Avgust - Planinski Vestnik

Protestantizem na Koroškem
Po imenu slovenska kraja Višprije (Weisbriach) in Gače (Gatschach) ob Belem jezeru
nad šmohorjem sta mi zbudila pozornost, ker je bilo okrog leta 1600 tam mnogo protestantov.
V Vojvodini Koroški 1/182 berem: V občini Podkloštrom (Arnoldstein) se je ohranilo
na Žilici, v Pečah, Zagoricah, Rutah in Sovčah (Seličah) nekaj slovenskih protestantov
iz Trubar-Dalmantinove dobe. Zgodovinar Hohenauer pa trdi, da je protestantizem prodiral
na Koroško iz Solnograda, predvsem v samotne gorske doline Zgornje Koroške,
kamor se je priselilo nekaj rudarjev, Lutrovih sorojakov, iz kraja Eisleben v Nemčiji.
Zanimivo bi bilo ugotoviti, kakšni so bili odnosi med oznanjevalci nove vere iz Salzburškega
in Kranjskega, kako so vplival na asimilacijo slovenskega življa v teh krajih.
Gotovo pa je, da je bila doba tridesetletne verske vojne (1618—1648) za slovensko rajo
na Koroškem še prav posebno grozovita.
Sledila je doba protireformacije, ki je v presledkih trajala do koncd vladanja Marije
Terezije leta 1780. Na Koroškem je pod pepelom navidezne pomiritve še tlel uporni duh
verske vneme. Podpihovali so ga izdelki na novo se razvijajoče tiskarske obrti z raznimi
letaki in brošurami. Ko je naslednik umrle vladarice Jožef II. leta 1781 izdal znameniti
tolerančni patent o enakosti vseh veroizpovedi, je vnovič izbruhnil silen plamen verske
gorečnosti. Šele kasneje so verske uredbe polagoma pogasile to versko nestrpnost.
Daleč severno od Špitala ob Dravi in kraja Sovodnje (Gmund) je neznanka Kačjak
(Katschberg), na katero smo postali pozorni šele v najnovejšem času, ko so mimo
speljali moderno alpsko avto cesto. Župnijska cerkev Sv. Peter v Kačjem dolu (St.
Peter im Katschtale — 1180 m) in njena podružnica Sv. Jurij spadata v dekanijo Sovodnje.
Tu je vse nemško. Enako je na Grobniškem polju (Krappfeld) in v Kotorčah
(Guttaring), kamor spada tudi župnijska in božjepotna cerkev z lepim slovenskim imenom
Visoka Bistrica, že čisto blizu Djekš.
Svinška planina
Je v bridkem spominu narodnoosvobodilnih bojev, a njena epopeja še ni docela raziskana
in ne napisana. Za nas najpomembnejši kraji so na njenih jugovzhodnih pobočjih.
Djekše (Diex — 1159 m) imajo dvostolpno župno cerkev Sv. Martina, obdano s pravim
trdnjavskim obzidjem iz turških časov. S tem krajem je neločljivo povezan spomin
na sedaj že rajnega narodnega buditelja, dolgoletnega župnika Ignazija Murija, doma
z Jezerskega. Približno uro hoda sta tukaj drug od drugega oddaljena še kraja Kneža
(Grafenbach, 1161 m) in Krčanje (Greutschach, 1049 m) z enako trdnjavsko obzidanima
cerkvama. Z Zgornje Kneže dospemo na Volčjo trato (VVolfstratten), kjer se razprostirajo
obširni planinski pašniki za govedo in konje. Po drugi svetovni vojni so zgradili
z ameriško pomočjo na planino široko avto cesto, po kateri s tovornjaki tudi od prav
mrežnati šotor. V šotoru sem se dobro počutil. Skuhal sem si čaj. Sneg je pojenjal,
Pod menoj so se lesketale zermattske luči. Dve tretjini stene je bilo za menoj. Bil sem
zadovoljen sam s seboj.
Nisem mogel zaspati, bil sem preveč zdelan in napet. Termometer je kazal —40° C.
Počasi je tekel čas. Spet je začelo snežiti. Ali naj grem navzgor ali naj prečim? Prečil
sem raztežaj, ves do kraja napet, oprt le na majčkene ledne oprimke. Dobiti za seboj
oprtnik, to je bil spet napor in koncentracija. Pa divji ples snežink, ena sama sivina,
vsakih nekaj minut pa se je name usula snežna prha. Nisem več videl prave smeri,
še enkrat sem prečil en raztežaj proti desni. Medtem je ura pokazala, da je že
popoldne.
Potem sem plezal navzgor. Enkrat se mi je zataknila vrv, ko sem jo potegoval k sebi.
Moral sem sestopiti, da sem jo rešil. Kam zdaj? Navpične stene okoli mene in z ledom
nabasan kamin. Potem sem izbrskal oprimke in stope, nekako sem splezal navzgor
in pozabil na snežni metež. Nad previsom sem dosegel dobro stojišče. Zavaroval sem
se in se spustil po nahrbtnik. Ni bilo lahko, ko sem plezal spet na stojišče, siliti sem
se moral k vsakemu gibu. Pa še vrv se je ujela, moral sem zaradi nje sestopiti 30 m.
Tedaj se je zmračilo, metež je še bolj pritisnil. Naj odsekam vrv? Bom izplezal s tem,
kar imam v rokah? Odločil sem se in jo s kladivom tolkel, dokler ni švignila v prepad.
Tisti hip me je stisnilo pri srcu: Sem prav naredil? Pot nazaj sem si s tem zaprl.
Začel sem delati drugi bivak. Bil sem brez občutka, apatičen, k vsemu sem se moral
siliti. Po treh trdih dnevih in dveh neprespanih nočeh sem mraz komaj še čutil, tudi
snežne prhe me niso več motile. V visečem šotoru me je veter zibal sem in tja.
Končno sem celo zaspal.
16. februarja se vreme ni izboljšalo. Najraje bi bil ostal v šotoru. To ni bila rešitev. 552