Oktober 2012 - Občina Postojna

SPOZNAJMO JIH BOLJE
A
nton Črnugelj je človek, s katerim bi se lahko pogovarjal
ves dan, pa se nikdar ne bi naveličal poslušati njegovih
razlag, v katerih že po nekaj stavkih, ne glede na to, o čem teče
beseda, izlije iz svoje duše glasbo, ki je očitno zelo velik del
njegove notranje, na trenutke tudi zunanje podobe.
Anton Črnugelj ni rojen v Postojni, temveč v Novem mestu,
otroške hlače je trgal v Metliki oziroma v Križevski vasi ob
Kolpi. V Metliki je obiskoval tudi osnovno šolo, na tiste lepe
čase pa se spominja z veliko mero nostalgije:
»Še danes se z žalostjo spominjam dneva, ko smo z avtom zapuščali
dom in so me starši pustili v internatu. Vpisali so me v srednjo elektrotehnično
šolo, sestra pa je istočasno odšla na pravno fakulteto. Ves čas
šolanja sem se vsak vikend vračal domov. Bil sem zelo navezan na dom
in sem pravzaprav še danes in z družino nadvse rad obiskujem starša.«
Z glasbo se je prvič spogledal v glasbeni šoli Črnomelj, dislociranem
oddelku Metlika, z igranjem kitare pa je nadaljeval tudi
v srednješolskem obdobju, vse večje obvladovanje tega instrumenta
pa ga je tudi vse bolj vleklo v svet glasbe. Po prvem letu
bivanja v internatu se je preselil k svojemu stricu, s katerim sta se
odlično razumela. Po končani srednji šoli je odslužil obvezni vojaški
rok, se vpisal na Fakulteto za elektrotehniko smer elektronika
v Ljubljani, a ga je glasba vse bolj srkala vase. Med študijem,
ki ga Anton ocenjuje za zelo težkega, hkrati pa sebe ocenjuje za
»netehničnega tipa«, je našel profesorja, ki ga je s privatnim poučevanjem
pripravil za sprejemne izpite na Akademiji za glasbo.
Intervju
Anton Črnugelj
Milan Štulc
V tem času je tudi veliko nastopal, z izpiti pa je moral »preskočiti«
srednjo izobrazbo glasbene smeri, da bi končno dosegel svoj
pravi cilj. Takrat je celo dobil ponudbo profesorja Jordija Codine
za nadaljevanje študija na državnem glasbenem konservatoriju v
Barceloni, a se je, čeprav je bil Anton Črnugelj že skorajda odločen
oditi v Španijo, v zadnjem trenutku premislil.
»Raje sem držal vrabca v roki, dokončal študij na Fakulteti za
elektrotehniko in opravil sprejemne izpite na Akademiji za glasbo v
Ljubljani. Nekaj časa sem po znanje potoval tudi v Zagreb, hkrati
pa poučeval kitaro na Glasbeni šoli Franca Šturma v Ljubljani. To
je bilo res izjemno naporno obdobje mojega življenja,« dinamično
oriše to obdobje Anton Črnugelj, ki se rad pohvali, da je takrat
z delom prek Študentskega servisa zapolnil dve bančni knjižici.
Na Akademiji je svojo ljubezen do glasbe podvojil, saj je tam
spoznal Postojnčanko Natašo. Pisalo se je leto 1992, po končanem
študiju sta se oba zaposlila, avgusta leta 1998 pa tudi poročila.
Stanovanje sta imela v Postojni in sta že med študijem rada
zahajala vanj. Maja 1999 se jima je rodil sin Tine, leta 2003 pa
še hčerka Metka. Ob snovanju družine sta oba delala v Ljubljani.
Nataša kasneje v Sežani, danes pa je zaposlena v Postojni,
Anton pa še vedno odhaja na delo v Ljubljano kot profesor na
Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani.
»V postojnsko okolje sva se na začetku najbolj vklapljala prek
otrok in tudi danes so naši največji prijatelji tisti, ki smo se spoznali
prek otrok. Zanimivo, to niso glasbeniki, a se odlično razumemo in
skupaj odhajamo na sprehode ali v hribe,« pri osveževanju spomina
pomaga Antonova soproga Nataša.
Nikoli nista rinila v ospredje s svojimi visokimi glasbenimi
kvalifikacijami, danes pa se spominjata prihoda v Postojno kot
nekaj, kar se je preprosto zgodilo in so ju Postojnčani preprosto
sprejeli medse.
»Vse je bilo tako spontano, brez vsakršnih napetosti ali težav,
tako da se še danes spoštljivo in s hvaležnostjo oziram na takó prisrčno
držo Postojnčanov, saj sem tudi sam preprosto postal del tega
okolja. Z Natašo pa se v njem izjemno dobro počutiva. Postojna je
odlično mesto za ustvarjanje družine. Nikoli si nisva zastavljala
visokih umetniških ali gospodarskih ciljev, da bi morala v družbi
doseči ne vem kakšno visoko pozicijo, temveč živiva preprosto življenje,
ki se ga v družini iz dneva v dan veselimo,« svoje vklapljanje
v postojnsko družbo ocenjuje Anton Črnugelj, kateremu
sicer vsi Postojnčani pravijo kar Tone.
Otroka hodita v osnovno šolo v Postojni, Tine v osmi razred,
Metka v četrti. Tine je že sedaj odličen kitarist in je prejel že
številna priznanja, med njimi tudi prvo nagrado na državnem
tekmovanju za nastop v kitarskem duetu z Majo Kralj. Veliko
nastopa tudi na mednarodnih tekmovanjih. Metka pa si je izbrala
flavto, uživa v glasbi in baletu, skratka, geni niso izdali,
čeprav je Tine bolj kot glasbi predan košarki.
»Za svoja otroka želiva samo vse dobro, ne glede na to, za kakšno
študijsko in poslovno pot se bosta odločila. Samo, da bi jima
uspelo, pa bova tudi midva srečna,« pravzaprav v en glas povesta
Anton in Nataša.
Družina očitno dobro drži skupaj, saj se ob večerih, ko so
po vsakodnevnem pestrem dogajanju končno lahko skupaj, ne
predajajo vsak svojemu kratkočasju, temveč se skupaj »gnetejo
na kavču«, kot je to nazorno opisal Anton Črnugelj.
»Smo zelo navezani eden na drugega in otroka gresta le težko
od hiše, ko je treba kam oditi za več časa. Med počitnicami pa smo
neprestano skupaj in nadoknadimo tisto, kar skozi leto morda zamudimo
zaradi številnih obveznosti vsakega izmed nas.«
Anton Črnugelj je tudi po najljubšem hobiju tipičen Slovenec,
saj sam (pa tudi njegova družina in prijatelji) najraje planinari.
Se pa ob tem Anton nekoliko zamisli, saj mu je v vseh
letih bivanja v Postojni komaj lani uspelo osvojiti vrh Nanosa.
Sam je sicer že bil na Triglavu, skupaj z družino pa še ne, tako
da bi si želel izpolniti tudi to željo. Do takrat bo ostal najvišji
družinsko osvojen vrh Viševnik. V družini se razen sina Tineta
sicer nimajo za športnike, čeprav veliko tečejo in kolesarijo, a
to počno le rekreativno in kolikor je potrebno za ohranjanje
zdravega duha v zdravem telesu.
Dopustujejo na Hrvaškem, že vrsto zadnjih let na otoku Pag v
majhnem zaselku Smokvica. Tudi tam so jih domačini odlično
sprejeli in Črnugljevi vsako leto komaj čakajo, kdaj bodo
zopet lahko prebili daljše poletno obdobje pri njih. Ko gredo
tja, gredo k prijateljem. V pravem pomenu besede od doma
domov pa gredo, ko obiščejo Antonov rojstni kraj in njegova
starša. Tudi tam se poleti radi kopajo v Kolpi, še posebej otroka,
ki imata tudi na očetovem domu veliko prijateljev. Antonova
starša, ki sta že v visoki starosti in potrebujeta tudi nekaj
pomoči, tudi sicer obiščejo vsaj enkrat mesečno.
Karierno je Anton Črnugelj vedno ostal trdno na slovenskih
tleh. Nikoli ga ni mikalo, da bi odšel sam ali z družino v tujino,
pa čeprav priložnosti ni bilo malo, pri tem pa pove, da si več, kot
ima sedaj, sploh ne more in ne upa želeti.
»Ne bom rekel, da mi tujina ni všeč. V obdobju zaključevanja študija
sem igral v ansamblu Gregorja Avsenika in smo veliko igrali
predvsem po Nemčiji, Nizozemski in Avstriji, tam smo v nekaj letih
posneli tudi veliko radijskih in televizijskih oddaj, veliko pa sem tudi
sam koncertiral po drugih državah. Ampak da bi me spravili v tujino
živet, tega pa si res nikoli nisem zaželel,« pribije Anton.
Anton Črnugelj je prejel že številne nagrade in priznanja.
Na vprašanje, na kaj je najbolj ponosen, pa gladko odgovori, da
je najbolj srečen s svojo družino in je le-ta absolutna prioriteta.
»Karkoli že sem v življenju dosegel, bi mi brez moje soproge in
njene podpore verjetno nikoli ne uspelo,« se priduša Anton. Med
priznanji najbolj ceni Škerjančevo diplomo, ki jo je Konservatorij
za glasbo in balet Ljubljana letos podelil Antonu Črnuglju
za izredne dosežke na področju glasbene pedagogike. To
je priznanje, ki si ga številni želijo vse življenje. Ponosen pa je
na čisto vse trenutke, ko skozi njegovo pedagoško delo pripelje
učenca do tega, da v popolnosti izvede cel stavek, vso skladbo in
se prenese energija med kitaristom in publiko ali pa strokovno
komisijo. Takrat je zares zelo ponosen na svoje delo.
Kaj si želi v bodočnosti Anton Črnugelj je človek, ki je do
sebe zelo zahteven in kritičen in si zastavlja visoke delovne cilje.
Zelo pa ga je motiviral prvi Mednarodni festival kitare v
Postojni in sta ga s finančno pomočjo Občine Postojna v največji
meri pripravila prav Anton in Nataša Črnugelj.
»V kolikor bo Občina tudi v bodoče izkazala tako velik interes,
kot je bilo temu letos, bi lahko zastavili neko desetletno obdobje,
v katerem bi postala Postojna široko prepoznavno kitarsko festivalsko
mesto. Zakaj ne bi bila v Sloveniji Postojna mesto, kjer se
zbirajo najboljši kitaristi in profesorji in bi imeli tu tak festival,
ki bi privlekel vsakega, ki bi se kjerkoli na svetu zanimal za kitarske
festivale, ob tem vtipkal v brskalnik še Slovenija in bi se
odprl Festival kitare Postojna Če bi se ta festival prijel, bi jaz
dal vse od sebe in bi prav gotovo prirejali odlične dogodke,« ob
zavedanju, da je veliko odvisno tudi od gospodarskih razmer
in posledično finančnih zmožnosti, enega izmed svojih ciljev
predstavi Anton Črnugelj.
Ob misli na svoje starše in Metliko se mu še vedno zarosijo
oči. Zelo je navezan na svoj rojstni kraj, vendar se danes počuti
Postojnčana. Tu je njegovo najsvetejše – njegova družina,
tu so njegovi najbližji prijatelji. Je del postojnskega vsakdana,
skratka, Postojna je njegov dom.
SPOZNAJMO JIH BOLJE
12 Postojnski prepih / oktober 2012 • www.postojna.si
Postojnski prepih / oktober 2012 • www.postojna.si
13