določitev optimalne vsebnosti titanove sadre v cementu

5 ZAKLJUČEK
V diplomskem delu smo analizirali laboratorijsko mlete vzorce specialnega in
osnovnega cementa, pri tem pa smo razmerje med osnovnimi komponentami
vzdrževali konstantno in spreminjali le delež titanove sadre.
Pred uporabo titanove sadre smo v proizvodnji cementu dodajali naravno sadro, in
sicer glede na vsebnost sulfata. Naravno sadro smo nadomestili s titanovo sadro tako,
da je vsebnost sulfata ostala nespremenjena. Preverili smo, ali je vsebnost sulfata v
titanovi sadri enako učinkovita kot vsebnost sulfata v do sedaj uporabljeni naravni
sadri. Ugotovili smo, da sta pri obeh vrstah cementa optimalni vsebnosti titanove
sadre 4,0 %. Za optimalno vsebnost 4,0 % smo se odločili na podlagi trdnosti
cementa, saj pri obeh tipih cementa, dodatki sadre nad 4,0 % trdnosti bistveno ne
spremenijo.
Z večjim deležem sadre se viša vsebnost sulfata, posledično pa se viša tudi trdnosti
pri obeh tipih cementa. Kot pričakovano je največje povečanje pri enodnevnih
trdnostih opaziti pri vsebnosti sadre od 3,5 % do 4,0 % pri obeh vrstah cementa. Pri
28 dnevnih so bile pri vsebnosti sadre nad 4,0 % pri obeh tipih cementa dosežene
najvišje trdnosti, zato smo to določili kot optimalen dodatek.
Hidratizirane vzorce cementa smo analizirali s termogravimetrično analizo (TG) in
praškovno rentgensko difrakcijo (XRD). Obe metodi sta se izkazali za zelo uporabni
pri spremljanju poteka hidratacije cementa. Praškovna rentgenska difrakcija nam je
še pokazala, katere faze so bile prisotne v teh dveh tipih hidratiziranih cementov.
55