PEACEHIKER OKOLI ZEMLJE BREZ DENARJA

ULIČNI GLASBENIK V NEW YORKU
JAVLJAM SE IZ: New York, NY, ZDA, 29. september 2004
NEW YORK, NEW YORK
Vceraj je Jeanne iz Floride prisla na delovni obisk v New York.
Lilo je kot bi se bogovi zarotili proti New Yorku, zalilo nekaj
kanalov podzemne zeleznice in za prehod cez nekatere avenije bi
lahko uporabljali gumenjake.
Lahko si predstavljate zmedo, ki nastane, ko vlaki v New Yorku
obstojijo na postajah ... ob dejstvu, da podzemno zeleznico
dnevno uporablja 10 milijonov ljudi.
Nic lazjega ni kot se zaljubiti v New York. Ko ga enkrat res
obcutis, nisi nikoli vec isti. Obcutek imam, da nisem v New Yorku
dva tedna, ampak 2 dolgi zabavni leti. Kaj me je tako ocaralo?
Vsi ti neverjetno prijazni in zanimivi ljudje, ki sem jih srecal?
Lepa dekleta, s katerimi sem prezivel popoldneve in vecere?
Voznja s kolesom med gromozanskimi svetlecimi napisi na Times
Square? Pogled po vagonu na podzemni zeleznici, kjer je med
petdeset ljudmi trideset razlicnih narodnosti? Newyorski naglas?
Polezavanje na travi v Central Parku?
Verjetno vse to. In vec. Tisto nekaj, kar ne mores opisati z
besedami. Ko preprosto cutis, da sprehod po Broadwayu in po
sedmi aveniji, ki se konca z vroco cokolado v Starbucks Cafe na
Union Squaru ni isti kot kje drugje na svetu.
Nikakor pa nimam tako lepih spominov na prvo srecanje z
Ameriko, ki sem jo prezivel na carinskem uradu na letaliscu JFK.
Na Heathrowu je imelo letalo zamudo in prijel sem v roke kitaro
in zacel igrati. Po izrazih na obrazu sem sklepal, da cesa takega
niso se doziveli. Po nekaj pesmih, se je nekaj skupinic razzivelo
in zaceli so glasbo spremljati s ploskanjem in peti z mano in
cez kako uro so bili skoraj vsi v elementu. Okrog terminala 2
44 od new yorka do kostarike na avtoštop