Komunitator številka 65, december 2012 - Kolektor

Intervju
& Buxa na poslovanje Kolektorja izviral iz drugega
naslova, namreč iz pogodbe, ki je določala, da se vsa
prodaja Kolektorja na zahodna tržišča izvaja preko
Kautt & Buxa. Kirkwood je bil zgolj družbenik.
Menim, da so proučili papirje, vendar niso natančno
vedeli, v kaj se z nakupom spuščajo. Čeprav smo bili
že samostojna država, smo bili za Američane prej
eksotiki kot kaj drugega.
Ali je lahko Kautt & Bux zastavil Kolektor, da bi
rešil sebe?
Že pred letom 1990 so Nemci prvič poskusili
finančno konsolidirati svojo firmo. O tem ne bi
vedela povedati kaj več, a deleža, ki so ga imeli v
Kolektorju po letu 1990, niso zastavili.
Zakaj so čez toliko let Američani prodali Kolektor,
ki jim je prinašal zaslužek?
Kakšne namene so imeli s to družbo v Sloveniji,
ne vem. Kakor gledam na stvari danes, mislim,
da posebnih namenov sploh niso imeli in da so
Kolektor dobili v paketu skupaj s Kautt & Buxom.
Menim, da so po tolikih letih prišli do prepričanja,
da nima smisla vztrajati pri solastništvu, ker na
poslovne odločitve ne morejo vplivati. Z rastjo
Kolektorja je rasla tudi vrednost njihove naložbe.
Predvsem pa menim, da so takrat, ob odločitvi za
prodajo, potrebovali denar.
Če bi bili solastniki še Američani, bi bil Kolektor
danes tak, kot je?
Na to vprašanje ne znam odgovoriti. Glede na
to, da Američani niso imeli pretežnega vpliva na
njegov razvoj, je vprašanje, v kakšno smer bi se vse
skupaj zasukalo. Sicer pa za odgovor nisem dovolj
kompetentna.
Še enkrat ponavljam vprašanje. Če Kolektor ne bi
kupil samega sebe, bi bil danes tak, kakršen je, ali
ne?
(Dolg premor, sogovornica si je vzela čas za premislek;
op. ur.) Težko. Kljub majhnemu vplivu Američanov
na Kolektorjev razvoj bi najbrž bilo njihovo
lastništvo ovira pri razvoju Kolektorja.
Američani se očitno niso zavedali, kakšno družbo
so kupili?
Mislim, da res ne. V nekem vmesnem obdobju,
ko so ugotovili, da nimajo prav nobenega vpliva
v Kolektorju, so stvari proučili in ugotovili, kaj bi
pravzaprav morali kupiti, da bi imeli vpliv. Torej,
kupiti bi morali 51 odstotkov Fonda. Kirkwood
je vodstveni strukturi tudi ponudil odkup in lepe
zneske, ampak v ponudbo seveda ni nihče privolil.
Če vas prav razumem, je Kirkwood že v startu
naredil napako?
10
Informator
ČASOPIS KONCERNA KOLEKTOR • december 2012
Mislim, da Američani niso kupili prave stvari, če
so hoteli imeti vpliv. Gospod Petersen mi je dejal,
da jim je zelo natančno razložil stvari, vendar
so v Kirkwoodu razmišljali po ameriško. Če se
osredotočim na tisti čas, na leto 1993, so se Nemci
do nas obnašali še zelo vzvišeno in podcenjujoče.
Spominjam se sestanka 23. 9. 1993. Zastavljalo se
je vprašanje, ali bo Kolektor sploh preživel, saj od
Kautt & Buxa ni dobil plačil, direktne prodaje pa ni
imel, ker jo je nemški partner prepovedoval. Znašli
smo se dobesedno v krču. Sestanek v Stuttgartu,
kjer je bil tudi stečajni upravitelj Kautt & Buxa, so
vodili tako, da smo se pogovarjali zgolj o reševanju
njihovih problemov. Ko pa so bili na vrsti naši
problemi, so preprosto vstali in odšli. Čisto nekaj
drugega je bilo, ko smo kupovali večinski delež od
Američanov, res skoraj 10 let kasneje, 2002. leta. Šlo
je za zaupanje, ne pa problematiziranje. Nismo se
ustavljali pri pikah in vejicah pogodbe. Zastavili smo
si cilj in ga tudi uresničili.
Kautt & Bux imajo zaposleni in bivši zaposleni v
Kolektorju zelo v čislih. Iz vašega pripovedovanja
pa sem izluščil prav nasprotno.
Nemci so imeli v šahu Kolektor na podlagi pogodbe
o prodaji na zahodnih trgih. Vsa naročila so prišla
od Kautt & Buxa in vse prodaje so šle njemu. Iz
pripovedovanj svojih kolegov vem, koliko truda
je bilo potrebnega, da se je provizija zmanjšala
za pol odstotka, ali pa da so dovolili lasten nastop
pri kakem kupcu. S Kirkwoodom takih težav
ni bilo, saj je bil zgolj družbenik in ne poslovni
partner. Ekonomska odvisnost od Kautt & Buxa
in ekonomska neodvisnost od Kirkwooda sta bili
ločnici med dojemanjem enega in drugega lastnika.
Toda poslovanje pod okriljem Kautt & Buxa je
zaposlenim v Kolektorju prineslo tudi ugodnosti, ki
jih drugi zaposleni v isti panogi nimajo.
Vse to drži. Vstop Kautt & Buxa v Kolektor je
slednjemu omogočil tisti razvoj, ki ga brez njega nikoli
ne bi mogel doseči. Vendar je ohranjal Kolektor na
nivoju obrata, proizvodnega mesta. Šele s stečajem
Kautt & Buxa je Kolektor postal povsem ekonomsko
samostojno podjetje s svojim marketingom, prodajo
in nabavo, razvoj pa je imel že prej svoj. Iz tega razloga
ocenjujem, da je stečaj Kautt & Buxa Kolektorju
pravzaprav prinesel veliko dobrega.
Delavci torej vsega ne vedo?
Nihče ne ve vsega. Vsak pozna svoj del zgodbe, tiste,
ki jo je doživljal. Sama sem Kautt & Bux doživljala
zgolj v njegovi stečajni fazi. Sodelovala sem samo s
stečajnim upraviteljem in tistim, kar je od Kautt &
Buxa ostalo, in to je gotovo drugačna izkušnja, kot
jo imajo sodelujoči z lastniki Kautt & Buxa v čisto
drugačnih časih.