Prostovoljni ujetniki prostosti - Finance.si

Peter Kolšek 

Prostovoljni 

ujetniki 

prostosti 

Končalo se je nogometno prvenstvo, 

domače politično 

prizorišče je tik pred tem, 

da se začasno ohladi, navsezadnje 

je morala popustiti 

tudi Vzajemna, poletje, 

kakršno koli že, je na 

poti do najvišjih vročinskih in razpoloženjskih 

nihajev, do olimpijskih iger pa je 

še ves mesec. Nekaj časa se ne bo zgodilo 

nič. Ali ni to položaj, ki ima vonj po praznini? 

In kaj preostane ubogemu človeku, 

ki je dovolj bogat, da si lahko privošči 

prosti čas, ali premalo reven, da bi mu ta v 

celoti pripadal? Nič drugega kot nekakšen 

sistemski počitek, ki ima sloves znamenitih 

počitnic, v resnici pa je primernejša 

beseda zanj delopust. Ima ga ves zahodni, 

»srečni« del človeštva, ki mu po neprevidnosti 

pripadamo. 

Da bi se izognil nevarni praznini velikanske 

družbene sieste, si je ta del človeštva 

za čas po poletnem solsticiju, ko se ekonomski 

pogon, naj je šlo za agrarne ali industrijske 

obrate, upočasni, že zdavnaj – 

prvotnim oblikam je mogoče slediti vsaj v 

grško antiko – umislil nadomestne prostočasne 

dejavnosti: igre, tekmovanja, piknike, 

veselice, festivale, letovanja, potovanja. 

Tudi dvomesečna disfunkcija je pač 

morala dobiti kolikor toliko trdne institucionalne 

oblike. Iz starih, predindustrijskih 

modelov prostega časa sta se razvila 

organizirani turizem in poletna kultura. 

Moderna postindustrijska doba je oboje 

trdno povezala na tistih mestih, kjer dovoljujejo 

standardizirane izobrazbene in socialne 

danosti, te pa so danes v zahodni 

populaciji splošno antropološko stanje. 

Zato je prilagojena kulturna ponudba že 

nekaj desetletij del turizma, solidne turistične 

ponudbe pa si ni mogoče več zamišljati 

brez kulturnih mamljivosti. Tržno 

neločljiva turizem in kultura sta eden najbolj 

donosnih proizvodov v industriji 

prostega časa. Kulturnemu turizmu je 

uspelo celo to, da je, vsaj za nekaj mesecev 

na leto, zabrisal mejo med kulturnim elitizmom, 

konfekcijskim okusom in pristno 

radovednostjo. Še več, s kulturo impregnirani 

turizem je dostojne ljudi, ki 

nočejo imeti med letom s kulturo nič, pripravil 

do tega, da na svetih kulturnih krajih 

potrpežljivo vzdihujejo: od vročine, od 

gneče, od psihoze strahospoštovanja. 

A vse to je šele začetek, čeprav je pojav v tej 

množični in nedvomno demokratični obliki 

star skoraj toliko kot druga svetovna 

vojna. Kajti logika naraščajočega prostega 

časa – in z njim cvetočih storitvenih dejavnosti 

– ga bo verjetno pripeljala do stanja, 

ko bo treba turizem definirati na novo. Turizem 

počasi ne bo več nekaj, kar je povezano 

s krožnim potovanjem tja in nazaj 

(fr. tour), ampak bo postal negiben način 

prostočasnega življenja. Kajti – gre za protislovje, 

ki ga živimo, in prav nič ni jasno, 

kako se bo razpletlo – kakor je po eni strani 

besnega delovanja zmeraj več, smiselnega 

dela pa zmeraj manj, tako je zmeraj več 

tudi prostočasnih dejavnosti in zmeraj 

manj prostega časa. Turizem in njegova 

kulturna razsežnost bosta to protislovje 

morda odpravila tako, da bosta »neopazno« 

prevzela vlogo vsega nesmiselnega 

dela in vseh nesmiselnih zaposlitev. Saj po 

malem se to že dogaja: mar ne opravljamo 

veliko nesmiselnega dela prav zato, da si 

lahko privoščimo bogate »počitnice«? 

Prosti čas, ki že dolgo ni več vezan na 

ekonomsko logiko poletnega sončnega 

obrata, je postal, z vsemi svojimi pervertiranimi 

oblikami, najbolje sistematiziran 

tržni predmet. Prostemu času je že posvečena 

polovica vse industrije in polovica 

vseh človeških dejavnosti. In še: vsaj pol 

Delo, 10. julija 2004 

nerazvitega sveta, v katerem sta delo in 

prosti čas še jasno razmejena, živi in dela 

za prostočasne dejavnosti razvitega sveta, 

v katerem ta meja izginja. V vsakdanji 

ekonomiji zahodnega človeka sta se delo 

in prosti čas neločljivo zarasla v obsesijo 

delovanja. Postali smo prostovoljni ujetnik 

prostosti. 

A kakor koli, globalna turistična industrija 

je podelila kulturi novo funkcijo; celo 

živi kulturi, kaj šele kulturni dediščini. 

Kultura je postala prikazovalna, razstavna, 

prirejena množičnemu dostopu. Veliki 

svetovni muzeji so postali naravne znamenitosti 

človeštva – kakor je tudi meja 

med naravo in kulturo v resnici zmeraj 

bolj zabrisana. Nekoč elitna kultura se 

spreminja v popularno, popularna pa se s 

svojimi neizprosnimi merili gledanosti, 

poslušanosti in prodajanosti pretvarja v 

najbolj množično obliko športa. Turizem, 

izvorno utemeljen v prostem času, je 

vzvalovil človeške tokove v smer, v kateri 

se prostovoljno zaposlujejo s kulturo. 

Ti tokovi prihajajo seveda tudi k nam. 

Ljubljana sicer ni Firence ali Bilbao in 

Slovenija ni Italija ali Španija, a množičnega 

turista, ki se je nagledal Prage in Budimpešte 

in zdaj odkril Ljubljano, to ne 

moti. V konzumentni naravi modernega 

turizma je, da je zanimiva vsaka še nevidena 

stvar. Tako tudi Šuštarski most ali 

Šempeterska cerkev, čeprav nista nič posebnega. 

Ko se bodo temu nezmotljivemu 

turističnemu gonu prilagodile še naše muzejske 

ustanove, bo Slovenija postala cilj 

kulturnega turizma. Do tedaj pa ostaneta 

Ljubljanski poletni festival, na fotografiji 

je generalka za otvoritveno Carmen, in ta 

se je začel predsinočnjim, pa morda prenovljeni 

Mestni muzej, ki se odpre prihodnji 

teden. Kot rečeno, do olimpijskih iger 

je še cel mesec, prosti čas pa je huda stvar. 

Foto Voranc Vogel

2 sobotna priloga 

Vsebina 

Franci Božič 

02 Šok na nogometnem Evru 2004 

Saša Vidmajer 

03 Ivo Vajgl 

Vojko Flegar, Mišo Renko 

04 Pogovor s premierom 

Antonom Ropom 

Boris Jež 

08 Imate klistir? 

Dragiša Bošković 

09 Še bo za kakšno rundo 

Mija Repovž 

10 Brezposelnost, 

trg z malo trgovanja 

Dr. Janez Šmidovnik 

11 Ustavna reforma 

Vladko Began 

13 Okrutni predpisi v osnovne šole? 

Branko Soban 

14 Serdar Denktaş, 

zunanji minister 

Turške republike Severni Ciper 

Bojana Kunst 

16 Singapurska oblast ugodja 

Jana Valenčič 

19 Orgija idej 

Peter Božič, dnevnik / 1 

20 Igrajmo se faramuciko 

Tone Škarja 

22 Iskanje Jožeta Šepiča 

Suna Tancig 

24 Piyush Pandey, oglaševalec 

Vesna Milek 

26 Marlon Brando 

Samo Rugelj 

28 Fahrenheit 9/11 

29 Poštni predal 

Alenka Puhar 

32 Časovni trakec 

Delo 

Odgovorni urednik 

Darijan Košir 

Sobotna priloga 

Urednik 

Ervin Hladnik Milharčič 

Izvršna urednica 

Tadeja Zupan Arsov 

Tehnični urednik 

Marko Mandušič 

Sekretarka redakcije 

Jelka Dolinar 

e-pošta sobotna@delo.si 

Šok 

Grški recept: 

pet na enega 

Franci Božič 

Koje v 57. minuti finala 

nogometnega Evra 2004 

na stadionu luči v Lizboni 

visoki grški napadalec 

Angelas Charisteas 

z učinkovitim strelom 

z glavo matiral portugalskega 

vratarja Ricarda, je bilo bolj 

ali manj že jasno, da je na vidiku največja 

senzacija v obdobju sodobnega 

spektakelskega športa: autsajderji Grki 

evropski prvaki v daleč najprestižnejši 

igri. Potem ko so Grki z velike scene 

prav tako senzacionalno zrinili same 

nogometne velesile – Španijo, Francijo 

in Češko … Nepredvidljivost je v 

evropskih igrah, katerih strategije – 

kljub vse bolj obremenjujočim nacionalnim, 

regionalnim in klubskim strastem 

– temeljijo predvsem na raciu 

(ameriški spektakli pa bolj na uveljavljanju 

telesnih moči), še vedno glavni 

mik predstav. Velika presenečenja so 

torej krepko povezana z uspešnim 

funkcioniranjem tega sistema, ki je po 

zaslugi medijev, še zlasti televizije, ki 

gledalcem ponuja občutek neposredne 

prisotnosti, daleč presegel športne okvire. 

Do vrhuncev izostrene elitne konkurence 

pa na drugi strani ponujajo vse 

manj možnosti za senzacije: vsakdo 

lahko premaga vsakogar. 

Kako razbiti ta paradoks, ki bi – potem 

ko bi se utegnil izčrpati prestiž med najboljšimi 

nasprotniki – na športni sceni 

lahko povzročil kolaps? Sijajno organizirani 

svetovna in evropska nogometna 

zveza sta pač znali poskrbeti za to: z 

razširitvijo konkurence tudi na neelitne 

tekmece, ki s skromnejšimi vložki in 

potenciali, zato pa s toliko večjo mero 

entuziazma in volje, praviloma pomešajo 

posamezne račune ter tako spremenijo 

razmerja med velikimi na največjih 

tekmovanjih. Krovni nogometni 

organizaciji pa s tem demokratičnim 

poslanstvom omogočanja priložnosti 

malim (prek mreže sijajno organiziranih 

in tudi prestižnih kvalifikacij) za 

nastope na velikih tekmovanjih pravzaprav 

»nogometizirata« svet in razširjata 

konkurenčnost. Celo tisti nogometni 

palčki, ki nikoli ne prodrejo na veliko 

sceno, lahko vsako leto znova računajo 

vsaj na solidarnostno delitev finančne 

pogače z velikih prvenstev, ki letno presega 

milijon evrov, s katerim lahko 

oplemenitijo svoj podsistem. 

Toda še vedno obstajajo favoriti in autsajderji. 

Med temi zadnjimi z drugim 

najnižjim rejtingom (za Latvijo) je na 

Evru štartala Grčija in opravila z vsemi 

favoriti. Kako se je to moglo zgoditi, se 

te dni po Evru 2004 na Portugalskem – 

tople južnjaške razmere so bile ob številnih 

hendikepih edina voda na grški 

mlin – sprašujejo nogometni strokovnjaki 

iz vse Evrope. Vprašanje je toliko 

bolj aktualno, ker so tudi njihovi sosedje 

Turki – s popolnoma drugačnim pristopom 

in strategijo – na zadnjem mondialu 

na Japonskem za Brazilce predstavljali 

največjo oviro na poti do na- 

slova svetovnih prvakov. Toda vsi vemo, 

da Grki in Turki predstavljajo dva 

zelo različna kulturna svetova, ki se 

krepko zrcalita tudi v njihovih igrah, 

zato primerjave med turškim in grškim 

podvigom niso ustrezne. Turki so k vrhu 

prodrli z uveljavljeno nogometno 

kakovostjo in vrednotami, ki so kompatibilne 

z razvitim nogometnim svetom, 

Grki pa z objektivno veliko skromnejšo 

kakovostjo in nekompatibilno 

inačico. V zvezi z (ne)kompatibilnostjo 

je aktualno vprašanje: ali bi kak grški 

igralec po potencialih in sposobnostih 

lahko igral v španski, angleški ali francoski 

reprezentanci, ki so se poslovile 

davno prej? Najbolj verjeten odgovor 

selektorjev omenjenih nogometno viso- 

Kot vemo, je viteški 

ideal igra eden 

proti enemu. 

ko razvitih držav bi bil nihče; morda bi 

se kje naključno našlo mesto za enega 

ali dva. S Turki – čeprav so na Evru 

senzacionalno manjkali – bi bilo drugače: 

oni so konkurenčni povsod. Podobno 

kot druge »kompatibilne« senzacije 

zadnjih svetovnih prvenstev Kamerunci, 

Korejci, Senegalci ali celo 

Američani, pri katerih je nogomet samo 

igra etničnih manjšin. 

Pri raziskovanju nogometnega fenomena 

Grkov se evropski strokovnjaki 

znajdejo v hudi zadregi, saj ne vedo, za 

kaj pravzaprav gre. Predvsem zaradi 

tega, ker z grško formulo, za katero je 

najprej značilna izrazito obrambna naravnanost, 

s katero drugi nimajo nikakršnih 

izkušenj, ker je v razvitem nogometnem 

svetu absolutno ne prakticirajo. 

Nekoč davno, v šestdesetih, so s podobno 

inačico po bližnjici želeli med 

zvezde Italijani z znamenitim 

»catenacciom« Helenia Herrere, toda 

sistem je – kljub odličnim rezultatom – 

propadel, ker ni bil spektakularen in 

Foto Reuters 


zanj med publiko ni bilo zanimanja. 

Pozneje so s podobnim zvijačnim preskokom 

med elito želela še nekatera 

posamična moštva, toda dolgoročno to 

ni bila formula za resnični uspeh: ker te 

igre ni bilo mogoče tržiti. Kratkoročni 

uspehi pa so na drugi strani omogočali 

identifikacijo najbolj pripadnega ozkega 

kroga klubske ali reprezentančne 

publike. Na razvitem nogometnem trgu 

ta formula v zadnjem času nikoli ni 

imela možnosti za uspeh, tu in tam pa je 

povzročala zmedo na tekmovanjih, 

kjer se srečujejo tudi povsem različni 

nogometni svetovi. Ta strategija je bila 

veliko bolj kot za klube, ki živijo od 

vstopnic in trženja, priročna za reprezentance, 

pri katerih je namesto trženja 

mogoče materializirati ekstremen nacionalni 

naboj. 

Slovenija kot na svetovnem nogometnem 

zemljevidu povsem nerazvita nogometna 

provinca ima z iskanjem bližnjic 

prek obrambnih strategij, ki se poskušajo 

zvito izogniti odprtim konfrontacijam 

z nasprotniki, zelo bogate izkušnje. 

Ta model je bil prevladujoč na slovenski 

klubski sceni tudi v zadnjem prvenstvu, 

ki pa ga je šokantno dobila 

Gorica – z drugačno, »evropsko« formulo, 

za katero pa je značilna tudi razmeroma 

nizka kakovostna raven akterjev. 

Najbolj značilen primer nogometne 

bližnjice pa je z Mariborom leta 

1999 uveljavil naš trener Bojan Prašnikar 

v ligi prvakov. S katerega planeta 

prihaja to moštvo, so se – tudi v nemoči 

– tedaj spraševali nasprotniki Maribora 

v ligi prvakov. Nekonvertibilna igra 

Maribora je medtem doživela klavrn 

konec, ki ga danes občutijo predvsem 

mladi štajerski fantje, ki jim je odvzeta 

priložnost, da zakorakajo v svet pravega 

nogometnega profesionalizma – 

enega večjih izzivov mladih Evropejcev. 

Tudi Katančeva slovenska nogometna 

pravljica je temeljila na podobni 

strategiji, le da je nekoliko odstopala od 

klasične izvedbe, Predvsem zaradi njenega 

naslovnega princa – virtuoza Zlatka 

Zahoviča, čigar polje delovanja je 

bilo vselej na polovici nasprotnika. 

Grki – brez igralca tipa Zlatko Zahovič, 

zato pa z Nemcem Ottom Rehhaglom 

(na fotografiji) na čelu, ki je poskrbel 

za železno disciplino in optimalno 

izvedbo – so ta sistem izpopolnili do 

perfekcije. S parolo »vsi v obrambo in 

vsi v napad« so celo delno zaprli usta 

kritikom, ki jih imajo za dekadente z izključno 

obrambno naravnano igro. To 

pravzaprav tudi so, kajti glavna značilnost 

njihove igre je ta, da mora nasprotnik 

z žogo v napadu vselej računati 

vsaj na pet ali šest nasprotnikov v 

obrambi. Kot vemo, pa je viteški ideal 

igra eden proti enemu. To je torej zmagovita 

formula Grkov, ki nima ustreznega 

kritja v pravih nogometnih vrednostih, 

zaradi česar tudi ni možnosti 

za njeno dolgoročno preživetje ali – na 

srečo planetarne publike – postati prevladujoč 

model nogometne igre.

Delo, 10. julija 2004 sobotna priloga 

Zunanji minister, čigar biografije 

se končajo v Beogradu, čeprav se je 

njegova kariera začela v Ljubljani. 

Diplomat, ki poudarja kontinuiteto 

v zunanji politiki, vendar njegovo 

imenovanje nakazuje diskontinuiteto. 

Kader, ki velja za beograjskega, 

a je neto 25 let službeno preživel 

v demokracijah zahodnih držav. 

Veleposlanik, ki je bil vedno lojalen; 

naposled je odrekel lojalnost 

zunanjemu ministru, s katerim 

sta si bila najbližje. Foto 

Ivo Vajgl 

Saša Vidmajer 

Njegove biografije se večinoma 

končajo leta 1991. Toda 

diplomatska kariera Iva 

Vajgla se je takrat šele začela. 

Definirajo ga kot beograjski 

kader. Pečat so mu vtisnila 

leta, ko je bil uradni predstavnik stališč 

Markovićeve vlade. Takrat se je naučil 

lojalnosti. Januarja 1991 je odstopil in 

presedlal na slovensko zunanje ministrstvo. 

»Nisem prvoborec osamosvajanja, 

toda 26. junija zjutraj sem se z mopedom z 

Barja odpeljal v Ljubljano in prišel, čeprav 

nepovabljen, v službo.« Brž si je pridobil 

zaupanje prvega zunanjega ministra 

in postal njegov tesen sodelavec. Začel se 

je njegov vzpon. V trinajstih letih je slovenska 

država prehodila pot od osamosvojitve 

do članstva v Evropski uniji in 

Natu. Nekdanji jugodiplomat je prehodil 

pot od tiskovnega predstavnika do zunanjega 

ministra. 

In Vajgl, 61 let, je korak za korakom prehodil 

vse stopnice. V slovenski diplomaciji 

je nadaljeval tam, kjer je končal v jugoslovanski: 

kot portparol. Bil je edini uradnik 

doslej, ki je novinarjem posredoval 

stališča brez zadrege in ne da bi spraševal 

nadrejene, ali lahko odpre usta in kaj naj 

reče. Leta 1992 je izročil veleposlaniške 

akreditive na Švedskem in še v sedmih 

skandinavskih državah. »Tam sem spoznal, 

kako si majhna država ustvari 

ugled, ki presega njeno velikost. Videl 

sem, da je to mogoče doseči s trdim, tihim, 

analitičnim delom.« Štiri leta pozneje je 

postal državni sekretar ministrstva in 

služboval pod tremi šefi diplomacije: Kračunom, 

Thalerjem in Frlecem. Sredi tiskovne 

konference je znal ministru neopazno 

potisniti v roko listič z iztočnico ali 

dvema, v diskretno pomoč. »Užival sem v 

delu v hiši,« pove. Čeprav je Drnovšek 

1997. omahoval med njim in Borisom Frlecem 

in se odločil za zadnjega, užaljeno- 

sti ni bilo opaziti. »Spoštoval je avtoriteto 

ministra. Integriteta hiše se mu je zdela 

pomembnejša. Nikoli si ni domišljal, ni 

skušal pokazati, da seže čez ministra,« 

komentira tedanje odnose dolgoletni diplomat. 

Njegova ideja je bil »kulturni sporazum« 

z Avstrijo, se pohvali. Po etapi zaostrovanja 

s »staroavstrijci« se je z dvostranskim 

dogovorom končala prevlada čustev in 

vzpostavilo zaupanje. Tik za tem je bil 

imenovan za veleposlanika na Dunaju. 

»Našim dobrim odnosom nič ne škodi, če 

skrbimo za nacionalni interes in varstvo 

manjšine, ki je zasidrano v Avstrijski državni 

pogodbi in razsodbi avstrijskega 

ustavnega sodišča.« Vajglova izjava je trda 

kritika slovenskega ravnanja zadnjih 

let, ki dvostranske zadeve, za katero soseda 

ne sliši rada, raje ne načenja. 

Zadnji dve leti je preživel kot veleposlanik 

v Nemčiji. Bil je nadvse kritičen do vilniuške 

zgodbe, čeprav pridružitve deklaraciji 

v podporo vojni, v tisti uri, dveh, ki ju je 

ministru Ruplu odmeril posrednik Jackson, 

iz taktičnih razlogov ni odsvetoval. 

Nekateri v Mladiki so te dni zamerili Vajglu, 

da je debato o tem hladno zavrnil; ni 

potrebe, da bi razpravljali za nazaj, je pripomnil 

s srepostjo in že osredotočen na 

ministrski položaj. »Geneze neke diplomatske 

odločitve, pri kateri imajo eni 

greh, drugi pa ne, pač ne bom razlagal,« je 

bil kratek v sredo, po telefonu. 

Isti dan je izvedel, da bo sestanek pri 

Joschki Fischerju v petek zaradi bolezni 

odpadel; sprejel ga bo čez deset dni. Smola. 

Eden redkih »vélikih« obiskov, ki ga 

načrtuje, bi bil imeniten prolog v mandat 

diplomata, ki stavi na EU. »Vse želje po 

sodelovanju v globalni politiki lahko uresničimo 

v Evropi. Zunanja politika države 

takih dimenzij mora temeljiti na interesih 

gospodarstva, kulture, znanosti, na zelo 

oprijemljivih značilnostih. Ne poskušajmo 

se stegniti bolj, kot je dolgo naše po- 

Blaž Samec 

3 

krivalo.« Čeprav je v parlamentu rekel, da 

bo nadaljevalec dosedanje zunanje politike, 

je diskontinuiteta neizogibna. »Vajgl 

verjame v pomen in vrednost 'stare Evrope', 

opaža premalo ukvarjanja z Nemčijo 

in Francijo in meni, da smo padli z osi. Že 

samo ta ugotovitev pomeni premik«, pravi 

diplomat v Mladiki. 

Hiša je novega ministra pričakala z olajšanjem. 

Vse ljudi je pustil na svojih položajih. 

»Želim, da ostanete nasmejani, kakor 

ste danes,« je pozdravil sodelavce. 

Toda diplomatska diplomacija je že v mislih 

pri volitvah. »Z Vajglom prihaja nekonfliktno 

obdobje. A minister bo tri mesece. 

Ni tisti, ki bi lahko kaj izpeljal.« 

Vprašam ga, zakaj je sprejel. Ve se, da je 

premier ponudil položaj njegovim kolegom, 

tudi dunajskemu, a so odklonili. 

»Nisem izživel svoje želje po sodelovanju 

v slovenski notranji politiki.« Prizna, da 

ga mika in zanima in da bo, kot desetletni 

član LDS, tudi kandidiral kot poslanec na 

volitvah. Položaj je bil Vajglova neuslišana 

želja; če se je Rop odločil, da mandat 

da kariernemu diplomatu, je on gotovo 

eden tistih, ki si ga je zaslužil, menijo v diplomatskih 

vrstah. 

O kritikah na račun jugoslovanskih let, 

edinem diplomatskem pedigreju, ki so mu 

ga priznali nekateri, reče: »Ni bilo fer, žalilo 

in jezilo me je; ko bo več časa, bom 

povedal. Toda ni bil čas za replike. Nekdo 

te pljune, požreš in se obrišeš.« Sodelavci 

v Mladiki so opazili, da je razmeroma 

lahko prenesel obtožbe; da je bila ambicija 

postati minister pač večja. 

Diplomatski aparat je dobil vodjo s političnim 

instinktom: Ivo Vajgl zna dobro 

oblikovati zunanjepolitične misli in hitro 

sprejemati odločitve. Predsednik vlade je 

dobil sodelavca, ki mu bo koristil: njegova 

največja kvaliteta je lojalnost. Ali smo 

dobili tudi dobrega zunanjega ministra, 

pa bomo šele videli.

4 

Anton Rop je premier 

v časovni stiski. Pred 

dobrim mesecem volivci 

njegove stranke niso 

prišli na volitve za 

evropske poslance. 

»LDS je na teh volitvah 

izgubila,« je suho 

odgovoril na vprašanje 

Dela, kako komentira 

izid. Rop je realist brez 

prevelike domišljije, 

ki ni naklonjen politični 

fantastiki. Da je 

Slovenija reagirala 

tako kot vse druge 

vzhodnoevropske 

države, je tolažba, 

ki ga ne zadovolji. 

Stranko in državo 

je peljal v Evropsko 

unijo kot razviti 

evropski tvorbi. 

Ignoriranje evropske 

politike je obe postavilo 

v družbo, ki ji je 

Slovenija hotela 

biti zgled. 

sobotna priloga 

Intervju Anton Rop 


Ne moreš zmagati, 

če nisi pripravljen izgubiti 

Pogovor sta vodila Mišo Renko in Vojko Flegar 

Zunanjepolitična blamaža pa 

je zgolj prizma, skozi katero 

premier gleda na bližajoče se 

parlamentarne volitve. So 

bile evropske volitve zgolj 

ambiciozna raziskava javnega 

mnenja o priljubljenosti 

vladajoče stranke? Opozorilo samozadovoljnemu 

aparatu, ki vzvode oblasti razume 

kot orodje v njegovi trajni lasti? Ali je LDS 

paket, na katerem je že izpisan skrajni rok 

uporabnosti? Premier, ki je bil v ekonomski 

in zunanji politiki vedno zadržan do ameriških 

rešitev, se je v notranji politiki oprijel 

ameriškega razumevanja krize. Poraz jemlje 

kot navdih. Volivcem ponuja prenovljeno 

stranko in razvojno vizijo Slovenije 

in jih nagovarja, naj se jeseni na oboje ozrejo 

s svežim pogledom. 

Zgodba bi bila bolj prepričljiva, če se najbolj 

spektakularni minister v vladi ne bi bil 

odločil za zamenjavo političnih predznakov 

ravno v trenutku, ko je Rop apeliral na programsko 

enotnost stranke in govoril o novi 

kadrovski mobilizaciji. Premier in zunanji 

minister Dimitrij Rupel sta se v nekaj mesecih 

iz političnih zaveznikov preoblikovala v 

nasprotnika, ki drug o drugem govorita 

skoraj sovražno. Odnosi so se zalomili, ko 

Rop ni hotel predlagati Rupla za evropskega 

komisarja, spor pa je hitro napredoval v 

polemiko o kadrovski zasedbi ključnih ministrstev 

v vladi in se končal z brezobzirno 

polemiko o najpomembnejših parametrih 

politične usmeritve najmočnejše vladne 

stranke. Rop tri mesece pred volitvami govori 

o njeni kadrovski prenovi in novih programih. 

V pogovoru za Delo pojasnjuje, kako 

se je znašel v tem položaju. 

Je Dimitrij Rupel še član LDS ali je formalno 

izstopil? 

Tega nisem preveril in tudi ne nameravam; 

ne zdi se mi tako zelo pomembno. 

Ali to pomeni, da ste ga že odpisali kot 

člana LDS? 

Ne gre za to. Ne glede na vse razlike v stranki 

ni nihče pomislil na njegovo izključitev. 

Nobena stranka ne zna živeti s toliko razlikami 

kot LDS. Nasprotno pa je danes vsakomur 

očitno, da se je dr. Rupel sam, s svojimi 

izjavami, nastopi in vedenjem že nekaj 

časa trudil jasno kazati in dokazovati, da se 

radikalno distancira od LDS in se ozira po 

drugih strankah. 

LDS ni imela nobene koristi od gospoda 

ministra? 

Če bi pri tem šlo za kupoprodajni odnos, bi 

danes lahko razpravljali, kdo je imel več koristi, 

a ne gre. Upamo lahko samo, da je vsakokratna 

bilanca glede kogar koli pozitivna 

za Slovenijo. Vsekakor je dr. Dimitrij Rupel 

razmeroma dolgo sodeloval z liberalno 

demokracijo. Skozi to je dobil priložnost, 

da je opravljal številne funkcije, od županske 

in poslanske do veleposlaniške in ministrske. 

Da mu je stranka vse to in tolikokrat 

zaupala, seveda priča o tem, da je svoje delo 

opravil korektno. 

Ko ste prevzemali vlado, je kabinet ostal 

tako rekoč nespremenjen. Izjema je bil minister 

Gaber, sicer pa so ministri ostali v 

prejšnji sestavi. Ali takrat niste razmišljali 

o večjih posegih v vladi? 

Kaj pa dr. Mramor? Ko sem prevzemal vlado, 

sem jo pač prevzel takšno, kakršna je bila 

takrat. Napravil sem samo tisto spremembo, 

ki se mi je zdela pomembna za še 

večjo učinkovitost njenega delovanja. Sicer 

pa sem imel pogovore z vsemi ministri in 

poskušal skupaj z njimi ugotoviti, ali vlada 

med nami medsebojno zaupanje in pripravljenost 

za sodelovanje. Takšen pogovor 

sem opravil tudi z Dimitrijem Ruplom, ki je 

izkazal vso pripravljenost za polno in lojalno 

sodelovanje. 

Zbor za republiko je bila pa kaplja čez 

rob? 

Ne. Zbor za republiko sam po sebi ni bil kaplja 

čez rob. To je bila zadnja javna in očitna 

manifestacija notranjepolitičnega delovanja 

Rupla kot člana vlade. V zadnjem obdobju 

je bilo kar nekaj takšnih dogodkov, 

npr. ob delni rekonstrukciji vlade, ko se je s 

pismom poslancem postavil po robu predlogu 

mandatarja za pravosodno ministrico. 

To je bilo očitno tudi ob načinu argumentacije 

in razumevanja vloge države in 

predsednika vlade v primeru diplomatske 

akademije. Takrat je pričakoval, da bi imel 

kot zaslužen minister v postopkih pred državnimi 

organi drugačen status kakor vsi 

preostali državljani. Še posebno očitno je 

bilo ob pogovorih o evropskem komisarju 

in drugih evropskih funkcijah pa tudi ob diplomatskih 

spodrsljajih na nekaterih tiskovnih 

konferencah. Način te njegove selitve 

v drugo stranko je očitno vplival na zunanje 

ministrstvo in optimalnost njegovega 

delovanja. 

Ali je bil zbor za republiko kaplja čez rob 

ali ne? 

Ni bil. Zame ne, morda zanj. 

Bi ga v vsakem vsakem primeru zamenjali? 

Da. 

Nasprotno pa je danes 

vsakomur očitno, da se je 

dr. Rupel sam, s svojimi 

izjavami, nastopi in 

vedenjem že nekaj časa 

trudil jasno kazati 

in dokazovati, da se 

radikalno distancira 

od LDS in se ozira 

po drugih strankah. 

Ali ste čakali, da bo minil proces združevanja 

v Evropi in da ga boste šele potem 

zamenjali? 

Ne, daleč od tega, da bi čakal. Z njim sem se 

večkrat pogovarjal. Upal sem, seveda, da 

bo držalo tisto, kar sva se dogovorila. Do- 

govorila pa sva se za korektno sodelovanje. 

A očitno se je odločil drugače. 

Vam je takrat povedal, da ste preveč levo 

usmerjeni? Kdaj vam je prvič iskreno izrekel 

očitke, ki jih je potem javno ponavljal? 

Tovrstne pogovore sva seveda imela, vendar 

ne kot predsednik vlade in minister, ker 

to ne bi bilo primerno. Rupel je bil vseskozi 

zelo naklonjen koaliciji s SDS. In tega mu 

nihče ni prav nič očital. To je bilo pač njegovo 

stališče, njemu se je zdela takšna koalicija 

zelo primerna in s tem ni nič narobe. Seveda 

pa tovrstno sklepanje ali nesklepanje 

koalicij z različnimi strankami še ne govori 

o levi, desni ali sredinski usmerjenosti 

stranke. Njeno usmeritev veliko bolj določajo 

programske usmeritve na področju 

ekonomske, socialne, notranje in zunanje 

politike in predvsem odnos do spoštovanja 

človekovih pravic. Sicer pa se sam strinjam 

s tistimi, ki pravijo, da je pomembneje od 

tega, kako je stranka usmerjena ali obarvana, 

koliko je sposobna in kaj lahko stori za 

dvig kakovosti življenja v Sloveniji. Sam nikoli 

nisem vnaprej pristajal na nobeno koalicijo, 

ne na levo ne na desno, ampak sem 

vedno razlagal, da mora imeti liberalna demokracija 

svoj program, s katerim bo nastopila, 

da mora imeti, seveda, tudi svoj pogled 

za nazaj in naprej in se po volitvah na 

tej podlagi ob upoštevanju volje volivk in 

volivcev odločati za koalicijske povezave. 

Če to ni bil glavni očitek njemu – da je bil 

na Zboru za republiko – je bil mogoče potem 

njegov očitek vam pri tem levem 

usmerjanju, da ste bili na Forumu 21? 

Res me je vprašal, zakaj sem bil na Forumu 

21 in sem odgovoril. Zato, ker so me povabili. 

In povabili so me zato, da predstavim 

program Liberalne demokracije Slovenije, 

tako kot je Pahor to storil v imenu ZLSD. 

To sem naredil z velikim zadovoljstvom in 

zaradi tega ni LDS nič manj sredinska 

stranka. Nikoli pa me niso uradno povabili 

in me najbrž niso niti nameravali povabiti 

na Zbor za republiko. To je bil pač zbor 

enoumnega diskvalificiranja drugače mislečih; 

zbor neke opozicijske stranke, ki počez 

in neargumentirano napada vlado in si skuša 

podrediti drugo opozicijsko stranko. Je 

pa res, da mi je Rupel v pogovoru, ko sem 

ga povprašal, kako si predstavlja svoj nastop 

na takšnem protivladnem zborovanju, 

katerega sklicatelj je tudi sam, rekel, da če 

želim, lahko pridem z njim na zbor. To je bilo, 

seveda, zgolj retorično in neresno. Navsezadnje 

je prav Rupel kot soorganizator 

in zunanji minister dobro vedel, da imam tisti 

dan celodnevni program ob delovnem 

obiski pri britanskem predsedniku vlade. 

Ampak razumeli smo, da so vas povabili. 

Peter Jambrek je rekel, da so povabili 

predsednika države, predsednika vlade in 

predsednika parlamenta. 

Uradno me niso povabili – to smo preverili 

še posebno vestno – razen, kot sem že dejal, 

ustnega povabila Dimitrija Rupla, da če želim, 

lahko z njim pridem na ta zbor.


Državnozborske volitve bodo čez dva, tri 

mesece. Raziskave javnega mnenja kažejo, 

da si bosta po rezultatih leva in desna opcija 

zelo blizu. Ste se z dr. Dimitrijem Ruplom 

kdaj pogovarjali o morebitni koaliciji 

na eno ali drugo stran? 

Ne. Skoraj vse javnomnenjske raziskave so 

pokazale razmeroma izenačen odnos med 

strankami glede tega, katera ima možnosti, 

da bo relativna zmagovalka na naslednjih 

volitvah. Res pa je tudi, da so evropske volitve 

pokazale, da javnomnenjske raziskave 

nimajo nujno prav, še zlasti če je udeležba 

prenizka. Torej, ne glede na javnomnenjske 

raziskave drži to, kar ste rekli. Ne moremo 

vnaprej predvideti, kakšen bo izid volitev. 

Bistveno je, da se ljudje zavedo, kako pomembno 

je, da se jih udeležijo. Želimo, da 

pride na volišča čim več državljank in državljanov. 

Vendar je po drugi strani naša 

odločenost jasna: bojevali se bomo za to, da 

volivke in volivce prepričamo, da smo glede 

na okoliščine v prejšnjem mandatu dobro 

delovali, da smo veliko naredili in da lahko 

veliko naredimo tudi v prihodnje. Želimo 

oblikovati vlado tudi v naslednjem mandatnem 

obdobju. Imamo strategijo. Imamo 

vizijo, program uspešne Slovenije v Evropski 

uniji, imamo znanje in kadre. Imamo 

pravzaprav prenovljeno ekipo, prenovljeno, 

novo LDS, z novo energijo, voljo in znanjem. 

Verjamem, da je kombinacija vsega 

tega dobra podlaga za to, da smo lahko ob 

naslednjih volitvah optimistični. Vendar se 

sam strinjam s tistimi, ki pravijo: ne moreš 

zmagati, če nisi pripravljen tudi na to, da 

lahko izgubiš. 

Ali so zadnje spremembe, ki smo jih zaznali 

v Novem mestu, na Obali, v Murski 

Soboti, Kranju ... ta prenovljena LDS? 

Kakor ste videli, je kar veliko novega, in to 

na vseh ravneh. Po eni strani smo pridobili 

kar nekaj novih članov. Zelo me veseli, da 

so se nekateri dobri ministri, strankarsko 

neopredeljeni, odločili, da vstopijo v LDS, 

kljub temu da so vstopili v vlado kot strokovnjaki. 

Govorim seveda o dr. Mateju Lahovniku, 

gospodu Cviklu, o dr. Pavlihi ... 

Zdi se mi, da so to pomembne okrepitve li- 

beralne demokracije. In tudi zadnja okrepitev 

z Ivom Vajglom na zunanjepolitičnem 

področju je takšna. To je nova podoba prenovljene 

LDS. Seveda pa jo nadgrajujemo 

tudi z delom na terenu in z LDS v posameznih 

krajih. Izvajamo prenovo. Veseli me, 

da se je Miloš Kovačič odločil prevzeti LDS 

v Novem mestu, da z nami nastopi na naslednjih 

volitvah, in to zato, ker meni, da je tako 

za Novo mesto kakor za vso državo dobro, 

da LDS zmaga. Verjamem pa, da bomo 

nekatere presenetili tudi z našo kandidatno 

listo za državnozborske volitve, na 

kateri so nekateri znani in ugledni Slovenci, 

kar bo po svoje simboliziralo to okrepljeno 

novo LDS, ki nastaja skupaj z ljudmi, ki želijo 

delovati v dobro Slovenije. 

Ali se vam ne zdi, da je to mogoče malo 

prepozno? Smo malo preblizu volitvam, 

da bi javnost to že dojela kot nekaj takšnega? 

Na to je na kongresu opozarjal že dr. 

Drnovšek, namreč da prihaja do klientelizma 

v stranki in v povezavi z njo. 

Za boj priti takšnim pojavom ni nikoli prepozno. 

LDS je v Sloveniji ena redkih 

strank, ki se zaveda tega problema, lastnega 

vsem političnim strankam v svetu, in ki se z 

njim tudi dejavno spopada. Najslabše je, če 

si stranke zatiskajo oči pred tem problemom 

in kažejo s prstom na druge, same pa v 

svojih vrstah ne storijo nič. Morda imamo v 

tem času nekaj več odločenosti, priložnosti 

in možnosti, da to storimo. Začeli smo prenovo, 

ki jo lahko izpeljemo postopoma. V 

Novem mestu je bilo dobro to, da se je naj- 

pomembnejši gospodarstvenik, eden najuglednejših 

ljudi v tem kraju, odločil prevzeti 

LDS. To je veliko zadovoljstvo. Če se bodo 

tudi drugod odločili tako, bom to z veseljem 

podprl in omogočil LDS, da jo vodijo ugledni 

in uveljavljeni ljudje. 

Nenehno poudarjate strokovnost, vlada pa 

v bistvu politična naprava, ki jo mora 

stranka zasesti s svojimi ljudmi zato, da 

uresniči politične cilje. Novačenje ambicioznih 

profesorjev zato, da vlado predstavite 

kot strokovno, ne zveni kredibilno. Ti 

ljudje pridejo z nekimi svojimi predispozicijami, 

češ, zdaj smo mi ugotovili, da se ta 

stranka sklada z nami, in zdaj bomo vstopili 

vanjo. 

To, da vas moti, da so ministri tudi strokovnjaki, 

je zanimivo in po svoje logično. Spomnim 

se dogodka, ko sem bil leta 1997 v 

Franciji. S tedanjim finančnim ministrom 

sva obiskala ministrstvo za delo, ker sva pri- 

5 

pravljala zakon o deležu na dobičku. Že 

pred prihodom sva povedala, da bi se rada 

pogovarjala s strokovnjaki, ki so pisali zakon. 

In potem sva se res srečala z državnimi 

podsekretarji. Bili so prijetno presenečeni 

nad tem, kakšne podrobnosti poznava o tej 

tematiki in o njihovem zakonu. Še bolj zanimivo 

pa je bilo nekaj drugega. Ko smo končali 

pogovor, sva izrazila željo, da bi obiskala 

ministrico za delo, ki je bila zaradi skrajšanja 

delovnega časa tedaj najbolj priljubljena 

francoska političarka. Pa so rekli: 

ministrice za delo sploh ni na tem ministrstvu. 

Ministrica za delo je politična osebnost 

in je v kabinetu predsednika vlade, popolnoma 

na drugi lokaciji. Res nas obišče 

nekajkrat na teden, ampak to so vsi njeni 

stiki z nami. Hočem povedati, da v Franciji, 

zgrajeni državi, ki ima postavljene vse institucije 

in seveda tudi celotno zakonodajo, si 

lahko ministri privoščijo, da so samo poli- 

Fotografije Tomi Lombar

6 

tične osebnosti in da dajejo samo ključne 

politične usmeritve. Slovenija si tega ne 

more privoščiti in si ni mogla niti v preteklosti. 

Kajti tisti, ki smo bili ministri, smo 

morali operativno voditi delo ministrstva, 

vsebinske priprave zakonodaje, projekte, 

reforme ... Morali smo vsebinsko in tehnično 

razumeti posamezne naloge, zato so bile 

naše dolžnosti v tem smislu težje in so še vedno 

težje kakor nekaterih ministrov iz drugih 

držav. In zato je v Sloveniji pomembno 

– tudi v tem času – da so ministri politične in 

strokovne osebnosti. Oboje morajo biti! Seveda 

pa je bilo ob prenavljanju vlade zame 

pomembno predvsem, da smo pridobili 

strokovnjake. Vendar so se ti v razmeroma 

kratkem času tudi politično profilirali; tudi 

tisti, ki so bili prej kritični do LDS. Ko so 

prišli v ta krog in videli, kako delujemo, so 

se sami odločili. Vsi vemo, kako radi ste citirali 

dr. Mateja Lahovnika, ker je bil kritičen 

strokovnjak. 

Drugi del vašega vprašanja je bil, da to ni 

verodostojno. Sam mislim, da je več kot verodostojno. 

Pri zdravstveni reformi ste najprej podprli 

ministra Kebra in njegov projekt, potem 

pa se je zalomilo pri zavarovanju. Kaj se je 

pravzaprav zgodilo? Zakaj je ta reforma 

imela močan zagon, a se je potem ustavila; 

zdaj se nekako potihem kar izvaja, do določene 

točke, seveda. 

Bela knjiga o zdravstveni reformi je bila 

javno predstavljena. Predstavitve sem se 


Intervju Anton Rop 

udeležil tudi sam. Že takrat sem povedal, 

da je to dobra podlaga za nadaljnjo razpravo. 

Pripravljena je bila v strokovnem krogu, 

v sodelovanju z ministrstvom za zdravje, 

Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije, 

ministrstvom za delo, družino in socialne 

zadeve, finančnim ministrstvom, 

Uradom za makroekonomske analize in razvoj 

ter strokovnjaki ekonomske in pravne 

fakultete, Inštituta za varovanje zdravja, 

Svetovne zdravstvene organizacije in številnih 

zdravnikov. Namen javne razprave pa 

je bil preveriti rešitve iz Bele knjige. Ves čas 

smo se zavedali, da je najbolj tvegano poseganje 

v dopolnilno zavarovanje. Ne mislim 

na bilančno tveganje. Bilančno gledano se 

premije dopolnilnega zavarovanja samo 

spremenijo v prispevno stopnjo in prenesejo 

tja, kamor vsebinsko spadajo. Z dopolnilnim 

zavarovanjem se namreč plačuje delež 

posamezne zdravstvene storitve, ki je po 

svoji naravi storitev obveznega zavarovanja. 

S strokovnjaki, z ekonomisti, smo v nadaljevanju 

razpravljali predvsem o tem, ali 

bi ta preprosti prevod premij v prispevno 

stopnjo lahko vplival na inflacijsko stopnjo, 

lahko povzročil inflacijo in seveda velike težave 

ob vstopanju v ERM 2,fiksiranje tečaja 

in makroekonomskega okolja znotraj 

EU. O tem smo diskutirali mesece in izdelali 

več analiz. Finančno ministrstvo je pripravilo 

posebne analize. Na Inštitutu za 

ekonomske raziskave so naredili posebne 

analize. Iskali smo najboljšo možno opcijo 

znotraj že predlaganih rešitev znotraj zdravstvene 

reforme. Na koncu smo prišli do rešitve, 

po kateri bi premije obstoječega dopolnilnega 

zavarovanja oblikovali tako, da 

bi bile odvisne od dohodka posameznika. 

To pomeni, da socialno šibkejši plačujejo 

manj, bogatejši pa več. Tako bi imeli izravnalne 

sheme, ki bi vezale prerazporeditev 

premij na višino dohodka poleg vezave na 

starost, ne pa na to, kar se zdaj predlaga in 

kar predlaga opozicija, da bi imeli izravnalne 

sheme kar tako. Če imate izravnalne 

sheme vezane npr. na starost, se ve, kdo komu 

plačuje. Mladi starejšim. Gre za to, na 

kaj vezati implicitno izravnalno shemo. To 

je ključna dilema. 

Mi smo menili, da je v kontekstu solidarnosti 

treba poenostaviti zadevo in jo vezati na 

dohodek. Tak predlog je bil pripravljen in 

na koncu tudi usklajen s finančnim ministrstvom 

in z ekonomsko stroko. 

Hkrati smo sprejeli še cel kup dodatnih 

sklepov in dopolnitev zdravstvene reforme, 

ki govorijo predvsem o tem, da je treba, seveda, 

zmanjšati čakalne dobe za različne 

posege, povečati učinkovitost izvajalcev, 

skratka, izboljšati funkcioniranje zdravstva. 

Kar nekaj razprave je bilo o tem, ka- 

teri cilj reforme je pomembnejši. Nekateri 

so menili, da je najpomembnejša odprava 

doplačil in s tem prenos dopolnilnega zavarovanja 

v obvezno, drugi, da je pomembnejše 

izboljšati učinkovitost in funkcioniranje 

zdravstva. Šlo je torej za zelo resno diskusijo, 

v kateri je sodelovala širša in strokovna 

javnost in v katero se je seveda vmešala 

tudi opozicija. In ta diskusija je povzročila 

preložitev dokončnega oblikovanja 

zdravstvene reforme. 

Zdaj je predlog, ki je nastal v razpravi, nared. 

Tako imamo na mizi dva predloga, prvotnega, 

združitev obveznega in dopolnilnega 

zavarovanja, in novega, ki je popravljeni 

predlog iz Bele knjige – ohranja dopolnilno 

zavarovanje in ga veže na dohodek 

posameznika. To je del tega, kar smo storili. 

Predlogi še niso dokončno prevedeni v zakon. 

Sam v tem ne vidim nobene tragedije, 

ker se del zdravstvene reforme že izvaja, 

zlasti tisti, ki je za nekatere najpomembnejši, 

to je racionalizacija zdravstvenega sistema, 

optimalnejše funkcioniranje, zmanjševanje 

izgub v obvezni zdravstveni blagajni, 

skrajševanje čakalnih dob. Naj omenim, da 

je na operacije srca še lani čakalo 600 bolnikov, 

danes približno 300. Tisti, ki so bili letos 

operirani, so v povprečju čakali 6 mesecev 

in ta čakalna doba se še zmanjšuje. Število 

operacij sive mrene se je podvojilo, 

preiskav z magnetno resonanco je poraslo 

za 60 odstotkov. 


Mislim, da je v nekem kontekstu celo dobro, 

da je prišlo do odloga zakonske rešitve 

– to nam daje možnost, da po volitvah, upoštevajoč 

vso razpravo, tudi v zvezi z Vzajemno, 

oblikujemo dober zakon. Ta je potem 

dokončna različica zdravstvene reforme. 

Problem z Vzajemno zdaj kaže na absurdnost 

sistema dopolnilnega zavarovanja, ki 

ga imamo, in, seveda, na nujo, da spremenimo 

sistem! Samo izravnalna shema ni dovolj 

in ni rešitev! Če se z dopolnilnim zdravstvenim 

zavarovanjem ukvarja več zavarovalnic, 

ki imajo različno število zavarovancev 

različnih starosti, so tudi njihovi 

Seveda. LDS je na teh 

volitvah izgubila. LDS 

na teh volitvah ni 

zmagala. Tega se dobro 

zavedamo in prav 

nobenega razloga ni, da 

bi se tolažili s katerim 

koli podatkom, bodisi z 

nizko volilno udeležbo, 

bodisi s kampanjo, ki je 

potekala tudi v medijih 

in je poudarjala 

predvsem plače 

evroposlancev in 

podobno, bodisi s 

katerim koli drugim 

razlogom. Dobili smo 

zelo jasno in nedvoumno 

sporočilo: da moramo 

poskrbeti, da bo volilna 

udeležba višja, da bodo 

volivci prišli na volišča, 

da bodo, seveda, 

glasovali za LDS in da 

bomo zmagali. In to ni 

preprosto. 

stroški različni in res je, da so izravnalne 

sheme potrebne. Vendar ne morejo rešiti 

problema predvidene izgube Vzajemne. Če 

bi hoteli z izravnalnimi shemami pokriti to 

izgubo, bi morali preostali dve zavarovalnici, 

ki imata samo petino zavarovancev Vzajemne, 

ekstremno zvišati premije. Obenem 

pa so tudi današnje premije teh zavarovalnic 

različno oblikovane in različno visoke. 

Brez njihovega poenotenja sploh ni mogoče 

uveljaviti izravnalnih shem. 

Adriatic bi prišel k Vzajemni .... 

Si lahko predstavljate, kako visoko bi to 

šlo?! Sredstev pa bi bilo še vedno premalo. 

Zato samo izravnalne sheme ne zadostujejo. 

In zato odgovor ni samo v izravnalnih 

shemah. Odgovor je v zdravstveni reformi! 

Odgovor je v bolj solidarnem plačevanju 

premij, ki bo v prihodnosti olajšalo morebitna 

zvišanja, pa tudi v možnem prenosu dela 

teh storitev v obvezno zavarovanje. In tisti 

trenutek, ko to prenesete v obvezno zavarovanje, 

se vam zgodi kaj? Če nimate 

vzajemne zavarovalnice ali zavarovalnice, 

ki temelji na kapitalu, nimate več obveznosti 

rezervacij. To pa pomeni, da je strošek financiranja 

za toliko manjši in da so stroški 

za zavarovance potem, seveda, sorazmerno 

nižji; po drugi strani pa, da imate sprotno in 

tekoče pokrivanje teh obveznosti. 

Primer Vzajemne se mi zdi dosti zanimiv. 

Pred kratkim ste se pogovarjali z upokojenci 

na Koroškem. Obljubili ste jim, da 

bo vlada storila vse, da starejši ne bi plače-


vali več za zavarovanje. Kot razumem, se 

je Vzajemna odločila za podražitev in ne 

najde kakšnega posebnega razloga, da bi 

preklicala svoj sklep o povišanih stopnjah. 

Ste vi dosegli kakšen sporazum o tem? 

Menim, da bi bilo selektivno povečanje 

premij starejšim zavarovancem neupravičeno 

in v nasprotju z načeli vzajemnosti, kaj 

šele solidarnosti; to bi bila nesolidarnost. 

To je nesprejemljivo, ker se prek dopolnilnega 

zavarovanja dokončno plačajo vse 

pravice, ki jih večinsko zagotavlja obvezno 

zavarovanje. Prav zato menim, da je ta problem 

treba reševati dolgoročno, z zdravstveno 

reformo, ki jo predlagamo, s solidarnostjo 

tudi na podlagi dohodka, in seveda 

s solidarnostjo na nekaterih drugih temeljih, 

ki jih je treba videti. Nemogoče je – 

še enkrat poudarjam – iskati izhod samo v 

izravnalnih shemah in konec! To, kar se 

predlaga zdaj, se ne bi smelo uresničiti, ker 

vodi v neupravičen dvig premij, ki bo danes 

udaril stare in revne, jutri pa mogoče tudi 

bolne. 

Kakor koli, če bo Vzajemna uveljavila podražitev, 

ste že govorili s Petanom, kako 

bo s tem? Ali bodo zamrznili svojo odločitev 

ali ne? 

Menim, da podražitve verjetno ne bo. 

To pomeni, da vi dobro mislite ... 

Menim, da podražitve ne bo. Zagotoviti pa 

vam ne morem. O tem ne odločam neposredno. 

Upam pa, da bodo v Vzajemni dodatno 

razmislili, da si bodo vzeli čas ter pogledali 

vse bilance, vse temelje za predlog, ki 

so ga dali, in da bomo pravzaprav vsi pridobili 

čas, da najdemo dolgoročno sistemsko 

rešitev. 

In če ne bodo? Grožnja upokojencev, da 

bodo izstopili iz koalicije, tako ali tako ne 

prizadene nikogar, ker je to čas pred volitvami 

... 

Verjamem, da se to ne bo zgodilo. 

Kako ocenjujete evropske volitve, razen da 

je bila udeležba nizka in da bi bilo, če bi 

bilo ... Ste torej na njih izgubili ali niste? 

Seveda. LDS je na teh volitvah izgubila. 

LDS na teh volitvah ni zmagala. Tega se dobro 

zavedamo in prav nobenega razloga ni, 

da bi se tolažili s katerim koli podatkom, 

bodisi z nizko volilno udeležbo, bodisi s 

kampanjo, ki je potekala tudi v medijih in je 

poudarjala predvsem plače evroposlancev 

in podobno, bodisi s katerim koli drugim 

razlogom. Dobili smo zelo jasno in nedvoumno 

sporočilo: da moramo poskrbeti, da bo 

volilna udeležba višja, da bodo volivci prišli 

na volišča, da bodo, seveda, glasovali za 

LDS in da bomo zmagali. In to ni preprosto. 

Če hočemo to doseči, potem moramo biti 

kredibilni, moramo nastopati in nastopiti z 

dobro ekipo. Z najboljšo, ki jo je možno ponuditi; 

in moramo, seveda, imeti kampanjo; 

kampanjo, ki bo pokazala slovenskim volivkam 

in volivcem, zakaj velja podpreti LDS, 

zakaj je to dobro zanje in za prihodnost Slovenije, 

zakaj želimo, da volijo nas in da si za 

to prizadevamo. Pokazati moramo žar in 

voljo. To je temeljno pravilo pri vseh volitvah. 

To sporočilo smo dobili in se ga zavedamo. 

Pred volivce bomo stopili s programom, ki 

govori o perspektivi Slovenije za naslednje 

obdobje, o tem, kaj hočemo v naši državi in 

kakšne cilje imamo. In cilj je sila preprost: 

želimo biti med najboljšimi v Evropi. Nočemo 

biti povprečni. V Sloveniji hočemo razvojni 

preboj. Zgledujemo se po najuspešnejših, 

po Fincih, Švedih, Dancih ... 

Tak program smo že imeli. Pravzaprav ga 

še imamo do leta 2006. In tam je bilo tudi 

napisano znanje kot tisto, kar nas bo pognalo 

na raven Švice, če ne Švedske. Ne 

vem, kaj je tu novega? 

Imeli smo program vstopanja v EU, našega 

prilagajanja in priprav na to in velik del smo 

ga uresničili. 

Doslej smo imeli gospodarski program in to 

je razlika. Celovite strategije razvoja Slovenije 

v enem dokumentu še ni bilo. Če pogledate 

Strategijo razvoja Slovenije, ki jo je 

pripravila vlada in na teh osnovah bomo 

pripravili tudi naš program, potem vidite, 

da posega na vsa področja. Dosedanje strategije 

so bile predvsem strategije gospodarskega 

razvoja, ki so govorile, kar govorite vi 

– da potrebujemo uspešnejša, konkurenčnejša 

podjetja, da potrebujemo stabilno 

makroekonomsko politiko in seveda uravnotežen 

trajnostni razvoj, povezan z okoljem 

in primerno ravnijo socialne varnosti 

in socialnih standardov. To nam bo, seveda, 

omogočilo, da gremo naprej. 

Nova strategija se v bistvu prav po tem razlikuje 

od preostalih, ker govori med drugim, 

da to ni dovolj. Če želimo doseči razvojni 

preboj, moramo poskrbeti tudi za 

uveljavitev Slovenije v svetu. Naša država 

mora postati prepoznavna. Mora biti uspešna 

blagovna znamka. Seveda je zelo pomembno, 

da skrbimo za slovensko identiteto 

in kulturo, ki nas bo navdajala s samozavestjo, 

z zavedanjem, da smo lahko uspešni, 

da smo lahko dobri in da imamo nujno samospoštovanje, 

ki ga potrebujemo. In kajpak 

potrebujemo delujoče preostale segmente 

družbe. V tem je bistvena razlika 

med prejšnjimi strategijami in novo strategijo, 

ki je celovita. Zato smo danes pravzaprav 

videli kar veliko nelagodja znotraj 

opozicije in nezadovoljstva, češ, kako smo 

zdaj naredili s to strategijo. Namesto da bi 

se zavedali tistega, kar smo jim tudi povedali: 

strategija razvoja države je bila pripravljena 

v vladi. To je osnutek strategije in je 

javno dobro. Dajemo ga na voljo vsem Slovenkam 

in Slovencem; vse politične stranke 

jo lahko vzamejo, če želijo, če menijo, da je 

dobra. Lahko nam dajo, seveda, tudi pripombe 

in dopolnitve, lahko pa iz nje izdelajo 

svoj program, če menijo, da je prava. To 

je javno dobro vseh nas, ne samo LDS. 

Obstaja več zemljevidov Evrope, britanski, 

francosko-nemški in še nekaj drugih. 

Zanima me, kakšen je slovenski zemljevid 

Evrope. Kako vi delite Evropo? 

Mi je ne delimo in ne želimo deliti. Mi razumemo, 

da imamo razširjeno EU 25, v kateri 

je Slovenija sestavni del, v kateri enakopravno 

soodloča in sooblikuje politike. Seveda 

pa se znotraj EU povezuje z različnimi 

državami, glede na različne teme in glede 

na svoj interes. Kot veste, smo se v razpravah 

o ustavni pogodbi v pretežnem delu 

vprašanj povezovali s t. i. enako mislečimi 

državami, preprosto zato, ker se je oblikovala 

skupina držav, za katere je značilno, da 

so manjše, in ki so imele specifične interese 

– to so bili tudi njihovi lastni interesi. Želeli 

smo si enega komisarja na državo, želeli 

smo si razmeroma pomembnega odločanja 

v kvalificirani večini, želeli smo si, da se poveča 

minimalno število poslancev v evropskem 

parlamentu, in podobno. V tem delu 

smo se pridružili omenjenim državam in 

uspešno uveljavili svoje interese. Kar zadeva 

iraško krizo, so morda naša stališča do 

nje bolj podobna nekaterim drugim državam. 

In ko govorimo o preostalih temah, 

npr. finančnih, imamo lahko na nekaterih 

področjih spet poglede, ki so bolj podobni 

tretjim državam ... Zelo različno in zelo različne 

koalicije se delajo. Mi se zavzemamo 

za učinkovito EU, v kateri je vsaka članica 

pomembna, za Evropo ene hitrosti in EU 

mnogovrstnih sodelovanj in povezovanj. 

Kako ste razumeli zadnjo Bushevo turnejo 

po Evropi? Je politične vojne med Ameriko 

in Evrope konec? Je prišlo do sprave? 

Imel sem priložnost sodelovati v razpravi v 

Istanbulu na vrhu Nata, ki je bil pred tem. 

Po mojem je pokazala, da imajo vse članice 

Evropske unije in ZDA veliko skupnih interesov, 

da obstaja zelo veliko politične volje 

doseči soglasje in konsenz, da se ne bi 

razdeljevali, ampak bi se povezovali. Ne nazadnje 

je dokaz tudi odločitev v zvezi s pomočjo 

Iraku. Ta je jasen dokaz, da je kljub 

razmeroma velikim razlikam glede konkretnega 

reševanja problemov v Iraku, skoraj 

vsem državam uspelo doseči soglasje o skupnem 

stališču. Še večja stopnja soglasja se 

je pokazala v primeru Afganistana: skoraj 

vsi smo se soglasno odločili, da bomo pomagali 

njegovemu predsedniku pri izvedbi 

volitev in da bomo vse članice zveze Nato 

pri tem enotno sodelovale. Tudi vtis z neformalnih 

srečanj, na katerih smo sodelovali 

predsedniki vlad oziroma predsedniki držav, 

je razmeroma dober. Odnosi so neposredni 

in prijateljski. 

Evropa v Ameriki nima teh problemov. 

Kaj bomo storili, ko se bo pokazala potreba 

po jasnem stališču, ne bomo pa se mogli 

zgledovati po Bruslju ali loviti ravnotežja? 

Pogosto je bila Slovenija nenačelna. 

Ali bo tako še naprej? Smo pripravljeni 

priznati, da je nenačelnost včasih nujna? 

Če gledamo generalno linijo slovenske zunanje 

politike in prizadevanj, ki so glede tistega, 

kar je pozneje tudi bila realna posledica 

naše zunanje politike (tj. konkretnih 

odločitev v zvezi s konkretnimi kriznimi žarišči, 

ukrepanjem in povezovanjem), lahko 

rečemo, da je bila vseskozi razmeroma konsistentna 

in da nismo posebej spreminjali 

stališč (tudi kar se tiče vilniuške izjave, sem 

jo sam ves čas razlagal enako in jo tako razlagam 

še zdaj). Res pa je, da so v primeru 

vilniuške izjave možne različne interpretacije 

in da so jo avtorji dejansko interpretirali 

različno – kakor jim je bolje ustrezalo. V 

7 

preostalih primerih moram reči, da ne vidim 

teh problemov. Naša zunanja politika 

je bila konsistentna v opredeljevanju problemov 

in, seveda, tudi potem pozneje v 

ravnanju. Sam se prav tako ne strinjam s tezo, 

da bi Slovenija, kar se tiče zunanje politike 

ali odločitev zunanjih politik, pristajala 

na logiko novih članic EU, ki bi vodile neko 

enoznačno zunanjo politiko ali se opredeljevale 

na podoben ali enak način. Ves čas 

smo imeli svoja stališča. 

In če pogledate – naj se vrnem v Irak – je 

Slovenija praktično edina iz t. i. vilniuške 

skupine, ki ni poslala vojakov v Irak in jih 

tudi ne bo. Mislim, da je to konsistentno, 

konsistentno glede na to, kako smo tolmačili 

vilniuško izjavo. Seveda pa smo sodelovali 

pri zagotavljanju humanitarne pomoči 

pri obnovi Iraka v skladu s resolucijo VS 

OZN. 

Na zadnjih državnozborskih volitvah je 

LDS dobila zelo visok, neponovljiv odstotek 

glasov. Gotovo verjamete, da boste tudi 

tokrat dosegli tak rezultat. Koliko glasov 

naj bi po vašem dobila LDS? 

V Sloveniji smo imeli že kar nekaj državnozborskih 

volitev. Morda so tiste v letu 

1996 še najbližje letošnjim. Leta 2000 so bile 

nekaj posebnega. LDS je imela tedaj srečo, 

da je prav pred volitvami delovala in se v 

vseh svojih razsežnostih pokazala vlada 

Janša-Bajuk. Funkcionirala je zelo neposredno 

in zelo očitno, tako da so volivke in 

volivci resnično v zelo kratkem času lahko 

videli, med čim izbirajo. 

Zdaj je minilo razmeroma veliko časa in so 

verjetno pozabili na to vlado, na način njenega 

ravnanja in vedenja. To je, seveda, sestavni 

del demokracije. In to zahteva od nas 

veliko več dokazovanja – na to smo pripravljeni. 

Pomemben je vsak glas in pomembno 

je, da se bodo volivke in volivci odločali 

o tem, kdo ima boljše odgovore na vprašanja, 

kot so, kako bolje živeti, kako zagotoviti 

razvoj in kako bolje reševati dileme prihodnosti, 

ne pa kdo lahko o drugih pove 

čim več slabega, kajti nobena diskvalifikacija, 

nobena žalitev in nobena laž ne bo odprla 

nobenega delovnega mesta niti izboljšala 

življenjskih razmer v Sloveniji. Na koncu pa 

bodo odločili volivke in volivci. Mi smo vedno 

spoštovali njihovo voljo in jo bomo tudi 

v prihodnje, tako kot se bomo trudili za njihov 

glas po naših najboljših možnostih. 

To razumem. Zanima pa me, ali se pogovarjate 

o konkretni številki, denimo, mi 

pričakujemo 20, 15 odstotkov ... Kje je tisti 

prag »bolečine«, ko bi rekli: to je pod 

našim pričakovanjem? 

Prizadevali si bomo za zmago na državnozborskih 

volitvah. Sodim, da smo lahko zmagovalci, 

seveda, če se bomo potrudili. Vendar 

na volitvah ni nič zagotovljenega, nič 

vnaprej danega in tudi za to se bo treba bojevati 

... 

Skratka, o številkah ne bi želeli govoriti? 

Ne, nima nobenega smisla. Menim, da govorimo 

o tem, kdo je lahko relativni zmagovalec, 

in menim, da smo to lahko mi.

8 

Brezciljni Slovenec. 

Slovenec: tri dinarje. 

Slovenec. 

Slovenec. 

Ta okrvavljeni človek 

je umrl. 

Slovenec 

črno obrobljeni. 

Srečko Kosovel, Integrali 

Bodice 


Imate klistir? 

Boris Jež 

Koprska univerza nima sreče 

niti z nenaklonjenim 

ministrom Gabrom, kaj 

šele z imenom. Najprej se 

je kanila imenovati Univerza 

na Primorskem 

(Università della Primorska), 

potem pa se je uprla italijanska 

manjšina, češ Primorska ni prevedljiva v 

italijanščino. Seveda ni prevedljiva, saj tudi 

Toskana ali Kalabrija, kjer so služili 

vojsko moj oče in tisoče drugih, nista prevedljivi 

v slovenščino. A Roberto Battelli 

& Co. so se trdno odločili izterjati svoj davek 

in tako bodo menda zavod preimenovali 

v Obalno univerzo (Università del Litorale). 

A »obalna« univerza je lahko kjer 

koli, od Los Angelesa do Azurne obale, 

Primorska pa je zgodovinski, zemljepisni, 

politični in simbolni pojem, ki se ga ne bi 

smeli kar tako odreči. Kdor ukinja Primorsko, 

ukinja tudi njeno slovensko bit. 

Nekakšno rešilno slamico je ponudil dr. 

Dragan Marušič - univerzo naj bi poimenovali 

po Srečku Kosovelu. Zamisel se 

zdi dobra, čeprav so mnogi vanjo takoj 

podvomili, nedvomno pa bo kritična tudi 

italijanska skupnost. Kako Srečka Kosovela 

prevesti v italijanščino? Fortunato 

Falce? In bodo potem zadovoljni z Università 

del Fortunato Falce? 

Strpnost mora biti na obeh straneh, brez 

tega ni možno vzpostaviti pravil igre; če 

šoferji na eni strani vozišča vozijo po 

predpisih, na nasprotni strani pa se na vse 

načine »sprenevedajo«, je težko govoriti o 

urejenem in varnem prometu. To mi ne 

prihaja na misel samo zaradi odnosov večina-manjšina 

(ali pa Slovenci-Romi, če 

hočete), ampak tudi v kontekstu Slovenija-Hrvaška. 

Odstavljeni zunanji minister 

Dimitrij Rupel je namreč v svojem poslovilnem 

zagovoru pred državnim zborom 

povedal, da nas Hrvaška vse doslej ni jemala 

resno, kot enakopravne partnerje; 

šele z našim vstopom v Nato in Evropsko 

unijo se je obrnilo. 

Halo, tu nekaj ne štima – od osamosvojitve 

je v zunanjem ministrstvu večinoma 

šefoval prav Rupel in ves ta čas so bili sosedje 

do nas arogantni, vzvišeni, večvrednostni, 

celo agresivni in bogvedi kaj še. 

Kdo jim je omogočal to večvrednostno držo, 

kdo je bil samoponižujoč? 

Rupla zdaj trepljajo po rami, da je bil dober 

zunanji minister, vendar – če pogledamo 

nazaj – odnosov s Hrvaško ni uspel 

spraviti niti na raven enakovrednosti, kaj 

šele da bi dosegel kak pomembnejši preboj. 

Zagrebu je ves čas uspelo ohranjati 

igro mačke z miško; vse do zadnjega so figurirali 

kot »superiorni« partner, nekakšna 

regionalna sila, ki ima Slovenijo za 

malo malico in nič več. Naša diplomacija 

jim je s svojo ustrežljivostjo asistirala, začenši 

s Tuđmanom, ki bi mu morali takoj 

obrniti hrbet, ko sta postala preočitna njegov 

napuh in nebrzdani nacionalizem – in 

končavši s Toninom Piculo, ki je šel Ruplu 

neizmerno na živce, navzlic temu pa 

ni mogel zadrževati občasnih izbruhov 

prijaznosti. Namreč Rupel, ne Picula, da 

ne bo nesporazumov. 

Hrvaška se vseskozi vidi kot vodilna regionalna 

sila, Slovenija, ki je bila ves ta čas v 

prednosti, pa ji je bolj ali manj ustrežljivo 

prikimavala. Pokojni Tuđman je namigoval 

na »posebne odnose« z ZDA, ki naj bi 

si v Clintonovih časih izbrale prav Hrvaško 

za svojo politično bazo v jugovzho- 

dni Evropi, »pa i šire«. Vojaške zmage so 

našim sosedom nabile dodatno samozavest, 

tako da se s Slovenijo kot z nadležnim 

partnerjem, ki jih pravzaprav ozemeljsko 

ovira do Evrope, niso nikoli resno 

pogajali. Tuđman je sprva celo videl 

Slovenijo v svojem vplivnem območju, ko 

pa to ni uspelo, jo je kar se da vzvišeno 

ignoriral. 

Narcisoidnost ni atribut samo hadezeja, 

temveč tudi leve opcije, pravzaprav postaja 

nekakšna karakterna nota. V zadnji številki 

zagrebškega Globusa je kolumnistko 

Jeleno Lovrić zaskrbelo, kaj pomeni 

izvolitev Borisa Tadića za srbskega predsednika, 

kaj bo to prineslo Hrvaški. Bo 

demokratična Srbija Hrvaški odvzela vodilno 

vlogo v regiji? In Lovrićeva si takoj 

oddahne, češ da se Beograd v tem trenutku 

objektivno ne more enakovredno bosti 

z Zagrebom, ne more ogroziti njegove pozicije, 

seveda če premier Sanader ne bo 

naredil kake napake. Toda napake, takšne 

in drugačne, so stalnica politike in tako 

»vodilna regionalna sila« v Istambulu 

ni bila povabljena v Nato. 

Glavna napaka slovenske zunanje politike 

je, da vseskozi razumevajoče spremlja 

to hrvaško narcisoidnost in se šele post festum 

odziva na vse tisto, kar se zljubi Zagrebu. 

Pravzaprav je imel še največ jajc 

odstavljeni Ivo Banič, ki je sosedom preprosto 

odklopil elektriko iz Krškega, ker 

je pač niso plačevali. 

Tu je treba omeniti še dva slovenska politika 

– Zmaga Jelinčiča in Janeza Drno- 

Foto Ljubo Vukelič 


vška. Jelinčič je očitno prvi doumel, da je 

treba igrati po vsej šahovnici, torej v igro 

znova vpeljati tudi Srbijo, s katero pravzaprav 

nikoli nismo imeli navzkrižnih interesov; 

Drnovšek pa je z Račanom sklenil 

filigranski mejni sporazum, ki nam bo 

v prihodnje še prav prišel. Seveda je imelo 

pri tem sporazumu prste vmes tudi zunanje 

ministrstvo, navzlic temu pa ostaja 

vtis, da je v glavnem le jadikovalo, pošiljalo 

note in capljalo za dogodki. 

Slovenija je vse od osamosvojitve v veliki 

– ekonomski, politični, mednarodni – prednosti 

pred južno sosedo, vendar tega nikakor 

ni uspela udejanjiti v dvostranskih 

pogajanjih. Slovenska zunanja politika je 

na južni meji povsem odpovedala, to bi 

morali omeniti, ko so Rupla odstavljali. 

Navsezadnje bi se naše zunanje ministrstvo 

lahko naučilo vsaj receptov, ki sta jih 

bili proti Sloveniji uporabljali Italija in 

Avstrija. Avstrija je izsilila »kulturni spo- 

Kdo je Hrvatom 

omogočal to 

večvrednostno držo, kdo 

je bil samoponižujoč? 

razum«, predvsem pa bo kmalu dominirala 

na našem trgu kapitala, na Hrvaškem 

pa je težko odpreti celo mehanično delavnico, 

da niti ne govorimo o Sunčanom 

Hvaru. 

Slovenija bi morala delovati bolj ponosno, 

to pa pomeni tudi bolj trdo, če je treba. 

Diplomatske fraze o tem, da je hrvaško 

članstvo v Evropski uniji v našem interesu, 

so racionalne, vendar se je bati, da 

se bodo hudo blamirale; Slovenija se vede 

kot »skromna članica«, Hrvaška pa že ob 

samem povabilu k pogajanjem triumfalno, 

kot prihodnja »regionalna sila«. 

Dimitriju Ruplu ni nikoli uspelo udejanjiti 

objektivne slovenske pogajalske premoči, 

nasprotno, pogoje nam je vseskozi diktirala 

država, ki je bila v vojni, osiromašena 

in mednarodno na pol osamljena. Če 

smo bili tako nespretni že pri tem začetniškem 

preizkusu, kako je bilo šele v pogajanjih 

z Italijo in Avstrijo? In kdo nam 

jamči, da bo naša zunanja politika uspela 

izkoristiti vsaj tisto minimalno prednost, 

ki je nastala, ko je Slovenija postala članica 

Evropske unije, Hrvaška pa si tega samo 

vroče želi? Ivo Vajgl? Zdi se mi prenežen, 

vsekakor pa bo do volitev moral povleči 

kako odločno in odmevno potezo. 

Problem slovenske zunanje politike je v 

pretiranem »dogovarjanju«, kot da smo še 

v samoupravnih časih. Dogovarjati se da s 

Skandinavci, ki imajo politično kulturo, 

na Balkanu pa se je treba razumeti na vse 

vrste trikov in spletk, ker se ima vsaka državica 

tako ali drugače za »regionalno silo«. 

In v takih okoliščinah si takoj videti šibak, 

če si nemudoma pripravljen obračati na 

glavo svojo identiteto – recimo Univerzo 

na Primorskem v Obalno univerzo ali celo 

v Università del Fortunato Falce. Srečko 

Kosovel bi se obrnil v grobu in če je pozabil, 

bi verjetno še enkrat zapisal: 

Pokrajina budalosti: tepec buli, 

osel kraljuje, poet pa javka 

po mesečini. – Joj, imate klistir? – 

In kaj pravzaprav pomeni Kosovelova 

prispodoba o »črni obrobljenosti« Slovencev? 

Je to obrobljenost vase? Krsta?


Konec prejšnjega in 

začetek novega obdobja 

v zgodovini glavnega 

svetovnega denarja je 

pospremilo vsesplošno 

zehanje. Tako se glasi 

skorajda enoten 

komentar odločitve, ki jo 

je »tiskarna dolarjev« 

sprejela prejšnji teden, 

da bo nadzorovane 

obresti zvišala za četrt 

odstotka, torej z enega 

na 1,25 odstotka. Ta 

skromna poteza naj bi 

bila zdaj zgodovinsko 

pomemben dogodek, saj 

gre za prvi pomik obresti 

navzgor v zadnjih štirih 

letih, v katerih so se 

obresti najprej 

trinajstkrat zaporedoma 

znižale – vse do enega 

odstotka, nato pa dolgo 

ostale na tej rekordno 

nizki ravni, najnižji v 

zadnjih skoraj petih 

desetletjih. 

Ekonomija 

Še bo za kakšno rundo 

Dragiša Bošković 

Večina analitikov je naredila 

nekaj korakov naprej in 

ugotovila, da zadnja poteza 

»tiskarne dolarjev« pravzaprav 

označuje konec skorajda 

četrt stoletja dolgega obdobja, 

v katerem je postajal 

denar vse cenejši. V tem obdobju (od leta 

1980) so se obresti, ki jih nadzoruje centralna 

banka, z neverjetnih 20 odstotkov spustile 

na komaj en odstotek. 

Zakaj torej zehanje kot odziv na dogodek, 

ki mu že zdaj pripisujejo takšen zgodovinski 

pomen? 

Pojasnilo se glasi, da gre za dogodek, ki so 

ga na veliko napovedovali in reklamirali, 

tako da v resnici ni mogel nikogar presenetiti. 

Namen vseh teh napovedi in reklam pa 

je bil seveda v tem, da ne bi finančnih trgov 

zajela panika, kot se je to zgodilo leta 1994, 

ko so obresti v hipu šinile navzgor. Zdaj sta 

»tiskarna dolarjev«, še zlasti pa njen prvi 

mož, naredila vse, da bi se izognili takšnim 

razburjenjem. Znova so razglašali, da bo 

rast obresti počasna, da bo torej povečevanje 

prihajalo v majhnih obrokih. Pri vsem 

tem pa se po prvem zvišanju obresti v zadnjih 

štirih letih do zdaj dejansko ni prav 

nič spremenilo, saj ostajajo te obresti še vedno 

»negativne«, kot se jim sicer pravi v 

žargonu, kadar so kljub vsemu še vedno 

nižje od stopnje inflacije. Ker se je dolarska 

inflacija v primerjavi s prejšnjim letom kar 

dvakratno povečala, bi lahko rekli, da se je 

denar, katerega cena je zdaj 1,25 odstotka 

namesto prejšnjega enega odstotka, celo 

dodatno pocenil oziroma da je nova obrestna 

mera še nekoliko bolj »negativna« od 

prejšnje. Zato ni videti ali pa je vsaj prenagljena 

trditev, da smo priče koncu obdobja 

cenenega denarja. 

Posamezni komentatorji se ob tem spominjajo, 

kaj je o teh stvareh govoril William 

McChesney Martin, legendarni direktor tiskarne 

dolarjev iz petdesetih let prejšnjega 

stoletja. Naloga te ustanove je, kot je poudarjal 

ta bančnik, da vrče s pijačo odstrani v 

trenutku, ko postane na zabavi najbolj veselo. 

To pa pomeni, da se tiskarna dolarjev s 

to zadnjo potezo vrča ni niti dotaknila, temveč 

je iz njega zajela komajda za kakšno 

žličko pijače. Jasno je, da bi morala centralna 

banka ob takšnem naraščanju inflacije 

obresti nemudoma dvigniti na raven, ki bi 

bila višja od rasti cen (vsaj na okoli 3 odstotke), 

namesto da jih je zvišala za neopaznih 

četrt odstotka. Nezadovoljen s takšnim neznatnim 

zvišanjem obresti, komentator poudarja: 

»Delo centralne banke je, da ohranja 

vrednost dolarja, ne pa da spodbuja gospodarsko 

rast, rešuje finančne ustanove ali 

pazi na to, da ne bi ogrozila volilnih možnosti 

predsednika.« To pa je očitno eden od 

razlogov, zaradi katerih v tej potezi ameriške 

centralne banke ni čutiti te »zgodovinske« 

teže. 

Medtem ko še vedno ni jasno, kaj bo glede 

tega prinesla prihodnost, pa ni nikakršnega 

dvoma o tem, da je bilo bolj ali manj stalno 

zniževanje obresti ena od najpomembnejših 

gospodarskih značilnosti zadnje četrtine 

stoletja. Ta proces se je začel z znanim preobratom 

v ameriški denarni politiki ob koncu 

sedemdesetih let, ko so dvomestno inflacijo 

zajezili z rekordno visokimi obrestmi. 

Obresti so pritegnile kapital, ki je do takrat, 

še zlasti v sedemdesetih letih, bežal v »konkretne« 

stvari, kot so zlato, nepremičnine, 

nafta, kovine itd. V teh letih se je celo bolj 

izplačalo vlagati denar v stare stripe Walta 

Disneyja kot pa v delnice ali obveznice na 

borzi. Z vrtoglavim zvišanjem obresti in 

drugih finančnih prispevkov so najprej 

ustavili vztrajno zniževanje zunanje vrednosti 

dolarja, saj je kapital z vsega sveta 

pohitel na ameriška tla, kamor so ga pritegnili 

ti neverjetno visoki dobički. Celo ameriška 

država je bila v tistih časih prisiljena 

upnikom plačevati 16-odstotne in celo višje 

obresti, kar je precej nad ceno, po kateri se 

je, denimo, kakšno leto prej v svetu zadolževala 

nekdanja Jugoslavija. Množični beg 

kapitala iz realnega v finančno premoženje 

je imel dve pomembni posledici. Realne 

stvari – zlato, nepremičnine, nafta itd. – so 

se pocenile, ker je iz njih odtekal kapital. 

Povedano z drugimi besedami, to pomeni, 

da se je začel proces dezinflacije, torej proces 

zniževanja cene realnih stvari. Hkrati so 

se v hipu podražili finančni »izdelki« – delnice, 

obveznice itd. Zviševanje cene finančnega 

premoženja pa pomeni zmanjševanje 

dobičkov na to premoženje oziroma, kar je 

isto, zniževanje obresti. Zajezitev inflacije z 

vrtoglavim zvišanjem obresti je tako izzvala 

Naj centralne banke 

drugih držav posnemajo 

ali ignorirajo to, kar 

počne ameriška 

centralna banka? 

proces, v katerem je kapital grabil po finančnem 

premoženju, ker je to premoženje 

zaradi omenjene tekme postajalo vse dražje, 

pa je vse skupaj pripeljalo tudi do znižanja 

obresti. Sicer pa je to samo sprožilo 

omenjeni proces, saj ni nikakršnega dvoma 

o tem, da je tiskarna dolarjev z manipuliranjem 

z obrestmi močno, pogosto pa celo 

odločilno spodbujala celoten proces. Še zlasti 

v zadnjih nekaj letih, ko so v strahu pred 

deflacijsko krizo obresti v kratkem roku 

znižali na omenjeni en odstotek, torej stopnjo, 

ki je bila nižja od stopnje rasti cen. 

To pomeni, da se je ameriška centralna 

banka, tako kot to velja tudi za japonsko 

banko, v zadnjih letih na vse mogoče načine 

trudila, da bi prišla do višje inflacije, saj je 

bila prepričana, da je spiralno zniževanje 

cen še nevarnejši pojav od spiralnega gibanja 

cen navzgor. Različni statistični kazalci 

pričajo o tem, da jim je šlo spodbujanje inflacije 

dobro od rok, čeprav ameriška centralna 

banka zniževanje cen še vedno razglaša 

za enako veliko tveganje, kot to velja 

za zviševanje cen. Dolarska inflacija se je v 

prvem polletju 2004 gibala na 4,6 odstotka 

(preračunano na eno leto). Vrnitev bojazni 

pred inflacijo pa je seveda glavni razlog, zaradi 

katerega so vlagatelji v obveznice, torej 

papirje, ki prinašajo fiksne dobičke, v obdobju 

od aprila do junija utrpeli najhujšo trimesečno 

izgubo v zadnjih desetih letih. V 

zadnjih mesecih je bila ena od najpriljubljenejših 

transakcij na teh trgih prodaja ameriških 

državnih obveznic (treasures) zaradi 

kupovanja nemških državnih obveznic 

(bunds). Vse to pa seveda pove nekaj več o 

tem, kakšen razvoj stvari pričakujejo trgi na 

ameriških in evropskih tleh. 

V zvezi s tem je zdaj glavno vprašanje, ali 

bo »tiskarna dolarjev« tudi v prihodnje 

obresti dvigovala v najmanjših možnih 

obrokih, torej po četrt odstotka, ali pa se bo 

odločila in jih hitreje dvignila na raven nad 

stopnje inflacije. Za ves preostali svet pa je 

pomembno vprašanje, kaj bi morale zdaj 

narediti centralne banke drugih držav: naj 

posnemajo ali ignorirajo to, kar počne ameriška 

centralna banka? 

Kot se zdi, je nekoliko lažji odgovor na drugo 

od obeh vprašanj. Centralne banke ne- 

9 

katerih premožnih držav (britanska, 

avstralska) že na veliko zvišujejo obresti, in 

to vsaj za zdaj brez kakšnih posebnih posledic, 

ki bi vplivale na gospodarsko rast ali finančno 

trdnost. Britanski primer mora biti 

še posebej zanimiv za Ameriko, saj se tukaj 

v praksi preizkuša, ali bodo višje obresti 

»preluknjale« prenapihnjeni vrednostni balon 

družinskih hiš in stanovanj. Te cene so v 

Veliki Britaniji v zadnjih nekaj letih rasle 

hitreje kot kjer koli drugod po svetu (razen 

morda v nekaterih kitajskih velemestih), 

zato so se ob dvigovanju britanskih obresti 

navzgor zbali, kaj se bo zgodilo, če bo prišlo 

do zloma teh cen. To vprašanje pa je enako, 

če že ne celo bistveno bolj pomembno za 

Ameriko, kjer se je v zadnjih letih zaradi rekordno 

nizkih obresti na milijone ljudi zadolžilo, 

da so si lahko kupili hiše ali stanovanja, 

še več pa se jih je zadolževalo na podlagi 

rasti vrednosti hiš, ki jih imajo v lasti. 

Kar nekaj let po poku borznih balonov v 

New Yorku je bila ta dejavnost – zadolževanje 

v zvezi s hišami – po splošnem prepričanju 

glavni, če že ne edini dejavnik ohranjanja 

ameriške gospodarske rasti. Ker se je na 

milijone ljudi zadolžilo ob spremenljivih 

obrestih, je zdaj eno od najpomembnejših 

vprašanj v zvezi z zaostritvijo denarne politike, 

ali bodo vsi ti ljudje sposobni odplačevati 

posojila po spremenjenih, torej višjih 

obrestih, ali pa bo zanje postalo to breme 

tako težko, da se bodo spustili v množično 

razprodajo hiš in stanovanj. Množične razprodaje 

in znižanja premoženjskih cen pa 

napovedujejo začetek vseh težkih finančnih 

kriz. Prav zato centralne banke v obdobjih 

gospodarskih recesij znižujejo obresti: glavni 

cilj je, da bi se v takšnih obdobjih dolžniška 

bremena čimmanj spremenila, tako da 

ljudje ne bi iskali izhoda z razprodajanjem 

premoženja. Ker se je tudi na ameriškem 

prizorišču v zadnjih letih na veliko razpravljalo 

o tem, ali bi lahko to, da se zvišujejo 

vrednosti družinskih hiš, zlasti družinskih 

hiš v nekaterih velemestnih območjih, imenovali 

»balon«, so videti dosedanje britanske 

izkušnje z zviševanjem obresti za zdaj 

dokaj spodbudne. Zviševanje cene hiš in 

stanovanj v tej državi so, kot kaže, nekoliko 

obrzdali, kljub temu pa za zdaj ni nikakršnih 

znamenj, ki bi opozarjala, da lahko pride 

do zmanjšanja njihove vrednosti. 

Druge pomembne centralne banke po svetu 

vsaj za zdaj ne vidijo nikakršnih razlogov, 

zaradi katerih naj bi spremljale te blage 

zaostritve ameriške denarne politike. Še 

zlasti evropska centralna banka, katere 

obresti znašajo samo dva odstotka in so tako 

le dvakrat višje od ameriških, nima za to 

prav nikakršnega razloga, res pa je, da je ta 

ustanova pod hudimi političnimi pritiski, 

naj zniža obresti. Najbrž tem pritiskom ne 

bo popustila, prav tako pa si tudi ne bo drznila 

zvišati obresti. Zviševanje ameriških 

obresti ustreza tistim, ki menijo, da se je 

vrednost evra v primerjavi z dolarjem povečala 

prav zaradi ameriške politike super cenenega 

denarja. 

Kljub vsem zgodbam o zgodovinskem preobratu 

pa za zdaj ni videti, da bi se nameravalo 

vodstvo tiskarne dolarjev odločiti za 

to, da bi na hitro »normaliziralo« denarno 

politiko. Pa ne le zaradi tega, ker mora pomagati 

predsedniku, da bo obdržal Belo hišo, 

temveč predvsem zaradi tega, ker bi se 

ob odpravi davčnih spodbud in zvišanju 

obresti za stanovanjska posojila, kot kaže, 

ustavil tudi vzpon ameriškega gospodarstva. 

Zato je, kot kaže, metaforični vrč s pijačo 

bolj ali manj na pravem mestu. Še bo 

pijače za kakšno rundo.

10 

Število registrirano 

brezposelnih je po 

predhodni neuradni 

oceni maja letos prvič 

po osamosvojitvi 

padlo pod 90.000. Ta 

raznolika, bolj ali 

manj rutinsko 

spremljana množica 

se – z občasnimi 

nihljaji – zlagoma 

redči že vse od sredine 

90. let, ko se je končala 

tranzicijska depresija. 

Še vedno pa 

predstavlja slabih pet 

odstotkov 

prebivalstva države. 

Se bo zmanjševala še 

naprej? 

Brezposelnost 


Trg z malo trgovanja 

Mija Repovž 

Na nižanje brezposelnosti v zadnjih 

mesecih pozitivno vpliva 

predvsem oživljanje gospodarske 

rasti v svetu. V državah 

Evropske unije, kamor 

slovenska podjetja največ 

izvozijo, so na krepitev rasti 

čakali več kakor dve leti, zdaj pa z mešanico 

presenečenja in negotovosti ugotavljajo, da 

je rast celo bolj robustna, kakor so mislili 

sprva, toda, se sprašujejo, ali bo trajala? 

Kakorkoli, blagodejni učinki preobrata konjunkturnega 

ciklusa vplivajo tudi na Slovenijo. 

Zaposlenost in njena negativna podoba 

brezposelnost sta pomemben kazalec gospodarske 

in socialne trdnosti države. Sloveniji 

za zdaj ne kaže tako slabo. Stopnja 

registrirane brezposelnosti je po zadnjih 

podatkih sicer blizu enajst odstotkov, toliko 

je torej tistih, ki so tudi formalno prijavljeni 

na zavodu za zaposlovanje. Po metodologiji 

ILO, ki je precej strožja in se uporablja tudi 

pri mednarodnih primerjavah, pa je brezposelne 

6,7 odstotka za delo sposobne populacije. 

To je občutno manj kakor v Nemčiji 

ali Franciji, pa še vedno precej več kakor 

recimo v Avstriji. 

Kdo so? Odgovor je že dolgo skoraj identičen 

– več kakor polovica je žensk, štiri desetine 

brezposelnih je starejših od 40 let, četrtina 

pa mlajša od 26 let, petina sodi med 

trajno presežne ali take, ki jih je v brezposelnost 

potisnil stečaj, kar štirideset odstotkov 

pa jih ima le prvo ali drugo stopnjo izobrazbe. 

Ankete kažejo, da jih polovica za 

dodatno izobraževanje ni zainteresirana ali 

pa so prestari, medtem ko slaba petina pravi, 

da zanj nima časa. Nekateri so s svojim 

statusom verjetno celo relativno zadovoljni 

– delo na črno jim skupaj s socialno podporo 

omogoča večji zaslužek, kot če bi sprejeli 

redno zaposlitev, s katero pa bi zaradi visoke 

obdavčitve plač zaslužili manj. V sivi 

ekonomiji, ki je sicer statistično zelo izmuzljiva 

kategorija, se namreč po ocenah še 

vedno ustvari 17 do 25 odstotkov BDP. 

Vsi deli Slovenije niso enako prizadeti. 

Ekonomski inštitut pri pravni fakulteti je 

državo v tem pogledu razdelil na tri področja. 

Najbolj ogrožen je severovzhodni del, 

območje Murske Sobote in Maribora, ki 

imata 18- oziroma nekaj več kot 16-odstotno 

registrirano brezposelnost, a tudi tukaj 

se v zadnjem obdobju rahlo zmanjšuje. 

Drugo značilno področje, ki v negativnem 

smislu občutno presega državno povprečje, 

je območje Trbovelj in Sevnice s 14,8-odstotno 

registrirano brezposelnostjo, pa 

Celjsko, Ptujsko in področje Velenja, kjer 

je le nekoliko nižja. Najmanj težav je z zaposlitvami 

na območju Novega mesta, Nove 

Gorice, Ljubljane, Kranja in Kopra, kjer 

se registrirana brezposelnost giblje od nekaj 

čez 7 do 8,8 odstotka. Povprečja torej 

kot običajno skrivajo velike razlike. 

Kljub razmeroma spodbudnim podatkom 

in prognozam pa ni jamstva, da bodo gibanja 

tudi v prihodnje tako enosmerna. Prestrukturiranje 

podjetij, zlasti iz t. i. starih industrij, 

še ni končano. Zelo verjetno je, da 

je vlada podjetjem v krizi dajala v zadnjem 

letu celo nekoliko močnejše finančne injekcije 

kot sicer. Po volitvah bo posebna skrb 

manjša, med drugim zaradi pikolovske doslednosti 

Bruslja pri evidentiranju takih pomoči. 

Število brezposelnih iz podjetij se bo 

torej lahko kar občutno povečalo in ne ve 

se, ali bo odpiranje novih delovnih mest ta 

priliv lahko dovolj učinkovito nevtraliziralo. 

»Čiščenje« napovedujejo tudi v razmeroma 

krepkem finančnem sektorju – nad 

prevelikimi stroški dela se pritožujejo denimo 

tako v pretežno domači NLB kot v SKB 

banki, ki je v lasti francoske Société 

Générale. Brez tega, zatrjujejo vodilni menedžerji 

obeh bank, ne bodo mogli konkurirati 

tujim tekmicam. 

Vedno več ekonomistov poleg tega na splošno 

meni, da je skrajni čas, da postane trg 

dela bolj prilagodljiv. Prof. Marko Jaklič, ki 

sicer prisega na socialno občutljivo državo, 

je na nedavnem posvetu pri predsedniku 

države o vlogi znanja in znanosti kot pogoju 

za hitrejši razvoj naštel tudi »čim hitrejše 

izločanje organizacij in posameznikov, gnilih 

jabolk, ki se ne bodo mogli prilagoditi 

novim razmeram«. Glasov, da bi morale biti 

na večjem prepihu tudi univerze, je čedalje 

več. Ni prav, pravijo, da so profesorji na 

fakultetah po varnosti zaposlitve izenačeni 

z državnimi uradniki. To še ni konec: tudi v 

državni upravi napovedujejo zmanjševanje 

zaposlenosti, in to kar za odstotek na leto. 

Slovenski trg dela je po ocenah na splošno 

preveč tog. Že dolgo napovedujejo spremembe. 

Veliko so nekaj časa pričakovali 

od novega zakona o delovnih razmerjih. 

Delodajalci, ki imajo zaradi svoje vloge seveda 

pred očmi predvsem dobiček in dolgoročno 

perspektivo podjetja, so po uveljavitvi 

zakona nezadovoljni. Ostal je na pol poti, 

trdijo. 

V Danfossu iz Črnomlja, hčerinskem podjetju 

danske multinacionalke, napovedujejo, 

da bodo v naslednjih mesecih odpustili 

300 delavcev, skoraj četrtino zaposlenih. To 

je za Belo Krajino kar hud udarec. Direktor 

Leopold Panjan pravi, da ta korak zahteva 

razvoj podjetja. Meni, da je odpuščanje redno 

zaposlenih »zelo delikatno«, ker je »zakonodaja 

bolj v prid delavcev kot pa delodajalcev«. 

Na vprašanje, kje konkretno vidi 

ovire, pa prizna, da ne more reči nič določnega. 

»Slišim pa, da imajo drugi pri odpuščanju 

veliko problemov.« 

Sindikatom se relativna strogost zakonodaje 

do potencialnega odpuščanja ne zdi pretirana. 

Zaposleni, poudarjajo, so šibkejša 

stran; če jih zakon ne bi primerno zaščitil, bi 

bili na milost in nemilost prepuščeni menedžerskemu 

sloju, ki je pri svojih plačah praviloma 

precej bolj velikopotezen kot pri zaslužkih 

zaposlenih. 

Delodajalci so nasprotno prepričani, da je 

moč sindikatov v Sloveniji prevelika, že 

moteča za razvoj. Tudi take poglede je mogoče 

razumeti – odpuščanje zaposlenih je 

za šefe podjetij praviloma težavno, saj so v 

takih situacijah v podjetju in v okolju sami 

izpostavljeni neprijetnim vprašanjem o 

učinkovitosti lastnega dela in socialnemu 

pritisku nasploh. 

V mnogih podjetjih, kjer zaradi poslovnih 

razlogov sicer niso prisiljeni poseči po najbolj 

drastičnem ukrepu, odpuščanju, pa že 

izkoriščajo možnost zaposlovanja za določen 

čas, žal pogosto tudi čez obdobje, ki ga 

dopušča zakonodaja. V maju, recimo, se je 

znašlo med brezposelnimi skoraj 14.000 ljudi, 

ki so bilo zaposleni le za omejeno obdobje. 

»Vsak problem brezposelnosti je v prvi vrsti 

problem gospodarske rasti... Z intenzivno 

politiko zaposlovanja je mogoče precej 

zmanjšati brezposelnost, ni pa mogoče nadomestiti 

instrumentov tehnološkega razvoja 

in gospodarske politike,« je minister 

za delo Vlado Dimovski že pred časom zadržano 

kritiziral pretirana pričakovanja od 

politike zaposlovanja. 

Osnutek nove desetletne strategije razvoja 

Slovenije, ki je prav v teh dneh postala 


predmet polemične javne diskusije, obravnava 

trg dela kot posebno programsko področje, 

skupaj s človeškim kapitalom. Njegove 

osnovno značilnosti so togost, strukturna 

neskladja (obupno na primer primanjkuje 

visoko izobraženih tehničnih kadrov, 

kot so na primer informatiki, strojni 

inženirji), prenizka izobrazbena raven in 

previsok delež nezahtevnih delovnih mest. 

Stopnja zaposlenosti aktivnega prebivalstva 

je razmeroma nizka, predvsem zato, 

ker starejše generacije zelo hitro preidejo v 

neaktivnost. Predvideva se, da naj bi se Slovenija 

zaradi nizke rodnosti okoli leta 2011 

začela soočati s pomanjkanjem delovne sile. 

Stanje, menijo avtorji strategije, nikakor ni 

zadovoljivo. Rešitev vidijo v drugačnem 

izobraževanju, večji prilagodljivosti samega 

trga dela, pa tudi drugačni razvojni dinamiki 

nasploh. »Razvoj, ki bi zahteval čedalje 

manj zaposlenih, bi se lahko hitro sprevrgel 

v socialno in tudi ekonomsko težko obvladljive 

razmere. Zato bi morale strateške 

usmeritve stremeti h kar največji stopnji delovne 

aktivnosti v vseh starostnih skupinah.« 

Eksperti za trg dela v osnutku zelo obsežne 

razvojne strategije naštevajo kar nekaj 

točk, ki bi jih morali v prihodnje izboljšati. 

Delovna razmerja naj bi bila bolj prilagodljiva, 

pravijo, pri čemer omenjajo krajšanje, 

delitev in nasploh bolj prožno izrabo 

delovnega časa, povečanje dela na domu in 

na daljavo. Namesto dosedanjih pasivnih 

ukrepov naj bi državna administracija bolj 

intenzivno uporabljala aktivne. Ker je večina 

brezposelnih zaradi pomanjkljive izobrazbe 

težko zaposljivih, naj bi delodajalci 

za tiste, ki so brez dela dolgo ali pa se zaposlijo 

prvič, plačevali manj socialnih prispevkov. 

Ti predlogi niso novi. Prav nasprotno, večino 

so imele v svojem repertoarju vse dosedanje 

slovenske vlade. Kako intenzivno se 

bodo izvajali v prihodnje, bo stvar diskusije 

med vlado, delodajalci in sindikati. Zelo 

verjetno pa bo imela pri njihovem uveljavljanju 

najmočnejšo vlogo ekonomska prisila 

od zunaj. 

V Nemčiji prav v teh dneh – v glavnem za 

zaprtimi vrati – tečejo pogajanja med vlado 

in najmočnejšimi sindikati o najbolj trdi reformi 

trga dela v zadnjih petdesetih letih, ki 

naj bi med drugim drastično zmanjšala pravice 

brezposelnih. Simptomatično je tudi, 

da so sindikati v dveh Siemensovih tovarnah 

pristali na povečanje delovnega tedna s 

35 na 40 ur, ne da bi se povečalo tudi plačilo. 

Pripravljenost za tak korak pa so po poročilih 

pokazali še v približno sto nemških 

podjetjih. Tudi v Franciji javno razmišljajo 

o ukinitvi 35-urnega delovnika, ki ga je uvedla 

prejšnja socialistična vlada, da bi zmanjšala 

brezposelnost, kar pa se ni zgodilo. 

Obe državi, stebra Evrope socialne blaginje, 

se v bistvu poskušata prilagoditi tempu, 

ki ga v tem pogledu diktira Amerika in v 

nekaj manjši meri tudi Velika Britanija. 

To bo zelo zanimiv proces tudi za Slovenijo, 

kjer je sicer uveljavljen največ 40-urni delovnik; 

pri svoji delovni zakonodaji se je v 

marsičem zgledovala prav po Nemčiji. Tudi 

tukajšnji trg dela se bo vsaj na daljši rok hočeš 

nočeš moral prilagajati razmeram v Stari 

Evropi. Kako daleč bo šla ta v spremembah? 

Grožnja petinske družbe, torej družbe, v 

katerih pomemben del prebivalstva zaradi 

brezposelnosti ostaja na obrobju, pač visi 

nad vsemi. Velika odstopanja verjetno ne 

bodo mogoča.


Te dni naj bi bil 

v državnem zboru 

končan postopek 

za obsežno ustavno 

reformo, ki je trajal 

polnih pet let. S tem 

bo dokončno 

potrjeno, kar je bilo 

sicer znano že dolgo, 

da bodo rezultati – 

glede na obseg in 

vsebino predlogov, 

ki so bili dani v ta 

postopek nadvse 

skromni, takorekoč 

ničevi. 

Ko je davnega leta 1966 takratni 

predsednik slovenske vlade (izvršnega 

sveta) Janko Smole v skupščini 

zagrozil, da bo odstopil zaradi zakona s 

področja zdravstvenega zavarovanja, ki 

ga je nameravala sprejeti skupščina, z 

njim pa bi po mnenju vlade preveč 

obremenili državni proračun, je to 

odmevalo po vsej državi in celo po vsej 

Evropi. Njegovo dejanje bi imelo za 

posledico odstop vse vlade. 

Demokratična Evropa je videla v 

dogodku rojevanje parlamentarne 

demokracije v socialistični državi! 

Danes, 13 let po uvedbi 

parlamentarnega sistema v tej državi, 

pa kakšnega posebnega odmeva zaradi 

poloma celotnega vladnega ustavnega 

projekta v parlamentu žal ni pričakovati, 

niti v vladi, niti v širši javosti. Primer bo 

lahko uporabljen kvečjemu za 

proučevanje posebnosti slovenske 

politične ureditve in prakse v tihi samoti 

kakšnega šolskega kabineta za 

politologijo ali ustavno pravo. 

Ustavna reforma 

Borni rezultati petletke v tiho 

samoto politološkega kabineta 

Dr. Janez Šmidovnik 

Postopek se je začel s pomembnimi 

in aktualnimi temami državnopravnega 

pomena. Najprej 

s predlogom 33 poslancev 

s prvopodpisanim dr. Cirilom 

Ribičičem v letu 1999 za spremembo 

oziroma za črtanje 

143. člena ustave: ta sprememba naj bi 

omogočila regionalizacijo Slovenije z ustanovitvijo 

pokrajin kot lokalnih skupnosti 

na drugem nivoju lokalne samouprave v 

praznem prostoru med državo in občinami. 

Ta predlog je bil v razširjeni vsebini s spremembami, 

ki naj bi omogočale delovanje 

pokrajin za potrebe celotne javne uprave 

na lokalni, regionalni in tudi na državni ravni, 

zajet tudi v poznejših vladnih predlogih 

za spremembo ustave iz leta 2000. 

Vladni predlogi so se sicer začeli s t. i. 

evropskimi členi, s katerimi naj bi bili postavljeni 

ustavnopravni temelji za pristop 

Republike Slovenije k Evropski uniji in k 

organizaciji Severnoatlantske pogodbe. 

Vlada je predlagala tudi drugačno ureditev 

oblikovanja vlade, in sicer podobno, kot je 

v drugih parlamentarnih sistemih, tako da 

ministrov ne bi imenoval in razreševal državni 

zbor, ampak predsednik republike na 

predlog predsednika vlade. V nadaljnjem je 

vlada predlagala tudi drugačno ureditev 

imenovanja oziroma izvolitve sodnikov, in 

sicer tako, kot je v večini sodobnih držav, 

kjer sodnikov ne imenujejo parlamenti kot 

pri nas, pač pa šef države, predsednik ali 

monarh ali pa tudi pravosodni minister. 

Končno so vladni predlogi zajeli še perečo 

problematiko referenduma, ki s svojo 

ustavnopravno nedorečenostjo povzroča v 

praksi velike težave v delu samega parlamenta. 

Nato je bila vložena v postopek za spremembo 

ustave še vrsta predlogov, ki so jih 

vložile posamezne skupine poslancev, in sicer: 

predlog za spremembo državnih simbolov 

(državna zastava, grb), predlog za pridobitev 

volilne pravice s šestnajstimi leti, 

predlog za spremembo določbe o predsedniku 

republike, ki naj bi bil lahko izvoljen 

v to funkcijo največ dvakrat, predlog, da 

imajo državljani pravico do pokojnine, predlog, 

da so državljani enaki pred zakonom 

ne glede na invalidnost, predlog, da obseže 

poslanska imuniteta poleg kazenske tudi civilno 

odgovornost za mnenje ali glas, ki ga 

je izrekel poslanec na sejah državnega zbora 

ali njegovih delovnih teles, in predlog, da 

zakon lahko določi ukrepe za spodbujanje 

enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju 

na volitvah v državne organe in v 

organe lokalnih skupnosti. 

Regionalizacija 

Že na prvi pogled je jasno, da je teža vprašanj, 

ki so bila predložena za spremembo v 

ustavno revizijskem postopku, v sklopu 

vprašanj, ki jih je predlagala vlada. To so 

vprašanja, ki se dotikajo osrednje problematike 

funkcioniranja države v njenih horizontalnih 

in vertikalnih razsežnostih; za 

odnose med zakonodajno, izvršilno in pravosodno 

funkcijo države, kakor se kažejo v 

zvezi z oblikovanjem izvršilnih in pravosodnih 

organov, za odnose med centralno 

oblastjo in lokalno samoupravo v zvezi s 

predlagano regionalizacijo države na pokrajine 

in končno za odnose med neposrednim 

in posrednim izvajanjem oblasti, kakor 

se kažejo v luči referenduma. 

Predlogi vlade so bili – razen v strokovnih 

službah – vsi po vrsti utemeljeni tudi v praksi, 

ki se je odvijala več kot celo desetletje 

pred očmi vse države. Bilo je očitno, da se 

nekateri državni problemi v praksi do nesmisla 

komplicirajo zaradi neustreznih 

ustavnih določb, nekaterih pa sploh ni mogoče 

reševati, ker zadevajo na blokado v 

ustavi. 

S problemom regionalizacije, ki naj bi se 

izvedla z ustanovitvijo pokrajin, se ukvarja 

Slovenija že ves čas po uvedbi lokalne samouprave 

z zakonom iz leta 1994, vendar 

neuspešno zaradi kontradiktorne formulacije 

143. člena ustave. Ta sicer obeta pokrajine, 

vendar za njihovo ustanovitev pooblašča 

občine, s tem, ko govori o prostovoljnem 

povezovanju občin v pokrajine; to pomeni, 

da naj bi bile občine ustanoviteljice 

pokrajin. To pa je pravnosistemski in tudi 

dejanski nesmisel, ker občine ne morejo 

ustanoviti pokrajin, jim podeliti lastnosti 

avtonomnih teritorialnih skupnosti in jim 

zagotoviti funkcioniranja. To lahko stori le 

država z zakonom, občine pa pri tem lahko 

le v določeni meri sodelujejo. Regionalizacija 

bi ustvarila možnosti za večjo skladnost 

regionalnega razvoja Slovenije (tudi iz skladov 

Evropske unije), imela pa bi tudi ugodne 

upravljavske in tudi politične učinke 

zaradi procesa decentralizacije pristojnosti, 

ki bi lahko stekel od države na pokrajine in 

zaradi načela subsidiarnosti, ki bi se s tem 

lahko začelo uveljavljati v skladu s politiko 

organov Evropske unije. Brez spremembe 

ustave navedeni procesi niso mogoči. 

Nujnost spremembe ustavnih določb, ki se 

tičejo oblikovanja vlade, se je najbolj jasno 

pokazala po volitvah leta 1996, ko je dr. Janez 

Drnovšek poskušal sestaviti vlado in je 

s tem uspel šele po mučnih prizadevanjih, ki 

so trajala več mesecev; čeprav je bil že izvoljen 

za predsednika nove vlade, pa te ni mogel 

sestaviti po okusu parlamenta, ki je bil 

glede na rezultate volitev politično razdeljen 

na dve skoraj enaki polovici. Zapleta, 

ki se lahko ponavlja ob podobni politični 

sestavi parlamenta, ne bi bilo, ali pa bi bil 

enostavnejši, če bi, tako kot v drugih sodobnih 

ureditvah, ministre na predlog predsednika 

vlade imenoval predsednik republike 

in ne parlament. 

Tudi pri imenovanju sodnikov v parlamentu 

lahko prihaja do zamud zaradi neizvolitve, 

vendar pa je pri sodnikih bolj pomemben 

sam postopek, v katerem se morajo 

kandidati za sodnike izpostavljati odioznim 

političnim ocenam v državnem zboru glede 

svoje usposobljenosti za sodniško funkcijo. 

Že samo to lahko učinkuje, da se sposobni 

pravniki težko prijavljajo in kandidirajo za 

sodnike. Jasno pa je, da oblika imenovanja 

nima nobene zveze z neodvisnostjo in odgovornostjo 

sodnika pri opravljanju sodniške 

funkcije. Po logiki sistema o delitvi 

oblasti stvar parlamenta ni imenovanje sodnikov, 

ampak zagotavljanje splošnih – zakonodajnih, 

materialnih in finančnih pogojev 

za delovanje sodišč. 

Institucija zakonodajnega referenduma, ki 

je sicer najpomembnejša oblika neposredne 

demokracije, se je zaradi ustavne nedorečenosti 

v slovenski ustavi spremenila v 

obliko, ki omogoča ne le demokratično participacijo 

ljudstva pri izvajanju oblasti, ampak 

tudi zlorabo oblasti. Ker je uporaba referenduma 

po ustavi neomejena, se lahko 

uporablja tudi za odločanje o vprašanjih, ki 

11 

so v vseh drugih državnih ureditvah izključene 

iz referendumskega odločanja, ker bi 

tako odločanje lahko ogrožalo izvrševanje 

rednih in tudi temeljnih nalog države, kot je 

na primer vprašanje o davkih, o nujnih 

ukrepih zaradi varnosti države, o izvrševanju 

ratificiranih mednarodnih pogodb itd. 

Zlasti z uporabo t. i. predhodnega referenduma 

pa je v praksi mogoče z »referendumsko 

gverilo« (izraz je uporabil dr. A. Rus, 

Sobotna priloga Dela, 2. 12. 2000) hromiti 

delo samega parlamenta in izigravati parlamentarno 

demokracijo z nenehnim vlaganjem 

referendumskih predlogov proti nezaželenim 

zakonom. Z obstoječo ureditvijo 

referenduma je slovenska parlamentarna 

demokracija dobesedno prestreljena, država 

pa ogrožena. Zato gre v tem primeru za 

najbolj urgentno potrebo po spremembi 

ustave. 

Samo evropski členi 

Mislim, da ne bi mogel nihče napovedati, da 

se bo z navedenimi predlogi vlade zgodilo 

to, kar se je zgodilo, da bodo namreč v 

ustavnorevizijskem postopku vsi po vrsti 

zavrnjeni, razen evropskih členov, ki pa so 

morali biti sprejeti zaradi sprejema Slovenije 

v Evropsko unijo in v Nato. Sprejeti pa so 

bili trije predlogi poslanskih skupin, in sicer 

predlog, da imajo državljani pravico do pokojnine 

(50. člen), da so državljani enaki 

pred zakonom ne glede na invalidnost (14. 

člen), in predlog, da zakon lahko določi 

ukrepe za spodbujanje enakih možnosti 

moških in žensk pri kandidiranju na volitvah 

v državne organe in v organe lokalnih 

skupnosti (44. člen). To so predlogi, ki imajo 

eventualno za prizadete državljane določen 

simboličen pomen, z ustavnopravnega 

vidika pa so vprašljivi; prvi in drugi zaradi 

tega, ker ne prinašata ničesar novega v vsebino 

že obstoječe ustavne ureditve, tretji pa 

je v nasprotju z določbo 14. člena ustave o 

enakosti vseh državljanov v pravicah in obveznostih. 

Pričakovati je bilo sicer, da bodo v tem postopku 

oživili stari strahovi t. i. centralistov, 

ki so bili že ob sprejemanju slovenske ustave 

proti vsaki pomembnejši decentralizaciji 

oblasti, ker bi po njihovem mnenju ogrožala 

malo državo Slovenijo. Ustava je bila napisana 

pod vplivom centralistov z izrazitimi 

elementi centralizma, ki se vidijo zlasti v 

poglavju o lokalni samoupravi. Ti so zato 

seveda proti vsaki spremembi ustave. Bilo 

je tudi pričakovati, da bodo v ustavnih razpravah 

glede vprašanj, ki se tičejo odnosov 

med parlamentom in vlado ter med parlamentom 

in pravosodnimi organi, prišli do 

izraza v naši stvarnosti še zmeraj živi mišljenjski 

vzorci, ki izvirajo iz doktrine skupščinskega 

sistema. Tako kot je štela socialistična 

samoupravna skupščina za najvišji in 

ne le za zakonodajni organ države, naj bi 

veljalo tudi v parlamentarnem sistemu za 

državni zbor: vsi državni organi izvirajo po 

tej doktrini iz državnega zbora in so temu 

tudi odgovorni za svoje delo. Po tej logiki 

državni zbor postavlja vlado in voli oziroma 

imenuje tudi sodnike in vse druge pomembnejše 

najvišje funkcionarje države. Vlada je 

po tem gledanju v bistvu le izvršilni organ 

parlamenta, ki dobiva vse osnovne premise 

za odločanje od parlamenta. Čeprav je ta 

mišljenjski vzorec v nasprotju z ustavnim 

načelom o delitvi oblasti, pa tudi s tehničnimi 

načeli upravljanja sodobne države, je v

12 

praksi našega parlamenta globoko zakoreninjen, 

in sicer ne glede na strankarsko pripadnost 

poslancev. 

Ker je za sprejem ustave potrebno visoko 

politično soglasje – dvotretjinska večina 

vseh poslancev v državnem zboru –, je bilo 

tako stanje duha v tem zboru seveda neugodno 

za obravnavo in sprejem navedenih 

ustavnih predlogov. V samem ustavnorevizijskem 

postopku pa so se pokazale še druge 

težave. Pokazalo se je, da presojajo politične 

stranke v parlamentu vsako vprašanje, 

tudi ustavna vprašanja, izključno z vidika 

svojih realnih ali namišljenih kratkoročnih 

interesov, ne pa na podlagi interesov države. 

Tako, na primer, opozicijske stranke 

štejejo za koristno vse tisto, kar povzroča 

težave vladnim strankam. Zato glasujejo 

proti spremembam ustave, čeprav je na primer 

jasno, da je obstoječa ureditev, ki se tiče 

oblikovanja vlade, škodljiva za državo, ki 

daljši čas ne more delovati s polno močjo, 

če se parlament oziroma vlada po vsakih 

volitvah predolgo ukvarjata sama s seboj; 

ali čeprav je škodljivo in celo nevarno za državo, 

če se lahko z referendumom preprečuje 

sprejem zakonodaje, ki je nujna za normalno 

poslovanje države. Jasno je tudi, da 

bi se vse težave, ki so zvezane z neustrezno 

ureditvijo v ustavi, obrnile zoper obstoječo 

opozicijo, če bi ta prišla na oblast. Vendar 

pa se stranke obnašajo po trenutnih interesih; 

opozicija se opredeljuje do predlaganih 

ustavnih sprememb, kot da ne bo nikdar 

prišla na oblast. 

Vendar pa vidim glavni razlog za neuspeh 

vladnih predlogov za ustavne spremembe v 

neustreznem načinu vodenja ustavnorevizijskega 

postopka. Če se je vlada že odločila 

za navedene ustavne spremembe in jih predlagala 

v ustavnorevizijski postopek, bi pričakovali, 

da bo tudi aktivno spremljala potek 

tega postopka in vztrajala vseskozi na 

tem, da bi njeni predlogi uspeli. V tem postopku 

pa se je pokazalo, da v vladi sami, to 

je v vladni koaliciji, od vsega začetka ni bilo 

povsem enotnih stališč glede predlaganih 

novih ustavnih rešitev. Tudi ni bilo čutiti, da 

je vladi kaj do tega, da bi vplivala na potek 

postopka, ki se je v parlamentu jalovo vlekel 

v nedogled, iz leta v leto, z velikimi časovnimi 

presledki, kot da je brez vsake orientacije 

glede rokov in glede ciljev, ki jih je 

v tem postopku treba doseči. Vlada je poslala 

svoje predloge za spremembo ustave v 

parlament, kot da je oddala paket na pošto. 

Ko je izpadla iz vladne koalicije Slovenska 

ljudska stranka (SLS) in se je postopek zavlekel 

v predvolilni čas, je bilo dokončno jasno, 

da ni več nobene možnosti za sprejem 

vladnih predlogov. Ustavnorevizijskemu 

postopku je pošla sapa, še preden je bil formalno 

zaključen. 

Seveda ni misliti, da bodo s prenehanjem 

tega postopka v praksi rešeni problemi, ki 

so bili predmet postopka, in da bo sedaj zadevno 

problematiko mogoče dati ad acta. 

Ti problemi bodo pereči, dokler ne bodo 

rešeni. Slovenija je imela v mandatnem razdobju 

tega državnega zbora zaradi močne 

vladne koalicije izredno priložnost, da jih 

reši, ker je bilo – vsaj v prvem delu mandatnega 

razdobja – mogoče zagotoviti visoki 

kvorum za sprejem ustavnih sprememb. Te 

priložnosti ni izkoristila; zato se bo še naprej 

mučila z njimi, dokler se ne ponovi nova 

taka priložnost. Upati je vsaj, da se je pri 

tem kaj naučila; če ne drugega vsaj to, da na 

način, kakor je vodila ta ustavnorevizijski 

postopek, tudi v prihodnje po vsej verjetnosti 

ne more uspeti. Morda pa bo zaradi tega 

poloma ustavnorevizijskega postopka postalo 

bolj jasno, kako utemeljeni so bili, na 

primer, predlogi za drugačno oblikovanje 

same vlade, ki naj bi prispevalo ne le k njenemu 

lažjemu oblikovanju, ampak tudi k 

njeni večji učinkovitosti in odgovornosti za 

upravljanje države – še posebno v razmerah, 

ko smo postali člani Evropske unije. 

Katoliška cerkev in 

drugi si že nekaj časa 

prizadevajo, da bi v 

Sloveniji uvedli v 

javno šolstvo 

katoliški verouk. 

Podani so bili različni 

predlogi, bistvo vseh 

pa je, da postane 

verouk tako ali 

drugače del javnega 

šolskega prostora. 


Ne glede na to, kakšen status 

bi verouk imel v osnovni 

šoli (obvezni predmet ali 

obvezni izbirni predmet), 

če bi seveda bil sprejet v 

javni šolski prostor, pa bi 

bilo treba preveriti, ali katoliški 

nauk, ki je podlaga oziroma sestavni 

del verouka, ustreza ciljem vzgoje in 

izobraževanja v osnovni šoli v Sloveniji, 

saj v javni šolski prostor ne smejo priti 

vsebine, ki ne ustrezajo ciljem vzgoje in 

izobraževanja, ki jih določajo državni 

predpisi. 

Cilji vzgoje in izobraževanja v osnovni šoli, 

kot jih med drugim opredeljujejo predpisi 

s tega področja, so med drugim: zagotavljanje 

optimalnega razvoja posameznika 

ne glede na spol, socialno strukturo in 

kulturno poreklo, narodno pripadnost; 

vzgajanje za medsebojno strpnost, razvijanje 

zavesti o enakopravnosti spolov, 

spoštovanje drugačnosti; spoštovanje 

otrokovih in človekovih pravic in temeljnih 

svoboščin; vzgajanje za obče kulturne 

in civilizacijske vrednote, ki izvirajo iz 

evropske tradicije in drugo. Vsaka vsebina, 

ki bi bila posredovana učencem v 

osnovni šoli, mora tako ustrezati navedenim 

ciljem, to seveda velja tudi za katoliški 

verouk, če bi bil sprejet v javni šolski 

prostor. 

Katoliški verouk temelji v glavnem na Bibliji, 

katere del je tudi Stara zaveza. Biblija 

v mnogih pogledih vsebuje mnoge etične 

dragulje, kot so npr. 10 Božjih zapovedi, 

Jezusov Govor na gori, izjave velikih 

prerokov Stare zaveze in avtentične dele 

iz opisa Jezusovega življenja. V mnogih 

delih pa Biblija vsebuje mnogo skrajno 

negativnega. V njej se poveličujejo grozodejstva, 

vojne in nečloveškosti, ki da so po 

volji Boga: genocid, ugrabitev, klanje 

otrok, žena in starcev, posilstva, barbarske 

metode morjenja, krvavo iztrebljanje 

drugače mislečih, usmrtitev prešuštnikov, 

homoseksualcev, vedeževalcev in drugih, 

ki niso bili po volji takratne duhovščine. V 

Bibliji so torej opisana kriminalna, okrutna, 

življenjsko nevarna ravnanja, ki so v 

nasprotju s človekovim dostojanstvom, 

prikazana kot volja Boga ali pa bagatelizirana. 

V Stari zavezi so že vnaprej programirali 

sežiganje čarovnic, saj je zapisano: »Čarovnice 

ne puščaj pri življenju« (2 Mz 

22,17). Podobno naj se godi tistemu, ki 

»govori bogokletno v Gospodovem imenu« 

– neke vrste generalno pooblastilo za 

smrtne obsodbe, položene neposredno 

Bogu na ustnice: »Pelji preklinjevalca ven 

iz tabora in vsi, ki so ga slišali, naj mu polože 

svoje roke na glavo in vsa občina naj 

ga kamenja ...« (3 Mz 24,14). Kdor tako 

nasilno ravna s svojimi lastnimi verniki, 

kot je bilo dovoljeno takratni duhovščini, 

ta bo do drugovercev, ki bi lahko ogrozili 


Polemika 

Okrutni 

predpisi 

v osnovne šole? 

Vladko Began 

njegov monopolni položaj, še bolj nepopustljivo 

strog. Tudi za to naj služi bog Biblije: 

»Varuj se, da ne skleneš zveze s prebivalci 

dežele, v katero prideš, da ne postanejo 

past v tvoji sredi! Temveč podrite 

njihove oltarje, razbijte spomenike in posekajte 

njihove svete kole.« (2 Mz 

34,12-13). Tudi v 2. Petrovem pismu je 

mogoče najti pravo pravcato hujskanje 

proti drugovercem: »Ti svojeglavci, podobni 

brezumnim živalim, ki so že po naravi 

rojene zato, da jih lovijo in pobijajo. 

… Madeži in graje so…« (2 Pt 2,12-13). 

Od časa do časa je v Bibliji predajanje morilski 

sli, ki jo podtikajo Bogu: »S krvjo 

upijanim svoje puščice in moj meč bo jedel 

meso: s krvjo pobitih in ujetih, z dolgolasimi 

glavami sovražnika.« (5 Mz 32,42). 

Ko so po nalogu papeža Urbana II. leta 

1095 križarji napadli Jeruzalem in do gležnjev 

bredli v krvi ubitih Saracenov, so se 

lahko sklicevali na biblijske nauke Stare 

in Nove zaveze. 

In še nekaj odlomkov iz Stare zaveze: 

»Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, 

naj bosta oba usmrčena, prešuštnik 

in prešuštnica« (3 Mz 20,10); »Če 

kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, 

sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; 

njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13); 

»Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da 

ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja 

službo GOSPODU, tvojemu Bogu, ali sodnika, 

ta človek mora umreti; ...« (5 Mz 

»Državljan je po vesti 

dolžan, da ne sledi 

predpisom državnih 

oblasti, kadar te določbe 

nasprotujejo ... 

naukom evangelija.« 

17,12); »Če ima kdo trmoglavega in upornega 

sina, ki ne posluša ne očetovega ne 

materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga 

strahujeta, naj ga oče in mati primeta in 

peljeta k mestnim starešinam, k vratom 

njegovega kraja. Rečeta naj starešinam 

njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav 

in uporen, ne posluša najinega glasu, 

požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi 

možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, 

da umre...« (5 Mz 21,18-22). In da 

nikomur ne bi prišlo na misel, da predpisov 

teh krvavih besedil in tam opisanih 

načinov obnašanja mogoče le ne bi smel 

vzeti tako resno, Biblija bralcu še enkrat 

zabiča: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, 

vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj 

in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) 

Katoliška cerkev tako uči vse do danes. II. 

Vatikanski koncil je leta 1965 v svoji dogmatski 

konstituciji o Božjih razodetjih 

deklariral naslednje: »Od Boga razodeta


resnica, ki jo vsebuje in posreduje sv. pismo, 

je bila zapisana po navdihnjenju Svetega 

Duha. Knjige stare in nove zaveze v 

celoti z vsemi njihovimi deli ima sveta mati 

Cerkev na temelju apostolskega verovanja 

za svete in kanonične, in sicer zaradi 

tega, ker so napisane po navdihnjenju 

Svetega Duha …in imajo torej Boga za 

avtorja ter so kot takšne izročene Cerkvi. 

Pri sestavljanju svetih knjig je Bog izbral 

ljudi, ki jih je tako naravnal, da so ob uporabi 

svojih sposobnosti in moči – na temelju 

njegovega delovanja v njih in po njih – 

kot resnični avtorji zapisali vse to in samo 

to, kar je on hotel. Ker moramo torej vse 

to, kar trdijo navdihnjeni avtorji ali hagiografi, 

imeti za trditev Svetega Duha, zato 

moramo izpovedovati, da svetopisemske 

knjige zanesljivo, zvesto in brez zmote 

učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zaradi 

našega zveličanja zapisano v sv. pismu. 

Tako je 'vse od Boga navdihnjeno pismo 

koristno za pouk, za prepričevanje, za poboljšanje 

in za vzgojo v pravičnost, da bi 

bil božji človek popoln, za vsako dobro 

delo pripraven' (2 Tim 3, 16.17).« Temu 

sledi tudi veljavni Katekizem katoliške 

Cerkve, kjer je zapisano: »Stara zaveza je 

nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. 

Njene knjige so od Boga navdihnjene in 

ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza 

ni bila nikoli preklicana ... Kristjani 

spoštujejo Staro zavezo kot resnično božjo 

besedo. Cerkev je vedno odločno odklanjala 

misel o zavračanju Stare zaveze, 

kakor da bi z nastopom Nove zaveze postala 

neveljavna in nepotrebna (marcionisti).« 

(121 in 123) 

Ne gre torej za zgodovinska besedila iz 

davno preteklih časov, kot bi mogoče kdo 

pomislil, temveč gre predvsem za nauk 

oziroma predpise, ki so veljavni še danes, 

in za prakso, ki je prikazana kot volja Boga, 

a šteje med hud kriminal. Po teh priporočilih 

se ravnajo še danes. Umrli hrvaški 

predsednik Franjo Tuđman se je tako v 

svoji knjigi Zmote zgodovinske resnice, ki 

je izšla 1989. leta, v opravičilo za genocid 

nad narodnimi manjšinami izrecno skliceval 

na Biblijo, ko je napisal: »Zgodovino 

človeštva je vedno spremljal fenomen nasilja... 

Genocid je naravni fenomen, je v 

skladu s človeško-socialno in mitološkobožansko 

naravo. Genocid ni samo dovoljen, 

temveč se ga priporoča. Nadalje je 

vsemogočni Jehova s svojimi lastnimi besedami 

genocid vedno priporočal takrat, 

kadar je koristen za preživetje in za na novo 

ustoličeno oblast kraljestva izvoljenega 

ljudstva ali za njegovo ohranitev kot tudi 

za širjenje svete vere.« 

Biblija v mnogih delih torej vsebuje skrajno 

negativne vsebine. Otroke oziroma 

učence lahko moralno ogroža, ker drastično 

oporeka vzgojnim ciljem pluralistične 

družbe, tudi tistim iz šolskih predpisov in 

seveda tudi tistim iz ustave RS. Okoliščina, 

da je Biblija kljub svoji nečloveškosti 

in okrutnosti standardno delo tako imenovanega 

krščanskega zahoda, ne zmanjšuje 

nevarnega učinka na mladino, temveč 

ga celo še krepi. Če »Sveta knjiga« priporoča 

take okrutnosti, potem močno znižuje 

prag podobnih grozodejstev. Kdor to 

dovoljuje, ta jemlje v zakup, da se bo nekega 

dne, ko bodo politične razmere to 

spet dovoljevale, ponovno delalo nasilje v 

imenu Biblije. Z ustavo Slovenije je to popolnoma 

nezdružljivo – razen če se želi 

Biblijo postaviti nad ustavo. 

Biblija je temelj katoliškega nauka in s 

tem seveda tudi verouka. Če bi v Sloveniji 

postal verouk, ki bi temeljil na Bibliji 

oziroma njenih okrutnih delih, del javnega 

šolskega prostora, bi bil ta verouk prepojen 

z vsem nasiljem in grozotami, ki vejejo 

iz Biblije. To pa je v nasprotju s cilji 

vzgoje in izobraževanja v Sloveniji, kajti 

Biblija, kot že navedeno, npr. poziva k 

usmrtitvi homoseksualcev, kar je v nasprotju 

z ustavnim načelom nedotakljivosti 

človekovega življenja in tudi s spoštovanjem 

drugačnosti kot enim izmed ciljev 

vzgoje in izobraževanja v osnovni šoli oziroma 

nasprotuje praktično vsem prej navedenim 

ciljem vzgoje in izobraževanja. 

Nihče ne ve, kako indoktrinacija z »biblijskimi 

pripovedmi« v zgodnjem otroštvu 

odseva preko otrokove podzavesti. Nihče 

tudi ne ve, kako so vplivali oziroma vplivajo 

mračni napotki tako imenovanega 

Svetega pisma na odgovorne v državi, 

družbi in seveda tudi v sami cerkvi. 

Katoliški učitelj verouka bi se pri verouku 

moral podrediti tudi naslednji obveznosti 

iz Katekizma katoliške Cerkve: »Drža- 

vljan je po vesti dolžan, da ne sledi predpisom 

državnih oblasti, kadar te določbe 

nasprotujejo ... naukom evangelija.« 

(2242). Del katoliškega nauka je še to, da 

so vsi verniki v prvi bojni črti življenja cerkve, 

njihova naloga med drugim pa je tudi, 

da skrbijo za časne stvari in jih urejajo 

v skladu z božjo voljo. Katoliški učitelj verouka 

bi tako moral, vsaj po mojem mnenju, 

pri državnem verouku zanikati vse 

določbe ustave in zakonov, ki nasprotujejo 

bibliji, kajti ta je, po nauku katoliške 

cerkve, nad državno ustavo in zakoni. 

Moral bi zanikati vse človekove pravice, 

ki so v nasprotju z Biblijo, moral bi pozivati 

na kamenjanje oz. umor neposlušnih 

sinov, prešuštnikov ali homoseksualcev 

… Moral bi delovati v smislu kanona 211 

Zakonika cerkvenega prava, ki določa, da 

imajo vsi verniki dolžnost in pravico si pri- 

zadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja 

bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov 

po vseh krajih zemlje – katoliški učitelj 

verouka bi torej moral uporabiti javni 

šolski prostor za širjenje oznanila odrešenja 

in njegovo obrambo, učenci bi bili v 

tem primeru samo objekt njegovega delovanja. 

Učitelj bi npr. moral na vprašanje 

učenca, ali smejo homoseksualci živeti, jasno 

povedati, da ti nimajo pravice do življenja 

in da morajo umreti ter da je to zapovedal 

Bog. In ta odgovor bi bil dan tudi 

v imenu države Slovenije in vseh davkoplačevalcev, 

če bi bil verouk del javnega 

šolskega prostora. Po ustavi RS pa je človekovo 

življenje nedotakljivo, tako tudi 

življenje homoseksualcev. In če bi učenec 

resno vzel besede učitelja in mogoče kasneje 

ubil kakšnega homoseksualca, ka- 

kšna kazen bi mu šla? Po nauku Katoliške 

cerkve verjetno nobena, saj je samo izpolnil 

božjo voljo, kot to voljo predstavlja ta 

cerkev. Kaj bi se zgodilo, če bi takšni osebi 

sodil državni sodnik, ki je katoliške vere? 

Ali bi sledila oprostilna sodba – obdolženi 

je namreč deloval v skladu z božjo voljo, 

kot to voljo prikazuje Katoliška cerkev. 

Katoliška cerkev otrokom že pri verouku 

grozi z večnim pogubljenjem v peklu, v 

katerega npr. pridejo vsi tisti, ki smrtno 

grešijo in v tem smrtnem grehu umrejo. 

Smrtno pa grešijo tudi tisti, ki v nedeljo ali 

na zapovedan praznik po svoji krivdi niso 

pri maši ali brez nujne potrebe opravljajo 

težka dela. Kako Katoliška cerkev pojasni 

otrokom večni pekel, je zelo jasno zapisano 

v enem izmed njenih veroučnih učbe- 

13 

Smrtno grešijo tudi tisti, 

ki v nedeljo ali na 

zapovedan praznik po 

svoji krivdi niso pri maši 

ali brez nujne potrebe 

opravljajo težka dela. 

nikov iz leta 1968. Piše naslednje: »Pogubljeni 

v peklu trpijo nepopisne muke, najhujša 

kazen pa je, da so na veke ločeni od 

Boga. Neprestano jih peče vest in muči 

neugasljiv ogenj. Pekla ne bo nikoli konec.« 

Kako na takšne grožnje reagira nežna 

otrokova duša, si je zelo težko predstavljati. 

Mnogi ljudje sploh ne vedo, kakšne okrutne 

predpise torej vsebuje Biblija. Biblija 

zaradi svoje okrutnosti oziroma nasilja, ki 

mu katoliki morajo slediti, ne more biti 

del javnega šolskega prostora, kar velja 

jasno seveda tudi za verouk, tudi če bi bil 

fizično v prostorih Katoliške cerkve. 

In še nekaj iz katoliškega nauka o enakopravnosti 

spolov: »Ko vidiš žensko, misli, 

da je hudič! Je neke vrste pekel!« (Papež 

Pij II., 1405–1464) ali pa: »Dekleta, ki nosijo 

mini krila, pridejo v pekel."«(Jezuit 

Wild v 20. stol.) »Ženska je ustvarjena kot 

pomočnica človeku,« je leta 2001 javno 

zapisal eden izmed slovenskih klerikov. 

Ali ima vse sploh kakšno zvezo s cilji 

vzgoje in izobraževanja, po katerih je treba 

v osnovni šoli vzgajati za razvijanje zavesti 

o enakopravnosti spolov. 

Ne glede na to, ali katoliški nauk oziroma 

verouk ustreza ciljem vzgoje in izobraževanja, 

pa bi vpeljava verouka v javni šolski 

prostor, torej v prostor, ki ga pokriva 

država, kršila ustavno načelo ločenosti države 

in verskih skupnosti, saj država glede 

na to načelo ne sme poučevati oziroma širiti 

nauka neke verske skupnosti, niti ga 

ne sme ponuditi. Nerazumljivo bi namreč 

bilo, da država, ki je ločena od Katoliške 

cerkve, v javni šolski prostor sprejme nauk 

te cerkve in ga širi naprej oziroma ga 

ponuja učencem v osnovni šoli kot nekaj 

svojega, pri čemer so plačniki tega širjenja 

vsi davkoplačevalci, tudi nekatoliki. 

Skrajno absurdno bi tudi bilo, da morajo 

to širjenje plačevati tudi npr. homoseksualci, 

ki po katoliškem nauku nimajo pravice 

do življenja. Država Republika Slovenija 

je država vseh državljanov in ne sme 

preko svojih organov oziroma organizacij 

širiti privatnega nauka civilnopravne osebe, 

ki je poleg vsega v mnogih delih v nasprotju 

z ustavo in skrajno grozljiv. Ta nauk 

v tem primeru namreč postane državni 

nauk in država izgubi svojo nevtralnost, 

kar je v verskih zadevah bistvenega pomena, 

poleg tega pa bi se postavilo vprašanje, 

ali Republika Slovenija na zelo prefinjen 

način ne napeljuje k nasilju.

14 

Ciprski Grki 

so na aprilskem 

referendumu 

o združitvi otoka grdo 

razočarali svoje turške 

sosede, ki so ostali 

zunaj Evropske unije. 

Toda 45-letni Serdar 

Denktaş, zunanji 

minister Turške 

republike Severni 

Ciper, je kljub temu 

trdno prepričan, da bo 

ta krivica prej ali slej 

vendarle poravnana. 

Kajti če Evropska 

unija spoštuje 

demokratično voljo 

ciprskih Grkov, mora 

ravno tako spoštovati 

tudi demokratično 

voljo ciprskih Turkov, 

je dejal v intervjuju za 

Delo, ki je nastal 

v njegovi pisarni 

v vroči Lefkoşi. 

Serdar Denktaş 


Vsi ti gostje prihajajo 

k nam praznih rok 

Branko Soban, Lefkoşa 

Serdar Denktaş, ki že od leta 

1998 vodi tudi Demokratično 

stranko, je študiral v Londonu 

in Cardiffu. Je navdušen 

potapljač in ljubitelj avtomobilskih 

dirk, za katere pa 

ima zaradi živahnega političnega 

udejstvovanja vse manj časa. Zunanji 

minister je postal decembra lani. 

Kako ste glasovali na nedavnem referendumu 

o združitvi razdeljenega Cipra? 

Po temeljitem premisleku sem se odločil, da 

bom ostal nevtralen. In tako smo v Demokratični 

stranki svetovali tudi vsem našim 

članom. Razlog: nismo vedeli, kaj se bo 

zgodilo, če bomo na severu glasovali za, na 

jugu otoka pa bodo proti. Govorili so nam, 

da če bo res tako, bodo ukinjene vse omejitve 

in tudi gospodarske sankcije, na dnevni 

red naj bi prišlo celo mednarodno priznanje 

Turške republike Severni Ciper. Nismo bili 

povsem prepričani, da bodo v Evropski uniji 

in v Združenih narodih držali besedo. Na 

koncu se je izkazalo, da so bili ti naši strahovi 

upravičeni. Mi, ki smo 65-odstotno glasovali 

za združitev in za vstop v EU, smo ostali 

zunaj unije, ciprski Grki, ki so bili odločno 

proti, več kakor 70 odstotkov volivcev, pa 

so že dva meseca znotraj nje. 

Pravi paradoks? 

Da, na žalost. Zato smo hoteli ostati nevtralni. 

Da bi v primeru poloma, ki je bil zaradi 

odnosa ciprskih Grkov pričakovan, 

lahko čiste vesti šli pred svoje volivce in jim 

pojasnjevali ta paradoks, kot pravite. Glas 

proti združitvi otoka je bil po mojem namreč 

tudi glas proti Združenim narodom in 

EU. Toda kljub temu je grška polovica Lefkoşe 

(Nikozije) vendarle v uniji, mi pa smo 

ostali zunaj nje. To ni pošteno. Zato se moramo 

s skupnimi močmi upreti takšnemu 

negativnemu izidu referenduma. 

Kako? 

O tem se še dogovarjamo. Nekaj bo treba 

ukreniti. Toda kaj, vam ta hip seveda ne 

morem reči. Na dlani je, da Kofi Anan ne 

bo pripravljal novega načrta. Ta, ki so ga ciprski 

Grki zavrnili tako odločno, ni bil slab. 

Prej narobe. Bil je najboljši od vseh dosedanjih. 

Mi smo že na začetku pogajanj dejali, 

da smo pripravljeni razpravljati o njem. 

Imeli smo vrsto pripomb, ki jih je ekipa generalnega 

sekretarja OZN upoštevala in 

kasneje tudi vključila v načrt. Ta je bil v 

končni fazi zaradi številnih izboljšav za nas 

popolnoma sprejemljiv. 

Kritik Ananovega načrt je bilo sicer kar 

precej. Na obeh straneh. Kaj je bilo v njem 

dobro in kaj slabo? 

Na Ananov načrt smo od vsega začetka gledali 

kot na nekakšen paket ukrepov. V 

njem so bile dobre in slabe stvari, kot pravite, 

toda kot celota je bil dokaj uravnovešen. 

Za obe strani. Ena tretjina naših ljudi bi 

morala zapustiti svoje vasi, hiše, zemljo, toda 

v zameno bi postali državljani Evropske 

unije. Rešili smo problem lastnine. Vsak 

Grk, ki je ob razdelitvi otoka zbežal na jug 

Cipra, bi tretjino svoje zemlje dobil nazaj, 

za preostali dve tretjini posesti, na kateri že 

tri desetletja živijo ciprski Turki, pa bi dobil 

ustrezno denarno nadomestilo. To je bila 

po mojem poštena rešitev. Tudi ciprski Grki 

so v pogajanjih pristali nanjo. 

Načrt nam seveda ni dajal vsega, kar bi mi 

želeli. Popolno suverenost na primer, toda 

namesto tega nam je zagotavljal popolno 

enakopravnost, kot konstitutivni del enotne 

ciprske države. S tem smo vsekakor bili 

zadovoljni, saj so se ciprski Grki doslej leta 

in leta razglašali za edine lastnike vsega 

otoka. Toda stvar se ni obnesla. Grki so namreč 

dobro vedeli, da bodo tudi z morebitno 

zavrnitvijo načrta postali člani Evropske 

unije. Pogajalske pozicije v prihodnjih 

razpravah o prihodnosti otoka bodo s tem 

seveda močnejše. Na ta način, računajo, nas 

bo laže potisniti v kot in izsiljevati na področjih, 

ki jim v Ananoven načrtu niso bila 

pogodu. Tudi s pravico veta. 

Rezultat referenduma je bil potemtakem 

znan že vnaprej? 

Seveda. Že od začetka pogajanj. Sprva smo 

seveda naivno mislili, da bi ciprski Grki lahko 

rekli »da« načrtu za združitev otoka. Toda 

v zadnjem tednu ali dveh pred referendumom 

je postalo dokončno jasno, da so bila 

takšna pričakovanja povsem neumestna. 

Predstavnikom Združenih narodov in 

Evropske unije smo to jasno povedali, zato 

smo od njih hoteli zvedeti, kaj bodo ukrenili, 

potem ko bo ta »ne« postal tudi povsem 

uraden. Po objavi izidov referenduma. 

Stvar je bila za nas sila občutljiva. Toda zanimivo 

je, da diplomati iz OZN, Evropske 

unije, ZDA sploh niso verjeli našim napovedim. 

Prepričani so bili namreč, da bodo 

ciprski Grki podprli Ananov načrt in da ga 

bomo mi zavrnili. Zato se o tem, kaj bo potem, 

sploh niso hoteli pogovarjati z nami. 

Zdaj kljub obljubam o koncu embarga Turške 

republike Severni Ciper in o izenačitvi 

pravic obeh narodov na otoku nihče ne stori 

ničesar. V Evropski uniji se sklicujejo na 

svoja pravila in zakone. Mislim, da so v Bruslju 

storili veliko napako, ker so ciprske Grke 

sprejeli medse. Brez našega soglasja. In 

ne da bi ti pred vstopom v EU rešili svoje 

notranje probleme. To je bila groba napaka. 

Toda zaradi nje ni bil kaznovan nihče. 

Ne v Bruslju in ne na grškem delu otoka. 

Žrtve smo spet mi. Upam, da bo mednarodna 

skupnost le spoznala, kako nepošten je 

takšen odnos do ciprskih Turkov. In da bo 

svet čimprej spremenil takšno nepošteno 

politiko do naše skupnosti. 

Generalni sekretar OZN Kofi Anan je v 

svojem poročilu varnostnemu svetu o referendumu 

zelo pozitivno ocenil ravnanje in 

odločitev ciprskih Turkov. 

Poročilo je v resnici zelo pozitivno, toda samo 

besede so seveda premalo. Mi od njegove 

hvale nimamo veliko. Nič nam ne daje. 

Ostali smo tam, kjer smo bili pred referendumom. 

Kofi Anan je v tem poročilu ostro ošvrknil 

predsednika ciprskih Grkov Tasosa Papadopulosa, 

ki je svoje rojake pred referendumom 

pozval, naj glasujejo proti načrtu. 

Ta mu je napisal sedem strani dolg odgovor, 

ki so ga na oni strani meje vsi časniki 

objavili v celoti. Ste ga prebrali? 

Ponovil bom svoje prejšnje besede. Zadovoljni 

smo s poročilom Kofija Anana, toda 


kljub temu smo še naprej popolnoma izolirani 

in pod embargom, ki velja že desetletja. 

Onkraj meje so zaradi ostrih besed generalnega 

sekretarja morebiti res jezni in 

ogorčeni, toda njihov status se ni zaradi tega 

spremenil niti za ped. Nihče jim ni ničesar 

odvzel. Nasprotno. Kljub negativnemu 

rezultatu na referendumu so že od 1. maja v 

EU. Dvojni standardi so tu več kot očitni. 

Tasosu Papadopulosu je ob branju Ananovega 

poročila bržkone res zavrela kri, toda 

njegove reakcije v medijih so bile pretirane. 

Kofi Anan je Raufa Denktaşa, mojega očeta, 

lani ošvrknil veliko ostreje in veliko bolj 

boleče, pa ta zaradi tega še zdaleč ni zganjal 

takšnega cirkusa. Predvsem zato, ker ve, da 

ima prav. Razmere na Cipru namreč zanesljivo 

pozna veliko bolje kakor ljudje iz 

Združenih narodov. 

Združeni narodi in Evropska unija so po 

objavi rezultatov referenduma obljubili, 

da bodo pomagali ciprskim Turkom, predvsem 

z ukinitvijo popolne mednarodne 

izolacije. 

Doslej se ni zgodilo še nič konkretnega. Na 

žalost. 

Torej že spet zgolj besede? 

Da. Zgolj besede. Spremenilo se je le to, da 

nas je po referendumu tu v Lefkoşi obiskalo 

kar nekaj tujih diplomatov. In ti še kar prihajajo. 

To nas veseli, saj se prej to ni dogajalo. 

Iz katerih držav? 

No, prišli so predstavniki ZDA, Velike Britanije, 

nekaterih islamskih držav. Evropske 

države so še vedno precej obotavljive. Toda 

vsi ti gostje prihajajo k nam praznih rok. 

Zgolj iz nekakšne vljudnosti. Obljubljati 

nočejo ničesar. 

Ukinitev mednarodne izolacije je za vas 

življenjskega pomena? 

Seveda. To je za nas usodnega pomena. Kako 

ste vi prileteli k nam? Verjetno prek 

Larnake? 

Da. 

Poglejte! Tudi na turškem delu Cipra sta 

dve letališči, toda direktni leti k nam so prepovedani. 

Letala naše družbe, ki vsak dan 

letijo v Veliko Britanijo, morajo po vzletu s 

Cipra obvezno pristati v Turčiji in tam počakati 

na dovoljenje za polet v London, 

Manchester, Cardiff. O koncu mednarodne 

izolacije bomo lahko začeli govoriti šele tedaj, 

ko bodo naša potniška letala z letališča 

Ercan lahko svobodno letela kamorkoli. 

Brez obveznih postankov v Turčiji. Šele takrat 

bomo lahko govorili o koncu izolacije. 

Na ta dan seveda čakamo že desetletja. 

Blokirana so tudi vsa pomorska pristanišča. 

Točno. Ladje seveda prihajajo. Za uvoz 

skorajda ni omejitev, teže je z izvozom. Toda 

ne glede na to so transportni stroški trikrat 

do štirikrat večji od običajnih. Zaračunavajo 

nam jih seveda prevozniki, ki s prevozi 

k nam kujejo lepe dobičke. Vedo namreč, 

da kot nepriznana republika ne moremo 

prav veliko izbirati. 

Ali pripravljate kakšne nove pobude za rešitev 

ciprskega problema? Morebiti čakate 

na pobude z grške strani?


Že aprila lani smo na mojo pobudo popolnoma 

odprli mejo, ki poteka po tako imenovani 

Zeleni črti. Po referendumu smo 

sprejeli še dodatne ukrepe. Mejni prehod 

pri nekdanjem hotelu Ledra Palace, v katerem 

so zdaj nastanjeni pripadniki modrih 

čelad, je po novem odprt 24 ur na dan. Ciprski 

Grki lahko pridejo k nam brez potnih listov. 

Zgolj z osebno izkaznico. To je bil gotovo 

dovolj trden dokaz naše dobre volje. 

Pobud in predlogov imamo sicer še veliko. 

Toda zdaj čakamo, kaj bodo storili onkraj 

meje. Namreč: bolj ko se odpiramo, bolj se 

nam ciprski Grki izmikajo. Nočemo prosjačiti 

in se jim vsiljevati. Zato čakamo, kaj so 

nam oni – in z njimi ves svet – pripravljeni 

ponuditi v zameno za naš pozitivni pristop. 

Toda stiki med obema stranema seveda 

ostajajo. Le nekaj dni pred tem najinim 

pogovorom ste se denimo sestali voditelji 

političnih strank z obeh strani. 

Res je. To je bil prvi sestanek po propadlem 

referendumu. 

Se je na tem srečanju zgodilo kaj konkretnega? 

Ste se morda pogovarjali, kako naprej? 

V bivšem hotelu Ledra Palace, na meji med 

obema deloma razdeljene Lefkoşe, se srečujemo 

že od leta 1987. Enkrat na mesec. To 

je v bistvu nekakšno družabno srečanje. Na 

teh sestankih veliko govorimo, toda nihče 

ne pove nič konkretnega. Tako je bilo tudi 

tokrat. Grki z one strani meje so nam poskušali 

pojasniti, zakaj so se odločili tako, 

kot pač so se. V bistvu so nas prevarali. Komunisti 

iz Akela, ki je na jugu najmočnejša 

stranka, so pred referendumom obljubljali 

glas »za«, potem pa so se premislili. Iz skrbi 

za varnost in drugih podobnih razlogov, so 

nam hiteli pojasnjevati. Težko je verjeti takšnim 

za lase privlečenim argumentom. In 

nekomu, ki te prevara, zlepa ne boš več verjel 

na besedo. 

Kako vi vidite prihodnost Cipra? Kot eno 

državo, dve državi? 

Na turškem delu Cipra ne boste našli človeka, 

ki bi si želel, da bi se njegovi otroci morali 

še kdaj spopadati s ciprskimi Grki. Nihče 

noče vojne. In novih pokolov, podobnih 

tistim za časa krvavega božiča leta 1963, ko 

so gorele naše vasi in ko so pobite Turke 

kot živali metali v skupna grobišča. Nismo 

hoteli tistega konflikta in tudi zdaj nočemo 

novih nesporazumov. Toda nočemo niti 

mednarodne izolacije, ki je tako trdo udarila 

po našem narodu. Zato upam, da bo mednarodna 

javnost, tu mislim predvsem na 

Evropsko unijo, končno le priznala Turško 

republiko Severni Ciper. Še letos. To je edina 

možna rešitev tega problema. Po priznanju 

bi se obe ciprski državi združili v eno 

pod okriljem Evropske unije. 

V federacijo ali konfederacijo? 

To sploh ni pomembno. Govorim o dveh 

suverenih državah, ki bi bili v Evropski uniji 

zastopani kot ena, s predstavniki obeh 

strani. Kajti na tem otoku živita dva naroda. 

Referendum je zelo jasno pokazal, da si ta 

otok delita dve suvereni skupnosti, turška 

in grška. In brez spoštovanja te realnosti Ciper 

bržkone nikoli ne bo ponovno združen 

v eno državo. 

Ste tudi zaradi tega predlagali, naj bi dva 

ciprska sedeža v evropskem parlamentu 

ostala prazna, rezervirana za predstavnika 

ciprskih Turkov? To je ne nazadnje predvideval 

tudi Ananov načrt. 

Seveda. Otoka v evropskem parlamentu nikakor 

ne morejo zastopati zgolj ciprski Grki. 

Tu smo namreč še ciprski Turki, ki so nas 

sosedje z juga s svojim »ne« na referendumu 

tako grdo izrinili iz Evrope. In če v Bruslju 

resno mislijo z ureditvijo ciprskega problema, 

potem bi omenjena dva sedeža v 

parlamentu v Strasbourgu v resnici morala 

ostati prazna. In počakati na naša poslanca. 

Je Ananov načrt sploh še v igri? 

Pred referendumom je bilo zelo jasno rečeno, 

da postane Ananov načrt v primeru zavrnitve 

– s katerekoli strani – ničen. Mi ga, 

kot je znano, nismo zavrnili. Kofi Anan je 

po objavi uradnih izidov javno izjavil, da nima 

nikakršnih namenov obnoviti pogajanj. 

Načrt seveda ni bil idealen. Daleč od tega. 

Takšnega bržkone nikoli ne bo mogoče sestaviti. 

Toda bil je dovolj uravnovešen. Zato 

smo ga tudi podprli. Ciprski Grki so bili 

žal drugačnega mnenja. Toda ne glede na to 

smo se vnovič pripravljeni pogovarjati o 

njegovi uresničitvi. 

Koliko ciprskih Turkov bi po tem načrtu 

moralo zapustiti domačije, na katerih zdaj 

živijo, in jih prepustiti ciprskim Grkom? 

Zemljo bi moralo vrniti kakšnih 57.000 ljudi. 

Okrog 20.000 mojih rojakov bi se moralo 

posloviti tudi od hiš, v katerih živijo že desetletja. 

Vseh nas je le dobrih 200.000, zato 

so to seveda ogromne številke. Toda tudi na 

takšne žrtve smo bili pripravljeni, samo da 

bi se končno rešili mednarodne izolacije. 

Na takšne rešitve smo pristali, ne da bi natančno 

vedeli, kam se bodo preselili ti ljudje 

in kaj jih čaka tam, kamor bi morali oditi. 

Prav tako ni bilo jasno povedano, kdo bo 

vse to plačal. O tem naj bi se pogovarjali kasneje. 

Ali bi se ciprski Turki v okviru teh zamenjav 

lahko vrnili v svoje nekdanje domove 

Serdar Denktaş, zunanji minister in podpredsednik vlade nepriznane Turške republike Severni Ciper (Kuzey Kibris Türk Cumhuriyeti), 

velja za enega najprodornejših politikov na severni strani razdeljenega Cipra. Pa ne zato, ker je sin Raufa Denktaşa, politika, 

ki ciprske Turke vodi že skoraj pol stoletja, ampak predvsem zato, ker je kljub očetovi avtoriteti kot mlad politik bistveno pogumnejši 

in odločnejši od vzornikov iz stare politične garde. Aprila lani je kljub očetovemu nasprotovanju odprl mejo sredi razdeljene 

Nikozije (Lefkoşia po grško, Lefkoşa po turško). »Turki in Grki ne morejo živeti skupaj! Spet bo tekla kri!« si je ob tej sinovi potezi 

ruval lase stari Denktaş. Ni imel prav. Nezaupanja je resda še zelo veliko, toda poteza se je izkazala za pravilno. 

na južni strani otoka, od koder so jih 

izgnali Grki? V teh dneh sem se pogovarjal 

z mnogimi vašimi rojaki. Nekateri med 

njimi celo poznajo ljudi, ki zdaj živijo v 

njihovih hišah na oni strani otoka. 

Po Ananovem načrtu bi se lahko vrnili. Toda 

malo je takih, ki bi bili pripravljeni na ta 

korak. Predvsem zaradi varnosti. Bi se vi na 

primer vrnili v vas, kjer so vam leta 1963 pobili 

vso družino? To so hude stvari. Načeloma 

nobena stran ni več zagreta za nacionalno 

mešane vasi, kjer so se ob izbruhu sovraštva 

dogajala strašna grozodejstva. Takšne 

selitve na jug bi bile možne le v primerih, če 

bi se tja skupaj vrnilo kakšnih sto ali dvesto 

Turkov hkrati. Da bi se počutili varne drug 

ob drugem. 

Pred vrhunskim zasedanjem zunanjih ministrov 

Islamske konference v Istanbulu 

ste obiskali kar nekaj islamskih držav. So 

ti obiski na vrhu ob Bosporju potem obrodili 

kakšne konkretne sadove? 

Da. Ponudili so mi možnost, da se z zunanjimi 

ministri držav članic Islamske konference 

prvič lahko sestanem iz oči v oči. Istanbul 

mi je pomagal odpirati dialog z njimi. Pred 

referendumom – razen v nekaterih izjemnih 

primerih – to ni bilo možno. Tudi 

islamski svet nas doslej v glavnem ni podpiral. 

Razen Turčije seveda, brez katere nikakor 

ne bi preživeli. Na vrhu v Istanbulu je 

po svoje prišlo do pomembnega premika. 

Do tega vrhunskega zasedanja so nas v 

Islamski konferenci (OIC) obravnavali kot 

»turško ciprsko islamsko skupnost«, v 

Istanbulu pa so naš status povzdignili v 

»turško ciprsko državo«. 

Foto Branko Soban 

15 

Toda to je vendarle neke vrste mednarodno 

priznanje vaše republike? 

Ne, ne! To ni nikakršno priznanje! Turška 

ciprska država namreč ne obstaja. Naše uradno 

ime se glasi Turška republika Severni 

Ciper. Turško in grško ciprsko državo omenja 

samo Ananov načrt, ki pa je bil zavrnjen. 

Zato tudi grška ciprska država ne obstaja. 

Obstajata le Republika Ciper in Turška republika 

Severni Ciper. Zato poteze zunanjih 

ministrov islamskih držav ni mogoče 

šteti za mednarodno priznanje turške Lefkoşe. 

Je pa to seveda pomemben korak naprej, 

saj me zunanji ministri držav članic 

OIC doslej niso sprejemali kot kolega. Ker 

sem bil zunanji minister nepriznane tvorbe, 

se preprosto niso hoteli pogovarjati z mano. 

Ciprski Grki so kot priznana država seveda 

imeli to možnost. Zdaj so te pregrade končno 

le padle in dialog je v takšnem ozračju seveda 

veliko lažji. Prej so v islamskem svetu 

imeli priložnost poslušati le grško plat ciprske 

zgodbe. Zdaj bodo lahko slišali tudi nas. 

To je nedvomno zelo dobro. 

Kakšni so vaši odnosi z zunanjim ministrom 

grškega dela Cipra Georgom Jakovujem? 

(Smeh) Ne posebej prijazni. Je predstavnik 

stare generacije, ki še vedno živi v tistih zloveščih 

časih. Po ustavi iz leta 1960, ko je Ciper 

postal neodvisna država, je ministrstvo 

za zunanje zadeve pripadalo ciprskim Turkom. 

Gospod Jakovu tako sedi na položaju, 

ki mu sploh ne pritiče. In če bi bil Ananov 

načrt sprejet na obeh straneh, ne le na naši, 

bi gospod Jakovu postal moj pomočnik. 

Upam, da se zaveda, kaj ga čaka. (Smeh) 

Morda je bil tudi zaradi tega tako odločno 

proti združitvi otoka … 

Vaš oče Rauf Denktaş je dolgoletni predsednik 

Turške republike Severni Ciper. Kakšni 

so vajini odnosi? Ali kot nesporna 

politična avtoriteta vpliva na vaše delo in 

na vaše politične odločitve? Bržkone je 

težko biti zunanji minister, če si sin Raufa 

Denktaşa? 

Res je težko biti zunanji minister v takšnih 

okoliščinah. Še posebej zato, ker oče ni le 

predsednik, ampak tudi dolgoletni politični 

voditelj ciprskih Turkov. Zato vsak politik, 

pa naj bo v vladi ali v opoziciji, čuti njegov 

vpliv in ga spoštuje. Tako ali drugače. Predsednikovemu 

vplivu se že zaradi njegovih 

dolgoletnih izkušenj preprosto ni mogoče 

izogniti. Toda ko gre za najine uradne 

odnose, za uradne pogovore med predsednikom 

in zunanjim ministrom, moram povedati, 

da oče ne pozna nikakršne familiarnosti. 

Pri tem je neusmiljen. Oče in sin sva 

tako v bistvu samo pri nedeljskem kosilu, 

ko se vsa družina že po tradiciji za nekaj ur 

zbere pri starših. In takrat je strogo prepovedano 

pogovarjati se o politiki. 

Zakaj je bil oče proti Ananovemu načrtu 

in s tem proti združitvi razdeljenega otoka? 

Ni bil proti združitvi. Zelo dobro je vedel, 

kako bodo Grki glasovali na referendumu. 

Zato je enako odločnost predlagal tudi 

vsem ciprskim Turkom. Kajti z odločnim 

»ne« bi, kot je govoril, vsemu svetu jasno 

pokazali, da tudi mi hočemo svojo državo. 

In seveda enakost z Grki z južne strani otoka. 

Prepričan je bil, da bi mednarodna skupnost 

spoštovala takšno voljo našega naroda 

in bolj pohitela s priznanjem Turške republike 

Severni Ciper. Izkazalo se je, da je 

že spet imel prav. 

Zakaj tako pravim? Večina ciprskih Turkov 

se je demokratično odločila za združitev 

otoka. Toda čeprav je bil naš odgovor 

pozitiven, je bila demokratična volja ciprskih 

Grkov močnejša od naše. Čeprav so rekli 

»ne«. Generalni sekretar Združenih narodov 

Kofi Anan je po referendumu izjavil, 

da seveda spoštuje demokratično voljo ciprskih 

Grkov. Vse lepo in prav. Toda kdo v 

Evropi in svetu spoštuje našo demokratično 

voljo? Za zdaj nihče.

16 

Ko je časopis 

Wall Street Journal 

ob prehodu v novo 

tisočletje povprašal 

nekaj pomembnih 

svetovnih politikov, 

katero je 

najpomembnejše 

odkritje starega 

tisočletja, je dolgoletni 

vodja in ustanovitelj 

modernega 

Singapurja Lee Kuan 

Yew navedel 

umetno klimo. 

 

 

 

Singapur 


V hladni ekonomiji 

sterilnega ugodja 

Bojana Kunst 

Preprosta umetna klima (airconditioner) 

je spremenila življenje 

ljudi v tropskih regijah. 

Pred njo sta se miselna 

koncentracija in z njo kvaliteta 

dela popolnoma izgubili, ko 

je dan postajal vroč in vlažen... 

Zgodovinsko so napredne civilizacije 

cvetele v hladnih klimah. Sedaj so življenjski 

stili postali primerljivi tistim v zmernih 

podnebjih in civilizacije v tropski klimi nič 

več ne zaostajajo.« 

Tudi na predstavi Sandakan Threnody 

znanega singapurskega režiserja Ong Ken 

Senga v gledališču Victoria je bilo dve uri 

ledeno mrzlo. Pa ne zato, ker je predstava 

obudila v spominu dolga leta zamrznjeno 

nasilje japonskih vojakov nad avstralskimi 

vojnimi ujetniki v taborišču Sandakan v 

Borneu med drugo svetovno vojno. Tien 

Wei Woon, vodja alternativne galerije 

P-10, mi je po predstavi razkril, da je idealna 

delovna temperatura 16 stopinj, zato so 

tudi vse umetne klime v državi nastavljene 

na temperaturo, ki je več kakor za polovico 

nižja od neusmiljenega naravnega tropskega 

ozračja. Glede na to, da sta zadnje 

desetletje tudi umetnost in zabava za Singapur 

zelo pomembni industrijski panogi, 

delovna temperatura v gledališču ni nič nenavadnega. 

Verjetno prav zato Tien Wei 

Woonova alternativna galerija ostaja redki 

neklimatizirani prostor v tej centralno 

hlajeni državi, neznosna tropska vročina 

pa še edina zares učinkovita opozicijska 

taktika. Od potenja umazano telo se torej 

zdi edino opozicijsko telo, ki lahko neposredno 

izzove singapursko ohlajeno telo 

ugodja. 

Umetna klima je tudi odlična metafora 

singapurske politike in oblasti, kot v svoji 

knjigi AirConditioned Nation ugotavlja 

Cherian George, dolgoletni novinar in politični 

komentator singapurskega časopisa 

The Straits Times. Umetna klima je namreč 

neposredno povezana s singapurskim 

razumevanjem politike kot zmesi 

kontrole in ugodja. Prvi cilj centralno 

upravljane in hlajene države je tako ugodje 

vseh njegovih prebivalcev, in demokracija 

je tukaj le eno od sredstev za doseganje 

neprestano rastoče ekonomske kvalitete 

življenja. Izredni ekonomski uspeh v 

zadnjih treh desetletjih sicer dokazuje, da 

so ljudje učinkovito premagali svoje okolje, 

toda to se je zgodilo samo za ceno individualne 

avtonomije in neprestanega tveganja 

nestabilnosti. Da bi to ekonomsko 

kvaliteto življenja lahko obdržali in še povečevali, 

je celotna država s štirimi milijoni 

prebivalcev centralno vodena in politično 

hlajena, podobno kot je umetno hlajena in 

centralno upravljana singapurska tropska 

klima. Umetna klima namreč potrebuje 

izolirano okolje, kjer morajo biti vsa okna 

zaprta in ne smejo prepuščati vročih političnih 

idej. Ker je klimo treba neprestano 

ohranjati na stalni produktivni temperaturi, 

je državo treba hkrati odpreti in jo povezati 

z globalnimi ekonomskimi tokovi, 

saj le tako lahko zagotovimo energetske 

vire. Tovrstno okolje pa je treba tudi neprestano 

vzdrževati in servisirati, kar zah- 

teva stalno prisotnost države in njenih 

kontrolnih institucij v vsakem detajlu singapurskega 

sodobnega življenja. 

Prepoved, ki stimulira učinkovitost 

Singapursko politično življenje je tako svojevrstna 

kombinacija zaprtosti in odprtosti, 

kontrole in ugodja, nadzorovanja in svobode. 

Kako je ugodje lahko doseženo samo s 

kontrolo, lahko vidimo v singapurski podzemni 

železnici, ponosu urbanističnih planerjev 

mesta. Visoke so kazni, ki nas doletijo, 

če v tem belem, hlajenem, gladkem, tihem, 

tekočem in svetlečem se prostoru brez 

značilnega vonja premikajočih se teles in 

tokov metropol pljuvamo, kadimo, jemo in 

smetimo, in, predsednik ne daj, opravljamo 

še kakšne druge telesne potrebe. Tudi značilni 

smrdljivi tropski sadeži duriani so v 

metroju prepovedani, saj se s svojim nezgrešljivim 

vonjem še edini upirajo sterilni 

čistoči singapurskega javnega prostora. 

Tem zapovedim lahko dodamo še nekaj 

bolj bizarnih pravil, kot so zapoved spodobnega 

oblačenja v privatnem prostoru, pre- 

poved oralnega seksa, obvezno spuščanje 

vode na stranišču ali prepoved britja sramnih 

dlak v javnosti. Zadnja prepoved je še 

dediščina stare britanske kolonialne oblasti 

in so jo državni cenzorji leta 1994 z veseljem 

udejanjili ob škandalu s predstavo znanega 

lokalnega umetnika Josefa Ng, ki je moral 

plačati 1000 singapurskih dolarjev, ker se je 

v nekem nakupovalnem centru slekel in se 

obril po telesu. Čeprav je dejanje zajemalo 

eno samo minuto v drugače celovečerni 

predstavi, narejeni kot protest proti zaprtju 

skupine homoseksualnih aktivistov, je naletelo 

na oster odziv oblasti in povzročilo prepoved 

vsake gledališke predstave, ki bi kakorkoli 

neposredno vključevala publiko. 

Nacionalna fundacija za kulturo pa je po 

tem dogodku docela prenehala s financiranjem 

vseh mejnih oblik gledališča, ki lahko 

po mnenju ministrstva za notranje zadeve 

»z nenadzorljivim odnosom med gledalcem 

in izvajalcem postanejo veliko tveganje za 

javni red, varnost in spodobnost«. 

Tovrstne zapovedi in prepovedi so bile že 

od nekdaj tarča bolj ali manj ironičnih komentarjev 

zahodnih opazovalcev in tudi prvi 

znak za evro-ameriški zahod, da je z demokracijo 

v Singapurju nekaj narobe. Toda 

ta zgražanja nad singapursko sterilnostjo in 

pretirano ubogljivostjo prezrejo, kako zahodnjaki 

demokratične pravice največkrat 

razumemo predvsem kot pravico do sproščenega 

telesnega obnašanja v javnem prostoru. 

S tem razkrijemo pravzaprav krizo 

svojih lastnih zahodnih demokratičnih vre- 


dnot, kjer telesna svoboda v javnem prostoru 

postane simbol državljanskih svoboščin, 

obenem pa ne opazimo, da se nam te s sodobno 

globalno ekonomizacijo ugodja sedaj 

krčijo veliko bolj prefinjeno. To velja še 

posebej za delovanje sodobnih tehnoloških, 

znanstvenih in organizacijskih protokolov 

moči, ki čedalje bolj globalno reorganizirajo 

in privatizirajo naše javno življenje. 

Status prepovedi je namreč v Singapurju 

izredno kompleksen in ni samo neposredna 

posledica diktature. Kaže namreč na tesno 

povezavo med ekonomskim napredkom in 

centralnim nadzorovanjem, prepoved je 

tam tesno povezana z učinkovitostjo, ki se 

nanaša tako na učinkovitost posamičnega 

državljana kot na učinkovitost skupnega življenja. 

Singapurski državljani tako niso docela 

nadzorovani in tudi ne popolnoma poslušni 

totalitarnemu sistemu, pač pa je 

predvsem zaželeno, da so OK People, kot 

se tudi glasi geslo zadnje vsedržavne propagandne 

akcije. OK People so tisti, ki si umivajo 

roke in ljubijo svojo domovino, ki spuščajo 

vodo na stranišču in so strpni do sodržavljanov 

različnih narodnosti, ki ne odme- 

Če je v klasični liberalni formulaciji tisk pojmovan 

kot četrta veja oblasti in je njegova svoboda odsev 

demokracije, je v singapurskem modelu formula 

obrnjena. Izvoljena vlada, ki izraža voljo ljudi, mora 

biti zaščitena pred neizvoljenim tiskom, ki se lahko 

hitro podredi zasebnim komercialnim interesom, 

ozkim ideološkim poslanstvom ali egoistični 

samozaverovanosti novinarjev. 

tavajo smeti in skrbijo za urejeno družinsko 

življenje, ki pridno delajo, a obenem veliko 

nakupujejo in se zabavajo. Ta bizarna kombinacija 

različnih zapovedi nam govori o 

tem, kako OK People skrbijo tako za osebno 

higieno, kot prispevajo k obči javni sterilnosti, 

ki se kaže predvsem kot depolitizacija 

tako državljanov kot institucij. Zdi se, 

pravi politični komentator Cherian George, 

kot da bi singapurska vodilna stranka 

PAP (People's Action Party), ki je na oblasti 

že od leta 1959, tudi samo politično delovanje 

najraje oblikovala kot dejavnost v popolnoma 

sterilnem okolju, ki je predano visoki 

produktivnosti in kjer se sodelujoči 

strinjajo, da mora okolje ostati čisto ali pa 

ostanemo zunaj. Depolitizacija državljanov 

in njihovih institucij je tako bistvena karakteristika 

singapurskega razumevanja javnega 

delovanja, kjer je najbolj pomemben 

predvsem konsenz in ne konflikt. Stranka 

je torej samo še okrepila kolonialno politiko 

svojih britanskih predhodnikov, ki je 

prav tako temeljila na depolitizaciji. Obenem 

pa jo je tesno prepredla s paternalističnim 

modelom oblasti, ki skrbi in načrtuje za 

svoje še vedno nezrele prebivalce in jih 

vzgaja v učinkovite državljane. 

Singapur je tako upravljan kot podjetje, ki v 

stremljenju k napredku skrbi za vse državljane 

in kjer so vsi državljani prav tako zavezani 

k temu skupnemu ugodju. Ta skupni 

interes pa ni proizvod civilnega združevanja, 

kjer, kot pravi politolog James Cotton, 

državljani niso obvezani, da se podredijo


skupnemu cilju, čeprav imajo pravila, ki 

urejajo njihovo obnašanje. V korporativnem 

združevanju, ki ga prevzema singapurski 

model, so vsi člani zavezani skupnemu 

podjetju, še več, temu je podrejena tudi vladavina 

zakona: vse je torej podrejeno ekonomskemu 

dobičku in naraščanju tekmovalnosti. 

Tovrstni model lahko seveda najdemo 

tudi pri drugih industrijsko razvijajočih 

se azijskih državah, vendar pa z neko 

pomembno razliko. Singapurju je uspelo s 

kombinacijo kolonialne protestantske etike 

(nekateri najbolj sporni zakoni so še iz 

obdobja britanske vladavine) in konfucijanskega 

spoštovanja hierarhije oblasti in 

osebnosti državo v dobršni meri očistiti korupcije, 

še več, oblast je moralno in dejansko 

podrejena enakim zakonom kot njeni 

državljani. 

Diskretna avtoritarnost 

brez ugovarjanja 

Nič nenavadnega ni torej, da je singapurski 

premier Goh Chok Tong na konferenci 

Združenih narodov o človekovih pravicah 

leta 1993 razglasil, da je »prva dolžnost vsake 

vlade zagotoviti, da ima moč, da vlada 

učinkovito«. Nihče mu seveda ne bi mogel 

ugovarjati, da ni govoril po resnici. V štirih 

desetletjih se je Singapur iz revnega in sestradanega 

otoka, ki ga je Malezija celo zaradi 

revščine in etničnega kaosa leta 1965 

izključila iz državne zveze, spremenil v finančno 

in ekonomsko središče Jugovzhodne 

Azije ter v mnogih zahodnih komentarjih 

postal paradigma sodobnega globaliziranega 

sveta. V etnično mešani državi (velika 

večina je Kitajcev, sledijo jim Peranakanci, 

Indijci, Malezijci) vladata strpnost in 

sožitje, bogastvo in udobje je mogoče videti 

na vsakem koraku, ambicioznost in zagnanost 

sta brez primere v regiji, prav tako pa 

tudi samozavest. Obenem pa tudi drži, da 

so metode, s katerimi je oblast dosegla to 

ekonomsko idilo, bolj ali manj nevidne, a 

vendarle neprestano vztrajno na delu – 

stroge etnične kvote v posameznih naseljih, 

šolske oblasti, ki same določajo primarni in 

sekundarni jezik učencev v šolah, nasilno 

ukinjanje kmetijstva in selitve prebivalstva 

v urbana središča, v zadnjem času pa zaradi 

upadanja rodnosti celo državna agencija za 

zmenke ipd. 

Čeprav se tovrstni ekonomski in biopolitični 

menedžment po mnenju mnogih singapurskih 

politikov in intelektualcev lahko 

dogajata brez konflikta, pa brez grobega 

pragmatizma, ki ščiti interese vladajoče 

stranke, tudi v tem korporativnem modelu 

ne gre. Če namreč kakšen nesporazum še 

ostane, se ta lahko odpravi z avtoritarnimi 

metodami, ki pa morajo biti učinkovite tako, 

da ne povzročijo preveč ugovarjanja. 

Vladajoča stranka je tako v štirih desetletjih 

razvila kar nekaj zanimivih strategij, ka- 

ko opraviti s političnimi nasprotniki, od 

bolj klasičnih avtoritarnih metod nasilja do 

bolj prefinjenih, ki so še posebej udejanjene 

v zadnjem desetletju z drugo in tretjo generacijo 

singapurskih voditeljev. Strategije so 

različne, od posvojitve lastnih kritikov 

(mnogi odlični intelektualci in ostri kritiki 

vlade so po priporočilu vlade postavljeni na 

odgovorna mesta, od rektorskega mesta do 

predsednika fundacije za umetnost, kjer 

lahko konstruktivno pripomorejo k skupnim 

ciljem) do osvobajanja vlade od tiska, 

kjer vlada najraje svetuje novinarjem, ki so 

prestopili nevidno mejo še dovoljenega, naj 

prestopijo v opozicijo. 

Glede na to, da za člane opozicije veljajo 

posebna merila, da so deležni posebne 

obravnave po zakonu o »še sprejemljivem 

angažiranju« in da se jim še nikoli ni uspelo 

prebiti v parlament z manj kakor skorajda 

nevidnim številom poslancev, tovrstna ponudba 

seveda ne obeta nič dobrega. Govori 

pa še o eni značilnosti singapurskega razumevanja 

javnega življenja. Če je v klasični 

liberalni formulaciji tisk pojmovan kot četrta 

veja oblasti in je njegova svoboda odsev 

demokracije, je v singapurskem modelu 

formula obrnjena. Izvoljena vlada, ki izraža 

voljo ljudi, mora biti zaščitena pred neizvoljenim 

tiskom, ki se lahko hitro podredi zasebnim 

komercialnim interesom, ozkim 

ideološkim poslanstvom ali egoistični samozaverovanosti 

novinarjev. George Cherian 

tako ne pravi zaman, da gre v »v liberalnih 

demokracijah za osvobojenost tiska 

od vlade, v Singapurju pa za osvobojenost 

vlade od tiska«. Ob tem si seveda ne moremo 

kaj, da ne bi grenko pomislili na to, da je 

morebiti v tem singapurskem modelu tudi 

nekaj ironične resnice, še posebej z ozirom 

na sodobno lastniško koncentracijo medijskega 

trga in vedno bolj monolitnih interesov, 

ki stojijo za sodobno »svobodo« medijev. 

Če bi torej poskušali vzpostaviti hitro primerjavo 

med singapurskim modelom in demokratičnimi 

modeli na zahodu, bi lahko 

rekli, da Singapur opušča filozofski idealizem, 

ki ga humanisti na zahodu še vedno 

gojijo, in uveljavlja ekonomski pragmati- 

zem, ki po resnici povedano že nekaj časa 

globoko vpliva na krizo in razumevanje sodobnih 

demokratičnih mehanizmov tudi na 

zahodu. Ali drugače, še posebej v zadnjem 

desetletju, ko je singapurska družba veliko 

bolj odprta za globalne tokove, ko je na široko 

odprla vrata umetnosti in zabavi, stara 

rigidna pravila pa preoblekla v bolj svetleče 

preobleke, se zdi, da prav v Singapurju lahko 

prepoznamo konkretno politično utelesitev 

zdaj že klasične Lyotardove analize 

postmodernega stanja. Ko namreč Lyotard 

govori o produkciji vedenja, pravi, da klasično 

humanistično vprašanje, 'ali je nekaj 

resnično', ki tudi vodi vse humanistične 

vrednote in ne nazadnje postavlja tudi politične 

demokratične kriterije delovanja, nadomesti 

neka druga paradigma. To lahko 

zajamemo v vprašanju – 'ali je nekaj uporabno', 

in ta paradigma postavi v svoje jedro 

prav učinkovitost, ki je neprestano povezana 

s korporativno produkcijo znanja in 

pragmatičnim statusom vsakega delovanja. 

Ekonomski potencial kulture, 

znanja, zabave 

»Pred sto leti je bil Singapur samo blatno 

močvirje. Danes je moderno mesto. V desetih 

letih bo metropola,« je leta 1965 dejal 

oče modernega Singapurja Lew Kuan Yew. 

Iz današnje perspektive se njegova obljuba 

zdi celo skromna. V zadnjih desetih letih je 

namreč Singapur predvsem akumulacijsko 

središče kulturnega kapitala, ki se zelo dobro 

zaveda in izkorišča sodobne globaliza- 

Fotografije Igor Štromajer 

17 

cijske tokove: kultura, znanje in zabava so v 

središču mesta, ki se v svoji zadnji transformaciji 

imenuje renesančno mesto. »Da bi 

zagotovili dolgoročno rast, mora Singapur 

zagotoviti okolje, ki bo spodbujalo inovacije, 

nova odkritja in ustvarjanje znanja. Proizvajalci 

znanja bodo gravitirali okrog središč, 

ki so živa in stimulativna. Če bomo 

zgradili kulturno in kreativno mravljišče, bo 

to pritegnilo tako lokalne kot tuje talente, ki 

bodo prispevali k dinamizmu in rasti ekonomije 

in družbe,« lahko beremo v nedavnem 

poročilu ministrstva za informiranje in 

umetnost. 

Toda to »renesančno« mesto je zaradi številnih 

preurejanj in neprestanih rušenj ter 

novogradenj mesto brez spomina, smrdljivi 

sadež durian pa je dobil čisto in globalizirano 

podobo v arhitekturni obliki novega 

kulturnega centra Esplanade, ki je kot 

ogromen sadež položen v središče mesta. 

Zabaviščni in zeleni parki se množijo, z njimi 

pa vsakovrstna živalska čudesa, ki znova 

naseljujejo ta naravno izčrpani in popolnoma 

urbanizirani prostor. Nakupovalna 

središča spreminjajo mesto v velikanski 

nakupovalni center, ki mora ustvarjati privlačne 

oblike vedno novih predstav, v katerih 

se lahko proda kar največ in zabava 

kar največ ljudi. 

Nič ni bolj simptomatično za to obdobje 

kot izpustitev Chia Thye Poha, političnega 

oporečnika in člana opozicije, ki je prebival 

v singapurskem zaporu vse od leta 

1966. Na začetku devetdesetih so namreč 

oblasti političnega zapornika z najdaljšim 

stažem premestile v hišni pripor v stražni 

stolp na zabaviščnem otoku Sentosa in mu 

šele leta 1997 dovolile svobodno gibanje. 

Politični oporečnik, ki ga je Lee Kuan Yew 

poimenoval »stari trdoživec« in obenem 

priznal, da ga globoko občuduje in spoštuje, 

je tako svoja prva »svobodna« leta preživel 

v umetnem zabaviščnem raju. To dejstvo 

seveda ironično kaže na uprizarjanje 

svobode, ki smo mu priča v zadnjem desetletju 

z bizarnim prepletom diktature kontrole 

in razcveta ekonomije ugodja. Tako v 

zadnjih letih naraščajo tudi civilne pobude 

in gibanja, v katerih pa je oblast prav tako 

kot v zabavi in umetnosti prepoznala eko-

18 

nomski potencial in je tradicionalne civilne 

iniciative, preko katerih se ljudje učijo 

političnega in javnega delovanja, spremenila 

v majhna »by-pass« podjetja, s pomočjo 

katerih se lahko izvedejo bolj problematični 

projekti. 

Disneyland s smrtno kaznijo 

Ta zmes tehnološkega, urbanega in kulturnega 

napredka, ki ne opušča avtoritarnih 

nadzorovalnih principov, pač pa jih v mnogih 

primerih preusmerja in reorganizira, je 

v zadnjem desetletju še posebej zahodne 

ameriško-evropske opazovalce navedla k 

temu, da so Singapur interpretirali kot paradigmo 

sodobne učinkovitosti in globaliziranega 

liberalnega kapitalizma, ki učinkovito 

združuje kulturni, tehnološki in organizacijski 

protokol moči. Rezultat je torej visoko 

učinkovita družba oziroma motivirana, 

gladko tekoča in učinkovita družbena 

enota, ki pa v svojem učinkovitem poteku 

ne proizvede več nobenega konkretnega 

referenta in se izvaja le še kot čisti proces, 

po baudrillardovsko več ne obstaja. 

Urbanist in arhitekt Rem Koolhaas je v 

svojem znanem tekstu Singapure Songlines 

to mesto označil za prvo semiotično državo, 

kjer je vsaka odvečnost in vsaka pretiranost 

dejansko realizirana. Singapur je zanj Potemkinova 

metropola, gledališče tabule rase, 

mesto brez kvalitete, kjer ni več nobenih 

kontekstualnih ostankov. Še ostrejši je mojster 

kiberpunka William Gibson, ki je Singapur 

opisal kot čisti simulaker s puristično 

moralo povrhu: »na delu je svojevrstna zadržanost 

belih ovratnikov, Singapur d. o. o. 

deluje brez vsakega humorja, konformizem 

je prva direktiva in razpuščene kreativnosti 

ni veliko na zalogi«. Singapur zanj ni nič 

drugega kot svoj lastni kreativni produkt, 

natančneje, je »Disneyland s smrtno kaznijo.« 

Cenzura 

A do tovrstnih generaliziranih trditev, ki 

Singapur postavljajo kot paradigmo 21. stoletja, 

s katerimi zahodnjaki dajejo kritično 

lekcijo predvsem lastni ekonomski in družbeni 

realnosti, so mnogi singapurski misleci 

skeptični. Tako tudi Paul Rae, kulturolog in 

eden od organizatorjev konference Performance 

Studies International, ki si je še dva 

dni pred prihodom štiristo gostov iz vsega 

sveta neutrudno prizadeval pridobiti državno 

licenco in prepričati oblasti, da cenzura 

posameznih sekcij konference ni potrebna. 

Problem, pravi Paul Rae, ni v tem, da so 

ameriško-evropski avtorji premalo občutljivi 

za posebnosti Singapurja, pač pa da 

prav te posebnosti še predobro ustrezajo 

kritičnemu modelu, ki ga iščejo. 

Teoretizacija Singapurja je pogosto neločljiva 

od retorike vladajoče stranke, ki je že 

neštetokrat metaforizirala in interpretirala 

Singapur natančno tako, kot to sedaj počnejo 

zahodni komentatorji. Singapur namreč 

ni samo učinkovito upravljan, pač pa 

je tudi zavestno uprizorjen tako, da se neprestano 

kaže kot paradigma – ponuja nam 

ogledalo, da bi v njem ugledali natančno to, 

kar smo od vsega začetka želeli ugledati. 

Čeprav bi lahko rekli, da je v sodobnem 

Singapurju vsa humanost in identiteta pravzaprav 

podrejena ekonomiji ugodja, s tem 

samo potrdimo, da v Singapurju prepoznavamo 

vnaprej ustvarjen model, s katerim laže 

razumemo lastno realnost. Naj Singapur 

še tako razkriva načine bivanja sodobnega 

globaliziranega sveta, ga namreč nikakor 

ne moremo posplošiti. Če hočemo dejansko 

zajeti njegovo kompleksnost, ga torej moramo 

misliti tako, da ob tem ne postane paradigma. 

Še en dokaz več za to, kako so 

prav najbolj globalna okolja lahko tudi visoko 

singularizirana in jih še posebej ne 

moremo posplošiti v njihovih najbolj prepoznavnih 

posebnostih. 

Singapur 

Z akumulacijo kulturnega kapitala, ki je 

ena od pomembnih značilnosti sodobne 

globalizacije, se namreč pojavlja še bolj 

kompleksni preplet odprtosti in zaprtosti, 

ugodja in kontrole, nadzorovanja in svobode. 

Čeprav licenčni zakoni še vedno veljajo 

in cenzura še vedno deluje, gospa Lena 

Lim že dolgo vodi eno najboljših privatnih 

knjigarn v mestu, posvečeno azijskim 

študijam. V njeni mali knjigarni, ki vsebuje 

odlično bero azijske literature, filozofije in 

kulturnih študij, izvem, kako sta povezana 

mehčanje državne cenzure in sodobna globalizacija. 

Znana založba Routledge, ki je 

tudi ena bolj prodornih založb na azijskem 

trgu, problematičnih knjig ne uvaža na singapurski 

trg in tako pravzaprav jemlje delo 

državnim podeljevalcem licence. Lucy Davis, 

urednica časopisa za sodobno umetnost 

in družbo Focas, je nedavno prejela 

prvo državno dotacijo od Nacionalne 

agencije za umetnost, a jo takoj tudi izgubila, 

ker se kljub dotaciji ni odpovedala 

uvodniku, v katerem je spregovorila o problemu 

cenzure. 

A z močno ekonomsko pozicijo Singapurja 

je časopis mogoče preseliti tudi v kakšno 

revnejšo sosedno državo, vsaj za nekaj časa, 

dokler se odnosi z oblastjo znova ne 

otoplijo. Tien Wei Woon, vodja galerije 

P-10, lahko vzdržuje majhno, a izredno pomembno 

alternativno galerijo le s pomočjo 

družinskega kapitala, ki že pol stoletja 

skrbi za najboljši namaz Kaya (kokosova 

marmelada, brez katere si je težko predstavljati 

dober zajtrk), obenem pa podpira 

enega najvitalnejših prostorov za sodobno 

umetnost. 


V Singapurju torej deluje generacija, ki je 

podedovala veliko bolj zapletene ekonomske 

in družbene tokove in ki se je v vseh teh 

letih sterilne politike naučila strategij delovanja 

tudi znotraj korporativnega modela. 

Ti nikakor niso povezani samo s konformizmom 

in apatijo ter nikakor niso brez referenta, 

pač pa jih zaznamujeta neutrudna 

imaginacija in neizprosno taktiziranje, obenem 

pa tudi proizvodnja realnega učinka, 

ki pa v nasprotju s planirano umetnostjo in 

znanjem kot industrijo največkrat ni spektakularen 

in uporablja druge kanale. Ta generacija 

se dobro znajde tudi v na videz neprodušnem 

prostoru učinkovitega simula- 

kra in zna zelo dobro izkoristiti novo politično 

situacijo, ki jo še lahko najbolje zajamemo 

z notorično izjavo Georga Yeoja, 

enega od vladnih ministrov: »zabava je resen 

posel«. Ne gre torej samo za to, da kulturni 

kapital prinaša nujno dozo hedonizma, 

ki konformira prihajajočo generacijo. 

Z globalno naravnanostjo k visoko učinkoviti 

družbi in hedonizmom, ki ga ta proizvaja, 

se namreč neprestano proizvajajo tudi 

umetni presežki, tista prazna mesta, v katerih 

se ponovno presprašujejo individualne 

in skupne vrednote in kjer se je nova generacija 

znašla tudi pred novimi izzivi. 

Zase se brigaj 

Da se bodo prav tukaj, v teh praznih mestih, 

ki jih singapurska družba obilja proizvaja, 

razprla tudi prava politična vprašanja 

prihodnosti, me na vrtu znanega kluba 

The Substation opomni tudi vedno skeptični 

in kritični Rizman. Rizman je znani singapurski 

umetnik in pojava, rastafarjanec 


Bivši predsednik 

Lee Kuan Yew je takole 

opisal svojo željo glede 

invencij novega 

tisočletja: »to bi lahko 

bila osebna klimatska 

naprava, neke vrste 

lahko klimatsko perilo, 

narejeno iz poliestra, 

ki bi si ga lahko nadeli 

okrog vratu, gležnjev 

in dlani in bi delovalo 

na baterije. Ljudje bi 

tako lahko delali 

na svoji optimalni 

temperaturi in 

civilizacija bi se 

razširila preko vseh 

klimatskih pasov.« 

s konceptualnimi dodatki, prava alternativa 

singapurski alternativi, obožuje Vzhodno 

Evropo in je obenem anarhist s stilom. 

Klub Substation je pred leti ustanovil znani 

singapurski oporečnik in umetnik kot enega 

od prvih prostorov v mestu / državi, namenjenega 

alternativnim in mladim ljudem 

po duhu. V petih letih se je razvil v zelo 

prepoznaven center umetniškega in boemskega 

življenja, pijače v klubu pa so se 

prav zato zelo podražile, in ob tradicionalnem 

singapurskem pivu Tiger so se pojavili 

pisani in močni koktejli. Rizman je stresal 

svojo jezo na goste lokala, ki smo tam 

preživljali zaključni večer konference. Zaradi 

udobja mednarodnih gostov, ki so jih 

državni cenzorji nazadnje vendarle pustili 

na miru in so prav o vsem lahko spregovorili 

v varnem akademskem okolju, je moral 

njegov bend nastopiti na vrtu v neznosni 

vročini, gostje pa so se lahko hladili v klimatizirani 

notranjosti. »Ta prostor je zame 

zgubljen in že zdavnaj zajeban,« mi je resignirano 

rekel, preden smo se odpravili na 

pivo k pol cenejšemu Indijcu za vogalom. 

V Singapurju idealizma sploh ne primanjkuje. 

Problem je le v tem, ker, kot pravi 

Cherian George, družba pravzaprav nagrajuje 

individualistično večino in onemogoča 

družbeno zavedno manjšino. To je seveda v 

popolnem nasprotju s podobo Singapurja 

kot komunitarne azijske družbe, ki naj bi 

varovala predvsem skupne vrednote. 

Kar se je torej v zadnjem mehkem desetletju 

razkrilo, je egoistični individualizem, 

prav ta vseprežemajoči etos, ki bi ga lahko 

najbolje opisali z besedami »mind your 

own business«. Kljub vsem prepovedim in 

komunitarnim ureditvam je namreč javna 

sfera popolnoma sprivatizirana. In prav s 

tem problemom smo, ne glede na to, ali živimo 

v bolj ali manj paradigmatskem okolju 

sodobnega časa in globalne ekonomije, 

čedalje bolj soočeni pravzaprav vsi.


Te dni sem 

posnela oddajo s 

šestnajstletno 

obiskovalko 

legendarnega 

glasbenega festivala 

Glastonbury. Sto 

petdeset tisoč ljudi 

preživi tri dni pod šotori 

na 350 hektarih trave, 

kadar sije sonce, 

oziroma na 350 hektarih 

blata, kadar dežuje, kar 

se je zgodilo tudi 

letos. Intervju sem 

poimenovala Bendi in 

blato in ugotovila, da bi 

po tem zgledu lahko 

naslovila vsa doživetja 

zadnjih dni: Piknik in 

blato, Hortikultura in 

blato, Regata in blato, 

Kombinacija elegantnih 

slamnikov in vodotesne 

obutve. To je Anglija. 

Orgija idej 

Kompostiranje 

v inkubatorjih elite 

Jana Valenčič 

Prvi konec tedna v juliju je 

vedno nabit, kakor bi hoteli 

ljudje opraviti še zadnje 

družabnosti v metropoli, 

preden se razletijo na jadralne 

regate, tekme v polu 

in kaj eksotičnega. Finale 

teniškega turnirja v Wimbledonu (še en 

kronično deževen termin) se časovno 

ujame z veslaško regato v Henleyju in se 

stakne s cvetlično razstavo v Hampton 

Courtu, ko se akcija preseli po Temzi 

navzgor, v inkubator elite. 

Razstava je v parku za palačo iz časa tudorske 

dinastije (ki ji je pripadal tudi 

kralj Henrik VIII). Slovi kot največja 

cvetlična razstava na svetu ter v nasprotju 

z majskim Chelsea Flower Showom 

bolj poudarja rastline in manj hortikulturno 

pozerstvo. Obe razstavi pa sledita 

isti formuli: v središču so dizajnirani 

»tematski vrtovi«. Letošnji žarometi so 

padli na ovrtnarjeno lobiranje dobrodelne 

protestantske organizacije Christian 

Aid (njihovo geslo je Verjamemo v 

življenje pred smrtjo), ki naj osvetli bedo 

kmetov v revnih državah zaradi krivičnih 

pravil svetovne trgovine. Ni pa 

manjkalo niti načičkanih, osladnih, pretencioznih 

in butastih vrtov. 

Sto petinosemdeset tisoč obiskovalcev, 

700 razstavljavcev, 50 dizajnerskih vrtov, 

dva orjaška – s čimer mislim OR- 

JAŠKA – šotora s stojnicami, pa orjaški 

šotori s festivalom vrtnic, s cvetlično 

zgodovino, z garderobo za nakupe rastlin 

... Vse to zahteva oster 

fokus. Še naprej ne bom vedela 

ničesar o streptocarpusu 

(stojnica FM1/12), osteospermumu 

(FM3/20) ali vakuumskih 

odpihovalcih listja (B17 

in B37), zato pa več o zdravilnih 

zeliščih (7 razstavljavcev) 

in o sivki (7 specializiranih 

razstavljavcev). 

V Britaniji imajo zdravilne 

rastline svojo kraljico, nekdanjo 

televizijsko zvezdnico 

Jekko McVicar, ki se je preusmerila 

v gojenje zelišč 

(www.jekkasherbfarm.com). 

Njen katalog navaja 600 vrst 

zdravilnih in dišavnih rastlin, 

med drugim 17 vrst bazilike, 

41 vrst mete in še 10 vrst mačje 

mete (Catmint), 16 vrst žajblja 

in 47 vrst timijana. Tiranija 

izbire (po dr. Renati Salecl). 

S sivko je še huje. Poleg klasične 

Lavandule officinalis je 

na posestvu Norfolk Lavender(www.norfolk-lavender.co.uk) 

gojijo še sto vrst v 

okviru nacionalne zbirke 

sivk. Posebno mesto ima Old 

English Lavender, tradicionalna 

angleška sorta sivke, 

ki je »najboljša na svetu, ker 

zaradi ostrejšega podnebja ni- 

ma grenkih podtonov kot francoska«. 

Sivko so v Anglijo prinesli Rimljani, resno 

so jo začeli gojiti menihi v zgodnjem 

srednjem veku, danes pa je to industrija: 

ob cvetenju sivke je pol grofije 

Norfolk obarvane modro. 

Založila sem se še z brošurami o politično 

korektnem vrtnarstvu: bioraznolikost, 

okoljevarstvena neumestnost šote, 

vdor agresivnih tujih rastlinskih 

sort, gojenje divjih in ogroženih sort, re- 

In se je spet ulilo: 

God Save 

the Queen, 

bog živi kraljico 

pod dežniki. 

ciklaža, ekološko gnojenje, kompostiranje 

(slednje je trenutna veletema na 

londonskih večerjah). 

Za kosilo zadnji trend pri sendvičih. Sestavine: 

»hrustajoča solata iz paradižnika, 

bučk, ledenke in rukole s pesto majonezo 

na (razmočenem) paradižnikovem 

in zeliščnem kruhu: manj kot 300 

kalorij«. 

Da bi v nedeljo stlačila dve celodnevni 

prireditvi, sem sledila trasi iz humoristične 

knjige Trije možje v čolnu: mimo 

kraljičinega gradu Windsor, elitne šole 

19 

Eton, kjer se klešejo bodoči liderji, in 

konjskega dirkališča Ascot do mesteca 

Henley on Thames. Zadnji slovi zlasti 

po Henley Royal Regate, ki so jo uvedli 

leta 1839, precej pred ustanovitvijo nacionalnih 

in mednarodnih zvez in ima zato 

poseben status v svetovnem veslanju. 

V nasprotju z današnjo prakso multitekmovalcev 

se v Henleyju merita vsakokrat 

le po dva veslača, proga pa je nekoliko 

daljša od mednarodne norme 

2000 metrov. 

Petdnevna regata je v vsej družabni sezoni 

najbolj angleški in najbolj konservativni 

dogodek: za gospe so še vedno 

zapovedana krila, katerih robovi segajo 

pod kolena, hlače pa so zanje prepovedane, 

medtem ko se od gospodov pričakujeta 

suknjič in oglat mornarski slamnik. 

Oklobučena zasedba rožastih 

oblekic in temno modrih ali smešno 

progastih suknjičev (znak lastnikove 

šole) se posede po trati vzdolž veslaške 

proge, promenadni orkester igra stare 

priljubljene popevke, v šotorih točijo 

šampanjec in poletno grenčico pimms. 

Regata ima dva dolga civilizirana odmora: 

za kosilo in za popoldanski čaj. 

Seveda so nepogrešljivi pikniki: na boljšem 

delu zložijo košarice iz bentleyjev, 

druga kategorija potegne prigrizke iz 

plastičnih vrečk. Povsod vlada nezmotljiv 

pridih leta 1930. Po okrepčilu se 

pozornost vseh spet usmeri na reko, po 

kateri švigajo mišičasta telesa fantov v 

anatomsko sugestivnih hlačah 

in zdaj tudi deklet z napetimi 

bicepsi. 

Ker v Britaniji popravljajo 

ceste vedno ob nedeljah (da 

ljudje v zastojih zapravljajo 

prosti čas namesto produktivnega), 

sem prispela ob 

koncu tekme – o zmagi so 

odločali centimetri. Tekmovalce 

je spodbujalo rjovenje 

iz grl sicer elitne množice. 

Veslače novačijo na najprestižnejših 

šolah in univerzah. 

Henley pritegne tudi močno 

mednarodno zasedbo: Američane, 

Nizozemce, Ukrajince, 

Hrvate. Sodelujoči na regati 

se potegujejo za 19 nagrad, 

velikanske srebrne pokale, 

ki jih je letos podelilo 

Njegovo Presvetlo Visočanstvo 

princ Albert Monaški 

(pokal za zmagoviti ženski 

četverec se imenuje po njegovi 

materi, princesi Grace). 

Prav takrat se je spet ulilo: 

God Save the Queen, bog živi 

kraljico pod dežniki. 

Londonske ulice so bile prazne 

zaradi nogometne tekme 

med Grčijo in Portugalsko. 

Lahko bi se vozila po sredini 

Picadillyja – morda celo po 

desni. Kot doma.

20 


Igrajmo se faramuciko 

Sreda, 30. junija 

Moj urnik za sredo je najbolj 

natrpan. Če izvzamem 

fizioterapijo, 

imam eno komisijo in 

kup sestankov, ki pa se 

vsi vrtijo okoli politike, 

saj sem mestni svetnik. 

Na mizi imam skoraj za pol centa gradiva, 

za sejo, ki bo v četrtek, in me je že danes 

strah te seje. Predsednik te komisije je sicer 

izobražen in pameten gospod, toda 

najbolj ga veseli, če lahko političnemu nasprotniku 

vtakne kaj bodljikavega ali rogovilastega 

v žep, kar je čisto razumljivo. 

saj je opozicija. Strah pa me je te njegove 

razvade. saj je na zadnji seji spravil glavno 

inšpektorico v pravo stresno stanje. 

meni pa je bilo vse skupaj tako zoprno. da 

sem bil blizu stresa. Šlo je za javni interes, 

ki naj bi ga vsi razen predsednika zanemarili. 

saj smo dovolili. da je nekdo razširil 

svojo prihišno posest za kak meter proti 

cesti. torej na javno zemljišče. in ga je že 

neštetokrat prijavila soseda. pa nihče nič. 

Bolj mu je inšpektorica dopovedovala. da 

niso mogli intervenirati. ker je soseda borka 

za javni interes prekinila prvi postopek 

in ne glede na svarila uvedla novega. ki se 

zdaj spet začenja in bo trajal še pa še. bolj 

je predsednik vztrajal in najprej govoril 

normalno. potem pa že skoraj vpil: »Kaj 

pa javni interes? Gosp., vprašam vas, ali 

vam javnega interesa ni nič mar?« In inšpektorica.«Je, 

seveda …« »Za božjo voljo, 

nič vam ni mar javni interes, taki ste in 

konec…« in v tem slogu naprej.Gospa je 

skoraj jokala, razumela pa ni ničesar več. 

In zakaj sem to zapisal? Prvič, ker me je 

strah že danes, ko imam ta cent gradiva 

pred seboj na mizi, naslednje seje. In drugič, 

ker je to naravnost vzorec za delanje 

politike. Na sejo pridemo sami zelo izobraženi 

in inteligentni ljudje z visokim 

kvocientom, toda tam smo vsi tepci. In kaj 

to pomeni? To zdaj zares pomeni, da je 

politika neumna, kar se da. To je njeno 

najgloblje bistvo. 

In ko te slabe občutke premagam, se šele 

spomnim, da me ob treh popoldne po 

vseh sestankih čaka najpomebnejši del tega 

tedna. Ob treh popoldne me namreč leto 

in dan čaka Aleks na dvorišču osnovne 

šole Toneta Čufarja, da ga peljem na atletiko, 

sestrica April pa bo šla z očkom na 

gimnastiko. To sta 9 let stari Aleks, ki je 

tak slikar, da je na mednarodnem bienalu 

otroške risbe na Poljskem že dobil drugo 

nagrado, in 6 let stara April; če se za minuto, 

ko gremo kdaj skupaj skozi mesto, kje 

po naključju ustavimo, kar na tistih dveh 

kvadratnih metrih, kjer smo, na primer za 

nizkim zidom Ljubljanice, ustvarita cel 

neponovljiv svet. Vsemu kar je na teh 

dveh kvadratnih metrih, pa če je kaj tam 

ali pa ni,dasta smisel, imena, pomene, gibanje, 

tek, skratka življenje,in kot sem rekel, 

ne glede na to, ali tam stvari sploh so 

ali jih ni. In tako je veja, ki sega čez kos 

trave, nebo, in to zvečer, in palica na travi 

»moj Janez Drnovšek«, saj je predsednik 

države, doma,kadar si April dela svoj 

svet,lahko tudi balon,ki še ni spustil, saj ga 

April in Aleks poznata s TV. In kadar se 

pojavi, pravi April, »moj Janez« in dolg 

odmor in «Drnovšek«. Tako je bilo še nedavno, 

zdaj pa zmeraj manj,saj je ravno 

tako kot jaz nezadovoljna z njegovo politiko. 

Na poti v šolo po Aleksa mi je vseeno 

kar naprej kot misel vsiljivka silila na pamet 

zdaj misel »Ali vam je približno jasno, 

da gre tukaj za javni interes«. In ko 

Foto Ljubo Vukelič 

Dnevnik Peter Božič / 1 

sem se prebil že čez Tromostovje, sem 

ostro pogledal nekega človeka in mu kar v 

obraz zabrusil: 

»Ali vam je jasno, da gre predvsem za javni 

interes?« 

Človek se je ustavil in vzkliknil: »To je 

prava beseda, gospod. Za javni interes gre 

in za nič drugega.« Prijel me je za roko in 

se hotel z menoj pogovarjati, najprej sem 

se mu opravičeval, da je dovolj, da se tega 

zaveda, da se nimam časa pogovarjati, ker 

me čaka na dvorišču šole Aleks in če me 

pravi čas ne bo, bo Aleksu tako hudo, kot 

mu je bilo takrat, ko so mu prepovedali 

uporabiti lučko, da bi bral, in ko ga niso 

pustili, da bi s fanti igral nogomet. Ko sem 

takrat prebral v njegovem dnevniku: 

»Mami, meni je hudo in bi bil rad doma« 

in potem še »Tudi danes je tako kot včeraj, 

jaz bi šel rad domov«, sem bil ves iz sebe. 

»In zdaj se mu naj zgodi isto kot takrat na 

Rakitni po moji krivdi, ker hočete vi z mano 

tukaj na Tromostovju obravnavati javni 

interes.« In kaj vem, kaj sem mu še povedal 

in se mu izpulil. »Še en norec,« je bila 

moja ugotovitev. In ko sem prišel tja, ni 

bilo v šoli nikogar. Vse je izumrlo in še 

vratarja ni bilo, in šele počasi je izpod misli 

zasvojenke »veste, to je javni interes« 

lahko priplavala na dan stvarnost in misel, 

da je šole že zdavnaj konec in da je 

Aleks s starši že od zadnje sobote v Grčiji 

in April tudi. Sedel sem na obzidek, dolgo 

časa nič mislil, se vrnil na Kresijo in si pogumno 

rekel: »Res je, da ob politiki stvarnosti 

ni več, že dolgo časa ne, je pa neumnost, 

ki je bolj neskončna kot večnost. 

Ampak zdržali bomo in zmagali. 

Toda če sem na svetu komu kaj dolžan, 

sem Aleksu in April, ki me s svojim smislom 

življenja brez razlag rešujeta pred 

neskončno neumnostjo sveta odraslih. 

Četrtek, 1. julija 

V zlatih časih enega najpomembnejših 

avantgardnih gledališč, ki je bilo uspešno 

predvsem na festivalih v Evropi, PE- 

KARNE, smo imeli na programu igro 

Matjaža Kocbeka »Dan zaklan«.Predstava 

je bila uspešna, čeprav Matjaž z njo ni 

bil zadovoljen, vendar pa mi je ostala v 

spominu in tudi ime za ta dan. Dan zaklan. 

Ob osmih zjutraj sem bil že na fizioterapiji 

in ko se je fizioterapevtka Urška z mojim 

še zmeraj napol otrdelim zapestjem in 

prsti namučila do kraja, mi je vseeno na 

moje vztrajanje povedala resnico. Leta so 

leta, dva meseca in pol v mavcu pustijo 

otrdline, morda za zmeraj, čeprav je zapestje 

že precej blizu, da bi postalo vsaj spet 

funkcionalno. Toda vztrajati je treba vseeno. 

Prav, ob tej resnici se je začel dan in 

videli bomo, kako se bo končal. Do te 

zgodbe pa sem prišel tako, da me je 15. februarja 

letos pred hišnimi vrati zbil na tla 

neznanec, mi zlomil roko, potegnil v vežo, 

mi odprl denarnico, pogledal podatke 

na karticah, če sem »ta prav«, in izginil. 

Varnostnik po poklicu iz sosednjega stopnišča 

pa je pozno ponoči šel v službo, zagledal 

človeka stati pod drevesom pred 

blokom in ker je mislil, da je to sosed David, 

je stopil bliže in od blizu videl, da ni. 

Ko je prebral moj opis, je bil njegov skladen 

z mojim. Lomilec mojega zapestja me 

je torej čakal. Samo to je suho dejstvo. 

Kdo? Zakaj? Z nobenim nimam ne pravd 

za denar ali premoženje, z nobenim sporov, 

razen političnih. Izbrisani, džamija, 

na glavo postavljena športna politika, zla- 


sti v Ljubljani, so ostre teme in moj neprizanesljivi 

stil, ki sem ga prinesel iz prepirov 

s prejšnjim režimom. Podlaga za moj 

utemeljeni sum, pravno rečeno: Politika 

hujskaštva, ki ga ni videl naš svet. In če bi 

prišlo na sodišču do razprave proti delikventu, 

bi zahteval njegovo oprostitev. Ni 

kriv, kriva je hujskaška politika proti izbrisanim, 

džamiji, in soditi je treba avtorjem 

tega hujskaštva. In da bo dan res Dan 

zaklan, je danes zvečer ob šestih seja UO 

NŠD Olimpija. Če si ta dan ne zasluži tega 

imena,naj me pobere ne hudič, ampak nekaj, 

kar je hujše od njega, Nogometna zveza 

Slovenije in Zidarjev dolg 700 milijonov 

SIT izpred 12 let kot instrument, ki ga 

je NZS uporabljala proti upravniku kluba 

Juriju Schollmayerju in ta njegov in žal tudi 

moj ali pa naš projekt kot instrument te 

zblojene športne politike tudi zadavila. 

Vsi smo pravzaprav že siti te faramucike. 

Kaj pa je faramucika, bom pojasnil jutri, 

ko bom do kraja prežvečil to sejo. 

Petek, 2. julija 

Sejo smo končali pravočasno, da smo lahko 

gledali drugo polfinalno tekmo na 

evropskem nogometnem prvenstvu, in tako 

je v meni divjal konflikt med bedo te 

faramucike slovenske politike do nogometa 

in sijajnih tekem na tem prvenstvu z 

nostalgično primerjavo, kako so z nogometom 

živeli tedaj otroci in kako smo na 

odlični nogometni tekmi med Olimpijo in 

Crveno zvezdo sedeli April, Aleks, očka 

Boštjan in jaz. April in Aleks sta imela na 

glavi takrat popularne triglavke, znak slovenske 

sanjske nogometne reprezentance, 

in nenadoma je začela April vriskati Turbo 

Rudi. V trenutku sta bila pri njem in 

moral jima je dati svoj podpis na triglavki. 

Tokrat ne April ne Aleks sploh nista vedela, 

da to prvenstvo je, meni pa so na tej seji 

povedali, da Rudonja, ki je bil v zadnji sezoni 

v Olimpiji v življenjski formi, odhaja 

v Izrael. 

Zakaj? Zato, ker je vsa ta politika do slovenskega 

nogometa farsa, ki se ji reče faramucika. 

In to mi je postalo še bolj jasno, ko sem bil 

že na tretji taki seji, kjer se nekaj istih ljudi 

muči v štirih letih že tretjič, kako bi reševali 

NK Olimpijo, medtem ko se vsa nogometna 

gospoda gre veliko politiko in kongrese 

na prizoriščih evropskega vrha v 

nogometu in jih niti malo ne muči domača 

beda, v kateri je nogomet, saj imajo čisto 

vest z izvajanjem licenčnih in drugih sodnih 

bunk in batin, ki jih delijo parvenijem 

in mafijcem v slovenskih klubih, kakor 

o tem piše od slovenske klavrne nogometne 

politike neodvisen športni tisk. O 

tej seji lahko rečem samo to, da je to spet 

obupen napor, kako izvleči klub iz slepe 

ulice, ko je ostal brez denarja, skoraj dve 

leti do marca letos ga je v obilici zalagal 

državni škodljivec št. 1 Jurij Schollmayer, 

časniki pa spet skromno pišejo, da se s 

klubom ni okoristil, resnica pa je ta, da je 

samo v letošnji sezoni vložil 200 milijonov 

SIT, družbeniki pa sto. To, kar je jasno, 

pa je, da tej faramuciki, ki jo že od 

nekdaj zganja športna politika že vsa leta, 

ni ne konca in ne kraja. In da boste vedeli, 

o čem govorim, vam bom najprej povedal, 

kakšna ta faramucika je, udeleženci 

so pa že zdavnaj znani. Eden največjih 

evropskih lingvistov vseh časov dr. profesor 

Oštir nam je v seminarju pripovedoval 

to zgodbo, ko je bil kot avstrijski vojak v 

ruskem ujetništvu. Bili so v Sibiriji, kjer je 

bilo v zimskih mesecih tako peklensko


mraz, da so mesece in tedne preždeli v baraki 

brez vsakega dela in eden si je tedaj 

izmislil faramuciko. Sedli so okoli okrogle 

mize, ki je imela na sredini luknjo, da 

so skozi njo za vsakega posebej napeljali 

vrvico. Na en konec vrvice si je vsak privezal 

jajca, druge konce, ki so bili speljani 

skozi luknjo na površino okrogle mize, pa 

so zmešali, preden je dobil vsak v roke po 

en konec vrvice. In na en, dva, tri – zdaj, je 

vsak zategnil vrvico. Nekaj časa so še dobro 

vlekli in tulili, potem pa so vlekli zmeraj 

manj in na koncu samo še cukali in cvilili. 

Ta faramucika je bil silno spoštovan 

potek stvari že v prejšnjem režimu in v 

športu ga uporablja predvsem še Alt Partei 

Möbel (staro partijsko pohištvo). 

Predstavljajte si, kako je to, če bi pred šestimi 

leti, ko je Vika začela svoj prvi redni 

mandat županje in je dejansko storila vse, 

da bi prišlo do obnove in pozneje gradnje 

novega stadiona, sedli za tako okroglo 

mizo Ivan Zidar, Janez Kocijančič, Jože 

Mermal, ljudje iz ZIL, Rudi Zavrl, Tone 

Frantar, Marko Ilešić, Zoran Janković in 

do današnjih dni cukali vrvice. Kaj bi bilo 

z edino možno močno ekipo NK Olimpijo 

in stadionom? To, kar je danes NK 

Olimpija, ki je zadavljena z odlokom mestne 

občine, da se spet nacionalizira zemljišče 

Jama, s katerim je mislila plačati 

700 milijonov SIT Zidarjevih dolgov izpred 

dvanajstih let, ta dolg pa kot instrument 

davljenja,ki ga izvaja NZS, ko ji jemlje 

ves zasluženi denar od UEFE, tako 

da je za edinega resnega vlagatelja (dve leti, 

vsako leto okoli 300 milijonov SIT) postalo 

to nesmiselno in samo zguba, in seveda 

na desetine idej in zgodb o obnovi, 

adaptaciji ali novogradnji, saj tisti, ki sedijo 

za okroglo mizo, niti enkrat samkrat niso 

pomislili, da mlekarne ne moreš graditi, 

če ne veš, ali imaš samo eno kravo ali 

dve. Tako ti fantje niso črhnili niti besede, 

ali potrebujemo za tak stadion enega 

igralca ali celo dva, važne so proračunske 

čim večje investicije v javne objekte, ki so 

toliko boljši, čim večji so, in kaj bi z obnovo, 

ki stane le 18 milijonov evrov, veliko 

več je posel za 59 milijonov evrov za novogradnjo. 

Ob tem pa imamo v Ljubljani 

odprtih toliko nujnih investicij, tri akademije, 

Narodna in univerzitetna knjižnica, 

nedokončana pediatrična klinika, mestni 

muzej, obnova kina Šiška itd. 

Ta dan je res zaklan in po zadnji seji UO 

NK Olimpije včeraj zvečer še kako zaudarja 

po pretepenem in crknjenem psu. 

Spomnimo se samo, kako so v 70. letih 

politično ukinili boks, ki je bil z Odredom 

v vrhu odličnega jugoslovanskega boksa, 

in rekli so, da to ni eliten, temveč balkanski 

šport, delitev na balkanske in elitne 

športe velja še danes. 

Sobota, 3. julija 

Današnji dan je zgubljen, saj se Aleks in 

April z očijem in mami vračata iz Grčije 

šele v nedeljo, je pa sobota čas za tedenski 

ritual, ko smo vsaj del dneva skupaj. Rdeča 

žoga za Aleksa sameva v kotu, je pa 

edinstvena žoga, ker rdečih pravih nogometnih 

žog ni, mi jo je pa za Aleksa poslal 

Tone Majzelj iz Mobitela, edini zares prijatelj 

iz te poslovne srenje in tudi edini, ki 

je, kadar je bilo zelo zelo hudo, Olimpiji 

priskočil na pomoč. Ko sem zunaj na stopnišču, 

kjer že štiri desetletja gledam, kaj 

se godi, vidim, da se razen zamenjav generacij 

ni zgodilo čisto nič, in ko sem se namenil 

na jutranjo kavo v baru na oglu, 

sem zagledal človeka, ki me je začel v čisti 

dolenjščini prositi, naj ga peljem iz te hiše 

ven, saj mora tudi ta hiša imeti še en vhod, 

on pa ga ne najde. »Zakaj pa ne greste na 

glavni vhod?« 

»Ja,vejste, sej neb blu problema, ampak 

me pred dvermi čaka en tip k me bo prebuhov.« 

»Ja, zakaj pa?« 

»Gospodična od spodej je rekla, da me bo 

eden tam prebuhov, ko bom stopu ven.« 

»Ja,kaj ste ji pa naredili?« 

»Nč ji nism naredu, rekla je, da je blo fina 

fajn, pol je pa hotla dnar. Jest pa sem mislu, 

zakaj pa dnar, če jo blo fina fajn. Pol 

mi je pa rekla, da me bojo lahko celo ubil. 

Pelte me dol pa ven, sej sem še mlad.« 

In sem ga peljal do vrat, kjer je nekoč živela 

Gina. In rekel Dolenjcu: »Ali so bila ta 

vrata?« 

»Ja,« je rekel Dolenjc. Pozvonil sem še na 

vratih in mu rekel: »Plačaj, in to takoj, a 

misliš, da je v našem bloku kaj zastonj.« 

Ko sem bil še čisto doli, sem slišal najprej 

vpitje, potem pa so zadrlesknila vrata in 

nastala je čista tišina. »Hudiča, mogoče pa 

je pod posebnimi pogoji v našem bloku 

kdaj kaj še zastonj.« 

V bifeju, baru na oglu, čez cesto so se mi 

vsi smejali, ker spet nisem vedel nič, in mi 

povedali, da je gospodična že zdavnaj dobila 

odpoved in da jo bo lastnik deložiral, 

če sama ne bo šla, ker ni vedel, kdo ta gospodična 

je. Tudi ta lastnik ne spoštuje 

vseh poklicev, je bil moj kratki komentar. 

K temu začetku dneva bi sodil samo še 

dež, toda ni ga bilo in zato sem se vrnil nazaj, 

in ker nisem imel do ničesar prave vo- 

lje in me je še zmeraj davila tista zgodba o 

faramuciki, sem skrajno zdolgočasen ob 

dejstvu, da je bil edini dogodek Dolenjc, 

ki je bil škrt in je hotel seks zastonj, prižgal 

televizor in na ekranu je bil spet eden 

od izvirnih filmov, saj takoj na začetku 

vdreta v zgledno vilo dva robustna gospoda 

in ugrabita hčer. In kaj naj drugega, 

kot da sem takoj ukinil TV. In sem šel spet 

v bar na oglu, kjer je bila še zmeraj vesela 

debata o nadarjenem Dolenjcu in tam sem 

preždel toliko časa, dokler niso prižgali 

televizorja in na ekranu se prikažeta dva 

robustna gospoda, tokrat vlomita v zgledno 

vilo in ugrabita hčer, in tedaj kar jaz 

ugasnem TV in rečem Zorici, da naj potrpi 

brez TV. Zorica je že en mesec tam na 

mestu Milene, in to za hudiča sploh ni 

prav. Milena in Vlado sta imela stil, stil je 

pa glavna stvar v življenju, da imaš povsod 

kaj, čemur lahko rečeš, ko prideš tja, 

da si tako rekoč doma. 

In ko sem zaradi tega, ker je še zmeraj 

dolgčas, pa sploh ne bi bilo treba, kot sem 

malo prej ugotovil, spet pogledal na TV, 

tam ni bilo nič in Zorico sem potolažil, da 

zdaj še zmeraj sedijo v kanapejih, vlomilci 

in ugrabljena hči, da pa bomo prižgali tedaj, 

ko bodo že divjali z dvema avtomobiloma 

po vsem mestu. Meni je bolj všeč, če 

divjata dva avtomobila po cestah, kot pa 

da sede in dolgočasno vpijejo drug na 

drugega, ko vlamljajo in ugrabijo hčer. 

In Zorica je prižgala TV in ko sem zagledal 

ekran, sem se zgrozil, od nikoder še ni 

bilo videti, da bi po cestah divjala dva avtomobila, 

še zmeraj so vpili sede drug na 

drugega, ko so ugrabljali hčer. Še ta smola 

povrh na ta dan. 

Nedelja, 4. julija 

Jasno, kam pa drugam kot v bar na oglu 

na jutranjo kavo. Ta ritual traja, odkar sta 

Milena in Vlado odprla ta bife, odprla sta 

ga, ko so zgradili na tem mestu velik moderen 

nizek blok. 

Že na stopnišču me je čakalo prvo res gromozansko 

presenečenje. V nadstropju, 

kjer sem včeraj oddal Dolenjca, zagledam 

najprej včeraj omenjano damo, ki je do tega 

presenečenja zdaj sploh nisem poznal. 

Imela je torb in torbic, kolikor hočeš, z 

njimi je bila dobesedno obložena. In kaj si 

mislite, kdo je po stopnišču navzdol na 

dvorišče, kjer je stal avto, nosil velike 

kovčke, nihče drug kot Dolenjc, in avto, 

kamor sta nosila robo, je bil zanesljivo tudi 

njegov. 

»Kam pa kam?« sem momljal v zadregi. 

»Na Dolenjsko,« sem dobil odgovor. 

»Lep vikend,« sem rekel. 

Foto EPA 

21 

»Kakšen vikend,«je rekel po dolenjsko. 

»Za zmer gre z mano,« je rekel in si vrtal 

nos. 

In tako je najbolj živahna dama iz našega 

bloka za zmeraj odšla od nas. 

Ko sem prišel v bife, je bil prazen, tudi natakarice 

ni bilo. Čez nekaj časa se prikaže 

na vratih Vlado in kot bivši gospodar 

sprašuje natakarico, ki se je le znašla v baru. 

»Kaj je, da ni ne kave ne čaja, da pravzaprav 

ničesar ni«?« »Kaj pa naj bi bilo, razen 

tega, da so šle tri glavne varovalke, 

elektrikarji bodo kmalu tu.« »Morava na 

kavo, zjutraj brez nje ne moreva midva 

nič. To sva v tem bifeju že zdavnaj ugotovila,« 

pravi Vlado in se obrneva in greva. 

»Deset let sem bil tukaj, pa nikoli ni šla niti 

ena varovalka, kaj šele tri naenkrat.« 

»To pa je zato, ker je Milena prodala in 

zapustila bife, in to nobenemu ni prav. 

Ona je bila tu duša vsega, zmeraj tako, kot 

je treba, vsakega je poznala in ob nedeljah 

in praznikih je bilo tukaj bolje piti kavo 

kot doma. Zdaj ima tam neki Bar Offside 

za navijače in nogometaše, mi tukaj pa 

smo dim. Zato in ob takih dogajanjih se 

predmeti in stvari uprejo in elektrika je 

podivjala, uničila tri varovalke in ti boš še 

videl, kaj bo še vse.« 

Take so ženske … Meni za ministrico za 

kulturo ne bo nič žal, kot mi je za Mileno, 

če bo tako skozi noč odšla. Ministrica mi 

je samo enkrat povedala s tem, ko je podpisala 

nemogoče zamisli svojih sodelavcev, 

da njeni sodelavci nimajo pojma, kaj 

kultura je, če ukinejo delovna mesta tistim 

vseslovenskim društvom, ki na primer kot 

Društvo slovenskih pisateljev delujejo že 

dolga desetletja, morda kar več kot eno 

stoletje nazaj, združujejo to zgodovino in 

tudi prihodnost, sicer med seboj sprte generacije 

in estetike, regije in države, tuje 

pisateljske gremije in naše in imajo sicer 

oblasti zelo zoprn političen naboj. In že iz 

tega je jasno, da ne razumejo tistega, s čimer 

v državi upravljajo. 

In potem spet ženska Nataša Belopavlovič, 

državna sekretarka za delo in tako dalje, 

ki vodi vladno komisijo za to, da bodo 

ukinili npr. posebne pokojnine posameznikom, 

vrhunskim športnikom in umetnikom, 

enako bo spet neka komisija, ki jo 

vodi ena taka Nataša ali pa ena taka Andreja, 

obojim ukinila status samostojnega 

vrhunskega športnika in kulturnega delavca, 

umetnika. Ali misliš, da bom za to Natašo 

žaloval? Javno sem v Cankarjevem 

domu predaval o finskem modelu, kjer 

imajo razgrajen sistem štipendij, ki jih tako 

športniki kot umetniki dobivajo vsako 

leto ali na projekt ali na opravljeno tekmovalno 

nalogo, so pa to vsi posamezniki, ki 

svojega dela ne morejo povezovati z neposrednim 

delom v delovni organizaciji ali 

ustanovi, samo za vrhunske dosežke dobijo 

nagrade, toda kako priti do njih, če ni 

teh štipendij, Finci pridejo, pa še kako lepo, 

ker tako štipendijo dobi umetnik še 

prej naslednje leto, če je prejšnje leto nalogo 

opravil. In kaj Finci vedo, vedo, da je 

samo na ta način mogoče zaščititi tiste pomembne 

intelektualne poklice in tudi 

športne, ki bistveno bogatijo z znanjem in 

uspehi družbo. Ker se gre naša politika 

populizem kova Vinka Gobca, ki futra s 

tem množice upokojencev na ta način, kot 

so primerjali moj pisateljski poklic s poklicem 

snažilke v radovljiški knjižnici na TV, 

bodo to zadevo tudi uresničili, ne vedoč, 

da sva s snažilko kot človeka enakovredna 

in enakopravna, med najinima poklicema 

pa je še kakšna razlika, ti populisti pa trdijo, 

da podcenjujem snažilko, če ne delam 

enačaja med pometanjem in pisanjem 

knjig. In tako bomo na volitvah zmagali s 

še eno libertarno vrednoto poleg ukinjanja 

balkanskega nogometa. Nič mi ni žal, če 

ministric in državnih sekretark ne bo več,

22 

ampak zdaj si videl, kako je, če v lokalu ni 

človeka, ki bi ljudem, ki tukaj pristajajo, 

vsak dan sproti naredil eno od njihovih 

postaj na vsakdanji življenjski poti. Milena 

je to znala, in naslednjič, Vlado, ko boš 

prišel, bo eksplodiral televizor in še aparat 

za kavo povrh. 

Ko sem se vrnil na dvorišče, sta onadva še 

zmeraj nakladala robo in se kregala, kot 

da nista od včeraj, ampak zakonca že trideset 

let, o tem, kam bo šlo to in kam ta 

torbica in kam vreča. 

V upanju, da se bosta do večera dogovorila, 

sem šel gor po svojem stopnišču in čakal 

samo še na finale evropskega nogometnega 

prvenstva. Bistveno sporočilo te tekme 

pa je, da je lahko vsakdo prvak, samo 

če so tam obratne družbene razmere za 

nogomet kot pri nas. 

Ponedeljek, 5. julija 

Najpomembnejši dogodek dneva je bil 

dopoldne, ko je potekal nakup dveh zlatih 

ribic za April v Trnovem. Edina žival doslej, 

ki jo je imela April, je bil zajec Domen, 

o njem je napisala že knjigo, saj je 

zgodba z Domnom stara že pet let, kolikor 

je Domen pri hiši. Nekaj časa je bil 

vzorno discipliniran, potem pa je nekega 

dne izginil in se vrnil šele čez nekaj mesecev. 

April je naredila tiskovno konferenco 

in na njej je javnosti povedala, da je bil na 

morju in da se je zdaj za zmeraj vrnil domov. 

Še posebej je omenila, da je bila daleč 

na severu, na Nizozemskem,ko je v eni 

obmorski vasici,kjer je lilo ves dan in so 

tam imeli eno samo trgovino, našla v tej trgovini 

dvojčka. Konference so se udeležili 

bratec Aleks, mami Daja, oči Boštjan in 

jaz. Javnost očitno nestrpno pričakuje tiskovno 

konferenco, ki jo bo priredila 

April, ko bo uredila vse potrebno, da bosta 

ribici pri njej, tako kot sta Domen in 

njegov bratec. 

Ob štirih popoldne sem imel koalicijsko 

kosilo z županjo. Hrana v Šestici je bila 

izjemno dobra, koalicija še bolj, ni bilo za 

prehvaliti vsega dobrega, kar se je zgodilo 

na 29 izrednih in 12 rednih sejah mestnega 

sveta. Pa ne misliti, da nimamo v mestni 

občinski upravi izrednega stanja.Za dvesto 

dni si je čas revizije zagotovilo Računsko 

sodišče, je po vseh oddelkih bilo toliko 

časa, toda zgodbe še zdaleč ni konec, iz 

dneva v dan prihajajo nove zahteve po 

dodatnih poročilih. Toda to ni vse. Poleg 

Računskega sodišča šari po MOL še nadzorni 

odbor, ki vse proračunsko leto pripravlja 

svoje zaključno poročilo, in to tako, 

jasno, da sproti sledi vsem proračunskim 

dogajanjem v MOL. In na vrh še interna 

revizija. Skratka, zaradi že več kot 

deset let trajajoče gonje, da je vse do fermenta 

skorumpirano, je toliko revizij, ki 

ves čas tičijo po uradih in uradnike silijo, 

da iz dneva v dan pripravljajo ta poročila, 

ki jih ni konec. Enako je zaradi tega tudi v 

vsakem najbolj zanemarljivem finančnem 

postopku, kot je na primer to, če je treba 

plačati petim članom ekspertne komisije 

za distribucijo subvencij, vsakemu članu 

pet jurjev in vsak tak avtorski honorar gre 

skoz petnajst postankov, trideset rok, tako 

da teh pet jurjev pride čez nekaj mesecev 

na račun, da o izplačevanju subvencij ne 

govorim. Proračun se sprejema pozno, 

postopki so taki, kot sem jih opisal, in samostojni 

umetniki čakajo na denar do zadnje 

tretjine leta. Na mizi imam protest 

Asociacije, to je združenje samostojnih 

umetnikov in neodvisnih skupin, ki je več 

kot upravičen. Lani smo v projektni skupini 

žvečili tega polža četrt leta, pa je bil 

polž zmeraj večji, razloge sem napisal, in 

izhoda ne vidim. 

Uradniki niso obupani, ampak apatični in 

čakajo na to, da se bo nekdo kot v osemdesetih 

letih ekonomisti spomnil na to, da je 

država preregulirana in mestna uprava je 

Dnevnik 

nad, nadregulirana, in da so vsi javni očitki 

in jeza zaman, dokler bo zaradi teh političnih 

gonj o javni korupciji tako, kot je. Ne 

izredno stanje zaradi trikrat preveč izrednih 

sej glede na redne, temveč obsedno 

stanje z revizorji, kontrolami, zapleti zaradi 

tega in vedno večjimi kupi nerešenega 

papirja, saj ima pred servisom za občane 

prednost petnajst kontrol. Enostavno je 

treba enkrat pogledati drugo plat medalje 

in ne zmeraj iskati vsega zla v uradnikih, ki 

so zadnji klin na lestvici, saj odločitve o tej 

preregulaciji sprejemajo čisto na vrhu. In 

se ne premaknejo niti za en milimeter. 

Končal sem zgodbo današnjega dne spet 

na sestanku UO Olimpije in tam iz zelo 

kompetentnih ust izvedel, da si je Jurij 

Schollmayer pri nogometu prislužil 

izgon, ker je bil trden v prvotnem stališču, 

da se dela stadion in komercialni center na 

Stožicah s tujimi investitorji, ki jih je priskrbel 

sam in so že napisali pismo o dobri 

nameri in iz te investicije in pozneje posla 

bi se lahko financiral velik nogometni 

klub. Apage satanas, tuj kapital, mi imamo 

svoje davkoplačevalce,ki bodo plačali 

naš račun. Čim večji, tem bolje. 

Torek, 6. julija 

Torek je tudi dan, ko izide knjiga enega 

od dvajsetih izbranih klasikov slovenske 

literature.Zbirka se začne s knjigo Frana 

Saleškega Finžgarja Pod svobodnim soncem 

in konča z mojo knjigo Očeta Vincenca 

smrt. Izbor so delali pripadniki Beletrine 

ali kar en sam, Mitja Čander, v bistvu 

predstavnik najmlajše uveljavljene 

generacije. Zadovoljen sem lahko predvsem 

zaradi tega, ker je v dokaj ozek izbor 

vseh slovenskih klasičnih del prišla 

moja knjiga, vanj pa je ni uvrstila kakšna 

moja literarna družina, kot je na primer 

Nova revija, ampak generacija, ki nima 

nobene aktualne ali družinske zveze z 

menoj. To namreč pomeni, da je moja literatura 

preživela prag časa. Prav, moram 

reči, da je kar srečen dan, saj je že nekaj 

desetletij, kar nisem v nobeni literarni družini 

in nisem uvrščen npr. v kako tako antologijo 

pesmi, kot jo je njega dni izdal Tine 

Hribar, ne zaradi tega, ker nisem pesnik, 

ampak zaradi tega, ker v moji literaturi 

ne bi našel tistega, kar dela po njegovem 

umetnost za umetnost, namreč sveto. 

Sveto pa je tedaj Tine Hribar odkril samo 

pri pesnikih, ki so objavljali v družinski 

Novi reviji. Vem, da bo spet zamera, toda 

jaz nisem s tem mislil nič hudega, saj ni 

nobenega izbora, nobene nagrade, ki jih 

za literaturo mrgoli, ne da bi za njo stala 

katerakoli družina, ki ima svoj lastni okus 

in merilo in zato je to splošen pojav povsod, 

toda če ti uvrstijo knjigo tisti, ki jih s 

teboj ne veže nič razen visoke kvalitete, je 

pa nekaj povsem drugega. 

Naj s tem srečnim dogodkom končam, 

pozdrav vsem bralcem. 

Peter Božič, pisatelj 


Iskanje Jožeta Šepiča 

Himalaja 

prej ali slej 

izstavi račun 

Tone Škarja 

Ponedeljek, 24. maja: 

lepa vožnja čez Vršič 

proti Trenti. Bleščeča 

jasnina, gore na 

debelo pokrite 

s snegom, zdaj še 

z novim vrh starega, 

spodaj pa pravi 

izbruh pomladnega 

zelenja. Že dolgo, pol 

življenja, nisem videl 

tako lepe 

kombinacije. 


Fotografiram Martuljkovo 

skupino, potem Razor in Prisojnik 

od jezera Jasna, z Vršiča 

Prisojnik, Škrlatico in spet 

Špik – a z druge strani, nad 

Trento pa še Bavški Grintavec 

in bronastega Kugyja s 

skupino šolarjev na njegovi ploščadi. Jim 

še ima kaj povedati? Na ljubo fotografiranju 

sicer zamujam na proslavo 80-letnice 

Triglavskega narodnega parka, a zamudili 

so tudi drugi in vse je prav. Tik pred slavnostnim 

govorom ministra za »varstvo in 

uničevanje narave« (oboje v eni osebi) me 

spet doteče telefonska prošnja sina Jožeta 

Šepiča, naj grem pomagat iskat njegovega 

očeta, ki je v sredo, 19. maja, izginil na povratku 

z odprave Daulagiri. Kdaj? Jutri. 

Denar je že v Katmanduju, nekaj bi ga nesel 

s seboj, rad bi šel tudi on zraven. 

Proslava je le še nekaj, kar se dogaja nekje 

v ozadju, kot na platnu ali ekranu. Nič rad 

ne grem, a od vseh najbolje poznam tisto 

področje. Pet minut pozneje že sekretar 

PZS Danilo Sbrizaj ureja prevoz za tja in 

čez dober teden nazaj. Spet sprememba: 

namesto sina, ki ga žena ne pusti (pametna 

žena: »Izgubili smo enega, ni treba še 

drugega.«), naj bi šel Peter Podgornik, 

družinski znanec in prijatelj izginulega Jožeta. 

Prav, bova laže branila kako odločitev, 

če sorodnikom ne bi bila všeč. Plačali 

nama bodo vozovnici, zavarovanje in pokrili 

stroške, s seboj pa dali še nekaj denarja 

za helikopterje. Nekoliko me sicer 

stisne ob misli na stare ruske helikopterje 

ob stenah sotesk, ovitih v težke monsunske 

oblake. No ja, Himalaja vsakemu prej 

ali slej izstavi račun – bivališče bogov pač. 

Popoldne prvi sestanek s sorodniki – prevzem 

daljnogledov, telefona, nato k Sbrizaju 

po karte, zvečer drugi sestanek – pregled 

zemljevidov, dogovor o trajanju iskanja 

in o sprejemljivem obsegu. 

Torek, 25. maja: S Petrom sva bila zadnjič 

skupaj na odpravi Jalung Kang 1985, potem 

ni bil več v Himalaji, pač pa skoraj po 

vseh drugih gorstvih sveta. Z odletom se 

prične akcija in tesnoba prejšnjega dne 

izgine. Poleti Avstrijci žal ne lete naravnost 

v Katmandu, tako da naslednjo noč 

preleživa na foteljih delhijskega letališča, 

čakajoč na zvezo v Nepal. 

Sreda, 26. maja: S katmandujskega letališča 

na Wilderness Experience. Danes 

je prepozno in še dež se ponuja. Monsun 

je zgoden in ne bomo imeli lepega vremena. 

Dipak Lama, šef agencije, je helikopter 

naročil za zjutraj. Pripravil nam bo lepake 

z Jožetovo sliko in razpisom nagrade 

za najditelja. V hotelčku Thorong Peak, 

»večnem« oporišču slovenskih odprav in 

trekingov, so zdaj že vsi člani odprave, razen 

Andreja, ki naju čaka v Tukučah. 

Utrujeni so in potrti tako od nekajdnevnega 

iskanja kot od izgube. »Od 

vseh najbolj prijetna odprava,« pravi


zdravnik Damijan, »zdaj pa tole.« Poldrugi 

mesec prej sem jih šel pozdravit, ko so 

odhajali z Brnika: »Držite skupaj in bodite 

dobra odprava, da bo Andreju laže: voditi 

mora celotno odpravo, poskrbeti za 

dva mlada himalajca, da bosta plezala samostojno 

in vendar pod nadzorom, pomagati 

mora ženi na njen četrti osemtisočak 

in še vodnik bo Jožetu.« Kratek popoldan 

in večer porabiva za razglednice in 

nakup hrane za jutri. 

Četrtek, 27. maja: Vso noč in zjutraj dežuje, 

a ob devetih le gremo na letališče – šest 

šerp in midva. Na razmočenem travniku 

nas čaka MI-17, civilna različica MI-8. Posadka 

je ruska, letijo za družbo Asian Airlines 

Helicopters, katere lastnik je Ang 

Čering, predsednik nepalske planinske 

zveze (NMA). Ker sta jim lani padla 

dol dva helikopterja – enega sploh nikoli 

niso našli – so prepleskali ime firme in tudi 

registrske številke naš helikopter nima 

več, le oznako MI-17. Posedemo po obeh 

klopeh, po sredi pa zložimo plastenke z 

gorivom. Tam v hribih ga pač ni. Koliko se 

jih lahko pelje? »Potnikov le sedem, vojske 

trideset ali več, za tole pa po potrebi.« 

Letimo čez Pokro, a zaradi megle po 

grebenih Gore Pani naredimo ovinek 

čez Baglung in Beni (ki so ga še pred kratkim 

imeli v rokah maoisti) in od tod sledimo 

reki Kali Gandaki navzgor. Prej kot v 

uri smo v Tukučah, vasici, ki je Jože ni več 

dosegel. Pričaka nas Andrej in preostanek 

dneva s helikopterja preučujemo pobočja, 

kamor bi Jože lahko zašel. Vidimo le spodnji 

del prepadnih pobočij med 2500 in 

3500 m, više je vse v oblakih. Zelo malo je 

prehodnega terena, tudi pobočja med Tukučami 

in Marfo so zgoraj in spodaj prepadna, 

le v srednjem pasu je nekaj strmih 

jakovskih pašnikov, ki jih povezuje ne povsod 

jasno začrtana pot. Potem helikopter 

odleti parkirat na letališče v Džomosom, 

midva s Petrom, Patrik (solastnik hotelčka 

High Plains Inn, kjer smo se utaborili, 

sicer Nizozemec) in pet šerp pa gremo gor 

pod stene do 3350 m, če bi zašel s poti ali 

padel z zadnjega dela grebena. Kličemo in 

vpijemo, a nič. Zvečer pregledujemo skico 

že preiskanega terena: Andrejevi člani, 

šerpe, štirje drugi alpinisti (dva Francoza, 

Izraelec, Španec) in devet Tibetancev 

so v teh dneh že veliko pregledali. Poizvednice 

za Jožetom z obljubo nagrade so do 

večera nalepljene vse od Džomosoma do 

Gaze, 25 kilometrov vzdolž doline. 

Petek, 28. maja: Ob šestih je helikopter že 

tu. Letimo do oblačnega stropa, na grebenu 

Jak Karke (4000 m) odložimo šest šerp 

za postopen pregled sveta navzdol. Letimo 

tik ob stenah, prerezanih z globokimi, 

kak meter širokimi kamini. Veliko možnosti, 

da nihče nikoli nič ne najde. Češemo 

vzdolž sten, konice elise rišejo sled vodne 

pare v vlažnem zraku le nekaj metrov 

od skal. Nič. Zdaj bo helikopter Andreja, 

sirdarja odprave in štiri »gostujoče« alpiniste 

odpeljal v Katmandu in se jutri vrnil 

z novo skupino šerp. Peter s Patrikom in 

šerpo Asmanom gre nad stene do 4000 m, 

sam pa s Tamangom Makramom po soteski 

Jamkin Kole, ki zbira vse vode od sedla 

Dampus do Jak Karke, do zgornje krnice, 

nakar po strmem pragozdu splezava 

do vznožja sten, ki smo jih prej obletavali 

s helikopterjem. Plaziva se ob gladko 

obrušenih, mokrih stenah, spodnjem pasu 

tristopenjskega pobočja, ki se izpod zgornjih 

planot grezi v sotesko 2000 m globoko. 

Pregledujeva vznožje sten in slapov, ki 

zviška prše čeznje, z očmi poskušava prodreti 

čim globlje v prepadno džunglo, ki 

se z dna doline vzpenja do sten, a nekje na 

polovici poti naju ustavi globoka grapa s 

previsno steno, ki se ob njej vleče vse do 

dna doline. Spuščava se ob njej in bambu- 

sova stebla nama rabijo kot vrv. Kličeva 

se, saj se po desetih metrih džungle med 

nama več ne vidiva. Dobro opraskana in 

mokra se zvečer privaliva nazaj v Tukuče, 

skoraj hkrati z drugimi. Konec dneva – 

konec akcije. Po večerji se pogajamo z domačini, 

ki so se že organizirali za iskanje. 

Nagrada je razpisana, a zdaj žele še, da tudi 

nje pelje helikopter gor in da jim damo 

nekaj za hrano, če bodo prve tri dni iskali 

brez uspeha. Ker je še nekaj možnosti, čeprav 

majhnih, da bi bil Jože še živ, jim 

ustrežemo. 

Sobota, 29. maja: Lepo jutro, a ob desetih, 

ko helikopter pripelje še tri šerpe iz Katmanduja, 

se je na pobočje nalepilo že precej 

oblakov. Najprej odpelje šest šerp z 

opremo za bivakiranje do 4000 m. Naslednja 

skupina je pet domačinov in tri šer- 

Nad sotesko Jamkin Kole, tam nekje si, kajne 

Zveza z »onostranstvom«, gospa Purna iz Tukuč 

pe, tudi za dva dni. Ostali spet »češemo« 

pobočje pod sedlom Dampus, ostenje nad 

Jamkin Kolo in prepade pod potjo z Jak 

Karke proti Marfi. Popoldne Peter po radiu 

usmerja zgornje tri skupine, sam 

pa grem do Marfe zaradi iskanja še z njihove 

strani. Celo zasedanju vaškega sveta 

prisostvujem. Vsi obljubijo vse. Seveda. 

Nedelja, 30. maja: Ob šestih se že vkrcamo 

in mene z dvema šerpama »vržejo« ven na 

Kalo Pani (4800 m). Ravno toliko je novega 

snega, da nam piš dodobra nasuje pršič 

za vrat. Moram do sedla Dampus (5258 

m) in nato po poti, ki bi jo moral prehoditi 

Jože. Dolg in zelo počasen vzpon, saj se 

pot le zlagoma dviga. Od daleč je dobro 

vidna, pod nogami se pa sled kar izgublja 

v grušču, pesku in med navaljenimi bloki. 

Zadnji vzpon je kar strm. Tretjič sem 

na tem sedlu, le da zdaj prvič v kopnem. 

Fotografiramo se, vržemo pogled v »Skrito 

dolino«, ki pa ne pride v poštev, potem 

pa obrnemo nazaj proti Tukučam. Blago 

nagnjeno pobočje se v mehkih peščenih 

valovih spušča desno navzdol, kjer se zarisuje 

guba grape, začetek Jamkin Kole. Niti 

najmanj ni mogoče slutiti prepadov za 

robom. Pot pa se skoraj ne spušča, poševno 

reže pobočje daleč naprej in se razblinja 

tam proti koncu grebena, ko se ta 

že dokončno nagne navzdol. Prej, pri 

vzponu, še opazil nisem, da ima kar nekaj 

protistrmin. Zdaj pa je po prečkanju 

skoraj vsakega žleba ali grapice treba nekoliko 

navzgor. In kot nalašč je prav tam 

pot še posebno slabo vidna, desno dol pa 

se prijazne možnosti kar ponujajo. Če nastopi 

megla, je prav lahko zaiti navzdol. 

Smer poti sem poznal in dokler smo imeli 

lepo vreme, se je prava smer videla na daleč, 

tako da vmesne prekinitve poti niso 

motile. Pozneje, tam okrog Kalo Pani, pa 

je tudi nas ovila megla in pred zadnjim, 

kar dobrim vzponom po premikajočem 

se grušču bi človek res lahko šel kamorkoli, 

celo laže bi šel narobe kot pa 

prav. Ob tem je razdalja med sedlom in 

grebenom, ki ga prav ustrezno imenujejo 

»windy place« (vetrovno mesto), vsaj trikrat 

večja, kot bi ji prisodil s sedla Dampus, 

pot pa se komaj kaj spušča. Na tem 

vetrovnem grebenu nas je močan južni veter 

prisilil, da smo sestopali na zavetrni severni 

strani. V megli smo tako nehote zašli 

na pot proti Marfi. To smo kmalu ugotovili 

in pričeli iskati prehode nazaj proti 

desni, kjer se spušča pot proti Tukučam. 

A je dolgo trajalo, vmes so se iz megle kot 

prikazni prikazovali obrisi jakov, ki so jih 

prav te dni pričeli goniti na višinske pašnike. 

V zmedi jakovskih stezic po strmih 

travah, kjer se zlahka ubiješ, je treba vedeti 

za pravo smer, kajti ravno prave poti 

tam povsem zmanjka. Po precej daljšem 

prečenju, kot smo računali, smo prišli na 

Fotografiji Tone Škarja 

23 

Jak Karko in na pravo pot, ki pa je 

pred dokončnim spustom še enkrat 

zmanjka. Vendar smo se že spustili pod 

oblačni strop, globoko spodaj se je v soncu 

zasvetil zeleni pas ob peščinah Kali 

Gandaki in s prvimi kapljami tik pred 

mrakom smo utrujeni dospeli v Tukuče. 

Večina vseh drugih je bila že prav tako 

v dolini. Po jutranjem poletu so Peter, Patrik 

in tri šerpe s helikopterjem spet pregledali 

območje od sedla Dampus vzdolž 

grape vse do dna doline Jamkin Kole, nato 

leteli v Džomosom, ker naj bi nekoga 

že našli (a so bile le govorice, ki jih je sprožil 

razpis nagrade), ter se skupaj s krajevnim 

zdravnikom izkrcali na planini Alubari 

ter nato preiskali pobočje do Jak 

Karke. Peter si je celo otovoril lestev 

iz helikopterja, da bi bila za nosila, če bi 

kaj našli. Dan je bil zaradi dobre vidljivosti 

zelo ugoden in v bistvu smo preiskali 

vse, kar prejšnje dni ni bilo mogoče. 

Beseda »vse« ne pomeni zares vse, saj je 

prav v območju sten, torej povsod pod tisto 

dolgo prečno potjo, polno globokih zarez 

in navpičnih grap, vse vznožje pa pokriva 

ponekod težko, drugod pa sploh neprehoden 

pragozd. Iskali smo predvsem 

mesta, kamor bi Jože lahko zašel ali padel, 

manj pa se posvečali vprašanju, kako 

se je lahko izgubil. A prav zadnji dan, večinoma 

sicer ugoden, se nismo le mi trije 

izgubljali v megli. Prav vsi so imeli težave 

z orientacijo, tudi šerpe in domačini, le da 

smo vsi vedeli za glavno smer, ki se je moramo 

držati, in obenem edino, ki sploh 

pripelje v dolino. Če začneš misliti na pravo 

smer šele potem, ko te zajame megla, 

je prav lahko prepozno.Prostor, kjer je 

nekje v njem obtičal Jože, je trikotnik s 

stranicami 11, 12 in 6 km, torej s površino 

najmanj 30 km² in višinsko razliko 2700 

m. Četrtina te površine je visokogorska in 

dobro pregledna planota, majhen del strmi 

jakovski pašniki, večina pa prepadi, 

prepadna brezpotja ter pragozd in džungla 

na dnu. Naprej ga bosta iskali še dve 

skupini domačinov, še največ možnosti pa 

ima kak pastir, ki bo iskal zablodelo ali 

izgubljeno živino. 

Ponedeljek, 31. maja: Vseh 16 iskalcev helikopter 

odpelje v Katmandu. Postali smo 

dobra druščina, ta akcija nas je bolj spoprijateljila 

kot kaka odprava, zato je imela 

poslovilna večerja nadih slovesnosti. 

Torek, 1. junija: Na ministrstvu dobim 

uradno potrdilo o izginotju, zvečer se vkrcava 

na letalo in naslednji dan sva na Brniku. 

Kje si, Jože? 

Ob slovesu iz Tukuč je Patrikova žena 

Purna, domačinka, rekla: »Čez nekaj dni, 

ob polni luni, se bomo v templju poslovili 

od Jožeta. Molili bomo in prižigali sveče 

za pokoj njegove duše. 

Tako bo imel mir on in mi.

24 

Sredino jutro sredi 

canneskega 

oglaševalskega 

festivala se še dobro ne 

začne, ko ob 7h zjutraj 

zazvoni telefon in 

Piyush Pandey potrdi 

srečanje ob 8h. 

Po živahnem glasu 

sodeč, je pokonci že 

dlje. Očitno je človek, 

ki si rad vzame čas za 

ljudi tudi takrat, 

ko ga nima. 

Od 20. do 26. junija se je v Cannesu 

odvijal največji in najbolj prestižni 

oglaševalski festival, letos že 51. po 

vrsti. Zaključil se je s slavnostno 

podelitvijo levov za teve oglase, še prej 

pa so med tednom nagradili kategorije 

tiska in oglaševanja na prostem, 

interneta, medijev in direktnega 

marketinga. V vsaki kategoriji so 

podelili veliko nagrado – Grand Prix, 

nato pa še zlate, srebrne in bronaste 

leve. Predsednik festivala je Roger 

Hatchuel, za zdaj še lastnik festivala, 

ki pa je sedaj uradno že naprodaj. 

Trend rasti dokazujejo številke 

(18.706 prijavljenih del in več kot 

8.000 udeležencev), pa tudi veliko 

število ur, ki jih zagreti udeleženci 

porabijo za ogled vseh del. Najboljših 

tudi po večkrat. Program je zasnovan 

zelo razgibano, projekcije so se v štirih 

dvoranah vrstile skoraj nepretrgoma 

ves teden, zanimiva predavateljska 

imena pa so napolnila dvorane tudi pol 

ure pred začetkom predavanja. 


Piyush Pandey, oglaševalec 

Če si dober kuhar, 

kuhaj, ne pa da 

odpiraš restavracijo 

Suna Tancig 

Piyush Pandey je preprost človek, 

ki spoštuje ljudi in življenje. 

In ljubi svoje delo. 

Lahko izpostavite kakšno 

posebnost letošnjega Cannesa, 

je kakšna kategorija v 

vzponu oziroma v zatonu, so 

to novi mediji? 

Vse je odvisno od tega, kakšne so razmere 

na trgih. Trenutno sta v vzponu mobilna telefonija 

in zavarovalniške storitve. Cannes 

so najboljša dela, ki se ta hip pojavljajo na 

trgih sveta. Letos smo še posebej cenili preprostost 

in iskrenost ideje. Iz leta v leto je 

več prijavljenih del, več udeležencev, kar 

pomeni, da se ljudje ne počutijo utesnjene. 

Življenje se razvija v različne smeri, se bogati 

v obilici različnih izrazov in to odseva 

tudi v oglaševanju. 

Mobilna telefonija je številna, a ne uživa 

ugleda najbolj kreativne kategorije. 

Res je. Kreativno ni na pohodu, ampak kot 

vsaka stvar gre tudi ta skozi cikle. Vsaka kategorija, 

ki raste, postaja sčasoma bolj kreativna, 

ne nazadnje je tudi čedalje več denarja 

v igri. Počakajte, sčasoma bo tudi tu čedalje 

več presežkovnih del. V Indiji je denimo 

mobilna telefonija danes zelo kreativna. 

Spot za mobilno omrežje Hutch s kužkom 

(op. a. agencije Ogilvy & Mather Mumbai) 

ni delo, ki osvaja žirije, ampak osvaja ljudi. 

Cena glavnega igralca kužka se je dvignila 

za 2-krat! (se zasmeji) 

Kaj deluje v Indiji? So to humor in lokalne 

značilnosti, tudi soap opere, denimo? 

Ja, humor je vsekakor zelo in. Velikokrat 

povzemamo iz popularne kulture, toliko raznolikih 

kultur je v Indiji! Bogate kulture, 

različni jeziki, svet okoli nas je tako pisan. 

Zmeraj sem želel jemati iz kulture, iz vsakdanjega 

življenja. Delati oglaševanje, ki se 

bo dotaknilo in premaknilo ljudi. Če se bo 

dotaknilo tudi žirije, toliko bolje. 

Zakaj ste v oglaševanju? Zdi se, da bi lahko 

počeli marsikaj v življenju. 

Prišel sem po naključju. Ampak ko pogledam 

nazaj, vidim, zakaj je bilo to tako. Nisem 

človek, ki lahko počne stvari počasi, 

moram delati več stvari hkrati. Oglaševanje 

je posel, ki ti omogoča, da lahko počneš 10 

različnih stvari hkrati. Pri oglaševanju je izdelek 

kmalu viden, mesec dni – in kampanja 

je zunaj. V primerjavi z gradbeništvom, 

ko moraš čakati 2 leti, da zraste stavba. Sem 

nepotrpežljiv, zato sem v oglaševanju. 

Po drugi strani pa je treba biti zelo potrpežljiv 

– do naročnikov, do sodelavcev … 

Če se zagrejem za projekt, potem bom naredil 

vse, kar sodi zraven. Če to pomeni biti 

potrpežljiv do naročnikov, sem lahko potrpežljiv 

do njih. Umetnost je najti svojo pot 

do potrpežljivosti. Če vem, da lahko dosežemo 

cilj, ki smo si ga zadali skupaj, potem 

lahko naredim karkoli. 

Kako se izognete rutini? Vaša funkcija 

prinaša tudi veliko papirnatega dela... 

Rad vzdržujem ravnovesje. Poglejte, vi in 

jaz imava lahko zelo rada piščanca popoldne, 

ampak problem je, da si morava zjutraj 

umiti zobe. So stvari, ki niso najbolj užitkarske, 

ampak morajo biti narejene. Naredi jih 

hitro in brez vprašanj, potem se loti prave 

stvari. Življenje moraš vzeti tako, kakršno 

je. Če moraš spati 8 ur, potem spi 8 ur. Če se 

moraš dobiti z naročnikom, potem se dobi z 

njim. Pomembno najti ravnovesje znotraj 

tega. Paziti, da ti procesi ne prevzamejo življenja. 

Užitek je v komuniciranju. Vsebina 

mora biti čudovita, ne proces. Poskušam držati 

ravnovesje in imam veliko sposobnih 

ljudi, ki delajo z menoj, ki so boljši v nekaterih 

stvareh kakor jaz, zato te stvari prepuščam 

njim. Ne jemljem se preveč resno, ni 

mi treba videti vsega, kar gre iz hiše … 

Kam vas vodi pot naprej? Se vam kaj svita, 

kje bi lahko bili čez nekaj let? Kot pravite, 

ne morete početi ene in iste stvari predolgo. 

Ta hip tako zelo uživam. Skoraj kot otrok. 

Trenutno sem res zelo srečen s tem, kar delam. 

V poslu sem 22 let in sem zelo vesel, 

kadar naredim dober oglas – nič manj, kot 

ko sem naredil prvega. Menim, da ne bom 

na hitro zapustil tega, kar delam. Če se 

ozrem iz širše perspektive, je področje komunikacij 

tisto, ki ga imam zelo rad. Pred 

sedmimi, osmimi leti sva z bratom delala za 

Walt Disney, prevedla animirani film Ala- 

Ne se jemati preveč 

resno! Delo že jemljite 

resno, sebe nikar preveč. 

Ne smete hoditi spat in se 

sekirati, da niste 

spremenili sveta. Morda 

ga boste jutri. 

din v hindujščino, kar je bila čudovita osvežitev. 

Veliko besednega zaklada, ki ga nisva 

uporabljala skoraj 20 let, se je prebudilo. 

Na dolgi rok ne vidim, da bi šel ven iz komunikacij, 

ta hip pa sploh ne, da bi zapustil 

oglaševanje! Toliko je še treba narediti. 

(smeh) 

V oglaševanje ste prinesli nekaj, kar se je 

zdelo, da ne obstaja več. Strast in vero v lastni 

narod. 

V oglaševanju je čedalje več novih in zanimivih 

ljudi. Oglaševanje je posel strasti. Ko 

posel postane rutina in o strasti ni več duha 

ne sluha, resno pomislite, morda bi raje 

prodajali krompir in zaslužili več (se zasmeji). 

V našem poslu je strast tista, ki nas vodi. 

Če ste odlični pri pripravi hrane, se ne posvečajte 

odpiranju restavracije, nikar ne 

izgubite tistega, zaradi česar ste dobri. Bodite 

raje odličen kuhar. 


Kako je videti vaša agencija? Po vas sodeč 

zelo zdravo. 

Veliko ljudi, ki pride od zunaj, meni, da 

smo zelo zelo drugačni od drugih. Pravijo, 

da imamo povsod zelo pozitivno in delovno 

energijo. Trudimo se, da se ne jemljemo se 

preveč resno. Je samo oglaševanje. (smeh) 

Ohranjamo zdravo okolje, tako dobivamo 

zdrave in srečne ljudi. Le srečni ljudje lahko 

delajo dobra dela. Ljudi ne moreš tempirati, 

naj bodo kreativni. Če ustvariš kreativno 

in prijetno okolje, je verjetnost, da boš delal 

dobro oglaševanje, večja. 

Kakšen je vaš moto glede življenja in dela? 

Ne se jemati preveč resno! Delo že jemljite 

resno, sebe nikar preveč. Ne smete hoditi 

spat in se sekirati, da niste spremenili sveta. 

Morda ga boste jutri. Vzemite življenje, kot 

pride, in uživajte v trenutku. Če je potovanje 

fantastično, boste na cilj prišli toliko 

bolj zadovoljni. 

Kaj pa mit o prezaposlenosti? Kako gresta 

pri vas delo in osebno življenje skupaj? 

Zame gresta skupaj prav fino! Žena je enako 

navihana kot jaz. Če pridem zvečer domov 

malce utrujen, pa je njej do zabave, bova 

šla tudi žurat, če je treba! (smeh) Res se 

imam lepo. Kar se dela tiče, sem od nekdaj 

čutil, da je oglaševanje zame skoraj kot hobi. 

Ne čutim pritiska. Uživam kot nekdo, ki 

piše kratke zgodbice, ki jih sam zelo rad berem. 

Uživam in živim polno življenje. Hvala 

bogu potrebujem le do 6 ur spanja na dan. 

Vam kateri kreativni izraz bolj leži kakor 

drugi – je to pisanje scenarijev, tiskanih 

oglasov? 

Ideja je ideja, ne kvalificiram jih. Na primer 

za Fevicol (op. a. blagovna znamka lepila) – 

smo prišli na idejo, kaj če bi med stavbe napeli 

platno z nevidno mrežo, da izgleda, kot 

bi viselo samo od sebe – in postali slavni. Ne 

gre za to, da ljubiš bolj teve ali print. Ljubim 

ideje, koncepte. Včasih so preprosti kot ta s 

kosom blaga, včasih je to scenarij. Moje misli 

so vedno malo nore, šibajo naokoli in se 

nikoli ne ustavijo. 

Kaj najbolj spoštujete pri kreativnosti oziroma 

kako jo ocenjujete? Da pride do 

končnega izdelka pri oglaševanju, je potreben 

dolg proces. 

Ne iščite formul, ne iščite preveč korakov, 

ne iščite procesov. Zanesljiv način, kako 

lahko ubiješ kreativnost mladih, je, da napišeš 

knjigo in poveš, po katerih korakih se 

dela kreativna dela. Pri nas, ko imamo problem, 

se usedemo vsi, se pogovorimo in pustimo, 

da se usede ljudem v glavo in srce. Če 

dobimo idejo takoj, delamo proces v obratni 

smeri (smeh). 

Pred leti so se velike agencije ločevale na 

ogromne ločene oddelke. Vi ste šli nazaj k 

organskem procesu ustvarjanja... 

Nikakor ne delamo po ločenih oddelkih. 

Temu rečem tekoči trak avtomobilske in-


dustrije. Ne verjamem v tekoče trakove. 

Vsi se skupaj usedemo, dobro premešamo 

in predebatiramo. Procesi ne delujejo. Ni 

magične formule. Veliko ljudi misli: ko bi 

vsaj našel magično formulo in delal bom 

magijo vsak dan. Magija, ki jo ustvarja tak 

proces, je kot trik, ki ti ga poulični čarovnik 

pokaže na cesti, to je instant magija, ki jo 

znajo delati fantje na vsakem drugem vogalu, 

ampak ni nič novega. Če presenetiš nekoga 

s trikom, ki ga bo čez nekaj dni znalo 

izvesti 10 ljudi, čez teden 100 ljudi... Kje je 

potem trik? 

Je na pohodu novo obdobje oglaševanja? 

Kot so pred nekaj leti osvajali Brazilci, 

danes prihaja Indija, Azija, … 

Počasi prihajamo tja. Bilo bi neumno misliti, 

da smo tja že prišli. Pot je dolga. Nekateri 

smo delali dobro. Ko nas bo še več delalo 

dobro, bomo postali kot nekoč Brazilija. 

Prihaja čas za manjše 

ponosne narode, da se 

dokažejo, mali narodi 

bodo kmalu naredili 

vtis na oglaševanje. 

Hkrati se mora dogajati vsaj 10 agencij. 

Ogilvy je neke vrste univerza v Indiji. Naši 

ljudje postajajo kreativni direktorji različnih 

agencij v Indiji. Nekateri so res čudovite 

osebnosti! Vedno več agencij naj dela dobro. 

Ta hip je Ogilvy na pohodu, odpira vrata. 

A sam jih lahko odpre le toliko (rahlo 

razpre roke). 

Kaj pa druge oglaševalske mreže v Indiji? 

Tudi iz drugih mrež zelo dobro delajo, npr. 

McCann, Lowe …S skupino fantov smo začeli 

dolgo let nazaj. Nekaj od njih dela sedaj 

v drugih agencijah in delajo zelo dobro. Če 

bo šlo tako naprej, se bo počasi »zgodilo« 

štiri do pet agencij v Indiji. Šele potem se 

lahko »zgodi« država. 

V taki atmosferi gotovo ne ureja vsak le 

svojega vrta. 

Kadar zelo lepo uspeva ves park, bo tudi 

vaš vrt. Če pa cveti le del parka, bo požel 

slavo le za kratek čas. Ampak to ni gibanje. 

Jaz bi rad videl, da pride do nacionalnega 

gibanja. 

Indija je zelo velik trg. Je tako laže priti do 

dobrih in kakovostnih ljudi? 

Skozi leta je oglaševanje postalo zelo zanimivo 

za mlade ljudi. Veliko mladih si želi 

delati v oglaševanju. Če hočeš zaposliti nekoga 

z izkušnjami, ni problem, dvigneš telefon 

in pokličeš. Ampak to ni del našega 

koncepta. Ideja je vzgajati in rasti skupaj z 

mladimi ljudmi. 

Torej postopoma zrasteš v nekoga, ki dela 

v oglaševanju? 

Kot ne iščem narejenih formul, tudi ne 

iščem narejenih ljudi. Morda vas bo zanimalo, 

da so moji kreativni direktorji zelo 

zanimive izobrazbe: eden je bivši zaposleni 

v hotelskem menedžmentu, drugi je metalurg 

po izobrazbi, tretji je diplomirani farmacevt 

… Imamo zelo različne ljudi z različnih 

področij, ki nam pomagajo, da delamo 

dobro. Oglaševanje ni znanost o raketah. 

Vsakdo ga lahko dela, če ima zdravo 

pamet, ki je svobodna in pripravljena na delo. 

Kako vidite ženske v oglaševanju? Veliko 

govorimo, da je to moški poklic. 

Lani so naredili raziskavo po Ogilvyjevih 

pisarnah po svetu, kjer je kar 10 od naših senior 

menedžerjev – menedžerk, žensk. Letos 

je tudi prvič v canneski žiriji veliko 

žensk. Stvari se premikajo. Ženska energija 

uravnovesi odnose. Če postane družba izrazito 

»boy's club«, se to opazi. 

Kaj pa Evropa? V katero smer gre? 

Naročnik Cancer Patients' Aid Association (Indija), 2 zlata leva za Piyush Pandeya v 

Cannesu leta 2002: Pasivno kajenje ubija 

Včasih je bil Piyush Pandey profesionalni igralec kriketa, kasneje je delal kot okuševalec 

čaja. Danes je eden največjih igralcev v oglaševanju. 22 let v poslu je za nekatere 

dolga doba, a on uživa kot še nikoli. Z novim letom je postal poleg nacionalnega 

kreativnega direktorja mednarodne mreže Ogilvy & Mather Indija tudi njen izvršni 

predsednik. Leta 2002 je v Cannesu pobral 2 zlata leva in enega srebrnega. Konec junija 

je sedel na čelu cannskih žirij za tisk, zunanje oglaševanje in tv oglase svetovnega 

oglaševalskega festivala in s svojo nalezljivo dobrovoljno karizmo osvojil srca sodelujočih. 

Je prvi predsednik iz Azije v 51. letni zgodovini festivala in eden redkih v poslu, 

ki ga opravlja tudi v imenu širšega nacionalnega interesa. Pove, da ga v življenju 

zanima veliko stvari: z bratom sta prevedla Aladina in Levjega kralja v hindujščino, privlačita 

ga magija dobre glasbe in barvitost različnih kultur. 

Evropa je bila od nekdaj zelo zrel in zelo 

dober trg. Evropa ima daljšo zgodovino 

oglaševanja od Azije. V tesni ekonomiji se 

razvije močna kreativnost. Evropa gre v pozitivno 

smer. Prihaja čas za manjše ponosne 

narode, da se dokažejo, mali narodi bodo 

kmalu naredili vtis na oglaševanje. Kjerkoli 

je kultura, kjer so korenine, je bogastvo 

izražanja. Izobrazba je danes dostopna 

vsem, korenin se ne da kupiti. Če spoštuješ 

okolje, iz katerega prihajaš, in vrednote, ki 

jih prinašajo korenine, temu dodaš še mo- 

derno izobrazbo, dobiš odlično kombinacijo! 

Kako vidite oglaševanje v primerjavi z 

drugimi institucijami popularne kulture? 

Njegova moč je gotovo precenjena in zato 

ljudje postanejo hitro zelo moralistični: to 

se sme, tega se ne sme. Gledate film, v njem 

se zgodi posilstvo, temu sledi oglas za spodnje 

perilo, potem se vrnemo na film, zgodi 

se umor. Ne skrbita vas posilstvo in umor, 

skrbi vas oglas za spodnje perilo. Ljudje da- 

Foto Porus Khareghat 

25 

Če se zagrejem za 

projekt, potem bom 

naredil vse, kar sodi 

zraven. Če to pomeni biti 

potrpežljiv do 

naročnikov, sem lahko 

potrpežljiv do njih. 

Umetnost je najti svojo 

pot do potrpežljivosti. Če 

vem, da lahko dosežemo 

cilj, ki smo si ga zadali 

skupaj, potem lahko 

naredim karkoli. 

jejo preveč moralne odgovornosti oglaševanju. 

Saj je samo igra. (smeh) 

Priti do vas je bilo zelo enostavno. Najprej 

e-mail, potem telefonska številka mobitela, 

sedaj pa že sediva tu, čeprav je vaš urnik 

v Cannesu gosto natrpan. 

Formalnost ni moj način življenja in dela. 

Zame tak način ne deluje. Nimam sistema 

sestankov. Doma lahko vsak kadarkoli pride 

k meni v pisarno. Ljubim ljudi, rad se z 

njimi pogovarjam. Zame deluje, da sem odprt, 

da sem čimveč z ljudmi. Tudi kosila kradem 

naokoli po pisarni juniorjem. Vem za 

vsakega, kaj nosi s seboj dobrega, od katerega 

mama kaj dobro pripravi. Enkrat sem 

v časopisih omenil mamo mlade dame iz pisarne, 

da dela najboljše »ladies fingers«, poklicala 

me je, ganjena, da sem jo naredil 

slavno. Pa sem ji odvrnil, da ona pa mene 

zdravega! (smeh) 

Sodeč po vas perpetuum mobile skoraj obstaja? 

Dobim veliko energije od ljudi. Rad spoznavam, 

se pogovarjam in se zabavam. Uživajte 

v trenutku!

26 

Prvega julija je 

v losangeleški 

bolnišnici, star 

osemdeset let, umrl 

igralec, ki je spremenil 

obraz filmske igre. 

Res je, posnel je preveč 

slabih filmov. Postal 

je debel in – zapravil 

svoj talent. 


Marlon Brando 3. 4. 1924 – 1. 7. 2004 

»Čemu se upiraš?« 

»Kaj imaš?« 

Vesna Milek 

Marlon Brando velja za 

enega največjih filmskih 

igralcev, je neponovljiva 

zmes brutalnosti, ranljivosti 

in lepote. Bil je prvi, 

ki je v eri gledališkega 

recitiranja v teater vnesel 

mrmranje, momljanje, stokanje, kričanje 

in popolnoma preoblikoval igro povojnega 

gledališča in filma. Bil je princ novega 

teatra, ki se je rojeval v tekstih Tenneesseeja 

Williamsa in Arthurja Millerja, delal je z 

Elio Kazanom, Zinnemanom, Bertoluccijem, 

Coppolo, Hustonom. Tako kot Orson 

Welles je svoj status zgradil na presenetljivo 

malo dobrih filmih, zato pa je bila vsaka 

vloga kot drobec v sestavljanki ameriške 

zgodovine. Ogledalo. Prvi in najmočnejši 

izbruh je Brando doživel v prvih desetih letih 

– Najprej kot vojni veteran invalid 2. 

svetovne vojne v filmu Možje, nato kot surovi, 

robati Stanley Kowalski v Tramvaju 

poželenje, mehiški upornik Emilio Zapata v 

Viva Zapata!, z Divjakom je postal prvi 

upornik povojne generacije, boksar v On 

the Waterfront, če hočete zgodovino, je odigral 

Napoleona v Desiree, Marka Antonija 

v Juliju Cezarju, zaljubljenega angleškega 

častnika v Sayonari. In potem dolgo časa 

nič. Drugi val se je začel z Vitom Corleonejem 

v Botru, za katerega je dobil drugega 

oskarja, nadaljeval z Zadnjim tangom v Parizu 

in polnorim poročnikom Kurtzem v 

Apokalipsi zdaj. 

Bil je nenavadna figura, muhast ikonoklast, 

ki se je vedno držal proč od očesa javnosti, v 

vsej karieri je namreč dal le nekaj intervjujev. 

Da bi se izvlekel iz dolgov oziroma, kot 

je rekel sam, »da bi ga bolje razumeli njegovi 

otroci«, s katerimi večinoma ni imel dobrih 

stikov, je šele pred leti pristal na ponudbo 

založbe Random House in s pomočjo 

novinarja New York Timesa Roberta 

Lindsdaya napisal avtobiografijo Pesmi 

moje matere. V njej je odkrito spregovoril o 

svojih ekscentričnostih, dvomih, razočaranjih, 

opisoval številne izkušnje z ženskami, 

a vztrajno molčal o treh ženah in otrocih. 

Njegov prijatelj in sosed Jack Nicholson, s 

katerim sta nastopila v Dvoboju na Missouriju, 

je dan po njegovi smrti rekel: »Brando 

je bil genij, ki je bil začetek in konec svoje 

lastne revolucije.« Na koncu je bil gora mesa, 

ki se je tu in tam pojavila v filmih njegovih 

občudovalcev, kot psihiater ob Johnnyju 

Deppu v Don Juan De Marco (1995) in 

kasneje v Deppovem režijskem prvencu 

The Brave, med zadnjimi sta 2001 v Apokalipsi 

zdaj: redux in v Obračunu (2001). Imel 

je več sto žensk, umrl je sam, upornik z razlogom, 

v dolgovih, z bančnim računom izsušenim 

od preživnin za njegove večinoma 

nesrečne otroke, (nihče natančno ne ve, koliko 

jih je imel). Prav tisto, česar nikoli ni 

mogel odpustiti svojemu očetu, je sam potrojil, 

početveril. Svoje težave z brutalnim 

očetom in materjo alkoholičarko je prinesel 

na platno in milijone pripravil do tega, da so 

želeli deliti njegovo bolečino. 

Sladki duh po pijači 

Rodil se je 3. aprila, leta 1924 v Omahi, Nebraska, 

materi, lokalni lepotici, ki se je po- 

skušala kot igralka, in očetu, ki je trgoval z 

nepremičninami, brutalnemu, gostilniškemu 

pretepaču. Večkrat so se selili, iz llinoisa 

v Kalifornijo in nazaj v Libertyville v Illinoisu; 

neskladja v družini sta amortizirali 

njegovi dve starejši sestri, ki sta nadomeščali 

mater, kadar je ta v svojih alkoholnih 

eskapadah izginila za štiri, pet dni. V svoji 

avtobiografiji se spominja »sladkega zadaha 

po pijači« iz ust svoje mame. »Kadar je 

mati pila, ji je iz ust dišalo tako sladko, da 

nimam besed, s katerimi bi to popisal. Čuden 

par: moje sovraštvo do pitja in ta sladki 

dah, ki me je vsakič spolno vznemiril, kadar 

sem ga zaznal pri ženskah, ki sem jih imel 

kasneje.« Na piedestal najsvetlejšega spomina 

iz otroštva je postavil svojo varuško 

mešane krvi Ermi, na katero se je navezal z 

nekakšno mešanico erotike, otroške zaljubljenosti 

in potrebe po materinski ljubezni, 

ki je ni imel. Ko se je varuška poročila in zapustila 

družino, je doživel hud pretres, » Bil 

sem star sedem let in s tistim dnem sem se 

odvrnil od sveta,« je dramatično izpovedal 

v biografiji. V potrebi po čustveni varnosti 

se je navezal na živali, na mačke, pse, ptiče, 

rakune, sploh na kravo Violet, s katero je 

ob molži preživel jutra in večere. Kot otrok 

je bil dislektičen, jecljal je, težko se je učil, 

težko je bral, v šoli je veljal za pretepača, 

enega najslabših in najbolj neukrotljivih 

učencev na šoli, zato ga je oče poslal v vojaško 

akademijo Shattuck v Faribaultu v 

Minnesoti. Tudi tam je na vsakem koraku 

spodkopaval avtoriteto, bil je eksploziven, 

koleričen, med drugim je nekega dne ukradel 

sedemdesetkilogramski tolkač zvona v 

stolpu v Shattucku, ker ga je motilo zvonjenje; 

dokler ga niso zaradi izbruhov nagle jeze 

in neposlušnost,izključili. Medtem ko se 

je spraševal, kako naprej, in preživel nekaj 

mesecev med klošarji in potepuhi, so ga ob 

izbruhu druge svetovne vojne vpoklicali v 

vojsko. Zaradi kolena, ki si ga je poškodoval 

pri rugbyju, ga niso sprejeli, in prav to 

koleno je bilo krivo, da se je bil še enkrat 

prisiljen vprašati, kaj bo počel v življenju. 

Očetu in materi je naznanil, da gre v New 

York, da bi postal igralec. »Še danes se spominjam 

tistih prvih dni v New Yorku, občutek 

popolne svobode, ko se nikomur nisem 

podrejal.« Morda ni naključje, da je že v prvih 

tednih bivanja v New Yorku, ko je opravljal 

vsa mogoča priložnostna dela, v baru 

naletel na takrat še neznana mladeniča, ki 

sta kasneje postala največja pisatelja tistega 

časa. Normana Mailerja in Williama Baldwina. 

Baldwin, temnopolti pisatelj z dvojno 

stigmo, bil je gej, je postal njegov prijatelj in 

vplival na to, da je Brando že zgodaj postal 

občutljiv na rasizem. Kot edini belec se je 

potikal po Harlemu, kjer so za rdečimi lučmi 

džez klubov utripali ritmi bebop glasbe 

Charlieja Parkerja in Milesa Davisa, afrokubanski 

ritmi Tita Puenteja, zaradi katerih 

je začel igrati na konge in obiskoval takrat v 

New Yorku trendovsko plesno dvorano 

Palladium in se ljubil samo z obarvanimi 

ženskami, kot bi to čutil kot svojo civilno 

dolžnost in osebni upor proti rasistični 

družbi petdesetih. Vpisal se je v New School 

Dramatic Workshop, kjer se je seznanil s 

Stello Adler, ki je postala njegova učiteljica 

tako metode kot v življenju nasploh. Igra- 


nje v petdesetih, šestdesetih se je spremenilo 

zaradi Stelle Adler, je kasneje rekel 

Brando. »Dokler se ni pojavila Stella, je bilo 

odrsko igranje pretežno recitiranje s površinskimi 

kretnjami.« Medtem,ko je Leeja 

Strassberga večkrat označil kot ambicioznega 

sebičneža, ki je »hotel kasneje, ko 

sem zaslovel, izrabiti moje ime, kot je izrabil 

Marilyn Monroe«. 

»Marlonu Brandu se ni bilo treba nikoli učiti, 

kako igrati. To je znal od nekdaj,« je kasneje 

rekla Stella Adler. »Že na začetku je 

bil univerzalen igralec. Nič človeškega mu 

ni bilo tuje.« 

Prav s pomočjo Židov je kmečki robati fant 

vstopil v svet knjig in mišljenja, nenadoma 

se je zavedel, kako neizobražen je; temnopolta 

dekleta je za nekaj časa zamenjal za 

židovske dekleta iz uglednih židovskih družin, 

ki so postala njegove učiteljice. Med 

odmori med šolskimi predstavami je pod 

malo zaodrsko lučjo prebiral Kantovo Kritiko 

čistega uma, Rousseauja, Nietzscheja, 

Melvilla, Tolstoja, Dostojevskega. Že po 

prvi predstavi Spominjam se mame je opozoril 

nase, po naslednji Truckline Cafe, v 

kateri je igral skupaj s Karlom Maldnom in 

Ann Shepperd, je dobil dobre kritike, ponudbe 

so začele deževati. S posredovanjem 

Stelle Adler in židovskih prijateljev je nastopil 

v politično obarvani drami Zastava je 

rojena in v mladostni zagnanosti in želji po 

višjih idealih začel javno podpirati Žide v 

njihovih povojnih zahtevah po lastni državi, 

podprl Ligo za svobodno Palestino, ki je bila, 

kot se je izkazalo kasneje, kulisa za židovske 

teroristične skupine. In potem je prišlo 

povabilo Elia Kazana na avdicijo za dramo 

Tennesseeja Williamsa Tramvaj poželenje. 

Čeprav je Kazan maldega Branda cenil, je 

menil, da je za vlogo Stanleyja Kowalskega 

premlad. Odločitev je prepustil samemu 

Tennesseeju. Ko se je Brando pojavil na 

vratih njegovega doma, v katerem sta ravno 

v tistem času odpovedala odtok in električna 

napeljava, si je Brando slekel majico, 

zgrabil za orodje in nemudoma popravil odtok. 

»Nobenega dvoma ni, Branda nam je 

za vlogo Kowalskega poslal sam bog,« je 

kasneje zapisal Tennessee v pismu svoji zastopnici 

Audrey Wood avgusta 1947. Premiera 

Tramvaja poželenje se je zgodila 3. 

decembra 1947 v gledališču Ethel Barrymore 

v New Yorku in takrat 30-minutne ovacije 

občinstva niso bile namenjene Jessici 

Tandy v vlogi Blanche, ampak novemu moškemu, 

prepotenemu telesu na odru, tako 

blizu, da si lahko zavohal njegov vonj. 

Kritike so bile izvrstne. V času ko so igralci 

na odru svoje tekste recitirali, omejeni s 

težko masko in kostumi, se je na odru pojavil 

resničen moški z napetimi mišicami pod 

belo spodnjo majico, za takratni čas čudna 

zmes lepote, nasilnosti in živalskega magnetizma. 

Sam je o Tramvaju poželenje rekel, 

da je to eden največjih dramskih tekstov, 

kar so jih kdaj postavili na odrske deske: 

» Nič nisem naredil. Ustvaril sem ga samo 

iz Tennesseejevih besed. Če ima igralec 

tako dobro podlogo, kot je bila ta drama, je 

njegova edina naloga, da se umakne in ne 

ovira vloge.« Bil je navdušen nad igro kolega 

Karla Maldna kot Mitcha, medtem ko je


Od zgoraj: 

Tramvaj Poželenje: kot brutalni Kowalski 

Ikoni seksa: Marilyn Monroe in Marlon Brando 

Upor na ladji Bounty: s Tarito Teriipio, njegovo 

tretjo ženo 

Vito Corleone v prvem Botru drugi oskar 

Upornik z razlogom – Divjak 

Z Mario Schneider v Bertoluccijevem Zadnjem 

tangu v Parizu 

za Jessico Tandy neprizanesljivo rekel, da ji 

je pri upodobitvi ranjenega, strtega metulja 

Blanche Dubois spodletelo zaradi njene 

ostrine in jedkosti. 

Uspeh je zanj najprej pomenil denar, torej 

svobodo. In ženske. »Opijanjalo me je, da 

sem dobil v posteljo vsako žensko, ki sem si 

jo poželel.« Po vsaki predstavi ga je v oblačilnici 

čakalo vsaj osem deklet, izbral si je 

eno za tisto noč in se z vso silo vrgel v nočno 

življenje. 

Na filmskem platnu se je prvič pojavil v vlogi 

vojnega invalida v filmu Možje Freda 

Zinnemana (1951). Da bi se pripravil na 

vlogo mladega polkovnika, ki mu je v zadnjih 

dneh vojne nemška krogla zdrobila 

hrbtenico, se je za tri tedne zaprl v bolnišnico 

za vojne veterane v Birminghamu in v 

vlogi paraplegika preslepil celo bolniške sestre. 

Po premieri je eden izmed kritikov zapisal, 

»da je mladi Brando za filmsko igro 

kot sveža transfuzija krvi«. Še isto leto je 

nastopil v filmski verziji Tramvaja poželenje, 

tokrat z Vivien Leigh (že odcvetajočo 

alkoholizirano zvezdo Scarlett O' Hara v 

Vrtincu), katere življenje je bilo takrat precej 

podobno Blanche Dubois. Marlon jo 

opiše kot »izjemno občutljivo in privlačno 

igralko, a kot osebnost je bila takrat že razvalina, 

zasvojena z moškimi, pijačo.« Po 

snemanju Tramvaja se je odločil, da ga gledališče 

ne zanima več, že zato ne, ker »si ni 

mogel predstavljati, da bi eno in isto vlogo 

igral osemkrat na teden«. Kazan ga je povabil 

k filmu Viva Zapata!, kjer je odigral mehiškega 

upornika Emilia Zapato, nato je 

pod taktirko Josepha L. Mankiewicza odigral 

Marka Antonija v Juliju Cezarju. Vrnil 

se je v New York, v Actors Studio, tokrat 

predvsem zato, da bi »spoznaval lepa dekleta«. 

Na neki zabavi je trčil v Marilyn Monroe, 

to je bil trk dveh seks simbolov petdesetih, 

»in kmalu so sanje vsakega vojaka postale 

resničnost,« je zapisal v biografiji. 

Opisal jo je kot čarobno občutljivo in nerazumljeno 

bitje, veliko bolj dojemljivo, kot 

so ji pripisovali. Po prvem obisku na njenem 

domu sta se zapletla v razmerje in se s 

krajšimi presledki videvala vse do njene 

smrti leta 1962. V avtobiografiji pravi, da ga 

je klicala dva dni pred smrtjo in ga prosila, 

naj pride na večerjo, a je bil zaseden, zato se 

še danes počuti delno krivega. Čeprav je v 

intervjuju za Playboy leta 1979 grobo zavrnil 

vprašanja o njeni smrti, je v biografiji jasno 

izpovedal, »da se mu ni zdela depresivna, 

nikakor ni zvenela kot oseba, ki bi razmišljala 

o samomoru, vsi so vedeli, da se dobiva 

s Kennedyjevima, prepričan sem, da je 

bila umorjena«. 

The Wild One 

Divjak (1953) je bil njegov peti film, ki je za 

izhodišče vzel resnično zgodbo o motoristični 

bandi, ki je ustrahovala prebivalce 

mesteca. Vloga upornika na motorju, Johnnyja, 

ki je pod sovražnostjo skrival obupno 

hrepenenje po ljubezni, mu je bila pisana na 

kožo. Prizor, ko dekle Johnnyja vpraša 

»Čemu se sploh upiraš?«, ji on odvrne »Kaj 

imaš?« je postal kultni prizor takratne generacije. 

Majice, kavbojke in črni usnjeni 

jopiči so postali simboli upora, prodaja 

usnjenih jopičev je strmo poskočila. Ne sam 

ne filmska ekipa niso niti približno pričakovali 

takšnega uspeha. James Dean in Brando 

sta postala simbola sprememb, ki so vrele 

pod površjem takratne ameriške družbe, 

za vogalom je bil že rockenroll, Elvis Presley, 

Beatles, Woodstock, ulični nemiri, 

protivojni protesti. 

Brando sam pravi: »Najini filmi niso napovedovali 

novega mišljenja, samo odsevali so 

vrenje družbe. Ljudje so se pogledali v zrcalo 

in videli stvari, ki jih ni bilo. Tako nastajajo 

miti. Igralci s tem, ko sprejmejo neko 

vlogo, ne morejo vedeti, kakšen mit bodo 

ustvarili. Tako kot je Chaplin zavestno 

ustvaril mit romantičnega Potepuha in 

Humphrey Bogart zadržanega romantika iz 

Casablance, tako se bodo Jimmyja Deana 

spomnili v rdečem mercuryju z odprto streho 

in Branda v črnem usnjenem jopiču na 

motorju. 

Če je s svojim petim filmom utelesil mit 

upornika, mu je šesti film prinesel oskarja. 

In to za vlogo nekdanjega boksarja Terryja 

Malloneja v drami On the Waterfront 

(1954), ki jo mnogi kritiki še danes omenjajo 

kot njegov največji prispevek k filmski 

igri. 

V začetku leta 1960 so ga pri MGM povabili 

k snemanju filma Upor na ladji Bounty in 

končno je prvič v živo videl Tahiti, ki ga je 

obsedal že od najstniških let. Brando je takrat 

stopil v veliko vojno z mediji, njegova 

ekscentričnost, kaprice naj bi bil krivi za 

prevelike stroške snemanja. Med snemanjem 

se je zaljubil v soigralko Tarito Teriipio, 

ki je postala njegova tretja žena in v koralni 

otoček Teti'aroa, ki ga je tako, kot z 

vsemi stvarmi, ki si jih je poželel, hotel imeti 

zase in ga tudi dobil. Odkupil ga je od lastnice 

otoka, slepe, čudaške američanke 

madame Duran in leta 1966 postal njegov 

zakoniti lastnik. »Tam sem preživel svoje 

najsrečnejše trenutke v svojem življenju.« 

Slava je prinesla tudi nihanja razpoloženja, 

depresije in izbruhe nasilnosti. Tako kot je 

sprva hlepel po uspehu in priznanju, je kasneje 

sovražil tisti del sebe, ki je v slavi užival. 

Šestdeseta leta je preživel na divjih zabavah, 

preganjal ženske, se zapletal v bizarne 

ljubezenske trikotnike, in snemal slabe 

filme, morda je izjema film Johna Hustona 

Odsev v zlatem očesu (1967), v katerem je z 

izjemno senzibilnostjo odigral polkovnika, 

trpinčenega, podrejenega moža Elisabeth 

Taylor. V tem obdobju se je spet začel aktivno 

ukvarjati z rasno problematiko, sodeloval 

z Unicefom, potoval po Aziji, sodeloval 

na Shodu dobre volje v Harlemu, in se 

aktivno zavzemal za pravice ameriških Indijancev, 

a ves njegov humanitarni aktivizem, 

je v očeh javnosti, ki ga je predstavljala 

kot požrešnega, ekcentričnega zvezdnika, 

večkrat izzvenel kot posmeh. Tudi takrat, 

ko je zavrnil svojega drugega oskarja za vlogo 

Vita Corleoneja, in na oder poslal mlado 

Indijanko Sacheen Littlefeather, da prebere 

njegov protest zaradi nepravičnega ravnanja 

ameriške oblasti in javnosti do ameriških 

Indijancev. 

Zadnji tango v Parizu 

Drugi kreativni val je nastopil prav z vlogo, 

ki jo je na začetku zavračal, z vlogo mafijskega 

botra Vita Corleoneja v Botru1, 

Francisa Forda Coppole (1972). Prizor, ko 

mafijski don Vito Corleone umre, medtem, 

ko se igra s svojim vnučkom, velja za enega 

najsubtilnejših prizorov v zgodovini filma 

sploh, zamislil si ga je Brando sam. Corleone 

si v trenutku, ko zasluti, da umira, v usta 

zatlači košček pomarančne lupine, ki naj bi 

bila videti kot njegovi zobje, da bi še zadnjič 

nasmejal vnuka. Zanimivo, da se tekstov nikoli 

ni učil na pamet. »Tudi v življenju ne 

govorimo naučeno, velikokrat momljamo 

in iščemo besede«. Na snemanju si je v bližnjih 

planih pomagal tako, da je listek s tekstom 

nalepil na čelo soigralca. Na vprašanja 

o skrivnostih igre, je vztrajno ponavljal, 

da je igra zgolj obrt. »Če bi mi studio ponudil, 

da mi za čiščenje tal plača toliko kot za 

igranje, bi pač čistil tla,« je rekel v enem od 

svojih redkih intervjujev. 

Kariero je postavil na kocko, ko se je odločil, 

da se bo podal v avanturo z Benardom 

Bertoluccijem v filmu Zadnji tango v Parizu, 

v katerem je odigral zagrenjenega, čudaškega, 

nekoč brutalnega Američana Paula, 

ki je zavozil svoje življenje; po samomoru 

svoje žene se zaplete v seksualno razmerje 

z mlado Francozinjo, a v trenutku, ko se 

zave, da ga na dekle vežejo močnejša čustva, 

se ta odvrne od njega. Zadnji tango 

27 

odpleše kot patetičen zaljubljen, smrtno ranjen 

starec in tako na filmu doživi tisto, čemur 

se je v svojih stikih z ženskami najbolj 

bal, zavrnitev. Večino monologov v filmu je 

napisal sam in jih vzel iz svojega otroštva. » 

Iz otroštva se ne spominjam veliko dobrega... 

moj oče je bil pijanec, razočaran gostilniški 

pretepač... tudi moja mati je pila... 

Vsako jutro in vsak večer sem moral pomolsti 

kravo...in se sramoval, ker sem smrdel 

po kravjem gnoju...« Čeprav naj bi Bertolucci 

zahteval, da se zaradi avtentičnosti 

zares ljubi s Schneiderjevo, je Brando to zavrnil; 

toda v prizoru, ko bi ga morali golega 

posneti od spredaj, se je zaradi mraza, pa 

tudi napetosti in pritiska, njegov penis »skrčil 

na velikost kikirikijevega oreščka«. Kultni 

prizor z maslom, o katerem govorijo tudi 

tisti, ki filma niso nikoli videli, si je zamislil 

Brando, da bi rešil neprijetno situacijo 

na setu. Čeprav so kritiki film označevali 

kot revolucijo, je sam o njem rekel, da »še 

danes ne ve, zakaj v tem filmu pravzaprav 

gre«. »Vem samo, da me čustveno izčrpal in 

ožel, kot še noben film. Čutil sem, da sem 

bil preveč nasilen do najbolj intimnega dela 

sebe, nikoli več nisem hotel tako trpeti.« 

Zadnja velika vloga, v »kateri je ponovno 

skoraj izgubil sebe«, kot je rekel, je bil lik izprijenca, 

napol norega nemoralnega pijanca 

polkovnika Kurtza, v Apokalipsi zdaj 

Francisa Forda Coppole. Lik Kurtza je videl 

kot metaforo za nesmisel in norost vietnamske 

vojne; na lastno inciativo si je obril 

glavo in sam improviziral monologe, vključno 

z 45 minutnim improvizaciranim monologom 

pred Kurtzovo smrtjo. Poročnik 

Kurtz v Coppolini Apokalipsi se zdaj, ko 

gledamo nazaj, zdi kot zadnja vaja za dokončno 

izolacijo velikega, eskcentričnega 

igralca. Od Formule (1980) pa do Dry White 

Season(1989), za katerega je bil nominiran 

za oskarja za stransko vlogo, deset let ni 

posnel niti enega samega filma. 

Sam proti vsem 

V avtobiografiji se nenehno vrača predvsem 

k svojemu problematičnemu odnosu z 

očetom, krivil ga je za svojo nezmožnost 

sprejemanja ljubezni in za bes, ki ga je nosil 

v sebi. »Ko je umrl, sem večkrat mislil, samo 

osem sekund mi še daj, bog, nič več, da 

mu razbijem čeljust.« Vse življenje se je soočal 

z nenazdorovanimi izbruhi besa. Že na 

začetku kariere je v gledališču igralca, ki 

mu je preveč nazorno hotel pokazati, kako 

naj drži medenico, z enim sunkom zbil na 

tla, vozniku, ki mu je preveč hupal, je razbil 

šipo, ni bilo malo paparazzov, ki jim je razbil 

čeljust in bil enkrat zaradi zastrupitve od 

fotografovih zob skoraj ob roko, spet drugič 

je skočil na Richarda Burtona, ker se je 

norčeval iz njegovih obarvanih otrok. Bil 

sem tempirana bomba, je večkrat rekel, večino 

časa in denarja je zapravil za obiske 

psihoanalitikov, da bi razrešil svoj odnos z 

očetom in se boril, da mu ne bi bil podoben. 

Kjub temu, da se je v začetku še boril za 

skrbništvo, sploh za sina iz prvega zakona 

Christiana, si je moral priznati, da izgublja 

boj in da na neki strašni način ponavlja očetovo 

zgodbo. Njegovi otroci so bili, tako kot 

on sam, nesrečni, problematični, občutljivi. 

Njegov sin je leta 1990 v navalu ljubosumja 

ubil ljubimca Brandove hčerke Cheyenne 

in bil obsojen na deset let zapora, medtem, 

ko je Cheyenne pet let kasneje naredila samomor. 

Tragedija, o kateri nikoli ni spregovoril 

javno, a ga je po besedah prijateljev 

dokončno dotolkla. Še bolj se je obdal s 

hrano in postal skoraj dvestokilogramska 

gmota mesa in sala, se umaknil v samoto in 

tu in tam nastopil v stranski vlogi, da bi poravnal 

dolgove, v katere je zabredel s sodnimi 

procesi, in s plačevanjem skrbništva za 

številne otroke. Psihiatrov ni več potreboval. 

Umrl je pomirjen s svetom, pravijo prijatelji, 

zadolžen, debel in – z besedami njegove 

zadnje velike vloge, poročnika Kurtza 

– sam proti vsem.

28 

Najbolj zanimiva 

ameriška filmska 

zgodba zadnjih dni ni 

povezana, kot bi si 

morda kdo mislil, 

z ultraproračunskim, 

hiperoglaševanim 

in megakomercialnim 

stripovskim 

nadaljevanjem 

Spider-Mana. V prvem, 

rekordnem tednu 

predvajanja si ga je 

ogledala skoraj desetina 

vseh Američanov. Ne, 

povezana je z majhnim, 

nepomembnim in po 

ocenah gledalcev precej 

neprepričljivim, 

celo zelo slabim 

dokumentarnim filmom 

America's Heart 

and Soul. 

Foto AP 


Fahrenheit 9/11 

Temperatura, 

pri kateri se je vnela Amerika 

Samo Rugelj 

America's Heart and Soul je v 

nekaj redkih kinodvoran 

privabil zgolj nekaj tisoč 

Američanov, in to čeprav s 

svojim pristopom igra na 

rutinirani in srce parajoči 

patriotizem. Ponuja idilični 

portret Amerike in njenih ljudi, njeno srce 

in dušo, pravzaprav »Ameriko, mojo deželo«, 

in ne glede na dejstvo, da ga je promoviral 

in distribuiral Disney, ena največjih 

svetovnih medijskih mašinerij, ki je sposobna 

zaslužiti milijone dolarjev praktično z 

vsakršnim filmom. Za nameček pri Disneyju 

tega niso naredili preko katerega svojih 

satelitov, kakršen je npr. Miramax, ampak 

kar preko svojega paradnega konja Buena 

Viste, ki distribuira vse največje Disneyjeve 

filme, razen res tipično družinskih, za katere 

skrbi Walt Disney Pictures. Tako je 

America's Heart and Soul, ki ga je najbolj 

znani ameriški filmski kritik Roger Ebert 

poimenoval za prvi celovečerni film, ki je »v 

celoti posnet v maniri televizijske reklame« 

in bo že čez nekaj tednov najbrž za zmeraj 

pozabljen, poskrbel za prvovrstno ponazoritev 

vrtincev in labirintov, v katere se spletajo 

politični in medijsko korporativni interesi 

moderne Amerike. 

Odgovor na vprašanje, zakaj se je Disney 

lotil tega filma z jasnim vedenjem, da z njim 

ne more uspeti, se namreč skriva v filmu 

Michaela Moorea Fahrenheit 9/11, letošnjem 

dobitniku zlate palme iz Cannesa, 

protibushevem političnem manifestu, ki ga 

je kot prvovrstni umetniški izdelek pred 

dvema mesecema okronala filmska Evropa. 

Disney je preko svojega butičnega studia 

Miramax, specializiranega za pobiranje 

oskarjevskih nominacij, produkcijo Fahrenheita 

financiral, po Cannesu, ko se je 

končno videlo, kako protibushevsko nastrojen 

je film, pa se je pod političnim pritiskom 

njegovi promociji in distribuciji odrekel. 

Za to je imel dober razlog. Bushevi lobisti 

so dali Disneyjevim direktorjem vedeti, 

da bi v primeru njihove nadaljnje vpletenosti 

v film Fahrenheit 9/11 predsednikov 

brat Jeb Bush, drugače guverner Floride, 

nemara utegnil odtegniti obilne davčne 

olajšave, ki so jih deležni v Disneyworldu v 

Orlandu. To pa je bil tako težek argument 

oziroma ponudba, da pri Disneyju niso 

imeli kaj, da je ne bi upoštevali in v nekaj 

dneh so povsem dvignili roke od spornega 

filma. In ne samo to; da bi dokazali svojo 

politično naravnanost in solidarnost z vladajočo 

kliko, so se odločili, da namesto protiameriškega 

Fahrenheita 9/11 v distribucijo 

vzamejo proameriški America's Heart and 

Soul, s katerim bodo zaslužili zgolj drobiž, 

medtem ko so se zaradi političnega pritiska 

zavestno odrekli praktično zagotovljenim 

milijonom. Ali kot pravi Kirk Honeycutt iz 

Hollywood Reporterja: »America's Heart 

and Soul je torej tip dokumentarca, ki si ga 

v nasprotju z Fahrenheitom 9/11 želi distribuirati 

Michael Eisner, šef Disneyja,« in 

dodaja, da bi film »veliko bolje pristajal v 

kakem Disneyjevem tematskem parku kot 

pa v kinodvoranah«. 

V nadaljevanju sta Fahrenheit 9/11 od Disneyja 

namreč hitro odkupila ustanovitelja 

Miramaxa in njegova sedanja direktorja 

Bob in Harvey Weinstein in ga v nekaj tednih 

z velikim pompom spravila na filmski 

trg z dobro sestavljenim medijskim konzorcijem. 

Ko je tako Fahrenheit 9/11 pred dvema 

tednoma začel igrati v ameriških kinodvoranah, 

je za dokumentarne filme takoj 

postavil povsem nova merila komercialnega 

uspeha. Kot prvi iz tega žanra se je na 

vsakotedenski letvici gledanosti filmov zavihtel 

povsem na vrh pred vse običajne igrane 

filme, pri čemer je že v prvih dneh predvajanja 

z lahkoto presegel Bowling za Columbine, 

svojega vsebinskega predhodnika 

in prejšnjega dokumentarnega šampiona. 

Povsem možno je, da bo Fahrenheit 9/11 

med svojim ameriškim kinodvoranskim 

predvajanjem presegel prihodek sto milijonov 

dolarjev, še vsaj toliko pa naj bi nabral 

tudi drugod po svetu. To je podobno presenečenje 

in fenomen, kakršnega so v zadnjih 

letih pripravili Čarovnica iz Blaira, Moja 

obilna grška poroka in letos pozimi Kristusov 

pasijon. Prva napoved izjemnega izvenameriškega 

zanimanja za ta film je njegova 

francoska premiera pred nekaj dnevi, 

kjer začetna gledanost Fahrenheita hodi povsem 

vštric z velikimi komercialnimi uspešnicami. 

S tem se je oziroma se bo zgodilo 

dvoje. 

Po dolgem desetletju film, okronan z zlato 

palmo, igra vidno in kar pomembno vlogo 

tudi na filmskih blagajnah. Z izjemo predlanskega 

Pianista, ki je pobral tudi nekaj 

glavnih oskarjev, so se canneski zmagovalci 

Prav nič čudnega ne bi 

bilo, če bi se malo pred 

volitvami dalo dobiti 

celo brezplačne DVD-je s 

Fahrenheitom. Seveda ne 

v popularnih Disneyjevih 

trgovinah. 

zadnjega desetletja večinoma znašli v obskurnih 

umetniških kinodvoranah, iz katerih 

so večinoma hitro izginili. Tudi kakšne 

pomembnejše kariere, kot v časih Jane 

Campion (Klavir), bratov Coen (Barton 

Fink), Davida Lyncha (Divji v srcu) ali 

Emirja Kusturice (Očka na službeni poti) 

Cannes v zadnjem desetletju ni lansiral ali 

vsaj dodobra pospešil. Če smo natančni, 

ima Fahrenheit 9/11 vse možnosti, da bo dosegel 

ali pa se vsaj tesno približal tarantinovskemu 

Šundu, najbolj komercialnemu 

canneskemu zmagovalcu do sedaj. Je to 

mar čudno, če vemo, da je bil predsednik letošnje 

žirije nihče drug kot Quentin Tarantino, 

Šundov kreator, ki so mu vse filme razen 

prvenca Mestni psi financirali isti ljudje 

in isti studio kot Fahrenheit 9/11, torej Bob 

in Harvey Weinstein (v podobi Miramaxa) 

osebno? 

Ne smemo pa spregledati še drugega dejstva, 

da se je Fahrenheit 9/11 neposredno 

vpletel v zmeraj bolj vročo predvolilno 

kampanjo za jesenske ameriške predsedniške 

volitve. Pri tem je seveda smiselno razmisliti, 

kako težak bi lahko v resnici bil njegov 

politični prispevek. Bowling za Columbine, 

Mooreov prejšnji dokumentarec, je v 

kinodvoranah videlo dober odstotek ameriškega 

prebivalstva, in če smo optimistični, 

lahko pričakujemo, da si bo Fahrenheit 9/11 

v kinodvoranah ogledalo petkrat več Američanov. 

Vendar pa izvirni namen Michaela 


Moorea v zvezi z mobilizacijsko močjo njegovega 

filmskega političnega manifesta seveda 

ni samo v kinodvoranskem prikazovanju. 

V času, ko se domača filmska zabava z 

razbohotenim DVD trgom vzpenja v neslutene 

višave (prihodek od prodaje digitalnih 

filmskih ploščkov vse pogosteje presega tistega 

na kinoblagajnah), je Michael Moore 

povedal, da je na hitro, že junijsko kinodvoransko 

premiero svojega filma pristal predvsem 

zato, da bo ta še pred volitvami dostopen 

že tudi na domačem filmskem formatu. 

Izid DVD-ja je Moore napovedal za september 

in da bi bila simbolika popolna, bi 

moral ta iziti prav na soboto, 11. septembra, 

ob tretji obletnici tragičnega dogodka. Tako 

gre računati, da si bo na tak način film 

lahko ogledala še kaka desetina Američanov. 

Kaj to pomeni v političnem kontekstu? 

Glede na zelo značilno ameriško polariziranost 

med zveste demokrate in še 

bolj zveste republikance, kjer imajo tako 

prvi kot tudi drugi že skorajda vnaprej zagotovljenih 

približno 40 odstotkov glasov 

na volitvah, na prvi pogled ne prav veliko, 

saj naj bi film v prvi vrsti prepričeval že prepričane. 

Na drugega pa morda že nekaj več: 

ciljna skupina Mooreove knjige Stari, kje je 

moja dežela, ki je nedavno izšla tudi pri nas, 

je pomemben segment volivcev, ki bi med 

enimi in drugimi volitvami lahko prešli iz 

enega v drug tabor, v konkretnem primeru 

od Bushevih republikancev k demokratom 

Johna Kerryja. Fahrenheit 9/11 je torej novo 

promocijsko orodje v smeri njihovega 

novačenja, glede na sugestivni učinek filmskega 

medija morda še veliko močnejši od 

pisane besede. Tako je logično pričakovati, 

da bodo v jesenskem obdobju demokrati 

Mooreov film izkoristili tudi kot močno 

promocijsko orodje za krepitev in argumentacijo 

svojih stališč pri rušenju Busha in 

prav nič čudnega ne bi bilo, če bi se malo 

pred volitvami dalo dobiti celo brezplačne 

DVD-je s Fahrenheitom. Seveda ne v popularnih 

Disneyjevih trgovinah. 

Na drugi strani pa se seveda vse več glasov 

vzdiguje tudi proti Mooreu, saj ga iz dneva 

v dan proglašajo za bolj in bolj pritlehnega 

populista, ki pri svojem dokumentarnem 

pristopu poskuša dokazovati zgolj svoje 

vnaprej pripravljene teze brez možnosti, da 

bi jih objektivna situacija prikazala v kaki 

drugi luči. Pred nekaj tedni je tako izšla 

knjiga Michael Moore je velik debel neumen 

belec (Michael Moore Is A Big Fat Stupid 

White Man), ki v naslovu parodira tako Mooreovo 

knjigo Neumni beli možje kot film 

Moja obilna grška poroka. V njej avtorja 

David T. Hardy in Jason Clarke na več kot 

dvestotih straneh sistematično in kritično 

obdelata večino glavnih potvorb, nepravilnosti 

in zavajanj v Mooreovem dokazovanju 

in argumentaciji. Da gre morda tudi tu 

za politično poravnavo medijskega računa, 

kaže dejstvo, da je knjiga izšla pri isti založbi 

kot Neumni beli možje. 

Michael Moore je torej predvsem dober 

marketinški projekt, ki je najprej zadel, potem 

pa še razširil tržno nišo antiameriškega 

antikorporativnega političnega populizma. 

Že Sicko, naslednji filmski projekt, v katerem 

si je Moore zadal kritično ovrednotiti 

ameriški zdravstveni in pokojninski sistem, 

pa bo pokazal, ali je bil Fahrenheit 9/11 bolj 

orodje ali roka večne politične rokoborbe.


Sporočilo bralcem 

Sporoþilo Uredništvo Sporočilosibralcem pridržuje bralcem pravico do objave ali neo- 

Uredni¿tvo Sporoþilo bjave, Uredništvo krajšanja, si pridr¡uje pridržuje povzemanja bralcem pravicoali pravico dodelnega do objave objaveobjavlja ali neonjabjave, 

nenaročenih 

kraj¿anja, krajšanja, prispevkov, 

povzemanja povzemanjapač ali delnega v skladu 

objavlja- s svojo 

Uredni¿tvo uredniško 

nja nenaročenih politiko si pridr¡uje 

nenaroþenih prispevkov, in prostorskimi pravico 

prispevkov, pačdo paþ vmožnostmi. objave 

v skladu ali 

skladu s svojo neoIzjebjave,ma uredni¿ko uredniško so kraj¿anja, odgovori politiko inpovzemanja politikoin popravki 

inprostorskimi objavljenih ali delnega 

prostorskimimožnostmi. informacij, objavlja- 

mo¡nostmi. IzjenjaIzjema 

ki binenaroþenih lahko 

so odgovori 

prizadeli prispevkov, 

in 

posameznikovo paþ v skladu 

popravki objavljenih 

pravicos svojo 

ma so odgovori in popravki objavljenih informacij, infor- 

ali in- 

uredni¿ko 

macij,teres, 

kot 

ki bi 

to politiko 

lahko 

določain prizadeli 

zakon. prostorskimi mo¡nostmi. Izjema 

ki bi lahko posameznikovo pravico 

Vsiali prispevki so odgovori 

prizadeli 

interes, za kot obein posameznikovo 

torubriki popravki 

doloþamorajo objavljenih 

pravico 

zakon. biti opremljeni infor- 

ali in- 

s 

macij,teres, 

kot 

Vsi polnimki prispevki imenom bi 

to 

lahko 

določa 

zainobe naslovom prizadeli 

zakon. 

posameznikovo 

rubriki odgovorne morajo bitifizične praviopremljeoseco 

Vsi 

nibe ali prispevki 

s(tudi interes, za 

polnim v primeru kot obe torubriki imenominstitucij, doloþamorajo zakon. biti opremljeni s 

in naslovom organizacij, odgovorne strank, 

Vsi polnim fiziþne 

društev 

prispevki imenom 

osebe ipd.) 

zain (tudi ter 

obe naslovom 

vpo rubriki odgovorne 

primeru možnosti 

morajo 

institucij, s telefonsko 

bitifizične opremljeose- organizacij, številnibe 

strank, ko, 

s(tudi na 

polnim v primeru 

kateri 

imenominstitucij, dru¿tev je ipd.) mogoče 

in naslovom organizacij, 

ter po preveriti 

odgovorne strank, 

mo¡nosti avtentičnost 

fiziþ- 

s telefonsko avne 

društev osebe ipd.) (tudi tervpo primeru možnosti institucij, s telefonsko organizacij, števil- 

¿tevilko, torja. 

strank, ko, na kateri dru¿tev 

na kateri je ipd.) mogoče je 

ter 

mogoþe 

po preveriti mo¡nosti 

preveriti avtentičnost s telefonsko 

avtentiþavnost ¿tevilko, 

Zaradi torja. avtorja. velikega 

na kateri 

števila 

je mogoþe 

prispevkov 

preveriti 

bralcev 

avtentiþ- 

in zara- 

Zaradi 

nostdi Zaradi želje avtorja. velikega 

velikega uredništva, ¿tevila 

števila daprispevkov prispevkov čim večjemu bralcev 

bralcev številu in 

in 

zarazara- 

ljudi 

di 

Zaradi omogoči ¡elje uredni¿tva, povedati svoje da þim mnenje, veþjemu pripombe ¿tevilu in pobu- ljudi 

di željevelikega uredništva, ¿tevila daprispevkov čim večjemu bralcev številu in zara- ljudi 

omogoþi 

dide, ¡elje opozarjamo, uredni¿tva, 

povedati dasvoje bomo da þim 

mnenje, dosledno veþjemu 

pripombe zahtevali ¿tevilu 

in 

ljudi spopobude, omogoči 

omogoþi štovanje opozarjamo, 

povedati svoje 

predpisane povedati svoje 

da dolžine bomo 

mnenje, 

mnenje, največ dosledno 

pripombe 

pripombe 60 tipkanih zahtevali 

in pobu- 

in povr- spo¿tovanje de, opozarjamo, 

bude,stic v rubriki opozarjamo, 

predpisane da bomo 

PP-29 (namenjeni da bomo 

dol¡ine dosledno 

dosledno odzivom najveþ zahtevali 60 nazahtevali tipkanih spo- 

že obja- 

vrstic štovanje 

spo¿tovanje vljenevtekste rubriki predpisane 

predpisane v časopisu) PP-29 dolžine (namenjeni največ 

dol¡ine in največ najveþ 

odzivom 60 tipkanih 

90 vrstic 60 tipkanih 

na vr- 

za ru- ¡e 

objavljene stic v rubriki 

vrstic briko vPrejeli rubriki 

tekste PP-29 

smo PP-29 

v (namenjeni 

(namenjeno 

þasopisu) 

(namenjeni 

inodzivom izražanju 

najveþ 

odzivom 

90 na 

posame- 

vrstic že obja- 

na 

za 

¡e 

rubriko vljene tekste 

objavljene 

Prejeli v časopisu) smo (namenjeno in največizra¡anju 90 vrstic posa- za ruznih 

stališč, tekste mnenj vin þasopisu) pobud). in Vse najveþ daljše90prispevke vrstic za 

meznihbriko Prejeli 

rubriko 

stali¿þ, smo mnenj (namenjeno in pobud). izražanju Vse dalj¿e posameprispevke bomo avtomatično Prejeli smo 

bomo avtomatiþno 

zavrnili (namenjeno ali 

zavrnili 

skrajšali. izra¡anju posaznih 

stališč, mnenj in pobud). Vse daljše 

meznih stali¿þ, mnenj in pobud). Vse 

ali skraj¿ali. prispevke 

dalj¿e pri- 

Ureja 

e-po¿ta: spevke 

bomo avtomatično Alenka bomo pisma@delo.si 

avtomatiþno Brajnik 

zavrnili ali 

zavrnili 

skrajšali. 

ali skraj¿ali. 

e-po¿ta: pisma@delo.si 

Delo, 19. junija 

Slovenski zvezdni trenutek – 

že mimo? 

Že nekaj časa posvečamo v javnosti precej 

pozornosti razvojnim dilemam Slovenije. 

Največ se oglašajo mlajši ekonomisti, ki so 

včasih sicer neprijetno provokativni, ponujajo 

pa aktualne in v mnogočem uporabne ideje. 

To pestro ponudbo razvojnih idej je z zanimivim 

prispevkom pod gornjim naslovom 

obogatil še Franček Drenovec. Pozornost 

zaslužijo predvsem naslednja njegova sporočila, 

ki jih bom poskusil kratko, upam, da 

dovolj verodostojno, povzeti: 

1. Tržno okolje je temeljni, ne pa zadosten 

pogoj za učinkovit razvoj gospodarstva. Potrebni 

pogoj je namreč država, ki zna podjetjem 

zagotoviti splošno okolje, v katerem 

lahko učinkovito razvijajo svoje konkurenčne 

sposobnosti in izkoristijo njene primerjalne 

prednosti. Pomembni elementi takega 

okolja so gospodarska infrastruktura, učinkovit 

pravni red, zadostna ponudba dela, 

znanja in menedžerskih sposobnosti ter model 

socialne kohezije, ki se izraža v nekonfliktnih 

socialnih razmerjih in razviti kolektivni 

samozavesti. 

2. Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so začetek 

30-letnega razvojnega cikla Slovenije, 

katerega uspeh se pozna v njeni sedanji razvitosti. 

Ta razvojni cikel pa je svoje potenciale 

pretežno izčrpal in za jutrišnji hitrejši razvoj 

je zato treba razviti nove. Tu pa je aktivna 

vloga države nepogrešljiva. 

Drenovec je prepričljiv v oceni, da dosedanjim 

oblastnim strukturam v samostojni Sloveniji 

ne moremo priznati prav veliko zaslug 

za to, kar danes imamo. Obdobje, ko bo naš 

nadaljnji razvoj res odvisen od politike, namreč 

šele prihaja. Če to drži, bi morala politika 

zaradi razvojnih potreb Slovenije v prihodnje 

delovati drugače kot doslej. Navajam 

nekaj idej o tem, kaj naj bi se spremenilo. 

Najprej o gospodarski vlogi države. Do nedavnega 

je v slovenski politiki prevladovala 

miselnost, da naj država skrbi za splošni red, 

šolstvo, zdravstvo, socialo in še malo za ceste, 

gospodarski razvoj pa naj samodejno 

ureja trg. To gledanje na vlogo države je treba 

popraviti. Državo se naj namreč jemlje za 

specifičen gospodarski sistem, ki ima lastne 

gospodarske cilje pa tudi mehanizme, s katerimi 

te cilje uresničuje. Njen temeljni gospodarski 

cilj je rast BDP oz. visoka zaposlenost, 

kar uresničuje posredno prek tržno delujočih 

podjetij. Podjetjem zagotavlja dobre 

splošne pogoje poslovanja, njihovo delovanje 

pa v enem delu tudi usmerja. Usmerjevalno 

vlogo imajo predvsem njeni dolgoročni 

razvojni programi, ki jih z ukrepi ekonomske 

politike podpira, posega pa tudi po drugih, 

»mehkih« mehanizmih. Eden od njih je 

skrb za to, da se ključnih razvojnih odločitev 

slovenskih podjetij ne sprejema zgolj na Dunaju 

in drugod v tujini, pač pa v pomembnem 

delu tudi v Sloveniji; da bo res tako, pa 

vseh vitalnih delov slovenskega gospodarstva 

ne smemo prodati tujcem. 

Pomembne spremembe bi morali narediti 

pri upravljanju države. V njem je treba uvesti 

prijeme menedžiranja, ki se kot učinkoviti 

potrjujejo v podjetjih. To so predvsem: 

PP poštni predal 29 

Vrednote. Gre za temeljne principe, po katerih 

posluje podjetje (država) in jih zaposleni 

(državljani) sprejemajo za prave, najbolj pa 

zavezujejo vrhnji menedžment. Med vrednotami, 

ki so pri upravljanju države pomembne, 

je primerno izpostaviti »učinkovitost in 

gospodarnost«, izraziti »nevrednoti« pa sta 

koruptivnost in oblastniška oholost. 

Strategija. Z njo si podjetje (država), izhajajoč 

iz svojih konkurenčnih prednosti, določa 

temeljne razvojne cilje in poti njihovega uresničevanja. 

Strateški cilji niso dobro postavljeni, 

če jih večina zaposlenih (državljanov) 

ne sprejme za svoje, sama strategija pa ni veliko 

vredna, če se je ne uresničuje. Za primer 

slabe strategije se bo verjetno pokazala strategija 

EU, po kateri naj bi ta skupnost do l. 

2010 postala najmočnejši gospodarski sistem 

na svetu. 

Usposobljen in motiviran kader. Spoznanje 

o pomenu tega dejavnika za gospodarsko 

učinkovitost je splošno sprejeto, premalo pa 

se naredi za njegovo krepitev. Pogosto ravnamo 

narobe tudi s tem, ko pripisujemo prevelik 

pomen materialnim motivacijam, zapostavljamo 

pa druge. Motivacijsko deluje 

npr. izredno negativno, če vrhnji menedžment 

(direktor podjetja, predsednik vlade) ni 

dosleden pri spoštovanju vrednot, to pa se 

pogosto dogaja. 

Menedžment. Za uspeh podjetja so daleč 

najbolj pomembne voditeljske sposobnosti 

in značajske lastnosti osebe, ki je v vrhu hierarhije 

vodenja v podjetju. V primeru slovenske 

države je v tej vlogi predsednik vlade. Žal 

je ena resnih slabosti parlamentarne demokracije, 

da ni razvila dovolj dobrih mehanizmov, 

ki bi državi zagotavljali učinkovit vrhnji 

menedžment. Veliko bi zato pomagalo 

tudi to, če ljudje, ki se s politiko aktivno 

ukvarjajo, te njene slabosti ne bi zlorabljali. 

Drenovčev »Slovenski zvezdni trenutek …« 

se da razumeti, da se nam Slovencem gospodarsko 

ne piše najbolje. Ta pretnja se bo uresničila, 

če bo država tudi v naprej delovala 

tako kot doslej. Njeno upravljanje moramo 

zato izboljšati. Verjamem, da se to da narediti. 

Zgolj volitve nam pri tem ne bodo mogle 

veliko pomagati, še posebno ne, če bomo z 

njimi pomagali do večje veljave politikom, ki 

so bolj kot v prihodnost zazrti preteklost. 

Andrej Cetinski, Ljubljana 

Delo, 3. julija 

Izpoved »vulvoliberalca« 

Delo je v SP 3. julija 2004 objavilo pod gornjim 

naslovom članek, v katerem me avtor 

dr. Žižek omenja takole: »Bolj zanimivo je, 

da je omenjeni denunciantski stupidarij le 

eden v dolgem nizu. Pred nekaj meseci je 

Andrej Aplenc v neki kolumni razložil moj 

knjižni uspeh v ZDA z dejstvom, da ZDA tedaj, 

ko se v neki državi dogajajo nedoumljivo 

čudne reči, sprte z normalno demokratsko 

pametjo, izberejo kakega lokalnega intelektualca 

in ga začnejo prevajati, zato da bi 

lahko tako rekoč v živo študirali nenavadno 

popačeno logiko te države.« 

V osnovi je Žižkov opis moje razlage kar dober. 

V reviji The New Yorker, 5. maj 2003, je 

Rebecca Mead na devetih straneh objavila 

članek »The Marx Brother«, v katerem opisuje 

dr. Slavoja Žižka in ga tudi večkrat citira. 

Citati, ki jih navajam tu, so popolnoma 

nedvoumni, so pa izvzeti iz dolgega članka v 

tej reviji. 

Žižek o Pragi leta 1968: »Našel sem na osrednjem 

trgu kavarnico, ki je začuda delovala 

ob tistih dogodkih. Spominjam se, da so imeli 

čudovito jagodovo torto, in jaz sem tam sedel, 

jedel jagodove torte in gledal, kako so šli 

ruski tanki proti demonstrantom. Bilo je perfektno.« 

Žižek o ameriških in o ljubljanski univerzi: 

»V ZDA, tam imaš vse tiste govorilne ure (na 

univerzah, op.) in študente, in to je norost. 

Vedno me sprašujejo, zakaj pa ne dobiš službo 

v ZDA? Ampak mene to v osnovi ne zanima. 

Zakaj, če imaš službo, kjer nič ne delaš 

(na ljubljanski univerzi, op.), bi želel to zamenjati 

za službo, kjer moraš nekaj delati?« 

Žižek o tromostovju v Ljubljani: »Te mostove 

je načrtoval fašistični arhitekt v tridesetih 

letih (Plečnik, op.), ki je sedaj bil recikliran 

kot post modernist.« 

Žižek o Golobiču: »On je bodoči slovenski 

Stalin. On je mož moči. On je človek, ki, ko 

sem bil pri njem v pisarni in se z njim pogovarjal, 

odgovori ministru, ko mu ta telefonira: 

»Odjebi (fuck off), nimam časa, da bi s teboj 

govoril.« 

Žižek o Mussoliniju: »Veste, demokrati so 

leta 1925 obtoževali mussoliniju: Vi hočete 

vladati Italiji, pa nimate nobenega programa. 

Ali veste, kaj je bil njegov odgovor? Mi 

imamo program, ki je, da vladamo Italiji za 

vsako ceno. Ljubim Mussolinija (I love 

Mussolini) – sijajen človek, na žalost ga je pa 

zavedel Hitler.« 

Zgornji citati so razlaga za mojo razlago. Žižek 

jé torte, medtem ko Sovjeti rušijo češki 

upor, se norčuje iz ljubljanske univerze, ima 

Plečnika za fašista, občuduje Mussolinija. 

To Američane zanima, kot jih zanima tudi 

Golobičev »fuck off«, kajti slednjega niso v 

ZDA na državniški ravni slišali izza časov 

Watergate na razvpitih Nixonovih magnetogramih. 

Da je Žižek filozofski ideolog stranke 

LDS, ki vlada tej majhni tranzicijski državici, 

je za Američane fascinantno, in ni čuda, 

da žele »študirati v živo« to nenavadno popačeno 

državno demokratsko logiko. 

Any more questions, dr. Žižek? 

Andrej Aplenc, Ljubljana 


Vzhodnoevropejci 

Spoštovani g. D. Jančar, pretakanje krokodiljih 

solz zaradi »katastrofalno nizke udeležbe 

na evrovolitvah« bi bilo upravičeno samo 

tedaj, če bi zaradi nezadostne udeležbe 

morali volitve ponavljati, kaj takega pa (še) 

ni predvideno. Sicer pa bi bili evroposlanci 

izvoljeni tudi ob samo 1-odstotni udeležbi. 

Po drugi strani pa je nizka udeležba imela 

tudi svojo dobro stran, saj bo ravno zaradi 

nizke udeležbe državni proračun manj obremenjen. 

Predvidevam namreč, da bodo vse 

tiste stranke, ki so nastopile na volitvah, iz 

državnega proračuna za vsak dobljeni glas 

dobile določen znesek za kritje predvolilne 

propagande. Ker pa je bila udeležba nizka, 

bo tudi državni proračun manj obremenjen, 

državni proračun pa polnimo davkoplačevalci. 

Tisti, ki se volitev niso udeležili, so se 

torej obnašali zelo racionalno, če se že niso 

obnašali državotvorno. Taka je pač druga 

plat medalje. 

Spoštovani g. Jančar, našim evroposlancem 

in našemu evrokomisarju popihajte na dušo, 

da naj vsak po svojih močeh lobira za to, naj 

EU neposredne volitve evroposlancev nadomesti 

z delegiranjem poslancev iz nacionalnih 

parlamentov. V tem primeru bi odpadli 

stroški volitev in stroški za predvolilno propagando, 

pomislekov, da delegiranje ne bi 

bilo dovolj demokratično, pa tudi ne bi smelo 

biti. Predvsem pa bi gospodom evrokratom, 

in tudi Vam, g. Jančar, bila prihranjena 

sveta jeza zaradi nizke udeležbe na evrovolitvah. 

Predvidevam tudi, da je predvolilno soočanje 

na TV in na radiu za politične stranke 

brezplačno, zato bi financiranje političnih 

strank lahko mirne duše ukinili. 

Jože Špilak, Naklo 


Na stvari je mogoče gledati 

dobronamerno ali s predsodkom 

Državnozborska poslanka mag. Majda Potrata 

je odgovor na novinarjevo vprašanje, 

kako bi strnjeno predstavila bistveno razliko 

med nekdanjim (»Dularjevim«) in sedanjim 

(februarskim) besedilom zakonskega predloga 

o javni rabi slovenščine, začela z izpovedjo, 

kako je »razočarana, da se je gospod 

Dular tako distanciral od retroaktivnosti in 

drugih problemov, ki so bili poudarjeni v 

javni debati, vključno s poimenovanjem gospodarskih 

družb. Vse to smo namreč pobrali 

pri njem /…/« 

Ta izjava je neustrezna z dveh plati. Najprej 

ni lepo, da se odgovornost za sporne dele sedanjega 

zakonskega predloga znova in znova 

zvrača name (npr. M. Potrata v Žurnalu 

30. 4. 2004, T. Partljič v Delu 12. 6. 2004 in 

tokrat spet M. Potrata tudi v Delu 3. 7. 2004), 

ko pa je znano, da so njegovi resnični oblikovalci 

v letu in pol svojega »usklajevanja«, 

29 

»preverjanja« in »preurejanja« izhodiščnega 

besedila lahko spreminjali vse, kar so hoteli, 

in da so to možnost tudi krepko izrabili. Njihov 

predlog sem kljub temu večkrat javno 

podprl kot ustrezno podlago za nadaljevanje 

zakonodajnega postopka ter zavračal počezno 

nasprotovanje in skušal debato preusmeriti 

v konstruktivno prizadevanje za izboljšave 

(sami so se na »moj« zakonski predlog 

pred dvema letoma in pol odzvali popolnoma 

drugače); ne morejo pa pričakovati, 

da ga bom v vseh nadrobnostih goreče zagovarjal 

oz. da zdaj ne bom opozarjal na 

očitne pomanjkljivosti, ki bi jih bilo treba odpraviti 

z amandmaji. Poprej nanje nisem 

mogel opozarjati, saj so njihovi oblikovalci 

možnost mojega sodelovanja dosledno zavračali. 

Še neustreznejša pa je trditev, da so predlagalci 

»vse to«, do česar sem se distanciral, pobrali 

pri meni, tj. v »mojem« izhodiščnem besedilu. 

Distanciral sem se do enakega obravnavanja 

sodno registriranih imen pravnih 

oseb in neregistriranih imen njihovih lokalov, 

poslovalnic, obratov ipd. – v izhodiščnem 

besedilu sta bili ti dve kategoriji jasno 

ločeni. Distanciral sem se od neposredne in 

brezpogojne retroaktivnosti, kakršna izhaja 

iz drugega odstavka 36. čl. zakonskega predloga 

(»Imena oziroma firmo pravnih ali fizičnih 

oseb, navedenih v 19. /…/ členu tega 

zakona, morajo njihovi ustanovitelji oziroma 

lastniki uskladiti s tem zakonom v dveh 

letih od njegove ustanovitve.«) – v izhodiščnem 

besedilu tega ni bilo. Distanciral sem se 

od nedefiniranosti osrednjih pojmov (npr. 

»javna raba jezika«, »uradni jezik«, »jezikovno 

znanje« idr.) in od zamolčanja pojma 

»državni jezik« – v izhodiščnem besedilu teh 

pomanjkljivosti ni bilo. Distanciral sem se 

tudi od določanja obvezne dvojezičnosti pri 

podpisovanju pogodb med predstavniki naših 

državnih organov, služb ipd. ter tujimi 

osebami – v izhodiščnem besedilu je bilo to 

predvideno samo kot možnost (npr. če bi tuji 

partner to izrecno zahteval) oz. je imela slovenščina 

tudi v takih primerih jasno prednost 

(veljava pred slovenskimi sodišči). 

Ne vem, čemu je tudi v tem intervjuju potrebno 

namigovanje na domnevno restriktivnost 

izhodiščnega besedila v primerjavi z domnevno 

spodbujevalnostjo sedanjega predloga 

(sedanji je npr. opustil določbe o jezikovnem 

uradu in njegovih zelo konkretnih 

spodbujevalnih nalogah, pomnožil pa meglene 

formulacije tipa »Republika Slovenija 

skrbi za /.../« in »nacionalni program za jezikovno 

politiko«, medtem ko je večina zapovedi 

in prepovedi ostala, nekatere so se celo 

zaostrile). In čemu se črtanje urada za slovenski 

jezik znova utemeljuje z vehementnim 

poudarjanjem, da sedanji predlog »ni 

usmerjen v definiranje ene same inštitucije, 

ki naj bi skrbela za jezik« oz. da »tak urad ne 

more nadomestiti tistega dela, ki ga zmorejo 

opraviti inštitucije, kot so vse tri slovenske 

univerze, SAZU in njen inštitut Frana Ramovša, 

Center za slovenščino kot drugi/tuji 

jezik, celotna izobraževalna veriga in tako 

naprej«? Kdo pa je kdaj trdil, da naj bi urad 

nadomestil vse tiste ustanove? Prav nasprotno: 

v izhodiščnem besedilu je npr. pisalo, da 

jezikovni urad pri vseh svojih dejavnostih 

»sodeluje z drugimi državnimi organi ter z 

znanstvenimi, izobraževalnimi in drugimi 

zavodi, organizacijami in društvi, ki se 

ukvarjajo z jezikovno vzgojo, poučevanjem 

in raziskovanjem slovenščine ter z jezikovnim 

načrtovanjem« (27. čl.), posebej pa je bilo 

v njem poudarjeno, da urad »ne odloča o 

knjižnojezikovni normi, ne spreminja jezikovnih 

priročnikov ter sam ne tvori posebnega 

izrazja znanstvenih in tehničnih strok, 

pač pa vse te dejavnosti spremlja in podpira, 

njihove dosežke upošteva pri svojem delu ter 

spodbuja zanimanje širše javnosti zanje« 

(30. čl.). Koga so te določbe tako neznosno 

motile, da jih je bilo treba črtati? 

Da, na stvari je mogoče gledati dobronamerno 

ali pa s predsodki. In čas bi bil, da se izgovarjanje, 

izmikanje in sprenevedanje zamenja 

z jasno odgovornostjo tistih, ki – nekateri 

že več kot osem let – v ospredju ali v ozadju 

uveljavljajo svoje predsodke ter si prizadevajo 

preprečiti, da bi v Sloveniji prišli do ustreznega 

jezikovnega zakona in do učinkovite 

jezikovne politike. 

Janez Dular, Ljubljana

30 

Delo, 27. maja 

Velik korak za zdravnika, 

majhen za bolnika 

S pred časom objavljenimi razmišljanji prim. 

Marjana Fortune, dr.med., specialista internista, 

zdravnika z dolgoletno prakso dela na intenzivnem 

oddelku, se lahko strinjamo vsi 

zdravniki. Lepo je opisal proces našega 

»odraščanja«, naših stisk, ki smo jih doživljali 

ob najtežjih bolnikih. Mnogokrat smo se 

kot mladi in neizkušeni odločali o nečem, kar 

smo do tedaj le videli, brali, naredili samostojno. 

Mnogokrat se moraš tudi že izkušen, 

zaradi nuje, odločati hitro, včasih tudi le z 

delnimi podatki, zavedajoč se možnih posledic 

ob napačni odločitvi. V vseh takih primerih 

je zdravnik sredi noči sam, sam s svojim 

znanjem, intuicijo in svojo vestjo pred bolnikom, 

ki mu želi pomagati. 

Te stiske so nekaj povsem normalnega in 

prav je, da so prisotne, kajti pomenijo, da se 

zavedamo svoje omejenosti, da smo samokritični 

in nas silijo v premislek. Ne želim, da bi 

bilo to pisanje poveličevanje zdravniškega 

dela, in prav tako ne želim biti polemičen s 

kolegom. Rad bi opozoril na dejstvo, da včasih, 

in vse pogosteje zdravniki pozabljamo, 

da imajo podobne stiske tudi bolniki. Tudi 

bolezen spravi človeka v stisko, počuti se 

ogroženega, je zaskrbljen in na vse to smo 

zdravniki včasih premalo pozorni. Vse manj 

časa posvečamo razgovoru z bolnikom, vse 

bolj se naslanjamo na tehnologijo, ki je, resnici 

na ljubo, prinesla napredek, vendar 

kljub vsemu ne more nadomestiti tople in razumevajoče 

besede. 

Idealni zdravnik zna vse to združiti in če smo 

pošteni do sebe in svojih bolnikov lahko le 

pritrdimo stališču oz. ugotovitvi, da je tega 

pri naši vsakdanji praksi premalo. Vsakdo izmed 

nas bo našel razlago in opravičilo, zakaj 

je tako, nič oz. zelo malo pa naredimo, da bi 

se stvar spremenila. Opravičujem se vsem tistim 

kolegom, ki iz tega povprečja izstopajo, 

in obenem opozarjam, da je v zadnjem času 

vse pogosteje problem slabega sporazumevanja 

tudi na strani bolnikov, ki postajajo vse 

bolj zahtevni in nekritični do svojega stanja. 

Vse prevečkrat žele prek zdravstvene službe 

priti do privilegijev oz. rešiti svoj negotovi socialni 

status. 

Za menoj kot zdravnikom je več kot 30 let dela. 

V vsem tem obdobju sem doživljal vzpone 

in padce stroke ter različno, tudi nesmiselno 

oteževanje dela zaradi državne administracije. 

Ob vsej tej veliki dinamiki se stvari kljub 

vsemu slabšajo in treba bi bilo za hip zastati 

ter trezno in kritično oceniti trenutno stanje. 

Moja ocena je, da je v tem trenutku vse preveč 

odvisno od narave in temperamenta posameznega 

zdravnika, tako v strokovnem kot v 

humanističnem pogledu, in da nimamo sistema 

dela, ki bi bolniku omogočil vsaj približno 

enako storitev pri različnih zdravnikih in 

v različnih ustanovah. To ni dobro. 

Vsak izmed nas, zdravnikov, ima svoj vzorec 

dela z bolnikom, ki je, kot sem že zapisal, vezan 

na naše izkušnje v družini, iz katere izhajamo, 

in okolja, v katerem smo odraščali. Razen 

redkih izjem nas naši učitelji na MF tega 

niso učili, da ne rečem, da tega niti niso bili 

sposobni učiti, kajti marsikdo med njimi je bil 

prav v osebnostnem delu zelo, bom uporabil 

blag izraz, samosvoj. 

In bolnik? Bolnik pričakuje, da se mu bomo 

v trenutku njegove stiske posvetili v celoti. 

Pričakuje odgovore na svoja vprašanja, pričakuje 

ukrepe, ki mu bodo pomagali. Premalo 

se zavedamo, da je bolnik zadovoljen, če 

dobi že malenkost več, kot je pričakoval in, 

da bo močno razočaran, če dobi le malo 

manj. Ali zdravniki to dejstvo upoštevamo? 

Običajno ne. Zaprti smo v svoji ordinaciji, v 

katero spuščamo bolnike, jim odredimo možni 

čas, ravnamo zelo tehnokratsko in pričakujemo, 

da bodo bolniki zadovoljni s takim 

racionalnim odnosom. Ob tem je možno, da 

v strokovnem smislu delamo dobro, celo 

odlično, pa vendar je dejstvo, da marsikateri 

bolnik s takim delom ni zadovoljen. 

Rad bi opozoril na nekaj ključnih osebnih lastnosti, 

ki so po mnenju nekaterih potrebne 

človeku, da je sposoben pomagati. Te lastnosti 

so: spoštovanje bolnika, ki je enkratno bitje 

s svojim dostojanstvom, pozornost z aktivnim 

poslušanjem besednih in nebesednih 

sporočil, občutljivost za bolnikova občutja, 

pozitivnost, ki naj bi se izkazovala s toplino 

in skrbjo za bolnika, osebna moč zdravnika, 

ki mora ohraniti svojo identiteto, znanje, sposobnost 

brez obsojanja sprejeti kakršnakoli 

stališča bolnika, doslednost, ki je nujna pri 

pomoči ter zagotavlja sproščenost in naravnost, 

vliva tudi zaupanje, nedvoumnost, ki se 

mora izražati skozi naša jasna sporočila, in 

še bi lahko našteval. 

Zahtevno, mar ne? Težko je pričakovati, da 

bo v enem samem človeku zbranih toliko pozitivnih 

lastnosti. Treba pa se je vsaj zavedati, 

kaj vse potrebujemo, da bomo pri svojem delu 

čim bolj uspešni. Menim, da je na nas 

zdravnikih, da naredimo vsaj ta prvi korak, 

da spoznamo, kaj vse nam manjka, in postanemo 

na to bolj pozorni, s tem pa s sebe odvržemo 

nekaj naše zdravniške avreole. 

Janez Remškar, Medvode 


Galerija, črpalka, trgovina ... 

Smo se za to borili? 

Zelo res je, na kar v Sobotni prilogi opozarja 

komentator Boris Jež. Dodala bi le še to, da 

se manjše trgovine in črpalke ne zapirajo le 

na Obali, ampak je to kar splošen pojav. 

Živim v Stari Ljubljani, kjer smo na začetku 

devetdesetih imeli na voljo pet manjših špecerij: 

eno na Mestnem trgu, kjer je sedaj Puma 

shop, eno na Lestikovem trgu, kjer je sedaj 

ekskluzivna, draga cvetličarna, eno na vogalu 

Levstikovega trga, kjer je sedaj Jata z izključno 

piščančjimi izdelki, in eno na Bregu, 

ki je tudi ni več. Kar dve od teh štirih trgovin 

je upravljal Najboljši sosed, ki je z zaprtjem 

tako za nas, stanovalce tega dela Ljubljane, 

postal najslabši sosed. Nič nam ne pomaga, 

če na dom po pošti dobivamo kupe reklam in 

bleščeči Mercatorjev mesečnik v sijočih barvah 

na povoščenem, dragem papirju, ko pa 

moramo sedaj po kruh in mleko čez glavno 

cesto na Prule ali v Trnovo. Preostane nam 

tudi še izbira, da se spravimo v avto in se odpeljemo 

čez vsaj dvajset semaforjev do Mercatorjevega 

centra ali Spara, kjer pa spet moraš 

preteči ogromne razdalje, da prideš od 

kruha k jogurtu in potem do blagajne in potem 

do avta in potem v dolgo vrsto za zavijanje 

v levo pred semaforjem itd. Domov prideš 

popolnoma izčrpan in sit vsega. 

Ko so kot zadnjo zaprli še Mercatorjevo trgovinico 

na Bregu, se nas je več prebivalcev sosednjih 

ulic pritožilo pri mestni oblasti. Toda 

zgodilo se ni nič. Pod to mestno oblastjo se 

možnost kupiti kruh in mleko po normalni 

ceni za prebivalce Stare Ljubljane samo še 

naprej krči. Nič bolje ni glede drugih vsakdanjih 

potrebščin. Če ti npr. gre varovalka ali 

potrebuješ žebelj, da bi pritrdil sliko, do teh 

stvari ne prideš kar tako zlahka. Včasih smo 

na Mestnem trgu imeli manjšo železnino, ki 

je prodajala tudi elektroizdelke, na Gornjem 

trgu pa celo steklarja. Kakšen luksuz! To je 

bilo res udobno življenje v primerjavi z današnjim. 

Ko so železnino na Mestnem trgu spremenili 

v bife, smo po novo žarnico skočili s 

kolesom h Kosi na Miklošičevo. Vendar je 

Merkur pred dvema letoma Koso zaprl kot 

nerentabilno. Tako ti spet ne preostane drugega 

kot v avto in čez mesto v BTC. 

Državi je tako še najbolj prav: prvič, ker trošiš 

bencin, od česar država dobi trošarino, in 

drugič, ker med iskanjem varovalk po preobloženih 

policah v veleblagovnici kupiš še 

par stvari, ki jih sicer ne potrebuješ, in plačah 

več DDV. In tretjič, ker za vse to moraš imeti 

avto, za katerega spet plačaš davek. Zakaj bi 

potem država podpirala majhne trgovinice v 

vsaki ulici? 

Zasuti z reklamami, ki jih vsiljene dobivamo 

po pošti, res živimo v napačnem prepričanju, 

da se možnost ponudbe širi. Vendar mene 

graditev Mercatorjevih centrov v Beogradu 

in v Črni gori in rast Mercatorjevih delnic ne 

zanima, dokler moram po kruh in mleko čez 

vse mesto. Kdo stoji za vsem tem? So ukinitve 

malih trgovinic in črpalk stokastični, slučajni 

pojavi? Nikakor ne. Vse je lepo sprogramirano 

v smislu večje potrošnje in na račun tekanja 

pridnih »potrošničkov« po trgovskih centrih. 

Saj za to so sobote in nedelje, da »mali 

človečki« denar, ki ga čez teden zaslužijo, ob 

vikendih porabijo. Če stalno trošenje v trgovskih 

centrih še ni dovolj, se doda še pogojevanje 

sreče s kakšno glasbeno prireditvijo. 

Huxleyjev Krasni novi svet je nedvomno že 

tu. Ne bo treba čakati na 26. stoletje. Sprašujem 

se le, kam nas, navadne male ljudi, uvr- 



ščajo snovalci novega globalnega kapitalizma 

à la g. Jankovič ali Bavčar. Nedvomno 

nas imajo za mentalno nerazvite game ali delte. 

Bernarda Mrak Kosel, Ljubljana 


Neizkoriščeni avstro-ogrski šarm 

V okviru članka Bled, tisoč let, junij 2004, avtorice 

Vlaste Felc, je bil objavljen tudi intervju 

z mag. Niko Leben, konservatorsko svetovalko 

z Zavoda za varstvo kulturne dediščine, 

območna enota Kranj (mag. Leben je namreč 

obdelala v svoji magistrski nalogi tudi blejske 

vile). 

Spoštovana gospa magistra, želim vam povedati, 

da vila ob poti na Stražo ima ime! Vila, 

če ne veste, se imenuje Ključe in je imela krasen 

secesijski interier (poznam ga, ker sem živela 

v njej). Ni pa imela stolpa za stopnišče, s 

katerim se je pokvarila njena prejšnja podoba. 

Niste povedali zgodbe stolpa, takšne, kot 

je. Zavod za spomeniško varstvo prvotno ni 

dovolil gradnje stolpa. Kot je meni znano, ga 

je moral dovoliti, ker je zamudil vse zakonske 

roke ob pritožbi lastnika (namerno, nenamerno, 

iz malomarnosti …). 

Sto metrov od te vile je bila podrta vila Peregrin, 

ste napisali, pozabili pa ste omeniti, da 

se poleg nje zida »gondolska postaja« za na 

Stražo (tako slišim Blejce imenovati to stavbo). 

Morda pa bodo v njej uredili secesijski 

interier!? Ali mogoče nekateri brez zadržkov 

lahko gradijo v stilu, ki se ne poda v to okolje? 

Pišete tudi o parkovnih površinah ob vilah in 

njihovem naravnem zaledju, nič pa o večle- 


tnem skladiščenju gradbenega materiala, 

smetišču, hrupu z delovnimi stroji, dovozu in 

odvozu materiala s tovornjaki itd. pod vilo 

Ključe! Ali tudi to spada med lepo okolje vil 

oz. turističnega Bleda? Kakšno vlogo pri tem 

sploh ima gradbena inšpekcija in inšpekcija 

za okolje in prostor? 

Danes bo država primaknila 11 milijonov tolarjev 

za vilo Beli dvor g. Škrabcu, pišete. Kje 

je bila država za druge vile vsa ta leta? Kmetje 

so dobivali nepovratna posojila za razvoj 

kmetijstva, za vile in ohranitev lepot Bleda pa 

ni bilo nikomur mar. Po toči zvoniti je prepozno. 

Le kje so bili Zavod za varstvo kulturne 

dediščine, država, občina, ko je bilo treba 

vzdrževati te vile? Če bi država in občina 

imeli več odgovornosti in finančnega posluha 

za vzdrževanje teh vil, bi danes z veseljem 

lahko ugotavljali, da kulturna zgodovina na 

Bledu in okolici ne propada. 

Pa brez zamere in oprostite, če sem komu stopila 

na žulj! 

Anuša Ferjan, Radovljica 

Delo, 29. maja 

Extra ecclesiam 

Od nekdaj težko razumem ljudi, ki modrujejo 

v svojem ozkem, ograjenem svetu, ki se sami 

umaknejo v duhovno izgnanstvo, nato pa na 

mestu, ko se jim prekine fil rouge, hlastajo po 

materialnih dokazih in jih iščejo kot dojenčki 

cucelj. Toda dojenček išče cucelj iz nagonske 

potrebe po sesanju, samooklicani modrijani 

pa v pomanjkanju materialnih znanstvenih 

dokazov tiščijo v usta besedičenje o neobstojnosti 

nečesa, česar njihov neplombirani, a limitirani 

um preprosto ne more dojeti.



Naj spoštovanega gospoda Bojana Čebulja 

spomnim, da s plombo (svinčenim pečatom 

pač) navadno zaščitimo le dovršene stvari, zato 

na njegovo natolcevanje in psevdo-pametovanje 

zanesljivo ne bo položil plombe noben 

razumnik. Kot sem mu že povedal o ateizmu, 

da je zgolj fikcija, mu še enkrat povem, da tudi 

razglabljanje Makarovičeve ni drugega kot slaba 

fikcija. Odnos pamet – razum – modrost je 

enačiti z vedeti – znati – doumeti. Funkcija človeka 

kot osebka je možna v obeh kategorijah 

že s prvima dvema fenomenoma. Ob doseganju 

drugih dveh se sicer izboljšata kakovost in 

uporabnost, tretja fenomena pa sta žal danost, 

ki s prvima dvema ni v nobenem sorazmernem 

odnosu, ampak nastopata samostojno, brezpogojno 

in tudi ne potrebujeta nobenega znanstvenega 

dokazovanja. To je ali ni. 

Tako je torej s tem, gospod Čebulj. Le o modrosti 

in doumetju je moč govoriti, ali sta oziroma 

ju ni. O Bogu, o božjem in o veri pa Vi, 

kakor tudi gospa Makarovičeva, ne zamerite, 

žal nista poklicana tolmačiti. Neskončnost 

Stvarstva je kategorija, ki je ni moč ponujati 

kot vroč jesenski kostanj na ulici ali celo svobodoumnost 

iz palete človekovih pravic. Vama 

in vsem, ki živite v Vam lastnem fizikalnokemičnem 

svetu, želim čim lepše preživetje tuzemstva. 

Ostali imamo Upanje in živimo z 

njim. Bodite obzirni in ne lepite nam etiket, ki 

jih izdelujete v priročnih ad hoc delavnicah. 

Patent zanje ste si izmislili in odkrito Vam povem, 

zelo je slab in nedovršen. Pa še eno slabost 

ima ta Vaš patent: izdelek se znova in 

znova sfiži. 

Gospodu Urošu Vošnjaku se prav prijazno 

zahvaljujem za pesmico, a nekaj bi mu vseeno 

položil na srce: veliki dr. Prešeren je z razumom, 

umom in doumetjem verze zlagal; Vam, 

gospod Vošnjak, to nekako ne gre. Pesmica je 

sicer berljiva, le soli ji manjka. A kaj bi o tem: 

Poeta nascitur, non fit. Saj poznate, mar ne? 

Januš Rasiewicz, Žalec 

Človeka zaboli, ko vidi, koliko sovraštva, zlobe, 

hinavščine in sprenevedanja se je vsulo na 

Svetlano Makarovič po njenem pismu. Nekako 

me spominja na znani Spomenkin klic: 

ustavite desnico! Z nobene druge strani namreč 

ni dobila toliko sovražnih, umazanih, 

celo podlih obtožb. Ampak to mimogrede. 

Jaz mislim, da v Svetlaninem pismu ni sovraštva. 

Najde ga lahko samo tisti, ki ga je sam 

poln. Je pa pismo polno ogorčenja zaradi pohlepne 

in sprenevedave RKC, ki želi doseči 

materialno IN duševno nadvlado. Niti Svetlana 

niti kdo drug ne krati vernikom pravice do 

verovanja, je pa veliko ljudi, tudi vernikov, ki 

ne prenesejo sprenevedanja, laži in trditev, ki 

so v nasprotju z zdravim razumom. Zakaj bi 

morali VSI verjeti v isto resnico? Nestrpnost 

vzpodbujajo samo tisti, ki trdijo, da je edino 

njihova resnica zveličavna. 

Vzemimo trditev o neskončni božji ljubezni. 

Pravijo, da smo ustvarjeni po božji podobi. 

Ampak če pogledamo, kako se sovražimo, 

kako uničujemo, mučimo, pobijamo in morimo 

drug drugega, pa prištejmo še verske vojne, 

pa še tipe à la Vodopivec, Novak in Rasiewicz, 

ki so polni samozadostnosti in odklanjanja 

vsega, česar niso sposobni razumeti in 

sprejeti (plomba ali IQ?), potem se ta podoba 

kar nekam čudno sfiži, mar ne? In naj mi ne 

govorijo, da nam je bog dal možnost izbire. 

Če je res tako vsemogočen in vseveden, bi moral 

videti, v kaj se bo zadeva razvila. Če bi človeški 

oče tako delal s svojimi otroki – ki jih je 

lahko samo nekaj, ne pa milijoni in milijoni 

otrok in odraslih – bi ga nemudoma strpali v 

ječo, kajti tako se ne dela z božjimi otroki. In 

naj mi ne rečejo, da si je človek izmislil zlo. 

Kaj pa zgodba o padlih angelih in Satanu? 

Kot sem že napisal, nihče ne krati vernikom, 

da verujejo v karkoli hočejo. Lahko se čudimo, 

kako more krona stvarstva verjeti v nekaj 

nedokazljivega, lahko se jim smejemo ali pa 

jim zavidamo. Že Shakespeare je povedal, da 

je med nebom in zemljo veliko stvari, ki jih ne 

poznamo. Lahko, da je med nami, okoli nas 

in v vesolju neka sila, na katero se mnogi ljudje 

skušajo opreti, kadar ne najdejo odgovora 

na vprašanja, ki jih postavlja ta surovi, nemogoči 

svet. Skoraj gotovo pa je, da to ne more 

biti katoliški bog, ki govori samo o ljubezni. 

Zato so že zdavnaj ljudje našli rešitev in si 

omislili dobre in zlobne bogove. Nobody is 

perfect! 

Božja milost, kot trdijo, je nad vsemi nami, še 

posebej nad njegovimi služabniki, duhovšči- 

no. Nad njimi bedi sveti duh. So posvečeni. 

Kako potem, da so mnogi med njimi, tudi papeži, 

taki grešniki? Nedoumljiva božja pota 

so standarden, pa vendar popolnoma nezadosten 

odgovor. 

Pa še nekaj. V.V. govori, da so mnoge stvari 

zgodovinsko dokazane in da so jih dokazali 

ljudje s svojo smrtjo. (Tudi kamikaze in Palestinci, 

da ne naštevam vseh.) Če bi si prebral 

nekaj več knjig, ne pa govoril na splošno in trdil 

nekaj, kar ne drži, bi videl, da tudi evangeliji, 

na katere se tako opira, niso suho zlato. 

Mnogi teologi in zgodovinarji – tudi katoliki – 

ugotavljajo, da evangeliji niso vedno zanesljivo 

pisanje, da so jih napisali pozneje, da so jih 

interpretirali razni verniki različno, da so verske 

resnice ugotavljali in postavljali tudi nekaj 

sto let pozneje, celo v drugem tisočletju. Miti o 

Devici, vnebovzetju, vicah, smrtnem grehu, 

celibatu in tako naprej. Saj mnogi resno trdijo, 

da to ni več Petrova ampak Pavlova cerkev. 

In vsi vemo, da so konvertiti vedno še 

bolj papeški od samega papeža. 

Tako, kdor hoče in želi, naj veruje, v karkoli 

hoče, samo prosim, za božjo voljo, kot pravimo, 

naj ne trdi, da je ta njegova vera edino 

zveličavna in naj ne prisiljuje in posiljuje drugih, 

da sprejmejo njegovo resnico. Ljudje so 

živeli brez takih edino zveličavnih resnic 

mnoga tisočletja in bodo verjetno tudi naprej. 

Poznam veliko vernikov, ki so čudoviti ljudje, 

čeprav ne hodijo vsak dan v cerkev. Pa tudi 

precej takih, ki so pri vseh obredih in mašah, 

pa imajo črne duše. Ampak to nič ne de. Spovednik 

jim bo že dal odvezo in bodo ostali čisti 

božji otroci in seveda bodo lahko grešili 

naprej. Saj je božja milost vedno pri roki. 

Iko Otrin, Maribor 

Popravek 

Koprodukcija fanatizma, neznanja in denarja 

V prejšnji Sobotni prilogi je bila v 7. odstavku 

odziva bralke Ane Hudin na članek pod gornjim 

naslovom izpuščena ena vrstica. Pravilno 

se zapis glasi: Spreminjanje fizičnega telesa do 

vnebohoda ljudem ni bilo vidno. Večna moč 

Boga-Očeta je spremenila grobosnovno telo. 

Duhovni atomi so postopoma absorbirali Jezusovo 

zemeljsko telo. Satanske hierarhije so šele 

tedaj spoznale svoj poraz in so kot ravni očiščevanja 

duš postale t. i. klini na lestvi do nebes. 

Avtorici in bralcem se opravičujemo. 

Portret tedna 

Minuli teden smo pri portretu tedna objavili 

napačno fotografijo. Na njej bi moral biti srbski 

predsednik Boris Tadić. 

Uredništvo 

Vzajemnost 

ali dobičkarstvo? 

Na prvi javni tribuni o zdravstveni reformi in 

beli knjigi v Cankarjevem domu 3. 11. 2003 je 

dr. Božidar Voljč priznal, da je bilo dopolnilno 

zdravstveno zavarovanje, uveljavljeno v 

času njegovega ministrovanja, premalo domišljena 

in v naglici določena tranzicijska rešitev. 

Ni torej čudno, da se je novo uvedeno dodatno 

zavarovanje, načeloma zamišljeno na 

temelju neprofitnosti kot posebna monopolna 

inštitucija, namenjena izključno financiranju 

splošnega zdravstva, kot statusno neopredeljena 

v konkretni izvedbi Vzajemne spremenila 

v svoje nasprotje. 

Predvideno prostovoljno dopolnilno zavarovanje 

je tedaj zaradi obstoječega deficitarnega 

stanja Zavoda za zdravstveno zavarovanje 

(ZZZS), ki je resno ogrožalo osnovno zdravstvo, 

hočeš nočeš postalo neprostovoljna nuja. 

Status Vzajemne kot posebnega nekomercialnega 

zavarovalniškega zavoda, ki naj bi – 

kar že sam naziv pove – zbiral in gospodarno 

obračal pritekajoče premije izključno v pomoč 

splošnemu zdravstvu, je torej ukrojil interes 

vodilnih garnitur. Tako se je v času nezadržne 

privatizacijske evforije Vzajemna 

izenačila z običajnimi zavarovalnicami in se 

sprevrgla v kapitalsko pridobitniško družbo, 

ki je s svojim monopolnim položajem postala 

najbolj konjunkturna profitna zavarovalnica. 

Edino, kar je spominjalo na nekakšno narobe 

obrnjeno socialno vzajemnost, so bile zavarovalne 

premije, ki so bile tokrat kapitalistično 

uravnilovsko določene za vse zavarovance 

enako: tako za tiste z najnižjimi kot za one z 

najvišjimi dohodki. 

In Vzajemna si je začela urejati svoje gnezdo. 

V kakih dveh letih je razkošno, od vrha do tal 

prenovila in opremila (komaj okrog 30 let staro) 

7-nadstropnico v Vošnjakovi ulici in jo nastanila 

s številnim birokratskim aparatom – iz 

sredstev vzajemnih zavarovalnih premij. Torej 

ni čudno, da je, kot navaja bela knjiga (str. 

327), l. 2002 povišala premije za 9,8% – po 

strokovni presoji brez potrebe. Tako da je konec 

leta namesto z 1 milijardo končala z 2,8 

milijarde tolarjev dobička. Obratovalni stroški, 

ki pri ZZZS štejejo 3%, znašajo pri Vzajemni 

okrog 8%, pri Adriaticu (podobno monopolni, 

bolj eliti namenjeni zdravstveni zavarovalnici) 

pa nad 15% pobranih premij. 

Zato je razumljivo, da je ena od temeljnih postavk 

t.i. Kebrove reforme predvidela prenos 

sredstev dopolnilnega v obvezno zdravstveno 

zavarovanje in s tem upravičeno ukinitev monopolno 

konjunkturnega dobičkarstva, ki se 

okorišča na račun posameznikovega zdravja 

in stopnjuje socialno diferenciacijo na ravni 

osnovnega zdravstva. Ta ključni predlog reforme 

sta skupaj z belo knjigo kot utemeljenega 

sprejela vlada in parlament. Vendar pa 

je bil, najbrž pod pritiskom privatizacijskih 

interesov pohlepnih menedžerjev in delničarjev 

kakor tudi strokovnih in političnih nasprotnikov 

reforme po naknadnem »premisleku« 

premiera in finančnega ministra nekako 

suspendiran. S čimer sta v bistvu postavljena 

pod vprašaj celovita zdravstvena reforma 

Prejeli smo 

31 

in vsem državljanom enako dostopno osnovno 

zdravljenje. 

In tako je po dobrih desetih letih naraščajočih 

konkretnih težav v zdravstvu, številnih javnih 

strokovnih prerekanj in politično polariziranih 

kritik glede zdravstvene reforme in bele 

knjige, ob permanentnih stavkovnih grožnjah 

zdravstvenega sindikata, po številnih obtožbah 

in enostransko predimenzioniranih podmenah 

na račun ministrstva za zdravje, ki jih 

je pogosto spremljalo tudi pristransko medijsko 

poročanje in pogrevanje senzacionalnih 

afer, kot strela z jasnega treščila novica, da 

Vzajemna povišuje zavarovalne premije zavarovancem 

nad 60 let za 13,5%. To pa zaradi 

svojih skoraj dveh milijard izgube, ki jih je v 

poldrugem letu kljub samodejnemu stalnem 

pritoku premij baje prigospodarila od zadnjega 

izkazanega dobička. 

V primerjavi z ZZZS visoko nesorazmerni režijski 

stroški Vzajemne in njeno monopolistično 

samovoljno zviševanje premij, obstoječe 

skromno finančno stanje večine prebivalstva, 

hkrati pa neizogibno tveganje, lastno 

vsakemu vlaganju v privatno-kapitalske družbe 

(od Dadasa do Zbiljskega gaja), vse to neodložljivo 

terja bistveno prestrukturiranje 

osnovnega zdravstvenega zavarovanja po 

predlogih bele knjige in strogo ločitev od resnično 

prostovoljnega komercialnega nadstandardnega 

zdravstvenega zavarovanja. 

Sploh pa se zastavlja vprašanje, kolikšna je legalna 

veljava mimo parlamentarnega sklepa 

sprejete Mramor-Ropove zavarovalniške korekture 

v prid Vzajemne, ki očitno predvsem 

išče lastni dobiček, pa četudi za ceno razpada 

slovenskega splošnega zdravstva. Glede na 

večanje primanjkljajev ZZZS namreč ta postaja 

vse bolj realen. 

Ni naključje, da je brž po Mramor-Ropovi 

podpori Vzajemna konkretno izkazala svojo 

brezobzirno podjetnost s povišanjem premij. 

Zato je tu prvo in edino vprašanje, ali je odločujoča 

politika sposobna uvideti, da dodatno 

financiranje osnovnega zdravstvenega zavarovanja 

nikakor ne sme biti zasebno profitna 

dejavnost, če naj ohrani svoj socialno solidarni 

značaj. In da začne temu ustrezno takoj 

konkretno izvajati parlamentarno sprejeti načrt 

bele knjige. 

Zlasti zato, ker rešitev te dileme določa temeljni 

značaj družbene usmeritve v celoti. 

Lahko je opredelitev, kot pravi temu ekonomist 

Mencinger, za »socialni kapitalizem«, ali 

pa pot v danes že precej razkrinkano asocialno 

trdo globalizacijo oz. po Marku Kosu v 

»zlom levega populizma kot pogoj reševanja 

krize«. Z drugo besedo: opredelitev za celovito 

uravnotežen gospodarski razvoj in dobrobit 

vseh državljanov ali pa za favoriziranje 

brezobzirno okoriščajoče se podjetniške 

psevdoelite ob siromašenju večine. Sicer pa 

pred to vse bolj žgočo dilemo danes ne stoji 

samo Slovenija, ampak vse civilizirane družbe; 

od njene rešitve skupaj z uveljavitvijo temeljnih 

ekoloških postulatov pa je odvisen 

tudi njihov prihodnji obstoj. 

Draga Ahačič, Ljubljana

32 

Alenka Puhar 

Časovni 

trakec 

Pomisleki 

Preden so šli skoraj vsi na 

morje, so se morali še dodatno 

preznojiti, da so postorili 

delovne dolžnosti. Verjetno 

najbolj maturanti, ki so prestali 

dvojno skoncentrirano 

delavnost, da so si pridobili 

pravico do brezdelja. Eden med njimi je 

bil povabljen, da v časopisu predstavi ta 

svoj usodni teden, in ponudil je zanimivo 

mešanico železnega repertoarja, prepoznavnega 

vsem, ki so bili kdaj v tej koži, 

in sodobne novosti, ob katerih se srednjeletnim 

in ostarelim razprejo oči. 

Železni repertoar je lahko ubesediti, težko 

izdelati: »Po tem se odpravim domov, 

da ponovim snov za maturitetni izpit iz 

slovenske književnosti … se odpravim v 

posteljo, kjer še preletim časovni trak … 

prekmalu se je treba odpraviti domov, da 

ponovim angleščino in matematiko, ki me 

še čakata. Z veseljem se lotim limit, integralov 

in odvodov. Ponovim tudi angleško 

slovnico...začnem ponavljati za torkovo 

maturo iz angleščine. Prebiram pesmi 

in brskam po knjigah, ki jih je treba 

poznati. Ponovim tudi članke in teme, ki 

smo jih obravnavali pri pouku. Posebno 

pozornost namenim vsebinam za višji nivo, 

na katerem je treba med drugim poznati 

pesmi, katerih vsebina je še danes na 

nek način aktualna... se lotim še matematike 

in se posvetim neskončnim možnostim 

kombinatorike, prostorskim zvijačam 

geometrije in večnemu preoblikovanju 

kotnih funkcij. Zvečer se spomnim še 

na kompleksna števila. V spanje me zazibajo 

sinus, kosinus in I like to read English 

poems.« 

Delovni tempo prekinjajo sprehodi po 

mestu ali v gozd, pa igranje nogometa, 

izlet k sorodnikom na deželo ali: »Malo se 

zapeljem tudi s kolesom, da vsaj delno razgibam 

noge, ki v zadnjem času ne poznajo 

drugega treninga kot neskončno 

dolge šolske stopnice in večno trdo šolsko 

klop.« 

Koliko nog, da ne omenjam riti, še hrani 

spomin na vse to! Od šolskih knjig, polnih 

sinusov in kosinusov, ki zazibajo v sanje, 


do odrevenelih nog in trdih klopi. Ko človek 

že skoraj zdolgočaseno ugotovi, da ni 

nič novega pod soncem, pa zve: 

»Ob pogledu na uro me skoraj kap. Hitro 

pograbim stvari in oddrvim v šolo. Na 

srečo ni nikjer radarja, saj bi drugače verjetno 

dobil položnico za pet jurjev. Prihitim 

v šolo in po desetih minutah me že pokličejo 

na izpit. Iz kupa vprašanj...« 

V kupu enoličnih podatkov se kot kamenček 

v rižoti pojavi nov element. Nekoč je 

drveti (to je hitro se premikati) v šolo, pomenilo 

teči, teči in se pognati po stopnicah. 

V Vesni, ki je bila posneta pred pol 

stoletja, je sem in tja nastopilo tudi kolo, 

velik dosežek v izumljanju olajšav za hitro 

premikanje od kraja a na kraj b. Današnji 

maturanti bi bili v skoraj vsem zamenljivi 

s tedanjimi, vsem bi bilo jasno, 

zakaj je profesor Kosinus in ena od punc 

Hiperbola. Ko pa bi iz kupa izbrali vprašanje, 

kaj storiš, če zaspiš in moraš oddrveti 

v šolo, bi bil še Čuk razglašen za norca, 

če bi se odrezal: »Kaj neki? Usedeš se v 

avto, pritisneš na plin in upaš, da ni nikjer 

radarja.« 

Med besedami o šolskih dneh, osvetljenih 

reistično in logistično, mi je med zadnje 

čase prebranim ostal v spominu lift, ki ga 

je ubesedil Veno Taufer, sodi pa bolj v obšolsko 

dejavnost. V palači Bate (ki je po 

vojni postala Nama, kratica za Narodni 

magazin), je »vozil zlikan lesen lift, ki je 

bil kakor nekakšen tekoči trak. Kar naprej 

so vozile gor in dol škatlice ali nekakšni 

predali, v katere si lahko med vožnjo 

stopil, in ni ga bilo ljubljanskega mulca, ki 

ne bi vsaj enkrat v življenju poizkusil te 

vesele vožnje. Vendar tudi nadvse vznemirljive 

vožnje. Ne le zaradi hišnika, ki 

nas je lovil, marveč še posebej zaradi srhljive 

dogodivščine, ki je izzivala pogum 

in domišljijo: lift te je na vrhu potegnil v 

temo, ko se je rožljajoče in škripajoče obrnil.« 

Iz obšolskega, a manj razvedrilnega življenjskega 

poglavja je tudi ciza, s katero 

sta Mili in Dominka nabirali lesen odpad, 

»opremljeni z vozico na dveh kolesih, da 

bodo late, ostanki od žaganja smrekovih 


desk, opletale sem in tja, šklopotale in padale 

s cize na poledenele kamne kolovoza.« 

Pozneje se Nedeljka Pirjevec med 

vsemi vozili največ posveča vlakom, ki 

vozijo ali ne vozijo, na katere je treba čakati, 

prestopati, od sile težko nanje vstopiti, 

kovček je zmeraj pretežak, lesene klopi 

tretjega razreda trde; vsako službeno mesto 

se ocenjuje po tem, kako daleč je z vlakom 

do tja, kamor se nese žehto, gre na 

gostujočo predstavo, na občasno domačo 

hrano. 

To vse sodi v sredino 20. stoletja. Tedaj 

pri nas privatnih avtomobilov ni bilo več, 

kar jih je preživelo vojno, so bili zaplenjeni 

in dodeljeni novi politični eliti. Ljudje 

so se vozili z avtobusi, tramvaji in vlaki, ki 

so bili znameniti po svoji gneči in po 

stampedu za predtakt. Srečnejši so imeli 

kolo. Tatovi koles Vittoria de Sice niso bili 

kar tako najbolj v srce segajoč film svoje 

dobe. Iz iste dežele so potem, konec petdesetih 

let, na našo stran prišli tudi prvi 

zasebni avtomobili, fiat 600 ali fičo, ki je 

bil edina dostopna znamka. S pomočjo 

sorodnikov iz tujine in njihovih darilnih 

pisem, kombiniranih z drobnim tihotapljenjem 

jajc, kur, mesa, žganja, so si Slovenci 

ob meji (beneficiran del državljanov) 

kupili prve pralne stroje, motorne 

žage, vespe in avte. Pri vsem primorskem 

navdušenju za socializem in Jugoslavijo 

se je namreč večino tistega, kar je olajšalo 

življenje in prinašalo ugled, kupovalo na 

drugi strani meje, v gnilem kapitalizmu. 

Ko je bilo možno zdomstvo – to je legalno 

odhajanje na tuje in delo tam – pa se je večino 

avtomobilov zaslužilo v Nemčiji in 

Avstriji. Eden najbolj priljubljenih športov 

šolske mladine pa je bilo več desetletij 

ogledovanje tujih avtomobilov, parkiranih 

pred Slonom in Unionom. 

Ne bom starčevsko zatežila s spominom 

na vse, ki so drveli na maturo peš, skrivali 

boljše čevlje po šupah ali pod kozolci, se 

obešali na tramvaj, se drenjali po avtobusih, 

ponavljali snov v čakalnicah in vagonih. 

A prelet čez tovrstni časovni trakec 

verjetno ne bi nič škodil tem, ki v šolo drvijo 

z avtom. 

Foto Manca Juvan

Prostovoljni ujetniki prostosti - Finance.si

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?