Brošura - Ustanova Silvana Furlana

O GLEDALIŠKI POEMI KASTOR IN POLUKS
Dioskura Kastor in Poluks po latinski inačici izvirata
iz grške mitologije, v kateri ju poznamo pod imenoma Kastor in
Polidevk. Oba sta bila Ledina sinova, oče prvega Tindareos, oče
drugega pa Zeus, zato je bil nesmrten. Bila sta nerazdružljiva, o
njuni bratski ljubezni pričajo zgodbe o skupnih dogodivščinah,
pa tudi umetniška dela; kažejo ju, kako se držita za roke, njuni
podobi pa sta pogosto tudi na kovancih druga nad drugo.
Po Kastorjevi smrti, ki je padel v dvoboju za eno od
hčera kralja Levkipa, je Polidevk, ki se ni mogel potolažiti zaradi
bratove smrti, pri Zeusu dosegel posebno milost: vsak drugi dan
je lahko svojo nesmrtnost delil s Kastorjem, kar je bistvena podlaga
mita o Dioskurih in tudi njunega kulta pri Grkih in Rimljanih.
To mitološko izročilo je ves čas v ozadju alegorije, ali
še natančneje moralitete, ki jo, prilagojeno današnjemu času in
neposredni življenjski izkušnji, vsebuje pretežno na dialogu med
obema nosilcema dogajanja zasnovana gledališka poema Kastor
in Poluks ali pot do ravnotežja Mirande Bataševec.
Odnos med Kastorjem in Poluksom je v njej prikazan
v skladu z njunim mitskim profilom in položajem, kakršnega
Miranda Brataševec - Kastor in Poluks ali pot do ravnotežja
imata tako v medsebojni bratski povezanosti kot v različnosti, ki
določata njeni vlogi in podobi.
Kastorja označuje etična občutljivost in zavzetost, da
svoje vrednote uveljavi tudi navzven, vendar je v tej nameri
zaradi pomanjkanja volje do moči prešibek, zato se krotoviči v
izbruhih besa na eni strani, na drugi pa krivde, samoobtoževanja
in celo samouničevalne sle. Prikazan je kot bitje, ki je bližje
človeški postavi po meri slehernika kot pa nebeščanu, zato se v
njem oglašajo različna občutja in videnja, v katerih je mogoče
razpoznati njegovo iskanje samega sebe. To pa zaobjema na eni
strani željo po ljubezni do ženske, ki se na kresno noč znajde
ob njem, hkrati s tem pa se razživi tudi privid bukolične narave,
na drugi hotenje, da se spopade z zlom, ki ga simbolno
uteleša Pegam, a se nikoli ne sreča z njim, na tretji, celo bistveni
strani pa srečanje z lastnim egom, ki se zgodi z moraličnim
samospraševanjem in dognanji, v katerih se utrjuje njegova
čednostna drža.
Gre torej za prikaz nekaterih formativnih lastnosti
človekove narave, ki se ne more sprijazniti z omejitvami, kakršne
človeka določajo že na izhodišču. Zato pa je tu njegov drugi pol
v podobi brata Poluksa, ki ima kot numinozno bitje neposreden
stik s Stvarnikom. Poluks, ki občuti Kastorjevo stisko in dvome
7