Tegi 2022

DOGODKI 4-13

NAŠI USPEŠNI 14-21

LITERATURA 22-43

V TUJEM JEZIKU 44-61

TEGI, glasilo SEŠTG

junij 2022

Urednice:

mag. Magdalena Udovč

dr. Jožica Jožef Beg

Darja Marjanović, prof.

Diana Strugar, prof.

Oblikovanje, urejanje in naslovnica:

Jure Smolič, R4b

Izdaja: Šolski center Novo mesto, SEŠTG

2

Spoštovane dijakinje, spoštovani dijaki!

Spoštovane dijakinje, spoštovani dijaki!

Za nami sta dve leti izrednih razmer v delovanju naše šole, ko so zastale različne interesne dejavnosti,

med drugim tudi izhajanje šolskega glasila. Verjamem, da v času pouka na daljavo in

različnih drugačnih težavah ni bilo pravega ustvarjalnega navdiha, ki ga potrebujete za pisanje.

Veseli me, da vaša ustvarjalnost ni zamrla, zato s ponosom pozdravljam izid pokoronskega

Tegija.

Čestitam vsem ustvarjalcem našega glasila, vsem skupaj pa prijetno branje in lepe počitnice.

Boris Plut, univ. dipl. inž.,

ravnatelj SEŠTG

3

DOGODKI

Teden jezikov in kultur

V okviru jubilejnega, 20. praznovanja Evropskega dne

jezikov smo že sedmo leto zapored pripravili jezikovne

dejavnosti; tokrat smo jih razširili na več dni in jih poimenovali

Teden jezikov in kultur. Ker želimo mlade osveščati

o bogati jezikovni in kulturni raznolikosti v Evropi

in jih spodbujati k učenju tujih jezikov, ki s pomembni

tako za potrebe študija, poklicnega dela, kot tudi za

zabavo, smo za njih pripravili raznolike aktivnosti.

Ukrepi za zajezitev širjenja okužb novega koronavirusa

so nam narekovali nekoliko drugačno obliko praznovanja.

V razrednih mehurčkih so dijaki pripravili delavnice

učenja tujih jezikov, v katerih so spoznavali besedišče in

širili vedenje o kulturi, navadah in običajih tujih dežel. Pri

pouku slovenskega jezika se je več kot 500 dijakinj in dijakov

pomerilo v nagradnem kvizu z naslovom Obvladam

slovenščino, prav tako smo razpisali natečaj Slovenščina,

moj jezik, na katerem so sodelovale tudi osnovne

šole. Izbirali smo najlepšo besedo v slovenščini in najlepšo

med tujimi jeziki. Dijaki so svoje predloge oddajali

v skrinjici na šolskem hodniku.

Praznovanje Evropskega dne jezikov smo

obogatili z likovnim ustvarjanjem na šolskih

igriščih, kjer so dijaki in dijakinje v sončnem

dopoldnevu s kredami risali na asfaltno

površinona temo jezikov in kultur. Za glasbeno

kuliso je poskrbela dijakinja Tara Kavčič,

ki je kot didžejka vrtela glasbo v evropskih

jezikih.

4

DOGODKI

Vsakoletno tradicionalno praznovanje na velikem hodniku pred knjižnico, kjer so se zbrali in

družili dijaki iz vse šole, smo nadomestili z razstavo dijaških plakatov na temo jezika in s kulturnim

programom, v sklopu katerega smo podelili pohvalo za najlepši plakat z naslovom

DVOJINA, nagradili pa smo tudi najboljše v kvizu Obvladam slovenščino ter razglasili najlepši

besedi v materinščini in tujem jeziku. Med predlogi za najlepšo besedo smo izbrali besedi LJ-

UBIM in RESPONSIBILITY. Razglasitev rezultatov in podelitev nagrad sta obogatili lepa vezna

beseda voditeljice Tine Cvijanović in virtuozno igranje harmonikaša Luke Bana.

Praznovanje smo sklenili z nastopom za varovance Doma starejših občanov. Z glasbenopevskimi

točkami v maternem in tujih jezikih smo popestrili njihov kostanjev piknik.

Varovanci so bili našega obiska zelo veseli, še posebej zato, ker zaradi takratnih razmer,

povezanih s pandemijo covida-19, česa takšnega niso bili deležni že dve leti.

Diana Strugar, prof.

vodja aktiva tujih jezikov

5

DOGODKI

SIJEMO ŽE 40 LET

1. september 1981 – v Novem mestu je srednješolski prag prestopila prva generacija elektrotehnikov.

V novi program se je vpisalo prvih 94 dijakov … Za dolenjsko gospodarstvo je

to zelo pomembna prelomnica, saj so se do tedaj bodoči elektrotehniki z Dolenjske in Bele

krajine šolali v Krškem ali Ljubljani.

V šolskem letu 2021/22 torej na Srednji elektro šoli in tehniški gimnaziji obeležujemo 40 let

programa elektrotehnika. Jeseni smo jubilej obeležili z vrsto dejavnosti, ob tej priložnosti je

nastala spominska publikacija, izdelana pa je bila tudi posebna spletna stran.

Zaključili smo s slovesno prireditvijo, na katero smo povabili dijake 1. generacije elektrotehnikov

in jim razkazali delavnice praktičnega pouka, prostore multimedije in Scidroma

ter strokovne učilnice. Na prireditvi so zbranim v dvorani in gledalcem prek malih zaslonov

spregovorili dr. Matej Forjan, direktor Šolskega centra Novo mesto, nato ravnatelj SEŠTG

Boris Plut in mag. Gregor Macedoni, župan Mestne občine Novo mesto, ki je vodstvu izročil

občinsko priznanje. S svojimi nastopi, glasbo in veseloigro so dogodek obogatili naši dijaki

Klara Klemenčič, Vid Grah, Jakob Auersperger in Alex Zorko. Dogodek je zaokrožil pogovor

voditeljice Tine Cvijanovič z Alešem Dravincem, dijakom prve generacije elektrotehnikov,

ki je zaradi organizacije šolskih plesov, radia in drugih dogodkov med sošolci veljal za »motorček«

generacije.

6

DOGODKI

Moja srednješolska leta

Kam po osnovni šoli? V katero srednjo šolo naj se vpišem? Kaj me zanima? Kaj bi v življenju

počela? To so bila vprašanja, ki so mi leta 1986, ko sem zaključevala osnovno šolo, hodila po

glavi. V osnovni šoli sem imela rada naravoslovne in družboslovne predmete, ampak zanimala

me je tehnika. Po obisku informativnega dne na Srednji šoli tehniških in zdravstvene usmeritve

je bila moja izbira skoraj zapečatena. Vedela sem, da želim na elektro šolo, vendar pa je vse kazalo,

da bo treba pred vpisom opraviti še sprejemni izpit iz matematike, kajti število kandidatov

je bilo večje, kot je bilo vpisnih mest.

Sprejemne izpite so le dan pred predvidenim datumom odpovedali in tako sem se kot ena od

šestih deklet vpisala v 1. letnik Srednje elektro šole. Družbo v 1b nam je delalo še 30 fantov. Bili

smo zadnja generacija usmerjenega izobraževanja.

Učni program je bil v prvem letniku enak za tiste, ki smo šolanje želeli nadaljevati v 4-letnem

programu za elektrotehnika, in za tiste, ki so šli v 3-letni program za elektrikarja. Tisti, ki smo

želeli postati tehniki, smo za to morali izpolniti »pogoje«, in sicer smo morali imeti ob koncu

prvega letnika pri matematiki in osnovah elektrotehnike oceno najmanj dobro.

To je pomenilo, da se bo treba učenja že v začetku lotiti zares. Pa srednja šola še zdaleč ni bila

samo učenje. S sošolci smo bili »dobra« generacija, šolanja smo se lotili resno, hkrati pa smo

tkali trdna prijateljstva in ustvarjali prelepe spomine na srednjo šolo. Na koncerte in plese na

Centru, na odmore, ki so bili pomembnejši od pouka, na peko hrenovk med prakso v šolskih

delavnicah. Na poti in stranpoti po katerih smo hodili, na ure športne vzgoje v Športni dvorani

Marof, kjer smo imeli telovadbo v zimskih dneh, po njej pa se nam mnogokrat ni več dalo nazaj

v šolo ... Da si ne bi privoščili preveč izostankov, je skrbno pazila predsednica razreda, ki je bila

strožja in vplivnejša kot razrednik Emil Jurečič.

V časih našega šolanja smo se ob prihodu v šolo še preobuvali v copate in če si jih slučajno

pozabil ter prišel k uri matematike obut, je to pomenilo, da si se tisto uro javil za spraševanje.

Kot razred smo bili vedno povezani. Skupaj smo pripravili kar nekaj nepozabnih dogodkov, od

razrednih piknikov in zabav za rojstne dneve pa do maturantskega izleta in plesa. Skupaj smo se

veselili s sošolcem, ki je v 3. letniku postal očka, in trepetali s tistimi, ki se jim morda pri kakšnem

predmetu ni izšlo najbolje.

Vendar pa smo vse nevšečnosti kar srečno prebrodili. Vsa štiri leta nas je bilo v razredu 36.

Posebej lepo nam je bilo v 4. letniku. Šolanje smo zaključili brez mature, zato so bil zadnji meseci

precej sproščeni, pa še razrednika je (na naše veliko veselje) nadomeščal sedanji ravnatelj

Boris Plut. Šolanje smo zaključili leta 1990, v prelomnem času naše slovenske zgodovine. Pot

nas je odnesla na različne konce, nekateri so odšli študirat, kar nekaj fantov je kot zadnja generacija

odšlo v jugoslovansko vojsko in so študij nadaljevali kasneje. Naše življenjske poti so

se razšle, ostali pa so spomini na Srednjo elektro šolo, kjer nismo pridobili samo znanja, ampak

tudi veliko izkušenj in prijateljstev, ki nas spremljajo skozi življenje. Še vedno se radi srečamo,

obujamo stare spomine pa tudi ustvarjamo nove. Na »našo« srednjo šolo se je vpisalo že kar

nekaj naših otrok, kajti »elektro« je še vedno »zakon«.

Marija Debevc Rakoše, knjižničarka na ŠC Novo mesto

7

DOGODKI

Breda Tomc

SPOMINI NAŠIH UČITELJEV NA ZAČETKE ELEKTRO ŠOLE

V čem se razlikuje program današnje elektro šole od tistega, na katerega ste vi hodili kot

dijakinja?

Srednjo elektro šolo sem obiskovala v Ljubljani, saj je takrat v Novem mestu še ni bilo.

V prvem letniku smo imeli tehnično risanje, kjer smo morali oddati 24 programov, vsak program

pa je vseboval 2 do 6 listov A4-formata. Glavo in robove smo morali narisati sami. Problem je

bilo risanje in pisanje s tušem, ker je navadno pri zadnji črki padla packa in si moral narisati

znova.

Imeli smo tudi predmet »strojništvo z mehansko obdelavo«. Pri njem smo spoznali vse delovne

stroje (stružnice, rezkarje, vrtalnike ...), računali pa smo tudi sile v nosilcih. To nam je bilo še

posebej težko, kajti trigonometričnih funkcij se v 1. letniku pri matematiki še nismo učili. Pri

računanju sil pa smo morali ta matematična orodja uporabljati. Tudi kalkulatorjev še nismo

imeli, pomagali smo si z logaritmičnimi računali in Vegovimi tablicami. V drugem letniku smo

večinoma že imeli kalkulatorje, čeprav so stali celo premoženje.

Imela sem to »srečo«, da so nas učili najbolj strogi in zahtevni profesorji. V razredu je bila popolna

tišina, sicer si bil pred tablo in ocena je bila 1, če si znal ali ne. Nivo znanja za pozitivno oceno

pa je bil bistveno višji, kot je sedaj. V prvi letnik smo bili vpisani samo odlični in prav dobri učenci

iz osnovne šole, vsi smo se učili, a osem sošolcev vseeno ni izdelalo letnika. Še kakšnih deset

je imelo popravne izpite.

V drugem letniku smo imeli profesorja za električne stroje in tehnologijo, ki je bil primer

nepravičnosti. Če si mu bil všeč, ni bilo problema, sicer si nasankal. Bila sem med slednjimi. Z

znanjem iz 2. letnika srednje šole za 3 sem na fakulteti naredila izpit z 10.

Zadnja dva letnika sta bila veliko lažja. Imeli smo dobro osnovo, nismo imeli več fizike in najbolj

groznih učiteljev. Pri telefoniji in telegrafiji (strokovni predmet v 3. in 4. letniku) smo si pa dali

(žal) duška. Profesor, ki nas je učil, je dovolil nemir in to smo dodobra izkoristili.

8

DOGODKI

Kako je bilo na naši strani katedra v vašem času?

In kako je na drugi strani? Mogoče bi morali poizkusiti? Vsak, ki pravi, da učitelji nič ne delamo

in imamo same počitnice, naj konča fakulteto, naredi dodatno pedagoško dokvalifikacijo (14

izpitov) in pride na naše mesto. Mi, stari, bomo šli kmalu v pokoj in delovna mesta na šoli bodo

prosta. Vabljeni v učiteljske vode!

Naj končam še z anekdoto, ki sem jo doživela že kot učiteljica:

Se pogovarjamo v razredu, kako se dijaki nič ne učijo in naj ne dopustijo, da bi imeli pri

slovenščini slabšo oceno od Vladimirja, ki je šele letos prišel v Slovenijo. Ob tem sem se

spomnila dogodka izpred let, ko sem bila v komisiji za maturo iz slovenščine.

Dijak je dobil vprašanje, katera boginja je pomagala Odiseju na njegovi poti domov. Odgovora

ni poznal, pa smo mu hoteli malo pomagati: »No, začne se na črko A.« Dijak kot iz topa: »Arkada.«

Komisija v smeh. In odgovor v drugem poizkusu: »Antena.« No, ta odgovor bi bil za elektrotehnika

skoraj sprejemljiv. In ko sem danes to povedala dijakom, je eden odgovoril: »Pa to

je bila ANTILOPA«, njegov sošolec pa: »Budala, Antigona.«

9

DOGODKI

Niko Potočar


dijak?

Ker je bila šola »nova«, smo občutili pomanjkanje učbenikov. To stanje se je med šolanjem

sicer popravljalo, smo pa bili na kar nekaj – predvsem strokovnih – področjih bolj odvisni od

razlage in pisanja v zvezek. To je imelo tudi nekaj dobrih posledic. Pisanje je pripomoglo, da

smo si že med poukom več stvari zapomnili, kar je nekoliko zmanjšalo potrebo po učenju. Med

poukom smo se pa bolj učili o takrat aktualnih sistemih. To so bili v glavnem analogni sistemi,

čeprav smo že omenjali tudi digitalni svet. Trenutno je stanje snovi, ki jo obravnavamo pri

pouku na tem področju, popolnoma obratno.


Če odmislimo ves tehnološki napredek (računalnike, mobilne telefone …), bistvene razlike

med »mojim« in »vašim« časom v koži dijaka pravzaprav ni. Dijaki smo hoteli doseči čim boljši

uspeh s kar se da malo dela. Tu smo uveljavljali svojo pravico do »plonkanja«, učitelji pa svojo

dolžnost, da nam to preprečijo. Borba še vedno poteka in ni popolnoma jasno, kdo bo zmagovalec.

Je pa bilo več druženja med dijaki, imeli smo »pobratene« razrede, organizirali smo piknike,

celo plesi v šoli niso bili taka redkost.

10

Bojan Lukan


dijak?

Če govorimo o programu, se spomnim dveh pomembnih razlik v primerjavi z današnjimi programi.

Prva je ta, da smo imeli v predmetniku tudi nekaj ideološko obarvanih predmetov kot na

primer obramba in zaščita ter samoupravljanje s temelji marksizma. Druga razlika pa je ta, da

smo šolanje zaključili brez zaključnega izpita oziroma kot pravimo danes poklicne mature. Mi

smo bili namreč prva generacija eksperimenta, imenovanega usmerjeno izobraževanje, ki je

trajal le nekaj let.


Dijaki smo imeli bolj spoštljiv odnos do učiteljev. To je seveda tudi odraz stanja v družbi,

učiteljski poklic je bil nekoč bolj spoštovan. Na dijaške čase imam lepe spomine. S sošolci

smo se veliko družili in pogovarjali. Danes pa opažam, da je marsikdo med odmori (nekateri

tudi med poukom) zatopljen v svoj pametni telefon. Pouk je takrat potekal v glavnem s kredo

in tablo, zdaj pa je pouk zaradi sodobne opreme (projektorji, interaktivne table, merilni instrumenti,

računalniki …) bolj nazoren in učinkovit.

DOGODKI

TOLI – Triglav Olympic Legendary Ice

V petek, 4. 2. 2022, se nam je pri uri geografije pridružil Franci Petek, smučarski skakalec in

geograf, direktor Zavoda za šport RS Planica. Dve dijakinji 2. letnika tehniške gimnazije sta se

postavili v vlogo novinark, mu zastavljali vprašanja in na ta način pripomogli k večji količini

informacij.

Franci Petek nam je predstavil potovanje vzorca Triglavskega ledenika, katerega končna

destinacija je bil Peking, kjer so bile letošnje zimske olimpijske igre. Prav zato so vzorec

poimenovali Toli – Triglav Olympic Legendary Ice.

Mnogi se ne zavedajo, kako pomembni so ledeniki za naše okolje, saj so zadrževalniki sladke

vode, te pa je na Zemlji samo 3 %. Ledeniki imajo kot del vodnega kroga večplastno vlogo,

zaradi globalnega segrevanja in intenzivnega povišanja temperatur pa jih je na splošno

čedalje manj. V Sloveniji nimamo več pravih ledenikov, temveč le ledeniške krpe ali zaplate.

Triglavski ledenik, ki se nahaja v Julijskih Alpah, strokovnjaki opazujejo že od leta 1946, ko je

bil pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ustanovljen geografski inštitut.

Namen potovanja vzorca Triglavskega ledenika v olimpijsko mesto je bil opozoriti na taljenje

ledenikov, zaradi česar je ogrožena tudi prihodnost zimskih olimpijskih iger. Celotna dolžina

potovanja vzorca v Peking je znašala 13.000 kilometrov, kar pomeni 201 uro vožnje z

avtomobilom in 52 selitev. Ekipo je sestavljalo pet oseb; vodja ekipe je bil avtomobilistični

novinar in vloger Ciril Komotar, Tolija pa so med potovanjem hranili v prenosnem

zamrzovalniku. Ekipa je s Tolijem potovala skozi enajst držav: Italijo, Avstrijo, Švico, Nemčijo,

Francijo, Dansko, Norveško, Švedsko, Finsko, Rusijo in Kitajsko. V vsaki državi so obiskali tudi

olimpijski komite. Častni ambasador celotnega projekta je bil predsednik naše države Borut

Pahor, podpornik projekta pa je bil tudi princ Albert iz Monaka.

V razredu smo bili navdušeni nad projektom, ki nam ga je predstavil Franci Petek.

Predstavitev nam je dala nov vpogled na naše vsakdanje ravnanje in s tem posledično tudi na

globalno segrevanje. K reševanju ledenikov moramo pristopiti enotno, saj še vedno obstaja

upanje, da s skupnimi močmi ustavimo taljenje.

Ana Jerele in Miša Žnidarčič, T1A

11

DOGODKI

Dan za spremembe – Postani prostovoljec

Dom starejših občanov nudi dom 355 stanovalcem. Za popestritev

njihovih dni zaposleni vsako leto organizirajo preko 80

različnih prireditev in srečanj. Redno pa jih obiskujejo prostovoljci,

kar smo tudi dijakinje tehniške gimnazije.

9. aprila 2022 se je začela vseslovenska prostovoljna akcija

Dan za spremembe. Dijaki nekaterih srednjih šol ter osnovne

šole smo bili v petek, 8. aprila 2022, povabljeni v Dom starejših

občanov.

Tam smo stanovalcem kot prostovoljci popestrili dan z različnimi

delavnicami. Z njimi smo se igrali spominske igre, peli

in ustvarjali. Oni so bili veseli družbe, mi pa smo bili veseli, ker

smo jim polepšali dan. Domov smo se odpravile z nasmejanimi

obrazi v želji po ponovnem druženju.

Nastja Lužar, T1B

12

DOGODKI

Sodelovanje z nemško šolo iz Bühla

Naša šola že drugo leto sodeluje s Carl-Netter-Realschule iz mesta Bühl, ki leži v jugozahodni

deželi Baden-Württemberg v Nemčiji, med Rensko dolino in Schwarzwaldom. Lansko leto je z

vrstniki iz Nemčije sodeloval letošnji T3a in so bila spletna srečanja namenjena temam s področja

biologije, letos pa smo se je v projekt vključili dijaki T2b.

Namen srečanja našega oddelka z nemško tehniško šolo iz Bühla je bil, da se z dijaki spoznamo

in v parih predstavimo poklice, ki izumirajo in tiste, ki bodo krojili prihodnost zaposlovanja.

Razporedili smo se v »sobe« v izbrani aplikaciji, predstavili izbrane poklice in razglabljali o svojih

mnenjih ter pogledih nanje. Ugotovili smo, da se pogledi vrstnikov iz Nemčije nekoliko razlikujejo

od naših, vendar so v splošnem naša mnenja kar usklajena. Oboji smo na primer prišli do zaključka,

da bodo v prihodnosti zelo pomembno vlogo imeli tehniški poklici in poklici v zdravstvu,

popularnost starejših poklicev, kot je rudarstvo, in starih obrtnih dejavnosti, pa se zmanjšuje

(npr. urarstvo, čevljarstvo itd.).

Komunikacija je potekala preko spleta – BBB aplikacije, ki jo uporabljajo nemške šole. Pogovor

je potekal večinoma v angleščini, nekoliko pa tudi v nemškem jeziku, saj smo do sedaj pridobili

že kar nekaj znanja nemščine. Glede na to, da se tudi oni v šoli učijo angleščino, z razumevanjem

nismo imeli težav.

Če vse skupaj povzamem, je bilo srečanje zelo zabavno in poučno. Zelo zanimivo je bilo poslušati

mnenja vrstnikov iz tuje države. Z nemškimi dijaki imamo še vedno stike in upam, da bo naš

naslednji korak naslednje šolsko leto obisk šole v Bühlu.

Tinej Rajh, T2B

13

NAŠI USPEŠNI

IVA BAŠA

Iva Baša je dijakinja četrtega letnika tehniške gimnazije v Novem mestu. V štirih letih

šolanja je prejela nešteto nagrad in priznanj, ki jih je dosegla na področjih kemije, fizike,

biologije, matematike ter ostalih predmetov. Kljub njenim neverjetnim uspehom vedno najde

čas za svoje prijatelje in družino. V intervjuju smo jo povprašali, kako sama doživlja

svojo srednješolsko pot kot ena izmed najbolj uspešnih dijakinj.

14

Izbira srednje šole zagotovo ni bila preprosta odločitev. Kaj te je prepričalo, da si se vpisala

ravno na tehniško gimnazijo? Ali si že od začetka vedela, da je to prava šola zate?

Cel osmi in deveti razred sem trdila, da se bom vpisala na splošno gimnazijo. Ko pa sem se

udeležila informativnega dneva na tehniški gimnaziji, me je ta pozitivno presenetil. Vsi profesorji

so bili izredno prijazni, nasmejani in sproščeni. Celotna energija na šoli mi je zelo ustrezala.

Takrat sem začela resno razmišljati o vpisu na tehniško gimnazijo, vendar sta se moje kolebanje

in negotovost šele začela. Kakšen teden pred oddajo vpisnice sem napisala pluse in minuse šol.

Ugotovila sem, da sem naravoslovka in da je program na tehniški gimnaziji najprimernejši zame.

Tehniška gimnazija ima v primerjavi s splošno gimnazijo manj zgodovine, geografije in filozofije.

Sem pa imela ogromno pomislekov glede izbirnih strokovnih predmetov, torej mehanike, elektrotehnike

in računalništva, saj nikoli nisem kazala zanimanja za te discipline znanosti. Skrbelo

me je tudi zaradi stereotipov, da tehniška gimnazija ni za dekleta. Na koncu se je mehanika

izkazala za enega izmed bolj zanimivih in lažjih predmetov. Tako da ne le fantje, tudi punce, nič

skrbet!

S tekmovanji se kaže nadgradnja osnovnega gimnazijskega

znanja. Ali ti je pouk v šoli sploh še izziv?

Seveda mi je! Pri določenih predmetih moram zelo spremljati

razlago, če želim imeti ocene, s katerimi bom zadovoljna.

Tekmovanja so res zanimiv in zabaven način za poglobitev in

utrditev znanja. Še sploh, če si tekmovalen kot jaz.

Vsi vemo, da tekmovanja obsegajo neverjetno veliko

snovi. Koliko časa ti vzame dobra priprava?

Na naravoslovna tekmovanja se pripravljamo tudi več mesecev.

Tehniška gimnazija ima res popoln team naravoslovnih

učiteljev, ki naredijo te priprave zanimive in te motivirajo k

učenju. Mesec pred tekmovanjem imamo skoraj vsak dan

dodatne ure. Profesorji nam posvetijo vso pozornost in nam

pomagajo pri učenju. Seveda pa je potrebno tudi veliko sa

mostojnega učenja.

NAŠI USPEŠNI

Večina dobrih učencev se osredotoči na samo en predmet. Pri tebi pa ni tako. Blestela si

tudi na tekmovanju EUSO, ki vključuje vse tri naravoslovne predmete. Ali bi lahko izbrala

svojega favorita? Nikoli (smeh)! Kemija, biologija in fizika so mi najljubši predmeti. Predvsem

pa verjamem, da je to tako zaradi profesorjev, saj sem zaradi njihovega načina

poučevanja vzljubila prav vse tri. V osnovni šoli namreč nisem uživala pri kemiji in biologiji,

danes pa sta mi to dva izmed ljubših predmetov. Biti najboljši dijak ni lahko.

Z dobrimi rezultati pridejo tudi visoka pričakovanja

profesorjev. Ali meniš, da te profesorji dobro podpirajo?

Ravno to, podpiranje profesorjev, se mi zdi največja kvaliteta naše šole. Na drugih šolah

ne obstaja taka povezava med profesorji in dijaki. Sploh naravoslovni profesorji res skrbijo

za nas. Pripravljajo nas tudi izven delovnih ur in po končanem tekmovanju nas peljejo na

krofe v Trojane. V osnovni šoli nisem nikoli dosegala vidnejših rezultatov, potem mi je pa

v prvem letniku moj profesor fizike rekel, da me bo spravil do zlatega priznanja. In me je

res. Poleg šole si aktivna na mnogo drugih področjih. Kako usklajuješ šolske obveznosti s

prostočasnimi dejavnostmi? Si se kdaj ob tem počutila preobremenjeno? Šolske obveznosti

in svoje prostočasne dejavnosti usklajujem tako, da dajem prednost tistemu,

kar me veseli, in najbolj nujnim stvarem. Sem zelo izrazita kampanjska učenka. To

pomeni, da mi tudi kdaj pa kdaj zmanjka časa za učenje ali pa za kakšno domačo nalogo.

To je velikokrat izvor mojega občutka preobremenjenosti. Ampak vse se je dalo zmeniti.

Profesorji so zelo razumevajoči, sploh če začutijo tvojo stisko in opazijo tvoj trud. Velikokrat

mi zmanjka motivacije za predmete, ki jih ne maram preveč, ampak ni potrebe,

da bi bilo vse popolno.

Tehniška gimnazija slovi po dobri naravoslovni podlagi. Svojo poklicno pot boš

najverjetneje nadaljevala na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Kaj je vplivalo na tvojo

odločitev? Ali meniš, da te je tehniška gimnazija na to dobro pripravila?

Jaz močno verjamem, da me je. Za medicino sem se odločila po dolgem razmisleku.

Tehniška gimnazija mi je dala dobro podlago in upam, da na medicini ne bom imela prevelikih

težav. Ali si se skozi izobraževanje srečala s kakšnimi težavami in izzivi? Seveda,

velik izziv je bila šola na daljavo, saj sem kdaj pomislila, zakaj se bi učila, če lahko vse

preplonkam (smeh).

Za konec bi te prosili, da strneš svoje vtise zadnjih štirih let. S kakšno popotnico

vstopaš v študentsko življenje? Kaj je najpomembnejša stvar, ki si se je naučila?

Srednja šola mi je res odprla vrata v svet. Ugotovila sem, kaj me zanima in do česa sem

strastna. Dokazala sem si, da sem sposobna, ter da se vse da, če se hoče. Najbolj sem

hvaležna za podporo vseh profesorjev in tudi prijateljev, ki so mi vedno stali ob strani.

Petra Lozar, Lea Gerdovič, T4C

15

NAŠI USPEŠNI

NIK JENIČ

Nik Jenič je dijak zaključnega letnika tehniške gimnazije na

SEŠTG. V času srednješolskega izobraževanja je sodeloval

na številnih tekmovanjih in kot rezultat svojega trdega dela in

discipline prejel vrsto srebrnih in zlatih odličij. Blesti predvsem

na naravoslovnem področju, ki zajema vse od kemije, biologije,

fizike, do računalništva in matematike. V intervjuju smo ga

povprašali, kako sam doživlja svojo srednješolsko izkušnjo kot

eden izmed najbolj uspešnih dijakov.

Ob koncu osnovne šole se vsi učenci soočijo s težko odločitvijo o

izbiri srednje šole. Kateri so bili faktorji, ki so pri izbiri prepričali

tebe, da se vpišeš ravno na tehniško gimnazijo v Novem mestu?

Ali je šola izpolnila vsa tvoja pričakovanja?

Koncem osnove šole sem bil prepričan, da želim biti v bližini tehnologije, vendar nisem bil prepričan,

ali se bo ta želja spremenila, saj so me zanimali tudi naravoslovni predmeti. Da bi lahko

svojo odločitev podaljšal, pa tudi zaradi uspeha v osnovni šoli, sem se odločil za gimnazijo. Ker

pa sem še zmeraj želel znanje na področju tehnologije, sem izbral edino šolo v bližnji okolici,

ki mi to omogoča, torej tehniško gimnazijo na ŠCNM. Pri tej odločitvi sem tudi imel srečo, saj

sem na začetku verjel, da želim delati na področju elektrotehnike, sedaj sem pa oddal prijavo

na Fakulteto za računalništvo in informatiko v Ljubljani.

Tehniška gimnazija mi je uresničila vse želje. Poleg standardnih predmetov, ki so pričakovani

na gimnaziji, je bilo več poudarka na naravoslovju in tehnologiji, za kar sem kmalu ugotovil, da

mi mnogo bolj prilega kot pa družboslovje. Na začetku sem se tudi izogibal tekmovanj zaradi

dvoma in želje po zmanjšani količini dela, vendar so me profesorji spodbudili k preizkusu potenciala

in so mi s tem omogočili izkušnje, ki jih še dolgo ne bom pozabil.

Znanje, ki ga pridobiš pri rednem pouku, nadgrajuješ s tekmovanji, ki navadno obsegajo

ogromno količino snovi. Kako si usklajeval pripravo na le-te z delom, ki ga zahteva redni

pouk? Koliko časa ti vzame temeljita priprava?

Ko so nastopila tekmovanja, sem posvečal večino svoje pozornosti nanje. Profesorji so bili

dovolj razumljivi, da so me lahko tudi opravičili določenih rokov, da sem lahko prišel na tekmovanja

brez zaostankov. Seveda sem moral vse delo tudi kasneje nadoknaditi. Da pa tega dela

ne bi bilo preveč, sem pozorno spremljal ure pouka, kjer sem pridobil dovolj potrebnega znanja

za hiter ujem ritma.

Temeljita priprava za posamezna tekmovanja se časovno razlikuje, odvisno od stroke, vendar

je ta vedno časovno potratna. Največja usluga, ki si jo lahko storimo, je ta, da delo opravljamo

sproti. Nemogoče je osvojiti govorjeni jezik v enem dnevu in enako velja za programske jezike,

za logično razmišljanje in pri memoriziranju vseh pojmov, formul ipd. pri naravoslovnih predmetih.

16

NAŠI USPEŠNI

Ali ti potemtakem redni pouk sploh še predstavlja izziv?

Tekmovanja sem večinoma opravljal iz naravoslovnega sklopa predmetov, tako so mi nekateri

družboslovni predmeti še zmeraj delali težave. Poleg tega pa se je vedno treba naučiti kaj

novega in kaj tudi na pamet.

Seveda mi je bilo pa lažje pri predmetih, pri katerih sem sodeloval na tekmovanjih. Pri fiziki

smo morali poznati snov vseh štirih letnikov in še malo več, zato sedaj hodim k pouku samo še

zato, da lahko vse res utrdim v spomin in ne pozabim pred maturo.

Izvrstne dosežke dosegaš na tekmovanjih iz različnih področij. Prejel si zlato priznanje

EUSO, ki zajema znanje kemije, fizike in biologije, ter zasedel 1. mesto na državnem tekmovanju

iz programiranja. Bi lahko izbral svojega favorita?

Četudi so mi kemija, fizika in biologija zelo zanimivi, mi srce leži pri tehnologiji. Omenil sem, da

bom kasneje študiral računalništvo. Tako bom izbral tekmovanje iz programiranja samo zato,

ker se lažje in raje učimo tega, kar nam je res všeč.

Kot posledica tovrstnih uspehov se verjetno večajo tudi pričakovanja profesorjev in okolice.

Čutiš to kot pritisk in obremenitev ali to vzameš kot pohvalo, da so tako prepričani v

tvoje znanje?

Nič ni črno-belo. Pričakovanja mi povejo, da lahko res dosežem nekaj več, da imam dobre

možnosti tudi izven šole in da se lahko veselim prihodnosti, vendar s pričakovanji vedno pride

tudi skrita misel, ki ti govori, da lahko ta upanja in veselje drugih podreš z enim slabim poskusom.

Take misli je pa možno tudi usmeriti v večjo zagnanost in večjo tekmovalnost, kar nam

tudi omogoča opravljanje več dela. S tem lahko tako rečem, da je nekaj pritiska in nekaj samozavesti.

Svojo poklicno pot boš nadaljeval na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani.

Meniš, da te je tehniška gimnazija dobro pripravila na nadaljnje šolanje? Kakšni so tvoji

cilji za prihodnost?

Tehniška gimnazija me je več kot pripravila za izbrano fakulteto. Za dijake, ki želijo doseči kaj

več, šola pripravi dodatne ure, kjer smo se učili tudi znanj, katera nas bo učila ta fakulteta.

Poleg tega nam bo pa fakulteta programiranje ponovno predstavila od začetka. Tako mi je gimnazija

omogočila, da bom imel bolj umirjen in gladek začetek.

Za konec bi te radi prosili, da strneš svoje misli o srednješolski izkušnji. S kakšno popotnico

stopaš v študentsko življenje?

Na fakulteto bom vstopil z dobrimi osnovami za deljenje večjih projektov in problem na manjše,

reševanjem težav na način en korak naenkrat. Poleg tega mi je čas v srednji šoli tudi

omogočil bolj samostojno razmišljanje, vedeti, kdaj je treba prositi za pomoč in kako sklepati

nova prijateljstva.

Lina Ilar, Špela Koračin, T4B

17

NAŠI USPEŠNI

TOMAŽ STUPAR, MAKS ANDRIN

Začela v 8. razredu z osnovno videomontažo, v 4. letniku prestavila na celovečerne filme.

Odločila sta se napisati 15-minutno komedijo, ta pa se je spremenila v celo večerni film

Belo poletje.

Z čim se je vse začelo? Tomaž Stupar, dijak R4B in Maks Andrin, T4A, sta svoj prvi film posnela

že v osnovni šoli v Stopičah, Njun prvi uradni film je bil v sklopu filmskega maratona Muvit/6x60

z naslovom Perspektiva. Malo kasneje sta se odločila poizkusiti nov žanr… komedijo. V planu

sta imela 15 minutni film, ki se je spremenil v enournega, v katerem se med poletnimi počitnicami

glavni junak Sandi uči rokovati z črnim trgom. Medtem so posneli še en kratek filmček v

sklopu Muvita, z naslovom ON. Belemu poletju bo kmalu sledil 2. del, ki bo po planu dolg 1h in

30min. Najprej pa so konec aprila posneli še en kratek film, žanra komedija.

Tomaž, računalničar, je veliko večino znanja in izkušenj pobral iz obšolske dejavnosti Multimedija

na Šolskem centru Novo mesto, kjer veliko dijakov sodeluje pri raznih projektih, npr.

snemanja tekmovanj, šovov, predavanj itd. Sam se jim je pridružil že v 1. letniku.

Njegov najljubši projekt je najnovejše (prvomajske počitnice 2022) snemanje kratkega filma

‘Zadnji, ki sem ga slišal’. Ta govori o scenaristu, ki se s svojimi »alter egi« pogovarja o tem, kako

napisati scenarij, ter o problemih in situacijah, na kakršne so pri tem naleteli. Prvič so delali s

profesionalno opremo, tj. cinema kamero Ursa mini 4,6K, njena posebnost pa je snemanje v

surovem (raw) formatu.

»Projekt je bil izziv zaradi posebnih efektov, ki so prikazali isto osebo tako, da se v kadru pojavi

večkrat. Projekt je bil poseben tudi zaradi snemalnih lokacij, uspelo se nam je dogovoriti za

snemanje v prostorih ZDNM, na ŠCNM ter v knjigarni Goga«, pravi Tomaž.

Njegove želje za prihodnost so končati študij, smeri multimedija, ter se kasneje zaposliti kot

montažer v produkciji oz. odpreti svoj »SP« za foto in video storitve. V načrtu pa ima tudi snemanje

dogodkov, kot so npr. maturantski plesti ter poroke.

18

NAŠI USPEŠNI

Maks je gimnazijec, izpod katerega rok se je napisalo že nekaj scenarijev, tako za kratke, kot

tudi za dva celovečerna filma. Nekaj kratkih ter eden od celovečernih filmov so že ugledali filmska

platna, medtem ko projekti, kot je tudi Belo poletje 2, čakajo na zaključek mature. Njegov

zdaleč najljubši projekt pa je prvi celovečerni film Belo poletje. Iz osnovne ideje mu je uspelo

napisati scenarij, ki je film napolnil do mere, ko se kvalificira kot celovečerni. Vanj je bilo potrebno

vložiti veliko truda, od dopolnjevanja scenarija, do priprav na snemanja in pomoči igralcem,

da so lahko razumevali zgodbo.

V prostem času igra saksofon v Mestni godbi Novo mesto in Big bandu ŠCNM, aktiven pa je tudi

kot prostovoljni gasilec.

Kljub vpisu na Fakulteto na strojništvo želi ostati v družboslovnih vodah, saj ga še vedno interesira

pisanje člankov ter filmskih scenarijev.

Ula Kastelec, R2B

19

NAŠI USPEŠNI

ZLATKA KOCJAN, prof.

SVETOVALNA DELAVKA NA SEŠTG

S koncem šolskega leta se je upokojila dolgoletna svetovalna delavka, včasih tudi učiteljica

psihologije na SEŠTG. Z njo smo se dijaki srečali ob vpisu na srednjo šolo, pa tudi ob

koncu šolanja, ko smo izbirali študij. Mnogi pa so jo radi obiskovali tudi vmes, saj je gospa

Zlatka bila tista oseba, pri kateri smo vedno našli tolažilno besedo, nasvet ali pa le voljo

do učenja. Pred odhodom na novo življenjsko pot smo ji zastavili nekaj vprašanj.

Kako se spominjate svojih začetkov na šoli?

Na začetek službovanja na šoli imam lepe spomine. Učiteljski zbor je bil mlad, poln entuziazma,

zelo delaven, čutila se je pripadnost šoli, medsebojna povezanost, veliko smo se družili, ob tem

pa nismo pozabili na resnost in zahtevnost dela. S kolektivom in dijaki sem navezala spoštljive

in korektne odnose in jih negovala do konca delovne aktivnosti. Hvaležna sem vodstvu šole za

vso podporo pri delu, kar mi je omogočilo profesionalno rast in samozavest pri delu.

20

So se takratni dijaki kaj razlikovali od nas?

Tako kot so včasih tudi dijaki danes preizkušate meje, ste uporniški, raziskujete sami sebe in

se spoprijemate s posameznimi stiskami. Razmišljate o tem, kako biti uspešni, kako uspešno

premagovati zahteve šolskega sistema, si pridobiti čim boljše poklicne kompetence, najti službo,

v kateri boste zadovoljni, ter si pridobiti znanje, ki odpira vrata v nadaljnji študij, pri tem pa

si želite imeti lepo in kaj lepega doživeti. Seveda pa so spremembe in dogajanja v družbi vplivala

na to, da danes dijaki delujete drugače, kot so včasih. V zadnjem času smo se soočili tudi s

povsem novimi okoliščinami v šoli, ki nam jih je prinesla epidemija in je močno posegla v šolsko

delo. Vsaka sprememba prinaša dijakom in učiteljem nove izzive pri delu in nove priložnosti za

iskanje novih, boljših poti pri učenju, poučevanju ter premagovanju stisk. Zato je pomembno,

da spremljate družbena dogajanja, imate o tem informacije, se izobražujete in se na spremembe

odzivate. Ker se tega močno zavedam tudi sama, sem se z veseljem in velikim zanimanjem

udeleževala izobraževanj in usposabljanj, ki so mi dale moč in podporo za nadgradnjo svojega

dela.

Kaj zanimivega ste doživeli v času službovanja? Morda lahko izpostavite kak dogodek?

Veliko je bilo lepih, navdihujočih dogodkov, ki se jih rada spominjam in mi polepšajo dneve.

Ponosna sem na vsakega dijaka, ki je dosegel uspeh na kateremkoli področju in cenim njihova

prizadevanja. Dijake sem vedno gledala celostno in tako prepoznavala njihova močna področja,

ki so v razredu mnogokrat prezrta, zanemarjena. Hvaležna sem, da so mi dijaki zaupali, z mano

delili stisko, jok, žalost, uspehe in veselje. Moje življenjsko vodilo je verjeti v človeka, mu zaupati

in mu dati možnost, priložnosti in podporo, da postanejo to, kar želijo in so s tem zadovoljni.

Z vami bi rada delila zgodbo dijaka, ki sem ga spoznala na individualnih urah, ki je s trdim delom,

vztrajnostjo, zavzetostjo in odpovedovanjem presegel svoj cilj. Že v predšolskem obdobju

je imel zdravstvene težave in posledično ves čas izobraževanja prilagoditve pri pouku.

Zdelo se je, da kljub prilagoditvam ne bo zmogel uspešno zaključiti šolanja, vendar je

sebe, starše in učitelje pozitivno presenetil. Imel je našo podporo, sam pa jasen cilj, močno

NAŠI USPEŠNI

željo in motivacijo, da premaga vse ovire. Uspešno je zaključil srednješolsko izobraževanje in

se pogumno lotil tudi študija. Ne dolgo nazaj sem se skupaj z njim in starši veselila njegovega

zagovora magistrskega dela. Še vedno imava stike.

Če bi se še enkrat odločali za poklic, kakšna bi bila danes ta odločitev?

Delo z ljudmi me je že od nekdaj veselilo, vedno me je zanimal človek in vpliv številnih dejavnikov

nanj. Tekom svojega dela sem se spraševala, kakšen je moj prispevek pri sooblikovanju vašega

razvoja in kaj lahko naredim za vas, da boste uspešni in zadovoljni na svoji življenjski poti. Ob

tem sem se naučila, kako delujete v družbi, razmišljate, se vedete in doživljate. Tudi sama se od

vas veliko naučila o sebi, postala osebnostno močnejša, zato bi se verjetno ponovno odločila za

ta poklic.

Poznamo vas kot prijazno, sočutno osebo, vedno pripravljeno, da nam prisluhne. Nam lahko

predate kakšno vašo modrost ali nasvet?

Zavedamo se, da so znanje in informacije, ki jih pridobite v času izobraževanja, pomembne za

vpis v nadaljnje izobraževanje, posebno če se želite vpisati na visokošolske programe, kjer je

vsako leto omejitev vpisa zaradi velikega interesa mladih, in prav tako, če si želite dobro službo.

Vendar pa ne smemo pozabiti, da so za uspešno, srečno in zadovoljno življenje dragocene tudi

izkušnje, ki jih pridobimo takrat, ko ne sedimo v šolskih klopeh. Učenje je življenje, zato naj bo

radostno in naj nas krepi. Dragi dijaki in dijakinje, ne pozabite nase, bodite kreativni, ustvarjalni,

inovativni, bodite pogumni v iskanju novih poti, pri tem pa ohranite strpne medsebojne odnose,

bodite sočutni, skrbite za svoje zdravje, uživajte lepote narave in zaupajte vase. Uspešen zaključek

šolskega leta vam želim in vse dobro na vaši nadaljnji poti.

Nastja Lužar, T1B

21

LITERATURA

PONOSEN SLOVENEC

Na sončni strani Alp,

kjer se vse lepo godi,

že kar 30 let Slovenija leži.

Ponosen narod,

starejši od države,

ko bi le lahko prišli

do neke sprave.

A nič ne de,

samo milijon nas še živi,

zato veselo v zrak,

smo le ponos Sloveniji.

Simon Avgust Tičar, T2A

Uradno se je začelo leta 1991, a Slovenci smo obstajali že mnogo prej. V preteklosti nismo

imeli svobodne države, ampak še vedno smo bili združeni v nekakšno celoto. Z ustanovitvijo

lastne države smo postali močnejši kot kdaj koli prej. Kljub majhnemu številu prebivalstva in

velikosti države smo v različnih panogah kot na primer šport, znanost, izobrazba in naravne

lepote države predstavljali resnega nasprotnika sosednjim državam. Na področju športa iz leta

v leto čedalje bolj blestimo. Skrivni kotički države in razne znamenitosti se skrivajo od lepega

visokogorja do sinjega morja. Ponosen Slovenec se zaveda lepot in zmagovite preteklosti svoje

države. Zaveda se muk in trpljenja, skozi katerega so šli predniki, da so si izborili to ozemlje.

Ponosen Slovenec se ne sramuje in ne zaničuje jezika, prenaša pa tradicijo v naslednji rod in

skrbi za nadaljnjega.

Jakob Auersperger, T3A

RAZMIŠLJANJE O 30-LETNICI SLOVENIJE

Pred 30 leti je bilo eno izmed redkih obdobij v zgodovini Slovencev, ko smo bili resnično enotni.

Od takrat naprej se ta enotnost še ni ponovila. Delimo se na leve in desne, na verne in neverne,

na tiste, ki ob mislih na Jugoslavijo vidijo samo slabe stvari, in na tiste, ki v njej vidijo

samo dobro. Znotraj teh skupin je še mnogo podskupin, ki imajo med sabo nasprotna mnenja.

Vprašati se moramo, zakaj Slovenci stojimo skupaj samo proti tujem vplivu, ne pa v državi

sami? Zakaj nikoli ne moremo priznati, da ima nasprotna stran kdaj tudi prav? Verjamem, da

če bi si vsak upal priznati vsaj eno stvar, bi omogočili uspešen dialog. Kot država in kot narod

bi Slovenci izjemno napredovali. Trdno verjamem, da če bi bili vsaj za polovico bolj enotni, kot

smo bili takrat, bi potem bi resnično postali »druga Švica«. Kot se je takrat govorilo.

22

Demej Jarni, T3A

LITERATURA

KDO JE DRUGI?

On, jaz, ti, mi, vsi.

Tujec tujcu se vsak rodi.

S preprostim nasmehom, prijaznim zdravo,

lahko se splete prijateljstvo pravo.

Drugačni med seboj smo si,

a to nas vse skupaj bogati,

fant, dekle, musliman, kristjan,

vsak je na svet z razlogom poslan.

Eden težje bere,

drugi težje govori,

tretji se pri pouku težko zbere,

četrti se z rakom bori.

Vsak v sebi nosi zgodbo svojo,

ki ni enaka ne z mojo, ne s tvojo,

zato poskušaj pogledati iz vseh stvari,

poglej tudi skozi druge oči.

Obsojanje, opazke, nestrpnost,

hudobija, nespoštljivost, zahrbtnost,

nič dobrega ne povzročijo,

le črno packo, rano na srcu pustijo.

Eva Bojanc,T3B

23

LITERATURA

Z DRUGIM RAVNAJ TAKO, KOT ŽELIŠ, DA ONI RAVNAJO S TABO

Če bi si v življenju morala izbrati eno stvar, ki je popolnoma spremenila moje mišljenje in moj

pogled na svet, bi izbrala ta EN večer. Vsi že od otroštva poslušamo različne zgodbe, ki naj bi

nam dale lekcije za življenje. Poslušamo starše, kako nas opozarjajo, naj bomo previdni na

vsakem koraku, kako moramo vsakič dvakrat premisliti, preden kaj naredimo. Pa sem se kljub

vsemu temu znašla v situaciji, ko sem cel večer in celo noč poslušala svojo najboljšo in najbližjo

prijateljico, ki se mi je jokala o svoji travmi, ki je zagotovo nikoli v življenju ne bo pozabila.

In prav tako tega ne bom pozabila tudi jaz. Eni najtežjih trenutkov, skozi katere sem šla, so se

zgodili ravno tisto noč. Poslušati osebo, ki ti pomeni skoraj največ na svetu in za katero si želiš

le najboljše trenutke, kako nemočno se je počutila v tistem trenutku, ko se je on ulegel nanjo

– njen prijatelj, ki mu je zaupala -, ko jo je njegov prijatelj držal na posteljo, da se ne bi mogla

upirati, kako težko je dihala v tistem trenutku, kako se je na vsak način, z vsako trohico moči

poskušala izvleči izpod njegovega telesa, kako sramotno se je počutila, ko je opazila svoje hlače

na robu postelje, kako mi je pripovedovala o bolečini, ko jo je le stežka lahko opisala in kako bi

takrat raje bila mrtva kot v tistem položaju, pod njegovim telesom, s solzami, ki so se ulile iz oči

po njenih licih. Najbolj grozen občutek, ko ji nisem nikakor znala pomagati, ko nisem vedela, kaj

naj bi naredila oz. rekla, da bi ji olajšala bolečino, saj njene situacije nisem mogla spremeniti.

V tistem trenutku bi naredila prav vse na tem svetu, da bi lahko to situacijo izbrisala iz njenega

spomina. In takrat sem se tudi jaz počutila popolnoma nemočno in predvsem kot slaba prijateljica.

Od vedno sem tudi sama mislila, da so to le zgodbe, o katerih so mi govorili starši ali pa

sem jih slišala po televiziji, dokler nisem opazila, da se takšne stvari dogajajo v moji neposredni

bližini.

Sara Jakše, T2B

24

Mrzli večer je v tej naši Ljubljani,

nobenega znaka življenja nikjer,

le klošarji družbo si delajo sami,

pred mrazom jih ščiti le časopisni papir.

Vsak, ki gre mimo,

Mu prav nič ni mar,

Nihče se ne briga, za brezdomsko bolečino,

Na ulici izgubil se človeški je čar.

A če bi kdo zvedel, kakšno je to življenje,

Če bi se komu več bilo mar,

Kakšno je to za hrano rotenje,

Našel se bi še kakšen dar.

Matic Derganc

LITERATURA

Z DRUGIM RAVNAJ TAKO, KOT ŽELIŠ, DA ONI RAVNAJO S TABO

Danes živimo v svetu, kjer si želimo, da bi bili sprejeti. Vsakdo bi rad bil del skupnosti in da bi

imel prijatelje. Vendar smo danes tudi priča predsodkom in razdeljevanju na podlagi drugačnosti.

Ljudje ne sprejemajo drugačnosti in zato prihaja do vzhajanj v družbi. Zaradi ne nestrpnosti

se ljudje sprejo med seboj in pride do konfliktov. To vodi v napetosti in življenje vseh postane

slabše. Poveča se nasilnost in skupina ljudi je izločena iz družbe brez utemeljenih razlogov in le

na podlagi sovražnosti do drugačnih in drugače mislečih. Nesprejemanje le povečuje nesoglasja

in razdeljena družba ne funkcionira kot urejena celota. Po drugi strani strpnost med ljudmi povečuje

enotnost in složnost družbe . Ljudje se počutijo pripadni in sprejeti. S tem dosežejo drugačno

počitje, kar ima vsesplošno korist za prebivalce. Človek je namreč bolj kreativen in zavzet

le se počuti povezan s soljudmi. Večje razumevanje drugačnosti omogoča izmenjavo dragocenih

izkušenj, kar bogati družbo in omogoča napredek. Poleg tega pa nas prijaznost nič ne stane,

vendar lahko polepša življenje. Znebiti se predsodkov je najpomembneje, ljudi ne smemo deliti

po videzu, rasi, verski pripadnosti ampak po dobrih dejanjih. Pogosto presojamo ljudi le na podlagi

zunanjih lastnosti in se kasneje pokaže, da smo dobili čisto drugačno predstavo o človeku.

Na tem temelji nestrpnost. Če bi se vsi zavzeli za vključevanje in sprejemanje drugačnih, bi s

tem pridobili tako oni, kot tudi mi sami. Cilj družbe bi moral biti, da vzpostavlja čim bolj prijetno

življenjsko okolje za vse pripadnike, kar ostaja še vedno izziv za prihodnost.

Erik Radovičevič, T3B

Pravijo, da se dobrim z dobrim vrača, pa vendar po vseh življenjskih

izkušnjah temu ni vedno tako. Dve leti, ali tri nazaj so se dosti

spravljali name, zaradi mojega izgleda. Jaz, sem le ponižno poslušala

zmerjanje in nikoli nič rekla. V najhujšem obdobju mi je le ena oseba

stala ob strani, ki mi je tudi dvignila samozavest. A vendar, jaz nikoli

nisem bila nesramna ali žaljiva nazaj do njih. Skozi čas so te osebe

spoznale, da so ravnale narobe, saj se je njim začelo dogajati enako,

jaz pa sem jim le pomagala kolikor sem lahko, ker sem se zavedala

tega, da so spoznale kaj je prav in kaj narobe. Slabe misli, žaljivke jim

nisem vrnila jaz, vrnilo jim jih je življenje, da so spoznale, da se ti vse

vrne nazaj. Raje kot slabo, oddaj dobro in vse ti bo poplačano.

25

LITERATURA

Z DRUGIMI RAVNAJ TAKO, KOT SI ŽELIŠ, DA BI DRUGI RAVNALI S

TABO

Od prvih korakov, do zadnjih sledi,

človek spoznava nove ljudi,

vsako jutro, ko se vnovič zbudi,

začuti silo, ki v vsakemu tli.

Ko človek na naš svet se rodi,

mu le-ta ponuja drobec pomoči,

najprej mu jo poklanja družina,

čvrsto in močno kot korenina.

In ti jo pokloniš človeku

in človek pokloni jo tebi,

takrat se moči združujejo

in nove trdne vezi se zasnujejo.

Ko vezi so tako nezlomljive in močne,

da ne more zatreti jih nič,

takrat je to pravi pokazatelj,

da rodi se človek, človeku prijatelj.

Nika Grah, T2A

Reči hvala, če želiš hvala.

A kaj, ko besede lepe,

iz ust nam gredo težko.

Ker o drugih raje govorimo grdo.

A hitro stvari obrnejo se na glavo

in o nas se sliši vse grdo.

Tako ves obupan v joku odgovor spoznaš,

da z drugimi ravnaj, kot želiš, da drugi s tabo ravnal bi.

Špela Colnar, T3B

26

LITERATURA

Z DRUGIMI RAVNAJ TAKO, KOT SI ŽELIŠ, DA BI DRUGI RAVNALI S

TABO

Toleranca ali strpnost je definirana kot sposobnost mirnega sožitja z osebami ali s skupnostmi,

ki živijo po verskih, etičnih in političnih pravilih, ki so različna ali celo nasprotna od naših. Preprosto

jo lahko razložimo z naslovom, ki se glasi »Z drugimi ravnaj tako, kot si želiš, da drugi

ravnajo s tabo.« Ljudje smo zapletena bitja. Velikokrat med nami prihaja do nesporazumov ravno

zaradi različnih pogledov na določene stvari ali dogodke, ki nas doletijo. Tisti, ki se zaveda

pomena strpnosti za mirno delovanje družbe, bo poskušal poslušati in razumeti stališča in argumente

drugega ter se z njim na koncu strinjal, da se ne strinjata (ang. agree to disagree) oz.

imata drugačno mišljenje. Vedno pa temu ni tako. Nekateri ljudje nikakor ne bodo sprejeli, da je

možen pogled na stvari in posledično mnenje o le-teh lahko drugačno od njihovega. Žal je tako

s stvarmi in z drugimi ljudmi – nekateri sebi drugačnih ne bodo sprejemali zaradi odstopanja od

njihovih standardov, kaj je po njihovo »normalno« in kaj ni. Mislim, da je na temo strpnosti veliko

govora le o negativnih dogodkih, saj želimo s tem predstaviti dejanja, ki naj jih ne bi ponavljali,

s čimer se popolnoma strinjam. Vendar pa imam kar nekaj tufi pozitivnih izkušenj na področju

strpnosti. Zdi se mi, da so nas že v osnovni šoli učitelji naučili, kaj zares pomeni strpnost. Prihajam

iz Trebnjega, kjer je šola precej velika, učenci, ki se tam šolajo pa prihajajo iz najrazličnejših

družin. Med seboj smo si bili zelo različni, tako v znanju kot v vrednotah in ciljih v življenju in zato

smo se ves čas med seboj podpirali in spodbujali pri delu. V naš oddelek je na koncu 8. razreda

prišla učenka iz Bosne in Hercegovine, ki je imela drugačne navade od nas, zato je bila sprva

precej zadržana. Kot razred smo jo zelo lepo sprejeli in v lepem spominu mi je ostalo to, da nas

je kar nekaj pristopilo do nje takoj med naslednjim odmorom, ko je prišla v razred. Z njo smo

se hitro spoprijateljili, saj je bila zelo prijetna in prilagodljiva. Pomagali smo ji s slovenščino in

z drugimi predmeti, zato lahko rečem, da smo bili strpni do nje. Nismo ji vsiljevali svojih navad

in prepričanj tako, kot ona ni tega vsiljevala nam. Z njo smo torej ravnali tako, kot smo želeli, da

ona ravna z nami. Zelo dober primer strpnosti je tudi strpnost v ekipi. V formaciji pleše 17 deklet,

v skupini pa nas je navadno nekoliko več. Izredno pomembna je strpnost med samimi dekleti

ter trenerkami in dekleti. Eden izmed večjih problemov pri nas je menjava trenerja. S prejšnjima

trenerkama je bila skupina izredno povezana. S tema, ki so ju nasledile, pa se nam ni uspelo

tako povezati. Moram priznati, da je bila za samo skupino menjava trenerk velik šok, saj ima

vsak trener svoja načela, način dela in cilje. Žal kot skupina s trenerkama še vedno težko najdemo

skupno pot do rešitev npr. pri koreografiranju tekmovalne vaje, ali pri poteku treningov, na

katerega smo bile predhodno navajene. Temeljna napaka, ki sem jo opazila, je nestrpnost med

nami in posledično medsebojno nesprejemanje idej, mnenj in načina dela. Moram priznati, da

smo vse precej trmaste narave in se zavedamo, da bo potrebno kar nekaj časa posvetiti temu,

da se naučimo strpnosti med seboj. Verjamem, da nam bo uspelo, ampak se bosta morali potruditi

obe strani skupine, če želimo uspešno funkcionirati kot skupnost v nadaljnje. Potrudimo se

biti strpni do skupnosti, v kateri živimo, delamo, na prvem mestu pa bodimo strpni do samega

sebe. Toleriranje drugačnosti okrog sebe je lepa vrednota, ki bi se je morali držati oz. naučiti vsi,

saj bi to prizaneslo k mirnemu bivanju v manjših in tudi večjih skupnostih.

Alina Gričar, T2A

27

LITERATURA

STRPNOST

Ljudje na svetu različni smo,

včasih se res ne razumemo.

Lepo je to, če strpni smo,

tudi čem nam všeč ni to.

Nekomu to polepša dan,

ali le minuto.

Drugemu uresničitev sanj,

kar pa sploh ni kruto.

Strpnost res je lepa čednost,

vsak jo v sebi skriva.

Gesta takšna da ti vrednost,

ki nihče je nima.

Danes je dan za sprostitev,

danes je dan za umiritev.

Vse nori in razgraja,

a tokrat naj strpnost zaraja.

Preštejem do tri: 1, 2, 3.

Vdih. Izdih.

Misel se umiri.

Raje si masko nadanem,

kot da zapustim razred in

z neopravičeno ostanem.

Amil Hašić, E2C

28

LITERATURA

STRPNOST

Strpnost je lepa čednost

usvojiti bi jo moral vsak,

ker je pomembna za nadaljnji korak.

Nauči nas spoštovati in sprejemati ljudi,

jih poslušati, razumeti

ter se v njihovo zgodbo vživeti.

Ne moremo jih obsojati ali žaliti,

temveč se za njihovo dobro boriti,

jim življenje razsvetliti.

»Z drugimi ravnaj, kot želiš, da bi drugi ravnali s tabo«

Ta pregovor je izrekel bog,

zato pa tudi že vsi poznamo,

slišimo ga povsod naokrog,

predvsem v pogovoru z mano,

Ob njem nam na misel pride beseda,

v zadnjih letih že splošno znana,

to je strpnost, seveda,

beseda s pomenom večjim od Balkana.

Strpnost temelji na enakosti,

ki je osnovna pravica človeka,

a ker se skozi zgodovino drugačnost slaba zdi,

je resno vzeta šele sredi novega veka.

Dandanes neenakost in stereotipe popravljamo,

z namenom kakršnim koli nestrpnost pokopati,

prijaznejšo in bolj strpno družbo sestavljamo,

a treba je to luč še drugim pokazati.

Zato drugega ne sodi po čem misli ali kako izgleda,

ker znotraj smo vsi le ljudje,

obravnavaj ga kot prijatelja, soseda,

in naj ti misel ogreje srce.

Matej Cesar, T3B

29

LITERATURA

BASEN O VILAH IN TROLIH

Za devetimi gorami so živeli troli. Na drugi strani sveta pa so živele vile. Troli in vile bo bili med

seboj sprti in se niso razumeli. Rodila pa se je nekega dne vila, ki je vse od rojstva razmišljala,

kdo so troli. Starši ji niso povedali veliko o njih, samo to, da so grdi, nesramni in da se ne sme

družiti z njimi. Ravno tako pa je bil med troli nek trol, ki je razmišljal kot mlada vila Lili. Ime mu

je bilo Roli. Nekega dne pa je vila zatavala v gozdu in se izgubila. Iskala je pot domov, vendar je

ni našla. Prišla je je v vas trolov, vendar pa se tega ni zavedala. Ko so jo videli ostali troli, so bili

jezni, niso je sprejeli in so jo lovili ter jo hoteli pojesti. Vila se je uspešno skrila v votlino, kjer je

niso našli. V to jamo pa je zahajal tudi Roli, kadar je razmišljal o kaki pomembni stvari. In ravno

ko je prišel v jamo, je razmišljal o odnosih z vilami. Ko ga je Lili videla, se je ustrašila in poskusila

odleteti iz jame, vendar si je pri tem zlomila krilo. Uboga Lili ni mogla leteti. Roli se je opogumil

in pristopil do nje. Vprašal jo je, kako ji je ime; v njej je začutil toplino, o kateri je razmišljal, ko

je imel v mislih vile. Lili se mu je zasmilila in zato ji je pomagal. Povil ji je krilo, vsak dan ji je

nosil hrano in pijačo. V jami sta bila več dni in vsakič, ko je trol skrbel za njo, bolj je vila dobivala

lepšo sliko o njem. Ko se ji je krilo zacelilo, se je zahvalila Roliju in sklenila sta, da bosta še kdaj

šla skupaj na sprehod ipd. Odletela je nazaj v svojo vas, pri tem pa ji je pomagal Roli. Ostale

vile so zagledale trola in to jim ni bilo všeč, vendar jih je Lili skušala pregovoriti. Vile so bile zelo

presenečene, saj so bile ves čas prepričane, da so troli zlobni. Vse vile so se nato z Rolijem zelo

dobro razumele, razen vile Tinke. Ona še vedno ni zaupala trolu in je z njim grdo ravnala. Roli se

je s tem sprijaznil, se vrnil v svojo vas in razložil ostalim trolom vse o vilah. Tudi oni so sprejeli

vile in potem so se še večkrat vsi med seboj družili, razen seveda Tinke, saj ni marala trolov. Bila

je zelo nesramna z njimi. Ni jih sprejela, nastavljala jim je pasti, jemala jim je njihove stvari …

Nekega dne pa se je njen bratec izgubil. Prosil je vse vile, da bi ji pomagale, in so tudi ji. Bratca

so iskale dolgo časa, vendar ga niso našle. Vile so sklenile, da bodo prosile trole za pomoč,

vendar pa so troli rekli, da jih mora za pomoč prositi Tinka in da se jim mora opravičiti. Tinka na

začetku tega ni hotela, vendar je na koncu le sklenila, da se bo opravičila. Troli so ji pomagali,

saj so mislili na rek: Z drugimi ravnaj tako, kot si želiš, da bi drugi ravnali s tabo. Iskalna akcija

je bila uspešna. Tinka je videla, da so troli res dobra bitja, ki zelo radi pomagajo, zato je sklenila,

da bo tudi ona prijazna do njih. Morda bo še kdaj rabila njihovo pomoč in zdaj ve, da ji bodo

pomagali, če bo tudi ona pomagala njim.

Ana Blatnik, T2A

30

LITERATURA

KDO JE DRUGI

Kaj je toleranca, ali je to razlog, da podpiramo lenobo in nespoštovanje

naše kulture in zgodovine, ali je to simpatija oziroma dajanje priložnosti

drugemu, da se vključijo v našo družbo, ali le uničevanje lastnega naroda.

narod ima svojo vrednost v njegovi kulturi, jeziku, običajih zato je dolžnost

vsakega člana tega naroda, da se trudi za njegovo ohranitev in tega razvoj.

Če narod nima svojih lastnosti, kar ga naredi originalnega in mu daje

vrednost ta narod sploh ni narod, je le skupnost prišlekov katere nič ne

združuje. Čemu državne meje če smo vsi različni in nas nič ne združuje.

Naša dolžnost je nudenje pomoči po potrebi tujcem, ki se težje vključijo v

družbo.

Naša dolžnost je se pravi finančno in nudenje različnih dobrin, da se le ti v

določenem času prilagodijo. Naša dolžnost ni dejanje finančne podpore

lenuhom, katerim z finančno podporo delamo le potuho in spodbujamo

lenobo ter dodatno preseljevanje. Dober primer so romska skupnost

katera dobiva finančno podporo iz strani države, kljub temu, da se NE

trudijo vključevati v družbo in poleg tega še ne spoštujejo zakonov in

ustave Imajo privilegije in vzburjajo strah prebivalstvu, in jim pa še dajemo

podporo. To se mora nehati. Naši predniki so z krvjo drago plačali svobodo

in red v državi, katerega nam ni uspelo niti najmanj obdržat. Se pa

razume, da v določenih mejah sprejemamo tujce če so le ti potem

prilagodijo naše kulture in spoštujejo naš narod.

Jakob Auersperger, Vid Groh, Luka Pušina

Ti!

Obraz nasmejan od ljubezni žari,

v prihodnost svoj mali nosek moli,

gleda dogodke, ki ga žalostijo,

ob upanju na boljši jutri bledijo.

Vsem se smeji, jih razveseljuje,

dobro volji širi in se nič ne šopiri.

A vendar velikokrat objokuje in

slabe govorice prekramljuje.

Pomanjkljivost tu, pomanjkljivost tam, pa pride slab dan.

Obrekujejo ga tu, obrekujejo ga tam, a obrazek ostaja nasmejan.

Nazaj se jim smeji in z lepo besedo ogovori:

¨Hej, rad te imam – takega, kot si!¨

Tia Malešič Metež, T2A

31

LITERATURA

Tik pred rokom

Obstaja na stotine rimskih izrekov, ki jih mnogokateri govorec v upanju, da se bo njegov govor

zdel bolj prefinjen, pobere z interneta in poslušalce muči z njihovim pomenom. Med njimi se najdejo

seveda številni izreki, povezani s časom. V današnji sodobni, urbani, industrijski in – da ne

naštevamo drugih pridevnikov – mobilni družbi vsi občutimo to hitenje, ki si ga Rimljani še predstavljati

niso morali, pa so že takrat stokali, kako čas beži (tempus fugit, če kdo ne ve). Najbolj

se naglica sodobnega časa občuti na poti v šolo ali službo oziroma nazaj domov in pri lovljenju

popoldanskih aktivnosti, pod katere si lahko vsak predstavlja najrazličnejše treninge, šolske ali

službene zadolžitve, hobije in blagodejno lenarjenje. Vsemu je skupno prizadevanje, da bomo

imeli čas zanje ali pa da bomo stvar opravili pred rokom. In ravno na doseganje rokov bi se rad

osredotočil. Vsi imamo praviloma dolžnosti in zadolžitve, ki nas prisilijo v načrtovanje in reorganizacijo

našega časa. Velikokrat se pojavijo nenapovedane situacije, prenatrpani urniki ali pa,

najpogosteje v moji generaciji, pomankanje volje. Kako se organizirati in speljati zadeve do

konca, je včasih prava znanost, saj zlasti moški nismo zmožni delati vsega hkrati (tudi ženske

nam to priznajo), kloniranje pa tudi še ni bilo iznajdeno. Standardna praksa je prioritetna lista,

ki se izdela na podlagi nujnosti opravila in časovne omejitve. To pa nam ne pomaga, če je

vsega preveč. Takrat lahko samo še poskusimo izbrisati kakšno opravilo, kar si po navadi lahko

privoščimo enkrat na polno luno, preložimo stvar za nedoločen čas ali pa preprosto porinemo

zadeve v druge roke. Vendar ljudje radi odmikamo zadolžitve, tudi če imamo časa na pretek.

Kaj lahko izbrišemo ali prestavimo, je zelo pogojeno z naravo opravila. Recimo službenih in

šolskih opravil ni pametno odmisliti. Po drugi strani pa razne domače opravke, kot so čiščenje

in fizična dela, npr. cepljenje drv, lahko prestavimo, če to le ne bo imelo škodljivih posledic v

prihodnosti, kot so recimo premočena drva. Poseben primer so lahko športne dejavnosti, saj če

se z njimi ukvarjamo rekreativno, niso obvezne, so pa zelo priporočljive. Ko se nam zadolžitve

naberejo, se jih lahko porazdeli med več ljudi, da se razbremenimo in povečamo učinkovitost. V

enem smislu je to upravičeno in smiselno dejanje. Recimo, ko česa ne znamo ali nimamo prostora

v urniku, lahko prosimo koga za pomoč. Če pa imamo znanje in čas in kljub temu zadolžimo ali

vprašamo drugo oseba, naj delo opravi namesto nas, je to hinavsko in nepošteno. Takšno prakso

pogosto vidim v šoli, ko ljudem že teče voda v grlo in morajo oddati kakšno zadevo naslednji

dan ali – bog ne daj – do polnoči. Tukaj se tudi porodi vprašanje, koliko smo mi, kljub ponudbi

plačila, pripravljeni pomagati takim ljudem. Pogosto pa slišim, da se navada prelaganja dela

pojavlja tudi na delovnih mestih, kjer se na sestankih veliko govoriči, kako imajo nekateri toliko

dela in drugi ne in zakaj bi morali še to prevzeti. Zdaj ne bom poimenoval, iz katerega podjetja

prihajajo take govorice, vendar če je res tako hudo, si lahko samo zamislimo, koliko se mlajše

in srednje ali starejše generacije res razlikujejo v slabih delovnih navadah. Govoril sem, kako je

dobro imeti nekakšen načrt vseh obveznosti, ko jih imamo veliko. Jasnoje, da imamo v obdobjih

manjše zasedenosti več svobode pri izbiri datuma, ko bomo začeli z

32

LITERATURA

našimi projekti, pomembno je samo vedeti, kdaj začeti pravočasno. Mnogi »modreci«, ki jih

poznam, pravijo, da je dobro začeti dan pred rokom, saj je motivacija takrat največja. Bolje je

pozabiti take nasvete in se stvari lotiti čim prej, ko je le možno. Lažje je seveda, če imamo že

izkušnje s takim tipom opravila, saj lahko predvidimo, koliko časa zanj potrebujemo. S takim

načinom dela se izognemo stresu zaradi prihajajočih rokov, klicanju delovnih sošolcev, polnočnemu

paničarjenju in imamo hkrati čas za izboljšave. Treba je omeniti, da se z leti vse težje

prestavijo določeni roki. Odrasli to zelo dobro vejo. Recimo, če je profesor milosten, rok za oddajo

seminarske naloge lahko prestavi, moramo pa upoštevati, da ponudnik električne energije

nima takšne tolerance. Tik pred rokom nas lahko marsikaj preseneti. Čas, ki obstaja že od začetka

vesolja in po nekaterih teorijah še dlje, je pojem, ki ga ljudje še nismo ukrotili. Ko korakamo

proti poslednjemu roku v naši zgodbi, se moramo konstantno odločati, kaj bomo počeli v tem

vmesnem času, da bo ta imel nek smisel. Če želimo, da bo imelo življenje smisel, moramo početi,

kar nas veseli. In da lahko počnemo tisto, kar nas veseli, moramo, na žalost, početi še marsikaj,

kar nas ne. Najbolje je, da take stvari opravimo čim prej, preden se naberejo, ali pa pride čas

poravnave računov prekmalu. Zanimivo je, da dajem take nasvete, medtem ko pišem to besedilo

ravno pred rokom oddaje. Kakor koli, od posameznika je odvisno, kako si bo razporedil čas. Jaz

lahko samo pripomnim, da sta potrebni zagnanost in volja, s katero lahko stvari opravimo prej

in hitreje in tako pridobimo več časa, za katerega sploh nismo vedeli, da ga imamo. To seveda

ni enostavno, saj dobiti voljo je težko, in sicer ne glede na to, kje živimo, kako živimo, v katerem

časovnem obdobju in družbenem sloju. Vse je odvisno od vzgoje in mišljenja posameznika.

Tomaž Gril, T4C

R2E

Razred R2E, kot že ime začetna črka pove, je računalniški razred 3-letnega programa,

katerega razredničarka je prof. Maja Marič. V razredu je 27 dijakov in 2 dijakinji. Med

seboj smo si zelo različni, a zelo povezani. V razredu imamo različne tipe učencev, so:

športniki, piflarji, razgrajači, dijaki, ki pridejo na pouk samo pozdravit profesorje,

zamudniki, tisti, ki spijo ter peščica učencev, ki posluša in spremlja pouk. Da vam

malo bolj podrobno opišem svoj razred: Nik je eden izmed teh športnikov R2E, ki je

izgubil na tekmovanju v sklecah v novomeški vojašnici in za to krivil nasprotnika.

Gregor je eden izmed dijakov, ki brez truda dobi petice. Amir se s svojimi sosedi v

razredu želi udeležiti debatnega tekmovanja in z njimi vsak dan med uro vestno

trenira. Teo, dijak, za katerega smo že mislili, da ga ne bomo več videli, je prišel nazaj

in ujel naš ritem. Jan, je dijak z navado, da pride v razred, ko zvonec že

odzvoni. Naš Bor rad vmes malo zadrema. Nik pa je dijak, ki vlaga največ truda v šolo

in šolsko delo. Zakladnico zapiskov za vse pridne in malo manj pridne dijake pa

dobimo pri Manci ter Niki. Dogodek, ki pa sem si ga najbolj zapomnil, je: Ko smo šli

na zimski športni dan in ko smo hodili s krpljami na zasnežen breg, se metali v sneg

DOBESEDNO in na sankah izvajali razne vragolije.

Vem, da se bodo še prehitro odvila ta srednješolska leta, a sem prepričan, da bo naš

razred ob zaključku šolskega šolanja pozitivno presenetil.

Gal Utenkar, R2E

33

LITERATURA

TABLICA VS. ZVEZEK

Ste kdaj razmišljali, da bi svoje zvezke zamenjali za tablico? Kakšne so prednosti tablice proti

staremu dobremu papirju? Morda boste v tem članku našli pravi odgovor.

PREDNOSTI TABLICE

#1 NEOMEJENO ŠT. BARV IN DEBELIN PISAL

Kemični svinčniki, markerji in flomastri stanejo kar nekaj denarja, a nikoli ne morete imeti

vseh barv in debelin. Pri tablici imamo samo z enim pisalom neomejeno število možnosti,

barv, debelin ...

#2 PREPROSTO VSTAVLJANJE SLIK IN DIAGRAMOV

Vstavljanje slikovnega gradiva še nikoli ni bilo enostavnejše. Slike, diagrami in grafi so pri

mnogih predmetih izredno uporaben del zapiskov. Dodajanje le-teh v navaden zvezek je

zamudno opravilo - slike je treba natisniti, jih rezati in lepiti, medtem ko pri tablici vzame le

nekaj sekund in že so v vaših digitalnih zapiskih. Poleg tega to slikovno gradivo lažje

urejamo, npr. povečamo, izbrišemo in dopolnimo.

#3 ENOSTAVNO UREJANJE DOKUMENTOV

Pogosto se zgodi, da izpustimo kakšno informacijo ali pa se zmotimo pri pisanju in potem

čičkamo ter trgamo liste papirja iz zvezka. Pri tablici teh težav ni. Funkcija radirke omogoča

hiter izbris besed ali celih povedi, z opcijo za izrezovanje pa lahko informacije premikamo po

strani.

#4 HITRO ISKANJE PO ZAPISKIH

Zapiski hitro postanejo neuporabni. Ko jih po koncu šolskega leta shranimo v omari in se na

njih začne nabirati prah, najpogosteje vanje nikoli več ne pogledamo, saj je iskanje

informacij preveč zapleteno. Tablični računalnik nam omogoča, da uporabo posamezne

besede najdemo v kateremkoli dokumentu.

#5 VAREN DOSTOP DO ZAPISKOV KJERKOLI IN KADARKOLI

Oblak nam zagotavlja varno shranjevanje zapiskov in dostop kjerkoli, kadarkoli. Nikoli vam

ne bo treba skrbeti, da boste zapiske izgubili ali pozabili doma. Do svojih dokumentov lahko

dostopate na vseh napravah s svojim osebnim računom.

#6 NESKONČNO PROSTORA V DIGITALNEM ZVEZKU

Tablični računalnik vam omogoča neomejeno število zvezkov. Nikoli se vam ne more zgoditi,

da med poukom zmanjka papirja in potem morate trgati liste iz drugih zvezkov ali si jih

izposojati.

#7 V SOBI NI NOBENIH ZVEZKOV, KI ZAVZEMAJO PROSTOR

Skozi vsa leta šole se nabere ogromno učnega gradiva, ki zavzame veliko prostora. S tablico

nimamo tega problema, saj so vsi zapiski na oblaku, na enem mestu.

34

LITERATURA

#8 LAŽJA ŠOLSKA TORBA

Tudi vaše telo vam bo hvaležno, saj ne boste obremenjevali hrbtenice z večkilogramsko

šolsko torbo, polno zvezkov.

#9 UPORABA, PRIJAZNA OKOLJU

Z zamenjavo zvezkov s tablico zmanjšate porabo papirja in s tem obremenitev na okolje.

SLABOSTI TABLICE – PREDNOSTI PAPIRJA

#1 VISOKA CENA

Kljub vsem prednostim pa ima tudi tablica svoje slabosti. Ena izmed teh je cena, saj je nakup

tabličnega računalnika precej velik strošek. Vendar na spletu vedno najdemo odlične

ponudbe, tako da se na koncu naložba splača. Pomembno je poudariti tudi, da se s ceno

povečuje kakovost naprave, zato je potrebno dobro premisliti, koliko denarja ste pripravljeni

vložiti.

#2 POČASNEJŠE PISANJE

Kot vsaka nova veščina tudi privajanje na pisanje po zaslonu zahteva svoj čas. Na začetku

pisanje vzame več časa, a se boste hitro navadili. Vendar pa obstajajo rešitve. Na trgu je kar

nekaj stekel za zaslon, ki dajejo občutek pisanja po papirju.

#3 GLEDANJE NA ZASLON

Dandanes vedno več buljimo v zaslone in tablica spada v to kategorijo. Celodnevna uporaba

lahko privede do draženja oči. Priporočen je nakup očal proti modri svetlobi, ki zmanjšajo

obremenitev oči.

#4 OMEJENA BATERIJA

Še zadnja slabost tablice je omejen čas delovanja. Treba je biti pozoren, da dan začnemo s

polno baterijo in tako preprečimo morebitno prehitro izpraznjenje. Na srečo boljše tablice

brez težav zdržijo cel dan.

Živa Kregulj, Helena Avbar Uhan, T2B

35

LITERATURA

36

Vse najboljše, Slovenija!

Pred 32 leti se je začela naša pot samostojne države Slovenije. Ko smo Slovenci leta 1990

množično stopili skupaj in obkrožili DA za samostojnost, je bil narejen najtežji del, saj smo potem

vsi vedeli, da je to končni cilj, za katerega smo se borili. Pol leta kasneje je sledila 10-dnevna

vojna za našo domovino, ki se je za Slovence dobro končala. V letih samostojne Slovenije se

je zgodilo marsikaj – Slovenci so dosegli številne kulturne, znanstvene in športne dosežke, prebrodili

smo gospodarsko krizo in se nazadnje soočili z epidemijo. Kljub vsem razmeram upam,

da sledijo lepši, lažji in srečnejši dnevi za našo državo in celoten svet. Slovenci smo kot narod

večkrat pokazali, da znamo »stopiti skupaj«, ko je to potrebno. Kljub temu, da bivamo v majhni

državi, imamo veliko srce, močno narodno zavest in ljubezen do države. Tudi v prihodnje si želim,

da bi naša država postala še bolj enotna, gospodarsko in politično močna ter da bomo pustili v

svetu velik pečat kljub naši majhnosti.

Marija Klara, T3A

Dijaki pišejo o spominih...

Dogodki, ki mi bodo najbolj ostali v spominu, si iz projektnega tedna v 1. letniku na smučanju in

Voglu. Takrat sem prvič stopila na smuči in zadnja dva dni sem zelo uživala. Pripetljaji in dogodivščine

po smučanju v hotelu pa mi bodo za vedno ostali v spominu, ko sem se povezala s sošolci

in sošolkami, s katerimi sem še danes tesno povezana. Poleg znanja, ki sem ga usvojila, sem

spoznala tudi zelo dobre prijatelje, s katerimi bom ostala v stiku tudi po koncu srednje šole. Kar

se tiče celotnega izobraževanja, lahko rečem, da bi ponovno izbrala tehniško gimnazijo. Znanje,

ki sem ga tu pridobila, mi bo koristilo na izbrani fakulteti pri doseganju visokih ciljev. Zavedam

se tudi, da nas bodo tukajšnji profesorji dobro pripravili na maturo.

Maja Pavić, T3A

Sem dijakinja 3. letnika programa tehniška gimnazija. Za tehniško gimnazijo sem se odločila, ker

sem ljubiteljica narave in tehniških znanj. V treh letih obiskovanja te šole sem pridobila veliko

znanja, spoznala sem sošolce in sošolke, s katerimi sem stkala prijateljstvo. V veliko pomoč so

nam tudi prijazni in razumljivi profesorji. Skupaj nam pomagajo premagovati ovire in odkrivati

svet. V lepem spominu mi bodo ostali tudi izleti.

Hana Vintar, T3A

Iz 1. letnika se mi je najbolj vtisnil v spomin projektni teden na Voglu, saj se je takoj za tem

začela epidemija. Drugi letnik smo doživljali več ali manj na daljavo. Čeprav se s sošolci dolgo

časa nismo videli, se mi zdi, da smo potem, ko smo se vrnili v šolske klopi, bili toliko bolj veseli,

da smo se spet zbrali. Tretji letnik mi je od vseh treh let najboljši. Odpravili smo se na izlet v

botanični vrt v Ljubljani, kjer smo spoznali veliko novih nenavadnih tropskih rastlin, nato smo

pa smo se zabavali na paintballu, kjer smo se na tekmovalni način pobarvali. Tudi športni dan

na Voglu mi je ostal v lepem spominu. Dan smo preživeli na smučeh, domov pa smo se vračali

prijetno utrujeni.

T3A

LITERATURA

Mladost v koronačasu

Le 14 dni, nato do začetka jeseni … in kar naenkrat sta minili dve leti. Toliko časa smo bili obkroženi

z maskami, razkužili, »vrtanju« po nosu z dolgimi paličicami … Priznam, da sem se po ukinitvi

mask počutila ogroženo, »golo« in res je, da sem si kdaj pa kdaj masko nadela prav vesela,

saj mi je prekrila nepopolnosti, ob slabih dneh pa sem lahko čustva zadržala zase. Tako nihče ni

vedel, kaj se skriva podmasko. Menim, da je korončas pustil pečat v družbi in pri posameznikih

samih. Zaradi nove tehnologije smo postali še manj socialni, obkroženi s še več ekrani, kar pa je

zame najbolj moteča stvar, saj ekran ne more biti naš pravi prijatelj.

Neža Zupanič, T2A

Mladost v koronačasu se je zelo hitro spreminjala. Pouk se je pričel izvajati na daljavo, omejeno

je bilo gibanje in vse ostale aktivnosti. Osebno me ni nič veliko prizadelo, razen gyma. S prijatelji

smo se slišali in videli preko računalnika.

Gal Pevec, T2A

V koronačasu smo veliko časa preživeli doma. S prijatelji se nismo družili. Žal se je to zgodilo

ravno v 1. letniku, ko smo se s sošolci še spoznavali. Veliko časa smo preživeli za računalnikom,

tudi družili smo se »online«, kar je precej drugače kot v živo.

Marcel Burger, T2A

Kot mladostnik v koronačasu se nisem počutil osamljeno. Kljub temu da se s prijatelji nismo

videli pol leta, smo se pogovarjali preko socialnih omrežij. Pouk na daljavo je bil mnogo bolj

enostaven in po mojem mnenju tudi bolj učinkovit, kot nekateri pravijo. Skoraj vsak dan smo bili

s prijatelji na klicu, kar me je zelo veselilo. Ko smo se vrnili v šolo, so bili občutki drugačni. Pouk

na daljavo sem ves čas poslušal in spremljal. Za svoje obšolske aktivnosti sem moral skrbeti

sam – treningi so namreč odpadli. Od vsega sem najbolj pogrešal treninge in tekme, na katerih

polne tribune navijajo zate! Če povzamem, je bil koronačas dobra izkušnja.

Ed Baša, T2A

V koronačasu nam je mladost minevala drugače. Prisiljeni smo bili sedeti doma, gledati v računalnik,

nismo se družili. Sčasoma smo se s tem sprijaznili, vendar še vedno čutimo posledice. Ne

družimo se več kot včasih. Ko smo skupaj, gledamo v telefone in se ne znamo več pogovarjati.

Še vedno ne hodimo nikamor, ker tega nismo navajeni in sploh ne vemo, kam bi šli. Naši starši

so hodili v diskoteke, klube, mi pa čas zapravljamo za računalnikom. Marsikateri mladostnik se

je v tem času zaprl vase. Mnogi mladostniki se počutijo osamljeni.

Neja Klepec, T2A

37

LITERATURA

38

Kaj menijo dijaki o svojem prvem letu v srednji šoli?

Prvo leto v srednji šoli je pomembna prelomnica v življenju mladih, zato sem se odločil, da bom s

pomočjo ankete raziskal, kako so se moji vrstniki privajali na srednjo šolo v prvi polovici našega

prvega šolskega leta na Srednji elektro šoli in tehniški gimnaziji.

V anketi je sodelovalo 64 % dijakov in 36 % dijakinj. Od tega jih 64 % obiskuje tehniško gimnazijo,

27 % srednjo elektro šolo in 9 % srednjo računalniško šolo. Večina anketirancev je izjavila, da

se je težavnost izobraževanja povečala, nekaj izjemam pa se razlika ne zdi očitna.

Kar 65 % anketirancem je težje razumljiva matematika, sledijo fizika (s 27 %) ter biologija in

kemija (9 %). Dijaki so imeli vsak svoje mnenje o najljubšem predmetu in po koncu ankete so

bili med najljubšimi predmeti prav vsi, razen geografije in likovne umetnosti.

64 % dijakov pravi, da jim je snov v srednji šoli bolj všeč kot v osnovni šoli, 27 % dijakov ne opazi

razlike in 9 % pa je vseeno.

Več kot polovici dijakov je razlika med osnovno šolo in srednjo šolo očitno opazna (čas učenja,

predmeti, snov, sošolci …), 45 % pa ne opazi razlike. 55 % dijakov porabi za učenje v srednji šoli

malo več časa kot v osnovni, 18 % porabi veliko več časa, presenetljivo pa je, da 9 % dijakov

porabi za učenje manj časa kot v osnovni šoli, kajti srednja šola navadno velja za bolj zahtevno

v primerjavi z osnovno šolo.

Večina dijakov se je v prvi polovici šolskega leta z lahkoto privadila na SŠ, a 64 % še ni dovolj

domačih, da bi se udejstvovali v zunajšolskih dejavnostih ali pa samo niso našli tiste, ki bi bila

njim zanimiva. 36 % dijakov prvega letnika se je udeležilo SciDroma, krožka multimedije, dneva

jezikov … Po mnenju dijakov se je na prehodu iz osnovne v srednjo šolo izboljšal odnos tako s

profesorji kot tudi z sošolci, 36 % pa je opazila izboljšanje odnosa samo z drugimi dijaki.

Novopečeni dijaki pravijo, da so glavne razlike med srednjo in osnovno šolo zgodnje zbujanje,

saj se prva ura začne že ob 7.10, med poukom je vzdušje bolj sproščeno, a je učna snov težja in

morajo vložiti več truda v šolanje, kot so ga vlagali v osnovni šoli. Nekateri dijaki pravijo tudi, da

čeprav pouk traja več časa kot v osnovni šoli, v srednji šoli mine hitreje.

Dijaki so ocenjevali tudi utrip dogajanja na šolskem centru. 55 % ga je ocenilo z oceno 4, 27

% z oceno 5 in 18 % z oceno 3 od petih možnih. Prav vsi anketiranci pravijo, da so postali bolj

socialni v obdobju izobraževanja na šolskem centru. To razlagajo s tem, da znajo bolje komunicirati,

nekaterim je lažje, ker so prišli v čisto novo okolje, kjer niso od prej poznali nikogar, so

bolj sproščeni.

Prihodnjim generacijam bi priporočal, da naj trdno razmislijo o šoli, v katero se imajo namen

vpisati, še posebej, če bo ta določala njihove nadaljnje možnosti izobraževanja. Naj ne bodo

razočarani, če bodo ocene nekoliko upadle v primerjavi z osnovnošolskimi. Najpomembnejše pa

je: šolo naj izberejo po

duši.

Žiga Kastelic, T1A

LITERATURA

Moja 4 leta tehniške gimnazije

Srednja šola je v prvi vrsti zanimivo obdobje. Čas v posameznikovem življenju, v katerega

vstopi kot izgubljen otrok in izstopi odgovoren za svoja dejanja. Skozi 4 leta človek prepozna

svoje interese, preizkusi mnogo različnih dejavnosti in se na koncu vpiše na fakulteto.

Celo osnovno šolo sem poslušal, kako nas pripravljajo na srednjo šolo, ker tam je pa kruti

svet, kjer so profesorji hudobni in vsem pade uspeh za najmanj sedemnajst ocen. A dejstvo je,

da je srednja šola zabavno obdobje, v katerem se naučiš veliko novih stvari in spoznaš veliko

novih ljudi. Poleg tega 4 leta minejo izredno hitro, sploh za našo generacijo, kjer sta prvemu

letu spoznavanja sledili korona amnezije, v četrtem letniku pa smo se toliko ukvarjali z maturo

in plesom, da je šlo leto mimo bliskovito. No, ravno zaradi korone smo bili najbolj prikrajšani, pa

ne le za znanje in količino predelane učne snovi, ampak tudi za doživetja in izkušnje, ki jih mora

človek pridobiti, da sploh lahko razmišlja kot socialno bitje.

Na začetku prvega letnika sem bil seveda zmeden. Od 90 dijakov v našem letniku sem poznal

2 in nisem bil ravno optimističen glede druženja s samimi neznanci. A se navadiš izjemno hitro,

saj smo v razredu mnogi delili podobne interese, zato smo se hitro povezali v skupine. Temu je

izdatno pomagal projektni teden na Rogli, kjer smo skupaj smučali. Ravno smo se spoznali, pa

nas je virus v drugem letniku poslal domov. Hodnike je zamenjal discord, klopi so nadomestili

udobni gaming stoli, šola na daljavo pa je poleg inovativnega prepisovanja omogočala tudi

nemoteno pogovarjanje med poukom ter kuhanje kosila za celotno družino. Karantene so se

kar vlekle in v šolo smo se vrnili nekje proti koncu tretjega letnika. Profesorji so po nekaj tednih

šokantno zaključili, da je skupno okrog osem mesecev dela šole na daljavo vplivalo na našo

zbranost in produktivnost. A je vrla ministrica, hvala Bogu, ugotovila prav nasprotno. Ko smo

se po (pre)kratkih poletnih počitnicah vrnili v šolo z možgani še nekje na Krku, s pogledom pa

obrnjenim proti maturi, so nas profesorji prepričevali, da je skrajni čast, da učenje prestavimo v

višji tempo. In tako smo se po enem letu priprav na maturo, obveznih laboratorijskih vaj in preklinjanja

Čudežnega Feliksa v sredo znašli pred prvim maturitetnim preizkusom. Ja, res je minilo

precej hitro.

Srednja šola je torej tisti del življenja, kjer se prvič srečaš z mnogimi izzivi, ki jih potem dan za

dnem premaguješ v življenju, in je zato neprecenljiva izkušnja. Mnogi spomini, prijetni in tisti, ki

bi jih raje pozabil, pa ne moreš, te potem spremljajo celo življenje. Zato je še toliko bolj pomembno,

da jo ohraniš v dobrem imenu.

Maks Andrin, T4A

39

LITERATURA

Esej o Prešernu

»France Prešeren je največji slovenski pesnik.« Ta stavek zasledimo povsod, v šoli, učbenikih

in na televiziji. Ampak ko se vprašamo, zakaj, težko najdemo tisti pravi odgovor. Res je, da je

slovensko poezijo dvignil na evropsko raven in da je njegov pesniški jezik izjemno bogat, oblike

pa zahtevne, ampak ali ga to lahko naredi največjega slovenskega pesnika? Kot gimnazijka v

drugem letniku o slovenski književnosti in drugih pesnikih vem premalo, da bi lahko to trdila.

Ko sem brala mnenja slovenskih piscev, politikov in drugih o Prešernu in njegovi poeziji, sem

naletela na mešane odzive. Nekateri so mu naklonjeni, saj v njegovih pesmih vidijo brezčasen,

večen nagovor Slovencev, ali pa občudujejo zahteven jezik in to, da je postala slovenska poezija

enakovredna evropski. Drugi, teh je sicer malo, menijo, da mu posvečamo preveč pozornosti, saj

je še ogromno slovenskih pesnikov, ki jih sploh ne poznamo. Prešeren se je tekom zgodovine

preoblikoval v osebnost, ki s svojo poezijo večini Slovencem predstavlja simbol slovenstva,

naše kulture in jezika. Ko sem prebirala ta mnenja, sem naletela na misel Marka Dvořáka, ki je

zapisal, da je »šolska učenost tuja in neproduktivna, če je ne znamo ali nočemo oživiti z našim

osebnim odnosom do njene vsebine in aktualizirati z lastnim življenjem«. In takrat sem razumela,

kaj sem sama čutila do Prešerna. Njegova poezija mi je bila tuja, prezahtevna, nisem razumela

njene sporočilnosti, zato sem sprva v sebi čutila odpor. Ugotovila sem, da lahko Prešernova

dela razumemo le, če vemo, v kakšnih okoliščinah so nastala – v času smrti prijateljev in otroka,

neuspele zveze z Ano Jelovšek in neuslišane ljubezni. Razumljivo je, da se te težke življenjske

okoliščine odražajo v njegovih pesmih in tudi načinu življenja, do katerega ga je pripeljala ta osebna

kriza. Če sporočilnost njegove poezije povežemo z lastnim življenjem, kot posameznikom

in pripadnikom slovenskega naroda, Prešeren postane umetnik, ki je neprecenljivo vplival na

slovensko književnost, kulturo in nenazadnje na celoten narod.

Prešerna torej pogosto označujemo za največjega slovenskega pesnika zaradi dejstva, da je

brez predhodnih zgledov v slovenščini pisal pesmi, primerljive z deli njegovih evropskih sodobnikov

v času romantike. Njegova prva romantična pesem je Slovo od mladosti, v kateri pesnik

opisuje svoja mladostna leta in spoznanja o svetu in družbi, do katerih je prišel. Svojo mladost

naslavlja z oksimoronom »temna zarja«, v katerem »zarja« predstavlja mladost, »temna« pa to,

da je bila le-ta polna skrbi in žalosti. Pesniški subjekt pravi, da mu je to zgodnje obdobje v

njegovem življenju prinašalo le malo srečnih trenutkov, še ti pa so hitro minili. Čeprav sta njegovo

mladost zaznamovali nesreča in žalost, pa si želi, da bi se lahko vrnil nazaj. Mlad človek

namreč hitro pozabi na grenke izkušnje in ohranja upanje v življenje. Ko se je pesnik postaral,

je prišel do mnogih spoznanj o svetu in družbi. Ugotovil je, da nihče ne ceni dobrih del in dobrih

ljudi, saj se družba ne zmeni za kvalitete, kot sta modrost in pravičnost, ampak le za denar, vse

pa je moč doseči z lažmi in goljufijo.

40

LITERATURA

Življenjske resnice, ki so se mu razkrile pred očmi, so ga močno prizadele. Pesniški subjekt si

v mladostnih letih dela utvare o svetu in ljudeh, te pa se ne skladajo z realnostjo, ki jo spozna, ko

odraste. Je tipičen romantičen junak, v katerem se dogaja razkol med ideali in stvarnostjo. Ker

so njegovi ideali neuresničljivi, je nesrečen, rešitev pa poišče v vdanosti v usodo in sprijaznjenjem

s svetom, v katerem živi. V pesmi lahko opazimo, da se poetovo počutje spremeni iz stanja

obupa do resignacije. Slovo od mladosti je izrazito osebnoizpovedna pesem, ki odraža Prešernovo

lastno doživljanje družbe in življenja. Romantični niso le junaki v Prešernovih pesmih, ampak

tudi poet sam, ki je šel skozi težke življenjske situacije, a je na koncu vedno izbral življenje

namesto smrti. Prešernova poezija je bila že v njegovem času klic po narodnem in kulturnem

prebujanju. Slovence je nagovarjala k temu, da se zavedajo svojih korenin in ohranjajo svoj

jezik, brez katerega mi ne bi bili mi, narod, ki je po stoletjih zatiranja in asimilacije ohranil svojo

tradicijo. Sporočilo njegove poezije je aktualno še danes, ko je naše življenje prepleteno s tujo

kulturo in jeziki. Opominja nas, da sta jezik in literatura tista, ki ohranjata temelje slovenstva,

na nas pa je, ali se bomo potrudili in našim otrokom zapustili to kulturo in vrednote. Zato je

Prešeren pomemben za nas, mlade posameznike, ki bomo odločili, kakšna bo podoba slovenske

družbe, ki jo bomo zapustili prihodnim generacijam.

Živa Kregulj, T2B

Menim, da Prešernova poezija še vedno lahko vpliva na sodobnega bralca. V svojih pesmih govori

o ljubezenskih, domoljubnih, poetoloških in drugih temah, ki so najbrž aktualne tudi za večino

sodobnih ljudi. Pomembno je, da njegovo poezijo razumemo in znamo razložiti. Tega sama še

pred nekaj leti nisem mogla. Nisem razbrala njegovih sporočil, z leti pa sem začela bolj razmišljati

o težavah v življenju in o tem, v kakšnem svetu zares živim. Takšno, bolj kritično mišljenje

mi je omogočilo, da sem se lažje poistovetila s Prešernovimi pesnitvami ter v nekaterih verzih

prepoznala tudi samo sebe.

Helena Avbar Uhan, T2B

Osebno me take pesmi, kot je na primer Pevcu, bolj pritegnejo kot sodobne, saj imajo netipično

zgradbo in obliko, potrebno pa je kar veliko truda, da jih dobro razumemo.

Maj Macele, T2B

Prešernova poezija lahko nagovori tudi sodobnega bralca, pa naj bo to v smislu narodne zavesti

ali pa tudi v smislu, da se zavemo, kakšno je življenje, in da ni vedno vse lepo in po naših pričakovanjih.

Vito Novak, T2B

41

LITERATURA

42

Moje spopadanje s slovenščino

V Slovenijo sem prišel pred štirimi leti. Ob prihodu nisem znal povedati niti ene besede v slovenščini

in nisem nikogar razumel. Deveti razred sem obiskoval v Osnovni šoli Trebnje. Čeprav nisem

govoril slovenščine, so me zelo dobro sprejeli. V prvem polletju nisem bil ocenjen, saj sem se

predvsem učil jezik. Na začetku sem si zelo težko zapomnil besede. Imel sem prijazno učiteljico,

ki me je na začetku učila s karticami, na katerih so bile slike, pod njimi pa so bile zapisane

besede. To mi je bilo zelo zanimivo, vendar sem le počasi napredoval, saj nisem imel motivacije.

Malo bolj motiviran sem postal, ko sem se vpisal v nogometno šolo v Trebnjem. Tudi tam nisem

potreboval veliko slovenščine, tako da sem bil prepričan, da se učim brez veze. Šele ko sem

spoznal neko dekle, sem se začel resno učiti slovenščine, da bi se lažje razumel z njo. Začel sem

hoditi na dodatni pouk; spomnim se, da sem ga imel ob sredah in petkih. Po treh mesecih, ko

sem se naučil slovenščine, me je dekle, ki mi je dalo motivacijo, pustilo, jaz pa od takrat govorim

slovensko in se vsak dan česa novega naučim.

Veliko težav sem imel z razumevanjem pogovorne slovenščine, ki so jo večinoma uporabljali moji

prijatelji. Ena izmed besed, ki sem si jo zapomnil iz tistega časa, je »lajdra«. Ko sem učiteljico za

slovenščino vprašal, kaj pomeni, se je zasmejala in mi razložila, kaj pomeni. Malo me je bilo

sram, ko sem izvedel za njen pomen, vendar pa sem bil tudi vesel, ker sem se nekaj novega

naučil. Že v drugem polletju sem bil ocenjen in sem imel solidne ocene. Bil sem zadovoljen sam

s sabo. Tudi nogomet mi je šel odlično in sem bil celo eden izmed najboljših v ekipi. Ena od stvari,

ki sem se je naučil, ko sem prišel iz Bosne v Slovenijo, je ta, da če ne bom najboljši v tem,

kar delam, nisem nič.

Čeprav mi je v osnovni šoli šlo dobro, sem veliko časa razmišljal, kam se bom vpisal, saj sem

vedel, da jezika ne znam dobro. Najprej sem se odločil za strojno šolo, ampak sem hitro ugotovil,

da to ni zame. Na koncu sem se vpisal na elektro šolo v Novem mestu. Prvi šolski dan je bil zelo

čuden. Spoznal sem sošolce iz različnih krajev, govorili so hitreje, kot sem bil navajen, in sem jih

težko razumel. Po dveh tednih sem se navadil na nove sošolce, še zmeraj pa mi je predstavljal

težavo jezik. Težava ni bila v tem, da nisem vedel, kaj pomeni, kar so povedali, ampak v tem, da

to povejo tako hitro, da sem ostal presenečen in sem potem potreboval nekaj časa za razmislek

o tem, kaj so povedali. Sreča je tudi, da sem imel dobro profesorico, ki mi je na začetku leta veliko

pomagala in počasi razlagala, kako in kaj. Veliko sem se naučil po dveh mesecih v šoli, ker

sem se več časa pogovarjal s Slovenci. V osnovni šoli sem imel bosanske prijatelje, tako da se

nisem veliko pogovarjal v slovenščini. Mislim, da če bi imel tako prijazne sošolce v osnovni šoli,

kot jih imam tukaj v srednji, bi se odlično naučil slovenščine že dosti prej.

V teh štirih letih sem slišal veliko novih besed, se naučil, kako jih uporabiti v povedi, dvojina mi

je postala normalna. Seveda se včasih zgodi, da jo pozabim uporabiti, ampak to je normalno,

saj je v mojem maternem jeziku ni. S sošolci se veliko šalimo med seboj in to je tudi eden od

razlogov, da zdaj veliko bolje obvladam slovenščino. Čeprav v šoli nimam odličnih ocen, mi je

znanje slovenščine zelo pomembno. Mislim, da bi tujci – seveda tisti, ki so se priselili v Slovenijo,

da bodo tu živeli – morali znati slovenščino. Nimam nič proti, da govorijo tudi svoj materni jezik,

vendar pa je treba spoštovati tudi Slovenijo in Slovence ter se naučiti slovenskega jezika.

Bakir Šehić, E3B

LITERATURA

Novo mesto je moj drugi dom

Zgodba o mojem prihodku iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo se začne leta 2019, ko sem

se preselil v Slovenijo k svojim staršem. Istega leta sem se vpisal v prvi letnik elektro šole na

Šolskemu centru v Novem mestu. Začetek kot vsak začetek, tudi meni je bilo takrat težko, ampak

po vsaki nevihti pride sonce. V prvem letu sem vsak dan po pouku hodil na učenje slovenščine v

šoli in pogosto tudi izven šole. S tem sem pridobil potrdilo o znanju slovenskega jezika na stopnji

A2; vendar to ne pomeni, da sem od tedaj pri pouku vse razumel. Na srečo imajo učitelji na šoli

dosti razumevanja ter so prilagajali program šolanja k mojemu (ne)znanju jezika, moj trud pa se

je tudi obrestoval, saj sem imel v prvem letniku odličen uspeh. Od začetka sem živel v Novem

mestu (kjer sem tudi danes) in začel spoznavati osebe, mesto in njegovo zgodovino. V drugem

letu sem pridobil občutek, da je Novo mesto moj drugi dom. Spoznal sem veliko oseb, dvignil

svoje splošno znanje in znanje jezika na višji nivo, začel delati, več potoval po Sloveniji, ker zdaj

v njej živim. V trenutnem (tretjemu) letu nadaljujem z istim tempom k svojim ciljem. Tisto, kar je

pomembno povedati, je: ni bilo lahko, ampak sčasoma vse pride v navado. Če primerjam sebe v

prvemu letniku in zdaj v tretjem, sem druga oseba, izboljšana verzija sebe. Plusov za šolanje v

Sloveniji je več kot minusov. Bilo je težko, ampak se je trud izplačal.

Armin Bajramović

43

LITERATURA

Pozabljena polovica Novega mesta

Dijake tretjih letnikov prihodnje leto čaka matura. Gimnazijcem je komisija za

slovenščino določila 4 dramska dela skupaj z glavno temo ŽENSKA NA ODRU

SVETA. Ker se velikokrat zgodi, da moramo pretekle dogodke primerjati s

sedanjostjo in jih aktualizirati, smo se v torek, 8. 3. 2022, dijaki vseh treh oddelkov

tehniške gimnazije udeležili sprehoda v okviru Pozabljena polovica Novega mesta.

Gre se za projekt, ki predstavlja ženske, ki so tako ali drugače pripomogle skupnosti

mesta, a je vedenje o njih slabo. Prostovoljci so se zato leta 2016 odločili, da bodo

stanje spremenili, in so začeli zbirati podatke o njih. Tako nam lahko danes

predstavijo 13 ženskih vplivnic njihovega časa, to so: Ervina Ropas in Zora

Ropas (glasbenici), Ilka Vašte (pisateljica), Marica Strnad - Cizerlj (pesnica,

pisateljica), Marta Mušič Slapar (farmacevtka, gospodarstvenica, soustanoviteljica

tovarne zdravil Krka), sestra Ivana Oblak (prva učiteljica gluhonemih deklic v

slovenskem jeziku), sestra Agneta Gerzin (prva predstojnica v ženski bolnišnici),

Elizabeta Soklič (prva učiteljica na Gimnaziji Novo mesto 1926/1927), Marija

Masten (prva slovenska kirurginja), Marija Tomšič (prva medicinska sestra na

Dolenjskem), Vilma Pirkovič Bebler (partizanka prvoborka, političarka), Vera

Albreht (pisateljica, pesnica) in Marjeta Vasič (prevajalka).

Najbolj mi je v spominu ostala Elizabeta Soklič (Lizika), rojena 9. februarja v

Borovljah na avstrijskem Koroškem. Njeni začetki učiteljskega poklica so bili v

osnovni in meščanski šoli v Borovljah, kjer je svoje izkušnje pridobivala kot pomožna

učiteljica ženskih ročnih del. V Novo mesto je prišla poučevat 14. aprila 1925, in sicer

na delovno mesto stalne učiteljice ženskih ročnih del na osemrazredni dekliški

osnovni šoli. Leta 1926 je začela poučevati ročna dela tudi v prvih štirih razredih na

novomeški gimnaziji. Seveda ni potekalo vse tako gladko, saj se je morala Elizabeta

Soklič soočiti z 11 profesorji, ki so nasprotovali uvedbi pouka ženskih ročnih del v

gimnaziji. Svoje razmišljanje so utemeljili z namembnostjo gimnazije, češ da je ta

podlaga za pridobitev višje strokovne izobrazbe in ne za podajanje praktičnih znanj.

Ob tem naj bi bil predmet v nasprotju s poudarjanjem popolne enakopravnosti spolov

in celo škodljiv, češ da ročno delo silno napenja in utruja oči, sključeno sedenje pa

povzroča skrivljenje hrbtenice. Kljub nesoglasju je bil v šolskem letu 1926/27 uveden

pouk ženskih ročnih del od prvega do četrtega razreda, poučevale pa naj bi ga

honorarne učiteljice. Na novomeški gimnaziji je ta predmet prva poučevala Elizabeta

Soklič.

Presunili so me razlogi, zakaj naj bi bil praktični pouk za dekleta slab, brez

pozitivnega učinka. Na Elizabeto lahko pogledamo kot trdno, odločno, vztrajno

žensko, ki ni pustila oblastem, da bi spodkopali njen načrt, njeno vizijo o poučevanju

deklet. Bila je učinkovita ženska, ki za svoje delovanje ni dobila priznanja.

44

Za konec bi le še dodala, da četudi za določeno dejanje ne bomo dobili nobene

zunanje nagrade, to še ne pomeni, da si ni vredno prizadevati dobro opraviti delo.

Eva Bojanc, T3B

LITERATURA

45

V TUJEM JEZIKU

CORONA-Sprache

Lana Kramarič, T1A

46

V TUJEM JEZIKU

Löse das Kreuzworträtsel. Hilf dir mit Wörtern aus dem Kasten:

Krankenhaus, Quarantäne, Infektion, Impfstoff, Covid-Tests, Virus, Gesichtsmaske,

Pandemie, die 3G-Regel, Symptome, Homeschooling

1. 2.

3. Isolierung wegen Verdachts auf Infektion.

4. Lernen und Unterrichten von Zuhause aus.

5. Eine Epidemie, die mehrere Länder betrifft.

6. Das Gebäude, in dem Patienten behandelt werden.

7.

8. Eine Krankheit, die von einer kranken Person auf eine gesunde Person übertragen wird.

9. Die Bedingung, die in einem Land in der Corona-Zeit gilt.

10.

11. Anzeichen dafür, dass man infiziert ist.

47

V TUJEM JEZIKU

Report on collaboration with a German school from Bühl

The aim of this report

The purpose of this report is to evaluate the collaboration with German school from Bühl

which took place on 21 st February 2022.

Topics discussed

The purpose of the meeting was to get to know the students from Bühl and present different

occupations to each other. The focus was on “dying out” jobs and jobs of the future. Our class

was divided into two groups, and we were paired off with our classmates. Half of the students

were assigned the task to explore dying jobs and another half jobs of the future.

Communication

The meeting was held online and we used the app BigBlueButton, known as BBB, in which

breakout rooms were created. Our class worked from home which turned out to be an excellent

choice. Since German class worked from school, we could hear other students ‘presentations.

Another problem was that German students were not very responsive, therefore, it was

quite hard to communicate properly.

Conclusion

In conclusion, I believe that this was still a positive learning experience. However, I recommend

that next time that we meet again, the German class should also be at home while our

meeting is held, so there will be no distracting background noises.

Živa Kregulj, T2B

48

V TUJEM JEZIKU

Distanzunterricht

Vor zwei Jahren tauchte ein neuer Coronavirus auf. Wir alle haben das Gefühl, dass sich unser

Leben und unsere Lerngewohnheiten erheblich veränderten. Aufgrund der extremen Bedingungen

waren wir gezwungen, uns anzupassen. Es war sicherlich nicht einfach. Die Fernschule

wirkte sich auf die Qualität des Lernens und unsere Organisation aus. Eine solche Schulbildung

hatte negative und positive Folgen. Das war stressig und herausfordernd, weil es an sozialen

Kontakten zu Klassenkameraden und Lehrern mangelte. Trotzdem konnten wir morgens länger

schlafen und unseren Tag selbst organisieren.

Wir fragten vier Klassenkameraden und eine Professorin nach ihrer Meinung über die Schule in

der Corona-Krise.

Professorin Simona Pustavrh: Ich finde den Distanzunterricht aus pädagogischer Sicht herausfordernd.

Wir waren nicht vorbereitet darauf und mussten neue Lehrmethoden entwickeln.

Ich glaube, dass die Qualität der Schule dem Schulunterricht entsprach, aber nicht alle Schüler

zu Hause taten dasselbe.

Die Schülerin Lara Kalin: Die Fernschule hat mir gefallen, weil ich mehr Zeit hatte. Ich habe

meine Zeit in den Pausen besser ausgenutzt. Mir hat aber der soziale Kontakt gefehlt. Der Lernstoff

wurde gut erklärt, aber man musste motivierter sein, um zu lernen.

Der Schüler Jure Yebuah Tiran: Ich finde die Fernschule super. Ich musste nicht früh aufstehen

und in der Kälte zur Bushaltestelle gehen. Ich konnte während des Unterrichts chatten,

ohne dass die Professoren mich gewarnt haben. Ich habe meine Arbeitsgewohnheiten verloren.

Der Schüler Jan Kastelec: Der Distanzunterricht war viel entspannter. Mir hat es nicht an sozialen

Kontakten gefehlt, weil ich in der Zwischenzeit alle möglichen Aktivitäten unternommen

habe. Die Professoren waren verständnisvoll. Wir hatten ständig Lernmaterialien zur Verfügung

– wie z. B. Online-Klassenzimmer und Videos.

Die Schülerin Katarina Milenković: Der Fernunterricht war für mich schwer zu begleiten. Ich

hatte Konzentrationsschwierigkeiten. Es gab viel selbständige Arbeit. Ich musste härter arbeiten,

um zu lernen, aber so habe ich mehr Wissen erworben.

Jeder Kandidat hat seine eigene Meinung. Für die meisten war die Fernschule eine Herausforderung.

Sie glauben, dass sich die Qualität des Unterrichtens nicht verschlechterte. Jeder

Einzelne musste sich anstrengen, den Lehrstoff zu verstehen und selbständiger zu lernen.

Wir denken, dass die Schulbildung unerlässlich ist und dass sich dessen jeder bewusst sein

sollte. Wenn es eine weitere Krisensituation gibt, könnten wir uns wieder anpassen, denn wir

lernten in der Corona-Krise mit solcher Art von Schulbildung zu leben.

Maja Pavić und Klara Klemenčič, T3A

49

V TUJEM JEZIKU

Artistic language on asphalt

Die Sprache der Bilder auf dem Asphalt

Expression artistique sur le bitume

To celebrate the European Day of Languages, students expressed their artistic ideas with coloured

chalk on the asphalt of the sports field.

Zur Feier des Europäischen Tages der Sprachen haben die Schüler und Schülerinnen ihre künstlerischen

Ideen mit farbigen Kreiden auf dem Asphalt des Sportplatzes ausgedrückt.

Lors de la célébration de la Journée européenne des langues, des étudiants et étudiantes ont

exprimé leurs idées artistiques avec des craies de couleur sur le bitume du terrain de sport.

Inspired by the European Day of Languages, I drew this piece full of symbolism. I drew the

mouth, which represents the Earth and on which there are several flags representing languages.

Around the ‘Earth’ I drew stars. These represent all the other languages that we do or do not

know. Next to all of that I drew the sun, emitting light, and the moon, which receives that light

and radiates it forward – like people, we learn languages and pass them down from generation

to generation. Slavko Hysz, T1A

Wir haben das Logo vom Europäischen Tag der

Sprachen gezeichnet. Er stellt vier Gesichter dar,

die miteinander kommunizieren. Wir haben das

Logo geändert, indem wir in jedes Feld die Flagge

eines europäischen Landes gezeichnet haben.

So haben wir betont, dass wir in verschiedenen

Sprachen kommunizieren. Alja Miklič, T1A

50

V TUJEM JEZIKU

Wir haben mit Kreiden und ein bisschen Fantasie

unseren Planeten Erde wiedergegeben

– die Nahtstelle der tausend Kulturen und

Sprachen. Der Baum stellt dar, dass alles, was

besteht, wachsen, sich entwickeln und Früchte

für das nächste Leben geben muss. Wachsen

bedeutet leben. Der Mensch als soziales Wesen

wächst in der Gemeinschaft. Wir wachsen

miteinander, wir ergänzen uns und so erweitern

wir unseren Horizont mit all unserem Wissen

und auch mit der Sprache als Hauptquelle

der Kommunikation und der Verständigung.

Lana Livk, T3A

A l’occasion de la Journée européenne des langues

nous avons, avec Taja Valenčič et en partie aussi Gal

Drnovšek, créé une silhouette d’un homme représentant

différentes nationalités et leurs stéréotypes. La silhouette

représente la Russie avec une koutchma sur la

tête, l’Italie avec une baguette de pain, la France avec

un croissant en guise de moustache, la Slovénie avec

des saucisses et l’Allemagne avec de la bière dans son

autre main. Autour d’elle, nous avons aussi dessiné les

drapeaux de tous ces pays. J’ai vraiment apprécié cet

événement qui m’a permis de me rapprocher de mes

camarades de classe et qui s’est avéré, entre autres,

être très amusant. Ana Jerele, T1A

Žiga Remih and I drew the sun, inside which

there is an inscription ‘Evropski dan jezikov’.

The sun is emitting what may seem like rays,

but are actually the names of different European

languages written in that language.

Žan Povše Žagar, T1B

Prevodi:

Karin Bračič, Laura Matoh, T3C (angleščina

in nemščina), Mia Plantan, T3B (francoščina)

51

V TUJEM JEZIKU

Qui sont Elsa, Elisa et Joël ?

Elsa répond...

Des français parmi nous

1) Depuis quand habitez-vous en Slovénie ?

J’habite en Slovénie depuis 2004, j’ai déménagé

exactement le 27 août 2004.

2) Qu’est-ce qui vous a amené ici ?

Mon partenaire qui est slovène et que j’ai rencontré

pendant mes études. Nous avons décidé de vivre en

Slovénie car c’était la solution la plus simple pour tous les deux.

3) C’est quoi votre coin préféré en Slovénie ?

Difficile à dire ! Il y a beaucoup d’endroits qui sont vraiment très spéciaux pour moi. Un de

mes endroits préférés est le lac de Bohinj, mais je pense que ma région préférée est le Karst,

ses villages et ses collines. J’adore par exemple faire une randonnée à Slavnik.

4) La France vous manque-t-elle parfois ?

Si je suis honnête : pas vraiment. Ma famille, oui, mais le pays en lui-même, non. Certaines

habitudes françaises du quotidien me manquent parfois, c’est vrai, et puis les fromages

français par exemple.

5) Quel est votre plat slovène traditionnel préféré ?

La soupe aux champignons avec « ajdovi žganci » (la traduction française n’existe pas, et si

elle existe, elle n’évoque rien aux Français ).

6) Est-ce que vous aimez les croissants slovènes ?

Je dis la vérité ? Non. Il n’y a que les Français qui savent faire les croissants. Ou exception !

7) En quelle langue communiquez vous dans votre famille ?

En slovène et en français. En slovène avec mon mari et en français avec mon fils, mais nous

n’avons pas de règles strictes. Nous utilisons la langue qui nous vient à l’esprit spontanément,

selon la situation et le thème dont nous parlons.

8) Comment trouvez-vous la langue slovène ?

Belle, riche, passionnante, complexe. Mais je crois que le français est encore plus difficile !

9) Quelle est votre chanson française préférée ?

Hm. J’écoute peu de chansons françaises. Je n’ai pas de chanson préférée. Si j’écoute de la

musique française, c’est très hétéroclite. De Charles Aznavour à Vianney, de France Gall à

Stromae...

10)Qui supportez-vous dans les matchs France – Slovénie ?

C’est véritablement la seule situation dans laquelle je suis patriote. Sans hésitation : la

France !

52

V TUJEM JEZIKU

Elisa répond...


J’habite en Slovénie depuis toujours, mais j’ai habité au Maroc

pendant 3 ans.


Mon père est français, ma mère est slovène. Je suis née en France

mais mes parents ont décidé de vivre en Slovénie juste après ma

naissance.


Mon coin préféré en Slovénie est Vogel pour faire du ski avec une

belle vue.


Non, pas du tout. Parfois mes cousins me manquent mais sinon, je ai jamais vécu en France

et j’y vais souvent puisque mon père travaille là-bas.


Le plat slovène traditionnel que je préfère est “orehova potica” ou plutôt “štruklji”.


Le seul, le vrai croissant est le croissant français.


En slovène mais aussi en français de temps en temps. Quand on veut être discrets.


C’est ma première langue, avant le français, alors je la trouve facile.


j’en ai beaucoup mais mes top 3 sont Sur Ma Route par Black M, Derrière le brouillard par

Grand Corps Malade et Louane, et une classique Envole Moi par Jean Jacques Goldman.

10)Qui supportez-vous dans les matchs France – Slovénie ?

Si je regarde avec mon père, je suis pour la France. Sinon, pour la Slovénie. Mais mon père est

aussi un grand supporter de Luka Dončić.

53

V TUJEM JEZIKU

Joël répond...


Depuis 2003 après la fin de mes études à Paris.


Une belle slovène.


Bohinj, pour la fraicheur en été et le ski en hiver.


Ma famille et la langue me manquent parfois.


Ričet s klobaso.


En cas d’urgence oui, mais sans confiture.


On parle en slovène, on se dispute en français.


Difficile mais assez logique.


La vie en rose d’Edith Piaf.

10) Qui supportez-vous dans les matchs France – Slovénie ?

La France.

Rédigé par: Ana Ambrožič, Ana Bunarkić, Lara Golob, Maša Konček, Mia Plantan, Katarina

Rogelj in Domen Stražišar (T3B) et leur professeur Janika Plisson.

54

V TUJEM JEZIKU

Vivement les vacances !

J’aime les vacances d’hiver. Quand il neige, je sors et je fais de la luge. J’aime aussi me reposer

sous une couverture à la maison, regarder un film et boire du thé. Mais je préfère les vacances

d’été parce que j’adore les journées chaudes. Je ne vais pas à l’école l’été, donc j’ai moins de

soucis. Je préfère passer du temps à la mer. Je nage beaucoup là-bas et je m’amuse avec mes

amis. Mes demières vacances ont été très interessantes. En juillet 2021, je suis partie à la mer

à Povljana avec ma famille et mon amie. Nous avons nagé tous les jours parce que la météo

été beau et la mer chaude. Nous avons mangé beaucoup de fruits de mer. Nous avons souvent

joué aux cartes sur la plage. Le soir, mon amie et moi, nous sommes allées regarder le coucher

du soleil. Nous avons recontré de nouveaux amis aussi. Nous avons parlé beaucoup et joué au

billard ensemble. Après 14 jours, nous sommes rentrés à la maison.

Zala Perpar, T2A

Pendant les vacances d’été j’ai l’habitude d’aller en Allemagne pour apprendre la langue et

visiter mes tantes et cousins. Je passe du temps avec ma famille, j’apprends sur la culture et je

rencontre de nouvelles personnes. J’aime les villes Allemandes parce qu’ils sont propres et il y a

beaucoup à voir. Pendant les vacances d’été l’année dernière j’ai travaillé. Tous les jours je me

suis réveillé à 3h, je me suis douché, je me suis habillé et je suis allé au travail. Quand je suis

rentré à la maison j’ai visité mon ami et à 22h je me suis couché. Pendant les week-ends je suis

allé à Šentrupert et j’ai passé du temps avec mes amis.


Mes meilleures vacances sont les vacances d’été parce que j’adore me reposer et le temps

chaud. Habituellement je vais à la mer avec mon amie et sa famille à Povljana en Pag. Là, nous

passons dix ou douze jours. Alors, je vais à Novalja en Pag avec ma sœur, ma mère et mon

père. Nous allons à la plage, nous nous baignons, nous mangeons des poissons et des glaces

diverses. Mes dernière vacances ont été très interessantes. En juillet, moi et mon amie, nous

sommes allées à Povljana et nous avons reconnu de nouveaux amis. Ils sont Croates. Ils ont

été très gentilles et nous avons parlé beaucoup. Après 12 jours, nous nous sommes revenus.

Mon grand père a fêté son anniversaire et ensuite ma famille est allée à la maison pour faire

notre valises. Nous sommes partis à Novalja le jour prochaine. Là, j’ai passé du temps avec ma

famille et mes amis qui sont à Novalja aussi. Nous sommes joués au volley-ball chaque jour.

Après, nous sommes allés à la plage, nous nous sommes baignés et nous avons écouté de la

musique. Quatorze jours plus tard, nous sommes revenus à notre maison à Trebnje. En août, j’ai

travaillé avec ma sœur et mon oncle à son entrepôt. Le 24 août, j’ai fêté mon anniversaire avec

mes amis. Ç’a été super !

Alina Gričar, T2A

55

V TUJEM JEZIKU

Vivement les vacances !

Pendant les vacances, j’avait l’habitude d’aller visiter mes amis. Nous avons souvent fait du cyclisme.

Nous sommes aussi allés nager dans une piscine à Višnja Gora. En vacances d’été, moi

et ma fammille, nous sommes allés à la plage en Croatie. J’y ai nagé et j’ai fait du kayak. Parfois

j'ai conduit aussi un bateau. J’ai joué aux jeux vidéo. Moi et mes amis, nous sommes allés

souvent au terrain sportif. J’y ai joué au football. Pour les dernières vacances, je suis allé visiter

mes grands parents. J’y ai conduit un tracteur. J’ai aussi coupé des bois. J’ai aide avec des

travaux ménagers. Ils m’ont donné beaucoup à manger! J’ai appris aussi. Nous sommes allés

nous promener souvent. Nous sommes allés au spectacle. Nous sommes allé à la forêt.

Vitan Peteh, T2A

D’ habitude je passe les vacances avec ma famille. Pendant les vacances d’été on va à la mer en

famille. Nous faisons les voyages divers en Slovénie où nous passons un bon temps. Nous

jouons à des jeux de société pendant les vacances d’ hiver. Nous n’ allons pas skier parce que

ma mère ne le sait pas. Plusieurs fais, je m’ arrange avec un ami pour se revoir et aller au cinéma.

Quand il fait beau, je passe du temps dehors avec ma soeur. Nous visitons des parents

pendant les vacances. Nous déjeunons avec eux et entraînons. L’ année dernière, pendant les

vacances d’ été, nous sommes allés à la mer en Croatie. Un jour, nous sommmes allés sur l’ île

de Krk où nous avons exploré les villes. Nous avons passé beaucoup de temps sur la plage.

Neja Florjančič, T2A

Pendant les vacances d’eté, je vais d’habitude à Kolpa pour me baigner. Je joue à des jeux vidéo

à la maison. Aussi je vais en Croatie avec ma famille. En Croatie nous nous baignons et regardons

la mer. Souvent je sors pour jouer à des jeux. Nous avons installé une piscine à la maison.

Je fais du vélo pendant les vacances. J’apprends le français. Je rencontre mes amis. Je dors

beaucoup. Pendant mes dernières vacances je suis sorti beaucoup. J’ai nagé à la piscine et j’ai

pris un coup de soleil. Quand il a fait chaud exterieur j’ai resté à la maison. J’ ai fait des biscuits

ou j’ai regardé la télé. J’ai aussi fait du vélo. J’ai travaillé à l’atélier. J’ai tondu l’herbe.

Gašper Simonič, T2A

56

V TUJEM JEZIKU

57

V TUJEM JEZIKU

ERASMUS + Project AI4VET Poland (23 rd to 27 th May 2022)

Monday

We all gathered in Ljubljana to go by van to Venice together

with other participants of the mobility

programme. When we arrived in Venice we went to the

wrong airport (Marco Polo), but we quickly

figured it out and went to the right airport that was

about 20 minutes away (Treviso). We arrived at

Warsaw at about 7 pm and still had about a 2-hour

drive to our hotel. When we arrived there we went to

sleep almost immediately.

Wednesday

58

Tuesday

We woke up half an hour earlier than yesterday and

then went to school where we did some practical

work. Each team had to do two tasks. The first one

was speech recognition. We assembled the Arduino

device and some LED lights so that when certain

commands were said they would turn on or off. We

went to lunch where once again we ate some kind

of fried meat and mashed potatoes. After lunch

we went back to school where we had to do a task

where we programmed a chatbot. We connected the

Arduino, downloaded the program and connected all

the things to a telegram where we could control the

LED light through a chatbot on the telegram. When

we got to the hotel me and Simon spent a bit of time

on billiard, and then we got invited by the

teacher Alberto of the Spanish team to join

them at dinner which we accepted. There we

got to meet Alberto, Juan, Sonia and Diego.

We woke up at 8 am and had breakfast. Then we had a

30-minute walk to the school where all the activities took

place. Today all the participating countries – Spain, Portugal,

Slovenia and Poland introduced their schools and projects

they were working on. Later the Poles took us to their local

restaurant to eat food they had picked – it was fired chicken

and fries. After lunch we went to exchange money from euros

to polish zlotys (1:4). We again walked to the hotel and

had some free time, so we mostly played bowling and billiard

which the hotel provided.

V TUJEM JEZIKU

Thursday

We woke up another half an hour later because there was a bus waiting for us in front of the

hotel at 9 am and took us to Białystok. At Białystok we got to see a technical university where a

lot of projects on robotics and mechanics were introduced to us. After the tour the bus took us

at the centre of the town where we had an hour and a half of free time. Me and Simon strolled

around and ate pizza. After the hour and a half we went back to Wysokie Mazowieckie where

we had lunch, this time their local food. Later we returned to school where everyone got their

certification. In the hotel me and Simon had dinner and then went bowling with 2 Polish fellas

that we got to know the day before (Marek and Karol). They were managers of a Polish company

which tests milk products for unwanted ingredients in it with x- rays. It was also the day

when the Spanish team said their goodbyes (a very sad day).

Friday

Friday was all travelling, we took a van to the airport at 2 am, we had a flight at about 6:30

am so we came to Venice airport at somewhere around 9 am. From there we took the van to

Ljubljana which took us about 2 and a half hours. Then my sister waited for me and Simon in

Ljubljana and took us home.

It was a pleasant experience, we became good friends with all the teams, especially the

Spanish team which we hope to see again. Also we learned a lot about their projects and

Arduinos.

Gal Pevec, T2A

59

V TUJEM JEZIKU

An interview with Daniel Canavan

Daniel Canavan is an English language assistant who came to Slovenia six years ago from

London. He prepares our third and fourth year students for the oral part of the general matura

exam.

As we all know, you are a native speaker from England, so how did you end up in Slovenia?

I came here six years ago to start a family, I had been in a long distance relationship with a

woman from Novo mesto for about a year. After I came to visit I knew I wanted to stay here.

There is definitely a big difference between England and Slovenia, how do you like it here

and do you ever wish to go back?

I love London and the UK but I would never move back unless I had to. I very much like living

here, the nature, the people, the food.

What was the biggest difference and how did you get used to it?

I would say the biggest difference in my life style is how more free I feel. London is very expensive

and it makes it hard to make a living and still have money to do the things you like to

do. Here the quality of life is much cheaper and although I am not rich, I never feel poor.

What do you miss here the most? What is the thing England has that Slovenia does not

and vice versa?

The thing that I miss most about living in the UK, aside from my friends and family, is the

variety of cultures that I was surrounded by. Slovenia is also multicultural but in London particularly

you can find people from all of the corners of the world. This means that food from

almost any country is availible at most times of the day.

As far as things that Slovenia has that England doesnt, I would say fresh air. There are many

places in the UK that are still green and the air is never as bad as it is in London but there is

something much purer about the quality of the air in Slovenia that I love.

Obviously, the Slovenes are very different from the English. Who do you prefer and why?

Haha, nice try. Both peoples have their ups and downs. British people can be pretty aggressive

which is problematic but then they can also be extremely warm and friendly. In my experience

Slovenes can be somewhat closed off in their emotions but they are also incredibly hospitable.

I think that the differences are not so big in the end. Our cultures might be different but there

are good and bad people wherever you go.

60

V TUJEM JEZIKU

We met you because you are our teacher. How long have you been teaching here for? What

do you think about our school system compared to the British one? And which is in your

opinion more efficient?

I have been working in teaching since I first moved here, so six years. Honestly there are merits

to both but Slovenia wins this round in two words, “free university”.

After all the time you have spent here, what still surprises you?

The fact that all the shops close so early.

Finally, do you have any advice for the young? What is a motto you live by?

My advice would be to remember that your opinions matter. You guys are the future and eventually

your opinion and the opinions of those you teach will be the only ones that do.

As for a motto I think “with great power, comes great responsibility” has done me ok so far.

Eva Bojanc in Lara Golob, T3B

61

V TUJEM JEZIKU

CHARITIES

Why UNICEF?

Nowadays we have all witnessed appeals by different charities to donate, help, support… I am

certain all charities work towards solving big problems our world has been facing for quite a

while. In my opinion, we should choose to support UNICEF because it aims to defending children’s

rights. My first point is that even though we live in a modern world, there are still many

countries, such as Afghanistan, South Sudan, Syria, Yemen and Somalia that break the law

when it comes to children, and UNICEF is an international charity which defends children’s

rights. In Afghanistan, for example, the report from 2015 says that 53 children were killed each

week and the number of children working as soldiers has doubled since 2008. What I am trying

to point out here is that the children’s rights are violated and their lives are definitely in danger

because of the country they live in and/or the authorities that do not do anything about it.

My second point is that sometimes children need protection even from their own families. Some

of them live with violent parents and maybe even violent siblings. I believe that all this violent

behaviour is taught in the army where they practically grow up and this leads me to another

thing I would like to point out – children must not go to the army. It affects their mental health,

they think differently and when they are older, the violence they were taught can show up in

many different ways. Another argument for supporting the UNICEF charity is that they protect

children from exploitation. This is an act that victimizes children and treats them unfairly. We

sometimes do not even realize the luck we have in life, e.g. we can go to school, get a degree in

whatever interests us, no matter what our e.g. gender is. In some countries women cannot get

any form of education and teenagers in the other side of our world, who are my age, are currently

a part of the working force that is paid minimally or is not even paid for the work they do

in unimaginable conditions. I feel that we should definitely pay more attention to countries that

treat children like this and prevent this from happening in the future. They are just children who

have not and never probably will experience what life really is.

My final point is that some countries and/or families cannot take care of their children because

they do not have the funds to do it properly. One thing is that the authorities are “torturing”

children (they work all days, they are sent to armies …) and another is that they are not able

to take care of them. UNICEF’s aim is also to protect children from poverty they live in and I

think it is extremely important they get e.g. the amount of food that a young human body needs

to develop in the future and grows up into a healthy body. That is why it is important to donate

money and by that support charities that help children in need of it. In conclusion, I am firmly

convinced that children in countries like Afghanistan, Syria etc. need more protection from any

form of exploitation, violence and poverty. That is why I believe that we should support UNICEF

so that children in the future can experience the life they deserve to live.

62

Alina Gričar, T2A

When considering which charity to donate to I believe we should give money to the charity called

UNICEF because I think every child deserves to be provided with health care and vital vaccinations,

clean water, food security, education and emergency relief. UNICEF is trying to achieve

all that and more. My first reason for choosing UNICEF is that they believe that every child,

regardless of circumstances or socioeconomic background, has the right to survive and thrive.

Tragically, every year, millions of children lives end by entirely preventable causes.

UNICEF is helping to reduce the children mortality rate by increasing the availability

V TUJEM JEZIKU

of life-saving essentials for children and by scaling-up nutritional support for millions of undernourished

children worldwide. Another argument for supporting UNICEF is that the organization

works around the world to support quality learning for every girl and boy and understands that

education is not only a universal right but also a powerful tool that helps end the cycles of poverty,

disease and social inequality. With the support of UNICEF, 40 percent more children visit

school today than in 2000. I believe that all children have the right to go to school and learn,

regardless of who they are, where they live and how much money their family has.

My final point is that UNICEF supports gender equality. Equal rights and opportunities for girls

and boys help all children fulfil their potential. Nearly 1 in 4 girls between the ages of 15 and 19

are neither employed nor in education or training – compared to 1 in 10 boys. Gender inequality

can also turn into violence. Hundreds of millions of girls worldwide are still victims of child marriage

and female genital mutilation – even though both have been internationally recognized as

human rights violations. UNICEF helps to achieve gender equality. For example, they work with

the education sector to ensure girls and boys both thrive in their learning and find pathways to

meaningful employment.

In conclusion, I strongly feel that we should support UNICEF as much as possible because it

defends childrens rights and aims to protect children from exploitation, violence and poverty.

Zala Perpar, T2A

Why Friends of the Earth?

Friends of the Earth is an international charity organization which focuses on saving the environment

and preserving the Earth because we do not have a planet B. I myself think that the

environmental crisis we are facing right now is truly scary compared to other problems we are

facing. For example, every single one of the major world leaders could save the problem of world

hunger if he/she wanted to, but climate change is something that truly scares every single one

of them. I have travelled a big majority of Europe and I can say that it is much nicer seeing clean

streets, parks and rivers than the countryside filled with trash. I would much rather live in a

country like Norway or Germany which punishes trashing severely and invests into cleaning as

well as protecting the environment.

I understand that not every country can afford cleaning its environment and that is what the

charity Friends of the Earth is for. The second thing, Friends of the Earth helps achieve is for

countries to sign the Paris climate agreement which tries to reduce the amount of carbon dioxide

emissions. It tries to convince countries to stop producing energy by burning coal and to

start using water, sun, wind and most importantly nuclear power. Let us face it, wind and sun

cannot produce enough energy to power a whole country. Going nuclear is the only way to preserve

our living style. That is why I strongly disagree with Germany’s decision to shut down its

nuclear power plants. Friends of the Earth also focus on travels of the ordinary people. It tries

to convince people to travel by bike, by foot and to use public transport.

I think that organizations like Friends of the Earth are very important for our future existence on

this planet and that each of the existing countries should be more like the Netherlands or one

of the Scandinavian countries. Nevertheless, I am proud of Slovenia for it being so clean and so

low in carbon dioxide emissions thanks to people who take care of the environment,

and the Krško nuclear power plant.


63

64

Tegi 2022

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?