TISKANA IZDAJA (pdf

Predstavljamo vam Predstavljamo vam
STA RA ŽE V VAL VA SOR JE VEM ČA SU
Gra šči na Zgor nje Pe ro vo: sko raj ne ver jet no, na tem me stu sto ji že od 13. sto le tja
Gra šči na Zgor nje Pe ro vo je sta rej ša od
obeh gra ščin, ki jih ima mo na Pe ro vem. Glede
na to, da v njej že ne kaj let ži vim, mo ram
pi sa ti z ne kaj po u dar ka na ose bnem: ko
sem pr vič sli ša la ome nja ti, da gre za zgradbo
iz 13. sto le tja, sem bi la pre pri ča na, da
gre za hu do po mo to. Ni se mi na mreč zde lo
ver jet no, da bi bi la ta ko sta ra zgrad ba sploh
še v »upo ra bnem« sta nju.
Ven dar je vse res. Ko li kor je mo go če z
do kaj ve li ko ver jet nos tjo skle pa ti, se za pisi
o dvor cu na Zgor njem Pe ro vem v re sni ci
po jav lja jo že v 13. sto le tju. Se ve da gre več
i no m a z a li s t i ne, ki s o ure j a l e l a s t ni š t vo
tu k aj š njih p o s e s t i ali p o p i s o v a l e o b i s k te ­
ga ali one ga ple me ni ta ša. Če so dom ne ve
pro u če val cev pra vil ne, je bil eden od la stnikov
dvor ca tu di mož z ime nom Be ron (Bero),
kar se je poz ne je spre me ni lo v Pe ro, od
to d p a iz v i r a im e c e l o t ne g a o b m o č j a, t a ko
na le vem kot de snem bre gu Kam ni ške Bist
r i c e – Pe ro vo. O b e g r a š č i ni, J a ne ži č e v a in
Tom ši če va, ka kor jo še ve dno ime nu je jo starej
ši do ma či ni, pa sta ime li obram bno vlo go
v ča su tur ških vpa dov. Če je do vo lje no malo
pos plo ši ti, je bi la gra šči na Zgor nje Pe ro vo
ve či no ča sa last ni žje ga plem stva ali pri padni
kov p re m ož ne g a m e š č an s ke g a r az re d a.
Mlin ob gra šči ni?
Sez nam nek da njih la stni kov je pri gra ščini
na Zgor njem Pe ro vem pre cej da ljši kot pri
so se di na dru gem bre gu re ke. Že le ta 1247
je bil ta ko po ne ka te rih vi rih znan la stnik
Hen rik, vi tez Pe rov ski, v last se da nje la stnice
Je le ne Tom šič, poz ne je po ro če ne Re ščič,
pa je pri šel le ta 1946. Umet no stno zgo do­
vin sko bolj na tan čno bi stav bo si cer opi sali
kot ba roč ni dvo rec, vse ka kor pa je zna no,
da se je s sto le tji pre cej spre mi nja la: v Slavi
voj vo di ne Kranj ske je upo dob lje na pre cej
ma njša, kot je zdaj, ta ko da je ja sno, da so
jo o d 17. s to l e t j a d o zi d a li z a p r i b liž no t re t ji ­
no. Prav ta ko na ba kro re zu, ki ga je upo rabil
Val va sor, še ni ka pe li ce, ki zdaj zaz namu
je juž no pro če lje hi še. Ome nja pa naš
zn a m e ni t i p o li hi s to r, d a je p o s e s t v u p r i p a ­
dal tu di mlin. Na to po slo pje še ve dno spomi
nja ni zek zid na dru gi stra ni ce ste, ki vo di
mi mo gra šči ne. Se pa ce lo nje ni sta no val ci
te mu po dat ku ze lo ču di mo, saj je že na prvi
po gled ja sno, da je bi la stav ba po stav ljena
pre cej vi šje od reč ne stru ge, ta ko da je
bil gra ščin ska mlin šči ca, če je res ob sta jala,
ka te ri od po to kov, ki se zli va jo iz bliž njih
grap. Am pak tre ba je ve de ti, da je bi la že v
ča su, ko je po kra jih, ki so da nes Slo ve ni ja,
jez dil Val va sor in po pi so val vse, kar je vi del
in sli šal, gra šči na Zgor nje Pe ro vo že – sta ra.
Šte vil ni la stni ki
Ko sem pred dne vi zno va pre bi ra la vse,
kar je zna ne ga o hi ši, ki je dom na ši dru žini,
sem bi la prav za prav kar ma lo pre su njena
nad spoz na njem, kaj vse so že mo ra li doži
ve t i zi d o v i, mi m o k a te r ih ho dim v s ak d an,
ne da bi se za ra di te ga kaj bolj vzne mir jala
kot za ra di zi dov svo je ga nek da nje ga doma
v Ljub lja ni, ki je bil »sa mo« iz tri de set ih
let mi nu le ga sto le tja. Kak šno živ lje nje je bilo
to, brez ko mo di tet, brez ka te rih zdaj, se
zdi, ne bi mo gli pre ži ve ti. Ka ko se je ogreval
Ja nez Sol za, ki je bil la stnik, be rem, leta
1428? Kaj je sko zi ok no, sko zi ka te ro se
zdaj ozi ram na pro met na ob voz ni ci, vi del
ljub ljan ski sto lni prošt Bar to lo mej Gla dič, lastnik
le ta 1665? Za kaj se je v tem 17. stole
tju tu na Zgor njem Pe ro vem zvr sti lo kar
se dem la stni kov? Če mu je bi la na me nje na
k am ni t a č um n a t a v ve ži v p r i t li č ju, v k a te r i
ima mo zdaj sprav ljen kis? Ta ko bom re kla:
če bi ob sta ja la pri pra va, s ka te ro bi bi lo mogo
č e ren t ge ni zi r a t i zi d o ve, b i b i l a p r v a v v r s t i
za na kup. Za kla dov ne bi na šli, sem pre priča
na, bi bi la pa to odlič na zgod ba o stav barskem
moj strs tvu na ših pre dni kov, ki so zna li
gra di ti hi še, ki so spo so bne brez ve čje škode
pre sta ti sto le tja, hkra ti pa jim da ti estetsko
di men zi jo; vel ba na ve ža gra šči ne se mi
zdi lep do kaz, ka ko se je fun kci ja ne koč pove
zo v a l a z l e p o to.
So do bno v sta rem
Mor da je za bral ca iz 21. sto le tje bolj
kot sen ti men tal no tu hta nje o ime nih iz prejš
njih s to l e t ij z a ni mi v p r ak t i č ni d el, o d go vo r
na vpra ša nje, ka ko hi ša, ki je sta ra mor da
o s em s to l e t , p o s t a ne p r i je t no b i v a li š č e z a
s o d o b ne g a č l o ve k a. Te o re t i ki ure di t ve ži v ­
ljenj skih pro sto rov po u ču je jo, da se člo vek
do bro po ču ti v sve tlih pro sto rih, kjer vlada
pri mer na tem pe ra tu ra, kjer ima ob čutek
var no sti in ki so po mož no sti čim bolj
p o ve z a ni z zu n a njim p ro s to ro m. S ve t l o b e v
gra šči ni ne ma njka, za kar v zgor njem nadstro
pju skr bi jo ve li ka, 1,5 me tra vi so ka in
s ko r aj m e ter š i ro k a o k n a b a ro č ne g a t i p a,
raz de lje na v šest ena ko ve li kih de lov. Sodo
bna re sta vra tor ska zna nost je že zdav naj
na šla na čin, ka ko tu di v ta ka ok na na me stit
i ener g ij s ko u č in ko v i to t r i s l oj no z a s te kli tev,
ki omo go ča, da se po zi mi skoz nja iz gub lja
manj to plo te, po le ti pa je manj vdi ra v notra
njost.
Pov sem dru go vpra ša nje je ogre va nje,
kaj ti pro sto ri so ra zme ro ma ve li ki. Pri nas
s e o g re v a m o n a b i o m a s o ozi ro m a s e z a n a ­
ša mo na ko tel na po le na, ki lah ko v kri tič nih
Ve li k a l e s e n a v r a t a z a s t i r a jo p o g l e d n a
ne go van vrt. Umak nje na od ce ste, v za vetju
ve li ke ga gin ka, sto ji še ena ar hi tek tur na
p o s e b no s t Z go r nje g a Pe ro ve g a: S o s s o v a ali
Fin ko va vi la. Be se de, ki mi pri de jo na mi sel
ob tej hi ši, so ure je nost, omi ka nost, ze le nje,
spo koj nost, dom.
Vo dil n a p oz n a v al k a r az li č nih z go d o v in ­
skih ar hi tek tur nih iz ra zov pri nas, dr. Ži va
Deu, na va ja, da hi ša po slo gu pri pa da sredi
ni 19. sto le tja, ko so ne ka te ri pre mož nejši
lju dje zi da li do mo ve ali let ne hi še po vzoru
an gle ških vil z vr tom. K nam je ver jet no
ta slog pri šel prek Du na ja, kjer je de lo valo
druš tvo Cot ta ge Ve re in, ki je spod bu jal
o t a ko g r ad njo. Z a n a t an č nej š o d o l o č i tev
s t a ro s t i b i b i l o t re b a hi š o te m e lji to p re g l e ­
tre nut kih pre klo pi tu di na ku ril no olje. Eden
n aj b o lj p o m em b nih d e j av ni kov je izo l a c i j a;
pri hi šah, kot je na ša, je ni do vo lje no upo rabi
ti na zu na nji stra ni – in to tu di ni ko mur ne
bi pa dlo na pa met –, za to smo bi val ne pros
to re v z go r njem n ad s t ro p ju izo li r a li z no t r a ­
nje stra ni. Ob tem smo si cer iz gu bi li šarm
sta rih, ne ko li ko ve ga stih in kri vih zi dov, vendar
je tre ba spre je ti kom pro mis: za vsa ko
ce no va ro va ti ti ste de le, ki pred stav lja jo res
ni č no s t av b no d e di š č i no, hkr a t i p a m o r a
bi ti to vse e no pri je ten, za ve ten dom, ne sam
o s p o min n a mi nu l a s to l e t j a. Ta ko p o s ku ­
š a m o tu di ži ve t i: o hr a nj a t i av ten t i č no s t a ro,
hkra ti pa do da ja ti no vo v ti stih de lih, ki so bili
s sto le tji iz gub lje ni ali pa jih zgo do vi na prepro
sto še ni izu mi la. Po gle di na oprem lja nje
s e p r i r az li č nih ge ne r a c i j ah n a š e dr u ži ne ne ­
ko li ko r az li ku je jo; s a m a ni m am ni č p ro t i te ­
mu, če strog, re sno ben stol sta ro nem ške ga
s l o g a s to ji o b l ah kem, p l a s t i č nem, in du s t r ij ­
skem sto lu Ver ner ja Pan to na.
Štir je let ni ča si
Eden od de lov po ses tva, na ka te re ga
smo vsi sta no val ci na ve za ni, je vrt. V Slo ve­
VI LA, KI JE PRI VLA ČI LA LJUB LJAN ČA NE
Fin ko va vi la: dom za tri dru ži ne in de set let »žlič kar je nja«
d a t i: p re ve r i t i g r ad njo kl e t i, o s t an ke k ak š ne ­
ga ok na, vho da ali ce lo od stre ti hi šni ovoj,
na va ja dr. Ži va Deu, ki svo je stro kov no de lo
p o sve č a p re no v am s t a rej š ih, s t av b ar s ko z a ­
ni mi vih ob jek tov in je tu di av to ri ca več strokov
nih mo no gra fij s te ga po dro čja.
Ku pi la hi šo, spa la na vr tu
Kaj se je to rej sre di 19. sto le tja do ga jalo
s to hi šo? Zdaj šnji la stni ki, dru ži na Toš,
so skr bno zbra li da tu me, ki so po ve za ni s
stav bo; na šli so jih v kam ni ški zem lji ški knjigi.
Sta rej ši, če ob sta ja jo, bi bi li v Ljub lja ni v
ur b a r i ju, ven d ar s e te g a ni s t a l o t i l a, p r i p o ve ­
du je t a go s p a Ta t j a n a To š in s o p ro g , p ro fe ­
sor Ni ko Toš. Pr vi za pis o vi li je iz le ta 1885,
te daj je bi la la stni ca Ela Schna bel. Pri bliž no
ni ji si cer ni ti ni hi sto rič nih vr tov, ven dar naš
vsaj v naj po mem bnej ših de lih ohra nja zasno
vo, ki so jo po sta vi li nek da nji la stni ki na
pre lo mu iz 19. v 20. sto le tje. Prav ta ko se še
ve dno bolj ali manj ohra nja kme tij ski del poses
tva, spre ha jal cem naj bolj oči ten po tem,
da se v ogra je nem de lu vr ta v ve se lje otrok
pa se jo ov ce. In če be le so nam lju be, za to v
s p o š to v a nju d o nji ho ve g a p r i s p ev k a k p re ­
skr bi s hra no za nje le po skr bi mo. Tu di si cer
s m o lju b i te lji ži v a li – o d l e to s p o no s ni l a s t ni ­
ki le pe ga in na na še pre se ne če nje hu de ga
b e l e g a šv i c ar s ke g a ov č ar j a – in r a s t lin: iz č i ­
s te g a ve s e lj a go ji m o ve č d e s e t s o r t p a r a diž ­
ni ka in s sko raj zbi ra telj sko stras tjo sa di mo
s a dn a dre ve s a.
In, do vo li te za ko nec še ose ben sta vek:
gra šči na Zgor nje Pe ro vo je naj lep ša za božič.
Na sto let ni brš ljan pred vra ti obe si mo
be le luč ke, po ho dni kih go ri jo sve če kot v
sta ro dav nih ča sih, za glas be no oza dje pa si
l e to z a l e to m iz b i r a m o V i v al di je ve Š t i r i l e t ne
ča se. V tej hi ši so se za vr te li že pri bliž no trit
i s o č d ve s to kr a t . Pr a v i, s e ve d a.
Ka ri na Cun der Re ščič
Fo to gra fi je K. C. R. in ar hiv dru ži ne Re ščič
šest let poz ne je, nov la stnik: Fri de rik Soss,
tr go vec iz Ljub lja ne, in ka kor se zdi, la stnik,
ki je s svo ji mi po tom ci ar hi tek tur no naj bolj
z az n a m o v al to iz re dno l e p o s t av b o. Č ez d e ­
vet let se je la stnin ska pra vi ca pre ne sla na
pet de di čev iz ome nje ne dru ži ne (Ano, Mar
i jo, Fr i d e r i k a, Eli z a b e to, K a ro l a). Š t i r i l e t a
poz ne je so bi li le še štir je: Ane ne naj de mo
več med nji mi. Mi ni lo je še šest let in osta li
so tri je: od šel je Fri de rik. Hi ša je le ta 1920
(po 29 le tih v la sti dru ži ne Soss) za dva najst
let pre šla v la stniš tvo dru ge ga tr gov ca iz
Ljub lja ne, Si mo na Kme tet za. Le ta 1932 je
l a s t ni c a hi š e p o s t a l a dr. M a r i j a (Mi r a) F ink ,
zna na zdrav ni ca iz Ljub lja ne.
Dr. Fin ko va je bi la ne na va dna ose bnost,
svo bo do mi sel na žen ska, ki je odra šča la v
p re m ož ni ljub lj an s ki dr u ži ni, z o s mi mi b r a t i
– in do vo lje no in omo go če no ji je bi lo vse
kar njim, je za pi sa la Alen ka Pu har. Dr. Mira
Fink je na mreč ena od 129 žensk, ki jih
p o p i su je o dli č n a knji g a Po z ab lje n a p o l o v i ­
ca: por tre ti žensk 19. in 20. sto le tja na Sloven
skem, ki je iz šla le ta 2007 (več av to ric).
Zgod ba je in tri gan tna in v mar si čem spo minja
na bi o gra fi je ne ka te rih dru gih žensk, ki
so v ne na klo nje nem ča su ži ve le v do volj libe
ral nem oko lju, da jim je bi lo do vo lje no –
iz s to p a t i. D r. F in ko v a je b i l a p r v a g i ne ko l o g i ­
nja pri nas z za se bno prak so, zna na po tem,
da je lju dem po ma ga la na vse mo go če na čine,
ce lo brez plač no, ka dar je na le te la na paci
en ta, ki si ni mo gel pla ča ti zdrav lje nja, tu di
Perovski list Perovski list
20 21