mmmms^^ mm^mmm mmm rn^mm mrnmrn^^m mim^mišm pa sem da 80 fantie vstopiM v ' v i^isr? T 1 ? s n i f f i p ^ K S t t - t f ar i - - —t mrn^mm mmim
Janču ozebline že precej popravile, sva v nedeljo zjutraj zmetala v nahrbtnika najnujnejšo kramo in zapustila Čajza samega v bazi. Spočitih korakov sva stopala ob ledeniškem potoku, ki se je v neštetih rokavckih prebijal skozi rajsko lepi, z rdeče cvetečim grmovjem poraščeni severni zatrep doline, telovadila po ozki brvi čez hudournik, ki je pribrzel izpod Huascarana in nekoliko više bredla strugo na desni breg. Potem sva se začela naglo vzpenjati po strmem goščavju in rdečerjavi zemlji, ki jo je suša spremenila v debel sloj prahu. Dvesto metrov više se je strmina nekoliko položila in nekaj minut sva za oddih hodila po valovitem pašniku, dokler svet ni v polkrogu, ki sta ga sekala dva potoka, oba vsa v slapovih, spet šinil navzgor. Nekaj sto metrov više se je strmina znova polegla in počasi prešla v dolgo, s trdoživim rastlinjem poraščeno, prastaro ledeniško grobljo. Po njenem grebenu sva se nato motovilila skoraj dve uri in končno prispela na majhno jaso. Levo strma, kamnita puščava, ki prehaja v ledenik in steno Huandoyev, za jaso visoka skalnata groblja, ki zakriva najino pot naprej, daleč desno mogočne ledene stene Chacraraju. Campo uno V kotu jase, v zavetju kot hiša velike skale, je stal rdeč šotor, ob njem pa plavolasa človeška gora. Še nekaj korakov in želela sva ji dober dan. — Hey, whant country — Yugoslavia — Oh, Yugoslavia, very good, tchiglaf, caniaets, yes! Z Jančem sva se presenečeno spogledala in nasmehnila. Saj Amerikanec verjetno res govori o Triglavu in Kanjavcu. Sveta Marija, kako je svet majhen! Nekaj časa sva se z možem pomenkovala o Julijcih in celo o nekaterih planincih, ki jih je tam spoznal, in delala propagando za Savinjske. Žal pa sva kmalu morala naprej. Povzpeti se je bilo treba na dobrih sto metrov visoko skalnato moreno, ki je zapirala »Campo uno« s severozahoda, in to se je ob že kar redkem zraku izkazalo za precej naporno garanje. Končno sva sopihajoč stala na njenem hrbtu. Najinim očem se je odprl pogled na kamnito morje, ki se je počasi napenjalo in potem na vsej široki fronti prehajalo v ledenike. Dobri dve uri tavanja levo in desno, preskakovanja s skale na skalo, dričanja in plazenja po kamnitih strugah in grebenih, korak gor, dva dol, med kamenjem že prvi bloki modrikastega ledu, tu in tam pod njimi malo večja luža, miniaturna jezerca, razmočen, v črno blato spremenjen ledeniški prod, potem še zadnja strmina, rob, za robom jezerce, za jezercem pa sneg, led, sneg, led ... Campo duo, 5000 metrov nad morjem. Večerni hlad veje z ledenika. Korak od jezerca postaviva višinski šotorček, posrebava toplo juho in zlezeva v spalne vreče. Noč, neskončno dolga, čeprav le dvanajst ur trajajoča tema. S strmih sten naokoli led neprenehoma grmi v globine kot nevihta, ki se seli v krogu. Na poševnih tleh šotora kar naprej drsim proti Janču in spet ležem nazaj v svoj kot. Izdihana vlaga se zgošča na šotorskem platnu nad mojim nosom in zmrzuje v ledene oblate, spanca ni, štejem Robanove ovce, zadremam, spet ležem v svoj konec šotora, štejem že vse znane in neznane koze, spet ležem v svoj kot, preštevam že vse perujske lame, spet za hip zadremam ... in potem se končno zdani. Po čaju iz jezerske vode, nekaj keksih in koščku čokolade, si naveževa dereze, oprtava nahrbtnika in nekaj minut nerodno kolovrativa po kupih kamenja in skalnatih blokih, ki so razmetani v ozkem pasu med jezercem in robom ledenika. Potem zlezeva po strmem koncu snežnega jezika na njegov rob in pred nama je bela prostranost, ki se v velikanskih terasah dviga proti širokemu sedlu in tam preide v modrino jutranjega neba. Nekaj časa stopava po trdem, zmrznjenem snegu, potem se izza Yanapacche po ledeniku razlije oranžna svetloba vzhajajočega sonca, ki nama skoraj vzame vid. Namaskirava se, si natakneva temna očala in stopava naprej. Janča ozebli prsti še vedno bolijo, a ga kljub temu komaj dohajam. Železni fant jo maha, kot bi namesto srca imel v prsih stroj, ki lahko deluje brez kisika. Jaz s svojim osemmesečnim Abrahamčkom pa naj se kosam z njim. Končno je pred nama sedlo, široko in prostrano za celo mesto. Proti severu se počasi spušča v globoko dolino, onstran katere med vsemi mogočnimi vrhovi gospodari ostra ledena piramida Alpamayo, pred katero bi prebledel tudi sam Matterhorn. Filmam in slikam. Levo je kot na dlani skupina Huandoyevih konic, desno pa široko sedlo počasi spet preide v belo strmino, ki jo že načenja Janč s svojim enakomernim korakom. Kljub omamni vabljivosti počitka odsopiham za njim in se zagrizem v ta špalir ledenih stebrov, sten in zevajočih zelenkastih razpok. Štejem korake, štejem sapo. Dva vdiha, en korak, dvajset korakov, par sekund počitka, spet dvajset korakov in par sekund počitka, in tako sem se ves spremenil v avtomat za dvajset korakov in par sekund, ki se postopoma spreminjajo v vedno bolj debele minute. Težka modrina neba preide v oranžno meglo, ki obdaja vrh. Nekje iz te megle me kliče 569 Janč. Vržem nahrbtnik v sneg, kot bi tehtal najmanj sto kilogramov, napravim še
- Page 1 and 2: PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE
- Page 3 and 4: ODLOMKI IZ NENAPISANIH ANALOV DR. M
- Page 5 and 6: 1926 pa Hajnriharjevo kočo na Spod
- Page 7 and 8: Ko je Vlado Kajzelj služboval v Lj
- Page 9 and 10: Solčava iz Tovstega vrha Solčava,
- Page 11 and 12: navežemo. Medtem se je skoraj neop
- Page 13 and 14: Na grebenu Zamoka Foto Franci Arh p
- Page 15 and 16: Smer skozi ozebnik v zahodni steni
- Page 17 and 18: slutili prehod čez steno. Skala je
- Page 19 and 20: »Kateri osel je obesil svojo majic
- Page 21 and 22: Zadnja leta pred vojno so se ukvarj
- Page 23 and 24: Ali kažejo iste lastnosti tudi dru
- Page 25 and 26: Motiv iz Borovniške jame Vocia-stv
- Page 27 and 28: dvorane, kar smo jih odkrili do sed
- Page 29 and 30: 1 km dolga soteska, 56 m pod 63 m d
- Page 31 and 32: daleč prevažajo živino na pašo.
- Page 33 and 34: NA ZIMSKI TURI SREČKO PUNGARTN1K V
- Page 35 and 36: MOJA SREČANJA Z GORAMI ING. MITJA
- Page 37 and 38: pripelje prav v nedrje gore, potem
- Page 39 and 40: koroški alpinisti, misli in želje
- Page 41 and 42: ZELENELA JE OZIMINA FRANC HRIBERNIK
- Page 43 and 44: Frenk je lezel navzgor skozi grmovj
- Page 45: obiikuje n f ava .M, bogati s to zi
- Page 49 and 50: svoji dekleti, ki sta se nabiranja
- Page 51 and 52: Spodnji vrtec je v obupnem stanju.
- Page 53 and 54: PLEZALSKI PRIPOMOČKI, PRI KATERIH
- Page 55 and 56: otrok rdečih ličk. Hiteli smo. V
- Page 57 and 58: PARTIZANSKA BOLNIŠNICA »CELJE« T
- Page 59 and 60: osvoboditvi na vseh postojankah cel
- Page 61 and 62: 18. junija 1976 smo za skoraj zadnj
- Page 63 and 64: društva smo prešli k volitvam: Za
- Page 65 and 66: odsek za varstvo narave in društve
- Page 67 and 68: lijanska, da bi naše ljudstvo bilo
- Page 69 and 70: jeno s statutom PZS in je v MDO uve
- Page 71 and 72: Tudi z vodstvom tabora nismo imeli
- Page 73 and 74: EVEREST V LETU 1978 V LITERATURI V
- Page 75 and 76: cah in grapi (smer na sliki označe
- Page 77 and 78: OB ŠESTDESETLETNICI PLANINSKEGA DR
- Page 81 and 82: simbol, ki zagotavlja varnost, zaup
Change language