Tegi 2022

LITERATURA
Mladost v koronačasu
Le 14 dni, nato do začetka jeseni … in kar naenkrat sta minili dve leti. Toliko časa smo bili obkroženi
z maskami, razkužili, »vrtanju« po nosu z dolgimi paličicami … Priznam, da sem se po ukinitvi
mask počutila ogroženo, »golo« in res je, da sem si kdaj pa kdaj masko nadela prav vesela,
saj mi je prekrila nepopolnosti, ob slabih dneh pa sem lahko čustva zadržala zase. Tako nihče ni
vedel, kaj se skriva podmasko. Menim, da je korončas pustil pečat v družbi in pri posameznikih
samih. Zaradi nove tehnologije smo postali še manj socialni, obkroženi s še več ekrani, kar pa je
zame najbolj moteča stvar, saj ekran ne more biti naš pravi prijatelj.
Neža Zupanič, T2A
Mladost v koronačasu se je zelo hitro spreminjala. Pouk se je pričel izvajati na daljavo, omejeno
je bilo gibanje in vse ostale aktivnosti. Osebno me ni nič veliko prizadelo, razen gyma. S prijatelji
smo se slišali in videli preko računalnika.
Gal Pevec, T2A
V koronačasu smo veliko časa preživeli doma. S prijatelji se nismo družili. Žal se je to zgodilo
ravno v 1. letniku, ko smo se s sošolci še spoznavali. Veliko časa smo preživeli za računalnikom,
tudi družili smo se »online«, kar je precej drugače kot v živo.
Marcel Burger, T2A
Kot mladostnik v koronačasu se nisem počutil osamljeno. Kljub temu da se s prijatelji nismo
videli pol leta, smo se pogovarjali preko socialnih omrežij. Pouk na daljavo je bil mnogo bolj
enostaven in po mojem mnenju tudi bolj učinkovit, kot nekateri pravijo. Skoraj vsak dan smo bili
s prijatelji na klicu, kar me je zelo veselilo. Ko smo se vrnili v šolo, so bili občutki drugačni. Pouk
na daljavo sem ves čas poslušal in spremljal. Za svoje obšolske aktivnosti sem moral skrbeti
sam – treningi so namreč odpadli. Od vsega sem najbolj pogrešal treninge in tekme, na katerih
polne tribune navijajo zate! Če povzamem, je bil koronačas dobra izkušnja.
Ed Baša, T2A
V koronačasu nam je mladost minevala drugače. Prisiljeni smo bili sedeti doma, gledati v računalnik,
nismo se družili. Sčasoma smo se s tem sprijaznili, vendar še vedno čutimo posledice. Ne
družimo se več kot včasih. Ko smo skupaj, gledamo v telefone in se ne znamo več pogovarjati.
Še vedno ne hodimo nikamor, ker tega nismo navajeni in sploh ne vemo, kam bi šli. Naši starši
so hodili v diskoteke, klube, mi pa čas zapravljamo za računalnikom. Marsikateri mladostnik se
je v tem času zaprl vase. Mnogi mladostniki se počutijo osamljeni.
Neja Klepec, T2A
37