BF-4-2007 - Frančiškani v Sloveniji

Darovanje
36
bratFrančišek 4 • 2007
Mnenje cerkve
o podnebnih
spremembah
Cerkev zavrača katastrofične
napovedi in ukrepe proti razvoju
V aprilu 2007 je bil v Vatikanu mednarodni
seminar na temo »Podnebne spremembe in
razvoj«. Ob njegovem zaključku je kardinal
Renato Raffaele Martino, predsednik Papeškega
sveta za pravičnost in mir, izrazil
zadovoljstvo nad živahno razpravo, pri tem
pa je kljub temu, da sprejema resničnost
podnebnih sprememb, kritiziral določene
»oblike malikovanja narave, ki izgubijo izpred
oči človeka«.
»Narava je za človeka, človek pa je za Boga.
Tudi ob razmišljanju o problemih, ki so povezani
s podnebnimi spremembami, je treba
zajemati iz družbenega nauka Cerkve, ki ne
pristaja ne na absolutiziranje narave ne na
njeno omejitev na golo sredstvo. Narava ni
nekaj absolutnega, ampak je bogastvo, ki je
položeno v roke človeku, ki mora z njim ravnati
odgovorno in preudarno. To pomeni, da
je človek nesporno vzvišen nad stvarstvom. V
moči dejstva, da je oseba, ki je obdarjena z duhom,
ga ne moremo izenačiti z drugimi živimi
bitji, še manj pa ta imeti za moteč element
naturalističnega ekološkega ravnotežja.
Človek zaradi tega nima absolutne pravice
nad naravo, ampak ima poslanstvo, da jo ohranja
in razvija po logiki univerzalnega namena
dobrin zemlje, ki je eno izmed temeljnih načel
družbenega nauka Cerkve. To načelo je treba
razvijati predvsem s prednostno odločitvijo
za uboge in za razvoj revnih držav.
Pri razmišljanju o problemih, povezanih s
podnebnimi spremembami, mora družbeni
nauk Cerkve upoštevati številne sodobne
oblike malikovanja narave, ki nimajo pred
očmi človeka. Takšni ekologizmi se pogosto
foto vir: www.eb.com
pojavijo v razpravah o demografskih vprašanjih
in o odnosih med prebivalstvom, okoljem
in razvojem.«
Kardinal Martino je povedal, da je ob Mednarodni
konferenci v Kairu o prebivalstvu in
razvoju leta 1994, na kateri je sodeloval kot
vodja delegacije, Sveti sedež skupaj z številnimi
državami Tretjega sveta moral nasprotovati
zamisli, da naj bi bila rast prebivalstva
v naslednjih desetletjih takšna, da bi vodila
k porušenju naravnega ravnotežja planeta in
preprečila njegov razvoj.
Takšne ideje so že bile ovržene in jih je na
srečo vedno manj. Tisti namreč, ki so ponujali
takšen pogled, so istočasno kot sredstvo, ki
naj bi preprečilo domnevno okoljsko katastrofo,
predlagali sredstva, ki so vse drugo,
kot naravna – zatekanje k splavu in k masovni
sterilizaciji v revnih državah z visoko
rodnostjo.
Cerkev ponuja realističen pogled na stvari.
Zaupa v človeka in v njegovo vedno novo
sposobnost, da za probleme poišče rešitve,
ki mu jih ponuja zgodovina. Človek ima sposobnosti,
ki mu omogočijo, da ovrže pogosto
ponavljajoče se, usodne in malo verjetne
katastrofične napovedi.
V skladu z idejo humane ekologije, ki jo
je razvijal papež Janez Pavel II., okoljska
ekologija ni samo naravna nujnost, ampak
antropološka nuja, v kateri šteje, kakšen je
človekov odnos do samega sebe in predvsem
kakšen je njegov odnos do Boga.
Antropološka zmota je torej teološka zmota.
Kadar se človek hoče postaviti na mesto Boga,
zgubi izpred oči tudi samega sebe in svojo odgovornost
pri upravljanju z naravo. •
Priredil po ZENITu p. Stane Zore
Vsakdo je za koga kdo:
vsakdo je nekomu sin ali hči,
brat ali sestra, oče ali mati,
fant ali dekle, mož ali žena,
vsakdo je komu prijatelj in komu celo sovražnik –
ti pa boš moral biti vsem vse,
a nikomur sovražnik.
Pripravi se, da boš včasih kanta za smeti!
Ne le za grehe,
vse stiske bodo ljudje metali vate,
odlagali bodo vate svoj gnev nad časom,
izkričali svojo jezo nad prostorom,
moral boš prestreči bes nad Bogom,
sprejeti vso praznino za izgubljenimi.
Pripravi se, da boš včasih tabernakelj!
Vse sveto in lepo bodo zajemali skozi tebe,
vse svoje skrivnosti bodo zaupali tvojim ušesom,
vse bisere shranjevali v tvoje srce,
iz tvojih ust bo prihajala Božja beseda,
tvoje roke bodo delile Božjo hrano,
vračal boš svobodo in življenje
duhovnim sužnjem in mrličem
in odpiral vrata tja,
kamor niti sam ne boš mogel vstopiti.
Bodi to, kar si,
in dovoli Bogu, da iz tebe naredi
očeta ali mater, brata ali sestro ali otroka,
pač to, kar bi Bog preko tebe rad bil,
kar bi Bog skozi tebe rad dajal in sprejemal
in za kar bi se Bog za srečo drugih daroval.
Toči solze in širi smeh,
a se ne pusti izjokati ne izsmejati,
sej, a ne nosi s seboj srpa, da bi žel,
sprejemaj Boga, a se ne trudi, da bi ga imel!
Prihajaj pred Tabernakelj, da boš lahko tabernakelj,
prebiraj Besedo, da ti ne zmanjka besed,
prejemaj Kruh, da boš ti sam lahko kruh,
pij Njegovo kri, da boš zmogel točiti svojo kri.
V tihih urah samote in utrujenosti,
ko boš omagoval celo pod težo lastnih grehov in dvomov,
pa objemi Križanega in mu s solzami umivaj noge,
pusti mu, da te brez besed privije k sebi
in te prestavi v trenutke prve ljubezni.
Tedaj boš začutil, da si Njegov duhovnik
in da bi se za vse na svetu ne mogel raziti z Njim!
p. Pavle Jakop
37
bratFrančišek 4 • 2007