predavanja - Pedagoška fakulteta

Slika.. Paralaksa. “Svet levega očesa” je drugačen od “sveta desnega očesa”.
Podobno lahko preizkusimo z zabavnim poskusom. Na eno oko prislonimo
tulec od toaletenega papirja, z drugim očesom pa poazujemo roko, ki jo
postavimo poleg tulca. Z zapiranjem očes preverimo, kaj vidimo skozi
posamezno oko. Skozi eno oko vidimo notranjost tulca in prostor v smeri
tulca, skozi drugo oko vidimo roko. Ker je videno skozi posamezno oko
močno različno, možgani ustvarijo iluzijo, da je v roki luknja, skozi katero
lahko gledamo v svet.
Sklepamo lahko torej, da ljudje, ki slabo (ali sploh ne) vidijo na eno oko, težko
ocenjujejo oddaljenosti. To je le deloma res. Nekoliko pomagajo izkušnje
(velikosti predmetov, znano okolje ipd.) nekoliko pa pripomore tudi razsežnost
očesa samega. Svetloba vstopa skozi zenico, katere premer je nekaj mm.
Zato tudi v oko vstopa svetloba v nekoliko različnih smereh in oko posreduje
to informacijo možganov. Učinek je seveda manjši, zato je tovrstna
“globinska” ločljivost slabša, a na eno oko slepi ljudje niso popolnoma brez
nje. Učenci lahko poskusijo ocenjevati oddaljenosti predmetov pri gledanju z
enim samim očesom v znanem prostoru in na prostem npr. na travniku
telovadnega igrišča. Ugotovili bodo, da je na igrišču ocenjevanje razdalj
mnogo težje pri gledanju z enim očesom kot z obema.
Odboj
Tudi o odboju svetlobe na ravnih površinah, definicijah spremenljivk pri odboju
svetlobe in merjenju odvisnosti, smo že razpravljali v okviru prejšnjega
modula. Študij odboja svetlobe llahko pomaga pri vpeljevanju
eksperimentalnih metod s katerimi študiramo bolj kompleksne sisteme. Poleg
merjenja vpadnih in odbojnih z dolgimi tulci in velikimi kotomeri, so možne tudi
lažje izvedljive a za razlago morda nekoliko težavnejše variante.
Običajno ponazarjamo smeri žarkov s “trasiranjem”. Za razlago metode
trasiranja je mogoče uporabiti “živo gledališče”. Na zid ali tablo obesimo
relativno veliko in ravno zrcalo. Prostor pred tablo čimbolj izpraznimo. V
oddaljenosti, ki jo dopušča prostor pred zrcalom naj se postavita dva učenca
(imenujmo ju A in B) tako, da vidita drug drugega (npr. v oči) v zrcalu, ne pa
tudi samega sebe. Z zahtevo, da se učenca ne vidita, dosežemo, da se
opazujeta pod relativno velikim kotom. Nato prosimo tretjega učenca
(imenujmo ga C), naj se postavi tako, da v zrcalu vidi B. Ugotovil bo, da se
mora postaviti pred A. B bo ugotovil, da sedaj namesto A vidi učenca C.
potem zgodbo ponovimo z učencem D, ki naj se postavi tako, da bo videl C
itd. Kolikor dopušča prostor, toliko učencev naj se postavi pred ogledalo. Nato
naj si s kredo na tleh obrišejo stopala. Ko se učenci umaknejo, skozi obrise
stopal na tleh položimo ravni dolgi palici. Najprej ugotovimo, da so učenci stali
v dveh ravnih vrstah. Palice pomagajo pri merjenju kotov in ugotovimo, da so
koti enaki za oba kraka. V nadaljevanju se z učenci pogovorimo, zakaj sta
lahko videla drug drugega le učenca, ki sta bila nabližje zrcalu. Že od poglavja
o sencah učenci vedo, da se svetloba ne širi skozi telesa. Zato lahko trik s
2