Franco Rotelli, psichiatra - Exclusion.net
Franco Rotelli, psichiatra - Exclusion.net
Franco Rotelli, psichiatra - Exclusion.net
You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
<strong>Franco</strong> <strong>Rotelli</strong>, <strong>psichiatra</strong><br />
I saperi delle psicologie sono sempre più ordinati alla definizione astratta di patologie,<br />
alla catalogazione di sintomi e sindromi, ad evincere dalle storie di vita i segni<br />
diagnostici propri di catene semantiche strutturate in malattia.<br />
Scavare nella penombra delle coscienze o stigmatizzare filiere di comportamenti,<br />
investigare perturbazioni al fine di inscrivere nel catalogo abnormità e patologie.<br />
La storia delle vite, la biografia delle donne e degli uomini sono per contro le uniche<br />
forme credibili di resistenza alle psicologie attuali. Molto cammino culturale, forse<br />
scientifico, deve essere fatto per rifondare psicologie sui percorsi di vita, di ambiente,<br />
di progetto esistenziale di individui e gruppi, di solitudini e di collettivi, di etnie e di<br />
appartenenze. Correlarli ai dati storici, ai paesaggi umani, alle loro evoluzioni ed<br />
involuzioni, allo sviluppo ed alla regressione, macrosociali o microcontestuali.<br />
La comunità illimitata che desideriamo, fatta di solidarietà locali e di apertura alle<br />
libertà degli scambi pla<strong>net</strong>ari, parla di identità multiple non sempre rese possibili, di<br />
scacchi e riprese, di potenzialità da aprire e rendere visibili, di scenari in movimento<br />
che consentano a ciascuno una possibilità negate le altre, molte possibilità in più felici<br />
condizioni date, dignità a tutti nell’infinita differenza. Solo le storie della vita, le<br />
biografie arricchite non certo l’ipostasi delle patologie, consentono di capire per cambiare<br />
invece di definire per negare ed invalidare altri, altro, (alterità, alieni, alienazione,<br />
esclusione, annichilimento, stigma e stereotipo, pregiudizio e definitivo giudizio).<br />
Riaprire i terreni della narrazione, intercalare normalità e normali follie, divertirsi della<br />
vita e delle vite non è negare diritto alla cura ma rivendicare il diritto ad occuparsi degli<br />
altri e che qualcuno si occupi di te, chiunque tu sia, dovunque tu ti sia fermato, rinchiuso<br />
nel dolore o nell’idea fissa o immutabile, nella ripetitività afinalistica o nel<br />
delirio, nella defezione dal mondo o nella dissociazione dalla catena linguistica che<br />
costituisce un mondo di appartenenza.<br />
L’altro, sempre, può reinventarti o toglierti la parola. Ma il secondo intervento è sempre<br />
illegittimo, non è mai scientifico, è sempre violenza.
Tra la follia come defezione dal mondo o come espulsione subita, e la follia come linguaggio<br />
prodotto dalla psichiatria, o l’abbandono al suo silenzio, o la sua presa in<br />
carico da gruppi, associazioni, sette che ne mettono in forma collettiva la scissione<br />
opaca, c’è ancora un linguaggio, una parola da raccontare che mantenga l’appartenenza<br />
ad un racconto particolare-universale?<br />
Racconto di individui che si muovono dentro l’energia infinita del mondo, cercando<br />
e non trovando il proprio cammino, ma camminando comunque sempre, magari in<br />
tondo, ma sempre. Atomi di una materia che è oggi un’illimitata comunità piena di<br />
vincoli e barriere insormontabili. Quanti embarghi dentro questa comunità, ma quante<br />
volte l’embargo altrui è ricercato e voluto? Produrre nessi, scambi, varchi, reti,<br />
impedire che, a margine, si lavori, d’ambo i lati, a murare vivi gli uni e gli altri.<br />
Come uscire dalla follia se non riconoscendo ragioni?<br />
<strong>Franco</strong> <strong>Rotelli</strong><br />
Psichiatra, Direttore Generale dell’Azienda Sanitaria Locale Caserta 2<br />
2003
<strong>Franco</strong> <strong>Rotelli</strong>, psihiater<br />
Dusˇeslovne vede vse bolj stremijo po abstraktnem opredeljevanju patolosˇkih stanj, po<br />
razvrsˇčanju simptomov in sindromov po predalčkih, po izdvajanju diagnostičnih<br />
znamenj, ki so lastna miselnim sosledjem, iz katerih se pomensko kroji posamezna<br />
bolezen, iz zˇivljenjskih zgodb.<br />
Rijejo po somraku zavesti, zˇigosajo vedenjska sosledja, raziskujejo motnje, zato da bi<br />
jih vpisale v seznam zastranitev in patologij.<br />
Pač pa so ravno zˇivljenjske zgodbe, posamezni zˇivljenjepisi zˇena in mozˇ, edine<br />
verodostojne oblike upora zoper danasˇnje dusˇeslovne vede. Dolga je sˇe pot kulture,<br />
nemara tudi znanosti, do preutemeljitve dusˇeslovnih ved na osnovi zˇivljenjskih poti,<br />
steza v okolju, bivanjskih načrtov posameznikov in skupin, osamelosti in skupnosti,<br />
narojenosti in pripadnosti. Dolga pot nas sˇe čaka do ugotavljanja njihove vzročne<br />
prepletenosti z zgodovinsko danostjo, s človesˇkimi krajinami, z njihovimi<br />
evolutivnimi in involutivnimi koraki, z razvojem in z regresijo, najsibo v<br />
makrosocialnem kot udi v mikrokontekstualnem merilu.<br />
Neomejena skupnost, ki po njej hrepenimo, spleteni iz lokalnih vzajemnosti in<br />
odprtosti do svobodnih razsezˇij pla<strong>net</strong>arnih izmenjav, pripoveduje o prezˇemanju<br />
mnogolikih identitet, ki jim ni vselej dano izraziti se, o porazih in o zˇivljenju, o<br />
razprostiranju sˇe ne razodetih mozˇnosti, o neokamenelih scenarijih, ki naj sleherniku<br />
omogočijo eno od premnogih neizkorisˇčenih prilozˇnosti za srecnejsˇe zˇivljenje ob<br />
priznanju dostojanstva vsem v neskončni mavrici razločkov. Zgolj zˇivljenjske zgodbe,<br />
oplemeniteni zˇivljenjepisi, ne pa vnaprejsˇnja hipostatična podmena patolosˇkih stanj,<br />
omogocajo razumevanje, ki strezˇe spreminjanju, ne pa razmejevanju, ki drugega<br />
(drugost, tujost, odtujenost, izobčenost, uničenost, ozˇigosanost in stereotip, zˇrtev<br />
predsodkov in nepreklicnih sodb) odklanjajo in pohabljajo.<br />
Razklenitev pripovednega obzorja, prepredanje normalnosti z normalno norostjo,<br />
igrivo sprejemanje zˇivljenja in zˇivljenj ne pomenijo ukinjanja pravice do zdravja, pac<br />
pa uveljavljanje pravice do ukvarjanja z drugim ter pravice do tega, da se nekdo<br />
vendarle ukvarja stabo, pa bodi ti kdorkoli, naj se ti je kjerkoli spotaknilo, da si se<br />
zaklenil v bolečino ali pa v otrplo, nepregibno misel, v brezciljno ponavljanje ali pa<br />
v delirij, dasiravno si izstopil iz sveta ali pa izpregel iz verige jezikovnih sosledij, ki<br />
nas vklepajo v svet pripadnosti.
Drugi te lahko vselej na novo osmisli ali pa ti vzame besedo. A slednje je v vsakem<br />
primeru neupravičeno, nikdar znanstveno, vselej nasilno početje.<br />
Mar je med norostjo kot izstopom iz sveta ali prizadejano izobčitvijo ter norostjo kot<br />
psihiatrovo umetno govorico ali prepustitvijo njenemu molku ter njeno prepustitvijo<br />
v oskrbo skupinam, zdruzˇenjem, ločinam, ki spregajo njen motni razcep skozi<br />
skupinski naklon, mogoče sploh sˇe razločiti govorico, pripoved, ki naj ohranja vez s<br />
partikularno-univerzalno pripovedjo?<br />
S pripovedjo o posameznikih, ki blodijo skozi neskončno energijo sveta ter isˇčejo<br />
svojo pot, ne da bi jo nasˇli, pa vendarle na njej, čeravno krozˇni, vztrajajo za vekomaj.<br />
Kot atomi snovi, ki se nam danes kazˇe kot brezmejna skupnost, prepredena z<br />
nepremagljivimi okovi in plotovi. Koliko embargov vklepa to skupnost! Pa vendar:<br />
mar ni prenekaterikrat embargo poteza, ki jo človek pri drugem načrtno, namerno<br />
izziva? Spredati vezi, izmenjave, prelaze, mrezˇe, preprečevati, da bi si na robu z obeh<br />
bregov prizadevali po vzajemnem zazidavanju zˇivih.<br />
Kako izstopiti iz norosti drugače kot s priznavanjem razumnosti?<br />
<strong>Franco</strong> <strong>Rotelli</strong><br />
Psihiater, Generalni direktor Lokalnega podjetja<br />
za zdravstvene storitve sˇt. 2 v Caserti<br />
2003