PEACEHIKER OKOLI ZEMLJE BREZ DENARJA

do bara ter se predstavljal kot glasbeni mojster in predlagal, da bi
zvecer zabaval njihove goste za nekaj evrov, a si nihce ni vzel vec
kot 20 sekund, da me je odslovil.
Vstopil sem v posebno sfero, kjer se vsak bori za svoj kvadratni
meter prostora in za vsakih 10 centov. Danes zvecer sem ugotovil,
da moras biti bolj agresiven, ce zelis priti do denarja. V uri in pol
sem zasluzil dovolj za teden dni Francije.
Srecen sem, resnicno srecen, resnicno svoboden. Sprejel sem
realnost boja za prezivetje in bolj kot kdajkoli prej sem odlocen,
da to pot dokoncam, tako kot sem si jo zastavil in s 150 evri
zacetnega kapitala (ki kar prehitro kopnijo). Cutim kako postajam
mocnejsi in odpornejsi.
Jutri zjutraj odrinem na sever - za teden dni v tisino in duhovnega
poglabljanja v Taize (pravljicna vasica blizu Lyona).
Torek, 20. julij 2004
5:30, moja soba, Matenja vas, Slovenija
Zrl sem v računalniški ekran in znova in znova prebiral zgodbo
o meni, ki so jo zapisali na osrednjem slovenskem informacijskem
portalu. Še enkrat sem prebral tudi članek v Dnevniku.
"Sem to res jaz?" se sprašujem.
"Izpolnjujejo se mi sanje," dahnem in se nasmehnem. Urejal
sem še zadnje stvari pred odhodom na pot. Včeraj sem napisal
stran in pol dolgo poslovilno pismo prijateljem.
Spal sem le kako uro. Urejal sem naslove ljudi, katerim želim iz
poti pisati pisma. Dobil sem eno dopisno listo na internetu, katero
bom moral plačevati - ok, to so mi obljubili starši.
Na to listo sem vključil vse svoje prijatelje in pa emaile ljudi,
ki sem jih spoštoval. Med drugim tudi Jonasa Ž, vse poslance
državnega zbora, Zvoneta Šerugo in Boštjana Romiha.
S sabo sem imel 150 evrov v denarnici, 100 dolarjev v mali torbici
okoli pasu (samo v skrajni nuji) in pa še 20 dodatnih dolarjev. Bili
so darilo prijatelja. Odločil sem se jih razdeliti med reveže, ki jih
bom srečal.
od matenje vasi do madrida
17