PEACEHIKER OKOLI ZEMLJE BREZ DENARJA

"Slovenia. Kje za vraga je to? Kje imate vizo?" me je vprasal in
listal po potnem listu.
"Nimam je. Ne potrebujem je."
"Zakaj ste prisli v ZDA?"
"Dopust."
"Kje nameravate ostati in kdaj se vracate?"
Razlozil sem mu, da bom nasel hotel v New Yorku, kar nikakor
ni bilo dovolj. Ugotovil je, da sem bil pred dvema letoma 30 dni
v ZDA in zacel me je sprasevati po naslovih, kjer sem bil. Pocutil
sem se kot glavni osumljenec septembrskih napadov na WTC.
Razlozil sem mu, kje sem bil.
"Poba, nemogoce je obiskati toliko krajev v 30 dneh."
Karkoli sem rekel, je carinik nasel nekaj, kar me je postavilo na
laz.
Napetost je narascala.
"Bil sem pri prijateljih in sorodnikih. Ne vem naslove iz glave."
"Poba, bi se rad danes vrnil od koder si prisel?"
O, Bog. To je bil trenutek, ko sem se prvic zares zgrozil. Da te
posljejo domov, ni treba, da ti karkoli dokazejo. Dovolj je, da ti
njim dovolj prepricljivo NE DOKAZES, da si povsem cist in nimas
nobenih namenov ostati v drzavi. Dovolj je, da uradnik naredi
krizec v potni list in letel bom nazaj v Madrid na svoje stroske.
Mislim, da ni nobene instance, kjer se lahko na odlocitev pritozis.
Medtem bo ugotovil, da nimam dovolj denarja niti za eno noc v
hotelu, kaj sele za letalo do Madrida ... Vsakic, ko bom poskusil
preckati amerisko mejo, me bodo sprasevali po tem incidentu ...
in vsakic znova bom moral posebnim enotam razlagati zakaj so
me poslali nazaj. In...
"Cakajte. Naslove imam shranjene v dlancniku v nahrbtniku."
Tresel sem se, ko me je policist pospremil do nahrbtnika, kjer
sem po mesecu in pol poskusil vzgati majhno napravico ... in
ugotovil, da ima prazne baterije. Vzel sem nove baterije, jih pred
carinikom zamenjal, vzgal dlancnik in ugotovil, da so izginili
VSI podatki. Tokrat mi je slo res za nohte. Zmedeno sem zacel
pripovedovati o svoji prejsnji poti in imena ljudi, ki sem jih srecal
in kjer sem bil.
46 od new yorka do kostarike na avtoštop