Tegi 2019

Literatura
*
Bila je noč, ko nisem mogel spati. Tisti dan sem poslušal Trkaja, ki je govoril o stvareh, ki
so življenjsko pomembne; velikokrat do tistega srečanja se mi je zdelo, da sem edini, ki
razmišlja na tak način, ko pa sem slišal njega, sem videl, da je vsaj še nekdo, ki misli kakor
jaz. Takrat sem te stvari želel nekomu zaupati, a ker nisem imel nikogar, sem zaupal luni:
»Hej, Trkaj,
poslušat tebe je res prima,
ti si ena duša - taka fina,
k besede zmer prave najde,
k iz depre te dvigne do medalje.
In nikol si ne b mislu,
d še nekje saj en tak k jst,
k bo reku take stvari,
k jih u moji glavi pounu mrgoli.
In res je, poezija kar zgodi se,
je tist del tebe, k ne more it prek sebe,
in od znotrej te tišči,
dokler na paper ne prleti
in še pol, ku je zuni, te bodri,
da napišeš še druge stvari,
katere čutmo usi,
in smo veseli,
da u tem svetu nismo sami,
ku vidmo,
da še en je tak, ku smo mi,
da trpi, se veseli,
in z musko živi.
Nikol sam ne morš čez use,
zmer rabš sorodno dušo, k podpera te,
ti daje novo upanje;
in dejmo tu res vn iz sebe,
usi smo ljudje, vsem nam je težku,
zatu pa stopmo skup,
in skupi nam bo bulš šlu.«
In zdelo se mi je, da mi je luna pokimala in se strinjala z mano. Prav se mi je zdelo, da sem
to nekomu zaupal. In videl sem, da je življenje res lepo. Nato sem zaspal.
Gašper Pust, T2b
39