Prostovoljni ujetniki prostosti - Finance.si
Prostovoljni ujetniki prostosti - Finance.si
Prostovoljni ujetniki prostosti - Finance.si
Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
2 sobotna priloga<br />
Vsebina<br />
Franci Božič<br />
02 Šok na nogometnem Evru 2004<br />
Saša Vidmajer<br />
03 Ivo Vajgl<br />
Vojko Flegar, Mišo Renko<br />
04 Pogovor s premierom<br />
Antonom Ropom<br />
Boris Jež<br />
08 Imate klistir?<br />
Dragiša Bošković<br />
09 Še bo za kakšno rundo<br />
Mija Repovž<br />
10 Brezposelnost,<br />
trg z malo trgovanja<br />
Dr. Janez Šmidovnik<br />
11 Ustavna reforma<br />
Vladko Began<br />
13 Okrutni predpi<strong>si</strong> v osnovne šole?<br />
Branko Soban<br />
14 Serdar Denktaş,<br />
zunanji minister<br />
Turške republike Severni Ciper<br />
Bojana Kunst<br />
16 Singapurska oblast ugodja<br />
Jana Valenčič<br />
19 Orgija idej<br />
Peter Božič, dnevnik / 1<br />
20 Igrajmo se faramuciko<br />
Tone Škarja<br />
22 Iskanje Jožeta Šepiča<br />
Suna Tancig<br />
24 Piyush Pandey, oglaševalec<br />
Vesna Milek<br />
26 Marlon Brando<br />
Samo Rugelj<br />
28 Fahrenheit 9/11<br />
29 Poštni predal<br />
Alenka Puhar<br />
32 Časovni trakec<br />
Delo<br />
Odgovorni urednik<br />
Darijan Košir<br />
Sobotna priloga<br />
Urednik<br />
Ervin Hladnik Milharčič<br />
Izvršna urednica<br />
Tadeja Zupan Arsov<br />
Tehnični urednik<br />
Marko Mandušič<br />
Sekretarka redakcije<br />
Jelka Dolinar<br />
e-pošta sobotna@delo.<strong>si</strong><br />
Šok<br />
Grški recept:<br />
pet na enega<br />
Franci Božič<br />
Koje v 57. minuti finala<br />
nogometnega Evra 2004<br />
na stadionu luči v Lizboni<br />
visoki grški napadalec<br />
Angelas Charisteas<br />
z učinkovitim strelom<br />
z glavo matiral portugalskega<br />
vratarja Ricarda, je bilo bolj<br />
ali manj že jasno, da je na vidiku največja<br />
senzacija v obdobju sodobnega<br />
spektakelskega športa: autsajderji Grki<br />
evropski prvaki v daleč najprestižnejši<br />
igri. Potem ko so Grki z velike scene<br />
prav tako senzacionalno zrinili same<br />
nogometne vele<strong>si</strong>le – Španijo, Francijo<br />
in Češko … Nepredvidljivost je v<br />
evropskih igrah, katerih strategije –<br />
kljub vse bolj obremenjujočim nacionalnim,<br />
regionalnim in klubskim strastem<br />
– temeljijo predvsem na raciu<br />
(ameriški spektakli pa bolj na uveljavljanju<br />
telesnih moči), še vedno glavni<br />
mik predstav. Velika presenečenja so<br />
torej krepko povezana z uspešnim<br />
funkcioniranjem tega <strong>si</strong>stema, ki je po<br />
zaslugi medijev, še zlasti televizije, ki<br />
gledalcem ponuja občutek neposredne<br />
prisotnosti, daleč presegel športne okvire.<br />
Do vrhuncev izostrene elitne konkurence<br />
pa na drugi strani ponujajo vse<br />
manj možnosti za senzacije: vsakdo<br />
lahko premaga vsakogar.<br />
Kako razbiti ta paradoks, ki bi – potem<br />
ko bi se utegnil izčrpati prestiž med najboljšimi<br />
nasprotniki – na športni sceni<br />
lahko povzročil kolaps? Sijajno organizirani<br />
svetovna in evropska nogometna<br />
zveza sta pač znali poskrbeti za to: z<br />
razširitvijo konkurence tudi na neelitne<br />
tekmece, ki s skromnejšimi vložki in<br />
potenciali, zato pa s toliko večjo mero<br />
entuziazma in volje, praviloma pomešajo<br />
posamezne račune ter tako spremenijo<br />
razmerja med velikimi na največjih<br />
tekmovanjih. Krovni nogometni<br />
organizaciji pa s tem demokratičnim<br />
poslanstvom omogočanja priložnosti<br />
malim (prek mreže <strong>si</strong>jajno organiziranih<br />
in tudi prestižnih kvalifikacij) za<br />
nastope na velikih tekmovanjih pravzaprav<br />
»nogometizirata« svet in razširjata<br />
konkurenčnost. Celo tisti nogometni<br />
palčki, ki nikoli ne prodrejo na veliko<br />
sceno, lahko vsako leto znova računajo<br />
vsaj na solidarnostno delitev finančne<br />
pogače z velikih prvenstev, ki letno presega<br />
milijon evrov, s katerim lahko<br />
oplemenitijo svoj pod<strong>si</strong>stem.<br />
Toda še vedno obstajajo favoriti in autsajderji.<br />
Med temi zadnjimi z drugim<br />
najnižjim rejtingom (za Latvijo) je na<br />
Evru štartala Grčija in opravila z vsemi<br />
favoriti. Kako se je to moglo zgoditi, se<br />
te dni po Evru 2004 na Portugalskem –<br />
tople južnjaške razmere so bile ob številnih<br />
hendikepih edina voda na grški<br />
mlin – sprašujejo nogometni strokovnjaki<br />
iz vse Evrope. Vprašanje je toliko<br />
bolj aktualno, ker so tudi njihovi sosedje<br />
Turki – s popolnoma drugačnim pristopom<br />
in strategijo – na zadnjem mondialu<br />
na Japonskem za Brazilce predstavljali<br />
največjo oviro na poti do na-<br />
slova svetovnih prvakov. Toda v<strong>si</strong> vemo,<br />
da Grki in Turki predstavljajo dva<br />
zelo različna kulturna svetova, ki se<br />
krepko zrcalita tudi v njihovih igrah,<br />
zato primerjave med turškim in grškim<br />
podvigom niso ustrezne. Turki so k vrhu<br />
prodrli z uveljavljeno nogometno<br />
kakovostjo in vrednotami, ki so kompatibilne<br />
z razvitim nogometnim svetom,<br />
Grki pa z objektivno veliko skromnejšo<br />
kakovostjo in nekompatibilno<br />
inačico. V zvezi z (ne)kompatibilnostjo<br />
je aktualno vprašanje: ali bi kak grški<br />
igralec po potencialih in sposobnostih<br />
lahko igral v španski, angleški ali francoski<br />
reprezentanci, ki so se poslovile<br />
davno prej? Najbolj verjeten odgovor<br />
selektorjev omenjenih nogometno viso-<br />
Kot vemo, je viteški<br />
ideal igra eden<br />
proti enemu.<br />
ko razvitih držav bi bil nihče; morda bi<br />
se kje naključno našlo mesto za enega<br />
ali dva. S Turki – čeprav so na Evru<br />
senzacionalno manjkali – bi bilo drugače:<br />
oni so konkurenčni povsod. Podobno<br />
kot druge »kompatibilne« senzacije<br />
zadnjih svetovnih prvenstev Kamerunci,<br />
Korejci, Senegalci ali celo<br />
Američani, pri katerih je nogomet samo<br />
igra etničnih manjšin.<br />
Pri raziskovanju nogometnega fenomena<br />
Grkov se evropski strokovnjaki<br />
znajdejo v hudi zadregi, saj ne vedo, za<br />
kaj pravzaprav gre. Predvsem zaradi<br />
tega, ker z grško formulo, za katero je<br />
najprej značilna izrazito obrambna naravnanost,<br />
s katero drugi nimajo nikakršnih<br />
izkušenj, ker je v razvitem nogometnem<br />
svetu absolutno ne prakticirajo.<br />
Nekoč davno, v šestdesetih, so s podobno<br />
inačico po bližnjici želeli med<br />
zvezde Italijani z znamenitim<br />
»catenacciom« Helenia Herrere, toda<br />
<strong>si</strong>stem je – kljub odličnim rezultatom –<br />
propadel, ker ni bil spektakularen in<br />
Foto Reuters<br />
Delo, 10. julija 2004<br />
zanj med publiko ni bilo zanimanja.<br />
Pozneje so s podobnim zvijačnim preskokom<br />
med elito želela še nekatera<br />
posamična moštva, toda dolgoročno to<br />
ni bila formula za resnični uspeh: ker te<br />
igre ni bilo mogoče tržiti. Kratkoročni<br />
uspehi pa so na drugi strani omogočali<br />
identifikacijo najbolj pripadnega ozkega<br />
kroga klubske ali reprezentančne<br />
publike. Na razvitem nogometnem trgu<br />
ta formula v zadnjem času nikoli ni<br />
imela možnosti za uspeh, tu in tam pa je<br />
povzročala zmedo na tekmovanjih,<br />
kjer se srečujejo tudi povsem različni<br />
nogometni svetovi. Ta strategija je bila<br />
veliko bolj kot za klube, ki živijo od<br />
vstopnic in trženja, priročna za reprezentance,<br />
pri katerih je namesto trženja<br />
mogoče materializirati ekstremen nacionalni<br />
naboj.<br />
Slovenija kot na svetovnem nogometnem<br />
zemljevidu povsem nerazvita nogometna<br />
provinca ima z iskanjem bližnjic<br />
prek obrambnih strategij, ki se poskušajo<br />
zvito izogniti odprtim konfrontacijam<br />
z nasprotniki, zelo bogate izkušnje.<br />
Ta model je bil prevladujoč na slovenski<br />
klubski sceni tudi v zadnjem prvenstvu,<br />
ki pa ga je šokantno dobila<br />
Gorica – z drugačno, »evropsko« formulo,<br />
za katero pa je značilna tudi razmeroma<br />
nizka kakovostna raven akterjev.<br />
Najbolj značilen primer nogometne<br />
bližnjice pa je z Mariborom leta<br />
1999 uveljavil naš trener Bojan Prašnikar<br />
v ligi prvakov. S katerega planeta<br />
prihaja to moštvo, so se – tudi v nemoči<br />
– tedaj spraševali nasprotniki Maribora<br />
v ligi prvakov. Nekonvertibilna igra<br />
Maribora je medtem doživela klavrn<br />
konec, ki ga danes občutijo predvsem<br />
mladi štajerski fantje, ki jim je odvzeta<br />
priložnost, da zakorakajo v svet pravega<br />
nogometnega profe<strong>si</strong>onalizma –<br />
enega večjih izzivov mladih Evropejcev.<br />
Tudi Katančeva slovenska nogometna<br />
pravljica je temeljila na podobni<br />
strategiji, le da je nekoliko odstopala od<br />
kla<strong>si</strong>čne izvedbe, Predvsem zaradi njenega<br />
naslovnega princa – virtuoza Zlatka<br />
Zahoviča, čigar polje delovanja je<br />
bilo vselej na polovici nasprotnika.<br />
Grki – brez igralca tipa Zlatko Zahovič,<br />
zato pa z Nemcem Ottom Rehhaglom<br />
(na fotografiji) na čelu, ki je poskrbel<br />
za železno disciplino in optimalno<br />
izvedbo – so ta <strong>si</strong>stem izpopolnili do<br />
perfekcije. S parolo »v<strong>si</strong> v obrambo in<br />
v<strong>si</strong> v napad« so celo delno zaprli usta<br />
kritikom, ki jih imajo za dekadente z izključno<br />
obrambno naravnano igro. To<br />
pravzaprav tudi so, kajti glavna značilnost<br />
njihove igre je ta, da mora nasprotnik<br />
z žogo v napadu vselej računati<br />
vsaj na pet ali šest nasprotnikov v<br />
obrambi. Kot vemo, pa je viteški ideal<br />
igra eden proti enemu. To je torej zmagovita<br />
formula Grkov, ki nima ustreznega<br />
kritja v pravih nogometnih vrednostih,<br />
zaradi česar tudi ni možnosti<br />
za njeno dolgoročno preživetje ali – na<br />
srečo planetarne publike – postati prevladujoč<br />
model nogometne igre.
Change language