Prva.si

4 INTERVJU Z IFIGENIJO ZAGORIČNIK SIMONOVIĆ pesnico, pisateljico
in esejistko
Kdaj ste začeli pisati?
Moja prva objava je bila lutkovna igra o medvedu in dedku Mrazu, objavljena v Pionirju, ko sem bila še
otrok. Kasneje pa so bila moja dela objavljena v Tribuni, Novi reviji, Dialogih in še kje.
Kdaj in zakaj ste se preselili v London?
V London sem se preselila leta 1978, saj je moj mož tam dobil službo. Delal je za BBC in dobil ponudbo
za delo v tujini. Odločila sem se iti z njim.
Kako ste se počutili v Londonu, ste imeli navdih za pisanje?
V Londonu se nisem takoj počutila sprejeto. Trajalo je nekaj časa, da sem se naučila angleščine dovolj
dobro, da sem popolnoma razumela njihove predstave in literaturo. Šele takrat sem začutila neko
pripadnost. Sem pa tam tudi pisala, ja. Poleg pisanja sem imela veliko služb, prodajala sem karte, bila
čistilka in podobno. Z možem sva živela v majhni hiši z vrtom in spomnim se, kako sva nekaj mesecev
varčevala za letalske karte, da bi šla enkrat na leto nazaj v Slovenijo.
Se vam je iz vašega otroštva kaj še posebej vtisnilo v spomin?
Do približno sedmega leta starosti je bilo moje ime Eva Batič. Moja mama in oče sta se razšla in očeta
nisem poznala. Ko se je moja mama poročila, mi je očim spremenil ime, saj si je želel hčerke, te pa ni
imel. Bilo je precej nenavadno, saj sem se naslednji dan v šoli pojavila z drugim imenom in vsem, ki so
me poznali kot Evo, razložila, da je moje novo ime Ifigenija.
Kako ste spoznali pisatelja Vitomirja Zupana?
Bila sem na fakulteti. Odločila sem se, da se nikoli več ne vrnem domov. Našla sem si sobo, ki pa jo je
bilo treba plačati. Spomnila sem na tistega bogatega pisatelja (op. Vitomila Zupana), mislila sem, da je
bogat, saj je nosil sama lepa oblačila. Potrkala sem na njegova vrata in ga prosila, da mi posodi denar
za enomesečno najemnino. Še danes ne vem, kje sem za to dobila pogum. Izprašal me je o fakulteti,
kaj študiram in mi dal denar. Nato sva se dobivala skoraj vsak dan. Imela sva zanimive pogovore, veliko
je govoril o literaturi. Včasih se je iz mene tudi pohecal, saj nisem bila najboljša študentka.
Kdaj in kako ste prepisali njegove pesmi iz zapora?
Ko sem se leta 2001, po moževi smrti, vrnila v Ljubljano, me je spreletelo, da me je Vitomil to nekoč
prosil. Izvedela sem, da njegove zaporniške pesmi hranijo v arhivu NUK-a. Odšla sem tja in pretipkala
vse zvezke, ki jih je napisal v zaporu. Pretipkati je bilo treba 60.000 verzov in to mi je vzelo tri leta –
delala sem vsak dan. Zdaj so vse v sedmih knjigah.
Kako pa so ti zapiski izgledali?
Te pesmi niso bile napisane na navaden, temveč na toaletni papir. Pisal je s čopičem, ki ga je izdelal
sam in to na skrivaj. Če bi ga takrat zasačili, bi bil hudo kaznovan. Imel je zelo drobno pisavo, da je vse
spravil na koščke toaletnega papirja in nekaj strani je tako zbledelih, da se jih ni več dalo prebrati.
Skoraj vse pesmi pa je posvetil svoji ženi.
Kako pa je svoje pesmi spravil iz zapora, če je bilo takšno pisanje prepovedano?
Imel je več načinov: ljudje so mu pošiljali knjige in ko jih je poslal nazaj, je med strani vtaknil tudi svoje
pesmi. Pomagal pa mu je tudi zdravnik, ki je zdravil zapornike, le-ta si je pesmi namreč dal v svoj žep in
jih odnesel na prostost. To je bilo zelo pogumno in tvegano dejanje.
S pisateljico se je pogovarjala Eva Burja.
7