,

kako se bo navadil dela in obnašanja med temi ljudmi.

Pa ga je tista najhujša plahost kaj kmalu minila. Vpeljal se je v družbo ljudi v delavnici.

Resda so njegovo ponižnost in neiznajdljivost izkoristili in kmalu je moral zjutraj kuhati

možem kavico in tistim nekoliko nesramnim tudi hoditi po cigarete in jim čistiti

delovna mesta. Pri tem je dajal vtis zadovoljnosti in nikoli ni pokazal kančka slabe

volje, ko so ga kovači poniževali in zasmehovali. Posebno se je trudil Flavio prikupiti

obema delovodjema. Na prvi izmeni to ni bilo težko. Vincencu ni bilo težko pihniti

na dušo. Možakar ga je namreč rad spil kakšen glaž, kar liter, recimo, in novi vajenec

je to urno izkoristil in majstra zalagal z vinom, šnopcem in vinjakom, da je vsak dan

že pred malico smrdelo iz dedca kot iz vojaškega čevlja. Na drugi izmeni je bil šef

Ivan in ni ravno toliko pil. Vsake toliko pa se vseeno ni branil kakšnega kozarca. Zelo

rad pa je kdaj pa kdaj, posebno na nočni, postlal za regali in oddremal kakšno urico.

Včasih je z nočne že po pol šihta mrknil domov in je kdo drug zapisal šihte v evidenco.

Flavio mu je pri njegovem načinu dela z veseljem obilno pomagal. Kdaj pa kdaj mu je

celo prijazno rekel, naj si malo odpočije. “Bom že jaz malo pogledal,” mu je sladkobno

prigovarjal.

126


Delavnica se je precej širila tiste dni, prihajali so novi stroji in naročila in ravno med

omenjenim uvajanjem našega malega hribovca je z vrha prišla komanda, da je treba

uvesti redno tretjo izmeno. To je bilo kar hitro urejeno. Zaposlili so nekaj mož in z

uprave je tajnica Marija prinesla spisek ter ga urno pripela na desko pri vratih. Možje

so si novost z zanimanjem skočili pogledat in takrat so od prvega do zadnjega onemeli.

Ma, ne onemeli, odprtih ust so buljili v podatke na papirju. Naj razume, kdor

hoče, kovači, ne stari ne mladi, tega res niso mogli dojeti. Pod naslovom delovodja je

bil namreč napisan nihče drug kot po njihovem največji nesposobnež, ki je dihal zrak

kovačije. Ja, Flavio je bil njihov novi šef.

Ko so se zjutraj zbrali v kovačiji, možje niso prav vedeli, kaj naj si mislijo. Kar nekako

tiho so bili in čakali, da se lotijo šihta. Flavio je stal ob svoji novopridobljeni pisalni

mizi in dajal vtis čisto drugačnega človeka kot prejšnje čase. Glavo je dvignil, postal

je višji in se izprsil. Celo stal je manj iksasto kot prej. Predvsem pa se očitno niti malo

ni ustrašil svoje nove funkcije, kot da bi jo že dolgo pričakoval. Prvi se je okorajžil

eden starejših kovačev in prekinil morečo tišino: “Zdaj nam pa verjetno ne boš več

kuhal kofeta, Flavio?” Nekaj se jih je kislo nasmehnilo. “Točno tako,” je jasno odgovoril

vprašani, “pa s tem ne bo zadrege, veste. Kave tukaj sploh ne bomo več kuhali.

Za to imate čas doma. Tu ste zato, da delate!” “Boš videl, mulc!” je skočil pokonci isti

kovač, a ga je novi šef nekako ignorantsko preslišal in utišal s svojim govorjenjem. Le

s kotičkom očesa ga je ošinil, kot da ga je mimogrede spravil v spomin, in nadaljeval:

“Predvsem pa se šiht začne ob šestih, ne četrt ali pol ure pozneje. Kdor tega ne razume,

bo razumel pa petnajstega!” Možje so ostali brez besed in počasi so se odpravili na

svoja delovna mesta. Pa jim je napihnjenec tudi to namero preprečil. Šef da določi, kaj

bo kdo delal, je rekel in poslal kovače delat čisto druga opravila, kot so jih bili vajeni.

Zmeda, ki jo je sprožil s svojim nastopom, pa je bila točno tisto, kar je želel.

Po tistem jutra niso več dišala po kavi in ura je do sekunde točno zagospodarila v

delavnici. Možje so se ločili od svojih delovnih mest, ki so se jih nekateri navadili v

desetletjih trdega dela. Pozabili so lahko na pavze in celo malicati včasih niso mogli

v miru. Predvsem pa so se nehali pogovarjati in si pomagati. Flavio se je po stalinsko

obdal z dvema, tremi podrepniki, kakršnih ni težko najti v povprečju našega mirnega,

ponižnega ljudstva. Ljudje so se tako počasi začeli bati drug drugega, nekateri so

zgubljali živce, spet nekateri robantili in grozili. Te zadnje je Flavio hitro spravil v red.

Mimogrede je v imenu plemenite dolžnosti in splošne dobrobiti takšnim jeznežem

podtaknil neizpravno orodje ali pripravo in jih pozneje obtožil, da so krivi za nastalo

škodo. Pogosto je napihnil čisto vsakdanje napake pri delu in se tako znebil neprijetnih,

pa čeprav marljivih in sposobnih delavcev.

Posebno se je zavzel za svojo konkurenco, ki jo je videl v Vincencu in Ivanu. Začel se je

127

BLOGOZIJA 2

vmešavati v njuno delo in iznenada prihajati na njune šihte. Brez težav mu je na enem

takšnih obiskov uspelo ob zahtevanem spremstvu varnostnika dobiti Vincenca dovolj

okajenega, da je moral domov in pozneje pred disciplinsko. Podobno je opravil z Ivom.

Komisiji je predložil pet ali deset datumov, ko je Ivan šiht prespal ali pa ga predčasno

zapustil. Za vse je, nenavadno, imel potrebne priče, ki so bile očitno po naključju

prisotne ob dogodkih. In glej ga zlomka! Bile so te priče ravno izmed tistih podrepnih

članov kolektiva. Nenavadno! Oba možakarja sta zaradi dolgega staža in starosti sicer

ostala v delavnici, a sta nadaljevala kariero z metlo in vozičkom.

Tako je še bolj zrasel naš Flavio. S šefom proizvodnje sta postala malodane enakovredna

sodelavca. Ing. Feliks mu je lahko popolnoma zaupal in Flavio mu je to vračal tako,

da je opravil precej njegovega dela. Velikokrat je inženirju prinesel načrte ali delovne

naloge samo v podpis. Enkrat je tako vtaknil v kup dokumentov navodilo za taljenje v

veliki peči. Nekako se je slučajno zmotil in namesto nekaj minut napisal čas nekaj ur.

Inženir je zadevo podpisal, Flavio je poskrbel za striktno upoštevanje, in rezultat ... pet

ali šest milijonov škode. Feliks ni niti počakal na zasedanje komisije. Udaril je po mizi,

pljunil Flaviu v ksiht in jadrno zapustil prostore ... za vedno.

Flavio se zaradi pljunka ni dosti sekiral. Ja, nizkotnost, to je pa res obvladal.

No, in takrat je Flavio postal pravi big boss. Njegova pot navzgor je bila od daleč videti

tako neoporečna in zaslužena, da je užival od nadrejenih vso podporo. Tudi količina

izdelkov se je nekoliko povečala in tudi to je bil zanj pomemben plus. Slabše kakovosti

in velikih škod na strojih in orodjih zaradi pretiranega tempa, slabih delovnih odnosov

in odhajanja dobrih, izkušenih delavcev ni nihče hotel opaziti.

Ja, možje so odhajali iz kovačije. Flaviu se ni dalo upreti. Še najhujše, kar se mu je

kdo upal storiti, so bili napisi na sekretu, kjer so pisci grafitov pisali grdobije o Flaviu

in njegovi družini in poreklu ali spolni usmerjenosti. Eden takšnih grafitov je psoval

nesrečno njegovo mater, ker ga ni utopila v prašičjih pomijah, prej kot je začel smraditi

ta svet.

Marinko je po svoji stari navadi dokaj dobro prenašal situacijo. Izogibal se je konfliktov

in velikokrat je obdržal v sebi, ko ga je imelo, da bi nadrl pokvarjenca in ga prijel za

kravateljc. Le sam sebi je moral priznati, da ta kreatura vpliva na njegovo življenje veliko

bolj, kot bi bilo pametno, in da je njegova drža le na videz tako pokončna, v resnici

pa na bolj spodnji meji ponosa. A Marinko je bil pač takšen človek. Bal se je za svoje

delo in skrbel je za veliko družino, ki mu je pomenila vse. In še nekaj! Znal se je veseliti

majhnih stvari. Ene takšnih se je potroštal neko ponedeljkovo jutro. Na začetek šihta

je čakalo nekaj novih fantov. To je bil, kot že rečeno, vsakdanji pojav, saj so se delavci

zaradi pokvarjenega ozračja menjavali kot potniki na trolejbusu. “Marinko, samo poglej

tistega bednika!” je posmehljivo, z vzvišenim tonom rekel Flavio, ki je ravno takrat

128


prišel mimo. Pokazal je na malega debelušnega novinca, ki je preplašeno stal malo

stran od drugih. Videlo se je, da je prišel s hribov. Marinko je na videz brezbrižno

sprejel njegovo pripombo, pogledal je omenjenega siromaka, nekje v sebi pa je občutil

nekakšno otročjo radost in imelo ga je, da bi bruhnil v smeh. Pa je bil kar tiho. Je že

vedel, zakaj.

129

BLOGOZIJA 2

Ladislav Črnologar

Starec in golob

Življenjski prostor starca se je skrčil na majhno stanovanje v vrhu stolpnice. Še za

kratek sprehod se je vedno redkeje odločal. Kar ga je še vezalo na zunanji svet, je bil le

balkon in televizor, pa le tega je vklopil zgolj za poročila ali kakšen prispevek o naravi.

Vedel je, da mu nikamor več ni treba iti, da je že tam. Zavedal se je tudi, da je veliko

poti naredil brez potrebe, da je bil vedno TAM, pa kjer koli je že bil.

Ne, dolgčas mu ni bilo. Na balkonu je imel manjši teleskop. Iz stolpnice je bil precejšen

del manjšega mesta kot na dlani: cerkev, spominski park (nekdanje pokopališče),

magistrat, klavnica – vsi kraji, kjer se je kaj dogajalo. Seveda se je ponoči videlo tudi

zvezdno nebo v neizmernem vesolju.

Edino delo, ki mu je še ostalo, je bilo krmljenje golobov. Škoda se mu je zdelo hrane,

ki mu je ostajala, pa nekaj zrnja je tudi kupil. Sostanovalci so se nekaj časa jezili, a so se

umirili, saj čudaku ni prišla nobena beseda do živega.

Nekega dne pa je nastala majhna sprememba. Od nekod se je pojavil nepoznan golobji

samček in pregnal vse golobe. Našopirjeno je, s svojim gru-gru, hodil po robu balkona

in nikomur več ni pustil blizu. Starec ga je že mislil spoditi, a je v njegovem rjavem

očesu opazil neko iskrenje, pa mislil si je tudi, naj se ne meša v naravno, pravo življenje.

Zloba, kot je imenoval samčka, je tako zagospodaril na robu balkona. Toda dolgo ni

bil sam. Pridružila se mu je samička. Njej je pustil, da je jedla ob njem, pa pozneje tudi

mladičem, a le dokler niso odrasli.

Dve leti zapored so tako vzgojili zarod, a tretjo pomlad je ostal Zloba sam. Nekdo je

z zračno puško odstrelil samički tačko. Sicer je starec štrcelj pozdravil s šentjanževim

oljem, a je izgubila življenje na cesti pred magistratom, kjer je jedla riž, ki so ga

razmetali svatje. Pripeljal je avto in le z eno nogo je bila prepočasna.

Cel teden ni bilo Zlobe na spregled. S teleskopom ga je starec iskal po strehah bližnjih

hiš – nazadnje ga je zagledal na pločniku pred magistratom. Strmel je v perje, ki je

ostalo od samičke. Ni razumel smrti?! Kljub tolikim letom je tudi starec ni razumel, pa

ne zgolj smrti, tudi marsikaj drugega ne. Ni razumel pogledov živali pred klavnico, ne

ustrelitve očeta v rani mladosti, pohlepa ob izgubi domačije, toliko ljubezni, ki je odšla

z materjo, ženo, prijatelji ...

130


Starec je bil že zelo star in še vedno ni doumel, zakaj je potrebno toliko gorja, tudi

za tiste, ničesar krive. V nekih računih je bilo, po njegovem, nekaj hudo narobe; saj je

gospoda od nekdaj jedla golobčke v rižoti ...

Sedmi dan odsotnosti Zlobe je popoldne zadremal. Mislil je, da sanja, ko ga je nekaj

kljunilo v roko. Na robu fotelja je zagledal Zlobo. Komaj ga je prepoznal. Bil je

razmršen, shujšan, smrdeč, in s toliko žalosti v rjavem očesu. Pustil je, da ga je skopal.

Tudi pojedel je nekaj.

Starec je imel balkonska vrata odprta. A Zloba ni več odšel. Ob popoldnevih sta skupaj

dremala in se potem pogovarjala. Da, pogovarjala sta se. (V starih bukvah piše, da prav

stari in dobri ljudje dobijo posebno milost in se lahko pogovarjajo s čimer koli, celo

sami s seboj – menda bo že res.)

Življenjski prostor starca se je še bolj skrčil; celo na balkon je šel poredko. Dovolj mu

je bilo, da se je perjasta ljubezen podrgnila ob roko in nastavila glavo, da jo je čohal ...

Šele zdaj je doumel, kako je bilo, kljub tegobam, vredno živeti naprej, živeti zaradi te

nove ljubezni, saj je začutil, da je tam v trepetajočem, krvavem osrčju ostalo še vse tako

mehko čuteče, kot je bilo takrat, ko je še čisto mlad videl kravo pred klavnico, ki ga je

pogledala s prestrašeno žalostnimi očmi.

131

BLOGOZIJA 2

Ion

Klik voščilo

Klik. Breztežnost. Breztežnost. Farsa. Pade prst. Pade roka. Pade glava. Klik. Minimundus.

Na tleh je že malo dlje. Daleč je manjše. Manjše. Daleč. Sekularizacija.

Hišnik. Minevanje časa v pretekliku. V sedanjiku. Klik. Klik. Združevanje svetov.

Klik. Klic na pomoč. Histerično hlipanje. Ne. Medtem je histeričen smeh. S kazalcem

kaže na truplo in iz sebe izvablja krulež. Nestrpen krulež. Prvi mrtvak vedno povzroča

izbruhe. Po petindvajsetem se navadiš, zdi se ti, toliko jih je kot črk v abecedi. Petindvajset

črk, ki so prešle. Dodaš kakšen x in y, potem pozabiš, ker jih je preveč. Trupla

so, mnoštvo preminulih, množica, ki je ne obvladuješ, nimaš možnosti, pozabiš. Sedaj

je trenutek zame, prežvečiti ga moram. Histeričen smeh ne pojenja. Razkoračeno stoji

nad truplom, kaže nanj, reži se z usti, ki spominjajo na slona in proizvaja nesluteno

tečne strukture, ki mezijo po zraku naokoli, naokoli, do mene, v mene, ven iz mene.

Naokoli. Prvi mrtvak. Naučiti se doživljati smrt je stvar učenja. V sistemu je predvidena

toleranca učečih se. Zato je nihče ne prime, nihče je ne odvede s kraja, kjer se

zločin ne dogaja, kjer je smrt stvar kozmosa, kjer ni nihče kriv za klik. Klik. Kjer se je

treba naučiti. Klik. Strpnost do smejoče se kreature učeče se pozabljati smrt. Vse to

je predvideno. Vsak individualno doseže smrt kot popolno bitje. Vsak se prej nauči,

da bodo šli mimo njega in ga pustili mrtvega. Vsak je individuum. Vsak je. Klik. Xyz

manj. Zaradi lakote in mraza. Klik. Nakupovalne vrečke mimo, mimo, mimo, mimo,

mimo, mimo, mimo, mimo. Klik. Golobi tacajo po preostanku snega v parku. Pikajo

v ledena zrnca. Pijejo sneg. Ostanke iztrebkov svoje vrste. Klik. Neka glasba pritajeno

po ulicah, gor, dol, gor, dol. Glasba za umiranje, za učenje, za pozabljanje, za sprostitev.

Klik. Hišnik brez hiše je hišnik po poklicu, zaradi poklica. Klik. Spi na klopi. Spi na

klopi. Spi… Spati… Klik. Hišnik je bil preden so ga odpustili. Klik. Klik. Potem je

bil brezposelni hišnik. Brez hiše. Hiša, kje je hiša, v kateri živi preveč ljudi? Klik. Ne

sprašuje se. Klik. Pozornost je osredotočena. Lampijoni. Otročki so jih nalepili skupaj.

Barvito. Na drevesih. Brez listov. Zima… Klik. Vrečke se sprehajajo. Mimo, mimo,

mimo, mimo, mimo, mimo. Preveč. Mnoštvo vrečk. Množica, ki je ne obvladuješ.

Klik. Slike v glavi. Preveč slik. Koža. Koža. Prevodnik. Bakterije. Bolezen. Starost.

Nalezljivo? Klik, klik. Sreča. Sreča. Sreča. Klik. Program. Finance. Sociala. Varnost.

132


Reforme. Klik. Klik. Na stolih. Sedijo. Klik. Klik. Klik. Kakšni izgledajo zunaj? Kako

jih prepoznaš? Imajo večje oči, ker vidijo? Ker vidijo prvič? Ulice? Klik, klik, klik, klik,

klik. Bliže je, trdovratneje je za odstraniti. Klik, klik, klik. Mrtvost se razleze po tleh.

Vedo to, zato ne hodijo preveč naokoli? Klik. Klik. Ne vprašanj. Dvorana. Izbrani.

Govore, govore, govore. Kdo bi govoril bolj lahkotno, kot oni, daleč, daleč, DALEČ

OD ULICE, od umiranja. Brez misli na goloba, ki žre svoje iztrebke. Pije sneg. Pika,

pika, pika. Kot kokoš. Kokoš. Na mizi. Pečene piške. Deklica z vžigalicami. Ah, Božič.

Bolečina. Rojstvo. Na svet je težko priti. Tesno. Še tesneje je, ko prideš nanj. Kje so hiše

s preveč ljudmi? Tihe, velike hiše. Kot nosorogi v mestu. Na nosu rog. Rog. Smrt. Rog.

Zlato. Z zlatim v večnost. Zvok. Glasba za umiranje. Čriček že prepeva. Pojdemo brat.

Mrtvaki. Preveč, več kot črk, množica, neobvladljiva, daleč. Nova politika. Daleč. Klik.

Klik. Klik. Kdo gleda v oči smrti in govori? Kdo? Kdo gleda smrti v oči in dela reforme?

Kdo? Klik, klik, klik, klik, klik, klik, klik. Nakupovalne vrečke. Dokler se vrečke

sprehajajo, je mir, je december, je Božič. Nakupovalne vrečke. Klik. Mnoštvo. Klik.

Nakupovalne vrečke. Požrešne. Požrešne. Mnoštvo še praznih nakupovalnih vrečk.

Neobvladljiva množica. Klik. Darilo. Klik. Nesimo jim prazne nakupovalne vrečke.

Klik. Klik. Nesimo jim jih! Klik, klik, klik, klik, klik, klik, klik, klik, klik. Naj vedo, da se

sprehajajo prazne. Prazne. Gor, dol, gor, dol, ob muziki za umiranje, ob učenju umiranja,

ob gledanju golobov, ki pikajo v svoje iztrebke. Klik, klik, klik, klik, klik, klik, klik,

klik, klik, klik. Kdo je še kaj pametnega povedal s polnimi usti? Klik, klik, klik, klik,

klik, klik, klik, klik, klik, klik, klik, klik, klik, klik. Dovolj časa za prežvečenje. Dovolj

časa, da si iz ust izbijem zobe, enega po enega, da govorim zobe, da jih dam, za vrečke,

vrečke, vrečke, vrečke. Naj govore vrečke, vrečke, vrečke. Naj vedo, da se sprehajajo

prazne, da jih vlačimo gor in dol, napolnjene s kamenjem, da prenašamo kamenje sem

in tja, čez mesto, v vrečkah, ah, darila, ob glasbi za umiranje, da bi bil Božič, da bi bilo

lepo, da bi bil december. Da, da, da, da, prenašamo kamenje v vrečkah, da bi nam lepo

govorili, govorili, govorili, ker smo brez zob, zob, zob, zob, da ni treba jesti, jesti, jesti,

jesti, jesti, da, da, da, da, da, da, da. Da umirajo prvič učeči se in se učijo umirati. Prvič.

S histeričnim jokom, ki se spremeni v smeh. Ha-ha-ha; Marry Christmas! Klik.

133

BLOGOZIJA 2

Čamil

Živela svoboda! Bolš šnopc ku voda!

Hladno januarsko dopoldne. Stopim na dvorišče domačije in se razgledam naokrog.

Pogled se kaj hitro ustavi na gomili v soncu lesketajočega se bakra in noge me brž

odneso bliže. Kolo na ogromnem starem kotlu se vrti, kapljice se stekajo. Iz dimnika se

vali gost siv dim, se za trenutek zaustavi in izpuhti v nič. Maček, ki se greje ob razgreti

kovini, me premeri s pogledom, oceni za nenevarnega, prav počasi pomežikne z očmi

in prede dalje. Zato pa me Tarzan toliko bolj zavzeto oblaja, a mu veriga prepreči

potešiti radovednost in se kaj kmalu naveličan vrne v zavetje svoje rezidence. Tako

me varuhi spustijo k Ludviku, ki sede na stolu ob kotlu tekmuje z mačkom.

In kdo je Ludvik? Ludvik Debevc je marsikaj. Ludvik je legenda. Svobodnjak. Polnomad.

Korenina. Modrijan. In Ludvik kuha »šnopc«. Ludvik je človek, ki ga pozna vsa

Dolenjska. Kot pravi sam: »V katero koli cerkev ali gostilno stopim, mi ljudje kimajo in

stiskajo roko.« In obratno. Nič čudnega. Skoraj 40 let že namreč kuha po vsej Dolenjski,

od Kuma do Gorjancev, od Krškega do obrobja Kočevskega Roga. Njegov kotel je

stal skoraj v skoraj vsaki vasi, njegov večni, kremno beli opel kadet umirjeno nabira

kilometre še od Titovih časov. In njegove zvarke so pili vsi, ki imajo »arcnije« iz Ludvikove

domače lekarne raje od generičnih zdravil.

Ludvik je legenda. Kako pa legenda nastane? Ponavadi po naključju, kot bi dejal

Ludvik, »po sili razmer.« Njegove prve besede pač niso bile »ko bom velik, bom

žganjekuh!«, pa vendar mu je bila usoda nekako v zibel položena. Če njegovo, z že

skoraj osmimi križi obloženo življenje strnemo v dober ducat povedi, dobimo naslednjo

zgodbo.

Rodil se je na hribovski kmetiji v okolici Škocjana na Dolenjskem. Od ostalih

povprečnih slovenskih kmetij se je Debevčeva razlikovala predvsem po velikem številu

sadnega drevja. Kamor koli si iz hišnega dvorišča zalučal kamen, povsod so ga prestregle

veje jablane ali hruške, češnje ali slive, marelice ali breskve. Pri hiši je bil majhen

kotel, ki pa ni več dohajal vse večjih količin sadja spreminjati v takrat sila zaželeno

kapljevino. Kocka je padla daljnega leta 1969. Ludvik je svoje prihranke in nekaj

dolgá pustil v Samoboru na Hrvaškem, v zameno pa domov pripeljal 300 kg v kotel

oblikovanega bakra. »Za tisti denar bi takrat lahko kupil fini traktor!« Potem se je vse

134


odvijalo samo po sebi. Ko je kuhal na eni domačiji, ga je novih pet ljudi prosilo, naj

pride še k njim. Tako se je selil od hiše do hiše, od vasi do vasi. Preden se je zavedel, je

bila zima mimo. In naslednjih štirideset. Čez leto je doma dela dovolj, ko pa december

potisne kmeta med zidove, krene Ludvik na svoj pohod. Tja do marca, v najboljših

letih tudi aprila. Tako zimo za zimo preživi na svobodnjaški, polnomadski način. Med

svojim gostovanjem namreč živi pri hiši, kjer dela. Z njimi deli lopato, žlico

in streho.

Ludvik je svobodnjak. Beseda stres mu je tuja. Nikdar se ni pustil okravatiti, ni prodal

8 ur dnevno za miloščino petnajstega v mesecu. Raje ima burjo kot klimo, raje gleda

plamen kot televizor. Tudi zakonskega jarma si nikdar ni nadel. Edino nujno zlo, ki mu

v življenju ni uspel ubežati, je vojska in dacarji. Saj kot pravi sam, »z državo bosti ... se

ne moreš!« Zato za svoje delo državi plačuje letni pavšal. Cesarju, kar je cesarjevega.

Tudi država mora od nečesa živeti. Kak litrček tu in tam ga pa vseeno še na črno

nastreže. Ker Ludvik pa tudi mora od nečesa živeti!

Od veje do frakeljca

Kako nastane žganje? Sila enostavno. Naberemo zrelo sadje, ga zmeljemo in zrakotesno

uskladiščimo ter počakamo nekaj mesecev, ravno do zime, da fermentira (da

mikroorganizmi sladkor spremenijo v alkohol).

Vse drugo opravi Ludvik. Njegov delavnik pa gre približno takole: zjutraj razgrne

žerjavico, ki se je pod pepelom obdržala od prejšnjega večera, ter naloži drv. Zatem v

kotel nameče 400 litrov »fermentiranega sadnega pripravka«.

Ta je lahko iz jabolk, hrušk, sliv, včasih tudi češenj ali kakega drugega sadja, ali pa

mešano. V kotlu končajo tudi vinske tropine (ostanek od prešanja), pa kako slabo vino,

ki mu ni več pomoči. Najbolj poznana je slivovka, vendar je najbolj zaželeno žganje

iz hrušk, saj ima posebno polno aromo. Nagne glavo nekoliko nazaj, razširi nosnice

in prsni koš ter zapre oči. Nato spremlja dogajanje – skrbi za ogenj, izprazni lovilno

posodo za destilat, ko se ta napolni, in podobno. Včasih je moral ves čas vrteti kolo, ki

je mešalo vsebino kotla, da se sadje ni prismodilo, zadnja leta pa za to skrbi elektrika.

»Napredku se pač ne moreš zoperstaviti, sicer te čas povozi!« Po kakih štirih urah

najboljše izteče in hlapi predvsem še voda, zato izprazni kotel in ponovi vajo. Tri- do

štirikrat dnevno. Ko prekuhamo sadje, še ne dobimo žganja, marveč »nango«. Nango

je treba še enkrat prekuhati. Ob tem najprej, prvi liter ali dva, priteče »cvet«, ki vsebuje

tudi prek 70 odstotkov alkohola, od katerega je večina metilnega alkohola – metanola

(tistega, ki je tudi v slavni dolenjski šmarnici). Ta je strupen, zato se cveta ne pije,

temveč se ga uporablja za izdelavo mazil za rane. Za cvetom pa priteče tisto pravo,

135

BLOGOZIJA 2

žganje. To vsebuje povprečno 54 odstotkov alkohola (etilnega). Iz 100 litrov sadnega

pripravka dobimo le 6–7 litrov žganja.

In ko se malo poigrava s številkami, prideva do ocene, da je v življenju upepelil

prek 4.000 metrov drv ter nakuhal vsaj 200.000 litrov žganja, dovolj, da bi enkrat

opil vso Slovenijo! To žganje pa je postalo medica, tavžentroža, orehovec, pelinkovec,

borovničevec, jegermaister, brinjevec ali kakšen drug pripravek za odpravljanje

najrazličnejših zdravstvenih in duševnih tegob.

Nekoč in danes

Ko ga pobaram še po razlikah med nekoč in danes, se še posebej razgovori. »Včasih ...

o-ja! Včasih se je pilo in pelo!«

Tudi pred peto zjutraj je kdo potrkal na okno, vedno z novim razlogom ali izgovorom

– kakor se vzame. Za jutranji šnopček, seveda. Potem so se ljudje zbirali in nabirali, od

zore do trdne noči je bila družba, saj se je pri kotlu točilo zastonj, ljudje pa so imeli več

časa kot denarja. Kak pravi šnopckolega ga je lahko v enem dnevu vrgel čez ramo tudi

dober liter. Sam Ludvik se kot pri vsem tudi pri kapljici drži skromnosti in zmernosti,

»sicer ne bi več tlačil zemlje«.

Ludvik v vasi je bil dogodek, točka zbirališča in informacij, po šilcu žganega tudi

studenec dobre volje, do srca odprtih grl, neskončnih debat, pa tudi vročih glav in

odvezanih jezikov.

Danes pa, ojej ... Ljudje nimajo ne časa ne že(l)je, generacije so se zamenjale, vse je

drugače ... Družbo mu delajo le še kosmati hišni prijatelji ter v utrujen tranzistor ujeto

vreme, novice in harmonika. Tudi dela je vse manj, saj se ljudem več ne ljubi pobirati

sadja, žganje pa gre kljub nizki ceni slabo v promet. Tako je žal vse bliže dan, ko se bo

kolo na kotlu ustavilo in za vekomaj obstalo.

136


Deževnica

Resnica zaradi glavobola.

Glava me boli tako močno, da pravzaprav sploh ne vem, kaj pišem. Ali kaj bi rada napisala.

Vem pa na primer, da bi mu napisala freaky mail in povedala vse, kar si mislim.

Ampak ... tipi, kot je on, ne morejo prenesti resnice. Ne take. In bi bilo vsega konec in

jaz bi se tepla po glavi, zakaj zavraga sem hotela narediti nekaj več. Vse, kar bi naredila,

bi bilo to, da bi naredila bedaka iz sebe. Ampak vse to še ne izključuje možnosti,

da bom to vseeno storila. Ker danes je čuden dan. Pa včeraj je bil tudi. Ura je že čez

polnoč, ampak ne morem spati, ker so bolečine prehude.

Zadnje čase se mi zdi, da niti sama več ne govorim resnice. Nekaj blodim, blodim,

ampak pravega bistva ne dam iz sebe. Ker ne vem, kam to pelje, je neka slepa pot, in

če ne vem, kam točno me bo peljala, se ustrašim in raje glumim majmuna in korakcam

po varni poti. In spet sem v tem sranju. Nič mi ne pomaga, če pišem o tem, kako se

vzpenjam, če se ne. Komu lažem? Komu bi to pomagalo? Pišem, kar je res. Morala bi

pisati, kar je res. Najhujše je, če si pišem takele bloge, ki so polni lepega in dobrega in

napredujočega in kajjazvemkajše. Šit je to. Lažem lahko edino vam, ki to berete, to pa

itak nima pomena, ker ne pišem zato, da bi vam bila všeč in super in pozitivna in zanimiva,

če pa sem v obdobju hitrih in kratkih vzponov in padcev. Ne moreš verjet, kako

hitro se to lahko prekucne. Ko bi se vsaj lahko veselila vzpona! Se ga ne, ker prehitro

mine in pride padec. Na srečo tudi ta kmalu odide, ampak spet vzpon, ki je kratek, ne

da nekega groznega veselja ... Začaran krog, seveda, ampak to je nekako tako, kot bi

bila v silni centrifugi, vem, točno vem, kje sem in kaj je narobe, zakaj se mi glava tako

vrti; znašla sem se v tej grozni centrifugi, vem, da je treba ven, vem, da bi bilo zunaj

dosti boljše, ampak ... če ne veš, kako bi to izvedel, ti prav nič ne pomaga pametovanje

in tuhtanje kako, kako, kako ...

Nimam časa. Sploh ga nimam. In ni tako, da bi lahko rekla ‘Oh, pa bi si ga morala

vzet, treba si ga je vzeti, tako, za dušo!’. Jeste. Moj faks je vse preveč zahteven, da bi si

lahko po mili volji jemala pavzice. Zadnje čase mi krvavo rabijo, ampak vsak zafuran

dan mi v glavo pribije tablo, da bom za to še plačala. Sovražim tempo današnjega sveta,

ampak ... sama sem si izbrala to pot. In nimam kaj, odnehala ne bom, ker mi je to sicer

všeč. Samo prehitro gre! Dosti stvari bi bilo prijetnejših, če bi bile malce bolj slow

137

BLOGOZIJA 2

motion. Službe, faksi, šole ... Vse te domače naloge, ki jih pišejo še čisto majhni otroci.

Lahko bi jih celo res zanimale, ampak kaj ko jo morajo spisati takoj do naslednjega

dne, vmes imajo še sto, že kot otroci, sto opravkov, treninge, krožke, razne zaposlitve.

Vse to je super, saj jim kmalu postane jasno, da če te zanima še kaj drugega kot samo

tisto, kar je obvezno, moraš vse to strpati v 24-urni dan. Ki je srhljivo kratek, če se

vržeš v današnji svet in se odločiš in trudiš, da mu boš sledil. Malček pa naloge ne sme

pozabiti napisati, ker če ne bo dobil črno piko, minus, kajjazvemkaj. Če je pa zavestno

ne bo pisal, potem se mu pa itak slabo piše, ker bo luzer, ker ne bo prišel na dobro šolo,

ker ne bo imel dobre plače, ker bo propadel, ker ... ker bo imel preveč časa zase in ne

bo normalen, ne bo zjutraj hitel v službo in ne bo šel na tista dva dopusta letno, ne

bo imel otrok in ne bo kupoval kinderjajčkov vnukom in ne bo umrl v topli postelji,

ampak bogve kje ... Zato še kako bo napisal nalogo ...

Jaz ne vem več nič. Ne vem več, kaj je prav in kaj ni. Vse je sivo, sploh ni črne in bele

pri meni. Na živce mi je igrati to vlogo neke zgubljenke, zafrustriranke, svetoboljke.

Kaj je to?! Brezveze. To neskončno razmišljanje, to tuhtanje gor dol, sranje ... Ko

preveč zabredem v tak drek, se spomnim na Prešerna in ‘njemu podobne’. Čeprav

nimam nekega posebnega interesa za Franceta. Ampak, a veste tisto – romantični

junak. To je to. To je ta svinjarija. Nesrečen si, samo blodiš in blodiš in javkaš, kako je

svet kriza in na koncu se zapiješ do tilta. In še ena riba pogine v morju. To je šit, to je

brezveze. Ni časa za take neumnosti. Svet in življenje je lahko kurba, če to dobro zveni,

ampak kaj ti to koristi? Proč s tem, proč, proč! Če vztrajaš v tem in se kopaš v svoji

nesreči in obupu nad tem, kakšni so ljudje in svet, če se kot pes valjaš v tem dreku levodesno

... lahko že kar zdaj počasi razmišljaš, kakšno cvetje bi rad imel na krsti. Mene

ne zanima, kakšna bo moja krsta, vas?

Razdvojena sem predvsem v tem, ko pomislim ‘Danes so vsi ljudje taki, da se jim zdi

čudaško se za kar koli potruditi’. Brž ko pa to zinem, mi nek drug glas reče ‘Kaj pa

govoriš. Ni čudno, da se te drži taka filozofija, če pa ves čas lajnaš same take negativnosti’.

Vem. Ampak če se vrnem na prvi odstavek: če mu spišem iskren sestavek in

povem, kaj si mislim, če strošim v mail več kot samo par vrstic besedila, sem čudna.

Tako obvelja in to je dejstvo. Meni se to ne zdi, ampak reakcija bo taka, da bom slej ko

prej podvomila o svoji, hm, nameščenosti.

138


Milena Miklavčič

Na ležišču je še nekaj prostora

»Pripovedovati moraš polagoma,« mi je rekla učiteljica.

S prstom je bobnala po mizi in zdelo se mi je, da se bo v lesu zdaj zdaj naredila luknja.

»Mogoče se ji bo prst zataknil v njej,« sem pomislila in se nehote nasmehnila.

Učiteljica je nehala bobnati.

»Zdaj boš še nesramna!« je skoraj zakričala in se na pol dvignila s stola.

Globoko sem zardela. Pojma nisem imela, zakaj kriči name.

»Verjetno me ne mara. Tudi Mirjam me ne mara. Včeraj mi je rekla, da ne bo več sedela

pri meni,« me je spreletelo in žalost se je s svojimi nežnimi perutmi dotaknila čela

ter potem poniknila nekam v notranjost, da je nisem mogla ne ujeti ne odpoditi.

»Tak pojdi že nazaj v klop. Za tole mečkanje pred tablo ne zaslužiš več kot trojko,« je

odločno pribila učiteljica in potem se ni več zmenila zame. Poklapano sem podrsavala s

copati po parketu, in če ne bi dobro pazila, bi se spotaknila ob Nacetovo nogo, ki mi jo

je nastavil zadnji hip, preden sem se usedla na stol.

Previdno sem odprla mapo, v katero sem shranila napisano zgodbo. S prstom sem

počasi drsela od besede do besede in si poskušala priklicati v spomin vsak stavek, ki

sem ga, nekaj minut nazaj, povedala pred tablo. Zdelo se mi je, da nisem ničesar pozabila.

»Prav ti je, kaj se pa važiš, važička,« je za hrbtom siknila Špela in me sunila v zadnjo

plat, da sem od nenadne bolečine tiho zastokala.

Z obema rokama sem se oprijela mize, še zmeraj sem bila mičkeno zmedena,

preplašena in moje misli so tavale po razredu, iz kota v kot, od omare do omare, nikjer

se niso ustavile, kajti zdelo se mi je, da ni bilo prav, kar se je zgodilo, a čutila sem, da ni

bilo nikogar, ki bi se postavil na mojo stran in mi poslal ohrabrujoč pogled, s katerim

bi mi pobožal dušo.

»Nataša, kaj si si zapomnila o Grivarjevih otrocih?« se je učiteljica postavila predme in

me srepo pogledala. Ali pa se je vsaj meni zdelo tako.

Bila je velika in njeni lasje so segali vse do ramen, bili so gosti, taki kot moji ne bodo

nikoli, me je prešinilo.

Ko je dvignila roko, me je zaobjel njen vonj, bil je drugačen, nenavaden, zdelo se mi je,

139

BLOGOZIJA 2

da diši podobno kot babica, ki se ni marala umivati, a jo je mama vsako soboto s silo

nagnala v kopalnico, kjer sta se zaklenili in potem je babica klicala na pomoč, ker jo

je mama drgnila in milila toliko časa, dokler babica ni utihnila in se je molče vdala v

usodo.

Za trenutek mi je postalo slabo, ljubi angel moj, lepo te prosim, varuj me, ne dovoli,

da omedlim, sem moledovala, toda ko sem dvignila pogled, je bila učiteljica še zmeraj

tam, srepo je strmela vame in me motrila, kot bi me še nikoli ne videla.

»Bo kaj ali nič?« je ponovila, toda zmajala sem z glavo, šlo mi je na bruhanje, niti

besedice nisem mogla spraviti iz sebe, krčevito sem lomila prste, tiščalo me je tudi

lulat, vsi so napeto strmeli vame, nekateri so se hahljali, drugi so mi šlikali, le učiteljica

ni rekla nič, zmajala je z glavo, potem pa ji je roka le omahnila nazaj k telesu.

»Če bo šlo tako naprej, boš imela negativno pri slovenščini,« je bila neizprosna.

Oči so se mi na široko razprle, pa ja ne, je vreščalo v duši, saj vse znam, še včeraj sem

zrecitirala Krst pri Savici na pamet, in vedela sem vse podrobnosti o Tonetu Seliškarju,

bila pa sem edina v razredu, ki je prebrala Bobre in Lepega janičarja.

»Naj pride jutri mama v šolo,« je rekla učiteljica.

Ne spominjam se več, zakaj je spet dvignila roko, da se je ob tistih vonjavah moj

želodec zganil, najprej otrpnil, potem pa se je začel skokovito premikati, tuliti in noreti

po trebuhu, oči so se mi razprle v silni grozi, a prej, preden sem lahko kar koli zinila,

sem začela bruhati. Po mizi, po tleh, šolski torbi, po zvezku in po knjigi.

Potem se ničesar več ne spominjam. Kar zmanjkalo me je, z obrazom sem treščila v

tisto svinjarijo, ki je ob straneh počasi curljala na tla, razred je vreščal in učiteljica je

stekla v zbornico, od koder se je že čez nekaj trenutkov prikazala z ravnateljem, bil je

hud mož, še danes se spomnim, kako smo se ga bali in mu šli s poti, ko se je s kolesom

pripeljal izza ovinka.

Tokrat pa je stopil do mene, me prijel za lase, bila sem bleda kot zid, to so mi povedali

pozneje, očitajoče se je obrnil k učiteljici in ji dejal:«Ja, Katarina, kaj pa ste spet zakuhali?«

»Pomagajte otroku, da se bo očedil, potem pa jo napotite domov.«

In že ga ni bilo več.

Pome je prišla Ivanka, zdi se mi, da se je pisala Mojškrič, na videz sem jo poznala, saj

sem pri njej včasih rabutala grozdje. Peljala me je v klet, kjer sem se umila, nato me je

obrisala z raztrgano brisačo in mi dovolila, da sem za nekaj časa legla na blazino.

»Kar zaspi, otrok, saj si taka, kot bi videla prikazen,« je dejala nežno in me pogladila po

laseh.

Mogoče se ji je zdelo, da sem ravnodušna, da mi je vseeno, a ni bilo tako. Če bi imela

malo več korajže, bi jo milo prosila, naj ne umakne roke, da mi je všeč, če me boža, saj

140


pri nas doma tega itak nihče ne počne, a si nisem upala. Kdo ve, mogoče se z mamo

poznata, pa bi ji potem vse izčvekala in mama bi bila užaljena in prizadeta, za kazen bi

me nagnala klečat na poleno tako kot vsakič, ko ji ni bilo kaj prav.

»A te peljem na kolesu?«mi je dejala, ko sem se končno prikazala na pragu. Zmajala je

z glavo, ko je opazila, da sem si čevlje obula narobe.

»Usedi se na stopnico, da ti pomagam,« je rekla glasneje kot po navadi. Potem mi je

naravnala še nogavici, ki sta bili zgrbančeni in obviti okoli pete.

»Jejej, kakšni so danes ti otroci,« je mrmrala v brado, misleč, da je ne slišim, pa sem

jo, le mar mi ni bilo za to, kar je govorila, kajti v ustih se mi je še zmeraj valjal ogaben

okus po kislem, ki ga nisem mogla sprati niti z vodo, v katero sem vrgla košček mila, ki

sem ga našla zraven umivalnika.

»Kaj si pa ušpičila?« jo je nazadnje premagala radovednost.

Začudeno sem jo pogledala in zmajala z glavo.

»Ne vem,« sem tiho zamrmrala.

»Ja, saj, taki ste otroci. Nikoli nič ne veste. Tudi takrat ne, ko razbijete kakšno šipo ali

polomite veje v parku pred šolo.«

Medtem ko si je natikala rokavice, se je še naprej kregala, verjetno že iz navade, saj ni

bila slaba ženska, še zdaleč ne. To smo vedeli vsi, ne samo jaz.

»A boš že zlezla na prtljažnik ali ne? Nimam časa, da bi te čakala do sodnega dne,« je

zarobantila, ker sem še zmeraj mencala pred njo, ne vedoč, kaj bi.

Preko obraza mi je hušknil smehljal, kajti strašno rada sem se vozila na kolesu. Stric

Marko me je velikokrat peljal s svojo vespo, da mi je zavidala cela vas. Še celo Nace, ki

je imel zmeraj vsega dovolj, česar si je poželel, je nevoščljivo vihal nos, ko me je videl.

Zakaj si pa bruhala?« me spet vpraša Ivanka.

Drzno je vozila po makadamski poti, ki se je vila od mostu proti naselju, kjer sem

stanovala. Sem in tja naju je zaneslo, a je mimogrede spretno ujela ravnotežje, da se

nisva prevrnili.

»Učiteljica za slovenščino grozno smrdi,« sem zakričala, ker sem se bala, da me ne bo

slišala.

»Hehehe, pa res, to vemo vsi,« se je namuznila.

»Pa si ji to povedala?«

»Ne, nisem. Saj se ne upam …«

Za prvimi drevesi se je že videla naša hiša. Na oknu je bilo polno bršlink in tudi vrtnice,

ki so cvetele zraven skalnjaka, so bile najlepše daleč naokoli. Moja mama je znala

z rožami in na to je bila zelo ponosna.

»Teta Ivanka, a boš povedala mami, kaj se je zgodilo?« sem spet zakričala, tokrat bolj

moledujoče kot prej. Kolo se je sunkovito ustavilo.

141

BLOGOZIJA 2

»Zakaj pa ji ne bi povedala, križana gora?!« je presenečeno vzkliknila Ivanka in si popravila

ruto, ki ji je zdrsnila za vrat.

V očeh so se mi začele nabirati solze. Nervozno sem mečkala rokav jope med prsti in

glasno vlekla smrkelj.

»Mama bo spet strašno jezna,« sem nemočno zajecljala.

Ivanka me je trdno prijela za roko in me vlekla za seboj še tistih nekaj korakov, ki so

naju ločili od vhodnih vrat.

»Poldka, si doma?« je zaklicala, ko je stopila v vežo, ki je bila temačna in tiha. Po

stopnicah so bili v vrsto zloženi čevlji in na omari je stala vaza z narezanim cvetjem z

vrta.

Nihče ni se ni oglasil. Ivanka je še nekaj trenutkov počakala, potem pa je le stopila

naprej, vse do vrat, ki so vodile v kuhinjo.

»Oh, kako sem se vaju prestrašila!« je vzkliknila mama, ki je sedela za mizo in luščila

fižol. Najprej me sploh ni opazila, kajti uspešno sem se skrivala za Ivankinim hrbtom.

Šele potem, ko je vstala, da bi obiskovalki skuhala kavo, me je zagledala.

»Ti, nemarnica, kaj si pa spet ušpičila? Mar ne vidiš, koliko je že ura, ti se pa potepaš?!«

V navalu nenadne jeze je že dvignila roko, da bi mi eno primazala okoli ušes, a jo je

Ivankin mirni glas ustavil sredi kretnje.

»Daj mir, Polda, saj ne veš, kaj se je zgodilo ...«

»Nič je ne zagovarjaj. Seveda vem. Potepala se je, kaj pa drugega. Počela je to, kar zna.

O, ko bi ti vedela, koliko skrbi mi povzroča ta nehvaležni otrok,« je zatarnala mama in

v oči so ji stopile solze.

»Pazi se, ko pride ata domov, ti bo že posvetil,« se je mama še enkrat obrnila k meni,

preden je nalila kavo v skodelici.

»Lahko si hvaležna usodi, da imaš pridne otroke,« je še naprej razpredala mama med

globokimi vzdihi.

»Ko bi bila naša Nataša vsaj za kakšno rabo, bi lahko šla v službo, tako pa …«

»Saj je še otrok, Polda. Niti deset let še nima …«

»Vseeno. Nenehno čepi med knjigami, nobenega dela se ne pritakne. Pa ko bi vsaj v

šoli imela same petice. Še tega ne. Povem ti, takšnega nehvaležnega otroka si res nisem

zaslužila …«

Ivanka je molče srebala kavo. Stala sem pri vratih in v želodcu mi je pošteno krulilo.

Na pultu sem opazila vrečko s kruhom, toda nisem si upala stegniti roke in si odrezati

kosa.

»Ko bom velika, bom vsak dan kupila deset krofov, pa žemlje in preste ter vse pojedla,«

sem na tihem kovala lepšo prihodnost.

Končno se je Ivanka dvignila izza mize. Prijazno se mi je nasmehnila, me pobožala po

142


laseh in rekla: »Pa se še kdaj oglasi pri meni. Nekaj grozdja je še ostalo na brajdi.«

Globoko sem zardela. Vsa kri mi je planila v lica, a sem vseeno zbrala toliko moči, da

sem prikimala.

»Videla me je, ko sem ga kradla, pa ni nikoli nič rekla …«

Bilo me je pošteno sram.

»Ti pa klečat,« je mama spet postala glasna.

Njene besede so se kot ostri noži zasajali v hrbet.

»Niisem bilaaa jjjjaz krivaaa,« sem zajecljala v še zadnjem poskusu, da bom prišla vsaj

do krožnika mlečnega riža, ki se je kuhal na štedilniku.

»A zdaj boš pa še jezikala?!« se je razhudila in zamahnila.

Udarec me sploh ni zabolel, saj sem jih bila vajena. Proseče sem dvignila pogled, želela

sem ji reči, naj me posluša, da ji razložim, kako je bilo.

Toda mama je že sedela ob fižolu in hitela z delom. Zame se ni več zmenila.

»Toliko dela imam, pa se moram ukvarjati še s teboj, pa z Ivanko. Pa kavo sem ji

morala skuhati. Meni se bo zmešalo od vsega hudega. In vse zaradi tega prekletega

pamža, ki ne zna drugega, kot da se potepa …«

»Nisem se potepala, v šoli sem bila …«

Zaprla sem oči in dovolila sanjam, da so se vtihotapile v moje misli. Predstavljala sem

si, da sem dobra vila, ki je rešila Grivarjeve otroke, jih oblekla in dodobra nasitila, da so

se potem veselo prekopicovali po bregovih. Jezila sem se na Franceta Bevka, ker se mi

je zdelo, da je bil preveč krivičen do ubogih otrok. Lahko bi jim pričaral veliko lepega,

pa jim nalašč ni, ali kaj.

Nenadoma sem začela mencati, tiščalo me je lulat, pa nisem vedela, ali mi bo mama

dovolila iti ali ne.

»Pojdi, ampak potem pa tako nazaj. Si me razumela?«

Počasi sem vstala, kajti bila sem vsa slabotna, v glavi se mi je vrtelo in malo je manjkalo,

da bi zgrmela na tla, vendar sem se zadnji hip oprijela štedilnika.

Stranišče je bilo oddaljeno le nekaj metrov, toda meni se je zdelo strašno daleč.

V šoli so nas naučili, da moramo tudi po lulanju zmeraj umivati roke. Jaz sem to rada

počela, saj mi je bil duh po milu zelo všeč.

Včasih sem se zato namilila še bolj, kot je bilo potrebno.

Stopila sem na prste, da bi se videla v ogledalo, toda ni mi uspelo. Zanimalo me je, če

so solze pustile kakšne sledi na obrazu. Po navadi sem bila zmeraj zabuhla in zelo grda.

Pod lijakom sem opazila škaf, ki je bil pokrit s ponjavo.

»Kar nanj stopim,« sem si rekla.

V tistem trenutku pa ponjava zdrsne na tla in vsa zaprepadena buljim v kri, polno je je

bilo, vmes pa so plavali vložki. Bili so kot crknjene ribe, s trebuhi, obrnjenimi navzgor,

143

BLOGOZIJA 2

pogled na kri je bil grozljiv, spet mi je postalo slabo, trdno sem se oprijela umivalnika,

da ne bi zdrsnila na tla, in potem sem, v paničnem strahu, začela kričati na pomoč:

»Mama, mama, pridi, nekdo je izgubil veliko krvi, našla sem jo, tukaj je, v škafu, mama,

pridi, lepo te prosim.«

V trenutku se je prikazala na vratih, a škafa niti pogledala ni.

Zrla mi je v oči, ne vem, a se mi je zdelo ali kaj, toda v njenem pogledu je bilo za hip

zaznati zadrego, sram in nelagodje.

Potem je rekla: »Jaz sem krvavela. Pa saj ni čudno. Nikoli nisi pridna, pa me zaradi tebe

bog kaznuje, pankrt nemarni.«

144


Milena Miklavčič

Onstran plotu

Dež je škrebljal po strehi, kot bi se mu zmešalo. Vedel sem, da bi moral vstati, splezati

po žlebu in vreči tisto zajebano pločevino na tla. Ampak se mi ni ljubilo. Res se mi

ni. Ždel sem na mestu, še bolj sem se zvil v klopčič in tiho preklinjal, kajti še zmeraj

se mi ni ljubilo riniti pokonci. Kateri bedak pa bi bil tako trapast, da bi se šel prostovoljno

namočit v dež? In to zjutraj, ko je telo še lenobno, mehko, neprezračeno in ko je

krvni tlak najvišji. Tega nisem niti sam verjel, ampak so me zadnjič, pijanega kot trota,

odvlekli k dr. Sedeju. Verjetno je mislil, da sem že crknil, ko se je sklonil nadme in mi

nekje pod vratom tipal pulz. Mogoče sem res že na pol izdihnil, kajti veke so bile težke

in hlače so se mi zoprno lepile ob rit, ker sem se od strahu poscal.

»Nino, a ti veš, da se igraš z življenjem,« je dejal naduto, ko mi je izmeril pritisk in so

se kazalci ustavili pri 220/110.

»Jebeš pritisk, daj mi raje kozarec šnopca, da pridem k sebi,« sem se zadrl nazaj, dodobra

prebujen.

Pa siten in zoprn tudi. Mogoče tudi malo napadalen, kaj vem. Najraje bi ga zagrabil za

vrat in stisnil, da ne bi nikoli več muksnil neumnosti, pesjan dohtarski.

Tiste pičke, zdi se mi, da se piše Kristan, ni bilo niti blizu. To sem si zapomnil. Nekje

od daleč je kričala, da smrdim kot posrana svinja in da se naj najprej očedim, potem

šele mi bo dala injekcijo. Babe! Že stokrat sem rekel, da so vse prasice dobre edino za

pofukat, res ne vem, kateri tepec jih je šel oblačit v modre halje, da potem komandirajo

celemu zdravstvenemu domu. Ja, tudi dedci so pičke, ker ne znajo udariti po mizi in ne

naženejo te babje golazni tja, kjer jim je mesto. Za šporgert sodijo, kam drugam!

Ampak dohtarju ni bilo mar za moje momljanje, ukazal je Sandiju in Borutu, naj me

odvlečeta domov, da sem že prišel k sebi, ampak ta dva tepca sta kar stala in buljila v tri

krasne. Niti premaknila se nista, kretena.

»Saj ne veva, kam,« je čez čas zajecljal Borut.

»Karmen ga je že prejšnji teden nagnala od hiše … kam potem …?«

Dohtar je skomignil z rameni: »Ne sprašujta mene, saj nisem socialna služba. Odložita

ga v prvem kozolcu, jaz pa bom uredil ostalo.«

In sta me res. Ampak to bosta še drago plačala. Kaj, za vraga, jima je padlo na pamet,

145

BLOGOZIJA 2

da me pustita ravno v tistem, ki je bil prekrit s pločevino? Da ne morem spati. Da me

tapkanje dežja dela blaznega. Da se mi vse, že stokrat preklete misli, tihotapijo v glavo

in me dražijo in mučijo kot starega cigana, če nima litra šnopca v roki. Pizde, vsi so

pizde, to sem že stokrat dejal, pa mi nihče ni verjel.

Bil sem žejen. Grozno žejen. Roko bi si odsekal za dolg požirek rakije, viljamovke ali

navadnega šnopca. Pa nisem imel pri sebi ničesar. Še denarja ne. Pri Udomačenem orlu

pa sem bil dolžan že nešteto zapitkov.

Zmeraj, ko sem se usedel za šank, sem Karmen obljubil, da ji bom plačal jutri. In ona

mi je verjela. Seveda, malo je bila nora name, nihče drug je ni maral, rekli so, da ima

hepatitis C, ampak meni je bilo vseeno, kam sem ga namočil, da sem ga le. Malo je

cvilila, ker jo je menda bolelo, toda bila je sama kriva, ker se je pozabila namazati z

otroškim oljem. To finto poznam še iz vojske. Služil sem v Vojvodini in vsa karavla je

hodila fukat k stari Mežićki. Bila je grda kot škilasti tiger, ampak daleč naokoli ni bilo

druge babe. Zmeraj, ko me je zagledala na vratih, se je kar sama ulegla na star zdrapan

kavč, izpod police je potegnila flaškon sončničnega olja, si spodrecala krilo in si ga ulila

med noge. In potem sem jo lahko natepaval kolikor dolgo mi je pasalo. Ona se je samo

hihitala, menda jo je žgečkalo, prasico staro, vendar meni je bilo všeč, navadil sem se

nanjo, luknja je luknja, naj bo že kakršna koli, samo da je.

Počasi sem izpod pruštofa, s katerim sem bil ogrnjen, stegnil roko. Tresel sem se, kot bi

imel Parkinsonovo. Hudič frdamani. Te preklete veke so bile težke kot kamni spodaj

ob Sori. Tipal sem okoli sebe in nenadoma sem pod prsti začutil nekaj okroglega.

Previdno sem pošlatal z vseh strani, menda je bila steklenica, prijazna, gladka, vabljiva,

zelo seksi in zelo okrogla.

»Take imam rad,« sem se drobno nasmehnil, ali vsaj zdelo se mi je tako. Pred očmi so

mi zaplesali dolgi klokajoči požirki, madona, ne le eden, kar deset, petdeset bi jih lahko

bilo. Nenazadnje steklenica niti ni bilo tako majhna. Počasi sem iztegnil noge, vse me

je bolelo, kot bi me nekdo pregarbal kot psa. Prstov na nogah sploh nisem čutil, kar se

mi je zdelo nenavadno, konec koncev smo bili že sredi junija in že zdavnaj je nehalo

zmrzovati. Poskušal sem se jih dotakniti, a ni šlo. Bili so predaleč, veliko predaleč.

Potem sem zaduhal tudi smrad. Za spoznanje sem nagnil glavo, da bi bolje povohal,

toda smrdelo je nekje čisto blizu, tik pod mojo ritjo, kje pa drugje. Toda bilo mi je

vseeno, se bom že umil, ko pride pome Karmen. Tista kuzla iz bifeja pri Udomačenem

orlu.

Povsem sem že pozabil, da me je oni dan vrgla na cesto, kjer me je njen novi porivač še

trikrat brcnil.

»Še žal ji bo, vem. Po kolenih se bo priplazila za menoj, ampak je ne bom niti pogledal.

Pljunil bom vanjo, da se ji bo zeleno pocedilo po obrazu.«

146


Nenadoma se je zgodil čudež, prisežem, da ni bilo drugega. Uspelo mi je, da sem se

prevalil na trebuh, in zdaj sem lahko steklenico pridrsal bliže ustom. Hudič, sploh ni

šlo zlahka. Od kdaj so te preklete steklenice tako težke?!

Zamašek je bil le na pol privit. Kar samo se mi je smejalo. To bo požrtija, me je

prešinilo, medtem ko so prsti vročično iskali pot do tekočine, ki je vabila v notranjosti.

»Mogoče bi žloknil le požirek, toliko da pridem k sebi,« sem si rekel neodločno in

cincavo ter si z rokavom obrisal slino, ki mi je polzela iz ust.

»Drugi in tretji požirek si bom prišparal za kosilo, hehehe.«

Za trenutek sem se ulegel nazaj. Odvijanje zamaška me je pošteno utrudilo. Kadar sem

bil tak kot usrana cunja, sem vedel, da sem preveč trezen. In to mi ni bilo všeč. Sovražil

sem svet, če se ni vsaj malo vrtel okoli moje glave.

Dež je še zmeraj škrebljal po pločevini in mi kravžljal živce.

»Jutri se bom pritožil na občini. Naravnost k županu bom šel in mu zabrusil v fris, da

je en pezde, ker njegovi občani nimajo denarja za opeko.«

Končno mi je le uspelo. Rešil sem se tega prekletega zamaška. Hotel sem ga zalučati

ob steno, a mi nekako ni uspelo. Nebogljeno mi je zdrsel iz rok in obležal kraj mene.

»Kar bodi tam, saj te ne potrebujem več,« sem zamomljal.

Bil sem srečen. Resnično srečen.

Solze so mi napolnile oči in počasi stekle po licu. Nisem jih obrisal, saj ni bilo vredno.

»Kar naj tečejo, hudič frdamani. Mar se človek ne sme veseliti, če mu končno uspe priti

do poštenega zajtrka?!«

Steklenica je bila težka kot stot. Malo sem se že bal, da mi je ne bo uspelo dvigniti do

ust.

Ampak …saj nisem neumen. Še nikoli nisem bil. To je rekla že učiteljica v šoli, ko

je brala moje pesmi. Žal pa oče ni delil njenega mnenja. Ko je slišal, da pišem neka

poetična skorpucala, me je nagonil kot psa. Potem je budno pazil name, da se mu ne bi

skvaril in izneveril. Raje vidim, da se ga do mrtvega zapije, kot da bi mi delal sramoto,

je dejal, ko so me prvič pripeljali iz gostilne v neki polomljeni karjoli.

Leva roka se mi je tresla malo manj kot desna. Hvaležen sem ji bil za to. Bilo me je na

smrt strah, da se mi steklenica izmuzne iz rok. To bi bila nesreča vseh nesreč. Svetovna

katastrofa. Tretja svetovna vojna.

Oblizoval sem si ustnice v nestrpnem pričakovanju.

Omamno je dišalo, prisežem.

Cel breg šmarnic je v primerjavi s tistim, kar je prihajalo iz steklenice, en navaden kup

govna.

Počasi sem se z ustnicami dotaknil roba. Škrebljanje dežja se je kar naenkrat slišalo kot

najslajša pesem, recimo tista Slakova V dolini tihi.

147

BLOGOZIJA 2

Še malo ... samo še malo jo nagnem, flaško ljubljeno …

Pot mi je tekel po čelu, tako sem se matral. Roka me je bolela kot hudič, cuzal sem in

cuzal, toda v flaši ni bilo drugega kot zrak in malo nagravžne usedline, ki je komaj kaj

dišala po šnopcu.

Flaša mi je zdrsnila na tla, niti razbila se ni, jaz pa sem padel na komolce, z vso težo, da

je zoprno zahreščalo, potem pa sem zajokal kot otrok. Tulil sem na ves glas, tako blizu

sem bil raju, a mi je nekdo zaprl vrata tik pred nosom.

»Ubil ga bom, kdor mi je to storil«, sem ječal in smrkal.

Dosti pozneje so mi povedali, da sem imel srečo. Zdi se mi, da čez kakšen teden, ko so

me našli blodečega po daljnih svetovih prividov s tisočerimi steklenicami opojne Baćke

travarice v razbeljeni in izsušeni glavi.

»Stari Justa je na skednju po pomoti pustil steklenico s podganjim strupom, ki ga je

namočil v žganje,« so mi rekli.

»Še dobro, da nisem crknil,« sem odvrnil brezbrižno in pomežiknil Karmen, ki se je z

obilnimi joški naslanjala na pult.

148


Maja Čehovin

Fabolous Red ali Zgodbica iz drobca nekih sanj

Še nikoli nisem opazila, da so mestne ulice popokale od vsakdanjega bremena. Revice

so ranjene, mi pa neusmiljeno korakamo dalje, jim s petkami in težkimi podplati zadajamo

vedno globje podplutbe. Postajajo kot krogi v lubju, od nežne rdečine na robu,

preko vijolične v modro do osrednje črnine. Med razmišljanjem me zaslepi močna

svetloba. Zveličana obrnem glavo in začutim topo bolečino.

»Kje je spet ta prekleta šminka,« zakričim navsezgodaj. Tomaž skomigne z glavo in

odkoraka v sobo. Pozna me. To so trenutki, ko se je bolje postaviti v nevtralen položaj

in molčati. Taka stvar mi pač zasirje cel dan. Vse, kar sledi, po nobeni opredelitvi ne

bi moglo biti bolj narobe. Z nekoliko ovelim zadahom, posledici primerno praznega

želodca, na katerega sem zlila svoje tri deci kave in vse skupaj zamešala z dvema

čudežnima dimnima paličicama, se odpravim proti drogeriji.

Brez te preklete rdeče, lično vpite v šobe, se počutim kot naga. V zraku je čutiti minulo

noč padlo polno luno. Tako hitim, da se ne utegnem ozreti naokoli, a me preveva

občutek, da svet danes leti za prestavo počasneje. Vstopim v zanikrno zasebno drogerijo,

ki je priročno locirana pod blokom. Dior fabolous red prosim? Prodajalka me

debelo pogleda. Želite, ponovi. »Želim, da je danes vsaj nekdo do mene razumevajoč

in mi ustreže v tem, kar ga prosim. Poglejte, gospa, ne zdi se mi pretežko. Bom ponovila:

R-a-d-a b-i D-i-o-r-j-e-v-o f-a-b-u-l-o-u-s r-e-d š-m-i-n-k-o. Ste razumeli?«

zaključim z učiteljskim tonom. Ona pa kar bulji.

»Poslušajte, gospa, se vam zdim kot velik pikčast stvor, ki se je pojavil pred vami kot

strela z jasnega? Halo? Zemlja kliče,« sem še naprej zoprna. Njen pogled je vedno bolj

nezaupljiv. Počutim se, kot da bi prišla oropat banko in ne zgolj po neko prekleto drago

kemijo. Edino stvar, ki mi še lahko vlije samozavest. Končno spregovori: »Poslušajte,

gospa. Najino srečanje ni naključno, pravzaprav so vas napovedali.« »Napovedali?

Kdo pa?« vprašam malce nejevoljna. »Tisti iz varnostne službe …od zgoraj,« zašepeta.

»Naročili so mi, naj vas na noben način ne postrežem. Med nama rečeno, mislila sem,

da gre zgolj za neslano šalo. Očitno pa ni tako,« je še vedno zamišljena. V moji glavi

vre … prekleto, še neka tretjerazredna prodajalka me zajebava, pomislim.

Nakar me nagovori: »Gospa, berete časopise?« »Hm, no … ja, moram priznati, da

149

BLOGOZIJA 2

sem trenutno prezaposlena, hmmm, saj veste, služba, pa fant, zaslužen počitek in to

… no, saj včasih pa jih … no, bolj ne, ampak kaj za vraga ima to zveze z mojo rdečo

šminko,« se začudim. Prodajalka prebledi, na obrazu se ji izrišejo kaplje živčnega znoja,

v njenih očeh se jasne kot strele v noči izrišejo krvavo rdeče kapilare – »Takoj zginite

ven iz moje drogerije, da vas ne vidim v radiu 100 metrov, če ne pokličem ta plave!

VEEEEN!« zagromi.

Skorajda odnese me iz trgovine, stvari želim priti do dna, zato se poženem v akcijo

za prvo trafiko, da si končno razsvetlim svoj zaslepljeni um. Ko prispem, ugotovim,

da belega kontejnerja ni več tam, kjer sem pomnila, da bi moral biti. Očitno že

dolgo nisem šla po tovrstnih nakupih. Morda celih pet let. Kaj tako strašnega pa se je

vendarle moglo zgoditi v vsem tem času. Za hip obstanem in se ozrem okoli sebe. V

našem vselej dobro založenem podhodu so odprte zgolj drogerija … no, če pogledam

bolje, še ta ne več … kemična čistilnica in trgovina z blagom na metre. Market je zaprt

zaradi prenove že pol leta, na zaprašenih vratih pa je še vedno suvereno zalepljen napis

Trgovino ponovno odpiramo 3. maja. Danes smo 15. avgusta.

Mimo mene se sprehodi moški srednjih let, ki na ramenih nosi, morda triletnega,

otročaja. »Oči, zakaj tisti gospe gorijo prsti,« vpraša. »Timi, nikar ne glej tja, pomisli,

da je to čarovnica iz pravljice, ki se ti je prikazala sredi dneva. Lepo usmeri pogled

naprej, kmalu bova doma,« ga modro miri nekoliko zdolgočaseni oče v uradniški

opravi. »Ampak oči, saj je vendar tisto, kar vidim, resnično,« je nezaupljiv. »Mali moj,

ne vedno, ne vedno …« še pripomni in pospeši korak. Zdrznem se in takoj pogledam

svoje roke. Čista eleganca s popolno manikuro, nikjer nobenih sledov ognja. Iz daljave

slišim. »Oči, a si vidu. Teta je pogledala v prste in zatulila kot naš Reks … a si vidu …

mogoče jo boli,« sočutno pripomni otročaj. »Mali,« se razhudi oči, »rekel sem ti, da je

ne glej. Ne oziraj se, če ne te bo teta ukradla.«

Odlično. Še kradljivka neželenih pankrtov bom postala. Prav mu bodi »očiju«, kaj pa

rojeva otroke v ta ničvreden svet, kjer še rdeče šminke ne moreš kupiti. Nebo je danes

električno modro. Kot bi celotni svod prekrili z gromozansko barvno lečo. In oblaki ...

odeli so se v čudno florescentno rumenino. Tako najbrž vidijo tisti, ki eksperimentirajo

s plesnimi drogami, pametujem sama pri sebi. Danes imam očitno misijo. V službo

ne bom šla. Naj zdržijo brez mene, jaz sem odločena, da najdem to svojo sočno, rdečo

zaupnico. Za vsako ceno!

Hodim proti mestu. Nikjer ni nikogar, kljub temu da je ura že krepko čez osem in

prometni zamaški za ta čas dneva niso nobena redkost. Na Zeljčevi naletim na čuden

prizor. Pritlikavo gospodično v črno-rdeči španski krinolini si podajata dva gospoda s

francoskima čepicama in hlačami na naramnice, prav neokusno zarezanimi v sredico

mednožja. »Hopa, hopa,« zaslišim. Norost … morda približek natezalnici, pomislim.

150


»Hopa, hopa, pa boš velika, hopa, hopa, lepa boš kot slika, hopa, hopa, zrasti še malo,

hopa, hopa, bo veselo ogledalo,« sta skorajda sikala, medtem ko sta jo vlekla sem in tja,

kot bi bila gumijasta.

Opazili so me in prasnili v smeh. Poglej jo, spet tista z gorečimi prsti. »Še vedno nisi

našla šminke, hahaha,« so nesramni. »Nikoli je ne bo našla«, je nekam mimo pokomentirala

pritlikavka, »poglej jo vendar, kakšna je.« Obrnila se je k meni: »Ljubica,

kako si boš pa krasila te svoje božanske šobe z rdečino? Ogenj ti bo v trenutku zajel

obraz. Samoiznakazila se boš. Daj nehaj že enkrat tavat po mestnih ulicah kot kak

otročaj in se sprijazni z usodo. Ogenj so ti namenili v roke in ne v usta.« »Hahahahaha

… hahaha … hopa, hopa, zrasti še malo, hopa, hopa, bo veselo ogledalo …« je odmevalo

v ozadju, ko sem zmedena krenila proti Centralnem trgu.

S trgovinami je bilo tu še slabše. Kar na jok mi je šlo, ko sem se sprehajala po znameniti

Nakupovalnici in gledala izložbe najljubših trgovin s kozmetiko. Kaj pa če bi kar

udrla, pomislim. Nihče me ne bo opazil, očitno je danes praznik in so vsi doma, jaz pa

sem zaradi te preobsedenosti z rutino na to pozabila. Morda je imela trgovka prav, več

bi morala brati. Ne preostane mi drugega, kot da grem v akcijo.

V La carini imajo zagotovo mojo najdražjo. Tam imajo celoten Diorjev aranžma.

Morda trajno odtujim še kakšno kremo proti gubicam. Adrenalin mi napolni žile,

začnem se divje zaganjati v steklo. Prvič: Sunkovit odriv, hladen, boleč stik in odboj,

direktno na ta zadnjo. Še enkrat, z ramo v prvi bojni liniji. Hooooruk in … nič. Ok,

torej z nogo … aua, še enkrat, auuuu, prekleto … začnem brcati in hkrati besno tolči s

pestmi po neprebojnem steklu.

Gospodična draga, imate morda kakšno težavo, se mi zasmeji brkati starec. Vas v šoli

niso naučili, da mora ogenj dosegati določeno temperaturo, da lahko stali steklo. S tem

vašim božanjem ne boste ničesar dosegli. Pamet je močnejša kot žamet, saj veste, kako

pravimo mi iz stare šole.

Še en pametnjakovič. Kaj za vraga se dogaja, me zaskrbi. Tu vlada popolna anarhija. Že

vem, že vem. Moj dragi me je imel polno glavo in je na eni od tistih privatnih televizij

naročil poseben skeč, kjer zate pripravijo individualni scenarij, te usmerijo v fiktivni

svet in tam se ti potem dogajajo najbolj nore zadeve. Sesedla sem se na tla, z zmagoslavjem,

da so se mi misli razkadile in lahko grem zdaj končno domov. Ko mi seveda

blagovolijo razkriti, da so me, po domače povedano, nategnili. »Naj bo te more že enkrat

konec,« zakričim in sekundo za tem prasnem v histerični smeh. Starec skomigne

z rameni in reče: »Še ena se je izgubila, kakšna škoda. Punca, ogenj si imela,« so bile

njegove zadnje besede.

Zagotovo predolgo sem čepela z glavo varno med koleni in čakala, da me nekdo

151

BLOGOZIJA 2

vendarle prebudi iz te more. Nekaj se je spremenilo. Moje ustnice so vedno bolj blede,

izgubljajo še tisto malo naravne lepote. Občutek imam, da se bodo izsušile. Se spremenile

v male, tanke pincetke, ki niso nikoli znale dobro poljubljati, težko ljubiti.

Mimo je priletel ognjen metulj, zmajevskih dimenzij. Pomahala sem mu in se nasmehnila,

najbrž prvič iskreno danes. Sekundo za tem sem se zavedla, da nekaj ni v

redu. Po tem svetu namreč ne letijo glomazne žuželke z zažganimi krili. Varna sem se

počutila, ko sem ga gledala, kako je tonil v zeleno ozadje grajskega hribčka. Koprnim

za znakom, bledo senco zunaj moje orbite, se mi je v glavi utrnil znani verz. Ne vem,

od kod. Pot pod noge, gospodična. Drugače bo od fabulouse red ostala le še kri v

prahu. Čudne misli me prevevajo. Na poti sem že dvesto let, nisem se izgubila in tudi

ne našla tistega, kar sem iskala. Prsti na rokah me pečejo, vedno bolj.

Vse skupaj se je odvilo zelo na hitro. Teči sem začela navkreber, bolečina pa se je počasi

spreminjala v slast. Voham poparjeno meso, čutim, kako se mi talijo blazinice in moja

oseba izgublja verodostojnost. Glasba je v zraku. Telo se osvobodi okovov. V daljavi

zaslišim Franka, kako me nagovarja, naj vendar z njim zaplešem v dežju. Popolnoma se

sprostim, zaprem očke in si zamislim, da stojim na ogromnem odru iz češnjevega lesa,

ki ga krasijo zlatkaste žametne zavese.

Kaj neki je pisalo v teh časopisih, se vprašam. Mar ni to stanje mejne norosti nekaj, kar

presega vso resnico tega sveta, si prigovarjam. Naga sem. Moje male joškice poplesujejo

v valovih. Roke iztegnem vstran, pod kotom natančno. Prste osvobodim pesti, enega za

drugim, zelo graciozno. Takrat se končno ozrem v ogledalo. Moji roki sta postali ognjeni

pahljači. Na vsaki blazinici je kres, ki ne bo nikoli ugasnil. Na belini telesa se rišejo

sence dima. Bobni, od znotraj. Počutim se kot priležnica, ki nudi užitke in ob tem

vsakemu zažge oči. Da bi ga zaščitila pred vsem tem, kar sem videla, a zgolj začasno. V

slepoto, ki nudi prehod skozi tunel, na koncu katerega najdeš nov par oči, ki so varne

pred sivo mreno. Elegantna sem in strastna. »Tudi brez šminke,« me prešine. Končno

dojamem. Našla sem ogenj, z njim si namažem ustne, trajno.

»Gru-gru, gru-gru,« momljam. »Krvavo rdečo hočem za ustnice, prosim. Takoj. Saj

veste, katero številko. Kri. Krvavo sem rekla, ja,« zaslišim svoj glas iz neke druge sobe.

»Pija, Pija … o čem pa vendar govori?« Ta glas mi je znan ... je to … je to … kako že,

no … joj … T … T … Tom … »Pija, ja, ja, Tomaž … ja … jaz sem tu … eeejjj … me

slišiš?« vpraša. Pa je ja butast. Kje pa sem, če ne tu, samo oči ne morem odpreti, in

zataknila sem nekje, do te mere, da dejansko ne uspem izustiti ene same besede, čeprav

se mi zdi, da skozi nekaj otresam. Sem pa definitivno nekje tu. Pri mojem ognjenem

metulju.

»Pravijo, da jo je zadelo z jasnega, najbrž meteorit. Direktno v usta,« slišim neznan

glas. Pravijo, pravijo, kaj vse danes pravijo. Zgleda, da sem zaspala na asfaltu in se pre-

152


lila v eno tistih tisočerih rež, sklenem. Zdaj že vem – v časopisu so napovedali meteoritni

dež, jaz pa, kot ponavadi, tavam okoli brez dežnika!

153

BLOGOZIJA 2

irenna

Janko & Metka

Veš, brat, nikoli ne smeš pozabiti. Poslušaj zdaj pozorno, mogoče nekoč ne boš imel

časa razmišljati, zato moraš takrat to že vedeti. Nikoli, nikoli ne smeš pozabiti, da

Janko ne sme v nobenem primeru ubiti čarovnice, da bi rešil Metko. Nikoli. Skupaj

morata zbežati. Nihče nikogar ne ubije. Zapomni si to. Brez nožev, brez sekir, brez

pištol, pušk, uspavalnih tablet, ničesar takega, kar lahko ubije sploh.

Torej. Ko se boš v sili odločal med bojem in begom, izberi beg. Primi Metko trdno za

roko in zbežita v gozd. Tam se bosta že nekako skrila, mogoče malo izgubila, vendar je

to prav. Vse bo v redu in živela bosta srečno do konca svojih dni. Zapomni si to, sicer

se bo vajin konec obrnil v živo prekletstvo. Polno bo zmajev in pošasti, gozd se bo razblinil,

ostal bo človek brez glave in ti brez Metke, zaprt v zapor. Bolje, da ne veš, kaj je

to zapor. Čeprav javno mnenje vedno govori o njem, se javno mnenje bržkone še nikoli

ni razgledalo po njem.

Zato pa ti, brat, nikoli ne pozabi. Med bojem in begom izberi beg, ker je boj preveč

tvegan, da bi se splačalo. Izberi beg, ker te nihče ne bo pohvalil, da si hotel rešiti svojo

sestro. Ker bi moral svoj boj upravičiti kot obrambo pred neposredno smrtjo, da bi ti

to sploh odpustili. Ker boš samo še en morilec kriv naklepnega umora, kar je hudo,

hudo narobe. To je smrtni greh, in če to narediš, se boš lahko samo še zahvalil tistim, ki

javnega mnenja ne upoštevajo vedno in so smrtno kazen ukinili.

Torej, pomni, ko mi bo hudobni duh stregel po življenju, ko me bo silil v grde, grde

reči, ko bom preživljala pekel na zemlji zaradi živali, ki umre tako hitro kot midva,

vendar bom sama brez moči, da bi se rešila, je ne ubij, temveč bodi pameten in jo

spravi v živalski vrt. Ta žival bo namreč človek s svojimi pravicami. In tvoja svoboda se

z njegovo svobodo konča.

Bodi pameten, brat, ker drugi ne bodo. Pomoči ne boš imel. Policija, sodstvo, socialno

delo ali kaj podobnega imajo preveč dela, zato se nanje ne zanašaj. Kajti stvari so veliko

154


preveč zapletene, da bi kdo lahko ukrepal, tudi če bi našli čas. Zato ti polagam na srce,

pridno se uči in študiraj, to je dobra naložba za prihodnost. Uči se, postani pametnejši

od učiteljev. Sproščaj svojo agresijo v fitnesu ali v ringu ali kjer koli, kjer se to sme, pa

tudi če postaneš varnostnik, čigar pravica je organiziran kriminal, da boš le v ključnih

trenutkih za naju ostal miren in zbran in bodo tvoji možgani hitrejši od ostalih nevronov

v tvojem telesu. Potem bo vse v redu.

Potem bova zvezdi tv-večerov, ko bodo na Trenjih, na Vročem stolu, v Tedniku, Bedniku,

v vseh možnih oblikah in skropucalih poročil, ali še kje drugje, odgovorni govorili

o tem, kakšne so pristojnosti in kakšne niso, kako je naša država pravna ali socialna

ali oboje ali nič, kako dobro je poskrbljeno za naravno selekcijo in kakšno plačo ima

kdo od pristojnih in kakšno bi moral imeti, da bi poskus države upravičil pojem, po

katerem se poimenuje. Smejala se bova blišču živalskega vrta in preučevala iztrebke

posameznih živalskih vrst.

Medtem pa mirno živela, ker se bo Trobec, ki bi ga javno mnenje mučilo do smrti, že

sam ubil in bo njegov cimer zbežal iz zapora domov, pa ga bo javno mnenje posadilo

nazaj za zapahe, ker je po definiciji morilec, čeprav tudi ena samcata soseda v najinem

bloku ne bo trepetala zaradi njegovega pobega, nama pa se bo milo storilo in bova

preklopila na nek drug kanal, kjer se bo javno mnenje odločilo kastrirati Josefa Fritzla,

in potem še na drug program, kjer bodo predvajali intervju s kanibalom, ki je svojemu

dragemu odrezal penis in ga pustil izkrvaveti, nakar ga je na kose narezanega spravil

v zamrzovalniku ter ga v naslednjih mesecih pojedel, saj si je to sam želel bolj kot vse

drugo na svetu, on pa mu je pri tem pač pomagal, ker ni vedel, da je to narobe, in pri

tem še užival, pa ga javno mnenje tako zelo ne bo razumelo, da si tudi prave kazni

zanj ne bo moglo izmisliti, zato bo javno mnenje bržkone preklopilo na nekaj, čemur

pravijo reality show.

Midva pa bova zaprla televizijo in šla na sprehod v gozd, iskat hišo iz sladkarij. In

živela brez čarovnice srečno do konca svojih dni.

155

Blogozija 2: Poezija in proza drugega MMC-jevega literarnega natečaja

Odgovorna oseba: Zvezdan Martič

Uredila in izbrala: Maja Kač

Lektorirala: Alenka Pirc

Oblikoval: Tomaž Drnovšek

Tiskala: Tiskarna Januš

© MMC RTV Slovenija

Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja lastnika avtorskih pravic je prepovedano reproduciranje,

distribuiranje, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v

kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski

obliki.

Ljubljana 2009

1. izdaja

Naklada: 400

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-82

BLOGOZIJA 2 : poezija in proza drugega MMC-jevega literarnega

natečaja / [uredila in izbrala Maja Kač]. - 1. izd. - Ljubljana :

RTV Slovenija, 2009

ISBN 978-961-91202-8-6

1. Kač, Maja, 1980-

244141824

Blogozija 2

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?