Več - Jezuiti v Sloveniji

Naša molitev 2011

Molimo s Cerkvijo
Nameni apostolata molitve za leto
2011
Naša molitev 2011

Slika na naslovnici: Marko Ivan Rupnik: Dejanje ljubezni, 1984
(iz knjige Barve sojnosti)
Nameni apostolata molitve za leto 2011
Izdalo: Narodno tajništvo Apostolata molitve Ljubljana, Vodnikova 279
Odgovarja: p. Lojze Bratina, DJ
Grafična priprava: Camera d.o.o.
Opremila: Mihaela Svetek
Tisk: Formatisk d.o.o.
Ljubljana 2010

UVOD
Papež Pij XII. je ob stoletnici izpostavitve praznika Srca Jezusovega
leta 1956 napisal posebno okrožnico Haurietis aquas z
odlično teološko razlago češčenja Srca Jezusovega. Sedanji papež
Benedikt XVI. pa je ob 150-letnici praznika napisal posebno pismo
takratnemu vrhovnemu predstojniku jezuitov p.Petru Kolvenbachu,
s katerim je želel poudariti potrebo, da bi tako njegovi sobratje,
kot vsi kristjani, še naprej poglabljali svoj odnos do Jezusovega
Srca; v sebi naj bi poživljali vero v Božjo odrešenjsko ljubezen in jo
vedno bolj sprejemali v svoje življenje.
Češčenje ljubezni, ki postane vidna v skrivnosti križa in je znova
predstavljena v vsaki evharistični daritvi, je temelj, na katerem
moremo postajati osebe, ki so sposobne ljubezni in darovanja. »Pogled,
uprt v Jezusovo s sulico prebodeno stran, iz katere sije Božja
brezmejna odrešenjska volja, ne more biti neka prehodna oblika
bogočastja ali pobožnosti: češčenje Božje ljubezni, ki je našlo svoj
zgodovinski izraz v tako imenovani pobožnosti prebodene strani,
ostaja nujno za živ odnos z Bogom.
Izhajajoč iz središčne pobožnosti do Srca Jezusovega lahko
razumemo tudi prizadevanje Apostolata molitve, da bi tako
odgovorili Božjemu klicu s svojimi molitvami za potrebe vesoljne
in krajevne Cerkve in svoje molitve povezali z držo osebne samopodaritve.
Apostolat molitve nikakor ne želi podcenjevati drugih oblik
pobožnosti, kot so npr. evharistična pobožnost, češčenje Marije
ali češčenje Jezusovega Srca ali drugih pobožnosti, ki predstavljajo
bogastvo cerkvenega življenja. Pač pa, že od samega začetka
želi ta pobožnost izpostaviti vidik žrtvovanja in podaritve
samega sebe, kot odgovor na delo utelešenega Boga med nami.
Posebej želi izraziti odprtost za potrebe in trpljenje drugih znotraj
krajevne in vesoljne Cerkve.
3

Letos smo vstopili v pastoralno leto, ki naj bi bilo usmerjeno
v karitativnost in solidarnost. Večjo skrb in dejavnost bomo
posvetili bolnikom, starejšim, prizadetim, osamljenim … To dragoceno
dejavno skrb naj bi spremljli tudi s prav tako dragoceno
molitvijo.
p.Lojze Bratina
4

Januar
SPLOŠNI, MISIJONSKI IN SLOVENSKI
NAMENI APOSTOLATA MOLITVE 2011
Januar
Splošni namen
Da bi bilo bogastvo stvarstva ohranjeno, cenjeno
in vsem razpoložljivo kot dragocen Božji dar ljudem.
Papež Benedikt XVI je v novoletni poslanici za leto 2010 zapisal, da
k miroljubnemu sožitju med ljudmi bistveno pripomore prav skrb za
stvarstvo. Do tega cilja pa je še dolga pot, kajti ekonomski interesi velikih
narodov se še kar naprej postavljajo na prvo mesto in preprečujejo
sprejemanje sporazumov, ki bi zaustavili nebrzdano uničevanje
okolja. Zato hoče papežev molitveni namen za ta mesec zbuditi v nas
čut odgovornosti, da bi ohranili stvarstvo za prihodnje rodove. Sveti
oče poudarja, da je celoten model razvoja potrebno na novo temeljito
premisliti s pogledom v prihodnost ter se še bolj poglobiti v sam pomen
gospodarske dejavnosti in v njene cilje. Potrebno je popraviti popačenja
in stranpoti, istočasno pa spremeniti miselnost in ponovno pretehtati naš
življenjski slog.
Danes mora vsaka razprava o družbeni pravičnosti nujno vključevati
ekološke teme, saj je oboje povezano. Zelo jasno se vidi, da tiste države,
ki največ potrošijo in torej največ onesnažujejo, niso tudi tiste, ki bi
najbolj trpele zaradi škode, povzročene stvarstvu. Kot vedno, plačuje
najvišjo ceno najrevnejše prebivalstvo, ker ima najmanj možnosti,
da bi se ubranilo pred posledicami uničevanja okolja, pa naj gre za
klimatske spremembe ali kopičenja strupenih odpadkov, ki jih bogate
države zakonsko prepovedujejo, v revnih deželah pa korupcija omogoča
trgovanje mimo zakonov. Nekaj podobnega se dogaja z nezakonitim
5

Januar
izsekavanjem gozdov, ki v velikem obsegu poteka ravno v najrevnejših
predelih sveta. Tragične posledice izliva nafte v Mehiškem zalivu so letos
jasno pokazale, kako krhke se zdijo naše obrambne zmožnosti, ko se
soočamo s tovrstnimi katastrofami.
V svetu se že pojavljajo gibanja, ki ljudi osveščajo ter svarijo pred
onesnaževanjem in pretiranim izkoriščanjem stvarstva. Molimo ta mesec
s Svetim očetom, da bi se duhovno povezali s skupinami in posamezniki,
ki si prizadevajo ohraniti lepoto našega stvarstva v dobro vseh, še zlasti
tistih, ki bodo prišli za nami.
Misijonski namen
6
Da bi kristjani dosegli popolno edinost in tako
vsemu človeškemu rodu pričevali za univerzalno
Božje očetovstvo.
Naš svet je nesrečno razdvojen. Žal je tako tudi z nami kristjani,
čeprav smo po krstu vsi včlenjeni v Kristusa. Postanemo pa člani različnih
Cerkva, katoliške, pravoslavne, evangeličanske, anglikanske in drugih.
Pred 100 leti, poleti 1910, so se na Škotskem zbrali misijonarji iz
različnih Cerkva, da bi izrazili skupno voljo za oznanjevanje Jezusovega
evangelija v večji edinosti in bratski povezanosti. Saj Kristus ni razdeljen
in evangelij je le eden. Prav misijonarji se živo zavedajo, kako težko
je nevernim oznanjati istega Jezusa - Odrešenika, pri tem pa pokazati
žalostno dejstvo, da niti nas kristjanov ne povezuje v popolno edinost.
Po sto letih od tistega znamenitega srečanja na Škotskem, je potreba
po edinosti v našem času še bolj živa, saj sredstva obveščanja v trenutku
dosežejo zadnje kotičke našega planeta in kažejo tudi needinost
kristjanov. Prvo oznanilo, ki je skupno vsem krščanskim Cerkvam, je
evangeljsko veselo oznanilo, da so ljudje vseh narodov sinovi in hčere
enega, skupnega Boga, ki je naš Oče in stvarnik vseh. Tudi Jezus je - po
svoji smrti in vstajenju - odrešenik vseh ljudi. V Njem in v moči Sv. Duha
smo vsi sposobni premagovati greh in se upreti sodobnim skušnjavam
verske brezbrižnosti in materializma. Obenem smo vsi skupaj sposobni
tudi utrjevati poti sodelovanja med verami. Skupaj pričujemo, kako je
življenje nekaj svetega, kako je mir vsem nujno potreben, spoštovanje
duhovnih vrednot pa pogoj za uspešen razvoj narodov.

Januar
V manjših skupnostih velikokrat opazimo, da je sodelovanje kristjanov
precej živo, samoumevno. Težje pa je doseči sodelovanje in edinost na
višji ravni, med voditelji. Naša molitev naj pomaga vsem - tistim v našem
okolju, kjer se srečujemo, in vsem, ki vodijo naše nesrečno razdvojene
Cerkve.
Jože Kokalj
Slovenski namen
Da bi radi brali Sveto pismo in ob tem spoznavali,
kaj nam želi Bog povedati
Sveto pismo ni le zgodovinska knjiga, ki nam govori o preteklih
dogodkih, ampak je živa Božja beseda, ki je namenjena vsakemu v njegovi
življenjski situaciji. Prav bi bilo, da bi vsak dan vzeli Sveto pismo v roke,
morda kar berila tistega dne in se vprašali, kaj nam hoče Bog prav za
današnji dan povedati. Tako bi bili v stalnem stiku z Bogom in bi čutili
dotik njegove roke.
Lep zgled nam daje sv.Anton. Ko so mu umrli starši, je sam skrbel
za mlajšo sestro. Nekega dne je stopil v cerkev, kjer so prav tedaj brali
evangelij, kjer je Gospod govoril bogatemu mladeniču:«Če hočeš biti
popoln, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih.«
Šel je takoj iz cerkve, ker je spoznal, da je te besede Gospod govoril prav
njemu. Veliko in lepo posestvo, ki ga je imel, je podaril sovaščanom, prodal
nepremičnine in denar dal revežem, le nekaj malega je obdržal zaradi
sestre. Ko je drugič prišel v cerkev, je slišal tele Jezusove besede:«Ne
skrbite za jutri.« Takoj je šel in razdal denar še drugim potrebnim. Sestro
je izročil v skrb zanesljivim devicam, sam pa je delal, da se je preživljal,
ostali čas pa je posvetil molitvi. Živel je iz Božje besede, ki mu je pomagala,
da je posvetil sebe in vse, ki so prihajali k njemu po nasvet ali duhovno
pomoč.
p.Jože Pucelj
7

Februar
Februar
Splošni namen
Da bi družino v njeni istovetnosti vsi spoštovali in
prepoznali njen nenadomestljivi prispevek v prid
celotne družbe.
Če je družina kot osnovna celica družbe ranjena ali oslabljena, je
ranjena in oslabljena celotna družba. Zlasti v zahodni kulturi danes
opažamo krizo v samem razumevanju pojma družine. Kakšni skupnosti
sploh lahko rečemo družina Poleg »tradicionalnega modela« družine
imamo samohranilce z otrokom, homoseksualne pare z otroki ali brez njih
ter številne skupnosti ponovno poročenih, ki živijo z otroki iz prejšnjega
zakona, svojega ali sozakonca. Poleg vsega tega nizka rodnost v zahodnih
državah kaže na pomanjkanje zaupanja v življenje, v družbo in v družino.
Kriza družine seveda pomeni tudi krizo starševstva. Kako vzgajati otroke
Kakšni naj bodo odnosi znotraj družine Kako sploh opredeliti pojem
družine Za nas družina temelji na zvezi enega moškega in ene ženske,
vendar se danes dvigujejo glasovi, ki ponujajo druge modele.
Družina brez trdnih čustvenih vezi ni sposobna vzgajati za evangeljske
vrednote in tudi ne more biti opora družbi. Iz družin z vrednotami izhajajo
politični, družbeni in verski voditelji z vrednotami. Družina je kraj, kjer se
učimo živeti brezpogojno ljubezen, ki je podoba Božje ljubezni. V družini
se dostikrat srečamo s trpljenjem in povzročanjem bolečine ljudem, ki jih
imamo radi. Potrebno je vedno znova odpuščati, brezpogojno sprejemati,
razumeti in poslušati, vse to pa družino zdravi in povezuje. Zato
družinsko okolje predstavlja nenadomestljivo šolo življenja. Cerkev bo
vedno podpirala vsako iniciativo ali gibanje, ki podpira družino. Naloga
civilnih oblasti pa je, da družino zaščiti z ustrezno zakonodajo.
Vztrajajmo ta mesec v goreči molitvi za razrešitev teh občutljivih
in temeljnih vprašanj. Premislimo, kaj še lahko storimo, da bi podprli
družino. Naj nas pri tem navdihuje sveta nazareška družina, ki ja zgled
preproste, delavne in povezane družine … kjer se Bog počuti doma.
8

Misijonski namen
Februar
Da bi na misijonskih področjih, kjer je nujna
borba proti boleznim, krščanske skupnosti znale
pričevati za Kristusovo navzočnost s trpečimi.
Papež Benedikt XVI. je na praznik sv. Jožefa, 19. marca 2009, ob svojem
obisku v Afriki, v Kamerunu in v Angoli, nagovoril tudi bolnike. Izrazil je
svoje veselje, da je lahko z njimi, ki so njegovi bratje in sestre, obteženi
z boleznijo in vsakovrstnim trpljenjem. Rekel jim je, naj pomislijo na
Kristusa, ki je blizu vsem, ki so obremenjeni s težavami. Jezus je namreč
bolnim jasno sporočil, da so zelo blizu Božjemu Srcu. Kot zgled te skrbi
vzemimo poročilo evangelista Marka ob ozdravljenju tašče apostola Petra.
Takrat je Jezus takoj prišel v hišo k bolnici, jo prijel za roko in je vstala
zdrava. Iz evangelistovega poročila zvemo, kako je Jezus tisti dan ves čas
preživel z bolniki in jim prinašal olajšanje. Izkazoval jim je dobrohotnost,
nežnost in skrb za ranjena telesa in duše.
Tako tudi mi v molitvi obiščemo bolne in telesno, duševno in duhovno
prizadete v bolnišnicah in domovih, vpletene v vojne spopade in različne
oblike nasilja. Mislimo na tolike krščanske skupnosti v Afriki in Aziji, kjer
za prizadete skrbijo v raznih zdravstvenih ustanovah pa tudi v vaseh, kjer
je trpečim v pomoč le prijateljsko srce in vaška krščanska solidarnost.
Tudi Jezus je na križu potožil nad svojo bolečino. Vzkliknil je: Žejen
sem! Naj krščanska občestva slišijo klice trpečih in naj jim bodo kot
Simon iz Cirene, ki je Jezusu pomagal nositi težko breme križa. Tudi mi
nosimo bremena drug drugemu! Tako razodevamo Božje obličje, obličje
usmiljenega Očeta. Dokazujemo tudi, da smo prav spoznali globoko
zapoved ljubezni do bližnjega.
J. K.
9

Februar
Slovenski namen
Da bi se mladi ne zadovoljili s povprečnostjo,
marveč bi iskali, kar je več, višje in bolje.
»Kaj imata skupnega tako različni skupini, kot so mladi in upokojenci
– To, da se pri obojih v zadnjih letih povečuje čezmerno pitje alkohola.
Take trende strokovnjaki opažajo pri nas, pa tudi drugod po Evropi.
Opijanjanje postaja med mladimi povsem normalno vedenje in
običajen začetek druženja …«, ugotavlja novinarka v Dnevniku. Ksenija
Ramovš, direktorica Inštituta Antona Trstenjaka pa ugotavlja:«Izgublja
se skupnostni, družbeni mladi človek. Mladi postajajo vedno večji
individualisti, vse bolj se zapirajo vase, vedno bolj jih je strah in postajajo
nezaupljivi do sveta. Da v današnji družbi preživijo, potrebujejo vedno
močnejše spodbude. Tudi nezdrave, kot so alkohol in druge droge.«
V današnji potrošniški družbi, ki je usmerjena na neposredni užitek in
uspeh, ljudje – zlasti mladi – izgubljajo smisel za vrednote in presežnost.
Nastaja bivanjska praznina, kot je ugotavljal Frankl, ki jo ljudje skušajo
zapolniti z alkoholom, mamili in seksom. Veliko je govora o človekovih
pravicah in solidarnosti in strpnosti, hkrati pa se širi sebičnost, rasizem
in nestrpnost.
Vendar je v mladih še vedno idealizem in želja po dobrem in lepem.
Imajo v sebi moč, ki želi premagati povprečnost, kot je vedno poudarjal
papež Janez Pavel II. Srečati se morajo z Jezusom in začutiti, da so
dragoceni v njegovih očeh, da vsakega od njih neizmerno ljubi. Potem
bodo dobili moč, da bodo odrinili na globoko, da se ne bodo zadovoljili s
povprečnostjo, marveč bodo iskali, kar je več, višje in bolje.
p.Jože Pucelj
10

Marec
Marec
Splošni namen
Da bi narodi Latinske Amerike hodili v zvestobi
evangeliju in napredovali v socialni pravičnosti
in miru.
Leta 1492 so prvi zavojevalci in misijonarji iz Španije in Portugalske
stopili na ameriško celino. Iz srečanja dveh svetov in dveh kultur
je začela nastajati nova družba. Dogajale so se dobre in slabe stvari –
dobra prizadevanja za evangelizacijo, pa tudi številne zlorabe in krivice,
storjene domačemu prebivalstvu, celo primeri genocida in prav kmalu
zatem nepopisne strahote afriškega suženjstva. Ustanovljena je bila nova
družba, ki pa še zdaleč ni odražala vrednot evangelija, ki so ga zavojevalci
prinesli s seboj.
Različne zgodovinske okoliščine so med leti 1810 in 1811 privedle
do gibanja za neodvisnost in postopoma so se dežele Latinske Amerike
osvobodile od evropske nadoblasti. Na novo pridobljena samostojnost pa
ni odpravila družbenih krivic niti ni razrešila problema velike revščine
med prebivalstvom. Pravična družba, zvesta evangeljskim načelom, vse
do danes ostaja tudi v tem delu sveta neuresničena naloga. V vseh 500
letih do danes se je veliko ljudi opredelilo za Jezusa Kristusa, iz Latinske
Amerike so izšli številni mučenci in svetniki, dolga je vrsta umorjenih
in preganjanih zaradi prizadevanja za evangeljsko pravičnost. Vojaški
diktatorski režimi v zadnjem stoletju so preganjali, mučili in pobili
mnoge posameznike, ki so se borili za boljše življenjske pogoje in večjo
enakopravnost.
V tem času, ko dežele Latinske Amerike praznujejo dvestoletnico
neodvisnosti, nas papežev molitveni namen vabi, da se pridružimo
ljudem dobre volje, ki si želijo, da bi na tej tako imenovani katoliški celini
zavladala mir in pravičnost, da bi vsi imeli življenje v Kristusu in ga imeli
v izobilju.
11

Marec
Misijonski namen
12
Da bi Sveti Duh dajal luč in moč krščanskim
skupnostim in vernikom, ki jih zaradi evangelija
preganjajo ali zapostavljajo na mnogih koncih
sveta.
Preteklo, dvajseto stoletje je bilo v dvatisočletni zgodovini Cerkve
zaznamovano z največjim številom mučencev. Bilo je stoletje preganjanj
in vojn v Evropi, v Afriki, Aziji in v vseh treh Amerikah. Ta krvava
nasprotovanja Cerkvi odmevajo še sedaj, n.pr. v največji državi sveta, na
Kitajskem.
Mednarodne raziskave potrjujejo, da je zdaj v svetu okrog 200 milijonov
kristjanov, ki ne morejo svobodno izpovedovati svoje vere. O tem imamo
redna poročila iz Kitajske, Indije, Vietnama, Egipta, Sudana, Belorusije,
Kube, Pakistana, Saudske Arabije, Irana in iz skoraj vseh arabskih držav,
saj je tam islam državna vera. Poznamo tudi države, kjer preganjajo tiste,
ki se postavijo v obrambo revnih in brezpravnih. Kristjani obsojamo
preganjanja zaradi različne vere, saj to nasprotuje temeljnim človekovim
pravicam in je v popolnem nasprotju z Jezusovim naukom o ljubezni do
bližnjega. Tudi Samarijani so bili bližnji Izraelcem, čeprav je bilo med
njimi takšno sovraštvo, da se še pozdravljali niso. Jezus je usmiljenega
Samarijana celo postavil za zgled Izraelcem.
Krščanstvo vzpodbuja dialog, mirno reševanje sporov, sožitje in
svobodno oznanjevanje. Kadar pa smo preganjani, se spomnimo Jezusovih
besed: Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas. Mislimo tudi na
znan Tertulijanov rek: Kri mučencev je seme novih kristjanov.
Naj opozorimo na pomanjkljiva poročila v sredstvih obveščanja.
Kadar gre za krivice, storjene drugim, ki niso kristjani, npr. muslimanom,
so medijska poročila hitra in izčrpna. Ko pa so preganjani kristjani, so
poročila bolj redkobesedna ali jih sploh ni. Tako je v Indiji kar osem
indijskih držav sprejelo zakone, ki prepovedujejo spreobrnjenje v drugo
vero. V ozadju je največkrat vpliv politike in bogatašev. V Indiji npr. s
takšnim prepovedovanjem spreobrnjenja branijo svojo tradicionalno
hinduistično oblast. Vendar: koliko o tem zvemo iz poročanja medijev
Vsi potrebujemo moč, ki jo daje sv. Duh in jo krepimo v molitvi.
J. K.

Slovenski namen
Marec
Da bi nas spokorna dela, ki jih bomo opravljali v
postnem času, usposobila za obvladovanje slabih
nagnjenj.
Spokorna dela v postnem času niso sama sebi namen, ampak nam
omogočajo, da sebe, ki nas hromijo posledice izvirnega greha, usmerimo
proti Kristusu. Kot rabi športnik trening, da doseže rezultat, tako tudi
kristjan. Le da ni prepuščen svojim lastnim močem, ampak ga spremlja
Božja ljubezen.
Nemški teolog Dietrich Bonhoeffer vidi v spokornih delih oziroma v
disciplini pot, ki kristjana vodi h Kristusu, ki ga je edini zmožen osvoboditi
vseh slabih nagnjenj in napolniti njegovo srce s srečo. V pesmi »Postaje
na poti k svobodi« takole zapiše:
Če greš iskat svobodo, potem se predvsem nauči
disciplinirati svoje čute in dušo,
da te strasti in tvoji udje ne bodo vlekli zdaj sem, zdaj tja.
Čista naj bosta tvoj duh in telo, popolnoma tebi podložna, pokorna,
da bo tvoj duh iskal zastavljeni cilj.
Nihče ne doživi svobode, razen z disciplino.
V tem smislu je pisal iz ječe:«Večkrat sem imel skušnjavo, da zjutraj
ne bi vstal ob šestih kakor običajno – kar bi bilo mogoče – ampak bi malo
dlje spal. Doslej sem se vedno lahko premagal, ker mi je bilo jasno, da
bi bil to začetek kapitulacije … Zunanji popolnoma telesni red (jutranja
telovadba, umivanje z mrzlo vodo) podpira namreč notranji red.«
S spokornimi deli oziroma z disciplino pripravimo pot Kristusu,
očistimo jo vsakega plevela slabih nagnjenj – Kristus pa nam omogoči, da
zaživimo kot svobodni Božji otroci.
p.Jože Pucelj
13

April
April
Splošni namen
Da bi Cerkev z verodostojnim oznanjevanjem
evangelija znala dati novim generacijam vedno
nove razloge življenja in upanja.
Kako ponuditi veselo oznanilo evangelija novim generacijam na
verodostojen in prepričljiv način To vprašanje predstavlja za Cerkev
vedno prisoten in vedno vznemirljiv izziv. Živimo v času, ki ga nedvomno
zaznamuje zmedenost in globoka kriza, tudi znotraj Cerkve. Po vsem
svetu se širijo nestrpnost in negotovost, krivice, vojne, nasilje, revščina
in lakota. V kulturi vodilnega zahodnega sveta prevladuje sekularizem in
materializem in zdi se, kot da Bog ni več potreben. Obenem pa, morda pa
prav iz istega razloga, iz naših vrst izhajajo številni sodobniki, ki dajejo
našemu času pečat intenzivnega duhovnega iskanja. Čutiti je preporod
duhovnosti in želje po Bogu. Očitno ves napredek znanosti in obilje
materialnih dobrin nista mogla odgovoriti na vprašanje pomena življenja
in zadovoljiti najbolj žgočih potreb človekovega srca.
Najrazličnejše oblike vernosti danes prihajajo na tržišče in ponujajo
svoje odgovore na eksistencialno praznino ljudi, ki ne želijo živeti v svetu
brez Boga. Stojimo torej na neki točki zgodovine, ki je ustvarila plodna tla in
ugodno priložnost za Cerkev in za apostolat molitve. Svojim sodobnikom
želimo ponuditi odgovor, črpajoč iz bogastva našega duhovnega izročila,
iz duhovnosti cerkvenih očetov, puščavnikov in mistikov vseh časov.
Bog nam je potreben in mi smo našli skriti zaklad. Želimo in moramo
ga oznanjati, v prvi vrsti z osebnim pričevanjem in s pripovedovanjem o
tem, kar smo odkrili. Papež Janez Pavel II je v zvezi s tem zapisal:«Ljudje
danes bolj zaupajo pričam kot učiteljem, bolj izkušnji kot nauku, bolj
življenju in delovanju kot teorijam. Pričevanje pristnega krščanskega
življenja je prva in nenadomestljiva oblika oznanjevanja: Kristus, čigar
oznanjevanje nadaljujemo, pa je priča v najboljšem pomenu besede in
vzor vsakemu krščanskemu pričevanju.«
14

Misijonski namen
April
Da bi misijonarji z oznanjevanjem evangelija in
pričevanjem življenja znali prinesti Kristusa tistim,
ki ga še ne poznajo.
V knjigi Razodetja je izražena naša velika želja: »Narodi bodo hodili
v Njegovi luči«. To je cilj vsega misijonskega prizadevanja Cerkve. Tako
so Kristusovo luč sprejeli naši predniki in narodi Evrope. Cerkev si
vztrajno prizadeva za širjenje evangelija ne zato, da si pridobi politično
ali ekonomsko moč, ampak za rast Božjega kraljestva, ki je kraljestvo
resnice, pravice, ljubezni in miru.
Kje so danes misijonske dežele Odgovor ni tako preprost kot je
bil včasih, ko smo rekli: tam v Afriki in Aziji. Misijonski namen nas
opozarja, da je misijonarjenje, to je oznanjevanje evangelija, potrebno
vsem, ki »Kristusa še ne poznajo«. Takoimenovana »prva evangelizacija«
je namenjena narodom Afrike in Azije, kjer iščejo prvi stik s Krisrusom.
»Druga evangelizacija« pa je namenjena vsem, ki Kristusa ne poznajo v
državah, kjer je bilo včasih krščanstvo že udomačeno, zdaj pa ga nekateri
več ne poznajo. Ta druga evangelizacija je težja od prve, saj želi ljjdi
dvigniti iz sodobne nevernosti in verske brezbrižnosti.
Zahodne evropsko - ameriške države so v nevarnosti, da se odrečejo
svojim krščanskim koreninam. Težko je sodobnim nevernikom oznanjati
Kristusa, ko pa je v njih zbledela tudi vera v Boga - Stvarnika, ali pa so to
vero zmaličile sodobne zmote.
Nova evangelizacija prinaša tudi nov način sprejemanja življenja
kot Božji dar, pomeni sprejeti Kristusa kot osebnega Odrešenika.
Oznanjevanje evangelija mora biti podprto s pričevanjem krščanskega
življenja. Jezus naroča apostolom, naj gredo po vsem svetu in oznanjajo
Njegovo odrešilno trpljenje in vstajenje in naj bodo z lastnim življenjem
žive priče Kristusa Odrešenika.
Prinesti Kristusa tistim, ki ga še ne poznajo, je naloga ne le misijonarjev
v Afriki in Aziji, ampak je poslanstvo tudi za nas v razkristjanjeni Sloveniji
in Evropi.
J. K.
15

April
Slovenski namen
Da bi se radi udeležili velikonočnih obredov in
ob njih bolje spoznavali Kristusov odrešenjski
načrt.
Namen velikonočnih obredov je, da bi spoznali neizmerno Božjo
ljubezen in s svojim življenjem odgovorili na Božji klic.
Na Veliki četrtek se morda pri zadnji večerji ustavimo ob umivanju
nog in prosimo, naj nas Jezus umije vseh naših pomanjkljivosti, egoizma
in trdosrčnosti, da ne bi v življenju gradili na svoji moči, ampak na Božji.
V vsakemu od nas je tudi nekaj Juda Iškariota; čeprav smo tolikokrat ob
Gospodovi mizi, ga vedno znova izdamo. Seveda je prav, da po končani
sveti maši ne odbrzimo iz cerkve, ampak ostanemo še nekaj časa pri
Jezusu »v ječi«.
Na Veliki petek še posebej prisluhnimo pasijonu, kjer doživljamo
radikalno Božjo ljubezen, ko je Bog rekel človeku svoj dokončni »da«.
Spomnimo se, da je na Golgoti Marija postala naša mati, pa jo še mi, kot
učenec Janez, vzemimo na svoj dom. Ob počastitvi križa in Božjem grobu
bomo gotovo doživeli nekaj iskrenih trenutkov pogovora z Jezusom.
Prav je, da na Veliko soboto obiščemo Božji grob in prinesemo
velikonočna jedila, ki ponazarjajo Križanega, k blagoslovu. V velikonočni
vigiliji doživimo, kako Kristusova luč razsvetli temo v svetu in naših srcih.
Kakor je Mojzes peljal Izraelce iz egiptovske sužnosti skozi Rdeče morje,
tako nas Kristus vodi iz sužnosti greha v svobodo Božjih otrok. Aleluja
je znamenje splošnega veselja nad odrešenjem. Ob krstu katehumenov
se spomnimo svojega krsta – obnovitev krstnih obljub naj ne bo le gola
formalnost.
Velikonočna procesija s sveto mašo je potrditev naše vere. Zmaga
Božje ljubezni nad hudobijo greha in nad smrtjo. Pravi kristjan je samo
velikonočni kristjan, živi iz upanja, ki ga ne bo osramotilo.
p.Jože Pucelj
16

Maj
Maj
Splošni namen
Da bi tisti, ki delajo s sredstvi obveščanja, spoštovali
resnico, solidarnost in dostojanstvo vsakega
človeka.
Sredstva obveščanja v današnji družbi predstavljajo vplivno in
močno orožje. Z njimi je mogoče narediti veliko dobrega, širiti pristne
vrednote in braniti človeške pravice. Mogoče pa jih je tudi zlorabiti, če
jih uporabljamo izključno v prid delnim interesom, pa naj si že bodo
ekonomski, politični ali verski, kadar so ti pristranski ali izključujoči. V
takem primeru sredstva obveščanja ne izpolnjujejo svoje naloge v službi
resnice in splošnega dobrega. Vse prevečkrat naletimo na senzacionalizem
namesto uravnoteženega treznega poročanja; v oglaševanju se zlorablja
lik ženske in manipulira s spolnostjo; da bi se povečala prodaja, se resnica
maliči v prid določenim ideologijam; informacije se cenzurirajo, da bi
ljudi obdržali v nevednosti ali jim vsiljevali neka skrajna stališča. Te stvari
se dogajajo tako v liberalnih družbah, ki jih vodi pohlep po dobičku, kot
v nedemokratičnih družbah, kjer oblast omejuje svobodo mišljenja, da
bi ohranila svojo moč. Seveda obstajajo tudi številni primeri dobrega
novinarstva, ki pomaga osvetliti nasilje, krivice in marsikatero zlo, ki bi
sicer ostalo zakrito in nekaznovano. Dobra obveščenost tudi spodbuja
ljudi, da se v solidarnosti povežejo s tistimi, ki so jih prizadele nesreče.
Na ta način se je že olajšalo mnogo trpljenja.
Papež nas prosi, da ta mesec molimo za uslužbence v sredstvih javnega
obveščanja. Molimo torej, naj bi ti, če so kristjani ali ne, s svojim delom
gradili bolj pravičen svet s tem, da bi spoštovali resnico, solidarnost in
dostojanstvo vsakega človeka. Naj bi novinarstvo in sredstva obveščanja
imela v svojih vrstah čim več poštenih in pogumnih poročevalcev, ki bi
delali za skupno dobro. Koristno bi bilo, če bi ustanove, ki izobražujejo
novinarje, skrbele tudi za njihovo moralno formacijo in jih vzgajale k
človeškimi in duhovnimi vrednotami. Molimo končno tudi sami zase,
da bi se znali sporazumevati na preprost in iskren način, kot je to delal
Jezus.
17

Maj
Misijonski namen
Da bi Gospod podaril Cerkvi na Kitajskem vztrajnost
v zvestobi evangeliju in rast v edinosti.
V zadnjih desetletjih smo večkrat omenjali največjo državo sveta,
Kitajsko, ki je vztrajno branila svojo marksistično družbeno ureditev,
v kateri je samo ena in to izrazito brezbožna stranka imela vso oblast.
Iz Kitajske so pred leti izgnali vse misijonarje, okrog 5000, med njimi
tudi salezijanca Andreja Majcna, ki je zdaj naš najnovejši kandidat za
blaženega.
Vendar tudi Kitajska ne more ostati trajno zaprta za odnose s
svetom. Vedno bolj se odpira povezavi z drugimi celinami, predvsem z
gospodarskimi vezmi. Po vsem svetu prodajajo svoje izdelke in povsod se
naseljujejo skupine Kitajcev. Obenem z gospodarstvom pa popušča tudi
marksistična ideologija, ki je Kitajsko doslej navdihovala. Celo do vere in
do krščanstva postaja popustljivejša. Tako je - v nekoliko večji svobodi -
odgovornost za rast Cerkve predvsem odgovornost kitajskih kristjanov.
Na Kitajskem poznamo dve vrsti katoličanov: eni pripadajo Cerkvi, ki jo
prizna kitajska oblast, drugi pa so doslej živeli bolj skrito, vesoljni Cerkvi
zvesto življenje. Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta si prizadevala za večjo
svobodo kristjanov in tudi za zbliževanje obeh omenjenih katoliških
skupnosti. Tako lahko rečemo, da je zdaj približno 80% kitajskih škofov
priznanih od papeža in tudi od kitajske oblasti. To je velik napredek in
pomeni nov začetek svobodnejše evangelizacije na Kitajskem.
Omenjeno zbliževanje dveh vrst katoličanov pa ni lahko. Nekateri
verniki, ki so bili doslej preganjani in so ostali zvesti vesoljni Cerkvi in
papežu, težko prenašajo edinost s tistimi, ki so se vsaj na zunaj odrekli
vesoljni Cerkvi in postali nekakšna neodvisna kitajska Cerkev.
Vsa ta omenjena vprašanja upošteva papežev misijonski namen.
V njem prosimo za zvestobo evangeliju, obenem pa še za edinost med
kitajskimi katoličani. Naj raste oboje: zvestoba in edinost. Hvaležno se
spominjam tolikih velikodušnih duhovnikov, redovnikov, redovnic in
laikov, ki gradijo sodobno kitajsko verno občestvo.
J. K.
18

Slovenski namen
Maj
Da bi ob obiskovanju šmarnične pobožnosti globlje
začutili Marijino materinsko ljubezen in
skrb za nas
Verjetno ne pretiravamo, če rečemo, da smo Slovenci Marijin narod. To
se vidi ob Marijinih praznikih, še posebej ob njenem največjem prazniku
Vnebovzetju, ko se množice ljudi zgrinjajo k njenim svetiščem povsod po
Sloveniji. Nekateri pa se povzpnejo celo v hribe, kjer so slovenski verni
ljudje postavil razna znamenja in kapelice Mariji na čast.
Marijinemu praznovanju daje poseben pečat tudi mesec maj in
tradicionalna šmarnična pobožnost, katere začetki segajo že pred leto
1815, ko je papež Pij VII. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z
odpustki. S pobožnostjo šmarnic so začeli v Rimu, od koder se je hitro
razširila po vsej Italiji, Nemčiji in Franciji. Prve šmarnice v Sloveniji so
imeli v ljubljanskem bogoslovju leta 1851.
Šmarnice so včasih obhajali samostojno, sedaj je vedno bolj v navadi,
da se jih obhaja kar med mašo. Včasih je šmarnično branje naravnano
na Marijo, njeno življenje in njene kreposti, včasih pa je vsebina šmarnic
kakšna druga teološka ali duhovna tema, ki je vsaj posredno povezana z
Marijo. Sestavni del šmarnic so tudi litanije Matere Božje, ki posebej lepo
zazvenijo, ko so zapete.
Ob šmarnicah se prebudi veliko lepih občutij do Marije. K temu
pripomore najlepši mesec v letu, ko vse brsti, cveti in diši. K temu
pripomore tudi prepevanje lepih Marijinih pesmi, pa seveda že omenjeno
šmarnično branje. Šmarnice ob raznih vaških kapelicah imajo še poseben
čar. Le-te nagovorijo predvsem otroke in starejše ljudi, ki se jih radi in
redno udeležujejo.
Namen šmarnic je nedvomno češčenje Matere Božje, ki je zgled čistosti
in predanosti Bogu. Marija ni samo Jezusova, ampak je tudi naša duhovna
Mati. Ona skrbi za nas bolj, kot skrbi najboljša mati za svoje otroke. Svojo
ljubezen nam izkazuje na različne načine. Zato ni čudno, da se mnogi
radi zatekajo k njej. Doživljajo jo čutečo, ljubečo in razumevajočo. Bog
daj, da bi tudi mi vedno in povsod čutili njeno ljubezen.
Ivan Hočevar
19

Junij
Junij
Splošni namen
Da bi bili duhovniki, zedinjeni ob Srcu Jezusovem,
vedno resnične priče vnete in usmiljene
Božje ljubezni.
Papežev namen za ta mesec nas vabi, naj goreče molimo za duhovnike,
da bi bili s Kristusovim Srcem povezani v eno. Drugače tudi ne more
biti, glede na to, da njihovo poslanstvo izvira iz Srca edinega velikega
duhovnika Jezusa Kristusa, posrednika nove zaveze. V svojem Srcu je
Kristus presegel staro, zunanje, obredno duhovništvo in ga nadomestil
z bivanjskim, notranjim duhovništvom, ki je osnovano na ljubezni.
Prav njegovo Srce je središče in izvir nove zaveze. Njegovo duhovništvo
je večno dejavno v nebesih, kjer nenehno posreduje za nas pri svojem
Očetu.
Duhovniško Srce Jezusovo je prav tako središče in temelj splošnega
duhovništva vseh vernikov, ki ga prejmemo ob krstu. Ker je Jezus v
svojem Srcu duhovnik, smo vsi kristjani lahko duhovniki z njim in v
njem, tako da darujemo svoja življenja Očetu za svoje brate in sestre, v
srcu povezani z njegovim Srcem. To je notranje, bivanjsko duhovništvo, h
kateremu smo vsi krščeni poklicani. Apostoli postajamo, ko na notranjem
oltarju svojega srca darujemo Bogu svoje delo, molitve, veselje in žalost
vsakega dne.
Papež nas vabi, naj molimo za duhovnike, ker so kot vsi drugi tudi oni
slabotna človeška bitja, sposobna čutiti razočaranje, žalost in osamljenost.
Potrebujejo našo molitev. V skupnostih, kjer delujejo, naj čutijo podporo
in ljubezen, ne kritike in nasprotovanja. Če bomo v naših družinah in
v krščanskih skupnostih gradili vzdušje naklonjenosti in spoštovanja
do duhovnikov, bo to gotovo vplivalo tudi na večje število duhovniških
poklicev v prihodnje.
20

Misijonski namen
Junij
Da bi Sveti Duh prebudil v naših skupnostih številne
misijonske poklice, pripravljene, da se poponoma
posvetijo širjenju Božjega kraljestva.
Razmislimo o tem, kaj pomeni prositi za nove misijoske poklice, za nove
prostovoljce, ki se bodo popolnoma posvetili širjenju Božjega kraljestva.
Najprej so v naših mislih tisti, ki jih Bog kliče. Vendar to ni dovolj.
Pomisliti moramo tudi nase in na svojo vlogo v oltarnem občestvu. Misel
na duhovne poklice se gotovo dotakne našega srca, zato se vprašamo:
Kaj naj osebno storimo v tej tako važni zadevi Naj odgovorimo na to
vprašanje z jasnim odgovorom: Predvsem si moramo prizadevati za takšno
duhovno ozračje, ki bo naklonjeno duhovnim poklicem v našem vernem
občestvu. Vsi skupaj moramo utrjevati to »kulturo duhovnih poklicev«,
prepričanje o lepoti, vzvišenosti in potrebi takšnih poklicev. Tako bomo
olajšali prebujanje duhovnih poklicev med nami in pomagali poklicanim
ne le pri odločanju, ampak tudi pri osebni rasti in vztrajnosti.
Za utrjevanje te »kulture duhovnih poklicev« je potrebno, da oltarno
občestvo pogosto moli v ta namen. V župnijskih skupinah se pogovarjajmo
o vprašanjih, ki zadevajo oznanjevanje evangelija. O poklicih bomo
vedno govorili s spoštovanjem in se izogibali nepotrebnemu kritiziranju.
Včasih bomo povabili misijonarja ali bogoslovca ali redovnico, da se nam
predstavijo in odkrijejo svoje poglede, vzpodbude, upe in težave. Mogoče
si župnija izbere konkretnega bogoslovca v misijonih ali doma in mu je
kot »boter« na njegovi poti.
Upoštevajmo tudi dejstvo, da je Evropa in Slovenija že del misjonskega
sveta. Vsak duhovni poklic je v določeni meri že misijonski poklic, saj
moramo tudi v Sloveniji oznanjati evangelij nekrščenim in tistim, do
katerih vesela vest o Kristusu - Odrešeniku še ni prišla ali so v drugi veri
in so odprti za razmišjanje o resnici. Med misijonskimi poklici je tudi
poklic apostola - laika, ki ponudi svoje sposobnosti bratom in sestram
izven naše domovine.
J. K.
21

Junij
Slovenski namen
Da bi se ob slovesnostih prvega obhajila in birme
ne zadovoljili z zunanjostjo, marveč bi iskali njihov
notranji pomen
Smo v času, ko nam zunanjost veliko pomeni. Večjo vrednost pa imata
vsebina in namen. Vse tri razsežnosti tvorijo celoto. Ni dobro, da ena ali
druga razsežnost trpi na račun tretje. To velja za vse stvari, zato tudi za
bisere našega duhovnega življenja, zakramente.
Zakramenti so vidno in otipljivo znamenje Božje ljubezni do nas.
Po zakramentih nam Bog deleži svoje odrešenje. Vsak zakrament zase
ima svojo vrednost, svoj pomen. Zato se pričakuje, da jih prejemamo s
pravilno držo in pravim namenom. Če tega ni, zakramenti izgubijo na
pomenu.
Katoličani poznamo sedem zakramentov. Prvi trije, krst, evharistija in
birma se imenujejo zakramenti uvajanja in so najbolj pomembni za naše
odrešenje in vključenost v občestvo, Cerkev. Ob krstu smo bili majhni
in nismo vedeli, kaj se je dogajalo z nami. Starši in botri so namesto nas
izpovedali vero v Jezusa Kristusa. Pri evharistiji, ko prejmemo Jezusa v
srce in pri birmi, ko smo deležni potrditve, daru Svetega Duha, se tega
zavedamo.
Na prvo sveto obhajilo in na birmo imamo navadno daljšo pripravo,
da bi globlje dojeli pomen in skrivnost zakramentov in bi svobodno,
zavestno in s hvaležnostjo pristopili k njima. Zunanja znamenja, bela
obleka na primer in darovi, ki jih prejmemo ob tej priložnosti, imajo
tudi svojo vrednost. Ni pa v redu, če slednji zameglijo vsebino in pomen
zakramentov, če nam zunanjost pomeni več kakor notranjost.
Zato je pomembna dobra priprava na prejem zakramentov, da se
otrokom, staršem in botrom vedno znova odkriva pomen in vrednost
svetega obreda. Oblika je lahko popolna, toda če ni vsebine in pravega
namena, smo zgrešili smisel. V tem primeru prvo obhajilo in birma
postaneta zgolj zunanji obred. Možno je, da nam tudi oblika, zunanjost
kmalu ne bo nič več pomenila in zakramenti bodo za nas izgubljeni. V
njih ne bomo videli daru za odrešenje, ampak le nepotreben strošek.
Ivan Hočevar
22

Julij
Julij
Splošni namen
Da bi kristjani, posebno v najrevnejših deželah,
pomagali premagati materialno in duhovno trpljenje
obolelih za AIDS-om.
Trenutna situacija v svetu kaže, da je pandemija AIDSa kronična
bolezen, ki ogroža vse človeštvo. Ko smo enkrat okuženi z virusom HIV
ali AIDSom, ostane ta v organizmu za vedno. Ozdravljenje ni mogoče.
Obstajajo sicer zdravila s tako imenovanim »Lazarjevim učinkom«, ki
zavirajo delovanje virusa HIV in učinkovito zmanjšujejo bolezenske znake,
vse dokler jih bolnik uživa. Na žalost pa se pojavlja kopica problemov v
zvezi z možnimi stranskimi učinki, z nevarnostjo pojava odpornosti in s
širjenjem neupravičenega optimizma. Ob vsem tem pa je zdravilo zaradi
visoke cene najrevnejšim deželam popolnoma nedosegljivo.
Srce, duh, um in duša tvorijo s telesom nedeljivo celoto tudi pri
ljudeh, okuženih z AIDSom. Ko bolniku popusti telesna bolečina, doživi
olajšanje in veselje v srcu. S pomočjo sredstev, ki jih pošiljajo darovalci
iz bogatejših držav so se kristjani v najrevnejših delih sveta neverjetno
dobro organizirali za pomoč bližnjim, ki trpijo zaradi AIDSa. Pomoč se
odvija v posebnih centrih in v majhnih krščanskih občestvih. Kadarkoli
so ti bolniki deležni medicinske pomoči v duhu odpuščanja in sprave,
stopi Kristus v njihovo sredo. Saj so mir, ljubezen in odpuščanje vrednote
tistega novega kraljestva, ki ga je prišel oznanjat. Kristjani zaupamo
Kristusu, ki posluša Očeta, ima pa prav tako odprto uho za potrebe, upe,
radosti, stiske in žalost tistih, ki jih je odrešil. (Iz 50, 4-5)
Vzporedno z ustrezno oskrbo obolelih s HIV in AIDSom je potrebno
poskrbeti za preventivne ukrepe. Poučenost je v boju s pandemijo
temeljnega pomena. Vedno več je dokazov, ki potrjujejo, da število
obolelih za HIV ali AIDSem upada sorazmerno s poučenostjo o bolezni in
o možnih načinih zaščite pred njo.
23

Julij
Misijonski namen
Za redovnice, ki delujejo v misijonih, da bi bile
priče evangelija in živo znamenje Kristusove ljubezni.
Redovnice - misijonarke so posebno v zadnjih sto letih duhovno
obogatile Cerkev na Slovenskem. Pričevale so v raznih državah Azije in
Afrike in tudi zdaj jih bomo srečali predvsem v afriških državah. Vendar ne
samo tam. Danes se spomnimo na sestro Dorico Sever iz reda Frančiškank,
Marijinih misijonark, ki deluje med Eskimi na severu Kanade.
V začetku avgusta 2010 je prišla na novo misijonsko postojanko, v
majhno naselje ob obali Hudsonovega zaliva. Pokrajina je ravna, tla so
vedno zmrznjena, raste le vegetacija, mah, lišaji, trava in pritlikavo zelenje.
Ne vidiš niti enega drevesa. Mnogo je skal, ki so kažipot v mesecih teme
in mraza. Prebivalcev je okrog 2500, večina pripada Anglikanski Cerkvi,
katoličanov je okrog 1000, prvi katoliški duhovnik je v kraj prišel pred šest
in osemdesetimi leti. V kraju ni stalnega duhovnika, skupnost katoličanov
vodijo katehisti, ki imajo posebno poslanstvo, da lahko krščujejo, poročajo
in vodijo nedeljsko bogoslužje, ki seveda ni mašna daritev.
V skupnosti sestre Dorice so tri sestre, Indijka, Afroameričanka in
sestra Dorica, ki je predstojnica. V okolici je več misijonov, kjer ljudje
nimajo nikogar, ki bi jih zbiral in živel z njimi... in cerkve samevajo.
Sestra piše, da se počuti med njimi kakor doma, saj so jo ljudje lepo
sprejeli in že delj časa obvlada njihov jezik. O zimi poroča takole:«Bliža
se zima in bližajo se nam severni medvedi. Življenje v naselju se ustavi,
ko te živali hodijo po cestah krog hiš. Vir informacij pa je krajevni radio.
Zadnjih 11 let med mojimi eskimi je spremenilo mojo miselnost in moje
vrednote. Čutim, da je pomembno samo to, kar v resnici smo. Tu lahko
preživiš le v povezanbosti z drugimi. Povezanost z drugimi in odvisnost
od drugih sta tako intenzivna, da se zavedaš, kakšen dar je Življenje in ta
dar preprosto deliš z vsakim in z vsemi.«
Sestra Dorica se tudi zahvaljuje: »Hvala vsem vam, ki ste aktivni del
mojega poslanstva in me spodbujate s svojo velikodušnostjo in ljubeznijo.
Želim vam, da bi v srcu začutili toplino, ki prihaja iz mrzlih krajev in vas
prisrčno pozdravljam.«
J. K.
24

Slovenski namen
Julij
Za duhovnike, da bi moč za vztrajnost v poklicu in
premagovanju težav črpali iz svete evharistije, iz
češčenja Marije in zakramenta, ki so ga prejeli.
Verjetno ni bil v zgodovini krščanstva noben čas duhovnikom poseben
naklonjen. In tudi za današnji čas ne moremo reči, da bi bil. Cerkev v
današnjem času je na preizkušnji in za duhovnike velja to še bolj. Včasih
je imel duhovnik velik ugled v družbi, danes ga ima mnogo manj. Temu so
krive tudi spolne zlorabe, takšni in drugačni škandali v Cerkvi. Če bi naredili
anketo želenih poklicev, bi bil verjetno duhovniški poklic blizu dna lestvice.
Duhovniških poklicev, vsaj za Evropo velja, je vedno manj. Vedno bolj
pogosto se dogaja, da večje župnije ostajajo brez kaplanov. Župniki dobivajo
v upravo po dve ali celo več manjših župnij. Včasih so imeli župniki urejeno
gospodinjstvo, danes imajo le redki to srečo. Včasih so ljudje množično hodili
v cerkev, danes odstotek nedeljnikov vidno pada. Tudi prejem zakramentov
se zmanjšuje. Še za katoliški pogreb se mnogi ne odločajo več.
K omenjeni situaciji bi lahko dodali še razne druge težave in stiske s
katerimi se srečujejo duhovniki. Vedno več jih je, ki so v finančni stiski.
Nekateri nimajo niti za socialno zavarovanje. Dar za mašne namene
upada. Duhovnik nima zase, kaj šele, da bi imel za obnovo cerkve ali
župnišča. Nekateri živijo od denacionalizacijskih prejemkov. Kaj bodo pa
potem, ko bodo ti viri pošli
Večina duhovnikov, ki se znajdejo v takšnih in drugačnih stiskah, črpa
moč v evharistiji, prejemanju svetega obhajila, v tesnem odnosu z Bogom
in Božjo Materjo Marijo. Mnogim duhovniški poklic veliko pomeni, delo
jih veseli in napolnjuje z radostjo. Tu prejemajo moč za premagovanje
raznih stisk in ovir. Mnogim so v pomoč tudi iskreni prijateljski odnosi s
sobrati duhovniki in plemenitimi družinami.
Nekaterim pa, ko pridejo v razne stiske in težave, ne uspe da bi se
oprijeli pravih stebrov v svojem duhovniškem življenju. So tudi taki,
ki zapadejo v razne zasvojenosti in odvisnosti. Nekateri se s časoma
izvlečejo iz tega, drugi pa klonejo in žalostno propadejo. Zato je prav,
da za duhovnike veliko molimo, da bi ostali trdni in stanovitni na svoji
poti, in bi se oklepali Boga in našli prave rešitve v češčenju Marije in
zakramentu, ki so ga ob posvečenju prejeli.
Ivan Hočevar
25

Avgust
Avgust
Splošni namen
Da bi svetovni dan mladih v Madridu opogumil
mlade po svetu, da bi ukoreninili in utemeljili
svoje življenje v Kristusu.
Letos mineva 25 let, odkar je papež Janez Pavel II v osemdesetih
letih prejšnjega stoletja prvič zbral mlade kristjane iz vsega sveta z željo,
da bi se takšna praksa nadaljevala. »To je bila preroška pobuda, ki je
obrodila bogate sadove,« pravi papež Benedikt VI, »saj omogoča novim
generacijam kristjanov, da se srečajo in spoznajo, da prisluhnejo Božji
besedi, da odkrivajo lepoto Cerkve in da na globoko doživijo izkušnjo
vere. Marsikdo se je prav ob tej priložnosti odločil, da se bo popolnoma
daroval Kristusu.«
Svetovni dan mladih 2011 bo potekal v Madridu od 16. do 21. avgusta.
To je teden dni trajajoče srečanje mladine in mlajših odraslih, ki se odvija
vsake dve do tri leta v različnih mestih po svetu. Zadnja tri srečanja so
bila v Sidneyju l.2008, v Kölnu l.2005 in v Torontu l.2002. Na sto tisoče
romarjev pride iz vsega sveta, da se pridruži temu slavju in veselemu
praznovanju vesoljne Cerkve.
Svetopisemska tema letošnjega Svetovnega dneva mladih
je:«Ukoreninjeni in sezidani v Jezusu Kristusu, utrjeni v veri« (Kol 2,7)
Papežev molitveni namen za ta mesec se očitno nanaša na ta stavek, ki
ga je sv. Pavel napisal za kristjane v Kolosah. V tistem času so ti sicer že
sprejeli vero, vendar so omahovali in popuščali pred skušnjavo, da bi se
prilagodili drugačnim vrednotam, nasprotnim življenju, ukoreninjenem v
Kristusu. Mar ni to izziv tudi za mlade ljudi našega časa
26

Misijonski namen
Avgust
Da bi kristjani na Zahodu, dojemljivi za delovanje
Svetega Duha, ponovno našli svežino in navdušenje
svoje vere.
V naših pogovorih se v zadnjih letih večkrat potožimo, kako vera v
Evropi nazaduje, kristjani postajamo utrujeni in brez apostolske vneme.
Medtem pa prihajajo vesti o nekaterih za Cerkev zelo uspešnih področjih,
predvsem v Afriki in Aziji, ne nazadnje zdaj tudi na Kitajskem.
Poglejmo v zgodovino. Evangelij so k nam prinesli apostoli iz Azije.
Čez Sredozemsko morje so prišli do Rima, kjer je 313. leta krščanstvo
dobilo svobodo in se je začelo širiti po vsej Evropi. Francijo npr. imenujejo
»najstarejša hči Cerkve«. Iz Grčije sta Ciril in Metod prišla oznanjat med
Slovane.
V trinajstem stoletju, na IV. Lateranskem koncilu leta 1215, je Cerkev
zapovedala vzpostavitev župnij, ki so tako postale značilnost evropskega
modela ureditve Cerkvenega življenja. Iz Evrope so začeli odhajati
misijonarji po vseh drugih celinah. V novejšem času pa smo priče hitrim
spremembam kulturnega življenja, sprejemanju novih svetovnih nazorov,
srečanju z drugimi verami in s poudarjeno ločitvijo verskega in družbenega
življenja. Kristjani se zdijo opešani in brez večjega navdušenja. Vendar
naj nas ta vtis ne prestraši. V Cerkvi je namreč opaziti tudi nove, sveže
tokove duhovnosti, ki bo rodila svoje sadove. Predvsem se verniki vračajo
k Svetemu pismu, h globjemu osebnemu sprejemanju vere, ki postaja
bolj osebna in manj tradicionalna, iz navade. Bolj se zavedamo pravih
korenin krščanstva in se odpiramo Svetemu Duhu, ki navdihuje molilce
in spodbuja razna duhovna gibanja.
Tako je bilo v vsej zgodovini, ko so posamezni svetniki ali redovi
znova razplamteli moč Svetega pisma. Pomislimo na vpliv sv. Frančiška
Asiškega ali sv. Ignacija Lojolskega in v novejšem času na uveljavljanje
raznih duhovnih gibanj Prenove ali ljubezni do najrevnejših, po zgledu
blažene Terezije iz Kalkute. Prepustimo se Svetemu Duhu. Zaupajmo
v Njegovo delovanje in ponovno odkrivajmo svežost in navdušenje za
odrešenje, ki nam ga podarja naš Gospod Jezus Kristus.
J. K.
27

Avgust
Slovenski namen
Da bi na počitnicah, dopustih, izletih, romanjih
in drugih sprostitvah znali prav povezati prijetno
s koristnim.
Avgust je najbolj dopustniški mesec v letu in običajno se v tem času
želimo spočiti. Pomembno pa se je spočiti ne le duševno in telesno, pač
pa tudi duhovno. Posebno tisti, ki imate že nekaj izkušnje z duhovnimi
vajami in drugim oblikami duhovnega poglabljanja, dobro veste, kako
taka dejavnost človeka globoko notranje osvobodi in da nove moči.
S tem, da je med počitnicami pomembno zavzeti fizično razdaljo do
vsakdanjega dela, se skoraj vsi strinjamo. Izkušnjo imamo, da se le tako
lahko naspimo, si vzamemo čas za druge, še posebej prijatelje in bližnje
ter se zabavamo. Zanimivo pa je, da smo pri tem pripravljeni vložiti veliko
denarja in energije v zabavo, zelo malo pa v duhovno poglobitev, v stik
z Bogom, čeprav nam ravno ta stik daje tisti pravi počitek, olajšanje v
najgloblji notranjosti. Duhovna poglobitev pomeni, da se notranje
zberemo, da premislimo in doživimo, kaj je smisel vsega tega, kar smo
čez leto živeli in kar nameravamo živeti v prihodnje.
Verjetno poznamo ljudi, ki jim počitnice postanejo večji napor, kakor
samo delo med letom. Včasih jim že sama organizacija počitniških
aktivnosti vzame ogromno energije, prav tako pa nezmožnost živeti
medsebojne odnose v tem času. Vzrok za slabe odnose in prepire je
pogosto evforična želja, da bi čim več užili, druge pa porabili le toliko
kolikor nam koristijo za zadovoljitev naših užitkov; tudi če gre le za
družabnost. Domov tako lahko pridemo še bolj utrujeni, kot smo šli na
počitnice, zato se moramo odpočiti od počitnic samih.
Duhovni vidik naj nam bo kristjanom tako tudi med počitnicami
dragocen, saj preko njega dosegamo notranji mir in ravnotežje, poleg
tega pa se v odnosu z Bogom učimo odpirati ljudem, biti pozorni do njih.
Pravega miru ne bomo dosegli preko počitniške evforije, pač pa v pravem
ravnovesju med duhovnim in zabavo.
28

September
September
Splošni namen
Za vse učitelje, da bi znali posredovati ljubezen
do resnice in vzgajati za resnične moralne in duhovne
vrednote.
V našem stoletju je izobraževanje gotovo med najpogostejšimi
temami, o katerih veliko razpravljamo, tako na intelektualni ravni kot v
okviru političnih in ekonomskih odločitev. Po drugi strani pa je v svetu
še na milijone nepismenih žensk, milijonom otrok je izobraževanje
nedosegljivo, na milijone šol je porušila vojna… Medtem ko se v Evropi
razgreto krešejo mnenja o bolonjski reformi v visokem šolstvu, mora na
tisoče afriških otrok vsak dan cele ure pešačiti na poti v šolo.
Ne glede na kraj ali okoliščine pa je proces izobraževanja vedno
povezan z likom učitelja, vzgojitelja. Na zahodu vrednotenje učitelja in
družbeno priznanje njegovega dela upada z grozljivo naglico. Zato nas
papež vabi, da za učitelje molimo, in sicer za nekaj prav posebnega – da
bi znali posredovati ljubezen in resnico. Kajti poučevanje ni samo, tudi
ne prvenstveno, izobraževanje, posredovanje informacij, temveč skrb za
posameznika, ki ga imamo vsak dan pred seboj in mu želimo nuditi več kot
zgolj zbirko podatkov za njegove možgane. Učitelj se sooča z vedno večjimi
izzivi: naučiti mora učenca, da bo znal učiti se, da bo znal razmišljati,
razločevati in naučeno integrirati; da bo razvijal in negoval svojo vest za
posredovanje ljubezni in resnice. Učitelj mora v učencu vzbuditi željo po
znanju, uvajati ga mora v stvarnost življenja, obenem pa ga voditi po poti
poglabljanja v skrivnostni svet lastne notranjosti, vzgajati ga k odprtosti
za sočloveka in ga oblikovati v strastnega iskalca resnice. Ne abstraktne,
filozofske resnice, ampak evangeljske resnice, ki je neločljivo povezana z
ljubeznijo in se kaže v tesni povezanosti med storiti in reči, med vedeti in
delati. Za tako resnico pričuje življenje, ki postaja bivanje za druge.
Vsak izmed otrok, ki vstopajo v naše učilnice, bo imel določen vpliv na
prihodnost te družbe. Imamo torej več kot dovolj razlogov, da molimo za
učitelje. Njim je zaupana težka in odgovorna naloga, da nove generacije
vodijo po poti resnice in ljubezni.
29

September
Misijonski namen
Da bi krščanske skupnosti, razpršene po azijskem
kontinentu, oznanjale evangelij z gorečnostjo ter
pričevale za njegovo lepoto z radostjo vere.
Misijonski namen nam postavlja pred oči največjo celino, kjer se
prepleta največ različnih kultur in ver in kjer se razprostirata Kitajska in
Indija, vsaka pa ima več kot milijardo prebivalcev. Omenimo še Japonsko,
Južno Korejo in Honkong in takoj bomo v teh državah razpoznali
ekonomske velesile, ki kažejo svojo moč na vseh drugih celinah. V Aziji
je tudi največja muslimanska država, Indonezija, z več kot 230 milijoni
prebivalcev.
V Aziji pa ne opažamo le hitrega ekonomskega napredka, ampak
tudi zastrašujočo moč posameznih državnih voditeljev, ki se zatekajo
h krivicam in zatiranju drugače mislečih državljanov. Prav tako nam
sredstva obveščanja vsak dan poročajo o vojnah in nasilju v Afganistanu,
v Iraku, Pakistanu in drugod.
Azija je celina, kjer so se rodila mogočna verska gibanja, kot so
hinduizem v Indiji, budizem, na Kitajskem pa konfucionizem, in seveda
islam, ki se hitro širi tudi v Afriki in v Evropi. Sredi teh množic živijo
tudi krščanske skupnosti. Res: mala čreda so, majhen odstotek Jezusovih
učencev, bolj znan po svojem vplivu kot po številčnosti. Vplivne so
predvsem razne krščanske šolske ustanove, od osnovnih šol do znamenitih
univerz, in zdravstveni zavodi in priznane bolnišnice.
Azija, domovina velikih verstev, hrepeni po duhovnosti in išče resnico.
Sredi preizkušenj si želi upanja in miru. Po kristjanih prihaja mednje
Jezus, ki želi, kot pričuje sv. Janez, »da bi imeli življenje in da bi ga imeli
v izobilju«. Azijski kristjani in njihove skupnosti imajo pred seboj veliko
nalogo: pričevati za lepoto in veselje, ki ga daje evangelij in življenje po
njem. Jezus tudi v Aziji ni tujec. Da ga kot domačina lahko spoznajo, pa
je potrebno, da Azijski kristjani veselo in prepričljivo živijo svojo vero v
živih krščanskih skupnostih.
J. K.
30

Slovenski namen
September
Da bi naše vzgojne ustanove znale in hotele posredovati
mladim poleg izobrazbe tudi spoštovanje
splošno priznanih človeških vrednot.
Vzgojne ustanove, med katerimi je najbolj pomembna seveda šola,
kjer mladi preživijo največji del svojega časa, so v Sloveniji precejšen
problem. V večini so se znašle v zagati permisivnosti in izgube nadzora nad
procesom izobraževanja ter vzgoje. Pot v permisivnost bez meja je lahka,
nazaj pa od sile težka, še posebej, ker so vzgojitelji sami v svojem načinu
življenja in pogledih postali permisivni, neodgovorni do vzgoje. Zato se
dogaja, da šole in druge vzgojne ustanove rabijo policaje in varnostnike. To
dejstvo je pravi paradoks. Permisivna vzgoja ima namreč za cilj osvoboditi
se vsake avtoritarnosti, vendar ravno taka vzgoja pripelje do nujne uporabe
najbolj grobih avtoritarnih posegov, kakor je uporaba policije, da bi zaščitili
vzgojitelje pred otroki in otroke drugega pred drugim. Nesporno je človek
bitje, ki ga je treba vzgajati. Vzgoja pri tem ne pomeni ustvarjanje ubogljivih
državljanov in disciplinsko neproblematičnih ljudi, pač pa predvsem
proces sprejemanja in dajanja ljubezni. Ko se z nekom ukvarjamo in ga
vzgajamo, s tem pokažemo, da nam ni vseeno zanj. Dejansko ga ljubimo.
Želimo mu dati tisto, kar tudi sami poznamo kot najboljšo pot za dobre
odnose z drugimi in pot k notranjemu miru in rasti osebnosti. Vzgoja
vedno temelji na nekih postavkah oz. vrednotah, ki jo usmerjajo. Temeljne
človeške vrednote so prevzete iz osnovne človeške izkušnje od začetka
človeka naprej. Človek je že od začetka vedel iz izkušnje, da se je potrebno
odpirati dobremu in odklanjati zlo. To, kar je slabo zame, je navadno slabo
tudi za drugega, zato približno vemo in čutimo, kako se nekdo počuti, ko
mu storimo slabo. Božji zakoni so zapisani v človeškem srcu, zato nima
velikega pomena zgovarjati se na relativnost vrednot. Deset zapovedi
npr. velja dejansko za vse kulture, s tem da te kulture nekoliko različno
interpretirajo le samo materijo posamezne zapovedi npr. kaj pomeni
spoštovati starše, kaj pomeni ubijati, kaj pomeni varati svojo ženo ali žene
(v kulturah, kjer gre za poligamijo). Nikjer ni spoštovana laž, ki je temeljni
etični problem človeka. Povsod je spoštovana avtoriteta učitelja, saj velja
zavest, da bogati svoje učence, se daje skupaj s poučevanjem in učenci s
starši to cenijo.
Če s tem primerjamo našo krščansko etiko, vidimo, da je bolj kot
druge usmerjena k sočloveku; zanjo je v središču človek, ki je ustvarjen
31

September
po božji podobi in odrešen. Večje dostojanstvo oz. etično vrednost je
človeku težko pripisati, zato ima krščanstvo kaj reči glede vrednot. Tudi
t.i. svobodomiselstvo (ki se rado postavi proti krščanstvu kot izvorno
neodvisno) se je lahko razvilo le na krščanski osnovi, ki neomejeno zaupa
človeku in njegovemu čutu odgovornosti. Libertinizem, katerega bog je
hedonizem in tanatos, smrt, je zloraba krščanstva, njegova redukcija,
kakor bi ptici odrezal krila ali kakor bi zaprl dotok sveže vode v korito, ki
pa zato postane mlaka.
Vzgajati zavest o temeljnih etičnih vrednotah v okviru vzgoje in
izobraževanja, je za vse ljudi (ne le za kristjane) izrednega pomena, saj
to odloča o tem, koliko bomo ljudje ostali še ljudje oz. koliko bo ta družba
še ostajala v sebi strpna in solidarna oz. koliko bo sploh še obstajala.
Ko ta mesec prosimo za vzgojo v splošno priznanih etičnih vrednotah,
dejansko prosimo za civilizacijski obstoj.
32

Oktober
Oktober
Splošni namen
Za težko bolne, da bi jih v njihovem trpljenju
podpirala vera v Boga in ljubezen bratov.
Človeško življenje je že po svoji naravi omejeno in se slej ali prej konča s
smrtjo. To je izkušnja, h kateri je poklicano vsako človeško bitje; izkušnja,
na katero moramo biti pripravljeni. Znanost kljub velikemu napredku ne
more priskrbeti zdravila za vsako bolezen, zato po bolnišnicah, hospicih
in domovih po vsem svetu trpi veliko število hudo bolnih bratov in sester.
Poleg tega več milijonov ljudi še vedno živi v skrajno nezdravih razmerah
brez nujne medicinske pomoči in tako se število neozdravljivo bolnih še
povečuje. Cerkev želi izraziti svojo podporo hudo bolnim, s tem da poziva k
pravičnejši socialni politiki, ki bi lahko odstranila vzroke za številne bolezni
ter nudila boljšo oskrbo umirajočim in težko bolnim. Potrebno je ustvariti
pogoje, da tudi neozdravljivo bolni in umirajoči svoje trpljenje prenašajo
na dostojanstven način. Tukaj je potrebno ponovno poudariti potrebo po
povečanju števila paliativnih zavodov, ki naj nudijo celostno oskrbo in
bolniku zagotovijo tako človeško pomoč kot duhovno spremljanje.
Na tem mestu bi želel spodbuditi vse, ki dan za dnem s svojim delom in
napori nudijo neozdravljivo bolnim in njihovim svojcem ustrezno oskrbo in
ljubečo pomoč. Cerkev je po zgledu dobrega Samarijana bolnikom vedno
posvečala posebno skrb. Tudi danes stoji ob strani trpečim in umirajočim.
Cerkvene inštitucije in posamezniki, strokovnjaki in prostovoljci, duhovniki
in pastoralni delavci po vsem svetu neutrudno služijo bolnim po bolnišnicah,
paliativnih oddelkih, na mestnih ulicah, v hišnih skupnostih in po župnijah.
Obračam se na cerkvena občestva po vsem svetu, naj bodo s pomočjo
Marije, ki je Salus Infirmorum, zdravje bolnikov, žive priče Božje ljubeče
skrbi za človeka. Naj sveta Devica, naša Mati, tolaži bolne in podpira vse,
ki so svoje življenje kot dobri Samarijani posvetili zdravljenju telesnih in
duhovnih ran trpečih bratov in sester. Povezan z vami v molitvi vam iz srca
podeljujem svoj apostolski blagoslov.
Benedikt XVI
Povzeto iz poslanice na Svetovni dan bolnikov, 6.dec.2006
33

Oktober
Misijonski namen
Da bi praznovanje svetovnega misijonskega dne
med božjim ljudstvom vzbudilo navdušenje za
evangelizacijo in podporo misijonski aktivnosti
z molitvijo in ekonomsko pomočjo najrevnejšim
Cerkvam.
Misijonski namen govori o »praznovanju« misijonske nedelje.
Praznovanje pomeni navdušenje, veselje, občestvo. Praznik ni navaden
dan. Tipično prraznovanje je na velikih mednarodnih shodih kot so npr.
olimpijske igre, svetovna prvenstva ali znameniti koncerti, ki privabijo
množice navdušencev. Tudi v Cerkvi smo priče takšnih navdušenih
praznovanj. Spomnimo se na obiske Janeza Pavla II. in Benedikta XVI.,
na srečanja z Materjo Terezijo, ali na evharistične kongrese, narodne in
svetovne. Ko je Janez Pavel II. umiral pred očmi vsega sveta, smo bili
na vseh celinah globoko pretreseni in smo občudovali svetost papeža, ki
umira sredi človeškega rodu.
In kako praznujemo misijonsko nedeljo, ki je svetovni dan katoliških
misijonov Naj nas navda hvaležni spomin na Jezusovo zapoved: Pojdite
po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsem narodom! Spomin na milijone,
ki tudi danes pričujejo za Križanega in Vstalega in na Njegovo Cerkev
naj nas opogumi. Mislimo na 7 milijard prebivalcev našega planeta in na
približno 33% vseh kristjanov med njimi. Vsak drugi kristjan pa je tudi
katoličan.
Praznujemo tudi tako, da se vprašamo, kaj naj storimo za dve milijardi
ljudi, ki se še niso srečali z evangelijem. Naša molitev naj bo iskrena, izraz
želje, da bi vsi spoznali resnico. Naš dar za misijone pa naj misijonarjem
pove, da mislimo nanje, se zanimamo za njihovo delo in jih podpiramo,
saj so na misijonskih poljanah kot naši poslanci. Cerkev, tudi naša Cerkev
v Sloveniji, jih je poslala. Na misijonsko nedeljo praznujemo povezanost
z njimi. Tako se bomo čutili tudi sami kot dejavni »mali misijonarji«,
zavzeti za Božje kraljestvo v svetu. In hvaležni bomo za dar vere, ki jo
želimo posredovati drugim, tudi veri odtujenim rojakom.
J. K.
34

Slovenski namen
Oktober
Da bi se ob spravljanju in uživanju pridelkov narave
zavedali, da je vse Božji dar.
Tudi mi lahko s psalmistom vzklikamo: »Zemlja je obrodila svoje
sadove, Bog, naš Bog nas je blagoslovil. Bog nas blagoslavlja, naj ga častijo
vsi konci zemlje« (Ps67,7-8).
Vse, kar smo in imamo, nam je vedno znova dano, vse prihaja iz
Božjih rok.
Pred nami so spet čudoviti sadovi zemlje, raznih barv in oblik; naše oči
se iskrijo, ko jih pobiramo, našemu srcu dene dobro, ko jih vonjamo in
okušamo, v nas se prebuja hvaležnost Bogu Stvarniku in zavest, da smo
zelo obdarjeni, da je vse to Božji dar. Premalo je samo naš napor, premalo
je le človeško prizadevanje, čeprav je zelo pomembno, Gospod ga od nas
upravičeno pričakuje – končno je tudi naš napor njegov dar. Glavni in
bistveni delež pri uspehu je Gospodov. Če Gospod ne daje rasti, če je ne
vzdržuje, se zaman trudimo mi. On je na začetku vsake rasti, jo spremlja
s svojo ustvarjalno močjo in jo pripelje do uspešnega konca. »Tako ni nič
tisti, ki sadi in tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast« (1Kor 3,7). Tega se
bolj zavemo takrat, ko nam ni uspelo kljub našim velikim prizadevanjem,
ko zemlja ni rodila kljub sejanju in zalivanju.
Tudi letos nas je Gospod obilno blagoslovil. Kaj naj mu rečemo za
vse, kar nam je dal, ne samo za pridelke narave, ampak za vse, kar nam
uspeva in rojeva dobre sadove na drugih področjih našega delovanja
Zahvaljujmo se mu in ga slavimo zaradi njegove velike dobrote do nas!
In kaj naj storimo z danimi darovi Uživajmo jih s preprostim in
hvaležnim srcem do Stvarnika, delivca vseh darov, in jih radodarno
delimo z drugimi, še posebej s tistimi, ki jih nimajo.
p. Jože Roblek
35

November
November
Splošni namen
Za Vzhodne katoliške Cerkve, da bi drugi poznali
njihovo častitljivo tradicijo in jo spoštovali kot
duhovno bogastvo za vso Cerkev.
Ko je papež Benedikt XVI junija 2007 obiskal kongregacijo za Vzhodne
Cerkve, se je katolikom vzhodnega obreda zahvalil za zvestobo, ki so jo
skozi stoletja plačevali s krvjo in sega do sodobnega mučeništva. Poudaril
je, da Kristusova Cerkev nima prihodnosti, če ne bo stalno vzdrževala stika
z izročilom, ki sega v njen začetek. V Vzhodnih Cerkvah je še posebno
živo čutiti odmev prvega oznanjevanja evangelija, najstarejše spomine na
znamenja, ki jih je delal Gospod, na velikonočno luč in utripajoč binkoštni
plamen, ki ni nikoli ugasnil. Iz duhovne dediščine, zakoreninjene v nauku
apostolov in cerkvenih Očetov, je zrasla častitljiva liturgična in teološka
tradicija, ki kaže, kako v Kristusovem Duhu postaneta zgodovina in
kultura rodovitni. Z Vzhodnimi Cerkvami nas povezuje tesna vez. Skoraj
vse nam je skupno, predvsem pa nam je skupno hrepenenje po edinosti
in upanje, da bi se to hrepenenje že kmalu izpolnilo. Vesoljna Cerkev bo
enotno in prepričljivo lahko nagovorila može in žene našega časa, če bo
črpala iz dediščine prvih časov krščanstva. Besede Zahoda potrebujejo
besede Vzhoda, da bo Božja beseda mogla še jasneje razodevati svoje
nepojmljivo bogastvo.
Drugi vatikanski cerkveni zbor je izrazil upanje, da bodo Vzhodne
Cerkve z novo apostolsko močjo izpolnjevale naloge, ki so jim zaupane
in da bodo pospeševale prizadevanja za edinost vseh kristjanov, in sicer
z molitvijo in predvsem z zgledom krščanskega življenja, s svojo predano
zvestobo starodavnemu izročilu Vzhoda, z boljšim medsebojnim
spoznavanjem, s sodelovanjem in bratskim odnosom do ljudi in stvari.
36

Misijonski namen
November
Da bi afriški kontinent našel v Kristusu moč za
uresničevanje sprave in pravičnosti, ki ga je nakazala
afriška škofovska sinoda.
Afriška škofovska sinoda, o kateri govori mesečni misijonski namen, je
potekala v Rimu v oktobru leta 2009. To je bilo drugo takšno zborovanje
škofov, predstavnikov katoliške Cerkve afriških držav. Sklicana je bila tudi
zaradi pogostih vojn in oboroženih spopadov v raznih afriških državah
ob začetku novega tisočletja. Krvave spopade so imeli od severa do juga
Afrike, od njenega vzhoda do zahoda. Ni bilo pravega miru, sožitja,
pravičnosti in sprave na afriški celini.
Škofje so na omenjeni sinodi slovesno potrdili potrebo po spravi med
narodi. Ta je res nujna, kot je nujno oznanjevanje o bratstvu in ljubezni
do bližnjega. Bratomorno nasilje je nasprotno temeljnim vrednotam
afriških ljudstev, ki si želijo ohranjati solidarnost in medsebojno pomoč v
raznih stiskah, ki jih ni malo. Do nasilja večkrat pride tudi zaradi vplivov
tujcev in tujega kapitala, saj je v Afriki na dnevnem redu trgovanje z
orožjem, z diamanti, z naftnimi vrelci in rudninami. Velikokrat prihaja
do medsebojnih obračunavanj med plemeni istega naroda.
Škofje so predlagali, da bi v vsej Afriki obhajali Dan sprave, kar naj
pomaga poglabljanju zavesti o skupni odgovornosti za mir, pravičnost in
napredek. Vernike so opozorili na pomen spovedi, ki pomeni spravo z
Bogom in ljudmi in nas pripravlja na združenje s Kristusom v obhajilu.
Jezus - Odrešenik nas pri maši vabi, da si podamo pozdrav miru in od
maše odidemo bolj povezani kot bratje in sestre iste duhovne družine.
Kdor je v edinosti s Kristusom, ne bo mogel biti v sovraštvu z drugimi, ki
so naši bližnji. V Kristusu je tudi za Afriko moč, ki nam omogoča spravo
in pravičnost.
J. K
37

November
Slovenski namen
Da bi se v naših cerkvah ne opravljale maše pretežno
za pokojne, marveč vsaj v enaki meri tudi za
žive (otroke, mladino, družine, starejše, bolne,
državne in cerkvene voditelje itd).
Da se svete maše pri nas opravljajo pretežno za pokojne, vemo vsi.
Prav je, da duhovniki, ki te maše opravljamo, in verniki, ki jih naročajo,
zamislimo o pravilnosti in primernosti tega ravnanja.
Jezus je pri zadnji večerji rekel, da se njegovo telo »daje za vas« in
da se njegova kri »za vse preliva.« Beseda vse zajema vse po Kristusu
odrešene. Ker je Jezus imel pred sabo apostole in izrekel besede »za vas
in za vse,« nekako samo po sebi sklepamo, da je imel v mislih predvsem
živeče na zemlji. Da pa so vključeni tudi pokojni, so Jezusovo naročilo
razumeli kristjani od prvih začetkov (KKC 1032). Tridentinski koncil je
to ravnanje potrdil z besedami, da se Kristusova daritev »daruje tudi za
rajne…ki še niso popolnoma očiščeni.« (KKC 1371). Pozornost priteguje
izraz »tudi za rajne«, ki da vedeti, da so očetje Tridentinskega zbora imeli
pred očmi predvsem svete maše, ki se darujejo za žive. Da je tako,
smemo zaključevati tudi iz dejstva, da so o maši za žive razpravljali na
dolgo in široko, pokojne pa so omenili le mimogrede.
Jezus je apostolom naročil, naj to, kar so videli storiti njega, tudi sami
delajo v njegov spomin. To možnost imamo samo živi. Pokojnim to delati
ni dano. Tudi ne morejo uživati njegovega telesa in krvi; to moremo samo
živeči na zemlji. Spet dokaz, da je mašna daritev namenjena v prvi vrsti
nam, ki smo tu. Pokojni so darov svete maše deležni toliko, kolikor jim
jih mi namenjamo.
Po Jezusovi volji ima mašna daritev moč posvečevanja in odreševanja.
Razsvetljuje nam razum za spoznavanje resnice. Voljo nam usposablja za
premagovanje skušnjav in za izvrševanje dobrih del, Srce nam usmerja k
višjim vrednotam. Čisti nam vest in odpušča grehe. Zagotavlja nam srečo
večnega življenja. Tega smo vsi še kako potrebni. Zato bi bilo zelo prav,
če bi se v naših cerkvah opravljale maše za žive vsaj v isti meri kot se
opravljajo za pokojne. Lahko pa jih združimo in oznanimo: Sveta maša se
daruje za pokojnega NN ter za njegove žive in pokojne sorodnike.
38

December
December
Splošni namen
Da bi vsi narodi zemlje po medsebojnem poznavanju
in spoštovanju rasli v sožitju in miru.
Sveti oče nas prosi, da bi ta mesec molili za mir in sožitje med vsemi
narodi sveta. Za dosego tega cilja pa nam predlaga dve poti: poznavanje
drug drugega in medsebojno spoštovanje. To dvoje predstavlja temelj
pristne sprave na osebni, narodni in mednarodni ravni.
V naših odnosih ne more biti ljubezni, skladnosti, ujemanja
(konkordanca dobesedno pomeni edinost srca) brez medsebojnega
poznavanja in spoštovanja. Česar resnično ne poznamo, ne moremo
resnično ljubiti in tudi ne spoštovati ter dopuščati, da obstaja v tem, kar
je enakega in kar je drugačnega. Sprava je potrebna povsod, kjer v odnosu
ni več globokega medsebojnega spoznavanja in spoštovanja. Sprava je ena
izmed nalog, ki vedno predstavlja izziv v srcu vsakega kristjana, vsake
družine ali skupnosti, v odnosih med posamezniki ali narodi.
Mi vsi smo poklicani, da postanemo kot velike močne roke, ki naj
objamejo svet in pritegnejo nazaj v skupnost vse, ki jih ločujejo nasilje in
krivice. Papež Janez Pavel II je zelo jasno izrazil krščansko pojmovanje
sprave in dela za mir, ko je rekel:«Ni miru brez pravičnosti in ni pravičnosti
brez odpuščanja.« Sprava je proces, ki včasih zahteva čas več generacij,
ker vključuje celjenje ran, ki jih je povzročilo teptanje človekovih pravic
in dostojanstva Božjih otrok. Sprava, ki resnično zdravi odnose, raste iz
Jezusove popolne ljubezni in njegovih besed na križu: «Oče, odpusti jim,
saj ne vedo, kaj delajo.« Zlo je mogoče izkoreniniti samo z odpuščanjem,
z ljubeznijo do konca, kot nam jo je pokazal Jezus na križu.
Ko molimo, vstopimo v neposredni stik z izvirom Božje ljubezni, ki
more odpustiti neodpustljivo in tako ozdraviti vsako rano razdeljenosti
in krivic. V nepojmljivi Božji ljubezni je na skrivnosten način mogoča
popolna sprava. V tem je naša vera, naše upanje in naše veselje. Zadnjo
besedo nima sovraštvo, temveč ljubezen in mir.
39

December
Misijonski namen
Da bi bili otroci in mladi glasniki evangelija in da
bi njihovo dostojanstvo vedno spoštovali in varovali
pred vsakim nasiljem in izkoriščanjem.
V decembru zremo v obličje Deteta Jezusa, doživljamo skrivnost
učlovečenja. To dete se je razvijalo v družini, v varnem okolju, ki sta ga
omogočila Jožef in Marija. Mislimo tudi na družine, iz katerih mi sami
izhajamo in smo hvaležni staršem za vso skrb, za nežnost, za varnost,
razumevanje in oporo. Bogu priporočamo mlade družine, ki se trudijo
za vzgojo otrok in tudi za tiste, ki so v težavah, obtežene z boleznimi,
nesporazumi, ločitvami, nerazumevanjem.
V mesečnem namenu nas sveti oče vabi, naj se spomnimo na otroke in
mladino, ki jih Novorojeno Dete vabi, naj bodo njegovi glasniki evangelija
in življenja po veri. Odrasle pa spodbuja, naj vedno branijo dostojanstvo
otrok pred nasiljem in izkoriščanjem.
Pretresljive so zgodbe otrok in mladine, ki so v Afriki doživeli nasilje
odraslih. Včasih so oboroženi možje umorili njihove starše pred njihovimi
očmi. Mnoge so odgnali v neznane kraje, kjer so morali delati kot sužnji.
Onemogočili so jim šolanje in družinsko vzgojo. Žalostno je gledati
prizore, ko korakajo mladi fantje in tudi otroci s puškami na ramah, ne
da bi razumeli, zakaj so vpleteni v takšno nasilje. Pričevanja otrok nas
ganejo. Npr. poročilo iz Ugande, ko so oboroženi uporniki vdrli v šolo in
odpeljali 139 deklic. Vsaka ima svojo žalostno zgodbo.
Ko pa je nasilje prenehalo, so se otroci večinoma vrnili na svoje domove.
Takrat so še globje razumeli, kakšno moč ima družinska ljubezen in
podpora odraslih, ki živijo iz vere in branijo dostojanstvo vsakega človeka.
Pogled na Sveto Družino nas opogumlja pri prizadevanju, da bi otroci in
mladina imeli res lepo in pošteno mladost.
J. K.
40

Slovenski namen
December
Da bi naše družine v Nazareški družini gledale
vzor za krščansko življenje in prejemale pomoč
v preizkušnjah.
Pregovor pravi: besede mikajo, zgledi vlečejo. Zgled je kot ogledalo, v
katerem se zrcali konkreten vzor, živa podoba nekega življenja. Ob njem
se vprašamo, kako je z nami, kako mi živimo. Spodbuja nas, da bi tudi mi
tako ravnali in delovali. Za nas verne so pravi vzori svetniki, verni in dobri
ljudje, ki jih dnevno srečujemo.
Našim krščanskim družinam Cerkev, še posebej v božičnem času,
postavlja za zgled sv. Družino. Želi, da bi jo imeli za zgled in vzor tudi
v našem času, ko družina doživlja velike spremembe in je v krizi. Javno
mnenje ji ni naklonjeno, politika je ne podpira, moderna miselnost jo ruši
v temelju in ji ponuja sodobne modele družinskega življenja, kot da so
stare družinske vrednote preživele.
V čem nam je lahko sv. Družina vzor V iskanju in spolnjevanju Božje
volje. Marija pravi: Zgodi se mi po tvoji besedi! Jožef stori vse, kar mu je
bilo rečeno po angelu. Jezus jasno pove že kot otrok, da mora biti v tem,
kar volja nebeškega Očeta. »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi«,
govori na Oljski gori.
V čem nam je vzor V družinski dnevni molitvi. V sobotni molitvi,
ko se je družina zbrala v sinagogi. V molitvi so dobivali moč tudi v
preizkušnjah. Spomnimo se bega v Egipt, življenja kot beguncev v tujini.
Negotovost vrnitve in nevarnost, ki jih je čakala po vrnitvi v Nazaret.
Zgled so nam tudi njihovi medsebojni odnosi. Lahko gledamo, kako in
o čem so se verjetno pogosto pogovarjali. Praznovali skupne praznike, se
zbirali dnevno k mizi in skupaj uživali hrano.
Učimo se lahko tudi, kaj in kako so delali. Kaj jim je delo pomenilo
Lahko si predstavljamo še druge vidike Nazareške družine in ob njej in
na njeno priprošnjo oblikujemo svoje družine, v katerih je Jezus navzoč
in delujoč s svojo božjo in človeško toplino in mirom.
p. Jože Roblek
41