Poročilo o sklenjenih oblikah javno-zasebnega partnerstva v ...

UVOD
Zakon o javno zasebnem partnerstvu (Ul.RS 127/06) je v veljavi že skoraj dve leti in ključna
ugotovitev je, da se zakon uporablja in že daje rezultate. Zakon Ministrstvu za finance v 3.
odstavku 20. člena nalaga obveznosti zbiranja in spremljanja vseh oblik sodelovanja javnega
in zasebnega sektorja po modelu javno-zasebnega partnerstva. Na osnovi navedenega mora
Ministrstvo za finance pripraviti analizo vseh sklenjenih oblik javno-zasebnega partnerstva, ki
obsega podeljene koncesije, javna pooblastila in dovoljenja ter pravnih podlag, na podlagi
katerih so bili ti pravni posli sklenjeni.
Zakon o javno-zasebnem partnerstvu je krovni postopkovni zakon, ki področje sklepanja
različnih oblik javno-zasebnega partnerstva ureja enotno. področje javno-zasebnega
partnerstva kot tudi področje koncesij v Evropski uniji ni urejeno enotno. Pravni red EU ureja
le koncesije gradenj, ostale oblike sodelovanja javnega in zasebnega sektorja pa vsaka
država članica ureja z nacionalno zakonodajo avtonomno.
Uvodoma lahko ugotovimo, da je vedno več sklenjenih pogodb, na podlagi katerih zasebni
sektor sodeluje pri izvajanju dejavnosti, ki jih tradicionalno zagotavlja država. Na Ministrstvu
za finance pa lahko že evidentiramo glavne ovire, da ni teh pogodb še več.
Čeprav imamo v Sloveniji normativno področje javno zasebnega partnerstva še bolje urejeno
kot to zahteva od nas pravni red Evropske unije, pa se še vedno srečujemo z osnovnim
nerazumevanjem tega inštrumenta. V veljavi je Zakon o javno-zasebnem partnerstvu, imamo
zavezujoče (direktiva 1004/18/EC) in ne-zavezujoče (smernice, Bela knjiga) pravne akte EU,
imamo pravila EUROSTAT, ki okvirno določajo računovodsko obravnavo teh projektov. Ker
Slovenija vstopa v še eno pomembno integracijo, OECD, bo potrebno pregledati usklajenost
zakonodaje tudi z njihovimi dokumenti. OECD je med drugim marca 2007 sprejela Načela za
sodelovanje zasebnega sektorja v infrastrukturi. Med drugim OECD navaja, da je
infrastruktura med sektorji, ki tradicionalno dobivajo največje državne subvencije kot sredstvo
uravnavanja komercialne upravičenosti in socialnih ciljev. Določanje optimalne ravni javnih
subvencij bi moralo biti enako za javne storitve, ki jih zagotavlja javni sektor in za javne
storitve, ki jih zagotavlja zasebni sektor. Ne-transparenta praksa subvencionira le storitve
javnega sektorja zaradi nerealno nizkih cen, oblikovanih z nezadostno amortizacijo, ki zato
bistveno slabijo to infrastrukturo. Drugo načelo OECD zato pravi:
»Noben investicijski projekt – ne glede na stopnjo sodelovanja zasebnega sektorja, se ne
sme začeti brez presoje stopnje, pri kateri so vsi stroški povrnjeni s strani končnih
koristnikov, in v primeru primanjkljaja, katere druge vire je za financiranje tovrstnih projektov
možno aktivirati.«
Kje se zatika? Odgovor je: Pri opredelitvi vrednosti za denar (Value for Money). Javnozasebno
partnerstvo ni čarobna paličica, ki bo rešila potrebe po infrastrukturi, je le nabor
različnih modelov financiranja le-te.
Javni sektor se premalo zaveda, da je za izvedbo projekta javno-zasebnega partnerstva
bistven dober investicijski program, ki ga javni partner pripravi v prvi fazi kot predinvesticijsko
zasnovo in da projektov, ki niso ekonomsko upravičeni, ne gre prenašati na
zasebni sektor.
EUROSTAT pravila jasno določajo, kdaj je projekt evidentiran izven sektorja države. To je le
v primeru, ko zasebnik prevzame tveganje izgradnje in tveganje povpraševanja ali
razpoložljivosti.
Računovodska obravnava projekta, za ali izven bilančna evidenca, ne bi smela biti kriterij
izbire in odločitve za projekt. Če se skozi analizo projekta izkaže, da obstajajo ekonomski in
družbeni argumenti za izvedbo projekta, sama računovodska obravnava ni relevantna.
6