Zlomi pri otrocih Fractures in children

Študentski seminarji 

M EDICINSKI MESEČNIK 

Zlomi pri otrocih 

Fractures in children 

Izvleček 

Poškodbe, še posebej pri mlajših osebah, so najpogostejši vzrok smrti in invalidnosti. 

Pri otrocih so zlomi specifični zaradi posebnosti otroškega skeleta, rastnih plošč 

in prožnosti otroških kosti. Kosti same lahko prenesejo celo določene večje sile kot 

pri odraslih, medtem ko so rastne plošče dva do trikrat bolj občutljive za poškodbe, a 

imajo tudi svoje prednosti: rastoča kost, ki se je deformirala, se lahko sčasoma sama 

izravna. Rastne plošče so iz rastnega hrustanca, ki omogoča rast kosti in ga, ko se rast 

zaključi (v starosti 16-20 let), nadomesti kost. Tipični zlomi, ki jih pri odraslih ne vidimo 

so: zlom zelene veje, zlom v obliki buckine glave in zlom rastne plošče. Zlome rastne 

plošče razdelimo po Salter-Harris-u v 5. tipov, kjer je tip 1. najlažja oblika zloma, 

tip 5. pa najhujša. Zdravljenje je odvisno od tipa zloma, pomembni so čimprejšnji pričetek 

zdravljenja, analgezija, imobilizacija, ob (prekomernih) premikih naravnava oz. 

operativni poseg, rehabilitacija in spremljanje nadaljnje rasti. Približno 85 % zlomov 

se zaceli brez kasnih posledic. Možne posledice so: prezgodnji zastoj v rasti kosti, prekomerna 

rast kosti in upogib kosti in s tem deformiran ud. 

Kljub znanemu še vedno iščemo boljše in učinkovitejše poti v diagnostiki in pri 

zdravljenju poškodb rastne plošče, v želji za še boljši izid zdravljenja. 

Abstract 

Injuries are the most frequent cause of death and disability, particularly in the young 

population. 

Children's fractures are specific in many ways. The unique anatomy of children's 

bones (growth plates and plasticity) leads to the fracture patterns not seen in adulthood. 

Children's bones can resist even greater loads than adult's ones, but growth plates 

are two to threetimes more sensitive to injuries. Growth plates are made of hyaline 

cartilage and are responsible for the growth of a bone. When the children's growth is 

stopped (from 16-20 yrs) growth plates are substituted with the bone. Growing potential 

of children's bone has good and bad sides. A growing bone, which was deformed 

after a fracture, can be remodelled and straightened by itself over time. Typical fractures 

not seen in adulthood are: greenstick fractures, buckle (torus) fractures and growth 

plate fractures. Growth plate fractures are divided according to the Salter- Harris 

into five categories. Treatment of growth plate injuries depends on the type of injury. 

In all cases, treatment should be started as soon as possible after the injury and will 

generally involve: analgesia, immobilisation, reposition or surgery (in cases with significant 

displacement), rehabilitation and long-term follow-up. 85 percents of growth 

plate fractures heal without sequelaes. The most frequent complications of a growth 

plate fracture are premature arrest, excessive growth and deformed limb. 

Researchers continue to explore better and more efficient ways to diagnose and 

treat growth plate injuries and to improve patients' outcomes. 

Mihaela Slemnik 

Andrej Čretnik 

Mihaela Slemnik, študentka medicine 6. 

letnik, Medicinska fakulteta v Ljubljani, 

Korytkova 2, 1000 Ljubljana 

Doc. dr. Andrej Čretnik, dr. med., spec. 

spl. kirurgije, Univerzitetni klinični 

center Maribor, Klinika za kirurgijo, 

Travmatološki oddelek, Ljubljanska 

ulica 5, 2000 Maribor 

Ključne besede 

rastna plošča, poškodba, celjenje, epifiza, 

razdelitev po Salter-Harris-u 

Key words 

growth plate, injury, healing, epiphysis, 

Salter- Harris classification 

M AREC - APRIL 2008 98

Uvod 

Zlomi kosti pri otrocih so specifični zaradi posebnosti 

otroškega skeleta (1). Za otroke značilni zlomi, ki jih pri 

odraslih ni, so zlom »zelene vejice« (greenstick fracture), 

zlom v predelu rastnega hrustanca (epifizioliza) in 

zlom pod pokostnico (periostom) v obliki »buckine glavice« 

(buckle fracture). 

Tip zloma je odvisen od starosti otroka, najpogosteje 

pa je poškodovan zgornji ud. Zlomi podlakti predstavljajo 

polovico vseh zlomov pri otroku. Razmeroma pogosti 

so tudi zlomi zapestja in dlani ter zlom nadlaktnice nad 

komolcem. Najredkeje so pri otroku zlomljena rebra in 

pogačica (2). Zlomi rastne plošče nastanejo pri 15-20 % 

zlomov dolgih kosti in pri 34 % zlomov rok pri otrocih 

(3,4). Najpogostejše poškodbe rastnih plošč so na členkih 

prstov na rokah (37,4 %), končnem delu koželjnice 

(17,9 %), končnem delu golenice (10,9 %) in končnem 

delu mečnice (7,2 %) (1). 

Rastna plošča je dva do trikrat bolj občutljiva za poškodbe 

kot druge strukture otroškega skeleta, zato ne 

preseneča, da je ob poškodbah najpogosteje prizadeta 

prav rastna plošča. Velika večina zlomov rastne plošče 

se zaceli brez prizadetosti rastnih mehanizmov, nekateri 

pa vodijo v klinično pomembno skrajšanje, angulacijo 

ali pretirano rast prizadetega uda. Motnje rasti lahko 

nastanejo zaradi prizadetosti epifizne prekrvavitve ali 

zaradi tvorbe kostnega mostu (»bony bridge«), ki se formira 

preko rastne plošče in onemogoči rast. 

Značilnosti otroškega skeleta 

Najbolj opazna razlika med odraslimi in otroškimi 

kostmi je, da imajo otroške kosti rastne plošče (epifizne 

stike), ki se nahajajo na koncih dolgih kosti in so odgovorne 

za rast kosti v dolžino. Otroške kosti so prožnejše 

od kosti odraslih, imajo pa tudi zelo debelo fibrozno 

ovojnico (periosteum), ki je odgovorna za rast kosti v 

širino. Periost je pri odraslih veliko tanjši. V otroštvu 

debel periost prispeva k ''stabilnosti'' zloma. Razporeditev 

proteinov v otroških kosteh omogoča večjo plastičnost 

kosti, kar pomeni da se lahko precej upognejo 

preden se zlomijo (5). Poškodba sklepa bo prej poškodovala 

rastno ploščo kot ligamente v okolici. Pri otrocih 

so namreč »vezi močnejše od kosti«, zato so zvini redkejši 

kot pri odraslih. 

Periost otroških kosti je debel. Omogoča hitro celjenje 

zlomov, ker je zelo ožiljen in aktiven. Prispeva tudi k 

''stabilnosti'' zloma, kar omogoča dobro celjenje v mavčni 

imobilizaciji (longeti) (6). Če je periost intakten je 

angulacija oz. premik kostnih odlomkov manjši in naravnava 

takšnega zloma je lažja. Prekinjen periost, ki 

pa se »ujame« med odlomke oz. v rastno ploščo, lahko 


99 M AREC - APRIL 2008 

naravnavo moti, zaradi česar je potrebna celo odprta 

naravnava (odmaknjenje oz. izvlečenje periosta). 

Histologija 

/PHYSIS/ (epifizealna stika, rastna plošča) 

Rastna plošča je področje, ki ločuje epifizo od metafize. 

Je področje enhondralne osifikacije pri aktivno 

rastoči kosti. Sestavljena je iz hrustančne, kostne in fibrozne 

komponente (4). Hondrociti rastne plošče so občutljivi 

za mehanske in hormonske dražljaje. 

Rastni hrustanec razdelimo v 5 plasti, ki si sledijo od 

epifizealnega dela kosti (7): 

Nediferencirana ali mirujoča plast: je zarodna plast 

iz katere se razvijajo hrustančne celice. 

Proliferativna plast: je iz hitro delečih se hondrocitov 

v stolpcih vzporednih z dolgo osjo kosti; tu prihaja 

do intersticijske rasti hrustanca. Poškodba teh celic 

se kaže v končani rasti kosti. 

Hipertrofična plast: ni več aktivne rasti, hondrociti 

se dokončno diferencirajo. So veliki in vsebujejo 

veliko citoplazemskega glikogena. To je najšibkejši 

del rastne plošče (preko te plasti večinoma potekajo 

zlomi). 

Kalcinirana hrustančna plast: ''smrti'' hondrocitov 

sledi invazija krvnih žil (iz metafize) in nalaganje 

depozitov kosti na kalciniran hrustanec. 

Osifikacijska plast: v tej plasti se tvori primarna 

spongioza tako da se mineraliziran osteoid hitro 

odlaga na kalciniran hrustanec. 

Med rastjo ostaja rastna plošča enake debeline, ker 

sta stopnji proliferacije in destrukcije približno enaki. 

Hrustanec se zamenja s kostnino proč od sredine diafize, 

kar se kaže kot rast kosti v dolžino. Ko se epifizna 

plošča zapre, pri starosti nekje med 16 in 20 let, rast 

kosti v dolžino ni več mogoča. Rast kosti v širino je še 

vedno možna z apozicijo (spreminjanje celic periosta v 

osteocite) (3). 

Histologija kostnine, osifikacija (kostenenje) (8) 

Kostnina (osalno tkivo) nastaja iz mezenhima med osifikacijo 

na dva načina, primarno in sekundarno. 

Primarna (direktna, dezmalna) osifikacija se začne 

v 6. prenatalnem tednu. Tako nastane večina kosti 

glave. Mezenhimske osteogene celice se diferencirajo 

v osteoblaste, ki izdelujejo osteoid (nepoapnela kostna 

medceličnina), ta nato poapni, celice pa imenujemo 

osteociti. Osteoklasti kostnino mestoma razgrajujejo. 

Sekundarna (indirektna, hondralna) osifikacija 

se začne v 7. prenatalnem tednu. Tako nastane večina

kosti trupa in udov. Kostnina nastaja perihondralno in 

enhondralno. 

Perihondralne mezenhimske celice izdelajo diafizni 

koščeni tulec; perihondrij se preimenuje v periost (pokostnica). 

Z enhondralno osifikacijo nastane večina dolgih in 

kratkih kosti. Dogaja se znotraj hialine hrustančevine 

in nudi osnovo za obliko kosti, ki bo nastala. Enhondralno 

se hondrociti množe, urejajo v palisade, nabrekajo 

ter kopičijo glikogen in alkalno fosfatazo; medceličnina 

zapni, hondrociti propadejo, skozi bodoča foramina 

nutritia v diafizi vdre mezenhim z osteoprogenitornimi 

celicami, ki se diferencirajo v osteoblaste, krvnimi žilami 

in polikariociti; ti razgrajujejo hrustančevino (hondroklasti). 

Osteoblasti izdelujejo kostnino. Mozgovno 

votlino med hrustančnokostnimi trabekulami izpolnjuje 

ožiljen mezenhim (primarni kostni mozeg). 

Z osifikacijo nastane najprej prepletena kostnina, v 

kateri potekajo kolagenska vlakna v različnih smereh, 

navidezno brez reda. Postopoma to primitivno zvrst skoraj 

docela nadomesti lamelarna kostnina. 

Histofiziologija kostnine (8) 

Dobra vaskularizacija in organizacija kostnine omogoča, 

da se zgradba kosti prilagaja obremenitvam. Kostnina 

se vse življenje pregrajuje, stare osteone razgrajujejo 

osteoklasti, osteoblasti pa tvorijo nove osteone. To stalno 

preoblikovanje kostnine preprečuje poškodbe zaradi 

''preutrujenosti'' materiala. Regeneracija kosti je popolna 

iz osteoprogenitornih celic. Po zlomu kosti se tvori 

kalus, ki je sprva vezivni, nato hrustančni in nazadnje 

kostni. 

Celjenje zloma (9) 

Je proliferativni fiziološki proces. Dolžina procesa je odvisna 

od velikosti poškodbe in traja pri otrocih okoli 4 

tedne. Imobilizacija in repozicija (naravnava) ali operacija 

zloma lahko vplivajo na celjenje, vendar gre za fiziološki 

proces, ki ga v glavnem določa periost. Periost je 

primarni izvor prekurzorskih celic, ki se razvijajo v hondroblaste 

in osteoblaste, ki so nujno potrebni za celjenje 

kosti. Kostni mozeg, endosteum, majhne krvne žile 

in fibroblasti so sekundarni izvori prekurzorskih celic. 

Obstajajo 3 glavne faze celjenja: 

1. Reaktivna faza 

I. Zlom in vnetna faza 

II. Tvorba granulacijskega tkiva 

2. Faza popravljanja 

III. Tvorba kalusa 

IV. Depoziti lamelarne kostnine 

3. Faza remodeliranja 


V. Remodeliranje v normalno kompaktno kostnino 

Tipi zlomov 

Ker se lahko otroške kosti zelo upognejo, preden se 

zlomijo, vidimo različne tipe zlomov (6, 10, 11) : 

Subperiostalni zlomi 

»Torus« (buckle) zlom (v obliki buckine glave) 

Beseda torus izvira iz latinske besede Tori, kar pomeni 

oteklino ali izbolklino. Tovrstni zlomi so zelo pogosti. 

Ker so otroške kosti prožne, se ena stran kosti upogne 

sama vase, na drugi strani pa izboči. Otroci si na ta 

način najpogosteje zlomijo kosti pri padcu na iztegnjeno 

roko (zapestje). Zdravljenje je z mavčno imobilizacijo 

3 tedne, ko se tak zlom praviloma zaceli. 

»Greenstick« zlom (zlom zelene/mlade vejice) 

Pri takšnem zlomu se ena stran kosti zaradi delovanja 

sile prelomi, druga stran pa se upogne, pri čemer 

ostane površina neprekinjena. Ime »zlom zelene 

vejice« izhaja iz podobnosti z zlomom mlade, sveže 

vejice drevesa. Tovrstni zlomi se ponavadi dogodijo v 

Slika 1: »Greenstick« zlom (zlom zelene/mlade vejice). 

(avtor A. Kruščič) 


srednjem delu kosti in običajno potrebujejo naravnavo, 

če je angulacija večja od 15-20 stopinj. Upognjeno, 

toda neprekinjeno stran dokončno zlomimo, s čimer 

dosežemo boljšo uravnanost in omogočimo ustrezno 

rast. Običajno sledi imobilizacija v mavcu od 4 do 6 

tednov (glede na starost in potenciale celjenja otroka) 

ob rednih RTG kontrolah. Pri otrocih starih od 5-12 

let, je ta vrsta zloma trikrat pogostejša kot pri otrocih 

starih do 5 let (2). 

Popolni zlomi (12) 

Običajno jih razdelimo v naslednje tipe zlomov: 

prečni, 

spiralni, 

poševni, 

kominutivni (večdelni, večetažni). 

Zlomi v predelu rastnega hrustanca dolgih kosti 

(epifizealni zlomi) 

Poškodbe rastne plošče so pogostejše pri dečkih kot 

pri deklicah (morda zato, ker ostajajo rastne plošče pri 

dečkih odprte dlje časa in so izpostavljene večjim in 

dolgotrajnejšim aktivnostim). Večina teh zlomov se pojavi 

pri dečkih v starosti 12-15 let in pri deklicah v starosti 

9-12 let, pri čemer pa se v starostni skupini od 5 

do 12 let v primerjavi z otroki starosti do pet let dogodijo 

sedemkrat pogosteje (2). Najpogosteje uporabljana 

je razdelitev otroških zlomov po Salter-Harris-u (S.H.) 

ki deli zlome na 5 tipov. 

Drugi tipi zlomov (13) 

Avulzije (lahko delov ali celih rastnih plošč, ponavadi 

v področju narastišč ligamentov oz. kit) 

Osteohondralni zlomi (lahko tudi hkrati rastnih 

plošč) 

Plastična deformacija: 

se nanaša na upogib kosti, 

katere površina ostane intaktna. Takšna poškodba 

potrebuje uravnavo s počasnim upogibanjem kosti v 

nasprotno smer ali nadzorovano zlomljenje za boljšo 

uravnavo. (6) 

Vzroki za poškodbo rastne plošče 

Poškodbe rastne plošče lahko nastanejo akutno npr. pri 

padcu ali udarcu v telo oz. ud, lahko pa nastanejo tudi 

zaradi preobremenitev - kronične poškodbe. Otroci, ki 

se ukvarjajo s športnimi dejavnostmi pogosto občutijo 

nelagodje, saj prihaja do stalnih vlekov na nasadišča 

mišic (kit) v bližini rastnih plošč. Otrok s stalno bolečino 

ali bolečino, ki onemogoča športne aktivnosti oz. 

gibanje, mora na pregled k zdravniku, pa naj gre za akutno 

poškodbo ali kronično bolečino ob npr. prekomerni 



oz. neustrezni vadbi. Neustrezno zdravljene spremembe 

lahko vodijo v trajno okvaro in motijo normalno rast 

prizadetega uda. 

Čeprav večina poškodb rastne plošče nastane zaradi 

nezgod med igro in športom, so rastne plošče lahko prizadete 

tudi zaradi drugih mehanizmov, vnetij in bolezni, 

ki spremenijo njihovo normalno rast in razvoj (14). 

Diagnostični postopki 

Klinični pregled začnemo z anamnezo o nastanku poškodbe 

in težavah. Ko preučimo mehanizem poškodbe 

in pregledamo poškodovanega otroka lahko poškodbo 

z veliko verjetnostjo diagnosticiramo že s pomočjo kliničnega 

pregleda – bolečnostjo pri pritisku s prstom na 

predel rastne plošče. Običajno nato naredimo rtg posnetek 

bolečega predela v dveh projekcijah, na podlagi 

katerega se odločimo za nadaljno zdravljenje. Poškodba 

rastne plošče neredko ni vidna na rtg posnetku (tipični 

spremembi sta poškodbi tipa S.H. I, ev. S.H. V), ker 

hrustanec, ki tvori rastno ploščo ni kalciniran in zato 

izgleda kot prazen prostor med dolgo kostjo – metafizo 

in koncem kosti-epifizo. V pomoč nam je lahko rtg posnetek 

nepoškodovane strani in primerjava obeh strani, 

s čimer lahko opazimo razlike, ki kažejo na poškodbo. 

V nekaterih primerih lahko uporabimo še druge diagnostične 

metode kot so MRI, CT ali ultrazvok. Na ta 

način si lahko prikažemo rastno ploščo in tudi druga 

(mehka) tkiva in tako ne le prisotnost, temveč tudi tip 

in obsežnost zloma. Večje poškodbe (posebej nezdravljene) 

lahko povzročijo motnje v rasti, ki bodo postale očitne 

po tem, ko se zlom že zaceli. To imenujemo zastoj 

rastne plošče (growth plate arrest), ki ga zaznamo, če do 

njega pride, približno 9 mesecev po poškodbi. 

Razdelitev zlomov v področju rastne plošče 

Razdelitev po Salter-Harris-u (S.H.) (3, 6, 15, 16) 

Zlom Salter-Harris tip 1 

Epifiza se premakne (loči) od konca kosti oz. metafize, 

vendar se povrne v prvotni položaj. Vitalni deli 

rastne plošče ostanejo pritrjeni na epifizo. Običajno je 

potrebna (kratkotrajna) imobilizacija. Diagnoza je klinična 

(občutljivost na pritisk ali edem ob rastni plošči, 

brez RTG vidnih sprememb). Če niso poškodovane žile, 

ki skrbijo za prehrano, obstoji zelo velika verjetnost za 

kasnejšo normalno rast kosti. 

Značilnosti: 

− zelo pogosta poškodba zgodaj v otroštvu, 

− rastna plošča je debela, z velikimi hipertrofičnimi 

hondrociti in ozko plastjo začasne kalcifikacije, 

− mehanizem: nagel poteg, zdrs, padec, udarec, 

− 

če periost ni strgan, ni premikov,

− celjenje je hitro (1-3 tedne), 

− zapleti so redki. 


Je najpogostejši tip zloma rastne plošče. Epifiza se 

skupaj z rastno ploščo delno loči od metafize, ki je počena. 

Zlom je potrebno ob premaknitvi (angulaciji nad 

15-20 stopinj) naravnati in imobilizirati, da se lahko 

normalna rast nadaljuje. Ker se odlomki po takšnih zlomih 

ponavadi ''poravnajo'' med rastjo v normalni položaj, 

jih občasno (glede na zgoraj navedene kriterije) ni 

potrebno naravnati. 

Značilnosti: 

− pojavljanje večinoma po 10.letu starosti, 

− mehanizem: odlom ali avulzija ob poševnem delovanju 

sile, 

− ločitev epifize in metafize (razen dela metafize, ki se 

drži epifize) (Thurston Hollandov znak), 

− celjenje je hitro, rast je redko motena, 

− ob zlomih distalne epifize stegnenice in golenice 

lahko nastanejo motnje rasti. 


Ta tip zloma je redek, ponavadi na spodnjem delu 

golenice. Lomna poka poteka skozi epifizo v sklepno 

površino in loči del epifize in rastne plošče od metafize. 

V primeru premaknitve je potrebna operacija (in 

stisnjenje odlomkov), da se le-ti vzpostavijo v normalen 

položaj in se prepreči prekinitev rasti (»bone bridge«). 

Prognoza za rast je dobra, če so žile, ki prehranjujejo odlomljen 

del epifize, intaktne, če zlom ni dislociran in če 

ni prišlo do zakostenitve na mestu zloma. 

Značilnosti: 

− pojavljanje največkrat po 10. letu starosti, 

− do tega tipa tipa zloma ponavadi pride, ko je rastna 

plošča delno zarasla, 

− prognoza je slaba, če ni zgodnje in natačne naravnave 

(stisnjenja), 

− del epifize in priležne rastne plošče se loči od ostalega 

dela epifize, 

− posledično možne mehanične motnje, zaustavitev 

rasti in spremenjena oblika (sklepne površine, epifize…). 


Lomna poka teče skozi epifizo, preko rastne plošče 

in v metafizo. Z operacijo naravnamo kostne odlomke 

in rastno ploščo. Če ne dosežemo - zadržimo popolne 

naravnave je prognoza slaba. Ta poškodba je najpogostejša 

na koncu humerusa blizu komolca. 


Značilnosti: 

− pri katerikoli starosti, 

− če je zlom premaknjen, je indicirana odprta naravnava 

in učvrstitev (ORIF -open reduction internal 

fixation), 

− kjub popolni naravnavi je lahko rast prizadeta in 

prognoza vprašljiva. 


Na srečo redek tip poškodbe nastane, ko je konec 

kosti zdrobljen in rastna plošča stisnjena. Najpogosteje 

se to zgodi v kolenu ali gležnju. Prognoza je slaba, ker je 

zgodnji zastoj rasti skoraj neizogiben. 

Značilnosti: 

− nastane pri hudi aksialni obremenjenosti, 

− rastni potencial je uničen zaradi močnega pritiska 

na rastno ploščo, 

− angulacija in zastoj rasti v dolžino ter s tem prikrajšava 

uda sta dolgoročna zapleta. 

Razdelitev po Peterson-u 

Nova razdelitev po Peterson-u dodaja še tip 6, kjer manjkajo 

deli epifize, rastne plošče in metafize. To se ponavadi 

zgodi pri odprtih zlomih, kjer pride do poškodb s 

kosilnicami, kmetijskimi stroji in strelnim orožjem. Pri 

vseh zlomih tipa 6 je potreben operativni poseg, pri večini 

tudi rekonstruktivna ali korektivna operacija (tudi 

kasneje). Rast kosti je skoraj vedno zavrta (6). 

Diferencialna diagnoza 

Čeprav večino poškodb rastne plošče povzročijo nesreče 

med igro ali športom, so rastne plošče dovzetne tudi za 

druge motnje, kot je npr. okužba kosti, ki lahko spremenijo 

njihovo normalno rast in razvoj. Drugi možni vzroki 

za poškodbo rastne plošče so (14): 

Poškodbe zaradi mraza – ozebline: izpostavljenost 

ekstremno nizkim temperaturam lahko poškoduje 

rastno ploščo, kar se kaže v kratkih, čokatih prstih 

ali prezgodnjem degenerativnem artritisu (okvara 

sklepnega hrustanca). 

Obsevanje in zdravila: kemoterapija v otroštvu negativno 

vpliva na rast kosti. Podaljšana uporaba steroidov 

pri vnetnih stanjih, kot je juvenilni idiopatski 

artritis, lahko prizadene rast kosti. 

Nevrološke motnje: otroci z določenimi nevrološkimi 

motnjami, ki se kažejo v izgubi senzibilitete 

ali mišičnem neravnovesju so nagnjeni k zlomom 

rastne plošče, posebej v področju gležnja in kolena. 

Tudi otroci, ki imajo prirojeno izgubo občutljivosti 

za bolečino imajo podobne tipe poškodb. 


Genetski vzroki: veliko dednih motenj prizadene 

mišično-kostni sistem. Znanstveniki šele spoznavajo 

gene in genske mutacije vključene v tvorbo okostja, 

rast in razvoj. Nove informacije dajejo upanje na 

boljše zdravljenje za otroke, ki so rojeni z nepravilno 

delujočimi ali slabo razvitimi rastnimi ploščami. 

Metabolne bolezni: odpoved ledvic in hormonske 

motnje lahko prizadenejo rastne plošče in njihovo 

funkcijo. 

Zdravljenje 

Zdravljenje je odvisno od tipa zloma. Pomembno je, da 

se začne čimprej po poškodbi in da vključuje analgezijo 

in imobilizacijo. Pri zdravljenju z mavcem moramo praviloma 

podpreti poškodovano rastno ploščo in sklepno 

površino na obeh straneh. Mavec pustimo toliko časa, 

da se zlom zaceli, kar spremljamo z RTG kontrolami in 

lahko traja od nekaj tednov tudi do več mesecev (pri 

obsežnih poškodbah). V približno 1/10 primerov je potrebno 

naravnati odlomke ali sklepno površino v pravilni 

položaj, bodisi z zaprto ali odprto – operativno 

naravnavo. Za naravnavo oz. operacijo se odločamo na 

osnovi lokalizacije in obsega poškodbe, prizadetosti bližnjih 

živcev in žil, ter glede na starost otroka. Pri operaciji 

naredimo natančno naravnavo kostnih odlomkov, 

pri zlomih v končnem (sklepnem) delu (SH III in IV) 

tudi stisnjenje (watertight) odlomkov (običajno z vijaki), 

da omogočimo direktno prehranjevanje in preprečimo 

nepravilno rast oz. ustavitev rasti (zakostenitev oz. 

nastanek kalusa, ki bi lahko prerastel tudi rastno ploščo 

(bone bridge) in s tem zavrl nadaljno rast kosti v dolžino). 

Resekcija nastale zakostenitve med metafizo in epifizo 

je učinkovita pri ponovnem vzpostavljanju rasti, če 

zakostenevanje ni preveliko in ni trajalo predolgo. 

Zlomljene rastoče kosti lahko tudi same popravijo 

svojo obliko (remodeliranje). To pomeni, da se lahko 

rastoča kost, ki se je deformirala, sčasoma sama izravna. 

Bližje kot je zlom rastni plošči (in mlajši kot so otroci), 

bolj se lahko kost remodelira. Zaradi tega lahko pri 

otrocih (čeprav si želimo, da bi zlom popolnoma uravnali) 

dovolimo določeno odstopanje pri uravnavi kosti, 

česar pri odraslih ne smemo (dovoljeni so odstopi za 

15 0 -20 0 , ki pa ne smejo biti v smislu zasuka (rotacije – 

osne nepravilnosti)). 

Po zacelitvi zloma je potrebna ustrezna rehabilitacija, 

nujno pa je dolgotrajno spremljanje otrokovega okrevanja 

in rasti. Poškodbe, ki vključujejo velike sile lahko 

povzročijo poškodbo mirujoče plasti, kar lahko zaplete 

okrevanje rastne plošče in poveča tveganje za zakostenjevanje. 

Poleg zastoja rasti lahko pride tudi do prekomerne 

rasti prizadete kosti. V takšnih primerih moramo 



nujno spremljati nadaljno rast prizadete rastne plošče. 

Ocenjevanje vključuje primerjalne rentgenske posnetke 

obeh udov v 3 do 6 mesečnih intervalih vsaj 2 leti. 

Nekateri zlomi zahtevajo periodične ocene do končane 

rasti kosti. Ob stalni, simetrični rasti kosti, lahko pričakujemo, 

da ne bo dolgoročnih problemov in lahko 

spremljanje otroka z rentgenskimi kontrolami zaključimo 

(6). 

Prognoza 

Približno 85 % zlomov rastne plošče se zaceli brez kasnih 

posledic (14). Na morebitne posledice poleg zdravljenja 

vpliva: 

Obsežnost poškodbe: 

če poškodba onemogoči 

prehrano epifize, je rast zavrta. Če je rastna plošča 

premaknjena, zdrobljena ali uničena, se lahko predčasno 

zapre s tvorbo kostnega mostu (bony bridge). 

Tveganje za navedeno je v takšnih primerih veliko. 

Odprt zlom pomeni veliko tveganje za okužbo, ki 

lahko uniči rastno ploščo. 

Starost otroka: 

pri mlajših otrocih morajo kosti še 

veliko zrasti, zato zastoji rasti povzročajo večje motnje 

rasti. Imajo pa mlajše kosti večjo zmožnost celjenja 

in lastnega remodeliranja (glej zgoraj). 

Katera rastna plošča je poškodovana: 

npr. rastne 

plošče v področju kolena, so bolj vključene v obsežno 

rast kosti kot druge. 

Tip zloma: najtežje vrste zlomov z največjim tveganjem 

predstavljajo zlomi tipa S.H. 6, 5, 4, in tudi 3. 

Pri zastoju rasti prizadeta kost zraste manj kot bi zrastla, 

če ne bi bila poškodovana . Rezultat je krajši ud od 

nasprotnega, nepoškodovanega. Če je poškodovan le 

del rastne plošče, lahko raste kost z nagibom in postane 

ud upognjen. V primeru prekomerne rasti poškodovane 

kosti lahko z operacijo (epifiziodezo) ustavimo nadaljno 

rast kosti v času, ko se rast na drugi okončini končuje. 

Največ zapletov se pojavlja pri poškodbah rastne plošče 

v področju kolena - največkrat pride do poškodbe žil 

in živcev, poškodbe kolena imajo tudi največjo incidenco 

prezgodnjega zastoja rasti in upognjenih udov. 

Prihodnost 

Raziskovalci še naprej iščejo boljše poti za diagnostiko 

in zdravljenje poškodb rastne plošče in za boljši izid 

zdravljenja. Te poti vključujejo (14): 

Odstranitev rasti zavirajočega zakostenjevanja 

(»bone bridge«), ki se tvori preko rastne plošče po 

zlomu. Po odstranitvi »bone bridge«, se na njegovo 

mesto vstavijo maščoba, hrustanec ali drugi materiali, 

ki preprečujejo ponovno zakostenjevanje.

Uporaba genske terapije, s katero bi pospešili tvorbo 

lastnih hondrocitov. Te celice so nujno potrebne za 

rast na končnih, sklepnih površinah kosti. 

Raziskave na zdravilih, ki bi ščitila rastno ploščo med 

RTG obsevanjem. 

Študije radioloških napovedi o prezgodnjem zapiranju 

rastnih plošč po zlomih. Če bi predvideli, katere 

poškodbe bodo najverjetneje zavrle rast kosti, bi te 

lahko zdravili drugače in bolj agresivno. 

Raziskave na zdravilih proti raku, ki bi določile, katera 

so tista, ki bolj prizadanejo rastne plošče. 

Razvoj metod, ki bi obnovile mišičnoskeletni sistem 

z uporabo načel tkivnega inženeringa. 


Zaključek 

Kljub temu, da mišično- skeletne poškodbe predstavljajo 

10-15 % vseh otroških poškodb, pa same redko 

ogrožajo življenje (13). Upoštevati moramo drugačne 

mehanične lastnosti otroškega skeleta, ki je bolj plastičen 

in ima tudi rastno ploščo (rastni in preoblikovalni 

potencial), to pa je tudi razlog za določene poškodbe 

skeleta, značilne le za otroško obdobje. 

Veliko je že bilo narejenega na področju prepoznave 

in zdravljenja zlomov dolgih kosti pri otrocih, vendar 

znanstveniki še vedno raziskujejo in odkrivajo nova 

dejstva, ki preprečujejo zaplete po zlomih in omogočajo 

vse boljše in poškodovancu prijaznejše zdravljenje. 

Literatura 

1. Vindišar F., Brilej B. Zdravljenje dislociranih zlomov gležnja pri otrocih. Zdrav vestn 2004; 73: 289-91 

2. Antolič V. Otroški zlomi. Dosegljivo na www.orthops.si 

3. Duke Orthopaedics. Wheeless' Textbook of Orthopaedics. Growth plate fractures. Dosegljivo na www.wheelessonline.com 

4. Fractures of the physis. Posna. The Core Curriculum. Dosegljivo na www.sofop.org 

5. Duke Orthopaedics. Wheeless' Textbook of Orthopaedics. Growth plate physiology and pathology. Dosegljivo na www.wheelessonline. 

com 

6. Pediatric Orthopedics. Fractures. Dosegljivo na: http://www.pediatric-orthopedics.com 

7. Duke Orthopaedics. Wheeless' Textbook of Orthopaedics. Growth plate anatomy. Dosegljivo na http://www.wheelessonline.com/ortho/ 

growth_plate_anatomy 

8. Kališnik M. Oris histologije z embriologijo. Medicinska fakulteta v Ljubljani 2003. 

9. Wikipedia, bone healing. Dosegljivo na: http://en.wikipedia.org 

10. Cluett J., MD Greenstick fracture. Buckle fracture. Dosegljivo na: www.orthopedics.about.com 

11. Medscape. Buckle fracture. Dosegljivo na www.medscape.com 

12. William D. Terrel, MD. What is a Fracture. Hughston Health Alert. Dosegljivo na: www.hughston.com 

13. Grmec Š., Čretnik A., Kupnik D., Oskrba poškodovancev v predbolnišničnem okolju. Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola, 

2006 

14. National Institute of Arthritis and Musculoskeletal and Skin diseases. Growth plate injuries. Dosegljivo na www.niams.nih.gov 

15. Medcyclopaedia, Skeletal trauma. Dosegljivo na: http://www.medcyclopaedia.com 

16. 

Fractures in children, Classification of children s fractures. Dosegljivo na: www.portfolio.mvm.ed.ac.uk

Zlomi pri otrocih Fractures in children

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?