Leto VI/01 - Slovenska vojska

Glasilo 

1. brigade SV 

22. junij 2008 • Leto VI/01

Moto 1. brigade 

Moj poklic je časten in odgovoren. 

Prvi 

Interese svoje enote postavljam pred 

svoje interese. 

Skrbim, da mi bosta orožje in oprema 

Spoštovane pripadnice 

in pripadniki Prve! 

Ob jubileju, ki ga letos praznuje Prva, je priložnost, da se ozremo nazaj in pregledamo rezultate 

svojega dela, na katere smo upravičeno ponosni. Še pomembneje pa je, da se zazremo v prihodnost 

in si postavimo cilje, ki jih želimo in zmoremo doseči. 

Močni smo! Znamo najti potrebno sinergijo med našimi vrednotami, vojno in vojaško tradicijo 

Slovencev, profesionalnim znanjem, izkušnjami in vsakodnevnimi nalogami. Gojimo take medčloveške 

odnose, ki naše medsebojno razumevanje nadgrajujejo v pozitiven osebni razvoj in 

kohezivno, moralno trdno in močno enoto Slovenske vojske. To so nam priznali v domovini, ko 

nas je minister za obrambo 15. maja odlikoval z redom Slovenske vojske za napore, ki smo jih 

zadnjih deset in več let vlagali v razvoj in napredek enote. Cenijo pa nas tudi v tujini, kjer vedno 

znova dobivamo pohvale in priznanja za sodelovanje v operacijah kriznega odzivanja, v katerih 

smo glasniki slovenskega prispevka k varnosti in miru v svetu. 

Iskrene čestitke za opravljeno delo, pogum in motiviranost za prihodnje izzive! Vsak dan, ki ga 

preživim z vami, mi je v veselje, ponos in čast! 

Brigadir mag. Bojan Pograjc 

služila v trenutku, ko ju bom potreboval. 

Moj vojaški videz je meni v čast in moji 

enoti v ponos. 

Od mene pričakujejo več in bolje. 

Poklicu, Slovenski vojski in domovini 

sem popolnoma predan. 

Rad delam v skupini in vem, da smo 

skupaj močni in nepremagljivi. 

Vodim z zgledom. Zato skrbim za svojo 

telesno pripravljenost, se urim in 

izobražujem. 

Iskren sem do sebe in drugih, v strahu 

in pogumu. 

MI SMO PRVI 

Glasilo Prvi je namenjeno notranjemu obveščanju pripadnikov 1. brigade SV. 

Glasilo 1. brigade 

Naslov uredništva: Poveljstvo 1. brigade Slovenske vojske, Vojašnica Franca Rozmana Staneta, Leskoškova 7, 1000 Ljubljana; tel.: 031 330 962; faks: 01 585 (71) 60 08; odgovorni 

urednik: brigadir mag. Bojan Pograjc; uredniški odbor: major Franc Kalič in poročnica Mateja Vadnjal; številko uredila: poročnica Mateja Vadnjal; foto: nepodpisane fotografije so iz 

arhiva enot 1. brigade, fotografije: višji vodnik Milivoj Turkovič in F. A. Bobo; lektoriranje: Služba za založništvo MO; priprava in tisk: Schwarz, d. o. o.; naklada: 2500 izvodov. 

Glasilo 1. brigade je prvič izšlo 17. decembra 2003. Prispevki, objavljeni v glasilu, niso uradno stališče Slovenske vojske. Izid naslednje številke načrtujemo 17. decembra 2008. 

Svoje prispevke, pripombe ali vprašanja lahko pošljete na naslov uredništva. Objavljeni prispevki so lahko zaradi omejenosti prostora ali razumljivosti skrajšani in preoblikovani. Zaradi 

prostorske stiske so tokrat nekateri prispevki enot ostali neobjavljeni. 

Zahvaljujemo se vsem, ki so s svojimi prispevki sodelovali pri obnovljeni izdaji glasila Prvi. 

2 PRVI

Kazalo 

Vodilni častniki .......4 

Dogodki .............6 

Naši podčastniki ......8 

Naši vojaki ......... 10 

Naše enote: 

POV. 1. BR ......... 12 

10. MOTB .......... 15 

20. MOTB .......... 17 

74. MOTB .......... 20 

670. POVLOGB ..... 22 

Pravni nasveti ...... 24 

Duhovni kotiček ..... 25 

Psihološki vidiki .... 26 

Šport .............. 28 

Vaša pisma ........ 31 

Foto: F. A. Bobo 

Foto: višji vodnik Milivoj Turkovič, oblikovanje naslovnice: Mateja Košir 

Pripadniki 10. MOTB med urjenjem 

za misijo v Afriki 

Deseto leto Prvi 

Vsi bi že morali vedeti, a vseeno obnovimo spomin. 

Naša brigada je bila ustanovljena pred desetimi 

leti, 22. junija. Takrat se je preimenovala 

in preoblikovala iz 1. specialne brigade MORiS. 

Ali smo v desetih letih uspeli nadaljevati tradicijo 

te enote in upravičiti ime Prvi ter »prihodnost, 

ki pripada pogumnim« To bodo ocenili drugi. 

Brez dvoma pa lahko rečemo, da je brigada 

v desetih letih napredovala v razvoju, znanju, 

opremi in usposobljenosti, predvsem zato, ker 

je znala vlagati v prihodnost. Razliko že na prvi 

pogled opazi tudi laik. Danes stokrat številčnejša 

enota je v desetih letih prehodila trnovo pot 

in bila ves čas uspešna. Prepogosto slišimo 

besedo uspešna. Kako uspešna Odgovor na 

to vprašanje boste našli v tokratni številki glasila 

Prvi, ki zajema le polletno dogajanje v naših 

enotah. 

Prvi nekaj časa ni izhajal. Takšni in drugačni 

razlogi so okrnili uredništvo, največ je bilo različnih 

»dopustov« v operacijah kriznega odzivanja. 

Vendar se za to ne bomo opravičevali. Najboljši 

razlog za ponovno izdajanje časopisa je 

prav desetletnica 1. brigade in zato imate pred 

seboj novo številko. 

Tisti, ki so željni več informacij o nastanku, razvoju 

in dosežkih »reprezentance« SV, bodo morali 

počakati do izdaje monografije o 1. brigadi. 

Ob branju glasila vam želimo obilo užitkov, 

malo slovenske zavidljivosti, pripadnikom, ki 

nimajo sreče biti med Prvimi, pa malo zdrave 

tekmovalnosti. 

Uredništvo, 

poročnica Mateja Vadnjal 

PRVI 3 

Uvodnik

Vodilni častniki 1. brigade 

Vodilni častniki 

ppk. Roman 

Urbanč 

brig. Bojan 

Pograjc 

maj. Franc 

Kalič 

maj. Pavel 

Jereb 

maj. Igor 

Iskrač 

ppk. Igor 

Cebek 

ppk. Franc 

Koračin 

Predstavljamo 

častnika Prvih 

Poveljstvo 1. brigade ima od decembra 2007 novega načelnika štaba in hkrati pripadnika z dolgim 

stažem v brigadi in bogatimi izkušnjami. To je Major Franc Kalič, ki je v SV zaposlen od leta 1992. Vojaško 

pot je začel kot pripravnik, poveljnik voda, v 1. specialni brigadi MORiS. Tri leta pozneje je bil na prvi 

mednarodni vojaški vaji v Ameriki, Cooperative Nugget 1995, nato je odšel na vajo Esperia 1997. Do 

leta 1998 je delal kot pomočnik za motiviranje in informiranje. Na enakem delovnem mestu je bil, ko se 

je enota preoblikovala in preimenovala v 1. brigado. Novembra istega leta je odpotoval na Bližnji vzhod, 

kjer je v okviru ZN leto dni sodeloval na misiji UNTSO. Po vrnitvi v Slovenijo je nadaljeval delo v poveljstvu 

brigade. Leta 2001 je odšel na drugo misijo, med sile Kfor na Kosovo. Po vrnitvi je prevzel poveljevanje 

poveljniško-logistične čete in pozneje v poveljstvu 1. brigade opravljal delo pomočnika za operativne 

logistične zadeve. Oktobra 2003 je prevzel sektor S-4. Pod njegovim vodstvom je 1. brigada, doma in na 

tujem, izpeljala vse osrednje vojaške vaje SV (Clever Ferret, Skok, Sokolji udar …) do leta 2007. Vodil je 

premik in razmestitev SIKON 1 Isaf v Afganistanu. Leta 2007 je ponovno na misiji UNIFIL, lani decembra 

pa se je spet vrnil med Prve. Major Kalič, ki je dopolnil 41 let, je danes načelnik štaba poveljstva 1. brigade. 

Doma je iz Kočevja, kjer živi z ženo in šestletnim sinom. 

Častnika z najdaljšim stažem v poveljstvu 1. brigade smo prosili, naj nam predstavi svoje poglede o 

delu med Prvimi. 

Uredništvo 


Spoštovani pripadniki Prve! 

Nekateri smo že dolgo pripadniki Prve in veliko nas je, ki v tem vidimo privilegij. Verjetno se ne boste 

vsi strinjali z mano o tem, kaj je največji privilegij biti pripadnik Prve. To so izzivi, ki jih drugi pripadniki 

SV nimajo v takšni meri. Izzive zelo jasno vidimo. Zaradi dinamike dela naš privilegij ni vedno 

prepoznaven in priznan kot nekaj dobrega. Na različnih ravneh poveljevanja je sprejet različno, celo 

negativno. Prva nam omogoča osebne in strokovne izzive, ki so vedno dovolj veliki, da nam ne pustijo 

malodušja, in dovolj pogosti, da ne zaspimo na lovorikah. Dovolj so tudi veliki, da rojevajo velike 

uspehe, za katere smo pripadniki Prve zaslužni in nanje upravičeno ponosni. 

V desetih letih delovanja je Prva prehodila zelo dinamično pot, polno izzivov. Uspehi se niso rojevali 

sami od sebe. Bilo je vloženega veliko truda, ne le nas v Prvi, tudi pripadnikov v drugih enotah in 

poveljstvih SV. Ti izzivi nas krepijo in delajo precej drugačne od preostalih pripadnikov SV. Soočanje 

in premagovanje izzivov ustvarjata v Prvi pozitivno vzdušje in homogene kolektive. Uspehi 

Prve so uspehi, ki veliko prispevajo k ugledu SV tako v domačem kot mednarodnem okolju. So pa 

tudi ljudje, ki se bojijo izzivov in takšnih se naše enote izogibajo. Menim, da smo razvili svoj ponos 

in poseben način obnašanja, razmišljanja in predvsem proaktivnega pristopa k delu in reševanju 

problemov, ki je včasih tudi nekoliko moteč za širše delovno okolje. 

Največja prednost ali kakovost poveljstva Prve je v ustvarjeni »kemiji« in »duši« kolektiva. Kemija 

je to, da se pogledamo in vemo, kaj mislimo ter kaj moramo narediti. Kemija je tudi to, da znamo 

poslušati drug drugega, smo odprti za pobude in predloge drugih, smo konstruktivno kritični, pri 

dosežkih enote pošteni in odkriti drug do drugega, da si znamo povedati in prisluhniti o težavah, se 

ne pritožujemo, znamo pohvaliti dobro opravljeno delo in da so spori dopustni le, če so strokovno 

utemeljeni. Duša pa je pozitivna mešanica značajev, znanj in izkušenj ljudi, ki zagotavlja dobro 

delovno in družabno vzdušje in zavedanje, da je vsak posameznik pomemben. Ali ta kemija deluje 

v vaših enotah Ali ste poveljujoči na vseh ravneh ustvarili dušo enote 

Poveljstvo brigade se vsak dan sooča z izzivi. Verjamem, da naši pripadniki na nižjih ravneh razumejo 

delo poveljstva na svoj način in da so verjetno naši izzivi in naloge v primerjavi z njihovim 

delom manj cenjeni. Način vojaškega razmišljanja je tak, da imajo podrejeni na delo nadrejenega 

svoj pogled. To se mi zdi prav in ne mislim vas prepričevati, da spremenite mnenje o poveljstvu 

brigade. Prepričan sem, da poveljstvo s svojim delom, razmišljanjem in dejanji vsak dan znova 

dokazuje, da brez kakovostnega dela, načrtovanja in organizacije delo v brigadi oziroma v SV ne 

morejo potekati zadovoljivo. Vendar tudi mi nismo brez napak. 

Marsikateri perspektivni mladi nadporočnik, stotnik ali podčastnik v bataljonu misli, da le on 

opravlja adrenalinsko delo in vem, da ta trenutek ne razmišlja veliko o svoji karieri. 

Če bi moral opravljati delo kot štabni častnik ali podčastnik v poveljstvu brigade 

ali PSSV, je to zanj ena hujših tesnob. Na vprašanje, kje se vidi čez dve leti 

in kaj želi delati, bi pričakoval odgovor, »rad bi opravil še kakšen tečaj v 

ZDA, štabni ali višještabni tečaj in bil povišan, rad bi šel na misijo«. Kaj pa 

dolžnost v SV »Zaenkrat sem s tem, kar sem, zadovoljen.« Verjetno se 

niti ne zavedajo, kakšna znanja in izkušnje bi jim delo v štabu naše brigade 

ali PSSV prinesli in kaj bi to pomenilo za njihovo kariero. S tem, ko o tem ne 

razmišljate, zamujate. Če ne veste, kaj bi radi delali čez dve ali tri leta, 

je to napaka. 

Razumite te misli kot manjšo provokacijo z željo, da vas vsaj 

malo spodbudi k bolj odprtemu in objektivnemu razmišljanju 

tako o svoji bodoči karieri kot o delu nadrejenih 

poveljstev. 

Spoštovani pripadniki Prve. Veliko izzivov, zlasti 

kemije in duše vam želim, saj ju bomo v naslednjih 

dveh do treh letih še kako potrebovali. 

Čast mi je, da lahko še nekaj let delim izzive Prve z 

vami. 

Vodilni častniki 


Major Franc Kalič, načelnik štaba 

PRVI 5

Dogodki 

Vrhovni poveljnik zavezniških sil za Evropo, general Bantz J. Craddock, se je med 

obiskom Slovenije 6. novembra 2007 ustavil tudi v 1. brigadi. Po pregledu naših 

enot je dejal: »Vojaki so pripravljeni na naloge, poveljniki pa na vodenje.« 

V Vojašnici Ivana Cankarja na Vrhniki je 7. januarja potekala slovesnost ob preimenovanju 

74. OKMB v 74. MOTB, 1. brigada pa je ob preoblikovanju enot SV od 72. 

prevzela poveljevanje. 

V torek, 26. februarja, so z letališča Maribor na operacijo kriznega odzivanja Isaf v 

Afganistan odpotovali pripadniki, ki bodo delovali v SIKON 10 (med njimi prvič iz 74. 

MOTB), ki so zamenjali 9. kontingent SV iz sestave 20. MOTB. 

Kleščmani (74. MOTB) so 28. marca v Vojašnici generala Maistra praznovali 

16. obletnico delovanja. 

Poveljnik brigade MLF, brigadir Paolo Sera, je 3. aprila obiskal 1. brigado. 

6 PRVI 

SIKON 18 Kfor, sestavljen večinoma iz pripadnikov 20. MOTB in 670. POVLOGB, 

je 19. maja odpotoval v Nemčijo na večtedensko vajo Vitezov ščit.

V Vojašnici Franca Rozmana Staneta je 10. januarja potekala slovesnost ob primopredaji 

dolžnosti enot, ki delujejo v pripravljenosti v reakcijskih silah zavezništva (Nato 

Response Forces), in ob odhodu 17. bataljona vojaške policije iz 1. brigade. 

Z obiskom Vojašnice Franca Rozmana Staneta 30. januarja je svoj dvodnevni 

obisk v Sloveniji končal načelnik GŠSV OS Črne gore, generalpodpolkovnik Jovan 

Marka Lakčević. Srečal se je s pripadniki ter si ogledal tehnični zbor oborožitve 

in opreme posameznih enot 1. brigade. 

Dogodki 

Beležimo 

dogodke 

V fotoobjektiv smo ujeli najpomembnejše 

dogodke v zadnjem obdobju, razen odhoda 

SIKON 17 Kfor, ki je odšel na Kosovo februarja. 

Več kot 270 pripadnikov 20. MOTB se bo letos 

avgusta vrnilo v Slovenijo. 

Našo brigado so 2. aprila obiskali veleposlaniki politično-varnostnega odbora EU. Ob 

tej priložnosti so jim v Vojašnici FRS pripadniki 10. MOTB predstavili tehnični zbor oborožitve 

in opreme. 

Po večkrat preloženih datumih odhoda je ekipa SIKON 4 UNIFIL 30. maja zapustila 

Slovenijo in krenila proti Neaplju ter od tam do Bejruta in končne postaje Shama (za 

izvidnike in NPE iz 10. MOTB) ter Tibnin (trije častniki, ki bodo delali v poveljstvu italijanske 

brigade) v Libanonu. 

Pripadniki 10. MOTB so v Vojašnici Franca Rozmana Staneta, 27. maja, praznovali 

12. obletnico delovanja. 


Naši podčastniki 

Spoštovani podčastnice 

in podčastniki, pripadnice 

in pripadniki 

Zelo sem počaščen, da vas lahko ob naši desetletnici nagovorim prek 

našega glasila Prvi. Življenje je tako naneslo, da je brigadni podčastnik, 

štabni vodnik Tomaž Mihelič, na misiji v Afganistanu, mene pa je 

doletela čast in mi bila zaupana odgovornost, da kot bataljonski podčastnik 

670. POVLOGB opravljam naloge brigadnega podčastnika. 

Tokrat ne bom delal inventure našega desetletnega dela, saj že rezultati 

in dobljene ocene povedo, kako smo delali, prav tako dovolj pove naše 

vodilo: »Mi smo prvi.« Da je danes 1. brigada to, kar je, smo zaslužni 

vsi pripadniki in vsi tisti, ki ste to bili. Prepričan pa sem, da ste v sebi to 

še vedno, zato bi nas vse skupaj spomnil, da opravljamo poklic, ki ima 

častno in odgovorno poslanstvo in od vseh nas zahteva visoko stopnjo 

zavesti o osebni odgovornosti do tovarišev in domovine. Mi, pripadniki 

1. brigade, to imamo, kar dokazujemo z vsakodnevnim delom doma 

in na tujem. Za naš poklic je značilno, da je naporen, tvegan in stresen. 

Udeležujemo se številnih usposabljanj in izobraževanja doma ter 

v mednarodnem okolju, kjer se suvereno postavljamo ob bok velikim 

vojskam. Intenzivno urimo svoje enote in uresničujemo naloge v mednarodnem 

okolju, v katerem dobivamo visoke ocene. Ob vsem tem pa 

se nam nemalokrat zgodi, da ne namenimo dovolj pozornosti ljudem 

okoli sebe in si ne vzamemo trenutka za izmenjavo besed. Ne mislim le 

naših bližnjih, temveč imam v mislih tudi sodelavce, predvsem podrejene, 

s katerimi pri opravljanju različnih nalog preživimo veliko časa. 

V želji, da bi 1. brigada v naslednjih desetletjih dosegala enake rezultate, 

moramo biti vsi voditelji, predvsem pa MI, PODČASTNIKI, dobri vodje. 

Bodite PRVI in vaši vojaki vam bodo sledili. Skupna naloga oziroma 

odgovornost vseh nas, slovenskih vojakov, je zgraditi odlične medsebojne 

odnose, ne glede na to, ali smo častniki, podčastniki ali vojaki. 

Zavedati se moramo svoje vloge in odgovornosti ter tako prispevati k 

celotni podobi tega mozaika. Naloga podčastnikov 

pa je, da s pravilnim vodenjem 

zagotovimo disciplino, spoštovanje vojaških 

norm, dobro moralo in odlično 

delovanje naših enot. Poseben poudarek 

moramo nameniti kakovostnemu 

in čim stvarnejšemu usposabljanju, dobri 

psihofizični pripravljenosti ter krepitvi 

časti in domovinskega ponosa. 

Zakaj in zato 

V poveljstvu brigade je, po sili razmer, majhen sektor, ki se mu 

reče S-2. Skozi njihove odgovore na obveščevalno prikrita vprašanja 

»zakaj« vam bomo predstavili »klapo« oziroma stare mačke, 

podčastnike. Pod drobnogled smo vzeli štabno vodnico Suzano 

Ozimek (xx let, še ni poročena, še nima otrok), štabnega vodnika 

Milana Setničarja (38 let, poročen, trije otroci, velik ljubitelj gora 

in alpinist) in »undercover« višjega štabnega vodnika Frenka Pluta 

(leto dni starejši od Michaela Jordana, vendar bolje ohranjen), 

ki sicer dela za operativce, vendar je po duši naš (beri S-2). 

Koliko časa ste zaposleni v Slovenski 

vojski 

Suzana: Novembra bo 17 let. 

Milan: Od vojne naprej. 

Frenk: Dolgih 16 let, vse od osamosvojitve 

Slovenije. 

Če bi vaš otrok želel postati vojak, bi 

mu to priporočili ali odsvetovali 

Suzana: A poznate vic o mami, ki je 

imela tri otroke: eden je delal v policiji, 

eden v vojski, eden pa je bil normalen! 

Milan: Odsvetoval. Zaradi lastnih izkušenj. 

Frenk: Svoje otroke vedno podpiram 

pri njihovih odločitvah (če so pametne). 

Vsekakor pa bi jim razložil križe 

in težave tega poklica, seveda pa tudi 

izzive, lepoto in zanimivost. 

Kaj vam v vaši karieri pomeni največji 

izziv 

Suzana: Delati v mednarodnem kolektivu. 

Milan: Ga bo treba poiskati. Svoje zadovoljstvo 

najdem v osebnih ciljih. 

Frenk: Delo z dobrimi tovariši pri reševanju 

vsakodnevnih težav z veliko 

dobre volje. Vsaka dobro končana 

naloga in dobri odnosi v kolektivu 

štejejo kot največja nagrada. 

Vaš moto 

Suzana: Nič ni nemogoče! Vse zmoremo. 

Milan: Vsak dan kakovostno izkoristiti. 

Frenk: Vsak dan v vsakem pogledu 

vse bolj in bolj napredujem, in Kekčev 

»Dobra volja je najboljša.«. 

Katero službeno potovanje vam je 

najbolj ostalo v spominu in zakaj 

Suzana: Triinpolurni helikopterski polet 

brez postanka z Brnika do Prištine. 

Ker se mi je nekam mudilo … 

Milan: Delovni obisk v zvezni državi 

Colorado, v Denverju, pri sodelavcih 

policistih. Vzeli so nas za svoje in 

nam pokazali veliko stvari ter nam 

dali občutek, da nekaj znamo in veljamo 

tudi pri njih. Vračali smo se domov 

tistega 11. septembra in morali 

podaljšati obisk. V tem času nas je s 

sprejemom počastil vrhovni poveljnik 

nacionalne garde, ki je bil nekajkrat v 

Sloveniji in z nami ob tej priložnosti 

spil kozarček cvička. 

Višji štabni vodnik Avguštin 

Burg 

Foto: vvod. Turkovič 


Frenk: Vsekakor Afganistan, s svojo kulturo in ljudmi. 

Narava in nepozaben vonj vetra. 


Kako se počutite v službi med moškimi/ženskami 

Suzana: Odlično. Vedno znova znajo navdušiti. 

Milan: Moram reči, da sem pozitivno presenečen 

in tudi bolj motiviran. 

Frenk: Vsekakor mi je všeč, če je kolektiv vsaj malo 

mešan. Prisotnost žensk vsaj nekoliko dviguje kulturo 

v tipično moškem poklicu. Sicer pa menim, da 

je lahko moški dober prijatelj, hkrati pa so moški 

konkurenca na vseh življenjskih področjih, že od 

takrat, ko sem bil majhen. 

Kateri del dneva ste najbolj aktivni 

Suzana: Zjutraj. Ko pridem iz kopalnice, bi lahko 

začela premikati gore. 

Milan: Zjutraj. 

Frenk: Nimam najboljšega dela dneva. Vse je odvisno 

od okolice, dela in vzdušja med ljudmi. 

Naši podčastniki 

Kateri od vaših poveljujočih vam je bil največji 

vzor in zakaj 

Suzana: Polkovnik Mitja Teropšič. Je zelo strokoven, 

pošten in ima občutek za soljudi. 

Milan: Miran Stanovnik, med vojno 1991. Ker je vedno 

ohranil mirno kri. 

Frenk: Zaradi »higiene« o imenih javno ne bi razpravljal. 

Obstaja nekaj častnikov v slogu Srečka 

Katanca »kapo dol«, s katerimi kamor koli, kadar 

koli in kar koli. Če se izrazim po vojaško, jih pozdravljam, 

ker to želim in si zaslužijo. 

Ali ste med vašim službovanjem v Slovenski vojski 

dobili vzdevek Katerega in zakaj 

Suzana: Ha, ha. Sushi. Na prvi misiji na Kosovu 

eden od sodelavcev tujcev ni mogel izreči Suzi in 

me je klical Sushi, drugim se je zdelo smešno in 

tako sem dobila vzdevek. 

Milan: Nič posebnega. Mili. 

Frenk: Ne da bi vedel. Verjetno pa obstaja. Saj jih 

imamo vsi, vsaj tiste občasne. 

Če bi bili še enkrat stari 20 let, bi se ponovno zaposlili 

v vojski 

Suzana: Da, kljub temu da je včasih treba stisniti 

zobe. 

Milan: Ko sem bil star 20 let, se nisem zaposlil v 

vojski, temveč sem bil vanjo poklican. In če bi bilo 

še enkrat treba, bi naredil isto. 

Frenk: Kaj je to 20 let Če pa pogledam v slogu 

»Bog ve«, je poklic zanimiv, poln izzivov, doživetij. 

Velja tudi izrek nekdanjega angleškega premierja 

Churchilla »Nikoli ne reci nikoli«. 

Štabna vodnica Suzana Ozimek 

Varnost 

bojevnika 

Naloga vsakega voditelja je, da skrbi 

za varnost svojih pripadnikov, kje koli in 

kadar koli. Kot voditelji se v današnji vojski 

srečujemo z različnimi nevarnostmi 

pri usposabljanjih doma ali na misijah 

na kriznih območjih. 

Na kriznem območju je stopnja nevarnosti naloge, 

ki jo opravljata poveljnik bataljona in poveljnik 

ognjene skupine, različno visoka, vendar ima pri 

zagotavljanju varnosti bojevnikov vsak poveljnik 

pomembno vlogo. Naša glavna naloga je, da pripeljemo 

domov vse pripadnike žive in zdrave. 

Priprave na srečanje z nevarnostjo se začnejo že 

na usposabljanju. Bodisi je to pri urjenju bojnih 

postopkov ali pripravah naše opreme za misijo. 

Oboje je enako pomembno. Naša naloga je, da 

se prepričamo o izurjenosti in popolnjenosti vojakov 

– bojevnikov in da poskrbimo, da vsak od njih 

dobi vse potrebno za uspešno izvajanje naloge, 

od kakovostnega urjenja do prave in kakovostne 

opreme. Vozila morajo biti pripravljena na vse nevarnosti, 

od napada iz protioklepnih orožij, naleta 

na neeksplodirana ubojna sredstva do prometne 

nesreče. Prepričati se moramo, da so vozila dovolj 

zaščitena in sproti ter pravilno vzdrževana. Vsak 

milimeter dodatnega oklepa ali debeline stekla in 

pravilno vzdrževanje lahko pomenita eno življenje 

več. Njihova življenja so naša odgovornost. 

V današnjem času naloga zagotavljanja bojevnikove 

varnosti za voditelje postaja vse težja ter zahteva 

dodatno angažiranje. Zato je pomembno, da 

smo zelo pozorni pri pripravah na nalogo, bodisi 

na pripravah doma ali na kriznem območju. Tako 

bomo zagotovili izvedbo dveh najpomembnejših 

odgovornosti voditeljev: uspešno izvedbo naloge 

ter vrnitev živih in zdravih bojevnikov domov. 

Štabni vodnik Aleksander Vidovič, 

bataljonski podčastnik v 20. MOTB 


Samodisciplina + vzdržljivost = e 

Naši vojaki 

V naših vrstah so vojaki, ki so sposobni najbolj ekstremnih 

dosežkov. Imajo jasen cilj, izžarevajo odločnost in samozavest 

ter imajo trden značaj. Zavidljiva je njihova psihična in fizična 

pripravljenost, ki odlikuje poklic vojaka. Takšen je tudi naš pripadnik, 

Uroš Sodja, ki je že pri 24 letih dosegel ekstremni športni 

rezultat in dokazal, da ne vrže zlahka puške v koruzo. 

Od 9. do 11. maja je okoli Slovenije potekala druga mednarodna ultramaratonska 

kolesarska dirka, tokrat s startom in ciljem v Postojni. Vzdržljivostna 

preizkušnja v omejenem času je vključevala 1185 kolesarskih kilometrov in več 

kot 13.600 metrov nadmorske višine. Od 59 tekmovalcev iz 12 držav jih je v cilj 

prispelo le 33. Večinoma so kolesarji odstopali zaradi zdravstvenih težav in 

izčrpanosti. Na startu je bilo tudi pet pripadnikov Slovenske vojske, v cilju pa le 

trije. Prvi je v cilj prispel veteran takih tekmovanj, Jure Robič. Sedmi je bil Miran 

Stanovnik in najmlajši v cilju, Uroš Sodja, na 31 mestu. Za podvig je potreboval 

dva dni, 18 ur in 30 minut. 

Zanimalo nas je, kako se je na zahteven izziv pripravil Sodja in kakšen mora 

biti vojak, da doseže ekstremen rezultat. Dva dni po končanem tekmovanju, ko 

smo se dogovorili za intervju, so bile posledice napora in izčrpanosti na njem 

še vidne. Zdravniki so mu svetovali, naj telo počiva vsaj dva tedna. Vojak Sodja, 

doma iz Srednje vasi v Bohinju, je bil že tretji dan po prihodu v cilj na Počku, kjer 

se je udeležil streljanja s težkim mitraljezom. Je vojak 1. voda 3. motorizirane 

čete v 10. bataljonu. 

Slovenske vojske. Odzivali so se zelo pozitivno, tako da so pogosto glasno 

navijali: »Dajmo vojak!«. Ob kontrolnih časovnih točkah so se gledalci pogosto 

želeli slikati z nami. Že na startu pa so nas pozdravljale predstavnice nežnejšega 

spola. Presenetil me je pozitiven odziv domačinov ob progi. Mislim, da so 

me povsod tako lepo sprejeli, ker sem pripadnik Slovenske vojske. 

Koliko postankov ste imeli med potjo in koliko časa ste v 66 in pol urah spali 

Postanki so bili vnaprej načrtovani. Progo sem si ogledal in prevozil že na treningih, 

tako da smo s spremljevalno ekipo lahko načrtovali potek tekmovanja, koliko 

proge bom prevozil prvi in koliko drugi dan ter ocenili postanke. Prvi postanek 

Zakaj ste se odločili za sodelovanje na dirki okoli Slovenije 

Zato, ker rad kolesarim in ker so me navdušili prijatelji. Predvsem pa zato, ker 

so me podpirali moja punca, najbližji in ljudje, ki me obdajajo. Podpore sem bil 

deležen tudi med sodelavci in v enoti. Predvsem moj poveljnik voda, poročnik 

Bogdan Kovčan, in poveljnik čete, nadporočnik Tomaž Žbogar, sta mi stala ob 

strani, da sem lahko v službenem času tudi veliko treniral. Veliko so mi pomagali 

tudi z raznimi sredstvi iz enote. 

Kako in koliko časa ste se na tekmo pripravljali 

Kolesariti sem začel že kot otrok. Lani novembra sem se odločil, da bom 

šel na tekmo in takrat sem se tudi začel pripravljati. 

Bolj intenzivno pa od januarja dalje, tako da 

sem vso progo prevozil po etapah v daljših 

turah. Najdaljša kolesarska tekma do 

zdaj je bila zame 160 km dolgi maraton 

Franja. Že na treningih sem lahko ocenil, 

ali bom zmogel preizkušnjo. Za trening 

sem poizkusil odpeljati dvakrat po 350 

km, v vozilu pa me je spremljal vodja ekipe, 

Miha Kosec. 

Veliko ljudi vas je spremljalo 

ob progi. Kako so gledalci reagirali 

in ali so prepoznali 

vojaka na kolesu 

Ja, prepoznali so, 

da sem pripadnik 

Nekaj zanimivosti 

• Trasa je potekala iz Postojne do Obale, nato prek Nove Gorice, Cola in 

Idrije proti severu, kjer je tekmovalce čakal najtežji vzpon na Vršič (1661 

metrov). Nato je pot vodila čez Gorenjsko, Štajersko in Koroško proti zahodu, 

kjer se je v Prekmurju obrnila nazaj proti Postojni po južni strani. 

• Tekmovalci so morali spoštovati cestnoprometne predpise. Če je tekmovalec 

prevozil rdečo luč ali stop znak, je dobil časovni pribitek 15 minut. 

• Ena ekipa je odstopila, ker je spremljevalno vozilo trčilo v njihovega tekmovalca 

(naporno je bilo tudi za spremljevalce in ne le za tekmovalce). 

• Kolesarji so se morali na cesti srečevati tudi z neprevidnimi vozniki. 

• Uroš Sodja je ob Soči pred Bovcem jedel domače ajdove žgance, ki so 

mu pomagali premagati Vršič. 

• Domačini ob progi so bili dober vir informacij pri iskanju odprtih trgovin in 

lekarn med vikendom. 

• Jure Robič je pred startom rekel: »Ko si na robu svojih moči, se pokaže, iz 

kakšnega testa si.« 

• Tekmovalci so bili izključeni tudi zaradi zamud na časovnih kontrolnih 

točkah. 

• Od spremljevalne ekipe Uroša Sodje je pogosto donelo iz zvočnika »Dajmo 

Bohinc!«. 

• Jure Robič se je med vso potjo ustavil le za borih sedem minut. 

• Nagradni sklad je bil 6000 evrov. Za prvo mesto je tekmovalec dobil 

1500 evrov bruto. Denar za tekmovalce ni bil motiv, saj je udeleženec toliko 

ali več porabil le za stroške tekme (startnina 200 evrov, hrana, pijača, 

bencin, spremljevalna ekipa, …) 

• Uroš Sodja je po končani tekmi potreboval 16 ur spanja. 


kstremni rezultat 

je bil po 500 kilometrih v bližini Tržiča. K nam je prišel starejši domačin, ki nam 

je ponudil počitek v svoji hiši. Z veseljem sem si privoščil dve uri spanja. Na drugem 

postanku v Krškem pa sem za eno uro zaspal na zadnjem sedežu avta. 

Kdaj je bilo na tekmi najteže in na kakšen način ste premagovali ovire 

Najteže mi je bilo zaradi utrujenosti proti koncu proge, na predzadnji, 11. etapi, 

na prehodu do Kočevja, ker je to eden težjih zadnjih vzponov. Najtežje trenutke 

na tekmi sem premagal le zato, ker me je podpirala spremljevalna ekipa. Ko se 

je noč nagibala v dan, okoli 4. ure zjutraj, je bilo najteže. Takrat sta me bodrila 

poskočna rok glasba in navijanje spremljevalcev. 

Kaj ste razmišljali med tekmo 

Pogosto sem premišljeval o progi, o tem, kaj me še čaka in kakšen vzpon je 

pred mano. 

Naši vojaki 

Uroš Sodja vzpon na Vršič premaguje ob spodbudi ekipe. Ko klancu ni videti 

konca, Sodja zavpije: »Dajte mi mir. Hočem romantiko!« (glasbo seveda) 

Ali ste bili zadovoljni s spremljevalno ekipo in kako bi jo ocenili 

Ocenil bi jo kot odlično, kajti brez dobre ekipe in sodelavcev ne prideš do cilja. 

V moji spremljevalni ekipi so bili štirje vojaki iz 3. motorizirane čete. Bila sta dva 

voznika in dva logista, eden je skrbel za hrano, drugi pa je spremljal pot. To 

so bili vojaki Miha Kosec, Jurij Strikovič, Damjan Kolar in poddesetnik Boštjan 

Marolt. Ker v ekipi nisem imel zdravniške oskrbe, so se v zdravnike prelevili 

vsi štirje sodelavci. Največ pomoči sem potreboval pri masaži utrujenih nog in 

poškodovane ahilove kite. 

S kakšnimi težavami ste se med tekmo, poleg težavnosti proge, srečevali 

Bile so težave z vozilom, ker nam je sredi proge na približno 700 kilometrih v Zgornji 

Kungoti odpovedalo glavno spremljevalno vojaško vozilo (Mercedes-Benz), v 

katerem sta bili vsa potrebna oprema in hrana. Vozilo je odpovedalo zaradi preobremenjenosti 

akumulatorja. Na srečo smo imeli še eno civilno vozilo. Zaradi 

hitrega odziva v Vojašnici Maribor so nam iz 74. bataljona pripeljali novo vojaško 

vozilo, ki se nam je pridružilo v Moravskih Toplicah. Za ta dogodek sem izvedel 

šele na koncu tekme, saj me moji spremljevalci niso želeli obremenjevati. 

Koliko in kakšno tekočino ter hrano ste porabili med tekmo 

Oskrbovali so me z energijskimi napitki, sadjem in testeninami. Jedel sem večinoma 

na kolesu in verjetno še nikoli v življenju nisem naenkrat pojedel toliko 

palačink z evrokremom kot med tekmo – vsaj 40. Ekipo sem obremenjeval z 

barvo palačinkinega namaza (čokolada ali vanilja). Tekočine sem popil veliko, 

ne vem koliko, predvsem hidracijske napitke. Proti koncu proge me je pogostokrat 

odžejal redbull. Zagotovo pa sem pojedel in popil več kot vsi štirje sodelavci 

v spremljevalni ekipi. 

Ali mislite, da vojaku ekstremna športna oziroma kolesarska preizkušnja koristi 

Jo sploh potrebuje 

Najprej sem vojak, zato menim, da lahko takšna preizkušnja vsakomur koristi, 

še posebno na psihični ravni, saj gradi psihično trdnost in krepi fizično moč 

ter vzdržljivost. 

Ali bi preizkušnjo ponovili 

Bi, ja! In sicer le zaradi veselja. Drugič ali tretjič pa bi »mrbit« gledal že na rezultat. 

Zdaj sem si želel progo le prevoziti. Zame je bila to največja življenjska izkušnja in 

mi je veliko pomenilo, da sem prišel v cilj. Ne vržem takoj puške v koruzo. 

Besedilo: poročnica Mateja Vadnjal 

Foto: poddesetnik Boštjan Marolt 

Kako ste vedeli, katera prehrana je primerna in na kakšen način jo je treba 

uživati ob ekstremnih naporih 

Svetovali so mi tekmovalci, ki so že bili na podobnih tekmah ali pa se ukvarjajo 

s tem, tudi Jure Robič in Matej Markovič. 


Dva dni po tekmi Sodja s 

svojimi sodelavci na PRVI Počku 11

Naše enote – POV 1. BR 

Mi čisto zares »plešemo vsak dan«. Tudi čez vikend 

in zvečer, ko se vržemo na posteljo. Na desni naša 

»boljša polovica«, a ko zapremo oči, še vedno načrtujemo, 

analiziramo in predvidevamo. Tudi ob 

sobotah radi »težimo« načelniku štaba po telefonu 

ali elektronski pošti. Mu pripovedujemo o svojih 

… »Od nekdaj stanuje tukaj moj rod, 

če kdo ve za dru'zga, pove naj od kod.« 

Valentin Vodnik 

Nepopustljivi 

Kdo so fantje, ki podpirajo poveljnika pri načrtovanju in usklajevanju dela v brigadi, 

podrejenih bataljonih in podpornih elementih Koga sploh zanimajo manever, ognjena 

podpora, koncept delovanja … Smo namreč tista redka skupina izbrancev, ki v največji 

meri vpliva na zagotavljanje ključnih informacij in posredovanje poveljnikovih odločitev 

podrejenim poveljnikom in štabu brigade. 

spoznanjih, se 

opravičujemo 

za zmote, pojasnjujemo 

… 

Enostavno orjemo 

ledino. Tudi mi smo specialisti za načrtovanje 

(ad-hoc, srednjeročno, dolgoročno). 

Pred leti je eden od slovenskih pripadnikov v tujini 

še kot »človek iz trupe« srečal podpolkovnika. Pogovor 

se je končal z vprašanjem, če ve, kako prepoznaš 

operativca v vojski Karkoli bi bleknil, bi bilo 

narobe. Odgovor je bil: »Po rdečih očeh.« Je pač 

tako, da smo operativci tisti, ki prvi vklopimo možgane, 

ohranjamo motor neprekinjeno na visokih 

obratih in zadnji izstopimo. Torej PRVI in ZADNJI. 

Seveda je nujno, da si kot operativec izbereš pravo 

življenjsko sopotnico. Prava pa je samo tista, ki v 

nedeljo zjutraj ni jezna, ko opazi, da si sicer fizično 

prisoten, z mislimi pa že pri ponedeljku. 

Načrtujemo in izvajamo ukrepe pripravljenosti, 

opravljamo poslanstvo, seznam bistvenih nalog, 

METL-e, individualne veščine, kolektivne naloge, 

spektre delovanja. 

Spremljamo in nadziramo priprave enot in na 

koncu »si drznemo« še oceniti doseganje končnih 

operativnih zmogljivosti ali preveriti pripravljenost 

enote za operacijo kriznega odzivanja. Drznemo si 

celo predlagati, da se določene pomanjkljivosti odpravijo. 

Saj verjetno si v enotah dostikrat kdo reče: 

»Mislim, ka se te grejo toti žabari f toti Lublani!« Ver- 

jamemo, da na koncu le ugotovijo, da smo delali 

za skupno dobro, ker so tudi v enotah operativci. To 

dokazujejo tudi rezultati naših enot na operacijah 

kriznega odzivanja po svetu. 

Leto 2008 je za nas še posebej srečno. Eni bodo 

zidali kamp Glorio in podpirali druge bataljone, da 

bodo prišli vsak na svojo vajo. V tujino namreč. 

Kleščmani bodo odšli na vajo Clever Ferret 2008 

v Italiji, kjer se bo potil SIKON 10 Isaf. Preostanek 

»Grofov« bo v JMTC-ju (Joint Multinational Tactical 

Centre – združeni vojaški center za usposabljanje) 

veliko streljal in se v JMRC-ju (Joint Multinational 

Readiness Centre – center za ugotavljanje bojne 

pripravljenosti) v Nemčiji uril za bodoči SIKON 18 

Kfor. In seveda imajo »Sokoli« v zgodbi lahke bojne 

bataljonske skupine še veliko za narediti, preden 

ob koncu leta tudi oni odrinejo na sever. JMRC v 

Nemčiji bo pozimi gotovo zanimiv in prijetno topel. 

Lep je občutek, ko ugotoviš, da vsi naši bataljoni 

odhajajo v mednarodno okolje dokazovat, da 

PRVA res zna in zmore. 

In na koncu, ko je naloga opravljena, ko se vrnemo 

domov, ko ugotovimo, da smo določeno nalogo 

opravili po najboljših močeh in pridobili nove izkušnje, 

veščine, znanje, predvsem pa samozavest, 

takrat vidiš v očeh operativca ponos. 

V »OPS division« poveljstva 1. brigade se bodo menjali 

obrazi, vendar se mora poslanstvo sektorja 

nadaljevati, ostati gonilna sila načrtovanja in procesiranja 

nalog v brigadi. Tudi zaradi tistih ljudi, ki 

so že, in tistih, ki bomo še pustili tukaj svoj »pečat«. 

… pa še kako prav je imel naš pesnik v nekih drugih 

časih … 

Kolektiv S-3 na glavni smeri delovanja 

in hkrati steber obrambe 


Logiji v povelj 

Leta 2007 so se v oddelku logistike 

zgodile velike spremembe. Neimenovani 

pripadnik poveljstva je ob kavi na 

hodniku izjavil, da je bil oddelek logistike 

obglavljen. Kaj se je torej zgodilo 

Najprej je na misijo v Kfor odšel pomočnik 

za operativno-logistične zadeve, 

major Andrej Indof. Takoj za njim pa je 

načelnik logistike, major Franc Kalič, 

odšel na misijo UNIFIL. Takoj po vrnitvi 

z misije je odšel major Indof za tri leta v 

Natovo poveljstvo v Neapelj, major Kalič 

pa je bil postavljen za načelnika štaba v 

1. brigadi. Začasno je delo v. d. načelnika 

sektorja prevzel stotnik Jernej Peternelj, 

dosedanji pomočnik za finance in 

avtor tega prispevka. 

Lahko rečem, da sem imel srečo. Zadeva bi se 

lahko končala veliko slabše, z mojo blamažo oziroma 

»kolapsom« oddelka. Pa se ni. Razlogi za 

to so v najboljšem kolektivu, v katerem sem delal 

do zdaj. 

Verjamem, da je bilo fantom prav tako težko, kot 

je bilo meni. Stari pregovor namreč pravi: »Daj 

delavcu palico in dobil boš najhujšega biriča.« 

Kar naenkrat, čez noč, se je namreč sodelavec 

prelevil v nadrejenega. Treba je bilo vzpostaviti 

partnersko-šefovski odnos, ki bi omogočal tako 

izpeljavo nalog kot normalno komuniciranje. Moram 

priznati, da so bili z mano zelo prizanesljivi 

in so mi po najboljših močeh pomagali prebroditi 


stvu brigade 

začetne muke in težave, ki pa jih ni bilo malo. Major 

Kalič pravi, da mora vsak logistik skozi »šolo«, 

ko se mu vse podre na glavo in se mora znajti v 

preobilici dela ter izplavati na površje, ali pa pustiti, 

da ga sistem prežveči in izpljune na neki novi 

dolžnosti. Torej, si ali pa nisi. Pri premagovanju te 

»šole« mi je veliko pomagal major Kalič, saj mi je 

zapustil zgledno urejen sektor, ki ga je gradil tri 

leta, in sicer sektor »Coperfildov«, kot ga je označil 

višji vodnik Ivan Arh - Arči, nekdanji referent za 

premike in transport. To je največja dota, ki jo lahko 

dobi novopečeni šef. Prav zaradi njih in njihovih 

rezultatov sem bil po končanem »uvajanju in 

preizkušnji« postavljen za načelnika logistike. 

Da je tim res odličen, smo dokazali, ko smo premagali 

operativce v košarkarski tekmi stoletja. Sicer 

je šlo na tesno, nadporočnik Igor Stergar si je 

pogrizel vse nohte ob misli, da bi v vsej »specialni 

vojni«, ki jo je izvajal nad njimi, moral požreti izgubo, 

ampak izšlo se je. Ob tem smo podrli tabu, 

da je logistik (zalednik, pozadinac) po navadi nekoliko 

močnejše postave, brez posebne volje za 

kondicijsko udeležbo ter da je operativec oziroma 

jurišnik vrhunsko kondicijsko pripravljen vojak. 

Delo v logistiki je vedno razgibano, nikoli ti ne more 

biti dolgčas, še posebno, če si v 1. brigadi, na »osti 

enot Slovenske vojske«, kot se je ob prevzemu dolžnosti 

izrazil brigadir mag. Bojan Pograjc, poveljnik 

brigade. Da pa je vse tako, kot mora biti, skrbi 

ekipa odličnih sodelavcev, ki je prava mešanica 

znanja in karakterjev. Delo z njimi je užitek, ob tem 

pa so pravi profesionalci, ki vedo, kakšna je njihova 

naloga in kje so njihove meje. 

Sektor zvez in 

informatike 

V poveljstvu brigade deluje tudi sektor zvez in 

informatike (sektor S-6). Po formaciji ga sestavljajo 

trije častniki in dva podčastnika. Sektor 

S-6 se ukvarja z načrtovanjem kot funkcijo 

poveljevanja, oblikuje cilje, strategije, vizije in 

poslanstvo organov zvez in informatike. Sektor 

je pristojen za komunikacijsko in informacijsko 

podporo delovanja ne le poveljstva, temveč 

tudi drugih enot 1. brigade. 

Naloge, s katerimi se srečuje sektor, so zelo 

različne. Glede na dejstvo, da smo razvijajoča 

se vojska, ima naš sektor veliko dela s sprejemanjem 

in uvajanjem novih informacijskih sis- 

Da je res tako, so dokaz vse zahtevne naloge, ki 

jih trenutno opravljamo. Skrbimo za opremljanje 

misij (Kfor, Isaf, UNIFIL, zdaj še Afrika), v Hohenfelcu 

izvajamo logistično podporo vaje Vitezov ščit 

(preverjen SIKON 18 Kfor), načrtujemo priprave na 

ustrezno oblikovanje lahke bojne bataljonske skupine, 

vodimo in usmerjamo finančno poslovanje v 

brigadi, nadzorujemo izobraževanje v tujini na področju 

logistike, vodimo in usmerjamo vzdrževanje 

tehnike in njeno nadgradnjo v okviru naših pooblastil, 

vodimo in usmerjamo premike enot na vaje in 

misije ter za potrebe enote prerazporejamo vozila. 

Delo v logistiki je prava šola osebnih in strokovnih 

izkušenj, ki bi bile primerne za vse ambiciozne 

častnike, ki mislijo, da je poveljevanje vodu 

temov ter komunikacijskih sredstev. 

Udeležujemo se različnih usposabljanj in vojaških 

vaj v Sloveniji in tujini. Med 29. aprilom 

in 15. majem sta se dva pripadnika udeležila 

mednarodne vaje Combined Endeavor, ki je kot 

vsako leto potekala v Nemčiji, letos pa je bilo 

poveljniško mesto prvič na Hrvaškem. To je 

vaja tehnične narave, saj se na njej preverjajo 

skladnost sredstev zvez, informacijske opreme 

ter informacijskih sistemov poveljevanja in 

kontrole med različnimi državami. 

Pripadniki S-6 

ali četi vrhunec adrenalina, ki se jim lahko zgodi. 

Prepričanje, da je lahko logistik vsak, je preživeto, 

zahteva predanega in strokovnega človeka, ki je 

odporen na stres in je mojster improvizacije. 

Nekdo je nekoč dejal »Kaj, logistika! To je samo 

štetje gat v skladišču.« S poznejšim skupnim delom 

je tudi ta nejeverni Tomaž spremenil svoje 

mnenje. Moto majorja Indofa pa je: »Dobri generali 

razmišljajo o taktiki. Odlični generali razmišljajo 

o logistiki.« 

Kolegi, upam, da bom lahko še naprej del tega 

odličnega tima in delil z vami lepe trenutke. Hvala 

vam. 

Stotnik Jernej Peternelj, 

načelnik oddelka logistike 




V poveljstvu je številčen oddelek S-1. V 

oddelku, ki mu pravijo tudi »CVEKARJI«, 

potekajo ključni in za prihodnost 1. brigade 

zelo pomembni postopki. 

Kaj delajo naši kadroviki 

Naša glavna in prednostna naloga so kadri. Za 

poveljstvo brigade in vse podenote moramo zagotoviti 

dovolj vojakov, podčastnikov in seveda 

tudi častnikov. V oddelku potekajo ključne analize 

o kadrovskih potrebah in sprotno spremljanje 

doseganja načrta operativnih zmogljivosti, ki je 

za brigado, s širokim obsegom nalog, zelo zahteven. 

S pomočjo vseh podrejenih enot oddelka S-1 

smo šele na začetku dela. Najprej se vnesejo vsi 

podatki v našo bazo podatkov, ki ji pravimo »čudežni 

KO-1«. Pri tem nam pomaga sodobna informacijska 

tehnologija, ki omogoča celotni brigadi 

(samo pooblaščenim osebam) takojšen vpogled 

v baze podatkov. Pri tem moramo upoštevati Zakon 

o varovanju osebnih podatkov, zato včasih 

kakšnega podatka v naši »čudežni« tabeli ni. 

Ko so novi pripadniki vneseni v bazo, sledijo vnosi 

plač in vseh dodatkov k plačam, dokazila o upravičenosti 

dodatkov, podpisan nalog za nadurno 

delo z natančno obrazložitvijo, kot zahtevajo 

predpisi. Vse je treba vnesti v drugo bazo, ki ji 

pravimo MFERAC. 

Sledi izobraževanje. Vsi vojaki morajo imeti 

ustrezno VED (vojaško evidenčno dolžnost), vsa 

zahtevana potrdila, tečaje in znanje tujega jezika. 

Kadroviki morajo zato v sodelovanju z drugimi 

oddelki organizirati vsa usposabljanja v matičnih 

enotah ali pripadnike napotiti na dodatno vojaško 

izobraževanje oziroma usposabljanje v druge 

enote ali civilne ustanove po vsej Sloveniji. Vsak 

pripadnik, ki pridobi neko znanje, mora potrdilo o 

tem takoj dostaviti v naš oddelek, da ga evidentiramo. 

Pozabiti pa ne smemo tudi na izobraževanja v 

tujini, ki potekajo po različnih izobraževalnih programih 

v Nemčiji, Združenih državah Amerike, Veliki 

Britaniji, Avstriji, Belgiji, Kanadi in drugih državah 

po svetu. Težnja napotitve na izobraževanje v 

tujino se iz leta v leto povečuje. 

Poleg naštetega delamo še druge stvari: povišanja 

v činih, napredovanja v plačilnih razredih, 

podeljevanje priznanj, napotitve na zdravniške 

preglede, pridobitve dostopov do tajnih podatkov 

itn. Evidence o vseh delih morajo biti še posebej 

natančne. Zakaj Ker to občuti naš pripadnik, za 


Cvekarji 

katerega moramo najbolje poskrbeti. 

Veliko je tudi kadrovskih premikov. To najbolj občutijo 

člani kadrovskih kolegijev 1. brigade in nadrejenih 

poveljstev. Če želimo upoštevati kadrovski 

razvoj enot (prihod novih pripadnikov in sproščanje 

mest zanje) in obvezne usmeritve ministra 

za obrambo o poklicnih poteh pripadnikov SV, 

ki opredeljujejo delo na posameznem delovnem 

mestu od 2 do 5 let, ne gre drugače. 

V brigadi uporabljamo model gradnje karierne 

poti posameznika. Naš cilj je, da nalogo končamo 

v letošnjem letu, s čimer bomo omogočili 

preglednejše in razumljivejše napredovanje ter 

prerazporejanje pripadnikov. 

Oddelki S-1 so odgovorni tudi za vso sprejeto in 

oddano pošto ter njeno arhiviranje. Vsak dokument 

je treba pregledati, zavesti, kopirati in odpraviti. 

Ne smemo pa pozabiti tudi na področje celostne 

podpore pripadnikom (CSP). Razvoj in začetki 

uvajanja segajo precej let nazaj. V oddelku si prizadevamo 

uresničevati njegove naloge in cilje. S 

sprejetjem vseh podzakonskih aktov, ki jih opredeljuje 

Zakon o službi v Slovenski vojski (ZSSV) in 

z določitvijo organizacijske enote, ki bo skladno 

s tem zakonom izvajala naloge glede celostne 

skrbi za pripadnike, bomo na tem področju dobili 

veliko več pomoči, kot jo imamo zdaj. 

Napotitve na operacije kriznega odzivanja (OKO). 

Ves kadrovski del (kadri, zdravniški pregledi, cepljenja 

idr.) uredimo v oddelkih S-1, poveljstva in 

podrejenih enot. 

Posebej moramo poudariti, da zahtevajo vsi 

postopki, ki jih opravljamo v S-1, izredno veliko 

dokumentacije (izpolnjevanje obrazcev, izvajanje 

raznih aktivnosti pred napotitvijo na VIU, kot 

so zdravniški pregledi, preverjanje znanja tujega 

jezika itd.). Vse to zahteva od pripadnikov veliko 

natančnosti, doslednosti in spoštovanje rokov. Za 

izpolnitev omenjene naloge smo odgovorni vsi – 

poveljniki, vodje in posamezniki. 

Dostikrat slišimo, da na poveljstvu samo prekladamo 

papir in ne delamo nič. Vendar to ni res, saj 

bijemo papirnato in zakonsko vojno, da na koncu 

vse deluje tako, kot mora. 

Vsi člani sektorja S-1 se moramo nenehno dodatno 

izobraževati, še posebej v poveljstvu brigade. 

Zanimivo je, da se udeležujemo jezikovnih usposabljanj, 

hkrati pa naš pogovorni jezik poteka 

v štajerskem narečju. Stotniki prihajajo z druge 

strani Trojan, zato uporabljamo pri medsebojnem 

sporazumevanju domači štajerski slovar. Štajerci 

so znani po tem, da se radi poveselijo, zato se 

jim ni težko odzvati na povabilo načelnika štaba 

na družabno srečanje, na katerem pokažejo, kaj 

so se naučili. Pa naj kdo reče, da vojaški kruh ni 

težko prislužen. 

Dela v S-1 je res veliko, vendar nam ni težko. Z 

veseljem delamo in skupaj z drugimi oddelki gradimo 

močno, trdno in ostro konico 1. brigade. Vsi 

sledimo sloganu načelnika sektorja: 

KJER JE VOLJA, TAM JE TUDI POT! 

Stotnik Jožef Koščak, 

načelnik S-1 


Včeraj – danes – jutri 

Leto 2007 je bilo za 10. bataljon prelomno in hkrati zgodovinsko. Po dolgotrajnih, 

zahtevnih in uspešnih pripravah, pri katerih je bataljon uspešno izvedel afirmacijo po 

Natovih standardih, po uspešno izvedenih bojnih streljanjih čet ter bataljona na največji 

vojaški vaji slovenskih vojaških enot v tujini, v Varpaloti jeseni 2006, je bataljon čakalo 

zaključno dejanje. Naloga je bila jasna: prevzeti svoje območje delovanja v okviru 

MNTF-W (Multi national Task Force West) in uspešno izvesti misijo na operaciji kriznega 

odzivanja v silah Kfor na Kosovu. 

Naše enote – 10. MOTB 

Bojna skupina Sokol 

Upoštevajoč velikost enote in količino materialnih 

sredstev, ki jih je bilo treba prestaviti na območje 

delovanja, je bila za bojno skupino Sokol to že 

prva in zelo zahtevna naloga v okviru misije. Po 

uspešni izvedbi je bataljon 25. februarja 2008 

prvič v zgodovini Slovenske vojske prevzel svoje 

območje odgovornosti v okviru operacije kriznega 

odzivanja in poveljeval večnacionalni enoti, ki 

jo je poleg 10. MOTB z dodanimi elementi sestavljala 

tudi madžarska četa. 

Naloga enote je bila prikaz prisotnosti s patruljami, 

opazovalnicami in kontrolnimi točkami ter 

nadzor nad srbskimi enklavami v območju odgovornosti. 

Enota je bila pristojna tudi za posredovanje 

ob demonstracijah, kar je pomenilo zahtevno 

nalogo za čete 10. MOTB, ki so se usposabljale 

za delovanje v primeru posredovanja skupaj z 

italijanskimi in madžarskimi enotami. 

Analize so pokazale, da je 10. MOTB nalogo na 

operaciji kriznega odzivanja opravil z odliko, 

kar so potrdili tudi v zavezništvu Nata, nadrejeni 

poveljstva brigade MNTF-W in poveljstva Kfor in 

kar se je pokazalo tudi v občutnem zmanjšanju 

incidentov v območju odgovornosti našega 

bataljona. Bataljon je po zaslugi poveljnika 

podpolkovnika Mihe Škrbinca precej pozornosti 

namenil civilno-vojaškemu (CIMIC) vidiku misije 

in posredovanju pomoči lokalnemu prebivalstvu, 

kar je samo dopolnilo dobro operativno 

izvedeno stran misije. Tako je bataljon pomagal 

zgraditi šolo, sodeloval pri reševalnih akcijah, 

naravnih nesrečah in podobno, kar je močno 

dvignilo priljubljenost pri lokalnem prebivalstvu 

in posledično povečalo varnost naših patrulj na 

terenu. 

Omeniti je treba še en vidik misije, in sicer veliko 

politično in medijsko zanimanje za delo enote, 

kar se je kazalo v velikem številu delegacij, ki so 

obiskale bataljon v italijanski vasi, kot se je imenovala 

baza v Peči, v kateri je bila nastanjena 

bojna skupina Sokol. 

Ta je na misiji izvedla skupno 3911 patrulj, 

10.336 opazovanj, 7964 patrulj je bilo opravljenih 

peš, in 5234 mobilnih kontrolnih točk, na 

katerih je bilo pregledanih 42.301 vozil, preverjenih 

66.280 prebivalcev Kosova in prevoženih 

985.313 kilometrov. 

Bataljon se vrne v domovino 

Ob vrnitvi v Slovenijo smo se konsolidirali, odšli 

na zasluženi dopust, nato pa zavzeto prevzeli 

dodatne naloge. Od oktobra do decembra 2007 

smo izvedli tečaj za vodje skupin (sodeloval 20. 

MOTB), selekcijo za izvidniški vod ter VED za minometnike. 

Prav tako smo izvedli preoborožitev 

na avtomatsko puško F2000S. Dobili smo tudi 

novega poveljnika majorja Pavla Jereba. 

Nove naloge in LBBSK 

Leto 2008 smo v 10. MOTB začeli s tako imenovanimi 

dodatnimi nalogami. Poleg varovanja 


objektov podpiramo tudi predsedovanje Republike 

Slovenije Evropski uniji z vozniki in vojaki 

v enoti za protokol. Vse druge dejavnosti pa so 

povezane s pripravo na lahko bataljonsko bojno 

skupino (LBBSK), ki integrira sodelovanje različnih 

rodov SV v boju. Pehotne čete bodo poleti 

ponovile določene postopke in vzpostavile skupinski 

duh v svojih enotah. V sklopu tega usposabljanja 

se bodo izvedla oddelčna bojna streljanja 

in taktične vaje vodov. Jesen bo minila v pripravah 

na delovanje LBBSK in integracijo različnih 

modulov iz sestave Slovenske vojske. Vrhunec 

delovanja lahke bataljonske bojne skupine bo 

preverjanje njenega delovanja konec leta 2008. 

V tem obdobju bomo osredotočeni predvsem na 

naloge v podporo miru. 

Leta 2009 se za 10. MOTB načrtujeta misija 

velikosti čete v SIKON 19 Kfor in zagotavljanje 

sil za operativno rezervo Kforja (Operational 

Reserve Forces) v moči bataljona. Naš bataljon 

odlikujeta visoka motiviranost in usposobljenost 

pripadnikov, kar se kaže v dosedanjem delu in 

dosežkih. Tudi v prihodnje se ne smemo zadovoljiti 

s povprečjem, temveč si moramo prizadevati 

za boljše, nadpovprečne rezultate, ki so ključni 

za uspešno opravljene naloge, ki v prihodnjih 

mesecih čakajo bataljon. 

Stotnik Vojko Sotlar, 

nadporočnica Barbara Turk in 

nadporočnik Jure Rosulnik 



Zapisi iz dnevnika SIKON 15 Kfor 

1. februar: Odhod predhodnice na Kosovo 

V predhodnici je bilo 10 pripadnikov BS Sokol, od tega več kot polovica logistov. 

14. februar: Trajekt Ravena zapusti Luko Koper. 

Ladja je natovorjena z našo opremo in vozili ter pluje proti Solunu v Grčiji. 

23. februar: Vsa oprema, vozila in večina vojakov že na Kosovu 

Vojaki so prispeli na Kosovo. Trenutno poteka transport opreme in nastanitev 

vojakov v vojaško bazo v Peči, kjer se že seznanjajo in pripravljajo na prevzem 

prvih nalog. 

25. februar: Slovesna primopredaja ob menjavi bataljonske bojne skupine na 

Kosovu 

Pripadniki so 25. februarja od italijanske bojne skupine prevzeli svoje območje 

odgovornosti v mednarodnih silah Kfor. Slovesnosti ob primopredaji dolžnosti 

sta se udeležila minister za obrambo Karl Erjavec in načelnik Generalštaba Slovenske 

vojske generalpodpolkovnik Albin Gutman. 

26. februar (D+0): Prvi dogodek za bojno skupino Sokol 

Bil je ponedeljek, jutro ob 4.10, ko je razneslo bombo v bližini stavbe OSCE v Peči. 

Na srečo ni bil nihče ranjen, poškodovanih je bilo le nekaj vozil. 

13. marec (D+15): Prvi projekt CIMIC 

Skupina CIMIC je začela popravljati 250-metrski odsek makadamske ceste v 

Biči. Kosovski Ipkonet je začel napeljevati kable za dostop do interneta v bivalnih 

prostorih oziroma palacinih. 

15. maj (D+78): Obisk predsednika države na dan Slovenske vojske 

Predsednik Republike Slovenije, dr. Janez Drnovšek, je obiskal SIKON 15 Kfor. 

Uradni del obiska je zaznamovala vojaška slovesnost, na kateri je predsednik 

države spregovoril vojakom. Prisotni so bili tudi poveljnik sil brigadir Alan Geder, 

ambasador Vojko Volk, polkovnik Anton Tunja in drugi visoki častniki SV 

in Kforja. 

18. maj (D+81): Slovenski vojaki so v iskalni akciji na Kosovu našli pogrešanega 

dečka. 

Potapljači 430. mornariškega diviziona in BS Sokol so 18. maja, okoli 17. ure, na 

območju občine Klina v iskalni akciji našli pogrešanega desetletnega dečka iz 

vasi Grabanica, ki je utonil v reki Pečka Bistrica. 

27. maj (D+90): Dan 10. MOTB 

Enajsto obletnico ustanovitve je 10. MOTB prvič praznoval v tujini. 

26. junij (D+120): Dan državnosti praznovali tudi slovenski vojaki na Kosovu 

Na slovesnosti so se z minuto molka poklonili vsem padlim v vojni za samostojno 

Slovenijo, polkovnik Dobran Božič pa je pripadnikom prebral pismo Janeza 

Janše. V nagovoru vojakom in čestitki ob dnevu državnosti je poudaril: »Zavedajte 

se, da opravljate izredno pomembno poslanstvo za domovino. Hvala vam za 

vloženi napor, odrekanje in dobro opravljene naloge. Hvala vam za dobre ocene, 

ki jih o vašem delu izrekajo naši zavezniki.« 

27. junij (D+121): Obisk načelnikov slovenske in madžarske vojske 

Na enodnevni obisk sta prišla načelnik Generalštaba Slovenske vojske z delegacijo 

in madžarski načelnik generalštaba madžarske vojske general Andras Havril. 

29. junij (D+123): Slovenski vojaki na Kosovu prevzemajo novo območje odgovornosti 

Del pripadnikov BS Sokol se je odpravil na sever v bazo Nothing Hill, kjer so na 

novem območju odgovornosti opravljali naloge za podporo in vzdrževanje miru. 

20. julij (D+144): Največji projekt skupine za civilno-vojaško sodelovanje 

Skupina za civilno-vojaško sodelovanje (CIMIC), ki deluje v okviru bojne skupine 

Sokol, je s simbolično slovesnostjo zaznamovala otvoritev svojega največjega 

projekta na Kosovu, in sicer so dokončali gradnjo osnovne šole v Zahaču. 

13. avgust (D+166): Odhod predhodnice v Ljubljano 

15. avgust (D+168): Odhod prvega konvoja iz Peči skozi Drač in Koper v Ljubljano 

31. avgust (D+184): Primopredaja območja delovanja med bojno skupino Sokol 

in bojno skupino Falco 

7. september: Prihod zadnjega konvoja v Slovenijo 

8. september: Proslava ob zaključku misije SIKON 15 Kfor 


Kje smo, 

kam gremo 

Bataljon trenutno končuje obdobje konsolidacije. Poveljniki in vojaki prevzemajo 

nove dolžnosti, pripadniki, ki so svoje delo opravili, odhajajo novim 

izzivom naproti. V bataljon prihaja nova, sveža moč, ki bo 10. MOTB 

ohranila na ravni uspešnosti tudi v prihodnje. Čeprav se bataljon konsolidira, 

še zdaleč ne počiva. Pripravlja oddelke za misijo UNIFIL v Libanonu, 

usposablja vojake za specialistične dolžnosti, pripravlja nove poveljnike 

za prevzem dolžnosti, z zagotavljanjem voznikov in vojakov za protokolarne 

naloge podpira predsedovanje Republike Slovenije Evropski uniji 

in, kar je najpomembneje, pripravlja se, da bo prevzel vodilno vlogo v 

lahki bataljonski bojni skupini. Njena priprava, usposabljanje in razvoj 

bodo potekali dalj časa, na koncu pa naj bi dobili visoko izurjeno enoto, 

ki bo sposobna za delovanje v združenem bojevanju rodov. Sprememb 

je torej veliko – 10. MOTB ostaja! 

Naš bataljon je 27. maja praznoval dan svoje ustanovitve oziroma natančneje 

dan, ko je tedanji načelnik GŠSV, general Albin Gutman, izdal 

Odredbo o imenovanju Skupine za formiranje enote za mednarodno 

sodelovanje. S skupino so bili postavljeni temelji za oblikovanje 10. bataljona 

za mednarodno sodelovanje (10. BMS), ki je pozneje prerasel v 

10. MOTB. Bataljon je ves čas enota na »glavni smeri delovanja« in zelo 

pomemben, če ne najpomembnejši člen bojnih sil Slovenske vojske. 

Bataljon se je lani avgusta vrnil z misije na Kosovu. SIKON 15, ki ga je 

večinoma sestavljal 10. MOTB, je v zgodovini Slovenije pomenil najštevilčnejšo 

udeležbo pripadnikov SV na misiji v tujini. To je bila prelomnica, 

ob kateri smo dokazali sebi in drugim, da smo sposobni samostojno 

opravljati naloge tudi na bataljonski ravni, da zmoremo z izurjenostjo ter 

modrim vodenjem opraviti tudi zahtevnejše delo. Na splošno je bataljon 

v šestih mesecih opravil vse naloge, poleg tega pa pustil še zelo dober 

vtis med lokalnim prebivalstvom in drugimi sodelujočimi kontingenti. 

Poročniki, ki smo v bataljon prišli marca lani, smo z velikim zanimanjem 

spremljali njegovo delo. Novice o uspešnem opravljanju nalog so bile 

velika spodbuda in so nam vlile dodatno energijo pri usposabljanju ter 

izobraževanju za prevzem dolžnosti poveljnika voda. Bili smo ponosni 

na svoj bataljon. 

Avgusta je bila na Kosovo napotena 2. MOTČ. Tudi pripadniki SIKON 16 

so nadaljevali dobro delo svojih predhodnikov. Četa je suvereno obvladovala 

svoje območje odgovornosti v okviru madžarskega bataljona 

in se letošnjega februarja vrnila domov ter spet združila 10. MOTB na 

enem mestu. 

Poročnik Jure Lampe, 

poveljnik 2. MOTV 


Hohenfels, 29. maj – Slovenski kontingent 

v SIKON 18 Kfor, ki šteje 290 pripadnikov 

iz 20. MOTB, 18. BJRKBO in 670. 

POVLOGB, bo od 19. maja do 18. junija 

sodeloval na mednarodni vaji Vitezov ščit 

(Knight Shield) v Nemčiji. Vojaško vajo 

bodo izkoristili za priprave pred odhodom 

na operacijo kriznega odzivanja (OKO) 

na Kosovo, avgusta 2008, poveljuje pa ji 

major Igor Iskrač, poveljnik 20. MOTB. 

Z ameriško 

vojsko pripravljeni na Kosovo 


Prvič v zgodovini SV smo preizkusili transportne 

zmožnosti čete iz 670. POVLOGB, saj smo za 

prevoz vseh sredstev motoriziranih čet, vključno 

z LKOV Valuk, opravili premik na večji razdalji. V 

treh konvojih je na 700 km dolgo pot krenilo več 

kot 50 vozil, ki so jo brez ovir prevozila v dobrih 11 

urah. Za nemoten premik sta poskrbeli nacionalni 

skupini za nadzor premikov (SKP). 

Scenarij vaje Vitezov ščit 

Vaja je razdeljena v dva dela. V prvem delu so pripadniki 

na modernem večnamenskem strelišču 

ameriške vojske v Grafenwoerju opravili strelsko 

usposabljanje, ki je obsegalo pripravljalno in bojno 

streljanje z vso oborožitvijo, ki jo ima motorizirana 

četa, od pištole Beretta FS 92 do bombome- 

ta MK 19. Poudariti moramo, da je za prehrano na 

strelišču poskrbel kuharski oddelek 1. LOGČ(P) iz 

670. POVLOGB, ki je z izdelki države gostiteljice 

skrbel za ves slovenski kontingent. 

Drugi del vaje je namenjen usposabljanju poveljstva 

bataljona in motoriziranih čet v JMRC 

(Joint Multinational Readiness Center) v Hohenfelsu. 

Scenarij vaje pod okriljem ameriške vojske 

predvideva združeno delovanje našega kontingenta 

in ameriške vojske. Motorizirani četi bosta 

neposredno podrejeni ameriškemu bataljonu. 

Pripadniki transportne čete pa bodo za SIKON 

18 Kfor in ameriško vojsko, skupaj z najetimi civilnimi 

osebami, sodelovali pri simulaciji različnih 

incidentov. Pripadniki motoriziranih čet bodo z 

ameriškimi kolegi najprej opravili usposabljanje 

Tradicija – svoboda – 

zvestoba 

Naš bataljon je na začetku opravljanja operativnih zmogljivosti bataljonske 

ravni. V zadnjih dveh letih se je 20. bataljon počasi sestavljal, opremljal in 

usposabljal. Do zdaj so mu bili okoliščine in razmerja naklonjeni, v enoti pa 

sta vladali velika motiviranost in pripravljenost za delo. 

Kot poveljnik si želim še boljših rezultatov, še več podpore nadrejenih, sovaščanov 

in tistih, ki skrbijo za razvoj Slovenske vojske, ter da se nadaljnji 

razvoj bataljona ne bi ustavil. 

Pripadniki bataljona smo se udeležili številnih aktivnosti, opravljali smo 

naloge v Afganistanu, Iraku, Italiji, na Kosovu in si pridobili veliko izkušenj, 

tako da lahko trdim, da zdaj še bolj cenimo svobodo in vrednote, ki jih 

imamo v Sloveniji, da smo zelo ponosni na celjsko vojaško tradicijo, iz katere 

tudi črpamo našo samozavest, ter da je rezultat omenjenega zvestoba 

bataljonu, Slovenski vojski in domovini. 

Major Igor Iskrač, poveljnik 20. MOTB 

za vkrcavanje in izkrcavanje iz helikopterja UH-60 

Black Hawk ter vadili varnostne ukrepe in izvidovanje 

območja odgovornosti iz zraka. 

Vaja se bo nadaljevala z različnimi odigranimi 

dogodki, v katerih se bosta slovenski in ameriški 

kontingent lahko soočila na OKO na Kosovu. 

Naloga naših pripadnikov bo pripraviti ustrezne 

postopke taktike mirovnih operacij. Med drugim 

bodo zagotavljali sile za hitro posredovanje, opravljali 

delo na kontrolnih točkah, preiskovali osebe 

in vozila, se odzivali na civilne nemire, vadili postopke 

vpada v objekt, skrbeli za evakuacijo poškodovanih 

in patruljiranje. 

Odlična logistična podpora 

Na vso oborožitev in vozila v motorizirani četi 

bodo namestili sistem MILES, da bi približali taktične 

postopke stvarnim razmeram na območju 

odgovornosti. Vse dejavnosti so računalniško in 

avdiovizualno podprte, kar bo na koncu omogočilo 

učinkovito analizo. Odlična infrastruktura, ki 

jo ponuja vojaški poligon ameriške vojske v Hohenfelsu, 

in dobra organizacija vaje omogočata 

slovenskemu kontingentu vrhunske razmere za 

delo. Da so vse logistične zadeve z našimi gostitelji 

potekale nemoteno in usklajeno, je poskrbel 

Nacionalni podporni element (NPE), ki je imel 

pomembno vlogo pri namestitvi in oskrbi enot na 

vaji. Za oskrbo z gorivom smo skrbeli sami. V bazah 

smo postavili oskrbovalni postaji, gorivo pa 

nam je zagotavljala nemška vojska, saj oskrba 

pri ameriški ni mogoča, ker za vsa svoja vozila 

uporabljajo le kerozin. 

Pripadniki SIKON 18 Kfor smo prepričani, da 

bomo vajo dobro izkoristili in na Kosovo odšli 

odlično pripravljeni. 

Stotnik Boštjan Baš, 

namestnik poveljnika 20. MOTB, Nemčija 



Poveljniško-štabna vaja 

Sudden Cut 2007 

Ta teren je bil zame nova izkušnja, saj sem bila prvič kot članica poveljstva 

bataljona na takšni vaji in sem videla tudi drugo stran »papirnate 

vojne« in priprav. Ker so bili načrtovanja in priprave pravočasno izpeljani, 

ni bilo nevarnosti, da na vaji ne bi vse poteklo po načrtih. Vaja se je 

tako 10. septembra tudi v resnici začela. 

Na vaji so sodelovali tudi pripadniki ameriške vojske, Nacionalne garde 

iz Kolorada. S svojimi izkušnjami, ki so jih dobili na kriznih žariščih po 

svetu, so nam zelo pomagali in olajšali delo. Znanje angleškega jezika 

je bilo v veliko pomoč, čeprav so si tudi oni prizadevali s »polomljeno« 

slovenščino, predvsem z »dobro jutro, hvala, prosim ...« 

Prve dni smo preživeli na Tepanjskem Vrhu, kjer smo si pisarne uredili v 

zatohlih in vlažnih kletnih prostorih – bunkerju. V drugi del vaje pa smo 

dobesedno odleteli, s cougarjem na Poček. 

Vsak dan smo prebujajoča jutra pričakali z obvezno bojno telovadbo 

in litri kave, ki so je največ popili Američani. Po jutranji vadbi, ki nam je 

napolnila baterije, smo se osredotočili na delo v taktičnem operativnem 

centru (TOC). Nadrejeno poveljstvo nas je dobesedno »bombardiralo« 

z incidenti in dogodki. Zaradi velike intenzivnosti dela ter v želji po čimprejšnji 

reakciji in odgovoru v nadrejeno poveljstvo je bilo včasih čutiti 

kanček napetosti med vsemi sodelujočimi, tudi Američani. In tako so 

dnevi hitro minevali. 

Za konec vaje pa je imela narava druge načrte za nas, zato smo predčasno 

končali z »igranimi incidenti« in se osredotočili na resnično stisko, ki 

je prizadela velik del Slovenije. »Igra« se je končala, nastopil je trenutek, 

ko smo teorijo morali prenesti v prakso. Pri tem so nam pomagali tudi 

dokumenti, ki jih imamo pripravljene za takšne primere. 

Spakirajmo in pojdimo pomagat! 

Poddesetnica Natalija Galun 

Aktivni lani 

Železniki 

V Sloveniji (zlasti na območju Gorenjske in Savinjske doline) je lani 18. 

septembra prišlo do neurja z močnim dežjem, katerega posledice so bile 

v posameznih predelih katastrofalne: številni plazovi, uničene poljščine, 

poplave ter uničeni stanovanjski in gospodarski objekti. Aktivirale so se 

enote Slovenske vojske, med njimi tudi 20. MOTB. Namenska enota v velikosti 

100 pripadnikov je od 21. do 23. septembra sodelovala s Civilno 

zaščito pri posredovanju pomoči prebivalcem Železnikov in okolice, pri 

odpravi posledic neurja, s ciljem vzpostaviti stanje pred poplavo. 

Ustni ukaz za oblikovanje enote smo prejeli 20. septembra, na Kosmaču. 

Pet ur pozneje je bilo oblikovanje končano. Enota se je 21. septembra 

ob 4. uri zjutraj premaknila iz Vojašnice Celje in se tri ure pozneje 

javila majorju Ungerju v kriznem štabu. Po prejetju naloge smo se 

razdelili na pet delovišč (Alples, Domel, Niko, Pod Plavžem in Bajžlova 

ulica). Istega dne smo dobili ukaz o sodelovanju pri obnovi Železnikov, 

in sicer do nedelje, 23. septembra. Delo je potekalo brez zapletov in z 

veliko angažiranosti ter motivacije do 17. ure v petek, ko smo oblikovali 

kolono in se premaknili v Vojašnico Franca Rozmana - Staneta. 

V soboto in nedeljo zjutraj smo se premaknili v Železnike, nato smo se 

razdelili na štiri delovišča (Alples, Pod Plavžem – Racovnik, Bajžlova 

in vas Zali Log). Delo je potekalo brez zapletov. Na deloviščih Alples in 

Racovnik smo aktivno sodelovali z gasilci. Pripadniki 1. čete so se še 

posebej izkazali, ko so domačiji, ki ji je odneslo most, postavili novega. 

Pri tem so pokazali veliko iniciativnosti in vojaškega znanja. 

Enota 20. bataljona je vse tri dni pokazala veliko angažiranosti pri delu, 

samoiniciativnosti, iznajdljivosti, motiviranosti in željo pomagati prebivalcem 

Železnikov in okolice. Kljub utrujenosti, ki se je večala iz dneva v dan 

(saj je večina pripadnikov prišla z 10-dnevnega terenskega usposabljanja 

oziroma poveljniško-štabne vaje Sudden Cut 2007) je bila motivacija 

na visoki ravni, kar se je kazalo pri delu. Še enkrat se je pokazalo, da je 

Slovenska vojska s svojimi enotami eden ključnih elementov pri obnovah 

ob naravnih nesrečah. Enota 20. bataljona je imela v svoji sestavi devet 

vozil, in sicer eno terensko vozilo MB 270tdi, šest tovornih vozil TAM 150 

in dve vozili IVECO. Uporabljali smo svoje orodje (lopate, krampe in samokolnice) 

ter zaščitna sredstva (gumijaste škornje in rokavice). 

Poročnik Bojan Mihalič 


Vojnik 

Z našimi pripadniki smo od 20. do 21. septembra 

sodelovali tudi pri sanaciji poplav v Vojniku in okolici. 

Tudi tukaj se je pokazalo odlično sodelovanje s 

Civilno zaščito in županom občine Vojnik, Podrgajsom. 

Prvi dan smo predvsem sodelovali pri sanaciji 

poplav v Vrtnarstvu Arclin, kjer je pomagalo 32 pripadnikov, 

ki so pokazali veliko samoiniciativnosti in 

pripravljenosti pomagati ljudem v stiski. 

Naslednji dan smo nadaljevali v vrtnarstvu Arclin 

in na domačiji Brezovšek, kjer je sodelovalo 23 

pripadnikov 20. bataljona. V pomoč so bila tudi 

tovorna vozila TAM182 in Iveco ter terenski vozili 

Puch. 

SIKON 7 Isaf 

Sedmi slovenski kontingent v Afganistanu je deloval v sestavi mednarodnih 

mirovnih sil od februarja do septembra 2007. V njem je bilo je 53 

oseb, in sicer 39 pripadnikov 20. MOTB, pet pripadnikov enote za specialno 

delovanje (ESD), dva pripadnika SV v poveljstvu Isafa, predstavnika 

v regionalnem poveljstvu zahod (Regional Command West – RCW) in 

pripadniki nacionalnega podpornega elementa (NPE). 

Pripadniki motoriziranega voda smo naloge varovanja, patruljiranja in 

spremstva oseb opravljali na ožjem območju mesta Herat, ki leži v provinci 

Herat v zahodnem delu Afganistana, kjer sta sedež skupine za obnovo 

provinc (Provincila Reconstruction Team – PRT) in regionalno poveljstvo 

zahod. Motorizirani vod je bil del čete za varovanje sil (Force Protection 

- FP), ki so jo sestavljali italijanski, španski in slovenski vod. Avgusta je 

španske oborožene sile znotraj FP zamenjala albanska četa. 

Naš motorizirani vod je varoval vojaško bazo Arena (Force Protection). 

Pregledovali smo osebe in vozila pri vstopanju v bazo, opazovali njeno 

okolico, izvajali patrulje v bazi in bližnji okolici, varovali letala in omogočali 

spremstvo pripadnikov regionalnega poveljstva zahod ob izhodih iz baze 

v Herat in neposredno okolico mesta ter v sosednjo bazo Camp Stone. 

Med našim bivanjem se je baza, ki leži neposredno ob letališču Herat, močno 

povečala, saj so jo še dograjevali. To je pomenilo, da je v bazo vsak dan 

vstopalo več sto lokalnih prebivalcev, predvsem delavcev, ki so opravljali 

gradbena in podporna dela, ter veliko število vozil, predvsem tovornjakov, 

ki so dovažali gradbeni material. Zaradi tega so bili pripadniki vsak dan izpostavljeni 

nevarnosti bombnih napadov, ki so v tistem obdobju postajali 

pogostejši. Lokalno prebivalstvo je prihajalo tudi po zdravstveno pomoč 

v sanitetni postaji Role 1 in Role 2, ki delujeta v bazi. Oskrbeli so okoli 30 

ljudi na dan. Poleg nevarnosti, ki so se pojavljale pri pregledih oseb in vozil 

ob vstopanju v bazo, je bila na območju delovanja velika nevarnost improviziranih 

eksplozivnih sredstev in samomorilskih napadov, ki so usmerjeni 

predvsem na mesto Herat, vstop na letališče in prometnico Ring Road, 

kjer poteka večina vojaškega in drugega prometa. Poleg vsakodnevnih 

groženj s samomorilskimi napadi in delovanjem improviziranih eksplozivnih 

sredstev so za slovenske vojake pomenili nevarnost raketni napadi na 

bazo in okolico. Med opravljanjem nalog je prišlo do treh raketnih napadov 

na bazo, vendar na srečo nihče od pripadnikov oboroženih sil, ki so 

bili v njej nastanjeni, ni bil poškodovan. 

Ognjeni udar 

Del pripadnikov 20. MOTB, in sicer 

minometna četa, s poveljnikom 

bataljona na čelu, ki je sodeloval 

pri odpravljanju posledic poplav 

v Železnikih, so se po končanem 

delu odpravili nazaj na Poček, kjer 

so skupaj s pripadniki 760. artilerijskega 

bataljona in 14. inženirskega 

bataljona sodelovali na vaji 

Ognjeni udar, na kateri so prikazali 

veliko ognjeno moč in vrhunsko raven 

usposobljenosti. 

Poročnik Bojan Mihalič 

Poleg zahtevnega dela, ki ga opravljajo pripadniki v Afganistanu, je treba 

omeniti tudi precej drugačne delovne razmere, kot smo jih navajeni doma 

oziroma na misijah, ki so bližje Sloveniji. Ob prihodu nas je pričakala ostra 

zima, ki je trajala le nekaj dni. Zaradi hitrih podnebnih sprememb, ki so 

značilne za to območje, smo iz mraza prešli v zelo vroče in sušno obdobje. 

Temperatura zraka, ki je sicer suh, je poleti čez dan več kot 45 stopinj 

Celzija. Dodatna težava je veter, ki dviguje puščavski pesek in umazanijo 

ter piha od aprila do julija. 

Prosti čas smo si krajšali predvsem s fitnesom in tekom znotraj baze, internetom, 

filmi, računalniškimi igricami in družabnimi srečanji. V drugi polovici 

misije so se razmere za športne dejavnosti v bazi nekoliko izboljšale. 

Zgrajena je bila ploščad, kjer smo si vsakdanjik popestrili tudi s kakšnim 

skupinskim športom, kar je bilo v prvi polovici misije nemogoče zaradi 

povečanega števila pripadnikov mirovnih sil, ki so si v bazi na površini 

nekaterih športnih objektov postavili dodatne šotore in bivalnike. Stike s 

sorodniki smo vzdrževali predvsem prek interneta. Izhodi iz baze niso bili 

dovoljeni, razen med opravljanjem nalog, pri čemer je bila seveda obvezna 

uporaba polne bojne opreme. S pripadniki drugih vojsk smo se družili 

in dobro razumeli, nekajkrat smo tudi organizirali slovenske dneve. 

Kljub zahtevnemu delu in napornim razmeram, v katerih je deloval in živel že 

tretji vod 20. MOTB na misiji Isaf v Afganistanu, smo nalogo, ki nam je bila 

dana, opravili odgovorno in ponosno, tako kot se pričakuje od »Prvih«. 

Poročnica Mojca Jaunig Ivanc, 

poveljnica MOTV SIKON 7 Isaf 




74. MOTB 

Kleščmani smo po članstvu v 1. brigadi najmlajši, zaradi neugodnega kadrovskega priliva v 

preteklih leti pa smo morda med starejšimi kolektivi. Kakorkoli že, smo bataljon, ki je bil v veliko 

družino brigade zelo dobro sprejet, pa tudi sami se zelo trudimo, da bi postali pomemben člen 

te najbolje pripravljene enote SV. 

Postali smo torej polnopravni pripadniki – del tako imenovanih »ekspedicijskih sil SV«. Da smo 

postali premestljiva enota, smo morali v preteklosti povsem spremeniti naše poslanstvo – namen 

in naloge. V bližnji prihodnosti bomo zamenjali tudi glavne oborožitvene sisteme. Pravzaprav 

smo opravili prehod iz oklepno-mehanizirane (OME) v motorizirano enoto. Čeprav je sprememba 

edina stalnica, poskušamo iz rodu OME prenesti uporabno znanje, tehnično kulturo, 

navade in del vrednot, ki jih uspešno vključujemo v novo okolje in poslanstvo. Po drugi strani pa 

pospešeno pridobivamo novo znanje, ki se ob nam že dobro znanih zvrsteh bojnega delovanja, 

kot sta napad in obramba, najbolj izraža v stabilizacijskem delovanju. 

Danes pripadniki 74. MOTB sodelujemo v operacijah kriznega odzivanja Eufor v BiH, UNIFIL v 

Libanonu ter z okrepljenim motoriziranim vodom v operaciji Isaf v Afganistanu. Naša najpomembnejša 

naloga, ki bo tudi dolgoročna, pa je uvedba SKOV 8 x 8 ter MOTB 8 x 8 v operativno 

uporabo. 

Kleščmani, nalog in izzivov je veliko, a mi imamo »jeklen oklep, jekleno voljo in jeklen pogum«. 

Uspelo nam bo. In ne pozabite, zdaj smo tudi mi PRVI! 

Podpolkovnik mag. Igor Cebek, 

poveljnik 74. MOTB 

Kleščmani od 

Nastanek enote 

Enota je bila ustanovljena 30. marca 1992 v 

Vojašnici generala Maistra, in sicer z vpoklicem 

vojakov, podčastnikov in častnikov, ki so že bili 

zaposleni v vodih stalne sestave TO. Oborožitev 

74. oklepno-mehaniziranega bataljona 

(74. OKMB) je bila sestavljena iz izbranih zaplenjenih 

ali zapuščenih oborožitvenih sistemov 

nekdanje armade in je bila bistveni element 

bojne moči tedanje TO. Za izjemen prispevek h 

krepitvi bojne moči Slovenske vojske ter hitro organiziranost 

in uspeh pri uresničevanju nalog je 

74. OKMB 24. septembra 1993 prejel red Slovenske 

vojske z zvezdo. 

Jekleni možje 

Polni samozavesti so pripadniki bataljona sprejeli 

projekt Premik 1993. To je bila ena največjih 

vaj Slovenske vojske. Imela je dve zahtevni nalogi, 

in sicer izvedbo kombiniranega premeščanja 

oklepno-mehaniziranega bataljona z enega konca 

države na drugega, hkrati pa v enem tednu 

usposobiti in izuriti posadko vojne sestave bataljona. 

Enota se je v manj kot 24 urah z vso svojo 

oklepno tehniko in logistiko uspela premestiti iz 

vojašnice v Mariboru na vadišče Poček. To je od 

pripadnikov stalne sestave bataljona in vojakov 

zahtevalo veliko zavzetosti, napora in visoko 

stopnjo motiviranosti. Bataljon je premagal vse 

težave. Upravičeno se nas je prijelo ime »jekleni 

možje«. 

Novi izzivi in novi tanki 

Maja 2001 je bataljon zapustila zadnja generacija 

vojakov nabornikov. Od leta 1992 se je v 

bataljonu uspešno usposobilo 13 generacij novih 

tankistov, decembra 2001 pa smo dobili tanke 

M-55S. V Vojašnici generala Maistra je 28. junija 

2002 potekala slovesnost ob dnevu oklepno-mehanizirane 

enote (OME) in uvedbi tankov M-55S 

v operativno uporabo. Pripadniki bataljona so se 

zavzeto lotili pridobivanja znanja in urjenja postopkov, 

povezanih z uporabo tanka M-55S. 


Prvi pripadniki na misijah 

V znamenju velikih kadrovskih premikov in obilice 

nalog, seveda ob nenehnem usposabljanju 

in vzornem vzdrževanju tehnike, so minili tedni 

in meseci do naslednjega mejnika v zgodovini 

bataljona – do sodelovanja naših pripadnikov v 

misijah za podporo miru. Leta 2004 je tudi naš 

bataljon začel pošiljati svoje pripadnike na misije 

v Bosno in Hercegovino ter na Kosovo. 


74. OKMB do 74. MOTB 

Preoblikovanje enote 

Oktobra 2005 je enota dobila ukaz, naj zagotovi 

razmere za preoblikovanje iz oklepno-mehaniziranega 

v motorizirani bataljon (MOTB). Tako je 

bil 74. OKMB postavljen v nove okvire, kajti spremenili 

so se poslanstvo in prednostne naloge 

bataljona. Odločitev, da se tanki M-55S preselijo 

v Pivko in postanejo del strateške rezerve, je od 

pripadnikov bataljona zahtevala veliko dodatnih 

nalog, predvsem s pripravo na njihovo konzerviranje. 

Spreminjati so se začeli načrti popolnjevanja 

s kadri ter načrti dela in usposabljanja. 

Slovo od tankov 

Zaradi priprave tankov na konzerviranje in mehaniziranega 

voda na udeležbo v operacijah 

kriznega odzivanja je bilo leto 2006 delovno zelo 

intenzivno. Spet so »jekleni možje« presegli svoje 

zmožnosti in naloge uresničili v celoti. Poveljnik 

bataljona in vod vojakov sta sodelovala pri testiranju 

srednjega oklepnega vozila 8 x 8, ki bo 

v prihodnosti postalo glavna ognjena moč 74. 

MOTB. Mehanizirani vod je bil novembra 2006 

napoten na delo v sile Kfor na Kosovo. To je bilo 

prvo večje sodelovanje pripadnikov bataljona 

na operaciji. Leta 2007 so dobili pripadniki bataljona 

novo zahtevno nalogo – doseči končne 

operativne zmogljivosti s 1. mehanizirano četo 

in pripraviti motorizirani vod za udeležbo na operaciji 

Isaf 9. Da bi to dosegli, so se pripadniki 1. 

čete pod vodstvom stotnika Demitrija Švige udeležili 

usposabljanja v Nemčiji, v bazi JRMC (Joint 

Multinational Readiness Center) v Hohenfelsu. 

Usposabljanje je potekalo v sodelovanju z oboroženimi 

silami ZDA. Ob strokovnem mentorstvu 

in s pomočjo izurjenih naznačevalcev smo urili 

naloge, kot so bojno patruljiranje, preiskava terena 

in objektov, naskok in zajetje iskane osebe, 

postopki v bojnem stiku, ob vpadu v zasedo, ob 

najdbi eksplozivnih sredstev in orožja, torej veščine, 

ki jih bomo potrebovali za nadaljnje delo 

in ob napotitvah na misije. 

Motorizirani vod pa je pod vodstvom poveljnika 

bataljona, podpolkovnika Igorja Cebeka, sodeloval 

z avstrijskimi oboroženimi silami na skupni 

vaji Invitex Pacemaker 2007, na kateri so izboljšali 

postopke za sodelovanje v operaciji kriznega 

odzivanja v Afganistanu. 

Danes 

S 1. januarjem 2008 se je bataljon prepodredil 

pod poveljstvo 1. brigade in se tudi uradno preimenoval 

v 74. MOTB. Motorizirani vod je bil napoten 

na misijo Isaf 9, intenzivno pa potekajo tudi 

priprave in usposabljanje za naslednjo rotacijo 

Isaf 10. V okviru teh priprav se je junija motorizirani 

vod, ki je predviden za Isaf 10, v Italiji udeležil 

vaje MLF (Multinational Land Force) z imenom 

Clever Ferret 2008, na kateri je bilo opravljeno 

sklepno preverjanje pripravljenosti voda. 

Glavna naloga pripadnikov bataljona pa so priprave 

na sprejem novih oborožitvenih sistemov 

SKOV 8 x 8 in delo z njimi. Enota sodeluje s projektno 

skupino SKOV 8 x 8 pri uvajanju novih 

vozil, predvsem z zagotavljanjem testnih posadk 

za preizkušanje vozil in s strokovno pomočjo na 

različnih funkcijskih ter tehničnih področjih. Usposabljanje 

posadk poteka pod nadzorom finskih 

inštruktorjev. Pripadniki bataljona se usposabljajo 

za različne operativne naloge, povezane 

z uvajanjem novih sistemov, njihovim vzdrževanjem 

in uporabo. Vse, kar enota trenutno počne, 

je povezano s prihodnjim poslanstvom 74. MOTV 

v SV in Natu. 

Jutri 

Glavni cilji razvoja bataljona v letih 2008 in 2009 

so dokončno preoblikovanje enote iz OKMB v 

MOTB, uvajanje novih sredstev in vozil v operativno 

uporabo (SKOV 8 x 8) ter nadaljevanje sodelovanja 

v operacijah kriznega odzivanja Isaf. 

Štabni vodnik Andrej Hadner 

Novi znak 

Hrošč kleščar ali veliki rogač je največji 

evropski hrošč. Je izredno močan, saj lahko 

nese tudi do sedemkrat več od svoje teže. S 

tremi pari nog za hitro gibanje, trdnim zaščitnim 

oklepom in ogromnimi kleščami, ki so 

njegovo orožje, predstavlja strah in trepet za 

nasprotnika. 

Dobra zaščita, hiter premik in velika ognjena 

moč so tudi glavne lastnosti enote, zato je 

veliki rogač – kleščar – pravi simbol za 74. 

motorizirani bataljon. Prav tako znak izhaja 

že iz tradicije enote, ko so pripadniki bataljona 

pridobili popularni naziv Kleščmani. 

Bela, modra in rdeča barva v obrobi znaka 

predstavljajo nacionalne barve, črna barva 

v ozadju pa je enaka kot prepoznavni 

simbol enote in njenih pripadnikov – črna 

baretka. 

Simbol se je od prvotnega spremenil le v 

barvi in obliki, pomen pa ostaja enak. Sprememba 

je nastala zaradi preimenovanja in 

novega poslanstva enote. 



Stari znak 


Naše enote – 670. POVLOGB 


Promet 

Podpora premika na vajo 

Vitezov ščit v Nemčiji 

Učna skupina Promet je letos v svojem delu zaznamovala več 

opaznih mejnikov. Aprila je proslavila tretjo obletnico obstoja, 

končala usposabljanje 20. generacije kandidatov za VED 12701 

(voznik vojaških nebojnih vozil C-kategorije), uspešno opravila 

usposabljanje za več kot 350 voznikov in dopolnila usposabljanje 

za več kot 300 tipov vozil. 

Mravljice v Železnikih 

Neurje s poplavami, ki je 18. septembra lani zajelo velik del Slovenije, je na 

nekaterih območjih imelo hude rušilne posledice. To še zlasti velja za območje 

Cerkljanskega in Železnikov, pa tudi Celjske kotline. Pri reševanju in 

zaščiti prizadetih ljudi in njihovega premoženja ter vzpostavljanju osnovnih 

pogojev za življenje in delo na prizadetih območjih smo dejavno sodelovali 

tudi pripadniki 670. POVLOGB – mravlje. 

Več kot 200 pripadnikov 670. POVLOGB je skupaj z gasilci, civilno zaščito, 

policisti, pripadniki drugih reševalnih služb in prostovoljci takoj po nesreči 

pomagalo pri zaščiti in reševanju, v naslednjih dneh pa pri odstranjevanju 

naplavin. Pomagali smo pri vzpostavitvi prevoznosti prometnic, oskrbi s pitno 

vodo, odstranjevanju naplavin, pranju perila v premični pralnici in drugih 

nujnih nalogah. Pripadniki bataljona smo z izjemno požrtvovalnostjo, nesebičnostjo 

in veliko odgovornostjo pomagali pri ureditvi razmer na najbolj 

prizadetih območjih. Prebivalci so našo pomoč sprejeli z velikim odobravanjem 

in podporo. Usklajeno smo sodelovali z lokalnimi oblastmi. Skladno s 

potrebami se je na prizadetih območjih vsak dan spreminjalo število naših 

pripadnikov pri odpravljanju posledic neurja. 

Z usklajenim in učinkovitim delovanjem naše enote sta se na najbolj neposreden 

način potrdila pravilnost razvoja z zmogljivostmi, ki jih razvijamo v 

posameznih enotah bataljona, in tudi pomen usposabljanj ter priprav za pomoč 

ob naravnih in drugih nesrečah. 

Pri odpravi posledic neurja smo na ogroženih območjih uporabljali ustrezna 

vozila, opremo in priročna sredstva. Delovali smo z delovnim strojem, cisterno 

za vodo, drenažnim vozilom, premično pralnico, avtomobilskim dvigalom 

in tovornim vozilom, opremljenim s kesonom za odvoz kosovnih odpadkov. 

S svojim znanjem, delom, opremo in osebnim zgledom smo dokazali, da 

znamo in zmoremo izpolniti vse zadane naloge tudi ob najhujših naravnih 

nesrečah. 

Nadporočnik Boštjan Lesjak 

Učna skupina s svojimi 14 pripadniki usposablja voznike vojaških nebojnih 

vozil, predvsem voznike C-kategorije. Da bi vojak postal voznik vojaškega 

motornega vozila, mora izpolnjevati nekaj pogojev, in sicer: biti mora postavljen 

na formacijsko mesto voznika, imeti ustrezno civilno izobrazbo oziroma 

izpit, pridobiti VED 12701 ter potrdilo o usposobljenosti za vožnjo motornega 

vozila. 

Ker vojaki ne vozimo motornih vozil le doma in po urejenih asfaltiranih voziščih, 

moramo voznike usposobiti za vožnjo zunaj cestišč, po močvirjih, 

gozdovih, nagibih, prek naravnih in umetnih ovir, v vseh razmerah bojnega 

delovanja, podnevi in ponoči. Dosedanje izkušnje so pokazale dobro pripravljenost 

in usposobljenost voznikov, ki so se pri nas usposabljali. Skupina se 

je predstavila tudi na sejmu sodobne oborožitve v Gornji Radgoni in na vseh 

predstavitvah 670. POVLOGB. 

Vse večje so tudi potrebe po dodatnem usposabljanju za nekatere tipe vozil 

in kondicijske vožnje. Po usmeritvah se pripravljamo tudi na usposabljanje 

voznikov za varno vožnjo kolesnikov 8 x 8. 

Ne bojimo se sprejeti novih izzivov. S sedanjo ekipo, ki zavzeto in dobro dela, 

lahko še naprej veliko dajemo pripadnikom SV, predvsem seveda voznikom. 

Stotnik Dušan Žnidaršič, 

poveljnik US Promet 


3. LOGČ – SKP 

Skupina se je začela usposabljati avgusta 2006, oktobra je usposabljanje 

uspešno končala z nacionalnim preverjanjem. Sledile so vaja Varpalota 

2006, uveljavitev v poveljstvu Nata ter predaja enote v operativno uporabo. 

V skupini za nadzor premikov je deset pripadnikov, od tega trije podčastniki 

in sedem vojakov. 

Glavna elementa nadzora in usklajevanja premikov sta Nacionalni center 

za usklajevanje premikov (angl. NMCC), ki je središčni organ za nadzor in 

usklajevanje premikov, ter skupina za kontrolo premikov (SKP), ki je strokovni 

organ na kraju nadzora. 

Nadzor premikov v ožjem pomenu temelji na načrtovanju, razporejanju, nadzoru, 

usklajevanju in zagotavljanju preglednosti enot, oseb ter materialnih 

sredstev pri premiku po komunikacijskih poteh, na točkah vstopa oziroma 

izstopa (angl. BXP) ter na izkrcevališčih in vkrcevališčih (angl. POE/POD). 

SKP je skupina, ki deluje v okviru zavezniških zmogljivosti. Njene naloge 

so: nadzor ter usklajevanje premikov enot, oseb in blaga, zagotavljanje preglednosti 

premikov s tovornih, vkrcevalnih in kritičnih točk, postavljanje vojaških 

prometnih znakov za označevanje premikov, usklajevanje postopkov s 

tovorom in osebjem ter vzpostavljanje povezav in usklajevanje med enotami 

in NMCC ali drugimi pristojnimi. 

Vodnik Matjaž Keber, 

namestnik poveljnika SKP 

Naše enote – 670. POVLOGB 

Nacionalna skupina za kontrolo 

premikov (NSKP) 

Smo mlada in ambiciozna ekipa, ki skrbi, da vse stvari potekajo tako, kot ste 

si jih zamislili. Tu smo, da vam pomagamo pri papirjih, ki jih potrebujete za tujino, 

in da vas spremljanja do cilja. V skupini za nacionalni nadzor premikov 

in transporta je sedem pripadnikov, trije podčastniki in štirje vojaki. Sodelujemo 

z nacionalnimi silami, deklariranimi za delovanje v Natovih operacijah. 

Trenutno še nismo 100-odstotno popolnjeni, delamo pa 110-odstotno. 

Naše naloge so vzpostaviti povezave in jih usklajevati z nacionalnimi centri 

za usklajevanje premikov (angl. NMCC) in podobnimi centri države gostiteljice 

(angl. HN NMCC) ter skupinami za nadzor premikov (angl. MCT). 

Pomagamo skupini za kontrolo prometa (SKP) pri njenih nalogah med premeščanjem 

enot. 

SKP je v državi gostiteljici usklajevalec premikov enot tujih vojsk, ki vstopajo 

v Slovenijo ali odhajajo iz nje. Nacionalna skupina pa je kot spremljevalna 

skupina namenjena spremstvu tujih sil ob vstopu na območje Slovenije. 

Struktura spremljevalne skupine se prilagaja potrebam točke vstopa in rangu 

enote. 

Lahko ste nas videli pri premiku 20. MOTB na Kosovo in 10. MOTB od tam. 

Enote spremljamo tudi na različnih vajah na Počku, 19. maja smo spremljali 

našo enoto v Nemčijo in še bi lahko naštevali. Naši pripadniki so lani pridobili 

dopolnilni VED prometnika. Za opravljeno delo smo dobili odlično oceno. 

Udeležujemo se tudi usposabljanj v tujini, dva podčastnika sta pravkar 

opravila tečaj »load master« in imata spričevalo za nalaganje in razporejanje 

tovora na ameriška tovorna letala (C-5, C-17, C-130, KC-10, KC-135). 

Se vidimo, če boste v kakšnem konvoju. 

Vodnik Matjaž Vajda, 

namestnik NSKP 


Prva logistična četa (LOGČ) 

Enote 1. brigade sodelujemo tudi z drugimi enotami SV. Tako smo na primer 

s prvo četo v okviru NRF 11, ki ga zagotavlja 18. JRKBO iz Kranja, na vaji v 

Franciji sodelovali tudi pripadniki 670. POVLOGB. Brez mravljic pač ne gre. 

Iz Ljubljane proti Mourmolonu v Franciji smo krenili z vlakom. Naš cilj je 

bila velika vojaška baza v bližini mesta Reims. Po namestitvi smo spoznali 

vojake, s katerimi bomo sodelovali na desetdnevni vaji. Najprej so nam 

Francozi pokazali svojo tehniko, predvsem opremo za dekontaminacijo, in 

orožje. Preizkusili smo tudi streljanje z avtomatsko puško FAMAS F1. Francozi 

so bili navdušeni nad našo opremo in oborožitvijo, prav tako nad opremo 

18. JRKBO. Na vaji smo tudi z mešano ekipo brez večjih težav uspešno opravili 

vse naloge. 

Najina naloga je bila oskrbeti naše in francoske pripadnike z vodo. V zaščitni 

obleki – saratogi sva skrbela za predpranje vozil. Francoska vojska nima 

cistern za vodo, ki bi bile večje od 3000 litrov. Naša enota, vod za oskrbo 

1. LOGČ, pa ima kar dve cisterni z zmogljivostjo 10.000 litrov. Z vodo operemo 

vozila in materialna sredstva, oskrbujemo objekte in kuharski oddelek, jo zagotavljamo 

za sanitarno oskrbo enot ter skrbimo za pranje drugih površin. 

Izkušnje, ki sva jih dobila v Franciji, 

so zelo dobrodošle in jih bova 

lahko uporabila tudi v prihodnje. 

Pokazalo se je tudi, da naša enota 

ni namenjena samo podpori 

enot 1. brigade, temveč brez nas 

ne morejo niti druge enote SV. 

Poleg tega oskrba z vodo ni edini 

element logistične podpore enot 

in pripadnikov SV, ki jih zagotavlja 

naša četa. 

Vojaka Marjan Pisnik in 

Roman Belovič 


Disciplinska odgovornost 

pripadnikov SV 

Pravni nasveti 

V vsaki delovni organizaciji, ne glede na njeno 

strukturo, namen in delovno področje, so med 

drugim vnaprej postavljena tudi pravila, ki dajejo 

delodajalcu oziroma drugi pooblaščeni osebi pristojnost, 

da ustrezno ukrepa, če obstaja utemeljeni 

sum, da delavec na delu ali v zvezi z njim krši 

delovne obveznosti. Posledično se morebitna odgovornost 

delavca za kršitve delovnih obveznosti 

ugotavlja v disciplinskem postopku. Tako je tudi v 

Slovenski vojski, v kateri veljavni Zakon o obrambi, 

Zakon o službi v Slovenski vojski in Pravila službe 

v Slovenski vojski natančno urejajo vsa vprašanja 

v zvezi z ugotavljanjem disciplinske odgovornosti 

njenih pripadnikov. V tem prispevku opredeljujem 

vrste disciplinskih kršitev in disciplinske ukrepe. 

Vrste disciplinskih kršitev 

Veljavni Zakon o obrambi razčlenjuje kršitve vojaške 

discipline na lažje in težje. Lažje kršitve vojaške 

discipline so po zakonu: 

1. neupravičena zapustitev ali nepravočasna vrnitev 

v poveljstvo, enoto ali zavod – do osem ur; 

2. malomarno izvrševanje dolžnosti, ki ne povzroči 

večjih škodljivih posledic; 

3. namerna povzročitev manjše materialne škode 

na vojaškem premoženju; 

4. malomarno vzdrževanje vojaškega premoženja; 

5. nepravilno in malomarno nošenje uniforme 

ter predpisanih oznak; 

6. malomarno ravnanje s tajnimi podatki, ki ne 

povzroči večjih škodljivih posledic. 

Težje kršitve vojaške discipline so po zakonu: 

1. neupravičena zapustitev ali nepravočasna vrnitev 

v poveljstvo, enoto ali zavod – nad osem 

ur; 

2. uživanje alkohola ali psihotropnih snovi med 

opravljanjem vojaške službe oziroma opravljanje 

vojaške službe pod vplivom alkohola 

ali psihotropnih snovi; 

3. odklonitev preizkusa ali strokovnega pregleda, 

s katerim se ugotavlja količina alkohola 

oziroma psihotropnih snovi, ki zmanjšujejo 

zmožnost za delo oziroma vojaško službo ali 

za opravljanje dolžnosti v zvezi s službo; 

4. opustitev požarnovarnostnih, varnostnih in 

drugih ukrepov, ki lahko ogrozijo varnost moštva 

ali vojaškega premoženja; 

5. malomarno izvrševanje dolžnosti ali opuščanje 

oziroma nepooblaščeno spreminjanje 

predpisanih postopkov za določeno ravnanje, 

ki povzroči večje škodljive posledice; 

6. odklonitev, neizpolnjevanje ali nepopolna izvršitev 

sprejetega akta vodenja ali poveljevanja; 

7. napačno poročanje ali prikrivanje podatkov, 

povezanih z vojaško službo oziroma opravljanjem 

določenih dolžnosti v zvezi z njo; 

8. neupravičeno sprejemanje daril ali kakršnih 

koli koristi od podrejenih ali drugih oseb v zvezi 

z vojaško službo; 

9. namerno povzročanje večje materialne škode 

na vojaškem premoženju; 

10. žaljivo ali nasilno obnašanje do podrejenih, 

nadrejenih ali drugih vojaških oseb na enakem 

položaju oziroma do civilnih oseb; 

11. neizpolnjevanje odrejenih inšpekcijskih ukrepov, 

za katere je vojaška oseba pristojna; 

12. dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno 

dolžnost, drugo kaznivo dejanje, storjeno 

na delu ali v zvezi z njim oziroma iz nečastnih 

nagibov, in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s 

katerim se zmanjšuje ugled državnega organa; 

13. opravljanje dela v gospodarskih družbah 

oziroma opravljanje enakih ali podobnih del 

pri drugem organu oziroma organizaciji brez 

pisnega dovoljenja ministra, razen za delo, za 

katero po tem zakonu dovoljenje ni potrebno; 

14. neopravičeni izostanek z dela pet delovnih dni 

v obdobju šestih mesecev ali neopravičeni izostanek 

z dela tri dni zaporedoma; 

15. kršitev pravic vojaških oseb, določenih s tem 

zakonom in Pravili službe v Slovenski vojski; 

16. neupravičena odklonitev predpisanega zdravstvenega 

pregleda; 

17. več kot tri ponovitve lažjih kršitev vojaške discipline 

v obdobju dveh let; 

18. protipravna odtujitev tajnih podatkov ali malomarno 

ravnanje z njimi, ki povzroči večje škodljive 

posledice. 

Škodljive posledice kršitve vojaške discipline se 

presojajo zlasti glede njihovega vpliva na vojaško 

disciplino, pripravljenost moštva za opravljanje nalog, 

varnost moštva in odnose med pripadniki ter 

ugled vojske ali ministrstva. 

Za vojaške osebe, pripadnike stalne sestave, se kot 

kršitve vojaške discipline štejejo tudi vse kršitve, 

predpisane za javne uslužbence. 

Disciplinski ukrepi 

Vojaški osebi, pripadniku stalne sestave, se za 

lažje kršitve vojaške discipline lahko izrečejo 

opomin, javni opomin pred enoto ali denarna 

kazen (15 % plače za polni delovni čas, izplačane 

za mesec, v katerem je bila storjena kršitev; 

30 % pa za težje kršitve), za težje kršitve vojaške 

discipline pa se lahko izreče tudi ukrep prenehanja 

delovnega razmerja, odvzame čin oziroma 

razred za eno stopnjo ali se osebo razporedi na 

drugo oziroma nižjo dolžnost, največ do enega 

leta. Zadnji ukrep lahko obsega tudi zadržanje 

povišanja v višji čin (najmanj za dve leti in največ 

za pet) oziroma napredovanja v višji razred. Izvršitev 

disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega 

razmerja in denarne kazni se lahko pogojno 

odloži za največ eno leto, kar se lahko prekliče, 

če pripadnik v navedeni dobi ponovno krši vojaško 

disciplino. 

Posebno pozornost je treba nameniti disciplinskemu 

ukrepu prenehanja delovnega razmerja, 

ki se skladno z zakonom lahko izreče za (vse) 

težje kršitve vojaške discipline. Odločitev je torej 

prepuščena disciplinskemu organu. Ta na podlagi 

proučitve vseh okoliščin dogodka, tudi tistih 

na strani storilca oziroma kršitelja, izreče ustrezen 

disciplinski ukrep, ki bo imel vpliv na kršitev 

vojaške discipline v prihodnje. V preteklosti smo 

v 1. brigadi že izrekli nekaj disciplinskih ukrepov 

prenehanja delovnega razmerja. 

Vojaški osebi, pripadniku stalne sestave, ki krši 

vojaško disciplino ali Pravila službe v Slovenski 

vojski, tako da neposredno ogrozi varnost moštva 

ali vojaškega premoženja, se lahko poleg zgoraj 

navedenih disciplinskih ukrepov izreče tudi enega 

izmed naslednjih varstvenih ukrepov: 

1. prepoved samostojnega opravljanja dolžnosti 

– do treh mesecev; 

2. prepoved samostojnega upravljanja vojaškega 

vozila, stroja ali plovila – do šest mesecev; 

3. razporeditev na drugo ali nižjo dolžnost – do 

šest mesecev. 

Za določene težje kršitve vojaške discipline, ki so 

bile storjene namenoma ali iz velike malomarnosti, 

je izrek varstvenega ukrepa obvezen. 

VU XII Goran Leskovšek, 

pravnik 1. BR 


Novi 

pastoralni asistent 

Med nami je novi pastoralni asistent Klemen Štavbar, ki je že med študijem 

opravil prostovoljno služenje vojaškega roka. Zdaj je pripravnik Vojaškega 

vikariata v 1. brigadi, v kateri pod mentorstvom vojaškega kaplana spoznava 

delovanje duhovne oskrbe v SV. Odraščal je v Mariboru. Njegovi konjički so 

alpinizem, igranje violine in branje knjig. Pred leti je s Karitasom sodeloval v 

humanitarnih projektih v Bosni in Hercegovini. Danes pa je med nami, zato 

smo ga prosili, naj nam nekaj pove o prvih vtisih in svojem delu. 

Skoraj vse je novo, bi lahko opisal prva dva meseca svojega dela v vojski. 

Ponosen sem na to, da lahko neposredno spoznavam 1. brigado in njej podrejene 

bojne enote. 

Nikoli ne veš, kdaj ti kakšna stvar koristi. Tako trenutno gledam na svoje 

prostovoljno služenje vojaškega roka v SV, za katerega sem se odločil malo 

zaradi patriotizma, malo iz dolgočasja. Zdaj lahko rečem, da mi je koristilo, a 

trenutno je v moji glavi aktualnejši rek »glej in se uči«. 

Delam v kaplanski skupini s kaplanom Matejem Jakopičem in pastoralnim 

asistentom Francetom Kokaljem, ki me z veseljem uvajata v delo duhovne 

oskrbe in mi utirata pot v samostojno delo. Odlično se 

počutim z njima in tudi med drugimi pripadniki poveljstva, 

ki sem jih lahko bolje spoznal na dvodnevnem 

športnem dnevu poveljstva v Prekmurju. Bilo 

je pestro … 

Ker se trenutno bližajo počitnice, ko ima Vojaški vikariat 

pred seboj različne projekte za pripadnike 

SV, sem bil ta dva meseca zaposlen predvsem s 

pripravo dogodkov, trenutno s pripravo družinskega 

konca tedna. 

Pastoralni asistent, 

Klemen Štavbar 

Spoštovane 

pripadnice in 

pripadniki 

Duhovna oskrba Vojaškega vikariata za vas in vaše 

družinske člane že več let organizira družinske vikende in tečaje meditacije 

z namenom, da vam ponudimo nekaj več za podporo in krepitev kakovosti 

osebnega, partnerskega in družinskega življenja. 

Zahtevne naloge v operacijah kriznega odzivanja ali druge službene dolžnosti 

doma in v tujini so vse pogostejše, večmesečne odsotnosti in ločenost 

od žena ali mož, partnerk ali partnerjev, deklet ali fantov, otrok in staršev, 

prijateljev in domačega okolja so zahtevni izzivi in zaznamujejo naše osebno 

življenje in odnose do najbližjih. Zaradi ohranjanja skupnih vrednot bomo 

na družinskih vikendih poleg druženja in družabnosti razmišljali in se pogovarjali 

o temah, kot so skrb za družine, ustvarjanje ljubezni, zakonski in 

partnerski odnosi, ljubezen do otrok in njihova vzgoja, iskrenost, zvestoba, 

ko je v odnosu težko, in preživljanje časa ločenosti ter oddaljenosti zaradi 

službenih odsotnosti. 

Družinski vikend 

in tečaj meditacije 

Družinska vikenda bosta na Debelem Rtiču od 30. maja do 1. junija in 

od 12. do 14. septembra 2008. Če pa želiš narediti nekaj več za svojo 

osebno rast in notranjo harmonijo, sta na voljo dva tečaja meditacije 

prav tako na Debelem Rtiču, in sicer od 5. do 8. junija in od 18. do 21. 

septembra 2008. 

Obe ponudbi veljata za pripadnike Slovenske vojske in njihove družinske 

člane. Za dodatne informacije in prijave pokličite na telefonsko 

številko 01 585 64 00 ali 041 991 474 oziroma pišite po elektronski 

pošti na naslov: france_kokalj@t-2.net. 

Pastoralni asistent 

France Kokalj 

Duhovni kotiček 

Imaš, kar daš 

Ime mu je bilo Fleming, bil je reven škotski kmet. Nekega dne, ko je garal 

za preživetje svoje družine, je iz bližnjega močvirja zaslišal klic na pomoč. 

Odvrgel je orodje in stekel do močvirja. Tam je, pogreznjen do pasu v črno 

blato, prestrašen deček kričal in si prizadeval, da bi zlezel iz močvirja. Kmet 

je dečka rešil grozljive smrti. Naslednji dan se je na kmetovem dvorišču 

ustavila bogata kočija. 

Izstopil je elegantno oblečen plemič in se predstavil kot oče dečka, ki ga 

je kmet rešil. »Hočem vam poplačati,« je rekel plemič. »Rešili ste življenje 

mojemu sinu!« »Ne, ne morem sprejeti plačila za to, kar sem storil,« je 

škotski kmet zavrnil ponudbo. Takrat je prišel skozi vrata kmečke koče 

kmetov sin. »Je to vaš sin« je vprašal plemič. »Da!« je kmet odvrnil ponosno. 

»Skleniva kupčijo: dovolite mi, da zagotovim vašemu sinu izobrazbo, 

kakršne je deležen moj sin. Če je mladenič vsaj malo podoben očetu, bo 

brez dvoma zrasel v moža, na katerega bova oba ponosna.« 

In tako se je tudi zgodilo. Sin kmeta Fleminga je obiskoval najboljše šole 

in nazadnje končal bolnišnično medicinsko šolo Sv. Marije v Londonu ter 

postal slaven po vsem svetu kot Sir Alexander Fleming, odkritelj penicilina. 

Čez leta je plemičev sin, ki je bil rešen iz močvirja, zbolel za pljučnico. In 

kaj ga je rešilo tokrat Penicilin! 

In kako je bilo ime plemiču Lord Randolph Churchill. In ime njegovega 

sina Sir Winston Churchill. 

Kar daš, to imaš. 

Delajte, kot da ne potrebujete denarja. 

Ljubite, kot da niste bili nikoli prizadeti. 

Plešite, kot da vas nihče ne gleda. 

Pojte, kakor da vas nihče ne posluša. 


Psihološki vidiki 

Naš nekdanji sodelavec Gregor Jazbec, psiholog v 20. bataljonu, je zapustil 

vojaške vrste in se odločil za drugo življenjsko pot. Ker so bili njegovi članki 

v našem glasilu vedno med najbolj branimi, smo ga prosili, da pred odhodom 

za naše bralce strne nekaj vtisov in nas razveseli s svojim humorističnim 

pogledom na svet, ko je še nosil uniformo Slovenske vojske. Objavljamo 

njegov pogled in psihološke vidike. Obilo veselja ob branju. Gregorju hvala 

za prispevek in veliko uspehov v življenju. 

Uredništvo 

Afganistan malo drugače 

Maja sem obiskal pripadnike celjskega 

bataljona, ki že tri mesece 

grizejo puščavski prah nekje v tej 

od boga pozabljeni deželi. Na pot 

sem odšel sam, odletel prek Nemčije, 

čepel v Uzbekistanu, skočil 

do Kabula in nato k našim. Kaže, da 

imam v življenju svojevrstno srečo, 

saj se mi na takih potovanjih 

radi prilepijo različni idioti, čudaki 

in situacije, ki jim pogojno lahko 

rečemo smešne. Predstavljam 

vam torej zbirko krajših anekdot 

s poti. 

Köln 

V uniformi odskakljam iz letala in razmišljam, 

kaj bi sam s sabo v prihodnjih dvanajstih urah, 

kolikor je bilo treba počakati na naslednji let. Če 

sem že tu, bo pa menda ja treba pokusiti njihovo 

pravo, kölnsko, »ta nar-taboljše« pivo. Njam. 

Prva beznica, sumljiv natakar, pa gremo v angleščini: 

A: »Hello. I would like to have some domestic 

beer, if you have one.« 

Sumljiv natakar, ha 

A: »Beer, have some beer from Cologne Would 

have one.« 

B: »Ha« 

Trenutek za spremembo taktike, pa gremo na 

nemščino: 

A: »Eeem, haben Sie ein Bier, kolnischer Bier« 

Natakar izstreli rafal nemščine, razumel ga nisem 

nič. Torej prileti “Ha” z moje strani. Sedaj poskusi 

počasneje in imam ga na sumu, da se možakar 

odkrito dela norca iz mene. 

A: »Ok. Ich wollte ein Bier!« In pokažem na eno 

izmed pipic. 

B: »Dobro, dobro, gospodine. Pet i dvadeset.« 

Joj, kako rad imam naše nekdanje brate s specifičnim 

smislom za humor. 

Romunska lepotica iz Kabula 

Po dveh dneh sem v glavnem mestu Afganistana. 

Blizu letališča ogolela gorovja, na levem horizontu 

visok zid, na desnem še višji zid z bodečo žico, za 

hrbtom pa kopica vojaških kontejnerjev, ki se končajo 

z ... da, uganili ste, najvišjim zidom z dvojno 

žico. Očitno gre za vojaški kamp, ki objema letališko 

stezo. Znotraj kampa prah, pesek, kontejnerji 

in jaz, sam samcat in ves zgubljen med gručo 

130-kilogramskih ameriških vojakov, ovešenih z 

neprebojnimi jopiči, ščitniki, laserji, GPS-i, puškami 

z zložljivimi kopiti z dodanim bombometom, 

pištolami na poteg, slušalkami in čudnimi kabli, ki 

jim štrlijo izpod čelade in izginjajo nekje med nahrbtnik 

in 35 okvirji za strelivo, ki jih imajo ovešene 

na sebi. OK, fantje, če je tako, potem pa vojna. 

Samo najprej si moram pa res urediti let za naprej 

in poiskati, kje zaboga bom spal tule. 

Najdem kontejner, kjer to urejajo in očitno ga vodi 

Romunka. Stara koklja, izsušena, iz kotička ustnic 

ji visi čik in nič ne bi bil presenečen, če bi izpod 

kamuflažnih hlač pokukale mrežaste nogavice. In 

jaz razlagam: »I missed a flight, have one in the 

morning, but obviously have to spent the night 

here.« Počasi me premeri s pogledom, sifilitično 

zakašlja, s čika pade pepel in reče: »Maybe you 

wanna spend the night with me« Me je kar streslo. 

Ključ je pa le dala in ko sem ponoči pokukal 

skozi okno priborjenega kontejnerja, se je pod bližnjo 

ulično svetilko zasvetilo mini krilo, nato pa se 

je zaslišal znan kašelj. 

Razpadanje 

Naše uniforme imajo hecno lastnost, da začnejo 

razpadati ob stiku z organi reda in miru. Prvič sem 

to opazil prejšnji mesec na brniški carini, ko sem 

letel v Bruselj. Na sebi sem imel lepo, zloščeno 

službeno uniformo, nanjo pa pripete in poravnane 

čine, epolete in ploščice. Ko iz žepa vzamem 

potni list, odleti čin. Ko nedolžno slečem suknjič, 

da bi smuknil pod vrata kovinskega detektorja, se 

po tleh vsuje ploha medalj, značk, ploščic in epolet, 

da sploh nisem več sledil, kam vse se kotali 

vso to železje. Samo cingljalo je okrog mene in ko 

sem z eno roko pobiral značko, sem s kotičkom 

očesa ujel let naslednjega projektila iz rokava. 

In nekako tako je šlo tudi z novo uniformo, ki sem 

jo oblekel nalašč za »Afgan«. Ko vidim prvega carinika, 

mi odstreli gumb na hlačah. Ko se pogovarjam 

z Angležem, ki mi ureja let v Kabulu, mi v 

ritmu na tanki nitki binglja drugi. Zadnji je vztrajal 

do prvega dotika. 

Res nočem vedeti, kako bi bilo videti, če bi me v 

uniformi povabili na tradicionalno mednarodno 

srečanje carinikov. 

Nemška natančnost in 

mediteranski duh 

Po Afganistanu letijo vojaška transportna letala, 

enkrat si na nemškem, drugič presedlaš na italijanskega. 

Kakor pač pride. In ko te v roke dobi 

nemški Klaus, je veselo: preverjanje dokumentov, 

ažurne liste prisotnih, oglasne table z natančnimi 

časi letov, razdelitev v skupine po destinaciji leta 

(prednost častnikov z višjimi čini), petkratno preverjanje 

prisotnosti, priprava pred letom, oprema 

na ločenih in jasno označenih paletah, postroj 

pred letalom, vkrcavanje in izkrcavanje na ukaz … 

Skratka, če bi mi v roke porinili še črtasto pižamo 

s številko, me ne bi menda prav nič presenetilo. 

Potem pa Italijani. Kot gručica idiotov se s skupino 

tetoviranih in prepotenih angleških vojakov 

prekladamo okrog njihovega letala, ko se le prikaže 

nekakšen pilot z drobtinami pice po kombinezonu. 

Med ropotom motorjev ležerno momlja 

nekaj o več postankih, mi pa naj pač skočimo 

ven, ko bo (če bo) naša postaja. Opremo vrzi, 

kjer je prostor, obilo užitkov, pa gremo, naši. In ko 


se nabašemo noter in si tlačimo nahrbtnike drug 

drugemu med noge, prileti drugi član posadke in 

se začne burno prepirati z našim »pica« pilotom. 

Očitno si je način razporeditve naše opreme zamislil 

drugače. Med kričanjem drug na drugega, 

mahanjem z rokami in medsebojnimi obkladanji 

se zadeva kar naenkrat umiri tako hitro, kot se je 

začela. Italijana sta bila spet najboljša prijatelja, 

mi smo nadaljevali s tlačenjem opreme, kjer je 

bil še prostor in iz letala odhajali, ko se nam je 

zazdelo, da smo prispeli na svoj cilj. 

Če nič drugega, si enkrat želim, da mi nekdo za 

rojstni dan pokloni uro veselja ob opazovanju, 

kako bi izgledalo delo mešane, italijansko-nemške 

posadke. Ki upam, da ne obstaja. 

Psiholog specialec 

Na pot sem odšel v naši običajni uniformi. Ko 

prispem v bazo, kjer so naši, vse peščeno. Peščene 

uniforme, peščeni čevlji, peščena hrana, 

skratka, v svoji uniformi sem izstopal nekako tako 

kot črnec z zelo črno motoristično usnjeno jakno, 

pomešan med bela oblačila prijateljev iz Ku Klux 

Klana. 

Baza je majhna vas in pripadniki se med seboj 

poznajo. In ko pride novi, je seveda zanimivo, polepša 

dan in spet je nekaj snovi za obrekovanje 

pred spanjem. In če je ta novi še v divji in nenavadni 

uniformi, potem veselju ni ne konca ne kraja. 

Naši fantje so se svoje prejšnje uniforme očitno 

odvadili, ker jim ni šlo v glavo, kako temno uniformo 

imamo; za Italijane in Špance pa je bila očitni 

znak, da imajo opravka s skrivnostnim specialcem, 

ki se mu ni treba skrivati za peščeno kamuflažo. 

In samo korak je bil do fame, da gre za nekega 

drznega slovenskega legionarja, ki ga nihče 

ne pozna, ki je občasno sicer opažen v bazi, sicer 

pa je osamljeni jezdec, ki odhaja na skrivnostne 

naloge, o katerih še spregovoriti ni dobro. 

In če je človek malce hudomušen, si med hojo po 

bazi nadene še zloben, srepeč pogled, ki ledeni 

kri – in glej strahospoštovanje, hitro postrežbo in 

majhne privilegije v kantini. 

Parapsihološki fenomeni 

Kot veste, parapsihologija govori (tudi) o nerazumljivih 

izginotjih ljudi in ponovnih materializacijah 

na čudnih krajih. V mojem šotoru smo bili štirje, 

jaz in trije italijanski podčastniki, ki so v vojski dlje, 

kot sem jaz star. Najstarejši je bil prekaljen in zvit 

kot presta, »il prezidente« so ga klicali. Star okrog 

petdeset let, vendar zelo radoživ fant, ki je znal 

smrčati kot motorka, ki se jo spravi v pogon po 

letih rjavenja na kozolcu. 

In prezidente je izginjal. Ponoči si ga slišal, kako 

je žagal zraven tvoje postelje, proti jutru si s podplutimi 

očmi brcal v njegovo spalko, naj zaboga 

že utihne, in ko si končno zatisnil trudne oči, je – 

puf – izginil. Ko si odprl oči, prazna spalna vreča, 

v vetru se je majala njegova mreža proti komarjem, 

prezidente pa je odšel v drugo dimenzijo. Ni 

ga v šotoru, ni ga v bazi, ni ga na hrano, nihče ni 

videl, da bi odžvižgal skozi edino rampo na potep 

zunaj baze. Prezidente pa je očitno preskakoval 

ozvezdja, se hihital v črnih luknjah in se lahkotno 

odbijal od Saturnovih obročev, dokler se ni končno 

materializiral pod komarjevo mrežo v Afganistanu. 

In to samo zato, da bo še eno noč mirno 

žagal živce neprespanim cimrom. 

Spinelli 

Bil je dan, ko so naši organizirali slovesnost ob 

obletnici Slovenske vojske. Dogaja se zvečer, 

pred velikim šotorom so vzorno postrojeni naši 

fantje, nasproti njim pa se posedejo visoki italijanski 

in španski gostje. Nad vsemi pa nasproti 

šotora kraljuje govorniški oder, iz katerega grmijo 

govorniki: »It’s a pleasure to work with Slovenian 

soldiers ...«, pa »Together we are stronger ...«, pa 

podobno v tem slogu. In ko se našim in gostom 

ob teh besedah ganljivo topi srce, pa zadaj, v 

temi, že čaka četica nepovabljenih italijanskih vojakov, 

ki vedo, da visokim besedam zmeraj sledi 

dobra hrana in zastonj pivo, samo v pravem času 

moraš uleteti na žur. 

In ko zadnji italijanski general zaključi govor in oddrsa 

z odra, se vsi povabljeni obrnejo proti šotoru 

in začno kapljati vanj (notri bo namreč hrana). Če 

bi se zdaj vsi ti eminentni gostje na hitro obrnili 

nazaj, bi za govorniškim odrom opazili majhnega 

Italijana, ki se je prismukal iz teme in zdaj v čisti tišini 

pompozno maha z rokami in odpira usta pred 

mikrofonom, kot da bi imel govor življenja. Mali se 

je pač odločil, da se bo pohecal iz nastopa svojih 

šefov. In če bi se njegovi šefi takrat obrnili, bi mali 

pač med vso misijo – še bolj verjetno pa do konca 

kariere – lupil krompir, s ščetko drgnil pisoar in 

v kuhinji iz zlobe drugim pljuval v ričet ter lulal v 

kavo, ki jo je z ljubeznijo skuhal za šefe. 

Jaz in moji italijanski cimri smo ga opazovali, 

med tem njegovim neslišnim govorom stoletja. 

»Spinelli«, pravi cimer. »His name is Spinelli. That’s 

Italian word for marihuana, joint, you know And 

what else can you expect from a guy called Spinelli« 

Ja, menda res. 

Letite za Kabul 

Nazaj grede pa kot Indiana Jones in njegov »pomagaj 

si sam« sistem. Menda letala štiri dni ne 

bodo letela oziroma mogoče eno celo bo. Kdaj 

Ne vemo. Kam Tudi ne vemo. 

Prijavim se za let s transportnim letalom ob 11.20 

zjutraj. Ko kramljava z nekim Italijanom, ugotoviva, 

da na listi za let sicer sem, ampak letala pa 

kaže, da ne bo. V daljavi vidim nemški transporter, 

iz katerega razlagajo palete. Stopiva do pilota 

in beseda da besedo. Da zdajle sicer leti na jug, 

lahko pa – če se mi ljubi – vskočim noter, on pa 

me bo mimogrede in malce za šalo odložil v Kabulu. 

Pa vrtam naprej. Ja, pravi, lahko do Kabula, 

potem pa jaz šibam v Uzbekistan. In glej ga vraga, 

do Uzbekistana moram priti tudi jaz! Eeem … me 

zategneš raje do gor In sem že sedel v njegovi 

pilotski kabini, mu dihal za vrat in ga nasploh vso 

pot spraševal neumnosti. 

O tem, da me v Uzbekistanu pričaka carinica s 

popolnoma zlatimi zobmi in obuta v japonke čez 

nogavice pa raje ne bom zgubljal besed. 

Köln – drugič 

U Kölnu sem bil prehitro, zato sem tam obtičal za 

tri, štiri dni, preden sem letel domov. Stopicljam 

v uniformi in s 30 kilogrami opreme po mestu, 

mimo mene izveski hotelov, kjer že neonska luč 

stane več kot moja plača. Vse je zasedeno. Če pa 

ni, gre pa za cene, ki jih trboveljski proletarec pač 

ni vajen in se jih tudi ne misli navaditi. 

Nato pa v daljavi umazano pročelje. Hotel Davos. 

Četrt zvezdice, ki je odpadla s pročelja. Notri umazan 

šank in dva prepita lokalca, za šankom pa 

sumljivo temnopolt možakar z velikim vampom 

in mastno grivo. Ne vem, kam bi ga dal. Kakšen 

Indijec, Albanec, vsekakor pa tip, ki ga ni dobro 

srečati v temni ulici. Tip je očitno šef »hotela«, 

na pult odvrže ključ, sumljivo pregleda vsebino 

moje denarnice, ko odštevam stanarino in vmes 

prdne. 

Soba majhna, z duhom po zgoraj omenjenem 

šefu. Poster z golo artistko, rumena školjka firme 

»Ideal Standard« in počen umivalnik »Luxus«. 

Skratka lep, urejen hotel, ki se ga bom z veseljem 

spominjal na stara leta. Ko sem se zleknil v spalko, 

sem razmišljal, kako mi bo izginila oprema. 

Moram samo zapreti oči, pa bo nahrbtnik izhlapel 

v oblaku dima Si neprebojni jopič in čelado 

privežem na nogo Pogoltnem denarnico ali si 

dokumente stlačim v kakšno odprtino 

In zdaj preobrat. Ne da je mene skrbelo, kaj me 

bo doletelo, ampak je bila prava paranoja na 

drugi strani, pri šefu. Kadar koli sem prišel mimo 

njegovega šanka, me je možakar panično lovil 

in spraševal, če sem gost tega hotela. Če lahko 

prosim pokažem ključ, da bo miren, da nisem 

kak vlomilec. In če to ni delal on, me je kontroliral 

njegov prepiti sin. In njegova temnopolta gazela. 

In njena snaha. In če bi ostal dan dlje, bi začel 

moj kriminalni obraz skrbeti še tista dva pijančka 

iz začetka zgodbe. 

Gregor Jazbec 

Psihološki vidiki 


Šport za vse 

Šport 

Redna telesna vadba ni le sredstvo za preprečevanje najpogostejših 

bolezni, temveč vse bolj življenjski slog, h kateremu se 

zaradi hitrega vsakdanjika zateče vse več ljudi. Kondicijsko 

vadbo v brigadi izvajamo vsak dan in ob vsakem vremenu vsi 

pripadniki, od vojaka do brigadirja, od deklet do mater in od 

najmlajših do najstarejših. Kondicijska vadba je način življenja, 

saj sta redna vadba in športna vzgoja temelj, s pomočjo katerega 

kljubujemo negativnim vplivom hitrega in stresnega načina 

dela. Vojaški poklic od nas zahteva pripravljenost in izurjenost v 

miru in vojni ter uspešno opravljanje nalog doma in v tujini. 

Odlična udeležba na 

tekmovanjih 

Letos smo sodelovali na različnih tekmovanjih 

in dosegali vidne uvrstitve. 

Izvedli smo prvenstvo 1. brigade v veleslalomu, 

v teku na smučeh in kombinaciji, 

oba turnirja v odbojki, prvi turnir 

v košarki in malem nogometu ter 

prvenstvo v orientacijskem teku. Sodelovali 

smo na patruljnem teku SV in 

Policije na smučeh, na prvenstvu SV 

v veleslalomu in teku na smučeh, na 

tekmovanju častnikov SV v smučanju 

in streljanju. Udeležili smo se 7. tradicionalnega 

Škuljevega memoriala v 

malem nogometu, Kraškega maratona, 

Novomeškega teka, Teka trojk 

okoli Ljubljane, maratona Treh src in 

Teka Boštjana Kekca. 

Zimski športni rezultati 

Prvenstvo 1. BR v veleslalomu 

Številčna udeležba na prvenstvu 

brigade je pokazatelj, da so naši pripadniki 

odlični smučarji. Letošnje prvenstvo 

je že tradicionalno potekalo 

na Mariborskem Pohorju na progi z 

18 veleslalomskimi vratci. Prva mesta 

v različnih kategorijah so dosegli: 

Aleš Bertoncelj 17. BVP, Osvald Golo 

670. POVLOGB (nad 35 let), Karmen 

Grabar 10. MOTB (do 35 let), Carmen 

Galof 17. BVP (nad 35 let). 

Prvenstvo 1. BR v teku na 

smučeh 

Leto se je komaj začelo, ko so se pripadniki 

1. brigade pomerili na brigadnem 

prvenstvu, ki je 9. januarja potekalo 

na Pokljuki. Z veliko adrenalina 

in tekmovalnosti so dosegli odlične 

rezultate, ki so bili izhodišče za nastop 

na prvenstvu SV v teku na smučeh. 

Moški do 35 v let: 1. mesto: Žiga 

Karničar (10. MOTB), 2. mesto: Uroš 

Sodja (10. MOTB), 3. mesto: Matej 

Kostanjevec (670. POVLOGB). Moški 

od 36 do 45 let: 1. mesto: Milan Setničar 

(POV 1. BR), 2. mesto: Janez 

Podgornik (10. MOTB), 3. mesto: Ivan 

Unger (74. MOTB). Ženske: 1. mesto: 

Polona Skerbinek (10. MOTB), 2. mesto: 

Sonja Volf (10. MOTB), 3. mesto: 

Tadeja Vilar (74. MOTB). 

Prvenstvo SV v veleslalomu 

Najboljši na prvenstvih brigade so 

se pripravljali za prvenstvo SV pod 

vodstvom stotnika Roberta Slaka in 

poročnika Janeza Podgornika na Pokljuki 

in Mariborskem Pohorju. Napori 

so bili poplačani 26. januarja na prvenstvu 

SV v veleslalomu, na smučišču 

Cerkno. Dosegli smo dve prvi mesti. 

Prvo mesto v ženski kategoriji si je 

priborila Barbara Turk (10. MOTB), za 

žlahtno medaljo v kategoriji ekipno 

ženske pa sta zaslužni Barbara Turk 

in Mojca Fideršek (670. POVLOGB). 

Prvenstvo SV v teku na 

smučeh 

Kljub pomanjkanju snega je 31. januarja 

potekalo prvenstvo SV v teku 

na smučeh. Naši pripadniki so se 

odlično izkazali in ponovno potrdili 

moto Mi smo prvi. V kategoriji do 

35 let je zmagal Žiga Karničar (10. 

MOTB), med pripadnicami je najbolje 

nastopila vojakinja Polona Skerbinek 

(10. MOTB) in dosegla drugo mesto. 

Skupaj z rezultatom Tadeje Vilar (74. 

Zmagovalno moštvo 10. MOTB na prvenstvu 1. BR v malem nogometu. Z leve 

proti desni: Aleksander Bratkovič, Martin Martinović, Aleksandar Vignjevič, 

Denis Rojht, Darko Milanovič, (čepijo) Dušan Črnko, Uroš Šetinc, Sandi Rajh 

in Blaž Sedej. 

Zmagovalna ekipa 1. brigade na prvenstvu SV v košarki, 2008. Z leve proti 

desni (stojijo): Aleš Pucihar, Boštjan Pogorevc, Borut Brecelj, Saša Markovič, 

Janko Puhek, Franci Jazbar, (čepijo) Luka Korač, Blaž Berglez, Matija Majes, 

Danijel Trstenjak in Igor Zemljič. 

Letošnji brigadni prvak v odbojki je ekipa 10. MOTB v sestavi z leve proti desni: 

Peter Košti, Aleš Anžiček, Jaka Drobnič, Rok Pušpan, Primož Pikelj, Domen 

Mohorčič, Lucian Čuk, (čepijo) Andrej Bastl, Rok Rezelj in Boštjan Marolt. 


MOTB) pa sta zabeležili ekipno drugo mesto v SV. 

Prvenstvo SV v kombinaciji 

Seštevek prvenstva SV v veleslalomu in teka na 

smučeh je štel za kombinacijo. Naši pripadniki so 

bili zelo visoko uvrščeni v kombinaciji. Moški do 35 

let: 1. mesto: Žiga Karničar (10. MOTB); Ekipno moški: 

1. mesto: Žiga Karničar in Matej Kostanjevec 

(670. POVLOBG), 2. mesto: Janez Podgornik (10. 

MOTB) in Ivan Unger (74. MOTB). Ekipno ženske: 

1. mesto: Polona Skerbinek (10. MOTB) in Tadeja 

Vilar (74. MOTB). 

Nogomet 

Brigadni turnir v malem nogometu 

V telovadnici MO RS je 14. aprila potekal prvi turnir 

v malem nogometu. V borbenem vzdušju so sodelovali 

tudi pripadniki 17. BVP in EP, ki so tekmovali 

zunaj konkurence. 1. mesto: 10. MOTB, 2. mesto: 

20. MOTB, 3. mesto: 670. POVLOGB, 4. mesto: 74. 

MOTB, 5. mesto: POV 1. BR. 

Nogometna reprezentanca 1. BR – odlična 

Naša nogometna reprezentanca je letos dosegla 

tretjo zaporedno zmago na Škuljevem memorialu 

v malem nogometu in tako dobila prehodni pokal 

v trajno last. Da je nogometna ekipa zelo dejavna, 

je zaslužen vodja reprezentance višji vodnik Tone 

Fajdiga (670. POVLOGB), ki budno spremlja posameznega 

igralca. Del treningov so maja opravili 

na stadionu Olimpija v Ljubljani z izbrano vrsto iz 

nogometnega kluba Olimpija. Priprave so bile zelo 

uspešne, saj je naša reprezentanca na prvenstvu 

SV v malem nogometu dosegla drugo mesto. Vzdržljivost 

in želja po igranju nogometa sta reprezentanco 

odpeljala v Sarajevo na prijateljsko tekmo z 

vojsko Bosne in Hercegovine. Po vodstvu v prvem 

polčasu (1 : 0) so se naši odlično borili ter prikazali 

vrhunsko igro kljub končnemu rezultatu v korist domačinov 

(1 : 3). 

Košarka 

Brigadni turnir v košarki 

Prvi letošnji turnir v košarki je z veliko borbene igre 

potekal 25. marca v telovadnici FRS. Rezultati: 

1. mesto: 10. MOTB, 2. mesto: 20. MOTB, 3. mesto: 

POV 1. BR, 4. mesto: 670. POVLOGB. 

Prijateljska tekma med PSSV in POV 1. BR 

Med poveljstvom 1. brigade v črno-belih dresih 

in Poveljstvom sil SV v rdečih dresih je bila 28. februarja 

prijateljska košarkarska tekma. Tekmo sta 

zaradi objektivnosti sodila zunanja sodnika, ki ju 

je določila Košarkarska zveza Slovenije. Po prvem 

polčasu je bolje kazalo rdečim, saj so vodili z rezultatom 

14 : 13, v drugem polčasu pa je prišlo do 

velikih sprememb v igri črno-belih, ki so igro vzeli v 

svoje roke in tekmo zasluženo dobili z rezultatom 

36 : 25. Pod koši so si gledalci lahko ogledali pravi 

košarkarski spektakel in bili zadovoljni nad zmago 

domačih. V ekipi je sodeloval tudi poveljnik brigade, 

ki je velik navdušenec košarke. Zmaga je bila 

gladka in sladka. Veliko zaslug pri organizaciji in 

vodenju košarkarske reprezentance 1. brigade ima 

nadporočnik Aleš Pucihar (POV 1. BR), ki je vedno 

pripravljen s pravimi odločitvami usmeriti igralce do 

zmage pod košem. Košarkarska reprezentanca je 

letos dosegla zmago na prvenstvu SV in tako potrdila 

svoje igralske odlike. Če se kdo želi preizkusiti 

pod koši z reprezentanco 1. brigade, naj izzove 

naše odlične košarkaše. 

Prvenstvo SV v košarki 

Na prvenstvu SV v košarki se je 21. aprila za naslov 

prvaka pod koši na parketu v dvorani Vojašnice 

FRS pomerilo šest ekip. Tekmovanje je potekalo po 

sistemu dveh skupin. Zmaga je bila naša. 1. mesto: 

1. BR, 2. mesto: BRZOL, 3. mesto: PSSV, 4. mesto: 

GŠSV – PDRIU, 5. mesto: 72. BR, 6. mesto: PP. 

Odbojka 

Brigadna turnirja v odbojki 

Prvi in drugi turnir v odbojki je organizirala in izvedla 

enota 74. MOTB v športni dvorani Vojašnice FRS v 

Ljubljani. Igra tekmovalcev je bila korektna, sojenje 

objektivno. Tekmovanje je poteklo v športnem 

vzdušju. Sodelovale so štiri ekipe. Končna uvrstitev 

odbojkarskega tekmovanja: 1. mesto: 10. MOTB, 2. 

Vojaki BiH in 1. BR v nogometnem dvoboju 

V okviru dvostranskega sodelovanja z vojsko Bosne in Hercegovine je bila nogometna ekipa naše 

brigade povabljena v Sarajevo, kjer smo 9. maja odigrali prijateljsko tekmo. 

Pripadnike za nogometno ekipo Slovenske vojske so prispevale enote 10. in 20. MOTB, 670. PO- 

VLOGB, poveljstvo 1. brigade in 17. BVP. Prihod naše ekipe je bil velik dogodek za njihove pripadnike 

oboroženih sil, tak je bil tudi naš sprejem. Imeli smo neprestano spremstvo njihove vojaške 

policije, tako da nismo imeli nobenih težav. Ob prihodu nas je v vojašnici v Rajlovcu, kjer smo bili 

nastanjeni, pričakal slovenski vojaški ataše polkovnik Anton Tunja. Vojašnica, ki nas je gostila, je 

nekoč, ko so bile v državi sile Nata, služila kot nemška vojaška bolnica. 

Nogometna tekma je imela precej vznemirljivih trenutkov. Po zelo dobri igri obeh ekip je slavilo 

domače moštvo. Rezultat je bil 3 : 1. Izjava njihovega selektorja, da ne zmaga vedno boljša ekipa, 

je pravi odraz razmerja na igrišču. Kljub našemu nenehnemu pritisku na njihovega vratarja, 

nam ni uspelo doseči več golov od domačinov. Verjamem pa, da se bomo uspešno maščevali ob 

njihovem gostovanju pri nas, ki bo letos konec septembra. Takrat načrtujemo športne dvoboje s 

pripadniki vojske BiH tudi v drugih športnih disciplinah (košarka, odbojka in rokomet). 

Tudi ogledi znamenitega mesta, polnega zgodovine in kulturnih objektov, nam je bilo v veselje. Seveda 

niso manjkali niti znameniti sarajevski čevapčiči. Glede na to, kako odmeven je bil ta dogodek 

(najbolj bran časopis v BiH je objavil novico z naslovom: »Saradnja oružanih snaga BiH i Slovenije. 

Domaćini slavili rezultatom 3 : 1«), smo bili vsi enotni, da je takih prijateljskih akcij z drugimi vojskami 

premalo. Za dogodek smo hvaležni najbolj zaslužnim, da je projekt uspel. To so polkovnik 

Anton Tunja, major Ciril Andoljšek, poročnik Simon Zupančič in seveda vsa ekipa, ki nas je več kot 

dostojno zastopala ves čas našega obiska v Bosni in Hercegovini. 

Našo nogometno ekipo so sestavljali Tone Fajdiga, Dario Grmek, Stane Pepelnak, Andrej Pilih, 

Srečko Koren, Marino Brečko, Robert Rituper, Rajko Bežan, Peter Antolin, Marko Nešič, Mitja Petek, 

Boštjan Žajdela, Adnan Alagič, Davorin Pavlinek, Alojz Smrkolj in Marko Osojnik. 

Višji vodnik Dario Grmek, vodja nogometne ekipe 

Major Ciril Andoljšek (vodja delegacije), polkovnik Anton Tunja s svojo ženo in predstavnica OS BiH 

ter naša nogometna ekipa pred tekmo. Na sliki manjka poročnik Janez Podgornik (glavni sodnik). 

Šport 


Vaša pisma 

Lepo je biti 

brigadir 

Šport 

mesto: POV 1. BR, 3. mesto: 74. MOTB, 4. mesto: 

670. POVLOGB. 

Odbojkarska reprezentanca 1. BR 

Odlični nastopi in trdo delo so merilo vodje brigadne 

reprezentance, vodnika Matjaža Pertinača 

(POV 1. BR), in njegovega pomočnika, štabnega 

vodnika Radoša Melinka (10. MOTB). Oba imata 

ob sebi odlične igralce in igralke, kar so dokazali na 

prvenstvu SV in dosegli drugo mesto v moški odbojki. 

Naši izbrani igralci so se 10. junija udeležili tudi 

prvenstva SV v odbojki na mivki v Ankaranu. 

Peteroboj 

Peterobojska reprezentanca SV 

V paradni vojaški športni disciplini uspešno zastopajo 

barve Prvih in Slovenske vojske višji vodnik 

Matej Kostanjevec (670. POVLOGB), desetnik 

Ivan Unger (74. MOTB), desetnik Uroš Sodja (10. 

MOTB), poddesetnik Žiga Karničar (10 .MOTB) in 

vojak Miha Rijavec (10. MOTB) ter strokovni sodelavec 

poročnik Bogdan Kovčan (10. MOTB). Reprezentanca 

SV v vojaškem peteroboju redno trenira in 

vabi vse zainteresirane, da se jim pridružijo. Informacije 

lahko dobite pri poročniku Bogdanu Kovčanu. 

Konec maja se je peterobojska reprezentanca 

udeležila regionalnega tekmovanja v vojaškem peteroboju 

v Belgiji in med sedmimi ekipami zasedla 

četrto mesto. 

Novosti 

Borilne veščine 

V Vojašnici FRS je bil 19. aprila prikaz borilnih veščin, 

kjer so sodelovali vsi, ki so oblikovali program 

usposabljanja borilnih veščin. V sodelovanju z 

GŠSV, PDRIU, Fakulteto za šport in z zunanjimi sodelavci 

potekajo seminarji, ki bodo oblikovali aplikacijo 

borilnih veščin. Prvi inštruktorji borilnih veščin 

se bodo začeli usposabljati na začetku leta 2009. 

Preverjanje gibalnih sposobnosti 

Od maja do novembra v enotah preverjamo gibalne 

sposobnosti. Letošnja novost je izvajanje preverjanja 

na določenih lokacijah, kjer mora biti prisotna 

zdravniška ekipa z zdravnikom, medicinskim tehnikom 

in voznikom z reševalnim vozilom. 

Ovire zaupanja 

V Vojašnici FRS že nekaj časa lahko le opazujemo 

novo postavljene ovire zaupanja. Nosilci izvajanja 

vseh usposabljanj na ovirah zaupanja so predstavniki 

iz enote PDRIU. Takoj, ko dobimo dovoljenje in 

možnost, bomo začeli usposabljanje na novih ovirah. 

Napoved dogodkov 

Od maja do decembra 2008 so se in se še bodo 

predstavniki enot merili na naslednjih tekmovanjih: 

• prvenstvo SV vojaškem peteroboju, 4.–6. junij, 

• prvenstvo SV v odbojki na mivki 10. junij, 

• prvenstvo SV v judu 6. junij, 

• prvenstvo SV v orientacijskem teku 28. in 

29. maj, 

• prvenstvo SV v lokostrelstvu 3. junij, 

• prvenstvo SV v triatlonu 7. junij, 

• prvenstvo SV v gorskem kolesarstvu 8. junij, 

• prvenstvo SV v streljanju s pištolo in puško 4. in 

5. junij ter 19. in 20. junij, 

• drugi brigadni turnir v košarki, 20. junij, 

• brigadno prvenstvo v športnem ribolovu, 

27. junij. 

• drugi brigadni turnir v malem nogometu, 

11. september, 

• IV. tradicionalni veteranski rokometni turnir, 

september, 

• tek Štatenberg, september, 

• prvenstvo SV v cestnem kolesarstvu, 5. oktober, 

• prvenstvo brigade v bojnem plavanju, 

17. november, 

• prvenstvo brigade v prostem plavanju in štafete, 

21. november. 

Avgusta športnih tekmovanj ne bo. Več o poteku ter 

rezultatih tekmovanj s prvenstva SV v vojaškem peteroboju, 

judu, lokostrelstvu, gorskem kolesarstvu 

in orientaciji v naslednji številki glasila Prvi. 

Vsem pripadnikom Prve želimo veliko uspešnih 

nastopov na brigadnih prvenstvih in prvenstvih Slovenske 

vojske. S športnimi pozdravi! 

Poročnik Simon Zupančič, 

poročnica Mateja Vadnjal 


Tisti starejši se še spomnite, da smo v prvi številki 

glasila Prvi objavili moj priročnik za napredovanje 

z zgoraj omenjenim naslovom. Pričakoval 

sem, da me bo tedanji poveljnik 1. brigade, polkovnik 

Branimir Furlan, kazensko prestavil na prijavnico 

v kakšno Ilirsko Bistrico, pa sem ugotovil, 

da pravi vojaki pravzaprav cenijo robat vojaški 

humor. Verjamem celo, da se veličina človeka in 

enote kaže tudi v sposobnosti šale na svoj račun. 

Kakorkoli, zadeva se je kar prijela, odzivi so bili 

dobri in vsake toliko časa me je kakšen pocukal 

za rokav, češ naj le napišem nadaljevanje. Da je 

konec Brigadirja kar obvisel v zraku. Evo, tu ga 

imate. Drugi del, za vašo zabavo ali kaj več. Pa 

še strah pred prekomando je odveč, ker odhajam 

kar sam. Ven, ne v Bistrico. 

OPOZORILO: Vse, kar preberete v priročniku NI- 

KAKOR, ni povezano z realnostjo. Je plod moje 

čudaške domišljije in vsaka podobnost z dejanskimi 

osebami je le plod vaše. 

Priročnik Lepo je biti brigadir, 2. del 

Spoštovani bralci Brigadirja. Najprej vam čestitamo, 

da ste se odločili uporabiti priročnik za hitra 

napredovanja. Vi se čim bolj držite navodil, mi 

pa vam zagotavljamo, da bo uspeh hiter in zagotovljen. 

Če vam kljub trudu ne uspe, je nekaj 

narobe z vami, ne s priročnikom. Pa pojdimo k 

tako imenovanim zlatim pravilom, ki te pripeljejo 

do bliskovite kariere. 

Nikoli se ne zameri šefu. Nikoli! 

Vaš šef ima vedno prav. Tudi če nima, kimaj, kajti 

bolje, da vam od kimanja odpade glava kot napredovanje. 

Kadar je šef v bližini, migajte, delajte. 

Prelagajte papirje, poveljujte, govorite v slušalko 

(čeprav ni nobenega na drugi strani), premikajte 

divizije, bezljajte po opravkih ali glasno peglajte 

vašega podrejenega. Bistveno je, da šefu ne 

daste razloga za sum, da za njegovim hrbtom 

mogoče pa le malo dremate po pisarnah ali 

med kofetkanjem zdolgočaseno odštevate ure 

do konca šihta. Ko boste opazili, da vas šef najprej 

skromno, potem pa kar javno daje za zgled 

drugim, ga imate v šahu. Zdaj samo počakajte 

trenutek, da bo odfrčal in se na njegov fotelj zvalite 

vi. In obilo zabave ob opazovanju, kako bodo 

do včeraj leni sodelavci postali garaško razpoloženi 

podrejeni. 

Vedi, s kom je dobro biti prijatelj 

Ne izgubljaj časa z ljudmi brez zvez. Osameli fanatiki, 

ki menijo, da so ključ do napredovanj trdo 


delo in zloščeni škornji, so za vas neuporabni kot 

kondom za pingvina. Nasprotno pa bodite pozorni 

na ljudi s pravimi priimki. Vaši prijatelji so tako naslednji 

kalibri: 

• vojaki, ki jim premestitve na boljša mesta uspevajo 

z lahkoto; 

• pripadniki, ki iz zraka in mimo vsake vrste (ali 

celo ob protestih odgovornih poveljnikov enot) 

gladko vpadejo na vašo misijo, da si lahko potem 

v miru dogradijo hišo; 

• vojaki, ki izvedo vse o najnovejših kadrovskih 

formacijah in nalogah enot hitreje kot poveljniki 

bataljonov. In točneje, ki z lahkoto in točno napovedujejo 

premestitve nadrejenih (o katerih pa ti 

nadrejeni zvedo zadnji); 

• pripadniki, ki imajo sumljivo podobne priimke kot 

znani obrazi iz višjih hiš; 

• pripadnik, ki je za isto delo kot vi pobasal dvakrat 

več dnevnic, pa še medaljo za hrabrost in 

zasluge pri razvoju Slovenske vojske. Vi pa malo 

glasbe, nočni dodatek in kapijo; 

• vsi, ki so v vojski pol manj časa kot vi, pa imajo 

dvakrat višji čin; 

• vsi šefi, ki lahko vplivajo na vaše napredovanje 

ali vam režejo stimulacijo; 

• vsi, ki so tako visoko, da se okrog njih zbirajo novinarji. 

Izkoriščaj proslave 

Proslave so vaše zlate priložnosti. Ne jemljite jih kot 

nujno zlo, temveč kot vzletiščno rampo za vašo kariero. 

Najprej bodi brezhiben, urejen in na službeno 

uniformo si napopaj popolnoma vse trakce in ostalo 

kovino, ki jo premoreš. Vedi, da je car tisti, ki ima 

več kot tri vrste. Če jih nimaš, si trakce sposojaj ali 

pa podvajaj iste. Nato opazuj, kdo je pomemben. 

To so tisti, ki imajo več vrst trakcev kot vi in okrog 

katerih se smuka cela vrsta ljudi ali pa obrazi, ki jih 

prepoznate iz revije Slovenska vojska ali Obramba. 

Pomembnež je tudi tisti, ob katerem je vaš šef nasmejan 

in prijazen, čeprav ga poznate kot drugačnega. 

Ko ste jih umestili, se jim približajte in poskusite 

vaš veliki met. Glasno se smejte njihovim šalam, 

kimajte njihovim modrostim, očarano mu zrite v oči 

in upajte, da vas bo opazil. Če vas je - ali še lepše – 

če vam celo nameni kakšno besedo, bodite vljudno 

duhoviti nazaj. Če se je nasmejal ali celo spet rekel 

kakšno samo vam, ste zmagali. Zdaj vas pozna, vi 

pa poskrbite, da vas bo videval še v skladu s točko 

ena, podpoglavje »garaštvo pred šefom«. 

Vam lahko koristi duhovna oskrba 

Človeku pri sledenju svojim sanjam pride prav vsaka 

duhovna podpora. 

Lahko ga grdo polomite 

Naredite kakšno večjo napako, ki bi vas morala stati 

glave. Ko se bo pojavila panika in se bo kuhala 

disciplinska komisija, kar mirno. Rezultat bo premestitev, 

in to na višji položaj. Dobro, ste si sicer malo 

umazali ime, višje ste pa le prišli. Čez eno leto se pa 

tako ne bo nihče spomnil, zakaj so vas premestili. 

Vi pa postanite dober prijatelj s tistimi, ki predlagajo 

kolajne … in hop, pa imate še kakšno medaljo več. 

Študirajte, karkoli 

Kot veste, ste lahko reinkarniran Patton, pa vam čisto 

nič ne pomaga, če nimate za priimkom 

univ. – dipl. – nekaj pač. Tako kar pogumno 

na kakšno Fakulteto za organizacijske 

vede ali pa Pomorstvo 

in promet, da iz vas postane 

nekaj poveljniku podobnega. 

Ko boste pa veliki, lopnite še 

po magisteriju ali doktoratu. 

Nič ne vzbuja večjega strahospoštovanja 

kot beseda mag. 

ali – bognedaj – dr. pred vašim 

priimkom. 

Usposabljajte se v tujini 

Pomembno je, da ste strokovno podkovan 

kader. Vendar pozor, ni toliko pomembno, 

koliko si podkovan, temveč kje so ti nameščali podkve 

na kopita. Če je bilo to pri stričku Samu, si na 

odlični poti. In zopet – ne pozabi se družiti z drugimi 

perspektivnimi kadri, ki so bili usposabljani na istem 

kraju. Pojdite skupaj na pir, nato pa po pivskem 

maratonu staknite glave, ugotovite kako podobno 

pravzaprav razmišljate, nato v isti sapi oznanite, da 

je samo vam jasno, kakšni carji ste in kako drugi 

nimajo pojma, potem pa mirno preidite na kadrovanje. 

Saj veste, koga kam in koga stran. Potem 

pa do onemoglosti kričite hua, dokler vas ne vržejo 

iz gostilne. Zelo blizu cilju ste, ko boste dan prej s 

temi kolegi kadrovali, čez en teden pa bo tip, ki ste 

ga odžagali za omizjem Pri vrčku, dejansko praznil 

pisarno. In vanjo se seli eden od znancev iz omizja, 

čeprav tudi formalnih pogojev nima. 

VOJAKI 

Izogibajte se trupi 

Ko pridete dovolj visoko, prekinite vse stike z živimi 

enotami. Prvič vam ne koristijo, drugič vam spodaj 

niso kos in tretjič, ni treba da vas zanimajo. Proletariat 

je pač proletariat in edino, kar ti razumejo, so 

palica, povišica in kdaj bodo polni želodci. Če pa že 

res ne gre drugače in se pustite pripeljati na obisk, 

bodite kratki in vzvišeni. Tako se izognete neprijetnim 

vprašanjem, pa še pokazali ste, kdo je gazda. 

Med vojake ne stopite, zberite le nekaj poveljujočih 

in jim kar takoj povejte, kar jim gre. Omenite, 

da ste sicer načeloma zadovoljni z razvojem 

in enoto, ampak da bodo morali 

še marsikaj postoriti in da naj 

predvsem manj pametujejo in 

več delajo. Kmalu po obisku 

jim na vrat naprtite še IRSO, 

da si bodo dokončno zapomnili, 

s kom imajo opravka. 

Kako veste, da ste na 

pragu zmage 

Z opazovanjem. Dogajati se bodo 

začele naslednje stvari: 

• do vas postajajo prijazni ljudje, ki so vas 

še včeraj javno označili za tepca; 

• zapitke začno redno plačevati drugi, rekoč, naj 

vam tudi na misel na pride, da bi račun poravnali 

vi; 

• vašim enim in istim šalam se ljudje čedalje bolj 

smejijo (pa celo vi veste, da niso smešne); 

• kadar si obračunate 250 nadur na teden in vas 

noben ne povpraša po zdravju; 

• kadar se začno okrog vas sukati zunanji strokovnjaki; 

• kadar vam podrejeni predstavljajo stanje v enoti 

kot odlično, vas pa skoraj vrže na rit, ko greste 

enkrat na obisk in vidite dejansko stanje. 

Tako. Zdaj veste vse. Vendar imate to nesrečo, da 

ste v organizaciji, ki je te stvari že zdavnaj prerasla, 

tako da vam ostanejo samo še pošteno delo, 

blato in znoj. Srečno, Prva! 

Gregor Jazbec 

Pravi smo vojaki mi. 

Naša je prava to vojska. 

Saj nikoli ne bomo imeli drugačno vojsko, 

saj smo z njo veseli vsi. 

In zato nikoli nikamor ne bomo šli, 

samo, če bodo z nami 

naši vojaki šli. 

Marcel F. Kalič, 6 let 

Vaša pisma 


Nas 

nasmeh 

krepi ...

Leto VI/01 - Slovenska vojska

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?