Prva.si

Kazalo
1 Uvodnik............................................................................................................................................ 1
2 Uredništvo se predstavi ................................................................................................................... 2
3 NA I. OŠ CELJE SE JE DOGAJALO … .................................................................................................. 3
3.1 Migalo se je … ......................................................................................................................... 3
3.2 Na zabaven način smo pridobivali nova znanja … ................................................................... 5
4 INTERVJU Z IFIGENIJO ZAGORIČNIK SIMONOVIĆ pesnico, pisateljico in esejistko .......................... 7
5 Sodelovanje z Radiem Slovenija ...................................................................................................... 9
6 Dan slovenske hrane ..................................................................................................................... 11
7 Zanimalo nas je .............................................................................................................................. 13
8 Povedali so … ................................................................................................................................. 17
8.1 Intervju z Robijem Kekcem, trenerjem plavanja pri plavalnem klubu Neptun in profesorjem
športne vzgoje ................................................................................................................................... 17
8.2 Intervju z Aleksandrom Štuclom, bolj znanim kot Magic Aleksandrom, mladim in prodornim
celjskim čarodejem, nekdanjim učencem I. osnovne šole Celje ....................................................... 19
8.3 Intervju z devetošolkama Anejo Kavalar in Gaio Korošec, perspektivnima mladima
rokometašicama ................................................................................................................................ 20
9 LITERARNI KOTIČEK ....................................................................................................................... 22
10 ZABAVA IN RAZVEDRILO ............................................................................................................ 25

1 Uvodnik
Počitnice so se končale in zakorakali smo v leto 2020. Naj vam novo leto prinese čim več lepega, naj bo
polno veselja, ljubezni, uspehov in predvsem zdravja.
Pred vami je prva letošnja številka šolskega spletnega časopisa, s katero vam želimo začetek leta
popestriti z različnimi zanimivimi rubrikami.
Ustvarjalci časopisa vam želimo prijetno branje!
Srečen je človek,
ki ne teče za srečo
kakor za metuljem,
ampak je hvaležen za vse,
kar mu je dano.
(Phil Bosmans)
1

2 Uredništvo se predstavi
EVA CVIBOŠEK
Ime mi je Eva, stara sem 14 let, obiskujem 9. a razred. Treniram plavanje. Za sodelovanje pri šolskem
časopisu sem se odločila, ker zelo rada raziskujem, zbiram informacije, sestavljam poročila ipd.
ANEJA KAVALAR
Sem Aneja, stara sem 14 let ter obiskujem 9. a razred. Poleg šole se ukvarjam z igranjem rokometa. Za
šolsko novinarstvo sem se odločila, saj sem dobila navdih pri svojem pokojnem dediju, ki se je ukvarjal
z novinarstvom in pisanjem knjig, poleg tega pa mi je ta poklic zelo všeč. Vedno bolj se mi dozdeva, da
se vidim v poklicu novinarke.
GAIA KOROŠEC
Sem Gaia, stara sem 14 let in obiskujem 9. b razred. Ukvarjam se z rokometom. Za ta predmet sem se
odločila, ker bi se v prihodnje rada ukvarjala z novinarstvom.
LARISA KRISTAN
Moje ime je Larisa, stara sem 14 let in sem učenka 9. a razreda. V svojem prostem času se učim
nemščino in rada berem knjige. Za šolsko novinarstvo sem se odločila, ker je zanimivo in ker rada kaj
napišem in bi rada, da je to tudi kdaj objavljeno.
2

3 NA I. OŠ CELJE SE JE DOGAJALO …
3.1 Migalo se je …
V ponedeljek, 16. 9. 2019, so imeli učenci
od 4. do 9. razreda športni dan, ki je
potekal na stadionu Kladivar v Celju.
Vsak se je preizkusil v petih disciplinah: v
skoku v višino, skoku v daljino, metu
vorteksa, teku na 60 in 600 metrov. Po
drugi opravljeni disciplini so se učenci
okrepili s šolsko malico, nato pa
nadaljevali s športnim udejstvovanjem.
Nekateri rezultati so bili res odlični.
3

V sredo, 2. 10. 2019, so nas obiskali
predstavniki plesne šole Samba in z
učenci vseh razredov izvedli plesne
delavnice. Vsak razred je dobil svojega
plesnega učitelja, ki je učence na zanimiv
način naučil izbrane koreografije.
Nekateri so se pri predstavitvi plesa
izvrstno izkazali, nekateri pa so bili pri
tem bolj sramežljivi. Pomembno je bilo,
da so se pri delavnicah vsi zabavali, naučili
nekaj novega in preživeli prijetno
dopoldne.
4

3.2 Na zabaven način smo pridobivali nova znanja …
Obogatitveni program za nadarjene
V soboto, 9. 11. 2019, so se učenci v okviru obogatitvenega programa za nadarjene učence odpravili v
Škocjanske jame, kjer so preživeli prijeten dan. Pričeli so z vstopom v Tiho jamo, ki jih je navdušila s
številnimi kapniki. Sledila je Velika dvorana, kjer se je slišala podzemeljska reka. V Šumeči jami, ki je
bila naslednja, pa jih je navdušila prav moč jame, ki je visoka kar 104 m. Učenci so stali tudi na
Cerkvenikovem mostu, ki pa je bil za nekatere kar malce strašljiv. Po celotnem dnevu so bili vsi pošteno
utrujeni, a zadovoljni in navdušeni nad videnim.
V ponedeljek, 2. 12. 2019, je bila v sklopu obogatitvenega programa za nadarjene izvedena delavnica
z naslovom Izdelajmo dezodorant. Učenci so najprej spoznali pomen naravnih sestavin in razliko med
eteričnimi olji, nato pa so si izdelali svoj dezodorant.
V sredo, 23.10.2019, so učenci obiskali pisateljico Ifigenijo Zagoričnik Simonović, ki je
slovenska pisateljica, samostojna kulturna delavka, esejistka ter profesorica slavistike in
primerjalne književnosti. Piše tako za odrasle kot otroke. Nekaj njenih najbolj znanih del: Kaj
je kdo rekel in česa kdo ni, Poljub za princeso Kvakico, Kaj je v kamnu, Krogi in vprašanja …
Učenci so se na pot odpravili ob 13.45 in po dobri uri vožnje prispeli v Ljubljano. Pisateljica jih je vljudno
sprejela v svojem stanovanju. Povabila jih je v svojo dnevno sobo in pogovor se je pričel. Za začetek jim
je pokazala nekaj svojih pesmi in pesniških zbirk, sledilo pa je postavljanje vprašanj s strani učencev.
Učenci so izvedeli, da je Ifigenija 25 let preživela v Londonu s svojim možem, tam pa je opravljala
ogromno različnih del in pridobila nova znanja. Pri sedmih letih ji je oče spremenil ime in ni bila več
Eva, temveč Ifigenija. Pisateljica je pripovedovala tudi o svojem prijateljstvu s pisateljem Vitomilom
Zupanom. Po pogovoru je učence popeljala po Ljubljani in jim pokazala še marsikaj zanimivega. V Celje
so se učenci vrnili okoli 20.ure, bili so utrujeni, a zelo zadovoljni, saj so preživeli zanimivo popoldne.
5

Pisateljica je sproščeno pripovedovala o svojem življenju in delu. Iz pogovora je nastal kratek
intervju.
6

4 INTERVJU Z IFIGENIJO ZAGORIČNIK SIMONOVIĆ pesnico, pisateljico
in esejistko
Kdaj ste začeli pisati?
Moja prva objava je bila lutkovna igra o medvedu in dedku Mrazu, objavljena v Pionirju, ko sem bila še
otrok. Kasneje pa so bila moja dela objavljena v Tribuni, Novi reviji, Dialogih in še kje.
Kdaj in zakaj ste se preselili v London?
V London sem se preselila leta 1978, saj je moj mož tam dobil službo. Delal je za BBC in dobil ponudbo
za delo v tujini. Odločila sem se iti z njim.
Kako ste se počutili v Londonu, ste imeli navdih za pisanje?
V Londonu se nisem takoj počutila sprejeto. Trajalo je nekaj časa, da sem se naučila angleščine dovolj
dobro, da sem popolnoma razumela njihove predstave in literaturo. Šele takrat sem začutila neko
pripadnost. Sem pa tam tudi pisala, ja. Poleg pisanja sem imela veliko služb, prodajala sem karte, bila
čistilka in podobno. Z možem sva živela v majhni hiši z vrtom in spomnim se, kako sva nekaj mesecev
varčevala za letalske karte, da bi šla enkrat na leto nazaj v Slovenijo.
Se vam je iz vašega otroštva kaj še posebej vtisnilo v spomin?
Do približno sedmega leta starosti je bilo moje ime Eva Batič. Moja mama in oče sta se razšla in očeta
nisem poznala. Ko se je moja mama poročila, mi je očim spremenil ime, saj si je želel hčerke, te pa ni
imel. Bilo je precej nenavadno, saj sem se naslednji dan v šoli pojavila z drugim imenom in vsem, ki so
me poznali kot Evo, razložila, da je moje novo ime Ifigenija.
Kako ste spoznali pisatelja Vitomirja Zupana?
Bila sem na fakulteti. Odločila sem se, da se nikoli več ne vrnem domov. Našla sem si sobo, ki pa jo je
bilo treba plačati. Spomnila sem na tistega bogatega pisatelja (op. Vitomila Zupana), mislila sem, da je
bogat, saj je nosil sama lepa oblačila. Potrkala sem na njegova vrata in ga prosila, da mi posodi denar
za enomesečno najemnino. Še danes ne vem, kje sem za to dobila pogum. Izprašal me je o fakulteti,
kaj študiram in mi dal denar. Nato sva se dobivala skoraj vsak dan. Imela sva zanimive pogovore, veliko
je govoril o literaturi. Včasih se je iz mene tudi pohecal, saj nisem bila najboljša študentka.
Kdaj in kako ste prepisali njegove pesmi iz zapora?
Ko sem se leta 2001, po moževi smrti, vrnila v Ljubljano, me je spreletelo, da me je Vitomil to nekoč
prosil. Izvedela sem, da njegove zaporniške pesmi hranijo v arhivu NUK-a. Odšla sem tja in pretipkala
vse zvezke, ki jih je napisal v zaporu. Pretipkati je bilo treba 60.000 verzov in to mi je vzelo tri leta –
delala sem vsak dan. Zdaj so vse v sedmih knjigah.
Kako pa so ti zapiski izgledali?
Te pesmi niso bile napisane na navaden, temveč na toaletni papir. Pisal je s čopičem, ki ga je izdelal
sam in to na skrivaj. Če bi ga takrat zasačili, bi bil hudo kaznovan. Imel je zelo drobno pisavo, da je vse
spravil na koščke toaletnega papirja in nekaj strani je tako zbledelih, da se jih ni več dalo prebrati.
Skoraj vse pesmi pa je posvetil svoji ženi.
Kako pa je svoje pesmi spravil iz zapora, če je bilo takšno pisanje prepovedano?
Imel je več načinov: ljudje so mu pošiljali knjige in ko jih je poslal nazaj, je med strani vtaknil tudi svoje
pesmi. Pomagal pa mu je tudi zdravnik, ki je zdravil zapornike, le-ta si je pesmi namreč dal v svoj žep in
jih odnesel na prostost. To je bilo zelo pogumno in tvegano dejanje.
S pisateljico se je pogovarjala Eva Burja.
7

Ifigenija Simonović je predsednica slovenskega centra PEN. PEN je kratica za mednarodno združenje
književnikov: pesnikov, esejistov in pisateljev (Poets Essayists Novelist). Združenje je sestavljeno iz
posameznih enot (centrov PEN), ki delujejo v okviru posameznih držav in komunicirajo z ostalimi
neposredno ali preko glavnega sedeža PEN v Londonu.
Prvi center PEN je bil ustanovljen v Londonu leta 1921. Mednarodni PEN sestavlja danes 142 centrov v
preko 100 državah. Vanje so včlanjeni pesniki, pisatelji in esejisti vseh narodnosti, ras, veroizpovedi in
nazorov. Vsak center deluje v svojem okolju samostojno. Vsak od centrov vzdržuje vezi z ostalimi centri
preko glavnega sedeža PEN v Londonu ali neposredno
Slovenski PEN je nastal leta 1926, njegov prvi predsednik je bil Oton Župančič. Med drugo vojno
center ni deloval. Spet je zaživel leta 1962 in svoj ugled in vlogo stičišča med vzhodom in
zahodom potrdil s prireditvijo svetovnega kongresa PEN na Bledu leta 1965. Od leta 1962 so
Slovenskemu centru PEN predsedovali Matej Bor, Mira Mihelič (bila je tudi podpredsednica
mednarodnega PEN), Filip Kumbatovič-Kalan, Miloš Mikeln, Drago Jančar, Boris A. Novak (od
leta 2002 tudi podpredsednik Mednarodnega PEN), Marko Kravos, Veno Taufer, Tone Peršak,
Marjan Strojan, Evald Flisar. Zdaj mu predseduje Ifigenija Simonović.
8

5 Sodelovanje z Radiem Slovenija
V ponedeljek, 11. 11. 2019, so na šoli potekale novinarske delavnice z Radiem Slovenija. Udeležili so se
jih učenci, ki obiskujejo obvezna izbirna predmeta vzgoja za medije – televizija (7. razred) in šolsko
novinarstvo (9. razred). Na 4-urnih delavnicah so se učenci srečali z novinarskim delom, snemanjem in
montažo prispevkov ter na tak način tudi sami načrtovali in sodelovali pri izvedbi oddaje Hudo! Učenci
so se razdelili v 3 skupine. Eni so opravljali anketo z mlajšimi učenci in učitelji šole na temo poklicev,
drugi so opravili intervjuja z znanima Celjanoma – Magic Aleksandrom in Ane Marie Bubalo. Obiskali
so jih tudi člani FLL ekipe, ki so predstavili svoje delo. Dan so zaključili z montažo posnetkov ob pomoči
tonskih mojstrov. Pri delu so bili zelo uspešni.
9

V soboto, 16.11.2019, so učenci, ki so se udeležili novinarskih delavnic, v živo nastopili v oddaji Hudo!
na prvem programu Radia Slovenija. V Ljubljano so se že v zgodnjih jutranjih urah podali z vlakom.
Vožnjo so izkoristili za zadnje priprave na oddajo. Ko so prispeli tja, jih je voditeljica poučila o kodeksu
novinarjev, potem pa se je vse skupaj že pričelo. Oddaja se je začela ob 9.05 in trajala do 10. ure. Mladi
novinarji so spregovorili nekaj besed na temo poklicev, poslušalci pa so lahko prisluhnili tudi
intervjujema, ki so jih učenci pripravili že na šoli. Ob koncu oddaje so si učenci oddahnili, saj so
premagali tremo in svoje delo opravili odlično. Nekaj sodelujočih je takole strnilo svoje vtise strnilo:
Jure Fludernik: »Bilo je fajn, edinstveno, nepozabno in poučno.«
Gaia Korošec: »Bila je zelo zanimiva izkušnja. Z veseljem bi jo še ponovila. Zelo všeč mi je bil potek
oddaje, vprašanja, sproščen pogovor … Najbolj sem pa zadovoljna z video posnetkom o Celju, ki sva ga
naredili z Anejo in je objavljen tudi na Instagram profilu Radia Slovenija program_za_mlade.˝
Aneja Kavalar: »Bilo je nepozabno doživetje. To so bile do sedaj meni nepoznane stvari. Na začetku
oddaje sem imela malo treme, ki pa se je iz minute v minuto manjšala.«
10

6 Dan slovenske hrane
V petek, 15.11.2019, so na šoli potekale dejavnosti, s katerimi smo obeležili dan slovenske hrane. Pričeli
smo z druženjem v šolski telovadnici, kjer smo skupaj zapeli in se ogreli z jutranjo rekreacijo. Obiskala
nas je podžupanja ga. Breda Arnšek, učenci pa so spoznali tudi mlečno kraljico. V učilnicah so si nato
učenci privoščili tradicionalen slovenski zajtrk z lokalno prehrano. Mlajši učenci so ustvarjali v
delavnicah na temo lokalne hrane, starejši učenci pa so se odpravili na različne lokacije: kmetijo
Podpečan, kmetijo Goršek, kmetijo Flis, delavnice na Kmetijski šoli Šentjur ter Celjske mesnine. Dan je
bil zelo poučen in zanimiv.
Obisk kmetije Goršek
V petek, 15. 11. 2019, smo učenci 6. razreda obiskali kmetijo Goršek. Ob prihodu smo bili zelo lepo
sprejeti. Na mizi nas je pričakala odlična domača hrana, ki smo jo z veseljem poskusili.
Ko smo se najedli, smo še malo poklepetali, potem pa je prišla gospa Goršek in nam povedala veliko o
kmetiji in o svojem delu. Za tem smo šli v kuhinjo, kjer smo videli krušno peč, v katero smo potem
dali tudi testo za kruh. Kruh se peče trideset minut oz. pol ure, zato smo se ta čas šli ven igrat in
zabavat. Vrnili smo se v kuhinjo in si ogledali svež kruh. O, kako je lepo dišal!
Kdor misli, da je kmetijstvo na kmetiji Goršek preprosto, se moti. Z delom začnejo že zelo zgodaj
zjutraj in končajo pozno zvečer. Dnevno spečejo do sto hlebcev kruha.
Kmetija Goršek deluje že trideset let in upamo, da bo še dolgo.
Nuša Rojc, 6. a
11

Obisk kmetije Flis
V petek, 15. 10. 2019, smo se sedmošolci odpravili v Spodnje Grušovlje na kmetijo Flis. Ogledali smo
si hlev s kravami ter njihovimi telički. Na kmetiji Flis imajo kar 175 glav živine, od tega 85 krav
molznic. Ogledali smo si lahko marsikaj. Videli smo masažni aparat, ki ga uporabljajo krave, ter
delovanje molznega aparata. Ogledali smo si del kolin ter poskusili odlične domače jogurte s kmetije
Flis. Jogurti sicer niso edini izdelki, ki jih ponujajo na kmetiji Flis, saj imajo tudi mleko, sir, sirotko,
skuto, kislo smetano, maslo ter različne vrste jogurtov. Izdelke iz trgovine na kmetiji smo prinesli na
degustacijo v šolo, sicer pa se jih lahko kupi tudi drugod. Izlet je bil resnično doživetje, saj tolikšnega
števila krav in kolin marsikdo od nas še ni videl.
Alina Prtenjak, 7. b
Delavnice na temo sadja in zelenjave
»V petek smo pripravili sadno solato. Narezali smo sadje in ga zmešali.« Jaka Rak, 2. b
»Ko smo pripravili sadno solato, smo jo lahko pojedli. Bila je "ful" dobra.« Gaber Laznik, 2. b
»Na koncu dneva smo narisali čebelice in jih razstavili.« Stefan Kadović, 2. b
»Zjutraj smo zapeli pesmico o čebelicah, prišla je tudi mlečna kraljica.« Vita Kelenc, 2. b
»Ko smo risali čebelice, nam je učiteljica predvajala pesmico Čebelar in druge slovenske pesmi.«
Emina Džajić, 2. b
»Potem ko smo zapeli pesem Čebelar, smo zapeli še nekaj drugih slovenskih pesmi. Zelo smo uživali.«
Patrik Bovha, 2. b
»V tehniškem dnevu smo zelo uživali. Pripravljali smo sadno solato, pojedli zajtrk, ogledali pa smo si
tudi kratek film o čebelici Klari.« Klara Dokmanac, 2. b
12

7 Zanimalo nas je
Zakaj rečemo …
… da nekdo toči krokodilje solze?
Včasih kdo joka, a sploh ni žalosten ali nesrečen. Jok samo hlini, ker želi s solzami doseči nekaj,
česar drugače ne more. Takšne solze so lažne. Pravimo jim krokodilje solze, ker vemo, da
krokodil nikoli ne joka, a se mu včasih solzijo oči – vendar iz drugih vzrokov.
Ko preži na plen, leži krokodil nepremično v vodi in iz nje mu moli samo glava. Tako se na prvi pogled
ne razlikuje veliko od okolja, v katerem se je pritajil, da bi lažje zgrabil plen, ki se mu neprevidno bliža.
Dokler tako leži, ima krokodil na pol zaprte oči, ki so nenehno vlažne, pa se zdi, da iz njih lijejo solze.
Brž ko je plen dovolj blizu, krokodil brez vsake solze hitro pospravi svoj zalogaj. Od tod tudi rek o
velikanskih krokodiljih solzah ob bolečini, ki je sploh ni.
»Ko rečemo, da nekdo toči krokodilje solze, s tem mislimo, da mu iz oči padajo ogromne solze.« Brina
Hus, 4. a
»Krokodil ima velike solze, zato rečemo, ko nekdo joka, da toči krokodilje solze.« Pia Samec, 4. a
»Otroku, ki veliko joka, starši rečejo, da toči krokodilje solze.« Magdalena Nišević, 4. a
»To pomeni, da veliko jokaš.« Tina Bartolič, 4. c
»To rečemo takrat, kadar nekdo brez prestanka joka. Največkrat gre za otroke.« Miha Čujež, 4. c
» To rečemo zato, ker je krokodil velik in ima tudi solze velike. Čeprav tisti, ki joka, nima tako velikih
solz, ampak joče tako veliko, da rečemo, da so njegove solze krokodilje.« Tim Škrinjar, 5. a
»To pomeni, da nekdo joka ali je užaljen zaradi nepomembnih stvari.« Ian Bovha, 7. b
… razumeti se kot pes in mačka?
Pes in mačka se običajno, ko se zagledati, poženeta drug v drugega. Izid boja je odvisen od
spretnosti in seveda od poguma. Tudi ljudem, ki se zmeraj prepirajo, pravimo, da se razumejo
kot psi in mačke.
Čeprav sta pes in mačka sovražnika že po nagonu, poznamo vendarle veliko teh živali, ki so med seboj
prijatelji. Če sta pes in mačka že od malega skupaj, lahko postaneta dobra prijatelja. Rek »živeti kot pes
in mačka« pa temelji na večnem sovraštvu med temi štirinožnimi živalmi. Na ljudi preneseni rek je
dober dokaz, kako neumno je, da se ljudje prepirajo kot pes in mačka, za prazen nič.
»Ko se dva človeka zelo prepirata in se ne razumeta, rečemo, da se razumeta kot pes in mačka.« Brina
Hus, 4.a
»To pomeni, da se dva kregata.« Tina Bartolič, 4. c
»To pomeni, da se vedno kregamo.« Lara Kovač, 5. a
»To pomeni, da se z nekom ne razumeš, si z njim skačeš v lase.« Ian Bovha, 7. b
13

… da leži komu kaj na srcu?
V davnih časih, ko so ljudje še za prenekatere stvari, ki pa so danes splošno znane in vsakdanje,
niso vedeli, so menili, da je srce središče vseh človeških občutkov, da, celo pomnjenja, mišljenja
in znanja. Od tod tudi rek, da nam nekaj leži na srcu.
Središče naših občutkov, pomnjenja, mišljenja ipd. so naši možgani, ne pa srce. Srce je pomemben
organ v človeškem organu, nima pa nobene zveze s pomnjenjem in občutki. Kljub temu se je veliko
rekov, ki so nastali zaradi zmotnih predstav, ohranilo do danes. Francozi poznajo celo namesto našega
reka »naučiti se na pamet« »naučiti se na srce«. Takšnih rekov o srcu namesto o možganih je še veliko,
pri njih pa mislimo na možgane in ne na srce. Srce tudi ni središče naše ljubezni do nekoga. To središče
so in bodo naši možgani.
»Kadar komu kaj leži na srcu, se počuti veselo ali žalostno (slabo).« Valentina Simakovič, 4. a
»To pomeni, da ima nekdo nekoga rad.« Roza Potočnik, 4. a
To pomeni, da je žalosten.« Nedin Mujanović, 4. c
»Zato, ker ima eno veliko skrivnost in jo ne sme povedati nikomur.« Maj Lorger, 5. a
»To pomeni, da je nekdo slabe volje.« Ava Poznič, 5. b
… ljubo doma, kdor ga ima?
Dom, kjer živimo, je za nas najdražje mesto. Ni pomembno, ali je to razkošno ali skromno
stanovanje ali hiša, važno je, da je to naš dom. Tu se najbolje počutimo, tu so tisti, ki jih imamo
radi.
Želja po lastnem domu, kjer je človek svoboden in se resnično dobro počuti, presega samo naš domači
prag. Ljudska modrost namreč misli širše: na kraj, kjer smo bili rojeni, na domovino, na naš veliki dom.
»Ljubo doma, kdor ga ima, pomeni, da moraš biti vesel, da imaš dom in si na toplem.« Neja Vogelsang,
4. a
»Ta rek pomeni, da si vesel, da si doma.« Vid Zupanc, 4. a
»Če imaš dom, ti je tam najlepše.« Ema Turnšek, 5. a
»Veseli smo, da gremo domov, kjer nam ni treba delati in lahko samo počivamo.« Vili Hren, 5. a
»Ni važno, kako izgleda tvoj dom, važno je, da ga imaš in da se v njem počutiš varnega.« Maša
Žlavs, 5. b
»Ko smo končno doma, smo veseli, npr. ko pridemo z dolgega potovanja.« Neža Žaberl, 5. b
14

… rana ura – zlata ura?
Človek je najbolj svež, čil in sposoben za delo v jutranjih urah – po dobro prespani noči. Kdor
zgodaj vstaja, lahko mnogo več naredi kot tisti, ki v postelji rad lenari. Zato tudi ta rek.
Zgodnje jutranje delo – zlasti poleti – več velja in zaleže kot delo, ko je sonce že visoko in je že kar
vroče. To ne velja samo za kmečka dela, ki jih je sploh bolje opravljati zgodaj zjutraj, temveč za vsako
delo. Znano je npr., da so mnogi pomembni ljudje vstajali zelo zgodaj in so tako »umetno« podaljševali
dan – za svoje delo. Nemški filozof Kant je začel delati ob zori, medtem ko je švedski naravoslovec Linné
začel delati ob treh zjutraj.
»To pomeni, da moraš priti točno, tako kot kaže ura.« Pia Vrečer, 4. a
»Zjutraj je najboljša ura.« Zoja Brod, 5. a
»To rečemo, kadar nekdo zamuja.« Nela Rozman, 5. a
»Če zgodaj vstaneš, lahko več narediš, kot če bi vstal pozneje. Poleg tega je tvoj dan tudi daljši.« Vid
Borovnik, 5. b
… beseda ni konj?
»Razmisliti moraš, kar rečeš in napišeš.« Emina Đajić, 2. b
»Da ena oseba ne reče drugi, da je konj, saj je to žaljivo.« Vita Kelenc, 2. b
… kjer osel leži, tam dlako pusti?
»Oseba, ki je nekje bila, ni pospravila za sabo.« Jaka Privolnik Videc, 1. a
»To pomeni, da nekdo pospravi za sabo, edino na smeti pozabi.« Niko Svetičič, 1. a
… brez dela ni jela?
»To pomeni, da nekdo nič ne dela.« Aleksander Fošnarič, 1. a
»Če ne delaš, tudi jesti ne moreš.« Jaka Rak, 2. b
»Če nič ne narediš, nič ne dobiš.« Zala Borovnik, 3. b
»To pomeni, da če se boš v življenju trudil in se pridno učil, lahko postaneš, kar želiš.« Larisa Kristan,
9. a
… osel gre samo enkrat na led?
»Da enkrat nekaj poskusiš in se naučiš nekaj novega.« Zarja Brinovec, 2. b
»Da si neroden na ledu.« Jaka Rak, 2. b
»Ko gremo prvič na led, nas je strah, potem pa več ne.« Luna Bernard, 3. b
… obleka ne naredi človeka?
»Ni pomembno, kako si oblečen, važno je, kakšen si po srcu.« Larisa Kristan 9.a
15

… kar se Janezek nauči, to Janezek zna?
»To pomeni, da nam lahko ljudje vzamejo vse razen znanja, ki ga nosimo zmeraj pri sebi.« Eva
Cvibošek, 9. a
»Če se nekaj naučiš, boš to vedno znal.« David Stanković, 7. a
… lažnivec ne sme biti pozabljivec?
»Če veliko lažeš, ne smeš biti pozabljivec, ker boš govoril različne zgodbe in bodo kmalu ugotovili, da
lažeš.« Jure Fludernik 7. b
»Če se nekaj zlažeš, ne smeš pozabiti, da moraš to prikrivati.« Ian Bovha, 7. b
… laž ima kratke noge?
»Če se boš nekaj zlagal, bodo drugi kmalu ugotovili to.« Iva Bakija,7.b
»Ko se nekomu zlažeš, bo on to sčasoma ugotovil.« Jurij Lovšin, 9. a
… počasi se daleč pride?
»Če boš delal počasi, boš daleč prišel oziroma veliko dosegel.« David Stanković,7. a
16

8 Povedali so …
8.1 Intervju z Robijem Kekcem, trenerjem plavanja pri plavalnem klubu Neptun in
profesorjem športne vzgoje
Kdo vas je navdušil za plavanje? Zakaj ste se odločili za ta šport?
Za plavanje sem se odločil, ker je moja starejša sestra trenirala plavanje. Zanj sta me
navdušila moja sestra Jasmina in stric Silvo.
Kdaj (pri katerih letih) ste se začeli ukvarjati s plavanjem?
S plavanjem sem se začel ukvarjati pri 6-ih letih.
Koliko dolgo ste trenirali? Kako pogosto ste imeli treninge?
12 let. 9-krat tedensko.
Ali sta imeli kakšnega idola?
Da, Lennya Krayzelburga.
Kaj ste dosegli v času, ko ste intenzivno trenirali?
Bil sem 3-kratni državni prvak v disciplinah 50, 100 in 200 m hrbtno, bil sem tudi član
slovenske reprezentance.
Kdo vam je bil pri treningih oziroma tekmovanjih največja opora?
Največja opora mi je bil trener Matjaž Kolčan.
V kateri disciplini sta bili najboljši? Vam mogoče katera ni šla najbolje?
Najboljši sem bil v disciplini 200 m hrbtno, najslabši pa v prsni tehniki.
Zakaj ste se odločili postati učitelj plavanja?
Ker plavanje, kot šport, preprosto obožujem in sem svoje znanje želel prenesti še na druge.
Koliko let ste že učitelj plavanja?
Učitelj oz. trener plavanja sem že 13 let.
Učite začetnike ali bolj izkušene plavalce?
Treniram srednje izkušene plavalce.
Ste težko usklajevali naporne in pogoste treninge s šolskimi obveznostmi?
Zaradi plavanja mi v šoli ni bilo težje, ravno obratno, bilo mi je lažje, ker me je plavanje
naučilo vztrajnosti in potrpežljivosti.
Ste tudi vi pri treningih imeli takšno opremo, kot jo imamo plavalci danes (plavutke, deska,
lopate, dihalka, plovec …)?
17

Ne, nismo imeli takšne opreme. Naša deska in plovec sta bila iz stiroporja, plavutke so bile
plastične in daljše (takšne, kot se uporabljajo na morju), lopatke so bile pravokotne, dihalk
pa nismo imeli.
Ali se vam zdi, da je plavanje lahek ali težek šport?
Plavanje je zelo naporen in garaški šport.
Kakšna sezona je za vami?
Za mano je uspešna sezona, osvojili smo kopico medalj z državnih prvenstev, uvrstili smo se v
reprezentančna testiranja, mlajši dečki so osvojili ekipni pokal tudi na državnem prvenstvu.
Skratka, za nami je zelo uspešna sezona.
Z g. Kekcem se je pogovarjala Eva Cvibošek
(Foto: osebni arhiv Robija Kekca)
18

8.2 Intervju z Aleksandrom Štuclom, bolj znanim kot Magic Aleksandrom, mladim in
prodornim celjskim čarodejem, nekdanjim učencem I. osnovne šole Celje
Kakšen se vam zdi izraz sanjski poklic, bi svojega opisali s tem pridevnikom ali bi ga nadomestili s
katerim drugim?
Pravzaprav bi ga opisal s sanjskim. Ko sem bil vaših let, sem se vedno želel ukvarjati s čaranjem.
Trenutno sem v položaju, ko lahko delam to, kar me že od nekdaj veseli, in ja, definitivno so bile to
moje sanje, ki so se mi tudi uresničile.
Kako se je začela vaša čarovniška pot, kdo je bila vaša prva publika?
Moja čarovniška pot se je začela točno na tej šoli, kjer sedimo, se pravi na I. osnovni šoli Celje. Tukaj
mi je prijatelj pokazal kratek čarovniški trik in takrat sem nekako postal firbčen, začel sem brskati o
teh stvareh, šel sem na internet, v knjižnico po knjige, ki jih na koncu nisem vrnil (smeh). Nekako se je
tu moja čarovniška pot začela. Moja prva publika, resna publika je bila tudi na tej šoli, na valeti, ko
smo imeli zaključni ples, kjer smo pokazali svoje talente, nekateri so peli, plesali, bili stand up komiki,
jaz pa sem bil čarodej. S tem sem nekako prebil led in se odločil, da bom čaral do konca svojega
življenja.
V svoji biografiji navajate, da vam je čarovnija spremenila življenje. Kako?
(smeh) Zagotovo mi je spremenila življenje, ker lahko s pomočjo tega poklica vidim cel svet, kar sem
si tudi od nekdaj želel. Ampak ne samo to, čarovnija je spremenila tudi mene. Prej sem bil zelo
zadržan, tak sramežljiv fant, nisem se vključeval v družbo, vedno sem se sam igral, čarovnija pa mi je
odprla svet, mi omogočila stik z ljudmi. Postal sem povsem drug človek.
Širša javnost vas je spoznala leta 2012, ko ste nastopili v resničnostnem šovu Slovenija ima talent,
navdušili ste tudi v hrvaški oddaji Supertalent, k sodelovanju vas je povabila tudi ena izmed
največjih televizijskih hiš na svetu BBC. Kakšna je
bila razlika med nastopanju pred domačim in
tujim občinstvom?
V bistvu tu ni neke velike razlike, občinstvo je
občinstvo, publika te bo gledala, če bo to želela. Je
pa zagotovo velik izziv, ko nastopaš pred domačim
občinstvom. Ko pa nastopam na tujih velikih odrih,
si rad zamišljam, da nastopam za svoje ljudi (za
Slovence).
Potovali in nastopali se že v Avstriji, Italiji, Švici,
Angliji, Južni Koreji, Amsterdamu in Las Vegasu.
Kateri nastop se vam je še posebej vtisnil v
spomin?
Na vsak nastop imam neke spomine. Težko zdaj
kašnega izpostavim. Je bil pa moj največji nastop
avgusta letos v Las Vegasu, kamor so prišli čarodeji
s vsega sveta. Tam se lahko primerjaš z drugimi ter
oceniš, koliko moraš še delati in vaditi.
Z Aleksandrom se je pogovarjala Aneja Kavalar.
19

8.3 Intervju z devetošolkama Anejo Kavalar in Gaio Korošec, perspektivnima mladima
rokometašicama
V katerem klubu igrata?
Aneja: Obe igrava v celjskem rokometnem klubu Z'dežele.
Kako dolgo že trenirata rokomet?
Aneja: 8 let
Gaia: 5 let
Kateri poziciji igrata?
Aneja: Pivota
Gaia: Levi in desni bek
Kako pogosto trenirata?
Aneja: 5-krat na teden po eno uro in pol.
Kako to, da sta se odločili ravno za ta šport? A ne spada rokomet bolj med moške in agresivne
športe?
Aneja: Jaz sem se odločila zaradi atija, ki je tudi nekaj časa igral rokomet, doma pa velikokrat gledal
tekme tudi po televiziji. Ta šport je postal zelo všeč tudi meni in sem sprva začela trenirati v
Rokometni šoli Aleša Pajoviča. Minilo je nekaj časa, ko sem od kluba Z'dežele dobila povabilo na prvi
trening. Od takrat naprej ni bilo treninga, ki bi ga zamudila … Rokomet je postal moj hobi, v katerem
uživam.
Gaia: Za rokomet sem se odločila, ker prihajam iz rokometne družine (mami, sestra, brat). Že od
malega obiskujem tekme in doma se vse vrti okoli rokometa.
Imata svojega rokometnega »favorita«?
Aneja: Ja, imam, to je Blaž Blagotinšek.
Gaia: Ja, imam, Noro Mork.
Ali sta rokomet vzeli kot resnen šport ali kot zabavo?
Aneja: Kot oboje, saj na trening hodim zato, da delam, kar me veseli.
Gaia: Tudi jaz kot oboje. Starejši kot si, resneje postaja. Vedno pa se najde čas tudi za zabavo.
Vama poleg rednega treniranja ostane še kaj prostega časa? Kdaj se učita oziroma delata za šolo?
Aneja: Včasih ja, včasih pa tudi ne.
Gaia: Ostane, ja, a ga po navadi porabim za učenje ali za počitek ter druženje s prijatelji.
Aneja: Vsak dan po šoli se odpravim domov, naredim domačo nalogo, nato ponovim snov, ki smo jo
jemali tisti dan, potem se še učim. Ko je čas za trening, grem na trening.
Gaia: Po pouku pride čas za domačo nalogo, učim pa se zvečer in med vikendom, saj sem takrat
najbolj zbrana.
20

Kako se razumeta z ekipo?
Aneja: Ekipo jemljem kot drugo družino. Z njo preživim vsako popoldne. Med nami ni nobenih
skrivnosti, med seboj si vedno pomagamo, si svetujemo … So pa tudi trenutki, ko ima katera od igralk
kakšen slab dan in se ne razumemo dobro, vendar ne traja dolgo.
Gaia: Ekipa je zame druga družina. Izven igrišča se ne družimo, na igrišču pa smo vse najboljše
prijateljice. Predvsem je med nami pomembno zaupanje, obstajajo pa tudi slabi trenutki, ki ne trajajo
dolgo.
Ali sta se v teh letih igranja kdaj resno poškodovali?
Aneja: Ne, zaenkrat so bile manjše poškodbe.
Gaia: Ne, dogajajo se manjše poškodbe, kot na primer zvini.
Kako se počutita po napornem treningu, npr. po kondicijskem?
Aneja: Po takem treningu imam po vsej verjetnosti še kakšen teden »muskelfiber«, ampak vem, da
sem maksimalno opravila trening in sem ponosna nase oz. se počutim dobro.
Gaia: Po takem treningu imam velikokrat mešane občutke. Ponosna sem nase, da sem trening
opravila maksimalno dobro, pojavi pa se tudi kakšna bolečina v mišicah naslednji dan.
Kakšna je bila za vaju sezona 2018/2019?
Aneja: Sezona 2018/2019 je bila polna vzponov in padcev. Ne glede na rezultate smo uživale v igri in
treningih, to je zame pomembno.
Gaia: Sezona je bila zahtevna, veliko je bilo vloženega truda, ne glede na rezultate pa smo se borile
do konca, čeprav nam ni šlo najbolj po načrtih.
Kaj je vajin cilj za prihodnost?
Aneja: Moj cilj je uspeti v rokometu s čim manj
poškodbami, uspešno. Želim si tudi, da bi nekoč
igrala v želenem klubu.
Gaia: Moj cilj je uspeti in oditi v tujino, kjer bi
pridobila nove izkušnje in zaigrala za klub, v
katerem želim igrati.
Ali si želita svojo pot nadaljevati v domačem kraju
ali v tujini?
Aneja: V tujini, in sicer v Franciji.
Gaia: V tujini, in sicer na Danskem ali na
Madžarskem.
Aneja in Gaia
21

9 LITERARNI KOTIČEK
ZAŽGANE KAJZERICE ALI OSEL GRE SAMO ENKRAT NA LED
Pozdravljeni. Moje ime je Aljaž, ampak to že vsi veste. Prav tako veste, da sem na brezglutenski
dieti. Rad bi vam povedal, kaj se mi je nekoč zgodilo.
Veste, brezglutenska dieta ni ravno poceni, ampak še posebej so drage brezglutenske kajzerice.
Ko mi jih mami ali oči kupita, sem tega izredno vesel. Kupijo se na oddelku z zamrznjeno hrano,
v enem paketu je šest kajzeric. Privoščim si jih redkokdaj. Najboljšega okusa so takrat, ko jih
rahlo zmočene popečem v pečici. Pečem jih na 180° C, 17 minut. Nekega počitniškega torka pa
se mi je zgodilo tole: kot po navadi sem kajzerici položil na papir za peko in dal v pečico. Pečico
sem nastavil na želeno temperaturo, nato pa sem gledal televizijo, na sporedu je bila moja
priljubljena nadaljevanka. Dogajanje je bilo tako zanimivo, da sem preprosto pozabil na čas. Ko
sem se končno spomnil na čas, sem stekel v kuhinjo in z grozo ugotovil, da se kajzerice pečejo
že celih 30 minut!!! Ojoj, ko sem odprl vrata pečice, je vame siknil vroč zrak. Kajzerice so bile
popolnoma zažgane. Sam nase sem bil zelo jezen, hkrati tudi žalosten, saj mi je dober zajtrk
splaval po vodi.
Vsaka šola nekaj stane, je rekla mama, in res je tako. Jaz pa sem, tako kot osel, šel le enkrat na
led. Od tega dogodka dalje vedno pozorno spremljam čas peke in moje kajzerice so vedno
popolne.
Aljaž Kvas, 6. b
PODARJENEMU KONJU SE NE GLEDA V ZOBE
Nekega dne je Polona imela rojstni dan. Povabila je vse svoje prijateljice in tudi Manco.
Manca je prihajala iz revnejše družine. Polona in njene prijateljice pa iz bogatejših družin.
Manca se je že dolgo bala, da se bodo Polona in njene prijateljice norčevale iz nje, ker ne bo
prinesla velikega ali bogatega darila. In res, prišel je dan Poloninega rojstnega dneva. Vse
njene prijateljice so ji prinesle bogata darila, kot so: ure, zvočniki in podobno. Potem pa je
Polona odprla Mančino darilo. Manca ji je prinesla majčko in čokolado. Polona se je
nasmehnila in se obrnila proti svojim prijateljicam. Manca bi se najraje od sramu pogreznila v
zemljo. Polona jo je vprašala, če je to vse, kar ji je prinesla za rojstni dan. Manca je s solzami v
očeh prikimala. Naslednje leto je Polona spet praznovala svoj rojstni dan. Manca je bila tudi
tokrat povabljena, a se je odločila, da Poloni to leto ničesar ne prinese. Ko je Polona odpirala
darila, je videla, da ga Manca ni prinesla. Pogledala jo je in jo vprašala, zakaj ni prinesla darila.
Manca pa ji je samo rekla, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe. Polona se je spomnila,
kaj je naredila prejšnje leto. Zardela je in začela jo je peči vest. Takoj se ji je opravičila. Manca
ji je oprostila, potem sta skupaj uživali v preostanku zabave.
Eva Vipotnik, 6. b
22

NE DELAJ IZ MUHE SLONA
Jakec je bil konec tedna pri babici. Odločil se je, da bo pred večerjo šel na sprehod po gozdu.
Hodil je in hodil, vohal cvetlice in opazoval naravo. Videl je tudi gozdno miško, lisičko in belega
zajčka.
Ravno si je ogledoval divjega prašička, ko je ta mrtev omahnil. Jakec se je preplašeno približal,
da bi si ga bolje ogledal. Takrat pa je udarila strela in iz teme je stopila gromozanska postava.
Jakec je mislil, da je to njegov konec. Pomislil je na bratca in sestrico, starše ter babico.
Postava je dvignila roko, Jakec pa je zakričal in stekel, kar so ga nesle noge. Ko je pritekel do
hiše, sta babica in sosed delala večerjo. Takoj je začel pripovedovati o pošasti, ki jo je videl v
gozdu, sosed pa se je ves čas smehljal.
Ko ga je vprašal, kaj je smešno, mu je sosed povedal, da v gozdu ni videl pošasti, ampak le
njega.
Živa Rodič, 6. b
LJUBEZEN JE VODILO
Petrovič je junak svojega časa. Poleg svoje možatosti in čednosti se večkrat bojuje za svojo
domovino. Bitke so težke in naporne, v njih dobi tudi veliko »popotnic« za čez življenje. Rane
in brazgotine so hude in težke, a jih s počitkom in dobro oskrbo matere in bližnjih vsakič
premaga.
Ne glede na vse težke premagane trenutke življenja, ki jih je že preživel, se ga nekega dne loti
eden od najtežje premagljivih. To je ljubezen. Nekega dne namreč spozna prelepo deklico, ki
pa mu svoje identitete noče izdati. Vseeno se pogovarjata, se skupaj smejeta ter ugotavljata,
da imata vsako minuto drug drugega bolj rada. Deklica je namreč vila, zato tega ne sme izdati,
saj bi ga morala zaradi tega pokončati.
Petrovič se tako nekega dne vrne iz bitke že na pol mrtev, zato ga domači takoj po njegovem
prihodu položijo v posteljo, da lahko v miru počiva, dokler mu čas ne zaceli ran. Deklica, ki je
vila, za Petrovičevo nezgodo kaj kmalu izve, zato ga vsak dan počasi zdravi s svojo vilinsko
močjo. Pozdravila bi ga sicer lahko tudi v treh dneh, a ji je všeč, ko lahko sama z njim preživlja
čas, ga gleda, boža. Petrovič čez čas ugotovi, da ga nekdo zdravi, saj ima vsakodnevno na novo
obvezane rane. Odloči se, da bo izvedel, kdo je do njega tako ljubeč in skrben. Nekega dne se
tako naredi, kot da spi, in ko ga pride deklica zdravit, odpre oči samo toliko, da lahko vidi, kdo
je ob njem. Deklice se spomni, prav tako pa mu je še vedno všeč. Odloči se, da ji bo sledil. Še
isti dan materi pusti pismo, v katerem napiše:
Draga mati!
Vsa ta leta sem tvoji bližini ležal, se smejal, objokoval ter žaloval in te imel neizmerno rad. Pa
vendar v življenju vsakega nekoč nastopi trenutek, ko se mora osamosvojiti ter se sam podati v
svet. Moj trenutek je nastopil zdaj. Ljubezen že nekaj mesecev razžira mojo dušo in srce. Zdaj je
to že pretežko, zato sem odločen jo najti ter nadaljevati svojo življenjsko pot, kot mi jo bo
23

naklonilo življenje. Vem, da to ne bo lahko niti zame niti zate. Trenutki, ki sem jih preživel s
tabo in ob tebi, so bili nepozabni, saj si najbolj ljubeča mati, kar sem jih kdaj spoznal, videl ali
srečal. Za nič na svetu te ne bi zamenjal, to vedi, a zdaj se moram ločiti od tebe. Vem, da bo
težko, saj mi je že zdaj, a takšno je pač življenje. Vsa ta leta si bila moj največji zaklad, moja
reka življenja je vsako leto tekla ob tvoji, zdaj pa je čas, da se od nje loči. Zbogom, mati. Morda
se nekoč vrnem s svojimi otroki, za katere upam, da bodo tako popolni kot ti. Če pa se ne
vrnem, vedi, da sem te imel neizmerno rad. Zbogom.
Tvoj Petrovič
Petrovič se naslednji dan odpravi za lepo deklico, vilo. Sledi ji skozi goščavo, vse do gozda, kjer
jo spremlja pri njenih opravilih. Ravno to je bilo ključno za njegovo kasnejšo smrt. Deklico
namreč poljubi ko spi, ta pa se v naglici zbudi in ga ustreli v srce. Od žalosti nato ustreli še
sebe in tako se njuna življenjska pot skupaj konča.
Alina Prtenjak, 7. b
24

10 ZABAVA IN RAZVEDRILO
(https://www.naj-vici.com)
Kaj je to? Tisti, ki jo prodaja, je noče. Tisti, ki jo kupuje, je ne rabi. Tisti, ki jo rabi, je ne vidi.
Blondinka pripoveduje prijateljici: »Sovražim, kadar po končanem kopanju vzamem kremo, da
se namažem, in na njej piše Za zunanjo uporabo, potem pa moram ven pred hišo, da se
namažem. Poleti še nekako gre, ampak zdaj pa res ni prijetno.
Kakšna je idealna šola? Zaprta.
Kaj dobimo, če Kekec pade s Triglava? Kekec pašteto.
Janezek je dobil za rojstni dan novo kolo. Prvi krog se pelje, tako kot je treba, nato se odloči,
da bo poskusil brez (uporabe) ene roke, drugi krog se pelje brez obeh dveh, rok tretji krog se
pelje brez rok in brez ene noge, četrti krog brez rok in nog, peti krog pa brez zob.
Policaj zabija žebelj v steno, pri tem pa tolče po konici.
Drugi pa pravi: "Bedak, ta žebelj je za na drugo stran stene!"
25