VARNOST - 1.indd - Ministrstvo za notranje zadeve

STROKOVNI PRISPEVKI
svojca (če je teh več) ter prositi za odstranitev
otrok (če so doma). Če je le mogoče,
naj policisti najdejo sorodnika ali dobrega
prijatelja svojca (lahko tudi soseda, verskega
predstavnika, zdravstvenega delavca ali
kakšnega drugega strokovnjaka), da bo ob
njem, ko bo izvedel za smrt bližnjega.
Ko so izpolnjeni vsi zgoraj našteti »formalni«
pogoji, naj policisti svojca prosijo,
da se usede. Tudi sami naj se usedejo,
vzpostavijo očesni kontakt, znižajo svoj
glas ter uporabijo nežen in topel ton. S tem
svojca »pripravijo«, nato pa informacijo
posredujejo iskreno, odkrito, potrpežljivo
in direktno po pravilu od splošnega k posebnemu.
Primer: Če policisti obveščajo svojca o
prometni nesreči s smrtnim izidom, naj bi
si stavki sledili nekako takole: Moram vam
povedati slabo novico. Vaš mož je bil udeležen
v hudi prometni nesreči. V njegov avto
se je zaletel velik tovornjak. Zaradi hudih
poškodb je vaš mož žal umrl. Moje sožalje.
Med stavki naj bodo krajši premori,
da lahko svojci vsako informacijo posebej
sprejmejo, s čimer se jim tudi ponudi priložnost,
da se pripravijo na najhujše. Svojca, ki
mu je policist sporočil žalostno novico, se
nikoli ne sme pustiti samega. Policisti mu
morajo zagotoviti podporo, pomoč in napotke
za nadaljnje postopke. Za vsa vprašanja,
na katera policisti ne vedo odgovora,
morajo svojcem povedati, da odgovora ne
vedo, da pa lahko o tem poizvejo. Mnogi
svojci želijo žrtev tudi videti, kar jim morajo
policisti vsekakor omogočiti (vendar ne
dopustiti, da ta svojec sam upravlja z vozilom).
Poleg besed pa morajo biti policisti
pozorni tudi na priporočljive (npr. žal mi je,
to je težje kot večina ljudi misli, vaš odziv
je popolnoma običajen ob takšnem stresnem
dogodku) in nepriporočljive izjave (ni
vam ga treba videti, čas bo zacelil rane, sedaj
je v nebesih), ki naj jih oziroma naj jih
ne uporabljajo pri pogovoru s svojci. Ko je
informacija svojcem posredovana, je treba
pričeti z uporabo ukrepov za obvladovanje
akutnega travmatičnega stresa.
UKREPI ZA OBVLADOVANJE AKUTNEGA
TRAVMATIČNEGA STRESA
22
Pri obveščanju o smrti morajo biti policisti
pripravljeni na vrsto intenzivnih čustvenih
odzivov. Svojci ob obvestilu različno
reagirajo. Lahko ostanejo mirni, otopeli ali
(navidezno) brezbrižni. Lahko »ponorijo«,
postanejo nasilni in vpijejo. Lahko z glasnim
govorjenjem prepričujejo policista, da
se je zmotil, da se to ni zgodilo njihovemu
bližnjemu. Lahko z analizo poskušajo razčleniti,
kaj se je zgodilo. Lahko histerično
jočejo, se histerično in glasno smejijo. Lahko
doživijo šok in izgubijo zavest. Lahko v
trenutku zavedanja o dogodku poskušajo
škodovati policistu, komu drugemu, ki pogovoru
prisostvuje, ali pa sebi. Tu nastopi
policist, ki jih na sočuten in miren način
pouči, da je njihov odziv običajen in jim s
pristopom, ki kaže obvladovanje situacije,
pove, da njihove reakcije niso nič nenavadnega.
S tem jim olajša občutek strahu pred
lastnim občutenjem in jim pomaga, da se
polagoma vsaj malo pomirijo.
Zadnja preučevanja kažejo, da hude
travmatične situacije puščajo trajne nevrobiološke
spremembe, ki povzročajo nenehne
motnje v spanju. Svojci se lahko srečajo
s povečano sovražnostjo, sumničavostjo,
paranojo, občutkom praznine, brezupjem,
impulzivnostjo, stalnim občutkom nevarnosti
ali strahom pred usodo. Nekateri
(kasneje) v času okrevanja posežejo tudi
po alkoholu ali prepovedanih substancah,
kar lahko vodi v depresivnost in nespečnost
(insomnijo).
Policisti morajo vse te odzive poznati
in jih pričakovati. Svojcem morajo dovoliti
oziroma omogočiti izražanje čustev: žalost,
jezo, razočaranje. Nikakor pa ne smejo dovoliti,
da koga poškodujejo ali se samopoškodujejo.
Pozorni naj bodo tudi na fizično
stisko svojcev in jim po potrebi ponudijo
prvo pomoč. Ko policisti svojce vsaj nekoliko
»pomirijo« in jim priskrbijo koga, ki bo
pazil nanje, se vljudno poslovijo in diskretno
odidejo.
POSEBNOSTI PRI OBVEŠČANJU
Pri obveščanju morajo policisti svojo
pozornost nameniti svojcem in njihovi pomoči,
hkrati pa celoten postopek izvesti
uvidevno in obvladujoče. Še zlasti pazljivi
morajo biti tedaj, ko morajo način obveščanja
prilagoditi določenim razmeram:
– OBVESTILO NA DELOVNEM MESTU: Če
je treba obvestilo o smrti posredovati
svojcu na delovnem mestu, se je treba
najprej oglasiti v vodstvu delodajalca,
se predstaviti in jih obvestiti, da morajo
osebno govoriti z določeno osebo. Delodajalcu
se lahko razkrijejo le minimalne
informacije o dogodku, pa še to le
takrat, ko je to potrebno, da se odobri
stik z določeno osebo. Po posredovanju
informacije svojcu, ki naj bo dana v
intimnem prostoru, je treba poskrbeti
za prevoz svojca domov, v bolnišnico
ali na drugo lokacijo.
– TELEFONSKO OBVESTILO: Storiti je treba
vse, da se obvestilo posreduje osebno
in ne po telefonu. Telefonski kontakt
je neoseben in ne izkazuje ustrezne
podpore. Takšen način naj se uporabi
le, če je to edina in zadnja možnost. V
takšnem primeru je treba najti nekoga,
ki bo ob svojcu, ko bo ta prejel policistov
klic.
– JEZIKOVNE OVIRE: Pred obvestilom
morajo policisti ugotoviti, če obstajajo
VArNOST
kakšne jezikovne ovire in si zagotoviti
prisotnost tolmača. Za tolmačenje se
ne sme uporabljati otrok.
– PREŽIVELE ŽRTVE NA KRAJU DEJANJA
ALI DOGODKA: Na kraju dogodka so
pogosto tudi žrtve, ki so travmatični
dogodek preživele. Ob soočanju z njimi
naj policisti upoštevajo vpliv negativnih
novic na njihovo preživetje. Razmislijo
naj, če jim določene informacije lahko
posredujejo, ne da bi še poslabšali
njihovo fizično ali psihološko stisko.
Če ocenijo, da bi določene informacije
poslabšale njihovo zdravje, jim smejo
v takšnem primeru zamolčati določene
informacije.
ZAKLJUČEK
Vse zgoraj napisano se morda sliši enostavno
in lahko izvedljivo, vendar v praksi
to ne poteka preprosto in ustaljeno. Zaradi
nepredvidljivih situacij je včasih celoten
postopek obrnjen na glavo in še tako izkušenemu
policistu se lahko zalomi in preprosto
ostane brez besed. Še hitreje pa se
napake zgodijo tistim policistom, ki obveščanja
niso vešči.
Policisti se pri izvajanju naloge »obveščanje
o smrti« srečujejo tudi z negotovostjo,
kako postopek izpeljati. To je (tudi)
posledica pomanjkanja znanja/izobraževanja,
ki bi policiste poučil, kako upravljati s
čustvenimi in fizičnimi reakcijami svojcev,
lastnimi občutji in stresom, jih naučil poistovetenja
s stisko svojcev ter obvladovanja
stresne situacije. V Sloveniji še nimamo navodil
(priporočil), ki bi določala, kako nalogo
opraviti. Policisti so tako prepuščeni
lastnim idejam, izkušnjam in pogovorom
s sodelavci. Strategijo za sporočanje slabe
novice običajno pripravijo kar na poti do
svojcev in upajo na njihov čim mirnejši odziv,
saj v nasprotnem primeru ne vedo, kaj
storiti, kako ravnati, da bi osebo umirili/pomirili.
Dejstvo je, da niso policisti tisti, ki bodo
prizadeli svojce, temveč jih bo prizadela
vsebina (in način) njihovega sporočila.
Policistom bi bilo treba nujno omogočiti
izobraževanje s področja obveščanja
o smrti. Za začetek bi bilo morda dovolj že
enodnevno usposabljanje (za policiste, ne
za vodstvene delavce policije) z usmeritvami
za nadaljnje delo in izdelava priročnika.
V težnji za čim boljšim obravnavanjem
preživelih pa ne smemo pozabiti na stres
in stisko policistov. Ti pri svojem delu doživljajo
številne neprijetne dogodke, ki so
zanje lahko zelo obremenjujoči, zato je
nujno, da se jim zagotovi tudi pogovor s
svetovalcem oziroma strokovnjakom, ki jim
lahko pomaga pri premagovanju takšnih
problemov. Upravljanje s čustvi in stresom
vsekakor vpliva tudi na njihovo delo in bodoče
obveščanje. Navsezadnje pa gre tudi
za zdravstveno vprašanje tako policistov
kot svojcev.
letnik LVII/št. 1/2009