Tegi_2019

ferbi123

Glasilo Šolskega centra Novo mesto

Srednja elektro šola in tehniška gimnazija

LETNIK 2019


TEGI, glasilo SEŠTG

junij 2019

Urednice:

mag. Magdalena Udovč, prof.

Darja Marjanović, prof.

Diana Strugar, prof.

Oblikovanje in urejanje:

Jure Smolič, R1b

Pomočnika:

Tit Žibert, R1b

Nejc Žagar, R1b

Tisk: Tiskarna Present

Naklada:

200 izvodov

Izdaja:

Šolski center Novo mesto, SEŠTG

Naslovnica:

Jure Smolič, R1b

Dogodki.........................7

Projekti.........................14

Naši uspešni.................20

Literatura......................32

V tujem jeziku..............44


Za Dogodki uvod

Investiranje v znanje izplača najvišje obresti.

(Benjamin Franklin)

Najpreprostejša razlaga človeka kot razumskega bitja je ta, da je

razum tisti, ki človeka loči od živali. Živali vodijo nagoni, človek pa

je zmožen svoje nagone podrediti razumu. Človek je za Aristotela

pravzaprav bitje logosa, in sicer v dvojnem pomenu te besede. Je

namreč bitje razuma in besede. Razum odkriva resnico, beseda

jo izreka. Vsak del človeka ima svojo nalogo, toda njegova sreča

ne more biti v udejanjenju posamične naloge, temveč človeka kot

celote.

In kaj naj bi bila ta naloga? Po primerjavi človeka in drugih živih

bitij Aristotel sklene, da je človekova naloga razumno duševno

udejstvovanje.

Kaj pa nam prinaša razum? Razum omogoča uvid, presojanje,

sklepanje, prinaša tudi željo po vedeti in znati narediti.

Razum nam torej jasno šepeta, da je za srečno in kvalitetno življenje potrebno znanje/

poznavanje. Če so nam stvari jasne, smo mirni, brez strahu, se počutimo samozavestne.

Znanje oz. vedenje nam omogoča razločevanje med dobrim in slabim, med uspešnim in

pogubnim. Znanje nam da pogum za uresničevanje sanj, znanje nas osvobaja.

Znanje je moč.

Na nas je le, da to prednost pred primati uporabimo kar se da človeško.

Mag. Magdalena Udovč, prof.

Spoštovane dijakinje, spoštovani dijaki!

S ponosom se oziram na minulo šolsko leto 2018/2019, ko ste

se izkazali kot uspešni, inovativni in delavni na številnih področjih.

Tu mislim tako na tekmovanja iz znanja ter športa, kot

tudi na sodelovanje v različnih odmevnih projektih, kot sta npr.

Scidrom in Multimedija, kar našo šolo dela uspešno in prepoznavno.

Eden takšnih je tudi šolsko glasilo Tegi, ki neprekinjeno

izhaja že več kot 20 let. Za vse našteto vam iskreno čestitam

in se vam zahvaljujem za vložen trud.

Na koncu lahko rečem, da sem ponosen tudi kot ravnatelj Srednje elektro šole in tehniške

gimnazije. V tem šolskem letu začenjam že svoj 6. mandat in želim, da bi skupaj še naprej

ustvarjali našo zgodbo o uspehu.

Srečno!

Boris Plut, univ. dipl. inž.,

ravnatelj SEŠTG

2


Dogodki Za uvod

Dr. Matej Forjan, novi direktor Šolskega centra Novo mesto

Konec šolskega leta 2018/2019 ste prevzeli vajeti največje šole v Sloveniji. Kakšni

so občutki?

Kot ravnatelj Višje strokovne šole in zadnji dve leti kot namestnik direktorja sem bil ves

čas del ožjega vodstva Šolskega centra Novo mesto, tako da sem imel kar jasno sliko

o tem, kakšne zadolžitve in naloge me na mestu direktorja čakajo. Funkcijo direktorja

jemljem kot veliko obvezo in odgovornost ne samo do zaposlenih in dijakov, študentov,

staršev in drugih deležnikov šole, ampak do celotnega lokalnega in tudi širšega družbenega

okolja.

Kakšen direktor želite biti?

Ob nastopu mandata sem na konferenci zaposlenih rekel, da želim, da bodo naše skupno

delovanje na Šolskem centru v naslednjih letih opredelile sledeče besede: odgovornost,

komunikacija in zaupanje. Torej kot direktor želim in pričakujem, da bo vsak zaposleni

odgovorno opravljal svoje delo, da bomo med sabo znali odprto in profesionalno komunicirati

ter da si bomo medsebojno zaupali, da se vsak trudi, kar se da najbolje opravljati

svoje delo. Če to dosežemo, smo zmagali. Kar se tiče mene samega, sem že kot učitelj

vedno bil mnenja, da karakter človeka potrjujejo njegova dejanja in ne besede. Zato sem

tudi imel dogovor z dijaki, da lahko delajo vse, kar jaz delam – če telefoniram med uro,

lahko tudi oni, če žvečim med uro, lahko tudi oni in podobno. Moj osnovni moto je, da

nikoli od ljudi ne pričakujem tistega, česar sam ne delam in ne živim in do sebe sem vedno

bistveno bolj zahteven kot do drugih. Odgovorno delo, osredotočenost, pozitiven

pristop k vsaki stvari, empatija, dobri medčloveški odnosi in sposobnost reševanja

težav so glavne lastnosti, na razvoju katerih tudi največ delam.

3


Dogodki Za uvod

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost tehniških poklicev?

Da odgovorim bolj jasno na to vprašanje, se bom vrnil v 16. in 17. stoletje, ko je živel Galileo

Galilei. Galileja namreč imenujemo kar »oče sodobne znanosti«, saj je razvil fizikalno ali

znanstveno metodo, katere osnovna ideja je iskanje majhnega števila osnovnih zakonov,

ki določajo potek naravnih pojavov. To delamo z opazovanjem pojavov, postavljanjem

hipotez in natančnim eksperimentiranjem, s katerim preverjamo postavljene hipoteze. Če

se slednje potrdijo pri veliko različnih eksperimentih, govorimo o naravnih zakonih in na

podlagi teh zakonov lahko napovemo rezultate prihodnjih eksperimentov. Ves tehnološki

napredek, kateremu smo priča od Galilejevih časov naprej, je posledica razumevanja

delovanja narave in aplikacije osnovnih naravnih zakonov – in slednje delajo inženirji s

področja tehnike. Ravno zaradi tega so tehniški poklici med najbolj cenjenimi ter najbolj

plačanimi in bodo to tudi v prihodnje. Pametne zgradbe, napredni gradbeni materiali,

pametni multikomponentni materiali in premazi, internet stvari, avtonomna vozila, robotizacija,

industrija 4.0, umetna inteligenca, fotonika so le ena od tehnoloških področij,

kjer se skrivajo neslutene možnosti razvoja in napredka in brez ustrezno izobraženega

kadra s področja tehnike ta razvoj ne bo možen.

Midve sva sicer dijakinji tehniške gimnazije. Kaj pa mislite o našem programu? Po

nudi dijakom dovolj za uspešen študij?

Menim, da je v času, ko trgu dela primanjkuje visoko izobraženega kadra s področja tehnike

ravno program tehniške gimnazije najbolj aktualen, kajti dijaki tukaj poleg osnovnega

splošnega znanja pridobijo tudi zadosti podlage s strokovnih področij strojništva, gradbeništva,

elektrotehnike ali računalništva, da se lahko učinkovito in hitro vključijo v katerikoli

program s področja tehnike ali naravoslovja v terciarnem izobraževanju. Žal se v javnosti

kot merilo za kvaliteto gimnazij v večini primerov uporabljajo izključno rezultati splošne

mature ter število zlatih maturantov, kar je po mojem mnenju popolnoma zgrešeno. Dejstvo,

da ima neka šola višje število točk na maturi in večje število zlatih maturantov samo

4


Dogodki Za uvod

pomeni, da imajo večje število dijakov, pri katerih je področje odličnosti širše. To pa ne

pomeni, da kaka druga šola nima odličnih dijakov. Seveda jih ima, le da je to področje

odličnosti v povprečju ožje. Pri nas je v glavnem odličnost omejena na področje matematike,

naravoslovja in tehnike, ker so, vsaj po mojih izkušnjah, dijaki na teh predmetnih

področjih preprosto pripravljeni vložiti več dela v učenje. Njihov fokus odličnosti je pač

na teh predmetnih področjih in le redko kateri je pripravljen vložiti enako količino dela pri

vseh predmetih. Analiza rezultatov splošne mature tehniške gimnazije v zadnjih letih pri

matematiki, naravoslovju in tehniki pokaže, da so ti nad slovenskim povprečjem. Glede na

dejstvo, da se največ dijakov naše tehniške gimnazije vpisuje na visoke šole in fakultete,

kjer so to temeljni predmeti in so tam med najboljšimi študenti, je ravno v tem največja

dodana vrednost tehniške gimnazije.

Tudi vi ste bili pred nekaj leti profesor fizike na Srednji elektro šoli in tehniški

gimnaziji. Kakšni so vaši spomini na šolo oz. poučevanje?

Moj spomini na čas, katerega sem preživel kot učitelj na SEŠTG, so lepi. Šele na tej šoli

sem se dokončno naučil, kakšen učitelj želim biti in kako to postati in ohranjati. Ko to pri

sebi razčistiš in način in stil poučevanja prilagodiš svoji osebnosti, je to eden najlepših

poklicev. Kajti nima vsak privilegija biti cele dneve v stiku z mladimi ljudmi in jim pomagati,

da se učijo nove stvari, ter sodelovati pri oblikovanju njihovega pogleda na svet. Učitelj

nikoli ne uči le predmeta, za katerega je usposobljen, ampak z dijaki deli tudi svoje osebne

poglede na svet, svoja prepričanja, svoje ideje, svoje vrednote, način komuniciranja; in

to je nekaj, kar pri dijakih v večini primerov pusti dosti globljo sled kot učna snov. Zato je

vpliv učitelja na to, v kakšne osebnosti se bodo mladi razvili, izjemnega pomena in tudi

velika odgovornost. Meni je bilo to vedno velik izziv in dostikrat srečujem bivše dijakinje

in dijake, ki se najprej pohvalijo, da so bili na visokih šolah in fakultetah med najboljšimi v

fiziki, hkrati pa me ne pozabijo spomniti na vse življenjske modrosti, katere sem jim povedal.

Boljše potrditve, da si svoje delo učitelja dobro opravil, ne moreš dobiti.

5


Dogodki Za uvod

Imate morda za nas kakšen nasvet, npr. kako čim bolje preživeti srednješolska

leta, obenem pa iz sebe graditi pošteno, zadovoljno osebo, konkurenčno na trgu

dela?

Rolling Stonesi v pesmi Wild Horses pojejo »Childhood living is easy to do«, za najstništvo

pa ne bi ravno rekel, da je tako. Po eni strani je bilo to, vsaj pri meni, eno najlepših

obdobij življenja, čas neštetih žurov, stalnega druženja s kolegi, iskanja svojih priložnosti

pri puncah in še mnogih drugih prostočasnih aktivnosti, katerih ne bi zamenjal za noben

denar. Hkrati pa je to tudi stresno obdobje, kajti od najstnikov se kljub dejstvu, da se možgani

še razvijajo in da v tem obdobju še ne moremo govoriti o zrelih osebah, pričakuje

sprejemanje zrelih odločitev. To je namreč čas, v katerem zakoličimo temelje, na katerih

bo počivala naša nadaljnja poklicna kariera. V tem obdobju si gradimo sistem vrednot, po

katerih bomo živeli, razvijamo socialne spretnosti, delovne navade in tako naprej. Mislim,

da je ključnega pomena, da se zavedate, da je vsak lahko na nekem področju odličen in

vsak pri sebi mora to področje najti in ga razvijati ter za njega trdo delati. Talent brez discipline

in trdega dela je kot hobotnica na kotalkah. Veliko je gibanja, vendar nikoli ne veš,

v katero smer jo bo zaneslo. Z disciplino in trdim delom ta pot pelje samo naprej. Hkrati

pa seveda ne smete pozabiti na vse tiste stvari, o katerih sem prej govoril in katere delajo

najstništvo tako lepo. Samo pravo razmerje med opravljanjem šolskih obveznosti in prostočasnimi

aktivnostmi je potrebno najti. Katero pa je pravo razmerje, pa mora ugotoviti

vsak sam.

Najlepša hvala in uspešno delo!

Sara Kek, Kaja Krevs, T2B

6


Dogodki

NATEČAJ SEŠTG 2019

Srednja elektro šola in tehniška gimnazija je tudi v šol. letu 2018/2019 razpisala natečaj,

tokrat s temo »Življenje je lepo«. Letošnja novost je bila, da natečaj ni bil le literarni, ampak

tudi likovni in fotografski.

Odziv je bil neverjeten, saj je svoje prispevke poslalo kar 130 tekmovalcev z različnih dolenjskih

srednjih, pa tudi osnovnih šol.

Že tradicionalno pa smo 6. natečaj zaključili s slovesno prireditvijo ob svetovnem dnevu

knjige, 22. aprila, ko smo nagrajencem vseh kategorij podelili knjižne nagrade in priznanja.

M. Udovč

7


Dogodki

Evropski dan jezikov in nastop Boštjana Gorenca-Pižame

26. in 27. septembra 2018 smo že tradicionalno praznovali evropski dan jezikov. Profesorice

tujih jezikov smo skupaj z dijaki pripravile prav posebne šolske jezikovne ure: dijaki,

ki se sicer ne učijo nemščine, so se ta dan naučili nekaj fraz, ki jih bodo lahko uporabljali, ko

bodo prišli v stik z nemško govorečimi; tisti pa, ki se ne učijo francosko, so prepevali v francoščini

in se tudi naučili nekaj novih fraz in besed. Pri urah angleščine so dijaki pripravili

kviz o poznavanju britanske kulture in ga predstavili sošolcem, ki so v skupinah tekmovali

in izvedeli nekaj podrobnosti o kulturni dediščini dežele, katere jezik se učijo.

Na hodniku pred knjižnico so se med odmori predstavili dijaki z glasbenimi točkami v različnih

jezikih. Prav posebej nas je razveselil zborček T2A, ki je odpel pesem Sag mir, wo die

Blumen - Where Have all the Flowers Gone – Kam so šle vse rožice v nemščini, angleščini in

slovenščini.

Jezikovno-glasbena dogajanja tega dne je krasila razstava pred knjižnico, kjer ste lahko

v različnih »potnih listih« prebrali nekaj zanimivosti o različnih biserih kulturne dediščine

dežel, kjer govorijo francosko, nemško in angleško. Za likovni del je poskrbela dijakinja Eva

Ilovar iz T2C, ki je prostoročno poslikala vseh 18 potnih listov.

8


Dogodki

Kot popestritev praznovanja nas je 27. septembra obiskal Boštjan Gorenc- Pižama: prevajalec,

pisatelj, igralec-komik in režiser. Z »neresnim predavanjem o resni literaturi«, z

naslovom sLOLvenski klasiki v živo, nas je popeljal na pot od Brižinskih spomenikov do

sodobne literature, vmes pa je dijake seznanil, kdo je s prvo posvetno pesniško zbirko

za nekaj let prehitel Valentina Vodnika, kdo je bil prvi slovenski influenser in kje je navdih

iskal Srečko Kosovel. Skratka, s humornim pogledom na književnost je dijakom pokazal

zabavnejšo plat literarnega ustvarjanja.

Marjana Pogačnik, prof.

9


Dogodki

Nadstandardna ekskurzija v Berlin

Letošnje šolsko leto smo v okviru nadstandardne ekskurzije potovali v Berlin. Za tridnevni program

z letalom se nas je odločilo kar 10% vseh vpisanih SEŠTG-jevcev. Zaradi lažje organizacije

smo potovali v treh različnih terminih v zadnjem tednu pred jesenskimi počitnicami.

Izpred Šolskega centra Novo mesto smo z

avtobusom krenili v poznih večernih urah proti

letališču v Benetkah. Večina nas je z letalom

letela prvič, zato je bilo vznemirjenje še toliko

večje. Ob jutranjem prihodu v Berlin smo

odložili kovčke v mladinskem hotelu in pričeli z

odkrivanjem, nam takrat še neznanega, velemesta.

Najprej smo se s podzemno železnico

odpravili do samega središča z legendarno ulico

Kurfürstendamm, enega največjih bulvarjev v

Evropi. Tudi Checkpoint Charlie nas je navdušil s

svojo pestro zgodovino. To je znameniti prehod

med obema stranema Berlina v

času hladne vojne, danes pa služi predvsem

turizmu. Tu smo obiskali muzej berlinskega zidu

(Mauermuseum), ki nas je poučil o številnih uspešnih

in neuspešnih pobegih iz Vzhoda na Zahod.

Poleg prehoda smo si ogledali tudi ostanke

Berlinskega zidu in več kot kilometer dolg odsek

zidu, ki danes predstavlja East Side gallery, ki so

ga na vzhodni strani poslikali umetniki iz celega

sveta. Galerija je najdaljša umetnostna galerija

na svetu, sestavljena iz več sto slik. Še isti dan

smo obiskali Sony center, ki smo si ga najbolj

zapomnili po njegovi inovativni arhitekturi.

Naslednji dan smo obiskali tehniški muzej, ki je bil res obsežen, vendar poln novih in zanimivih

informacij. Poleg muzejev smo videli tudi nemški parlament in številne cerkve. Ena od njih je

Spominska cerkev, ki jo je v drugi svetovni vojni porušila bomba, razvaline starega stolpa pa so

dopolnili z moderno arhitekturo, vendar cerkev še danes ni popolnoma prenovljena. Naša vodička

nam je na železniški postaji Zoo predstavila zanimive zgodovinske zgodbe o mladih, ki so se na tej

postaji pogosto zadrževali. Nato smo si ogledali še znamenita Bradenburška vrata, ki so simbol

nekdanje prestolnice imperija. Sprehajali smo se po prestižni promenadi Unter den Linden (Pod

lipami), ki je srce Berlina in osrednja os mesta. Dan smo zaključili z ogledom Alexanderplatza in se

10


Dogodki

nekateri od nas v večernih urah povzpeli na bližnji televizijski stolp in si čudovito mesto ogledali še

od zgoraj. Marsikdo je šele takrat spoznal, koliko smo zares prehodili v teh dveh dneh. Nedvomno

je Berlin ogromno, vendar prečudovito ter zgodovinsko in arhitekturno bogato mesto.

Zadnji dan smo kovčke zložili v avtobus in se z njim odpravili do bližnjega Potsdama, ki slovi po

številnih dvorcih pruskih kraljev, ki so radi bivali v slikoviti jezerski pokrajini zahodno od prestolnice.

Najprej smo si ogledali Cecilienhof, kateri nam je vsem znan po Potsdamski konferenci, kjer

so se srečali Churchill, Stalin in Truman in se dogovorili, kaj bodo storili s poraženo Nemčijo. Čudovito

popoldne smo nadaljevali z ogledom palače Sanssouci. Okoli nje je ogromen park s številnimi

manjšimi objekti, med njimi je najbolj slikovit Kitajski paviljon. Ob druženju, prepevanju in opazovanju

čudovite okolice smo se sprehodili nazaj do avtobusa in krenili proti letališču.

Nam, dijakom, se bo Berlin zagotovo vtisnil v spomin in ga bo večina od nas verjetno še kdaj

obiskala. Spet se bomo podali med visoke stolpnice in bogate ulice zgodovinskega ter kulturnega

mesta in prepričani smo, da bomo takrat videli še kaj več, kar smo prvič spregledali. Zahvaljujemo

se še Turistični agenciji Orel iz Celja in profesorjem za tako poučno in zabavno ekskurzijo.

Sara Vrtačič in Sara Rangus, T2c

11


Dogodki

Državno tekmovanje elektro in računalniških šol na SEŠTG

V torek, 19. marca 2019, smo gostili 27. državno tekmovanje elektrikarjev in elektrotehnikov

ter 9. državno tekmovanje računalnikarjev in tehnikov računalništva. Na tekmovanju

je sodelovalo vseh 18 šol iz Slovenije, kar pomeni, da smo imeli na tekmovanju 46 ekip

v štirih tekmovalnih kategorijah: Elektrikar, Elektrotehnik, Računalnikar, Tehnik računalništva

Vsako ekipo sta sestavljala dva dijaka. Našo šolo sta za področje elektrikar zastopala

Martin Slak in Žan Hren ter osvojila prvo mesto. Prav tako sta bila najboljša v državi naša

elektrotehnika Jože Papež in Matija Hruševar ter tehnika računalništva Luka Kovačič in

Žiga Povhe. Le računalnikarja sta prepustila prvi mesti Zavodu za gluhe in naglušne ter

Šiški in se zadovoljila s tretjim mestom. Bravo naši!

Poleg tekmovalcev so bili na dogodku prisotni tudi njihovi mentorji, ravnatelji, predstavniki

Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, Centra RS za poklicno izobraževanje,

predstavniki gospodarstva in drugi gostje. Vsi so pohvalili organizacijo tekmovanja in

tekmovalce.

Več o tekmovanju si lahko preberete na spletni strani: http://er2019.splet.arnes.si/

Jože Papež in Matija Hruševar sta bila najboljša

pri izdelavi regulacije temperature

s STM krmilnikom.

Luka Kovačič in Žiga Povhe sta pometla s

konkurenco v IoT tehnologijah.

Elektrikarji so vezali omarico. Martin Slak

in Žan Hrastar sta bila najboljša.

Franci Zorič in Blaž Kozlevčar sta v kategoriji

računalnikarjev osvojila tretje mesto

v državi.

12

Breda Tomc, univ. dipl.inž.


Dogodki

13. dijaški koncert

Letošnji koncert je bil v znamenju rocka, hip hopa, pa tudi punka in popa. Na njem je

sodelovalo 57 nastopajočih glasbenikov in plesalcev.

Nastopile so skupine Ice on fire, Jaja Bojz, Flamingosi, Bajta 23, pa duo Matic in Alen, Nikita

z Alexom in Barbara. Nastopilo je 57 dijakov in dijakinj, med njimi tudi plesalci Plesnega

studia Novo mesto in trebanjske mažorete. Program sta povezovali Suzana Gazvoda in

Leja Udovč iz T3b.

mentorji: Tina Cvijanovič (organizacija in izvedba, scenarij), Jernej Kastelic (foto krožek),

Dejan Čurk (multimedija)

13


Projekti

UniBill – Absolutni zmagovalci mednarodne olimpijade Genius

Olympiad v kategoriji Business

Ekipa dijakov SEŠTG je z inovativno rešitvijo digitalnih računov aprila 2019 zmagala na

državnem tekmovanju podjetniških idej mladih POPRI v Novi Gorici. Primorski tehnološki

park jim je zato omogočil udeležbo na svetovnem tekmovanju Genius Olympiad, kjer je

ekipa Unibill znova navdušila in premagala vso svetovno konkurenco.

Olimpijada je potekala med 17. in 21. junijem 2019 v Oswegu, ZDA. Na tekmovanje je bilo

prek predizborov prijavljenih 1.469 ekip iz 78 držav, sprejeli pa so jih 789.

Naša ekipa je domov prinesla najvišje odličje, t.j. nagrado absolutnega tekmovalca v kategoriji

business.

Štiričlansko ekipo sestavljajo: Žiga Povhe, vodja in razvojnik, letos že študent FRI-ja ter

dijaki R4B razreda Anže Kocjančič, razvojnik, Nikita Galuh Kapušin, spletna oblikovalka,

in Jaka Kordiš, oblikovalec, pod mentorstvom Danijele Erenda in Romana Kapša. Idejo

so razvili v okviru SciDroma, inkubatorja idej na področju elektronike in računalništva, ki

deluje na šoli. SciDrom dijakom nudi nadgradnjo pouka; ukvarjajo se namreč z idejami, kot

so očala za slepe, senzorji za pametna mesta, gradnja lastnega 3D-tiskalnika itd.

14


Projekti

UniBill je ekološko usmerjena rešitev digitalne dobe in alternativa papirnim računom.

Nakupovalno izkušnjo dvigne na višjo raven in uporabniku omogoča celosten pregled nad

njegovimi potrošniškimi navadami.

Ko npr. v trgovini prejmemo račun za nakup izdelkov, le redko pomislimo, da za proizvodnjo

papirja za račune stoji sekanje dreves, poraba vode, proizvajanje odpadkov in

izpustov CO2, še manj pa, da lahko papirni računi predstavljajo potencialno nevarnost za

zdravje, predvsem ranljivim skupinam ljudi, kot so nosečnice, otroci, bolni ter nenazadnje

prodajalci. Papir za račune namreč vsebuje spojino BPA, ki je zdravju izjemno škodljiva in

se skozi kožo prenaša v naš krvni obtok.

Na drugi strani pomeni izdajanje papirnih računov za trgovce strošek, ki zajema ustrezne

tiskalnike in njihovo vzdrževanje, nakup papirja za račune, nemalokrat gnečo zaradi težav

z izdajo računa ipd.

Kupcu zato UniBill ponuja aplikacijo za varno shranjevanje in dostop do računov v oblaku

ter pregled nad nakupovalnimi navadami in stroški.

15


Projekti

Kaj so povedali:

»Razvojni center Novo mesto nas je povabil, da sodelujemo na podjetniškem start-up

vikendu,« pravi Danijela Erenda, mentorica in profesorica računalništva. »Ni pomembno le

idejo razviti in najti rešitev, ampak jo je treba tudi predstaviti in razložiti.«

»To pa ni vedno lahko,« pravi Nikita Galuh Kapušin, edino dekle v ekipi: »Preverjali smo

tudi, kako je z zakonodajo in kako bi lahko prišli do dovoljenj trgovcev oziroma tistih, ki

upravljajo aplikacije za račune.«

»Za člane ekipe, ki so odšli čez lužo, pa je bila zanimiva tudi izkušnja, kaj je tam pomembno,«

meni Roman Kapš, mentor ekipe in zdaj že upokojeni učitelj praktičnih predmetov s

področja računalništva: »Pri nas je poudarek na podjetništvu, tam pa je na prvem mestu

ekologija.«

»Osemdnevno bivanje v Ameriki je bila odlična izkušnja,« pravi Anže Kocjančič, ki med

največje izzive takih projektov uvršča jasno razlago o stvareh, ki so njim, računalničarjem,

običajne.

16

16


Projekti

Zanimivo pa je bilo tudi to, da je Olimpijada genijev odlična priložnost za ameriške univerze,

da že zdaj snubijo dijake. Čeprav so nekateri že tam podpisovali pogodbe – predvsem

iz Južne Amerike in Afrike –, naših to ni ganilo. »Vendar pa je gotovo,« pravita Anže in

Nikita, »da bodo po zaključeni srednji šoli študirali doma.«

Idejo o digitalnih računih, ki bi jih uporabljali v trgovinah, bodo s pomočjo mentorjev in

šole poskušali uresničiti v realnosti. Več o rešitvi na: http://unibill.si

Danijela Erenda, dipl. inž.

17


Projekti

SCIDROM

SCiDROM je projekt Šolskega centra Novo mesto, s katerim omogočamo učencem in

dijakom, da skupaj z mentorji krepijo lastno kreativnost in izumiteljski duh.

Prvi SCiDROM-ovci so bili učenci osnovne šole Grm, ki so pod mentorstvom dr. Marko

Pavlina izdelali pametno gnezdilnico. Gnezdilnica je bila opremljena s senzorji in kamero,

preko katere smo lahko v živo spremljali siničko pri gnezdenju. Izdelek je bil uspešno

predstavljen na državnem tekmovanju in v lokalnih medijih.

Sčasoma so se osnovnošolcem pridružili še dijaki naše šole, ki so delali na svojih projektih.

Eden izmed njih je recimo 3D tiskalnik. Izdelki dijakov postajajo prepoznani po celi državi

in SCiDROM tako postaja blagovna znamka Šolskega centra. Med odmevnejše projekte

sodijo očala za slepe, ki so jih izdelali trije dijaki tehniške gimnazije. S svojimi očali so bili

absolutni prvaki na državnem tekmovanju Zveze za tehniško kulturo Slovenije. Predstavili

jih bodo tudi v Abu Dhabiju.

Podobno odmeven je bil projekt Unibill, s katerim so dijaki osvojili prvo mesto na Genius

Olympiade v kategoriji Business v Ameriki.

Med ostalimi projekti velja izpostaviti izdelavo Sončne in vetrne elektrarne in merilnikov

pm delcev, s čimer v živo spremljamo koncentracijo trdih delcev v zraku. Da teče delo

nemoteno, imamo od lanskega leta tudi svoje prostore.

Poleg projektov organiziramo v sklopu SCiDROM-a tudi predavanja in delavnice. V lanskem

šolskem letu nam je dr. Luka Mali s Fakultete za elektrotehniko predaval o IoT

tehnologijah, organizirali smo delavnico 3D tiska in izvedli prvi Merilni dan. Vsako leto se

udeležimo tudi kakšnega zanimivega sejma, ogledali smo si tudi jedrski reaktor na Inštitutu

Jožef Štefan ter sodelovali na MiniMaker Fair-u v Ljubljani.

Pri projektih sodelujemo z industrijo, fakultetami, občinami in drugimi šolami. Trenutno

sodelujemo z Mestno občino Novo mesto in razvijamo sistem za zajem podatkov s tabel

za merjenje hitrosti.

18


Projekti

Podobno kot do sedaj bomo tudi letos delali na tekočih projektih. Še naprej bomo razvijali

senzorje PM delcev, med načrte za naprej pa sodijo še električno kolo, novi senzorji za

vremenske postaje (sevanje, veter, dež, vlaga tal, kemijski), izdelava pametnega rastlinjaka,

izdelava sledilnika letalskega prometa (raziskovalna naloga),izdelava sistema za

iskanje vremenskih sond (raziskovalna naloga),prav tako želimo postaviti 1 do2 LoRa GW

na Gorjancih / Trški gori.

Ker si vsak projekt zasluži svojo predstavitev, imamo tudi spletno stran http://scidrom.

sc-nm.si, kjer lahko dobite več informacij. K sodelovanju v SCiDROM-u vabimo vse zainteresirane

dijake, predznanje ni pomembno, zagotovo najdemo mesto za vsakega.

mag. Uroš Nosan

19


Naši uspešni

EVROPSKI PRVAK PETER HRIBAR, NAMIZNOTENISAČ

V šol. letu 2018/2019 je na Srednji elektro šoli in tehniški gimnaziji, program računalniški

tehnik, maturiral Peter Hribar; skupaj s prav tako našim dijakom Darkom Jorgičem evropski

prvak U21 v namiznem tenisu, sicer tudi Športnik leta 2018 Mestne občine Novo

mesto. Ob napornem urniku si je vzel čas za nas in za Tegi odgovoril na nekaj vprašanj.

Kje si sedaj in kaj počneš?

Profesionalno se ukvarjam z namiznim tenisom. Trenutno živim v Nemčiji, ker tam igram

ligo, tu so tudi najboljši pogoji za napredek.

Kakšni so tvoji spomini na Srednjo elektro šolo in tehniško gimnazijo?

Zelo sem vesel, da sem letos dokončal srednjo šolo, kar pa zagotovo ne bi bilo možno

brez podpore učiteljskega zbora ter vodstva SEŠTG. Izjemna podpora mi je bila namenjena

tudi s strani svetovalne službe, kjer sem se oglasil praktično vsakič, ko sem obiskal

šolo. Za to sem vsem neizmerno hvaležen.

20


Naši uspešni

Kako si se ob napornem urniku in tekmovanjih

uspel pripraviti na maturo, ki si jo sicer zelo uspešno

opravil?

Uspelo mi je zaradi dobre organizacije in trdega

dela. Bilo je zelo naporno, saj sem poleg priprave na

maturo moral trenirati dvakrat na dan, vendar pa

verjamem, da je vztrajnost ključ do uspeha.

Kakšni pa so tvoji načrti za prihodnost?

Načrti za prihodnost so visoki, namreč postal sem evropski prvak do 21let, zato mi je sedaj

glavni cilj prebiti se v sam evropski vrh še pri članih.

21


Naši uspešni

Tvoje sporočilo/nasvet dijakom, ki se še šolajo:

Šola zagotovo ni enostavna, kot vsakemu se tudi meni ni bilo prijetno učiti, vendar pa je

zato občutek po končani maturi nepopisen.

Peter, srečno na nadaljnji poti. Ponosni smo nate!

22


Naši uspešni

Iskr(ic)a zapušča naše hodnike

Anže Iskra je dijak zaključnega letnika tehniške gimnazije, ki je sposoben in prisoten na

mnogih področjih, saj je strasten glasbenik, skladatelj, fotograf in snemalec, svojo izobraževalno

pot pa bo nadaljeval na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Je ambiciozen

in zagnan, vedno željan naučiti se kaj novega, tako v glasbi kot v šolskih klopeh. Je eden

tistih dijakov, za katere so profesorji veseli, da so del njihovega razreda, eden tistih, ki jih

delajo ponosne. Kot član narodno-zabavnega ansambla Boršt razveseljuje ljudi na »špilih«,

s srčnostjo, iskrenostjo in humorjem pa je vsakodnevno lepšal tudi naše skupne šolske

dni.

Iztekajo se tvoja srednješolska leta na Srednji elektro šoli in tehniški

gimnaziji, smer tehniška gimnazija. Kako bi jih na kratko predstavil?

Zanimiva, 1000 priložnosti za ustvarjanje na medijskih področjih,

veliko vzpodbude za razvijanje talentov in izpopolnjevanje

na različnih področjih. Moja srednješolska leta so

bila poučna ter nadvse prijetna. Hvaležen sem šoli za vso

podporo in razumevanje ob mojih izvenšolskih dejavnostih.

Poleg tvojih udejstvovanj na šoli kot fotograf

in snemalec si te bomo zapomnili zlasti po tvojih

glasbenih uspehih. Ko si bil v 1. letniku, si skupaj

z mladimi glasbeniki osnoval narodno-zabavni

ansambel Boršt, ki je praktično čez noč požel največje

glasbene nagrade na festivalih. Kdaj si prvič prijel v

roke harmoniko in kdo te je k temu spodbudil ter kako se je

kasneje oblikoval vaš ansambel?

Oče me je pri sedmih letih vzpodbudil, da sem prvič potegnil

meh. Za glasbo pa me je navdušil tudi moj nekdanji učitelj

harmonike, ki me je »pripeljal« do harmonikarskih tekmovanj,

zaradi katerih imam sedaj doma nekaj pokalov; tudi iz časov

‘’solo’’ harmonikarja. Seveda pa je navdušenje za glasbo raslo iz

dneva v dan, iz skladbe v skladbo. Narodno-zabavni ansambel

se je najprej oblikoval le v sanjah ter v obliki želja. Potem se mi

je nasmehnila sreča, saj sem ob pravi priložnosti spoznal prave

ljudi, ki sedaj stojijo ob meni na glasbenih odrih. Začetki niso bili

lahki, saj smo za vaje porabili veliko časa in denarja. Vlagali smo

tudi v mentorje, brez katerih sedaj ne bi stali, kjer lahko.

23


Naši uspešni

24

To, da si član glasbene zasedbe, se seveda odraža tudi v obveznostih. Kako si

usklajeval vse vaje, snemanja in nastope s šolskimi obveznostmi?

Dneve v tednu si razdelim tako, da vsaj dva popoldneva posvetim glasbi, večinoma pa še

kakšno popoldne več. Veliko je neprespanih noči, saj prihajam po nastopih domov šele v

zgodnjih jutranjih urah. Na žalost mojih staršev sem tak tip človeka, da čas raje posvetim

glasbi kot pa obveznostim (v tem primeru šolanju), zato sem kakšno popoldne v studiu

izkoristil tudi kot izgovor za to, da sem prestavil ustno oceno. Hvaležen sem, da so mi

profesorji na tehniški gimnaziji skoraj vedno prizanesli, in mi marsikdaj tudi pogledali skozi

prste.

Narodno-zabavna glasba je v očeh veliko mladih ‘pleh muska’, ‘goveja muska’ …

Kaj tebe pri tej glasbeni zvrsti pritegne oziroma kako si se navdušil zanjo?

Pritegne me “kvalitetni” del domače glasbe. Pesmi, ki so ustvarjene z namenom,

zaradi občutkov, čustev. Posledično tudi narejene tako, da se melodija ujema z

besedilom, kar da glasbi pravi pomen. Konec koncev pa nas k stvarem, ki so nam

všeč, ne pritegnejo dejanske ‘’stvari’’, ampak občutja, ki jih ob tem doživljamo, kar ima pri

glasbi po mojem mnenju še večji pomen.

Lansko poletje ste na treh največjih slovenskih festivalih narodno-zabavne glasbe

prejeli po dve glavni nagradi. Kako si doživel te trenutke?

Osebno o nastopih na festivalih predhodno nisem rad govoril, zato so bili odzivi naših

poslušalcev in prijateljev precej posebni, saj verjetno takega uspeha niso pričakovali.

Trenutek tik pred razglasitvijo, ko pride tehnični del ekipe festivalov ansamblu prišepnit,

da naj pripravi inštrumente, saj bo skladbo zaigral še enkrat, je vedno pomenil zmago. Tak

trenutek smo na srečo lani doživeli kar trikrat. Težko je opisati občutke, ko se ti v trenutku

izpolnijo dolgoletne otroške sanje. Lahko pa poudarim dejstvo, da kljub dosežkom pri

ansamblu nismo spremenili prijateljskega odnosa. Še vedno se imamo za isto

ekipo kot takrat, ko smo prvič stopili pred občinstvo. Ne radi se imamo za karkoli

več.


Naši uspešni

Kakšni so tvoji cilji, kaj bi rad dosegel s svojo glasbo?

Veliko ciljev smo z ansamblom že dosegli. Naslednji cilji so, da postanemo še bolj prepoznavni,

da nenehno izboljšujemo kvaliteto ter da na leto posnamemo vsaj 10 skladb.

Svoje nastope bi radi razširili tudi po Avstriji ter Nemčiji, kjer smo sicer tudi že nastopali.

Zaključuješ poglavje srednje šole, vpisal si se na FE LJ. Česa se boš iz preteklih

štirih let najbolj/najraje spominjal?

Srednješolska leta so bila leta, ko sem doživel največ sprememb, največ uspehov ter

padcev, spoznal veliko ljudi, doživel še več. Srednješolska leta mi prav zaradi vsega tega

pomenijo tako veliko. Korak naprej, korak proti odraslosti, kot so profesorji večkrat

poudarjali. Najbolj so mi v spominu ostale priprave na maturantski ples, ko smo hodili po

dobitke za srečelov ter snemali razredni predstavitveni film. Konec koncev je maturantski

ples nasploh eden najlepših spominov.

Bi se ob ponovi izbiri srednje šole znova odločil za tehniško gimnazijo?

Seveda, nedvomno! V štirih letih sem se res veliko naučil. Če ne gledamo zgolj na šolske

predmete, sem svoje znanje razširil tudi na področju multimedije. Naša šola ima odlično

multimedijsko ekipo, odlične mentorje ter vrhunsko opremo. Priporočil jo bom prav

vsakomur. Ne samo zaradi neštetih priložnosti za razvoj na res kateremkoli področju,

temveč tudi zaradi dobrega odnosa s profesorji ter zgleda, ki smo ga od njih prejeli. Šele

zdaj na koncu zadnjega letnika vidim, koliko vrat nam je šola zares odprla.

Anže Iskra je karizmatičen in ustvarjalen mladec, ki je za svojo nadarjenost na področju

fotografije in glasbe prejel že precej pohval in nagrad, a ob vseh uspehih ostaja skromen.

Glede na kvalitetno glasbo, ki jo piše in izvaja, lahko pričakujemo, da bomo v prihodnosti

o »našem Anžetu« še veliko brali ter da nas bodo pesmi in melodije izpod njegovih prstov

razveseljevale še dolga leta.

Valentina Umek, T4b

25


Naši uspešni

Dejan Čurk, multimedijski krožek

Eden od »zaščitnih znakov« Srednje elektro šole in tehniške gimnazije je že nekaj let krožek

multimedije. Več o njem nam je povedal eden od mentorjev, poleg Tomaža Ferbežarja

Dejan Čurk, sicer profesor strokovnih predmetov s področja računalništva na SEŠTG.

Kako bi pojasnili, kaj je multimedija, nekomu, ki se še nikoli ni srečal z njo?

Uporabiti vsa možna znanja, da na zanimiv način zabeležiš športni oz. kulturni dogodek ali

ga pripelješ na ekrane občinstvu, ki ne more videti dogodka v živo. Obiščite nas v studiu

ali na dogodku in se prepričajte sami.

Od kod ideja za multimedijski krožek?

Krožek se je začel z idejo dijakov, da bi posneli in prenašali športne dogodke v dvorani

Leona Štuklja, saj so nastopali njihovi sošolci. Dijaki, ki jih je zanimalo računalništvo in

multimedija, pa so hoteli sodelovati in pomagati. Ker platforme za objavljanje in prenašanje

spletnih prenosov v Sloveniji še ni bilo, je Arnes na idejo Šolskega centra začel iskati

rešitve, ki je s časom postala portal video.arnes.si.

26


Naši uspešni

Kako so izgledali začetki krožka?

Kot sem omenil, se je začelo s športi v naši dvorani. Dijaki so se pripravljali pri pouk na prihajajoči

prenos, pridobivali in testirali nova znanja in jih nato bolj ali manj uspešno uporabili

na zaključnih turnirjih dijaških tekmovanj. Nato smo pričeli z vsakoletnim snemanjem

novoletnega koncerta dijaške skupnosti ter s prenosi novomeškega teka. Vsako leto je

raslo število sodelujočih dijakov, opreme in projektov.

Kdo vam je pomagal?

Največji preskok se je zgodil s prihodom dijakov, kot je recimo Anže Jenšterle, ki je vedno

iskal nove tehnologije in načine, kako jih vključiti v delo multimedije. Zagnanost in vedoželjnost

sodelujočih je tista, s čimer multimedija na ŠCNM raste in se razvija. Prav tako

veliko pomaga podpora Arnesa in nacionalne televizije, ki spremlja in podpira naše delo.

Kaj dijakom pomeni multimedijski krožek?

Multimedija je zanimiva za naše dijake, saj vključuje različna znanja, ki jih dobijo pri pouku

računalništva in elektrotehnike, kot so oblikovanje, programiranje, razvoj opreme, konfiguriranje

omrežji, timsko delo. Vsa ta znanja lahko uporabijo na praktičen način in to jih

zelo veseli in dodatno motivira. Vesel in motiviran dijak pa razveseli mentorje.

27


Naši uspešni

Na kateri projekt ste najbolj ponosni?

Najbolj sem ponosen na Evropsko prvenstvo na divjih vodah Bovec 2019, saj smo tam

pokazali vse, kar vemo. Uporabili smo veliko kamer, imeli smo komentatorje, dodelane so

bile profesionalne grafike, uporabljali smo počasne posnetke. Naše delo in trud sta bila

poplačana s tem, da je celotno produkcijo prenašala RTV Slovenija na njihovem spletnem

kanalu MMC ter da so uporabili naše posnetke pri povzemanju prvenstva v oddaji Šport

na njihovem prvem kanalu.

Kako dobivate ideje za projekte?

Za prenose v dvorani Leona Štuklja sami pokažemo zanimanje in predlagamo prenos organizatorjem.

Vsakoletni prenosi Novomeškega teka, ki so nastali s tesnim prijateljstvom

z Atletskim klubom Krka, pa so vzbudili zanimanje tudi drugim organizacijam in klubom.

Tako sedaj prihajajo ideje od »zunaj«. Naša naloga pa je pridobivati nova znanja in načine,

kako izpeljati te ideje.

28


Naši uspešni

Od kod vam znanje?

Želja po novih znanjih je tista, ki mentorje in dijake žene k rasti. Računalništvo in multimedija

se vedno razvijajo in temu je potrebno slediti. Ko se bi mentorji že hoteli ustaliti,

dijaki pridejo z novimi idejami, ki so jih videli na internetu. Tako medsebojno odlično sodelujemo

in se dopolnjujemo. Osnove za sodelovanje dijaki sicer pridobijo pri pouku, ostala

znanja z delom na projektih. Veliko prispevajo bivši dijaki, ki so zaposleni na področju multimedije

in TV Slovenija. Vsak nov »multimedijec« hitreje osvoji potrebna znanja, saj jim

ostali dijaki pomagajo in razlagajo načine rokovanja z opremo in kako delati na projektih.

Kakšni so cilji za prihodnja leta?

Verjamemo, da smo lahko še boljši na vseh področjih, s katerimi se ukvarjamo. Tako bomo

kritično spremljali vse naše delo, ga analizirali in izboljševali. V prihodnjih letih hočemo

končati izdelavo studia in pričeti s snemanjem oddaj. V načrtu so športne in tehnološke

oddaje ter mesečne oddaje o dogajanju na Šolskem centru.

Ema Lozar, R1B

29


Naši uspešni

Maturant ŽIGA POVHE, Scidromovec, nagrajenec projekta »Unibill«

na mednarodni olimpijadi

Kakšni so tvoji začetki pri Scidrom?

V Scidrom sem se včlanil oktobra 2017. Dobivali smo se vsak ponedeljek po pouku. Že po

prvih nekaj urah smo zastavili zanimive projekte, na katerih smo delali in raziskovali skozi

celotno šolsko leto. Spoznavali smo nove tehnologije, raziskovali nam nova področja ter

se skozi ves čas zabavali.

Zakaj si se zanj odločil?

Za Scidrom sem se odločil zgolj iz želje po novih znanjih ter zanimivih tehnološko usmerjenih

projektih.

Kako ste prišli do ideje » Unibill«? Kdo vam je bil pri tem v pomoč?

V začetku šolskega leta 2018/19 so se pojavile prve želje po Startup tekmovanjih. Mentorica

Danijela Erenda je pod okriljem SciDroma sestavila ekipo 5 članov: Anže Kocjančič,

Nikita Galuh Kapušin, Jaka Kordiš ter jaz, kot mentor pa se nam je pridružil tudi Roman

Kapš. Dobili smo idejo o pametnem sledilcu koles, jo raziskali, in se z njo predstavljali

po raznih tekmovanjih. Ideja je bila žal v veliki meri neuspešna, saj komisija ni razumela

nove tehnologije LoRaWAN, na kateri je temeljil naš produkt. Ko smo že skoraj dokončno

obupali, sta nas mentorja ponovno spodbudila, češ da lahko s startup idejo pridemo na

svetovno tekmovanje v New York. Z ekipo smo se usedli skupaj, z namenom, da najdemo

novo startup idejo, nakar me je v žepu začel žuliti račun. Časa za prijavo na tekmovanje

nam je zmanjkovalo, zato sem zaradi živčnosti račun vrgel v smeti, nato pa sem se zamislil:

“Kaj ne, da papirnati računi predstavljajo ogromen problem po celem svetu, sploh z

vidika ekologije!?” Z ekipo smo problem podrobno raziskali, oblikovali idejo o platformi,

ki nudi pregled nad računi kar v mobilni aplikaciji, ter jo še isti večer predstavili mentorjema.

Na regionalnem tekmovanju smo se uvrstili na drugo mesto, za zmago na državnem

tekmovanju in na svetovni olimpijadi pa ni bila ključna samo ideja, temveč tudi delujoč

produkt. Skozi ves čas sta nas usmerjala ter motivirala tako Danijela Erenda kot Roman

Kapš. Razlog za takšen uspeh pa ni samo v ideji, temveč v celotni ekipi, ki idejo realizira, v

njo verjame, se z njo ponosno predstavlja, ter v mentorjih, ki ekipo ves čas spodbujajo, jo

motivirajo in usmerjajo.

Kaj počneš v prostem času?

Hm, prosti čas? Kaj je že to? Hecam se. Velik del svojega prostega časa namenim svojim

projektom, UniBillu ter Multimediji. Preostal del pa ga namenim družini, punci ter prijateljem.

30


Naši uspešni

Kako usklajuješ te dejavnosti s šolskimi obveznostmi?

Usklajevanje obšolskih dejavnosti s šolskimi obveznostmi mi je nekaj običajnega, saj sem

bil član Multimedije praktično vsa 4 leta. Seveda se je v šoli kdaj pa kdaj tudi kaj zataknilo,

a menim, da je ena izmed velikih prednosti naše šole ta, da če si npr. športnik ali pa se

udeležuješ in sodeluješ pri obšolskih dejavnostih, so profesorji vedno odprti za pomoč in

se da z njimi marsikaj zmeniti. No, včasih pa tudi prestaviti kakšno ustno spraševanje.

Kakšni so načrti in ideje za prihodnost?

Definitivno lov na nova znanja, projekte, izkušnje. V sklopu UniBilla imamo namen razširiti

ekipo ter odpreti podjetje.

Kakšni so tvoji spomini na srednješolska leta?

Spominov je ogromno. Skozi celotno šolanje sem bil ves čas presenečen ravno nad tem,

koliko ta šola ponuja svojim dijakom. Profesorji so bili vedno pripravljeni pomagati, svetovati…

Predvsem pa sem presenečen nad tem, koliko se da iztisniti znanja in izkušenj iz

obšolskih dejavnosti. Ko zdaj pogledam nazaj, menim da so bila vsa 4 leta izjemna.

Tvoj nasvet za dijake …

Vsem bodočim in sedanjim dijakom polagam na srce: sprejmite izzive ter izkoristite

obšolske dejavnosti v največji meri, saj boste z njimi pridobili ogromno izkušenj, znanj ter

poznanstev, ki jih lahko izkoristite kasneje v življenju.

Nika Povhe, T2B

31


Literatura

Utrinki z literarnega natečaja

“Življenje je lepo”

Drago moje življenje!

Pišem, ker sem hvaležna zate, za vsako sekundo, ki mi je podarjena, in za sonce, ki me

obseva. In bolj kot se potapljam v te misli, bolj imam rada to moje, čudovito in edinstveno

19-letno življenje.

Kako lepo je živeti. Kako neverjetno je biti dovolj pogumen, da si upaš biti to, kar si. In

da si ponosen na svojo prehojeno pot. Da si vesel prijateljev, ki so nam namenjeni le za

del poti ali pa nas spremljajo od začetka do konca, da ceniš vesel nasmeh, topel objem in

iskrice v očeh. Da si upaš poslušati otroka v sebi in se veseliš preprostih stvari. Poslušaš,

objemaš, čutiš. Učim se živeti, počasi z gotovimi koraki stopam po poti proti cilju. Padam,

vendar s pomočjo vstanem, učim se živeti. Zaupam. Drznem si čutiti, odpreti srce in spustiti

vase vse lepote sveta, odstiram pot spominom, sejem rože in posedam ob sončnih

poteh življenja. Če dežuje, odprem dežnik ali pa se zatečem v toplo zavetje ljubljenih.

Skozi žalost in solze kmalu posijejo topli žarki sonca. Praviš, da je cvetlice treba zalivati s

preprostimi molekulami H2O in vanje spustiti svojo krhkost, tako bodo spomladi zacvetele

v čudovitih barvah mladosti. Prisluhnem žvrgolenju ptic in se prepustim melodiji časa.

Poslušam. Slišim in želim stisko sočloveka omiliti. Rada bi, da te vidi v najlepši luči in se

zaljubi vate. Da se ti pusti objeti in uvidi, da bo razgled na vrhu vreden napora.

In nazadnje ljubim. Pravzaprav se še učim ljubiti. Oboževati majhne malenkosti ljubezeni

in se naslanjati na njene rame. V preprost poljub skušam skriti neskončno hvaležnost za

topel ogenj, ki greje in ne ugasne, in za zaupanje in odpuščanje. Močen stisk rok postane

več; je ljubeč pogled in tiha obljuba, sem jaz in ti, dvojina. Je sreča in upanje. Samo

ljubezen lahko obarva korake poti, jo zravna in naredi tako preprosto. Tako se ležanje na

cvetočih travnikih z roko v roki z ljubeznijo ne zdi več osamljeno.

In kako lepo je gledati sonce. Biti sonce in občudovati razgled, ki se razprostira pod mano.

Osvajam vrh za vrhom, vračam se v doline in včasih obsedim na pečinah, a te ljubim,

19-letno Življenje, vse tvoje skrite kotičke in sončne odtenke. Hvala ti.

Pozdravljam te.

Dekle

Ana Žagar, T4B

32


Literatura

*

*

Življenje kot dar z nebes,

dotika se pisanih dreves,

sanjam v sončen dan,

začnem ga ves nasmejan.

Lepotam pomladi se predam,

zaradi premika ura zaspan,

a vse to izniči tegobe,

ko vidim, da nič ne more iti narobe.

Priložnosti na tisoče imam,

da vsak dan nekaj novega spoznam,

mislim, da je življenje res lepo,

če se sami odločimo tako.

Anja Cegnar, T1c

*

Je smisel življenja že od nekdaj neznan,

smo tu ponesreči ali cilj nam je dan?

To tare človeka, kje odgovor je skrit,

išče svoj smisel, v sebi zakrit.

Življenje je lepo, tu odgovor je skrit.

Življenje ni lahko, je polno pregrad,

a slabo mišljenje vodi le v propad.

Misel naj lepa riše ti pot

in smisel življenja boš videl povsod.

Življenje je lepo, najdi si pot.

Življenje je lepo, ko zvečer v ljubljenih rokah

zaspiš,

ko zjutraj se v objemu ljubezni zbudiš,

ko v postelji zagledaš najlepši par oči,

kako v tebe zaljubljeno strmi.

Ko pred oltarjem čakaš, da reče ti da,

ko v roke priteče ti sin

in podaš mu pest domačih dobrin.

Ko doma pričaka te šopek rož,

ki kupil ti jih je predragi mož.

Ko edina bolezen je ljubezen,

kot bazen, ki nikoli ni prazen.

Ko te za roko drži,

in kaže, da te nikoli ne spusti,

saj v njegovih mislih vedno si le ti.

Tista, s katero si ustvaril je družino,

s katero najraje gre v kino,

katero neizmerno ljubi,

ter se boji, da jo izgubi.

Ko mladost je le še spomin,

ko otroci so ti opomin,

da življenje ima pomen,

tudi če je skromno.

Laura Kobe Stožinič, T3A

Življenje je kot ura peščena,

čas teče, le pazi, da ne brez pomena.

Kajti življenje je lepo, če znaš ga živet,

ni smisel življenja v bedi umret.

Življenje je lepo, zdaj pojdi živet!

Sara Kek, T2b

33


Literatura

*

Kakšno je življenje? Je res lepo? Kaj to pomeni? Imamo toliko vsakdanjih skrbi, toliko

opravkov, toliko žalostnih dni. Kaj je tu lepega? Ljudje smo naravnani tako, da negativne

stvari opazimo najprej. Potem pa samo tarnamo, kako je vse težko, slabo in kako je življenje

brez veze. Že zjutraj, ko pregledamo novice, tam najdemo ogromno slabih informacij.

Kaj pa tisto, kar je lepega okoli nas? Zakaj pa tistega ne opazimo? Zakaj ne bi raje

uživali v vsem lepem, kar nas obdaja?

Velikokrat se zgodi, da slaba ocena, spor s prijateljem ali slab dan iz nas naredijo osebo,

ki je kot magnet za slabe stvari. Vendar zakaj takrat ne pomislimo na nekaj pozitivnega?

Slabe stvari nas potiskajo v žalost, v jezo. Ponavadi se je temu težko upreti. Ko si žalosten,

ne iščeš nekaj pozitivnega, včasih si svet okoli sebe predstavljaš še slabšega, kakor

je. Enostavno ne najdemo direktne poti iz žalosti v veselje, ampak je tu potreben tudi čas.

Pravijo, da je čas najboljše zdravilo.

Kaj pa veselje in tisti lepši pogled na življenje? Zakaj ne bi na svet gledali s pozitivne strani!

Živimo v mirnem okolju, obdaja nas čudovita narava, imamo odprte možnosti v življenju.

Pa saj ni potrebno veliko, da je življenje lepo. Lahko je to topla beseda staršev, prestavljen

test v šoli ali pa nasmeh simpatije. Marsikdo meni, da mu bodo materialne dobrine

prinesle srečo. Res je, da si z denarjem lahko privoščimo marsikaj. Pa imamo potem res

tisti pravi občutek sreče? Sam menim, da je najlepša sreča tista, ki je v drobnih, manjših

rečeh.

Življenje je kratko, minljivo. Človek je eno izmed mnogih bitij na tem svetu. Posameznik je

le delček ogromne človeške populacije. Lahko bi rekli, da smo v življenju še vedno precej

svobodni. Večina nas je za svoje življenje odgovornih samih. Ali si želimo srečno, lepo

življenje, je odvisno od nas. Nihče nam ne bo pred nos prinesel sreče in krasnega življenja,

kvečjemu kakšno kritiko ali skrb.

Kljub vsemu življenja brez slabih stvari ni. Vendar je te treba sprejeti kot izziv ali pa v njih

najti kaj pozitivnega, včasih je že dovolj, da pustimo, da življenje samo uredi stvari, saj kot

pravijo, življenje je lepo, če ga živiš, kot se samo ponuja.

Morda zdaj vidimo, da je življenje res lepo. Čeprav smo vsak dan obkroženi s slabimi

stvarmi, lahko najdemo še vedno ogromno dobrega, lepega. Že majhna pozornost, topla

beseda je dovolj, da smo srečni. Ni vedno treba imeti veliko materialnega bogastva, kot

to mislijo nekateri. Z denarjem se sreče pač ne da kupiti. Vendar pa je v življenju treba

sprejeti tudi slabe stvari, ki se včasih kar same uredijo. Če na koncu potegnemo črto, vidimo,

da je okoli nas veliko lepega, le poiskati moramo to. Naj slabe stvari čim manj vplivajo

na nas in življenje bo res lepo.

Simon Gosenca, T3A

34


Literatura

*

*

Žalost je tu, zima prihaja,

veselja več ni, s poletjem odhaja.

Veter hladen nosi šepet;

vsa bitja prereže strah in trepet.

Noč je ledena tiho prišla,

s sabo prinesla je polno gorja.

Mesec srhljivo oblije tih kraj,

ki še nedavno tega bil pravi je raj.

Nočno nebo se počasi mrači,

v bližnji daljavi že grozno grmi.

»Ta noč bo še strašna,« svarijo prav vsi,

vsako bitje v bolečini čudež koprni.

Snežna nevihta ponoči rjovi,

v vsaki kotanji grozljivo bobni.

Veter tuli, sneg pada, upanja ni,

na daljnem obzorju pa se toplo dani.

Zdaj pa jutro se vlažno rodi,

nikjer niti sledu ni o strašni temi.

Zlati sončni žarek človeka budi,

ta pa naposled le ugotovi, da zime več ni.

Pa sliši ta človek, da ptički žvrgole,

ko odpre oči, vidi, da pomlad se rodi,

vdihne čist, svež zrak ter ves srečen pove:

»Ni kaj, življenje je lepo.«

Žan Luka Jelenc, T3a

kot spomladanska roža,

ki jo dobiš od otroka ali moža.

Krhko in nedolžno kot otrok,

a prenese lahko bremen cel otok.

Živi življenje kot najlepše sanje

in ne zgubljaj čas za jokanje.

Cilj si sam zastavi

in naj te nihče pri tem ne ustavi.

Življenje je lepo, to je res,

zato uživaj v njem, kot da je najlepši ples.

Ker mačka z devetimi življenji nisi,

za njega, da se boriš, rojen ti si!

Borka Pačavra, T3A

*

Ko zjutraj sonce vstane

in nas lepa misel gane,

da danes nov je dan,

na obrazu nasmeh nam je dodan.

Vsak dan čim več se smejmo,

le na pozitivne strani poglejmo.

Nobeno dejanje naj nas ne užali,

tako si bomo lepo življenje skovali.

Le dobre ljudi imejmo ob sebi,

ki so ob nas ob vsaki potrebi.

Ki nas dvignejo s tal

kot z najlepšo pesmijo godal.

Življenje naj bo s srečo odeto,

v hladnih dneh z ljubeznijo pogreto.

Bodimo hvaležni za vse, kar imamo,

in ponosni na to, kako se v življenjeu igramo.

Kaja Krevs, T2B

35


Literatura

*

Razmislek pisati o temi, s katero se ne strinjam, mi je vzel kar nekaj časa. Nato pa sem nekega

dne na internetu gledala dokumentarec o čudovitem, pametnem dekletu, ki je imelo

ogromno volje do življenja, pa ji tudi to ni pomagalo, saj je umirala, in sicer je dokumentarec

prikazal njenih zadnjih nekaj dni življenja, ki so bili zanjo nadvse lepi.

Bila sem majhna, ko sem se s tem, da je življenje lepo, povsem strinjala. Bila sem polna

veselja, razigrana in vedno nasmejana deklica, ki je vsak dan, ko je zaspala, komaj čakala,

da se zbudi in užije vse lepote, ki nam jih življenje ponuja. To zavest sem želela prenesti

tudi na druge, zato sem vsak dan, ko sem hodila iz šole, z nasmehom pozdravljala ljudi,

in to samo zato, ker mi je mama vedno govorila, da nekomu, ki je osamljen, lahko z enim

samim nasmehom polepšaš dan. A kmalu je nad mano prišla temačnost, spremenila sem

se, in to popolnoma. Ko sem na cesti videla ljudi, jih nisem več pozdravila, tudi če sem jih

poznala, sem glavo sklonila proti tlom in upala, da me ne bodo pozdravili, da mi ne bo

treba odzdraviti. Globoko v sebi sem čutila, da to ni prav, a drugega nisem zmogla. Ko

sem zaspala, sem upala, da se ne bom nikoli več zbudila, in ko sem se jokala, ko so me klicali

prijatelji, da bi se družila z njimi, sem jim lagala, da mi druženja starši ne pustijo. Takrat

o tem ne bi mogla pisati. Bila sem obupna, zdaj se tega sramujem. Ko mislim, da sem v

redu, se ponovno razočaram, na primer tega sem se zavedala nekaj dni nazaj, ko sem se

s starši skregala, ker mi niso pustili, da si kupim nov telefon in druge dobrine, ki v meni

ustvarijo lažno srečo, ki hitro izgine; kasneje so želje vse večje in nam nikoli ni dovolj. Tega

se zavedam, a vse v trenutku pozabim, ko me prevzame želja, da bi nekaj imela. Starši bi

mi lahko nekaj kupili, pa mi ne, ker se jim to zdi nedopustno, saj so me vzgajali v dekle, ki

naj bi ji veselje povzročilo druženje s prijatelji, izleti z njimi in drugi čudoviti spomini, ki jih

hlastanje po materialnih dobrinah ne morejo nadomestiti. Po drugi strani pa starši na nas

pritiskajo, da bomo imeli dobre ocene, izobrazbo in to točno z namenom, ker se zavedajo,

da je denar pomemben. Želim se spremeniti, a v svetu, kjer vladajo vojne, lakota in druge

katastrofe, je to težko, saj mladi nimamo dobrega zgleda, da bi našli razloge, da je življenje

lepo. Mogoče nas starejši res ne razumejo, čemu smo taki in zakaj se spremenimo,

tolažijo pa se s tem, da je za to kriva puberteta. Res je, da je krivo to, da smo kot mlajši neobremenjeni

in se ne zavedamo grozljivih stvari, ki se dogajajo v svetu, z odraščanjem pa

se tega začnemo zavedati in si tega preprosto ne znamo pojasniti. Nihče se vsakodnevno

ne obremenjuje s tem, da po svetu vladajo vojne in lakota, moja družina pa se nadvse

obremenjuje, če dobim slabo oceno. To je primer, ki si ga ne znam pojasniti in v moji glavi

in glavi veliko najstnikov je nešteto takih nelogičnih dejstev, ki si jih ne znamo razložiti;

in temu zdaj rečemo puberteta. Sama zdaj poskušam odmisliti to, da se počutim, da me

nihče ne razume. Kolikor se le da pokušam sama sebe prepričati, da je življenje lepo, saj

mi je žal, da mimo mene teče tako hitro, sama pa samo nemočno opazujem in upam, da

se bomo ljudje spremenili in skupaj začeli uživati v njem.

36

Neža Merhar , F3b


Literatura

*

Ko v jutro posijejo žarki,

preženejo temo noči,

zunaj vse se razjasni,

premagajo žalost oči.

V življenju veliko lepih je stvari

kot jutranja rosa,

ki v sončnih žarkih se blešči,

kot šum potoka, ki naša srca vzbudi.

Potreben je samo nasmeh,

da dosežen bo želen uspeh.

V življenju treba včasih je na slepo,

da življenje bo lepo.

Živa Lavrič, T1B

*

kot spomladanska roža,

ki jo dobiš od otroka ali moža.

Krhko in nedolžno kot otrok,

a prenese lahko bremen cel otok.

Živi življenje kot najlepše sanje

in ne zgubljaj čas za jokanje.

Cilj si sam zastavi

in naj te nihče pri tem ne ustavi.

Življenje je lepo, to je res,

zato uživaj v njem, kot da je najlepši ples.

Ker mačka z devetimi življenji nisi,

za njega, da se boriš, rojen ti si!

Borka Pačavra, T3A

37


Literatura

*

Moje življenje je bilo najlepše v zgodnjem otroštvu. Zato sem se odločila pisati o spominih

otroštva, ko je bilo življenje »lepo« oz. najlepše, saj kot majhni otroci nismo razumeli sveta

kot odrasli, zato nismo bili toliko slabe volje.

Torej, kot otrok sem živela na kmetiji, kjer sva lahko skupaj z mlajšo sestrico Tejo počele

mnogo trapastih stvari, ki so se odraslim zdele nevarne ali škodljive. Živeli smo v sosednji

hiši starih staršev, ki ni bila v zelo dobrem stanju, saj stoji že okoli 400 let. Zraven naše

hiše je stal hlev. Okoli hleva je bila mreža za kokoši in na podstrešju je bila krama, stripi

in mize, na katerih je stara mama sušila čebulo. Nekega dne sva s sestrico, takrat staro

okoli 3 leta, odločili, da greva obiskat podstrešje kot ponavadi. Stari stripi v hrvaščini niso

bili več zanimivi, zato sva se malo razgledali in odšli do odprtine v velikosti vrat na koncu

podstrešja in pogledali čez njo. Gledali sva razgled in nato pogledali proti tlom in zagledali

kokoši. Nato sva se domislili zabavno igro. Odločili sva se pobrati čebule in jih tarčati v

kokoši spodaj. Vsakič ko sva kakšno zadele je glasno zakokodakala in mahala s perutmi

po zraku, midve pa sva se glasno smejali. Seveda posledice so bile hude, ko je stara mama

ugotovila, da so vse čebule pometane v kokošnjaku. A nama se je zdela le zabavna igra, ki

se je še zdaj spomniva.

Zato jaz mislim da je življenje najlepše v spominih z najbližjimi, in da otroci morajo imeti

priložnost biti otroci brez velikega pritiska šole.

*

Iris Sledar Hudoklin, R1B

Pred časom sem spoznal zanimivega človeka. Skozi pogovor z njim sem izvedel, da je

bil pred časom profesionalni športnik, vendar je zaradi poškodbe svojo kariero končal

predčasno. Razlog ni bila poškodba sama po sebi. Težava je bila v tem, da se po njej ni bil

sposoben vrniti na svojo predhodno raven igranja in je rajši končal kariero.

Kot športnik v življenju poznam mnogo vzponov in padcev. Ne morem se seveda primerjati

s profesionalnimi športniki, saj sam to seveda nisem, vendar lahko trdim, da dobro

poznam to perspektivo. Kljub temu, da sem med športnimi aktivnostmi previden, so

telesne poškodbe neizbežne. V svojem življenju sem bil poškodovan velikokrat. Zaradi

svoje drobne telesne konstrukcije sem bil med igranjem pogosto tarča trdih udarcev, ki so

velikokrat terjali svoj davek. Iz tovrstnih izkušenj sem se naučil predvsem previdnosti, ki je

potrebna za mojo nemoteno in varnejšo igro. Naučil pa sem se tudi, da se kljub poškodbi

ali kateri koli drugi nevšečnosti se nikoli ne smeš predati. Če se odpoveš svojim zastavljenim

ciljem zaradi ene nevšečnosti, je isto, kot da bi si izpraznil še ostale tri gume na avtu,

ker ti je ena spustila. Človek mora po tovrstnih nevšečnostih vedno najti bistvo,

po katerem se lahko iz tovrstne izkušnje utrdi in nadaljuje nemoteno s svojim

življenjem. Navsezadnje je življenje lepo tistemu, ki ga živi do popolnosti.

38

Matic Blatnik, T3A


Literatura

*

Bila je noč, ko nisem mogel spati. Tisti dan sem poslušal Trkaja, ki je govoril o stvareh, ki

so življenjsko pomembne; velikokrat do tistega srečanja se mi je zdelo, da sem edini, ki

razmišlja na tak način, ko pa sem slišal njega, sem videl, da je vsaj še nekdo, ki misli kakor

jaz. Takrat sem te stvari želel nekomu zaupati, a ker nisem imel nikogar, sem zaupal luni:

»Hej, Trkaj,

poslušat tebe je res prima,

ti si ena duša - taka fina,

k besede zmer prave najde,

k iz depre te dvigne do medalje.

In nikol si ne b mislu,

d še nekje saj en tak k jst,

k bo reku take stvari,

k jih u moji glavi pounu mrgoli.

In res je, poezija kar zgodi se,

je tist del tebe, k ne more it prek sebe,

in od znotrej te tišči,

dokler na paper ne prleti

in še pol, ku je zuni, te bodri,

da napišeš še druge stvari,

katere čutmo usi,

in smo veseli,

da u tem svetu nismo sami,

ku vidmo,

da še en je tak, ku smo mi,

da trpi, se veseli,

in z musko živi.

Nikol sam ne morš čez use,

zmer rabš sorodno dušo, k podpera te,

ti daje novo upanje;

in dejmo tu res vn iz sebe,

usi smo ljudje, vsem nam je težku,

zatu pa stopmo skup,

in skupi nam bo bulš šlu.«

In zdelo se mi je, da mi je luna pokimala in se strinjala z mano. Prav se mi je zdelo, da sem

to nekomu zaupal. In videl sem, da je življenje res lepo. Nato sem zaspal.

Gašper Pust, T2b

39


Literatura

*

Življenje je zgodba. Na začetku življenja našo zgodbo začnejo pisati naši najbližji, kasneje

pa si zgodbo življenja pišemo in oblikujemo sami. V življenju lahko postaneš karkoli želiš,

pokazati moraš le voljo, interes ter za to nekaj narediti. Sliši se zelo preprosto, a ni. Življenje

je težko. Polno je težkih preizkušenj, ki se včasih ne izidejo tako, kot si želimo, veliko

je vzponov in padcev oziroma neuspehov. Po vsakem padcu nam je težko, a vedno se

moramo pobrati, vztrajati ter se ponovno motivirati in s tem nadaljevati, saj bo na koncu

ves trud poplačan. Poleg vseh teh neprijetnih in težkih preizkušenj pa je življenje polno

lepih stvari.

Za nekatere so to materialne stvari, ki jih lahko kupijo, za druge pa trenutki, ki jih preživijo

z najbližjimi in prav ti se za zmeraj zapišejo v spomin. Zame je nekaj najlepšega, ko smo

doma vsi zbrani skupaj, se družimo in pogovarjamo. Sliši se kot nič posebnega, vendar

je, saj me prav to napolni s srečo in veseljem. Družina je nekaj najlepšega. Že ko sem se

rodila, so me lepo sprejeli, vedno so mi pomagali ter me spodbujali in verjeli vame. Če ne

bi imela njihove podpore, bi prevečkrat obupala in tako ne bi spoznala svojih talentov ter

česa vse sem sposobna. Za vse to sem jim zelo hvaležna.

Že od nekdaj zelo rada potujem. Obiskala sem že mnogo držav in ugotovila, da so tudi to

najlepši trenutki življenja, ki jih nikoli ne bom pozabila. Potovanje me vedno napolni z energijo

in veseljem. Gibanje po neznanem okolju, spoznavanje novih ljudi, kultur in njihovih

znamenitosti je nekaj najbolj zanimivega in poučnega. Vse to je nekaj zelo lepega, a še

lepše je, če ves ta čas preživiš skupaj s tistimi, ki jih imaš najraje. Takrat nastane ogromno

lepih trenutkov in spominov, ki jih nihče noče pozabiti. Na potovanjih mi je zelo zanimivo

opazovati druge, tako vidim, kakšen način življenja imajo ter v čem vse se razlikujemo.

Spoznala sem, da veliko ljudi nima družine, doma, prijateljev, dovolj denarja za šolanje

ali izvenšolske dejavnosti, katere ga veselijo, živijo v vojni ali pa nimajo dovolj hrane ter

vode. Prav to pa me spominja na vse, kar imam jaz. Čeprav velikokrat govorim, kaj vse bi

še rada imela, sem zelo hvaležna za čisto vse, kar imam, saj tako lepega življenja, kot ga

imam jaz, marsikdo nima.

Vem kako težko življenje preživljajo nekateri ljudje in prav zato jim rada pomagam. Velikokrat

kot prostovoljka sodelujem pri organizacijah, kot so Rdeči križ ter Karitas. Pa naj

bo le nekaj kosov oblačil, ki jih ne potrebujem več ali pa nekaj hrane, pa vem, da bom

nekomu polepšala dan, in prav to me naredi srečno.

Čeprav je življenje težko, polnih težkih preizkušenj in tveganj, je polno sreče, veselja in

lepih trenutkov. Mislim, da ljudje premalo cenimo, kaj vse imamo, in prav zato bi rada še

enkrat povedala, da sem presrečna in zelo hvaležna, da imam tako lepo življenje, kot ga

imam.

Tinkara Pavlin, T3a

40


Literatura

*

Življenje je za marsikoga vse prej kot lepo.

Bolj kot ga živimo, prej ugotovimo, kakšna hladna ječa je. Ni bitja, ki bi na življenje gledalo

le z iskro v očeh. Pravzaprav je včasih eno samo trpljenje za boljši jutri. Lepo življenje

za vsakega izmed nas pomeni nekaj drugega, nekaj novega. Četudi se izteka kot pesek,

ki polzi skozi prste iz dlani, lepote v življenju pravzaprav ne poznamo, je ne okusimo ali

občutimo, pač pa z njo le živimo. Morda nam življenje nikoli ne bo podarilo dokaza, da lepota

res obstaja, lahko pa nam pomaga krojiti in širiti plod domišljije, da si ustvarimo svojo.

Življenje je lahko hladno in pusto, a z mirnim srcem, polnim ljubezni in zvrhano glavo lepih

misli lahko vsak najde svoj mir pod soncem. Ljudje imamo v življenju zastavljene cilje in

pričakovanja, toda kako jih uresničiti? Pot do prave lepote in posledično lepega življenja je

preplavljena s krinkami in ugankami, a ko jo zaživimo … To je prava lepota, znana tudi kot

preprosta človeška duša. Ko končno pridemo do željenih ciljev, nam življenje ne nudi razkošja

in zadovoljstva, pač pa odpira nova vprašanja in s tem nove izzive ter iskanja. Nikoli

ne bomo res zadovoljni s potrebami, ki so nam na voljo – tako kot s samo lepoto ne.

Lepota je namreč za vsakega vse prej kot večna.

Je le okras, morda obraz, ki zbledi, ko sonce posije na jutranjo roso, na hladno spomladansko

jutro. Večna je kot naš lastni obraz, ki ne odseva obraza samega – temveč je

odsev naše notranjosti. Do lepote nikoli ne pridemo sami, poiščejo nam jo osebe, ki so

nam kaj več kot prijatelji.

V življenju vsak hrepeni po nečem. Morda po novem avtomobilu, boljših odnosih z vrstniki

ali pa kosu kruha, da nahrani družino. Toda narava je sama poskrbela, da življenje ni pusto

in prazno, ampak preprosto lepo.

Morda lepote nikoli ne bomo spoznali, kaj šele razumeli, vendar je le usoda naš pravi prijatelj

– če le verjamemo vanjo. Le ona nam lahko pokaže bistvo in z njim lepoto življenja.

Življenje je lepo, če le verjamemo vanj.

Ema Oberstar, T1A

41


Literatura

*

Življenje je tako, kot si ga narediš.

Važno je le, da pravi poti slediš.

Paziti moraš na vsak korak,

saj te včasih pripelje do velikih napak.

Sam odločaš, v katero smer boš šel,

čeprav pogosto ne veš, kam boš prišel.

Vsaka smer prinese ti nove lepote,

pomaga pozabiti na vse življenja grozote.

Živi življene, kot si ga želiš,

včasih je čas, da se malo znoriš.

Ne oziraj se na tuje besede,

vsakogar namen je, da te zavede.

To življenje je le tvoje,

v njem lahko delaš svoje zavoje.

Le pazi, da se zabavaš,

in ob tem preveč ne zatavaš.

Kaja Krevs, T2B

42


Literatura

*

Življenje se začne

in konča

prav tako kot mavrica,

sladko in lepo,

brez skrbi

in s polno moči.

Kmalu sam

začneš se ozirati

v neznani svet

in tvoj namen,

dobi pomen,

zato bodi kot roža,

ki podnevi cveti,

ponoči pa mirno spi.

Življenje so sanje,

polne ljubezni,

jeze in strasti,

je kot nova beseda,

novo okolje

ali polno polje,

vendar ni kot mama,

ki je ena sama.

Vsak dan si jo želim objeti,

jo za vedno rad imeti

ter skušam razumeti,

zakaj mora

vsak nekoč umreti.

A ostaja družina,

ki je kot nekakšna toplina

in če hočeš z njo živeti

moraš to pač razumeti.

Vsak potrebuje

kdaj smer,

da ne zaide v zver,

zato tvoje vprašanje

te spremeni v znanje.

Življenje

ni nikoli trpljenje,

je dobrota

in ne sirota,

a le, če vsaka misel

najde svoj smisel.

Mojca Horvat Trunkelj, T3a

43


V tujem jeziku

Life is beautiful

*

Mavis had always loved idyllic Amsterdam, surrounded by beautiful scenery and an unimaginable

energy. It was a place where she felt happy and excited about things she dealt

with daily and she thought it reflected her patient, gentle and inquisitive soul. The atmosphere

around her awakened her love for photography and drawing, in both of which she

began exceling after only few years of practice.

Of course, she has never spent a day without thinking about her precious friends that

also moved to the capital of the Netherlands, and they never forgot about her existence.

That is why her closest friend, Adam, invited her to a rather strange party and she was

instructed to bring her camera.

As the sun slowly started to hide on this pleasant day, Mavis didn’t think much of dressing

up for a good time with her friends. And when she arrived, her predictions were terribly

wrong.

Wherever her eyes looked she saw strangers, dressed in some of the fanciest clothing

she had ever seen. It didn’t take long before someone gently held her hand and twirled

her around in surprise and it was none other than Adam. “You came! I am so happy to see

you. Did you bring your camera?” he asks immediately. With a very confused expression,

Mavis nods her head. “Perfect! I need a favour. Would you mind taking pictures of this

evening? It’s a very special event for me and Julia and I want it to be a captured memory

we can look back at later.”

“I would be more than glad to do that, Adam. But what is this party about? Is it anyone’s

birthday?” Mavis said as she prepared for her task. “You’ll see soon, some of our friends

are also coming tonight, at least they said they are.”

Julia entered the room in her stunning cocktail dress – just as red as her lips, not too short

and not too long with a sharp v-cut on the back. She was undoubtingly the centre of attention

looking like a supermodel and Mavis didn’t lose any second of the perfect lightning

and background which she captured along with the star of the evening.

The blissful live music accompanying the event stopped when Adam decided to pause the

event with a short speech. “I am deeply thankful to everyone who responded to my invitation

to this crowded, but fun night. As I mentioned earlier, tonight is a special night for

me and Julia. We wanted to share something with our dear friends and family and what

other way to do this than with a party.”

He took a deep breath and looked at Julia standing beside him and Mavis noticed a shiny

ring on her finger. “We are getting married!” She suddenly said with excitement.

Congratulations came flooding in while Mavis took some time to process what the engaged

couple just said. What bothered her, was her love for Adam, a man she won’t be

able to love more than a friend. She never knew he liked his now future wife, she

never heard him talk about her and she never thought her time would be up so

soon.

44


V tujem jeziku

Mavis was in shock the whole evening, even after congratulation the young couple, her

perspective on life changing negatively. But she wasn’t going to ruin a happy relationship

between two lovebirds. She wasn’t raised to destroy homes and she wasn’t in a reckless,

hormonal state to act like a selfish child.

The clear, night sky was a perfect background behind the moon which shone brightly.

It was beautiful just like the stars, like the scenery the party took place in and it was as

beautiful as the harmonies everyone enjoyed because of the talented musicians entertaining

the guests.

“Would you like a drink?” Mavis heard and Adam was standing right next to her with two

glasses of champagne. “Yes, thank you. Where is Julia?” she asked quietly. “She is talking

with her parents and I wanted to check up on you. Are you feeling okay? You look a bit

pale.”

“Oh, I’m fine. I was just thinking how fast everything is going. You’re getting married, I’m

graduating soon, our friends are traveling around the world and some are even having

their own children.”

The two best friends talked endlessly. They reminisced about the old days, tried to predict

the future and commented on current moments happening around them. Mavis felt

much better after spending some time with her secret source of happiness. It calmed the

negativity inside her, cleared her head and made her think clearly again.

Life was still beautiful.

A small misunderstanding between her and the universe was not going to make her dwell

about letting Adam slip through her fingers so easily. The conversation between them

helped her look at so many attributes that make every day beautiful. Adam’s life was now

wonderful as he made one of his greatest wishes come true and Mavis’ life was just as

pleasant, having many other things that give her joy.

And so, when Adam asked her how her journey is at the very moment, she smiled and

said, “Life is beautiful.”

Nikita Galuh Kapušin, R3b

45


V tujem jeziku

*

*

Life is beautiful, it’s great,

even though you have to wait.

But waiting for good things,

sometimes feels like you have wings.

It feels like you can fly,

but you also need to try,

try to be better every day

and try go the right way.

Life is beautiful, it’s great.

It feels like you’re on cloud nine, not eight.

Like your over the moon

and the world will be yours soon.

But the world is already yours,

you just need to open doors.

Only you hold the key

and the ability to be free.

Life is beautiful, it’s great.

You’re here to love, not to hate.

You need to help others,

so it feels like they are your sisters and brothers.

And even if some times your life is sometimes

a mess,

please, don’t worry, it’s blessed.

Iva Baša in Petra Lozar, T1c

Life is beautiful…

There is darkness,

there is light.

There is sunshine

and there are stars.

There are plains

and there are rains,

but most importantly,

there are bays.

Laugh of children

and butterfly that finds way into your sight,

love, music and deep art,

sunsets put away all the bitterness in your

heart.

Leja Udovč, T3b

*

Life is beautiful when it’s natural,

not skeptical or cynical.

It takes a lot of work and dedication,

therefore you have to keep your concentration.

Sometimes you will be on cloud nine,

but you will also get trapped into that tragic

vine.

It will get you furious when it gets bad and it

makes you turn mad,

but life is way too short for being sad.

Make sure to keep moving on,

every moment has its perk and its con,

from bad moments you will move on,

just keep working on them,

on and on.

Megalej Lukić, R1a

46


V tujem jeziku

*

Life is beautiful even if sometimes we don’t feel like it at all. It’s true that life has many

challenges that we have to face every day and we aren’t alone facing them at all. Most

people in this planet go through problems every day and are still positive and optimistic.

But what makes them feel like that despite all the hard challenges?

I think that the will to achieve something gives them strength to go through all of the

problems. This will also makes them stronger and gives them the ability of overcoming

bigger problems in the future. Great example are famous athletes. We often hear their

stories about their background and their life in the youth. Most of the athletes went

through poverty, family problems or even bullying and racism. But being exposed to this

everyday made them stronger and gave them the will to achieve something. On the other

hand, people that didn’t have to go through all of that didn’t have the same success because

when the problems or a bigger obstacle came in their everyday life they just gave

up because they weren’t used to problems and just didn’t have the strength to continue.

That’s why everyday problems are important so we can learn from them and gain mental

strength.

A great example are also scientists. They are working long hours and facing many unknown

problems. And despite all of that they still don’t give up and continue their researches.

We probably all heard about the scientists working on the cure against cancer.

It’s a completely unknown field and a lot of them are still working on finding the cure

nonetheless there is a chance that the one doesn’t even exist. And they aren’t paid nearly

enough for what they are doing and through how much stress they have to go through.

Because of their will to push through their limits and problems I am sure that one day in

the close future they will find the cure.

Life is also beautiful when we learn to see the happiness in the small details of our lives

and not only in big success or piles of money. With all of that said I think that life if beautiful

despite all of the everyday problems and struggles, because they make us stronger

and make us realise what the real meaning of life is. We just have to be aware of it.

Domen Filak, T4a

47


V tujem jeziku

*

Life is amazing. And then it’s awful. And then it’s amazing again. And then, there are those

moments where you just fall in love with being alive.

I think life consists of small moments like this…

…when you look at someone, while they are doing something small (like driving, laughing

or eating) and just smile, because you love them so much

…losing track of time because of how much fun you are having

…listening to a certain song that brings back all the memories from good old times

…driving out with a bunch of people who matter at 2am, while singing to your favorite

songs and watching the glowing, flickering lights in buildings

…when you drop your phone and it doesn’t shatter

…curling up in your favorite sweater, with the book you can’t seem to put down, as it’s

raining outside

…coming home and sleeping in your own bed after travelling

…laughing so hard when telling a story you can barely make it to the end

…waking up before your alarm goes off, realizing you still have a few extra minutes and

then going back to sleep

…being able to breathe through your nose after having a cold

…when you’ve finished a really good book and you just put it down and stare into space

for a couple minutes, because you need to collect yourself and return back to reality

…waking up early in the middle of winter to experience first snow

…seeing your best friend while you have been apart for awhile

…finding money you didn’t know you had in the most random places

…the nostalgia that looking at old photos gives you

...the exciting feeling you get when you see your food arriving at a restaurant

…getting a good grade at school after putting a lot of work in it

…that moment when you realize you are falling in love with someone

…when you look back on your own life so far and realize how much you’ve grown

…when you first meet someone and the two of you just click immediately

…when you get a message from someone you really like and just smile for no reason

…still having 90% of battery on your phone after a long day because you were busy living

and enjoying your life

…going on a spontaneous adventures and having the best time of your life

…sitting on the beach and listening to the sound of the ocean while sun is shining on you

…seeing your parents happy

…getting your driving license and driving by yourself for the first time

…when your alarm rings at 6am in the morning and you realize it’s a Sunday

…watching the bright sun throwing up the shades of pink, blue and orange tones into

the skies as it sets behind the horizon

Life is a million pieces of puzzles that never quite fit together. There are so many

other parts of life that are wonderful too, and maybe existing isn’t so bad after

all – it’s so breathtakingly beautiful.

48

Janja Bohte, T4a


V tujem jeziku

2018’s Christmas Short Story Competition welcomed ten authors. Marcel Heybal from

R4A won third place, Matic Blatnik from T3A won second place, and Nikita Galuh Kapušin

from R3B won the competition. The best three young authors received authentic

British Christmas presents. We thank all the writers for their creative contributions. Special

thanks to Matic Zupet from E4B for his poetry recitation, and Gašper Pust from T2B

and Bor Zirkelbach T3A for their musical performances.

The cage was finished. I hung it on the wall and admired the beautiful yellow canary I had

put inside. Charlie, as I named him, was the last bird of his species I had left. My father

killed all the birds we had at home for the most obnoxious reason. He did not enjoy being

disobeyed, especially when it came to family matter. I refused to marry Carla Barnes, a

woman of class and intelligence who came from a wealthy, well known family in London.

Her father was a doctor, the best you could find. Dr. Barnes was also a very popular man,

having to attend many parties of noblemen. Some even called him an angel. Once, he rescued

a litter of kittens from a burning building and suddenly everyone in town called him

an animal lover. However, what the public did not know about was his drinking habit. My

father, Harry Donaldson Senior, never missed his chance to have a drink with the famous

Dr. Barnes. Those chances were very common as they stayed out late every night, both

drunk at three in the morning.

Carla and I never spoke. We met as mere teenagers many years ago and we never spoke a

word to each other in our whole lives. My dear father and Dr. Barnes loved playing matchmakers

in their drunken state and their children were always the ones who they would

play with, eventually resulting in a serious engagement between Carla and I, a man who

loved birds and nothing else. I know not one soul that would accept an arranged marriage

with someone they barely know. My father was furious when I declared my love for

another woman, who did not really exist, but nobody had to know about that particular

detail.

Ornithology brought peace to me. I would spend my days reading books about birds,

finding them all around the world, travelling to distant places just to see the wonders

nature offers. Thankful for the wealth of my family, I was able to afford big, beautiful

bird cages and admire the precious animals at home and soon I learned to make my own

beautiful homes for these creatures.

I only left my room for one hour. Upon arriving back, it was messy and blood stained

everything I put my eyes on. All the birds I ever had were dead, except Charlie, whom I

succeeded to save from my father’s tight grip. I could smell the alcohol in his breath: he

must’ve had a lot to drink before he destroyed my source of happiness. Without anything

to say, he stormed out and I was left to clean up the mess he made. Sadness overcame

me when I had to pick up dead birds from the floor and look at the broken cages that

represented my poor heart in that very moment. Carla visited me that night and we were

forced into speaking alone. She believed I loved her and would marry her right away, at

least that was what her family had told her. She did not care about my tattered clothes I

49


V tujem jeziku

unintentionally wore at her visit or about the blood stains on my hands.

But I could care less about our public status and family expectations. I once again refused

the proposition of our marriage and she ran off, never to be seen around my house again.

My father disowned me, although he did not say anything, he acted as if I was nothing

but a peasant living in his enormous house. I was like a bird, stuck in cage that was built

out of high expectations I could not live up to, including the idea to wed into a wealthy

family.

Because of that moment in my life, I ran off and started a new life far away from

London where I finally felt free. Charlie was let out of his cage just like I was released

from the hands of high class society and goals I did not wish to reach.

Nikita Galuh Kapušin, R3b

I was born twice: first as a baby girl; on a remarkably smogless Detroit day of January

1960; and then again, as a teenage boy, in an emergency room near Petoskey; Michigan,

in August of 1974. You may be astonished by my statement and questions like »How is

that possible? « or »Are you sure about that? « should be running around in your head, but

first, let me explain.

My name is Sonia and a few years back I was living in Detroit. My everyday life consisted

of many different struggles. As you can imagine Detroit wasn’t a good place for a young

girl like me to live because of the on-going criminal activities, poverty and an everyday

fight for survival. My dad left me and my mom when I was about 4 years old so my mother

had to work double shifts and side jobs in order for us to survive. But that wasn’t the

biggest problem.

When I was born the doctors diagnosed me with a rare heart hindrance. It wasn’t curable

back then so the doctors gave me around 20 years to live. No type of medicine would

help me so I had to face the hard reality that I was going to die very young.

On a hot day in August, me and my mom were driving to Petoskey, Michigan, to visit my

aunt. The road was overheated and severely damaged so the driving conditions were

very challenging. As we were approaching our destination a car, which was coming

towards us unpredictably swayed to our side of the road. We had an accident. The passengers

of the other car were dead on impact, a 14 year old boy and his father, 42. The

doctors at the emergency room said that I experienced a minor heart attack, which damaged

my heart severely. I was going to die soon. But to my luck they found me a heart

transplant- the unlucky boy. The operation was successful and I was re-born with a new

heart, a boy’s heart.

In a moment, which could have meant the end of my life, I found a new meaning and a

will to live. Today I am both sad because of the accident and happy because I received a

second chance. So therefore, I will be forever grateful to the poor boy that died and gave

me a chance to live a long and happy life.

Matic Blatnik, T3a

50


V tujem jeziku

The cage was finished late at night when one of the Karlberg brothers tied up the last

rope around the pillar that supported the cage. It was made out of wood and it was as

big as a Skara giant which could reach the size of two and a half meters in height. Skara

giants are a race of garagantuan humanoids living in the Skara forest and are usually

found in the caves around there. Their interactions with humans are known as “not really

friendly” as they usually attack them on sight. Some farmers offer cows and other livestock

as a sacrifice to the giants in order to avoid attacks. They paint cows with traditional

markings so that the Skara giants recognize them as a peace offering. However, giants

usually attack them, ignoring the peace offering and farmers often end up dead.

Karlberg’s brothers, who are two young hunters driven by revenge and faith in their father,

who also was a hunter but got killed by one of the most dangerous creatures known

as the Nightdog, weren’t after Skara giants this time.

They were after something which the locals of the Skara village (also known as Skaras)

described as dark, fear and bloodthirsty. Farmers begun to notice that few of their livestock

have gone missing over the nights and were never found. Some farmers who were

late outside doing their job or whatever, have also gone missing and never came back nor

have been found.

Some Skaras said it was the Wolfmols who are four legged animals, similar to wolfs but

with four eyes with good vision at night. Their lair is dug underground, and it looks like a

big tunnel dug by a giant mole. They usually hunt at night and they drag their prey in their

lair where they eat it...but the Wolfmols couldn’t be the case here as they would find traces

of them. That’s why most Skaras believed there’s something else hiding in the forest.

There were rumours spreading that farmers saw girl figure walking alone through the

clearing in the morning. They often felt bad energy around them as they watched her

from the distance. She was wearing dark clothes and has long dark hair. Other than that

she was walking all alone there’s not much about her to judge.

Karlberg’s brothers put the cage on the carriage and prepared themselves for a night ride

to a nearby village because they heard the news that a man has recently disappeared and

has not come home yet. So, they though it was a good idea to investigate. As they were

driving in the dark one of them held a torch, so they could watch the road when suddenly

they saw something in the distance. While getting closer they saw a person laying

down on his back and a girl kneeling next to him. It looked like the girl was crying so they

stopped and one of them got down from the carriage to check what was going on. While

he was walking towards the girl horses begun to act weird and the other got a bad feeling

about this. The brother who was getting closer to the scene noticed that there was

blood around and that the girl wasn’t crying. Suddenly the girl turned around. Her skin

was dark gray as if she was dead. Her dark black hair was showing under the hood. Her

eyes were dark and there was blood all around her mouth. He quickly reached for the

sword as she jumped at him as the loud scream of his brother echoed in the distance.

Marcel Heybal, R4a

51


V tujem jeziku

Das Leben ist schön

Wer sagt, dass das Leben schön ist?

Diese Wörter habe ich seit langem vermisst.

Jeder meint, es ist wie eine Achterbahn fährt,

man geht mehrmals durch den Start.

Der Anfang ist immer schwer,

der Weg ist unbekannt und leer,

aber mit jedem Schritt,

kommt jemand Neues mit.

Freunde kommen und gehen,

manche bleiben für immer,

manche sind hier, um uns eine Lektion zu geben,

am Ende ist es an dir, sei der Gewinner.

Die Fahrt dauert und man kann das Ende nicht sehen,

wenn man fällt, muss man schnell aufstehen,

weil das Leben wartet nicht auf dich,

es kümmert sich nur um sich.

Aber kuck, siehst du das auch?

Neben den Eisenbahnstrecken,

Weht lila Rauch,

und schau, da bluten Blumen an den Ecken.

Unter einem großen Regenbogen ging die Fahrt weiter,

die Tage sind jetzt heiter,

die Nächte sind jetzt heller,

irgendwie geht alles schneller.

Auf einmal sind alle glücklich,

nur noch nach Freude und Liebe süchtig,

keiner ist mehr bedruckt,

jetzt sind wir alle entzückt.

Und wenn du genügend tapfer bist,

wenn du auf alle schlechten Dinge vergisst,

dann schau langsam nach vorne,

siehst du, wie das Leben schön ist?

52

Laura Butaja, ZN 2.c


V tujem jeziku

*

In deinem Leben hast du viele Pläne, viele Ziele,

du triffst Menschen, viele Menschen,

Lügner, Betrüger und Heuchler, aber

du triffst auch freundliche, loyale und gute Menschen.

Du wartest nicht auf den Knien,

sondern stehst auf und glaubst an dich,

ignoriere die Gedanken der anderen,

du musst viele interessante Wege gehen.

Du kannst den Himmel berühren,

wenn du selbstbewusst bist,

du kannst glücklich sein,

auch wenn du reich oder arm bist,

Geld ist nur Papier, Materielles ist vergänglich.

Dijon Shala, T2b

*

Vielmals denke ich über das Leben nach.

Vielmals ist nicht alles, wie ich es wünsche.

Und vielmals muss ich sagen, dass es schön ist.

Schön ist es wegen der Natur, schön ist er wegen der Familie,

schön ist es wegen meiner Freunde,

schön ist es wegen der Schönheit von Erinnerungen.

Wunderbar ist die Welt, in die ich selbst trete,

wunderbar ist das Lächeln, da ich von jemand bekomme.

Wunderbar sind Händedruck und Freudigkeit, die in mir geboren sind.

Glücklich ist die Mutter, glücklich ist der Vater,

glücklich sind Brüder, glücklich sind alle,

glücklich bin ich, wie man sehen kann.

Gašper Pust, T2b

53


V tujem jeziku

La vie est belle...

*

Personne ne sait pas exactement, comment la vie a commencé parce qu’elle est très precieuse

et unique.

Quoi que tu penses de la vie…

La vie est belle… même après que les choses se defont… independamment de la façon

dont les choses retombent ensemble.

Pour chacun de nous, c’est une grande bénéndiction que notre vie a été donne à nous. Ne

manquez pas cette chance, parce que nous avons seulement une vie et si nous la vivons

juste, une fois suffit.

Qu’est-ce qui rend la vie belle? Vous devez trouver la réponse vous même. Regardez

autour de vous et faites ce qui vous rend heureux. De petits moments comptent- comme

sourire avec des amis, passer du temps avec sa famille, faire votre travail…

Soyez heureux.

*

Klara Pezdirec, T3a

J’ai identifié un homme il y a un peu de temps. Il etait un sportif professionnel mais il a

fini son carriére sportif à cause d’une blessure. Je suis un sportif et je connais beaucoup

de montées et chutes. Je suis prudent pendant les activities sportives mais les blessure

sont inévitables. Au cours de ma vie je subissais beaucoup de blessures. Parce que j’ai un

petit corps constructif je suis une cible pour les fautes brut. Pour cette raison j’ai appris

comment m’éviter ces fautes. J’ai appris aussi qu’il ne faut jamais se rendre malgré une

blessure.

La personne doit toujours chercher une essence selon lequel il peut profiter de ce genre

d’experience et changer pour meilleur.

*

Matic Blatnik, T3a

Les gens parfois croit que notre vie est difficile. Nous avons raison. La vie est pleine de

problemes et de tristesse. Parfois nous pensons qu’il n’y a pas de solution. C’est faux!

Nous devons reflechir positivement. La vie autrement ne serait pas intéressante. Nous

devons serrer les dents et continuer. Rien n’est donné à nous, nous devons travailler bien

et meriter le succès. Quand nous faisons comme ça, nous prenons conscience

comment une vie est belle.

54

Žan Luka Jelenc, T3a


V tujem jeziku

*

Le vie est belle parce que tu vas à l’école,

tu as des amis,

tu sors la soirée,

tu es heureux.

Le vie est belle parce que tu as une famille,

tu as une maison,

et le plus important,

nous vivons en paix.

Jernej Avsec, T3a

*

La vie est belle, quand vous vous réveillez calmement,

quand vous sortez sous le soleil radieux,

quand le vent souffle par vos cheveux,

ou quand quelqu’un dit seulement bonjour.

Quand la fleur fleurit au printemps,

quand les étoiles brillent

et tout se sent comme un rêve.

Ça pourrait être tous les jours,

ou pas de jour du tout,

c’est à nous de décider,

comment on va passer nos vies.

Appréciant les petites choses

apporte la beauté à chaque chemin que nous choisissons,

alors chérissons même les plus petites choses

parce que la vie est belle.

Lea Badovinac, T3a

55


56

More magazines by this user
Similar magazines