Katalog GS 2002.indd - glasbeni september - Narodni dom Maribor

– kot poskus zrcaljenja, ki se svobodno poslužuje
lastnih jezikovnih pravil. Ostrino in nepokorljivost,
prevladujoča stavčna značaja Beethovnovih
klavirskih triev, sta v Mendelssohnovi obliki Allegra
energico zamenjali elegantnost in svežina. Nekdanji
mogočnost in mračnost sta v hitri igri menjave in
vzajemnega učinkovanja glasbil zamenjali svetloba
in lahkotna gibljivost. Medtem pa smo se poslušalci
naučili zaznati tudi še kako dramatičine konflikte,
ki se skrivajo za akustično zaveso miline sanj
poletne noči. V Klavirskem triu št. 2 v c-molu (op.
66) lahko tako v začetnem in končnem stavku
opazimo Mendelssohnovo stremljenje k strastnemu
sporočilu, ki ga dosega s pomočjo elegantne,
kultivirane upornosti in divjosti. Posnemovalska
in kontrapunktična umetniška solidnost v poteku
finalnega stavka opozarjata na rokodelska načela
skladateljskih predhodnikov, katerih spretnosti se
je Mendelssohn poslužil že v svojem Oktetu v
Es-duru (op. 20), kot da bi potreboval le glasbenozgodovinski
vdih, da bi se mladi mož pojavil ne le
»Na krilih pesmi«, ampak tudi na perutih šumeče in
deroče, blage in pikantne komorne glasbe. Že samo
ta oktet s svojo dolgo, vriskajočo glavno temo,
s svojim lahno pronicajočim izpeljevanjem teme,
dramatično naostrenim duhom Andanta in muhastim
Scherzom, je Mendelssohnova vstopnica za častno
mesto na Olimpu glasbene zgodovine.
Konzertstück, op. 113 in op. 114 sodita med
Mendelssohnova redkeje izvajana dela, a ne za to
ker bi bila manj kvalitetna, temveč ker zahtevata
dokaj nenavadno zasedbo. Nič kaj običajno ni, da
svoje sile združita dva klarinetista, eden izmed
njiju pa ob tem celo goji ljubezen do basetnega
roga! Ta čudovita skladba v f-molu (op. 113) je bila
prvotno znana pod naslovom »Die Schlacht um
Prag« (Bitka za Prago), saj se je Mendelssohn v
taktih 12 do 30 naslanjal na istoimensko melodijo
Frantiska Koczware (1750–1791). Vendar pa se to
zgodovinsko ozadje Mendelssohnu ni zdelo preveč
pomembno in tako se je odločil za splošen naslov
Konzertstück. Pod tem naslovom in številko opusa
sta obe deli izšli tudi v različicah za dva klarineta
in orkester. Op. 114 v d-molu je orkestriral priznani
klarinetist Carl Baermann, ki je Mendelssohna prosil
za nove skladbe za svoje koncerte v Rusiji.
Zasedba obeh trio kompozicij Roberta Schumanna
in Györgyja Kurtága nikakor ni edina skupna
lastnost, ki potrjuje vsesplošno idejo omaža kot
enega najbolj spodbujajočih skladateljskih impulzov.
Med Kurtágovimi kratkimi deli op. 15d niso opazna
le literarna ozadja, na primer Schumannove
Kreisleriane (E. T. A. Hoffmannove izmišljene
pojave malce čudaškega dirigenta Kreislerja),
temveč tudi lastnih, Kurtágovih pesmi. Tako je
drugi stavek Eusebiusa, »Der begrenzte Kreis«
pravzaprav nadaljevanje neke pesmi (Nr. III6) iz
Kafkinih Fragmentov, čeprav se Kafkino besedilo v
resnici glasi nekoliko drugače: »Der begrenzte Kreis
ist rein«. V drugih stavkih se pojavljajo glasbene
oblike Schumannovih Fantasiestücke (In der Nacht,
Traumeswirren), ki poznavalce Kurtágovih del
spominjajo na njegovo delo… Quasi una fantasia…
za klavir in komorni ansambel (op. 27,1). Torej prava
mreža odnosov, namigovanj in bolj ali manj diskretnih
opazk, kakršna je značilna tudi za Schumannova
klavirska dela zgodnjega obdobja – družinski in
prijateljski dialogi med Schumannom in Claro Wieck,
s Frédéricom Chopinom ter ostalimi sobojevniki, pa
vse do najbolj pretkane skrivnostnosti. Tisti, ki znajo
prisluhniti, jo bodo zagotovo odkrili!
Peter Cossé
33