Brošura - Ustanova Silvana Furlana

plemenitost in ljubezen, da bodo drug za drugega delovali, in to
v najvišje dobro. Zdaj pa pojdi, saj se Belin pojavlja že na nebu.
Vedi, da sem ponosen nate in vem, da boš izpolnil nalogo, ki sem
ti jo zaupal, ker bo svet rešila pred pogubo.
[Poluks globoko vdahne, trdno se prizemlji, napravi energetsko
prekinitev in odpre oči. V veselem napevu mu zaigra srce, ko se
z verzi poigra:]
POLUKS:
Ko v sebi zaslišim pesem,
zdi se kot ptičje žvrgolenje,
kot žuborenje gorskega potoka,
kot melodija ubranega orkestra,
tako je, kot da me kličejo Bogovi.
V veselem napevu zaigra srce,
v živahnem ritmu vzdrgeta telo,
v naraščajočem taktu dvigajo
se noge, kot da stvarstvo samo
nadelo bi ti plesne čevlje.
Poskočnejši postaja tvoj korak,
kot da dobil bi krila, vedno
Miranda Brataševec - Kastor in Poluks ali pot do ravnotežja
lahkotnejši postajaš, ko blaženo
vrtiš na parketu se življenja.
Povsem pogled se spremeni ti,
vse z žarom je obdano, še
najtemnejši oblak na soncu
kar stopi se, še najbolj črna misel
v pozabi svoje mesto najde.
[Radostno poplesuje in občuduje prebujajočo se Naravo.
Zarje svit je razgrnil svoja krila čez strma pobočja, pašnike in loge.
Prvi sončni žarek pokukal je čez Triglav, potem pa razlil svojo
božajočo svetlobo čez vso dolino. Sveto tišino motilo je le žuborenje
reke, najlepše reke, reke Soče, ki vrela je iz gore, poskakovala čez
kamenje in skale, lahkotno se podajala čez strme skalne previse
in razigrano pritekla na ravnino. Tako bistra in čista, da jo lahko
pijejo Bogovi. V sebi je spojila dragocene kamnine turkizno modre,
smaragdno zelene barve. Na nebu zbrale so se bele kepice kot kozice,
ki Kekec gnal jih je na pašo. V zraku bil vonj je prihajajočega
poletja, mlade, z roso ovite trave, divjih nageljnov, nežnih solzic.
Ko rahel veter je zavel, s seboj prinesel je vonj lipovega cvetja.
Ob strani se pojavi modrec.]
17