določitev optimalne vsebnosti titanove sadre v cementu

V Tabeli 9 in Tabeli 10 so rezultati fizikalno-mehanskih preiskav laboratorijsko
pripravljenih cementov z različnim deležem sadre. Kljub temu, da je bil namen
laboratorijsko pripraviti cemente, katerih edina spremenljivka bi bila vsebnost
sulfata, pa se z višanjem dodatka sadre nekoliko povečuje tudi specifična površina
zaradi večjega deleža sadre. Finost mletja klinkerja pa ostaja nespremenjena, zato je
vpliv višje specifične površine na trdnosti laboratorijsko mletega cementa
zanemarljiv.
Ostanek na 90 µm situ laboratorijsko mletih cementov se spreminja, vendar pa pri
mletju v laboratorijskem krogelnem mlinu za razliko od industrijskih mlinov s
separatorji na ta parameter ne moremo vplivati.
Trdnosti obeh tipov cementa se z dodajanjem sadre oziroma s poviševanjem
vsebnosti sulfata povečujejo.
Pri specialnem cementu je največje povečanje enodnevnih trdnosti opazno pri
povišanju vsebnosti sadre iz 3,5 % na 4,0 %, nadaljnje dodajanje sadre pa začetnih
trdnosti bistveno ne spremeni (Slika 24). Pri 4,0 % vsebnosti sadre so bile dosežene
tudi najvišje standardne 28- dnevne trdnosti, zato smo dodatek 4,0 % titanove sadre
določili kot optimalen (Slika 26).
Pri osnovnem cementu se enodnevne trdnosti najbolj povečajo pri spremembi
dodatka sadre s 3,5 % na 4,0 %, (Slika 25) pri 28- dnevnih trdnosti pa povečevanje
deleža sadre nad 3,0 % nima bistvenega vpliva (Slika 27). Glede na to smo določili
kot optimalen dodatek 4,0 % titanove sadre.
Čas pričetka vezanja cementa se določa z natančnostjo 5 minut, konca pa 15 minut.
Ponovljivost metode je ocenjena na ± 15 minut, kar pomeni, da so vsi rezultati za
specialni in osnovni cement znotraj meja ponovljivosti metode. Vpliva vsebnosti
sadre na vezanje nismo opazili (Tabela 9 in Tabela 10, Slika 28 in Slika 29).
Doziranje sadre in s tem vsebnost sulfata v cementu je nad minimalno potrebno za
uravnavanje vezanja, zato pojava trenutnega vezanja nismo opazili (Tabela 9 in
Tabela 10, Slika 28 in Slika 29).
44