ZDRAVSTVENA NEGA SKOZI ČAS, BESEDE, SLIKE IN SPOMINE

je gospa Nada kar začela prijazno pogovarjati z mano, me spraševati … Takrat je bilo treba
vame vložiti veliko truda, da sem sploh spregovorila. Po navadi sem kar molčala. Takoj
po prvem stiku s sestro Nado sem začutila, da sem bolj zadovoljna. Ko me je naslednji in
potem še naslednji teden poklicala k sebi, sem opazila, da se spreminjam. Še večkrat me
je povabila na pogovor, zmeraj mi je ponudila knjigo ali brošure, iz katerih sem spoznala
življenjske usode in preizkušnje drugih ljudi ter napotke za ravnanje v situacijah, ki so
bile podobne moji.
Spomnim se, da nas je v Murini ambulanti, na prošnjo sestre Nade, obiskala gospa
Zdenka Zalokar-Divjak. K njej sva šli obe s hčerko. Po razgovoru je bila hčerka zadovoljna,
za mene pa je gospa Zdenka predlagala sestri Nadi, da bi bilo dobro, če bi obiskovala društvo
Hospic, kjer se dobivajo ljudje, ki so doživeli v svojem življenju izgube svojih najdražjih.
To je bil čudovit napotek, edina težava je bila le, da je društvo delovalo v Ljubljani.
Toda sestra Nada ni poznala besede nemogoče! Ne vem kako, ampak uspelo ji je, da smo
se kmalu peljale v Ljubljano, prevoz nam je nudilo podjetje Mura.
Na srečanje smo šle sestra Nada, še ena moja sodelavka, ki je v nesreči izgubila moža in
jaz. V Ljubljani smo se srečali različni ljudje. Vsak je povedal svoje doživetje in občutke
ob njem. Le jaz sem bila na začetku spet molčeča. Po spodbujanju sem se začela odpirati,
zares šele po tretjem srečanju, po izpovedi matere, ki je prav tako izgubila sina, sem spregovorila
tudi jaz. S to materjo sva v pogovoru prišli do spoznanja, da sva obe zelo ljubili
svoja sinova in ju imeli za neprecenljiva. V društvu Hospic smo se srečevali približno pol
leta. Posebej pa so mi ostali v spominu besede, ki smo si jih izmenjale spotoma do Ljubljane
in nazaj. Še dandanes se rada spomnim življenjskih resnic, ki nam jih je podajala
sestra Nada.
Počasi se je stiska v meni rušila in življenje je sčasoma začelo spet dobivati smisel.
Hčerka se je poročila in dobila sem vnukinjo in vnuka, katera sta okupirala moje misli,
dejanja in srce. Zdaj sta onadva središče mojega življenja. S hčerko sva spet našli povezanost,
katero sva gojili pred našo družinsko tragedijo.
Dušan mi je ostal v spominu, kot nekaj lepega, kar mi je bilo vredno doživeti v življenju.
Pogovor o njem in spomin nanj me več ne navdaja s hudo žalostjo, prežema me hvaležnost
in sreča, da nama je bilo usojeno živeti skupaj osemnajst let. Vendar ne mine teden
dni, da se mi v sanjah ne bi ponovila mora, žalost. Zmeraj me opomni, da je treba ceniti
čas, ki nam je dan, ko smo drug ob drugem.
Zelo sem hvaležna vsem ljudem, ki so mi pomagali skozi najhujše trenutke. Spet se smejem,
postala sem klepetava, rada grem v družbo. Življenje je spet lepo.
Zdravstvena služba v okraju
Gornja Radgona po letu 1945
Slavica Fekonja
upokojena VMS
Leta 1950 sem uspešno zaključila srednjo medicinsko šolo v Ljubljani in začela službeno
pot v Zdravstvenem domu v Gornji Radgona. Polna idealov in mladostne vneme sem
začela pionirsko delo na sestrskem področju, tam kjer niso poznali in ne vedeli, kaj je
in kaj pomeni medicinska sestra. Uspelo je meni in vsem mojim kolegicam zorati ledino
zdravstvene službe na področju celotnega okraja Gornja Radgona in vesela in ponosna
sem, da smo doktrino naše vzornice Florence Nightigal znale uresničiti. Organizacija
zdravstvene službe do leta 1950 je bila naslednja:
Splošna ambulanta v Gornji Radgoni
Ordinacija s splošnim zdravnikom je bila v privatnem stanovanju v starem bloku. Vodil
jo je dr. Franc Repič, ki je bil poleg dela splošnega zdravnika zadolžen še za organizacijo
zdravstvene službe za celoten okraj Gornja Radgona, to je za okrajna središča Apače,
Radenci, Videm ob Ščavnici, sedaj Sv. Jurij ob Ščavnici.
Apače
V splošni ambulanti je delal dr. Alojz Toplak. V letu 1946 ali 1947 se mu je pridružila srednja
medicinska sestra Marjeta Kapun. Poleg dela v ambulanti je bila zadolžena za delovanje
referata za zaščito matere in otroka za celotni okraj. V tem obdobju je bilo to aktualno
zaradi velike umrljivosti novorojenčkov in dojenčkov (umrljivost je bila med 3-5 %).To je
bilo zelo veliko, zato je bila glavna skrb zdravstvene službe znižanje odstotka umrljivosti.
Zaradi pomanjkanja zdravstvenega kadra pa je bilo to težko izvedljivo.
Radenci
Splošno ambulanto je vodil dr. Erik Kline v svoji privatni hiši.
Videm ob Ščavnici
Splošno ambulanto je vodil dr. Peter Sokolov v svoji privatni hiši.
Celotna zdravstvena služba je takrat spadala pod Poverjeništvo za zdravstvo pri Okrajnem
ljudskem odboru v Gornji Radgoni s poverjenico tovarišico Marijo Levar.
V takratnem obdobju je splošna zdravstvena služba imela delno urejeno babiško službo.
Značilnost tega časa je bila,da so žene večinoma rodile doma. Kolikor se spominjam, so
takrat delovale samo tri babice za celotni okraj.
Za Gornjo Radgono z okolico je skrbela babica Marija Sagaj, za Radence z okolico babica
Pavlič, po domače Ježovka, ki je stanovala na Meleh, za Videm z okolico, babica Auer ali
Jeru – priimek napisan po mojem spominu.
V letu 1951 sta po končanem šolanju na babiški šoli prišli pomagat na območje Apaške
kotline babica Marjana Ščap-Vidonja, za pomoč babici Sagaj za območje Radgona z okolico
pa je poskrbela babica Marija Štrakl. V letu 1952 pa je prišla na območje Negove z
okolico delovat babica Pavla Kralj.
200 ZBORNIK DMSBZTP 50 LET 2010 ZBORNIK DMSBZTP 50 LET 2010 201