Glasnik december 2009 - Občina Škofljica

Iz dela naših društev
njegov grob v Lemontu [...] Mislim, da
tudi v domovini po toliko lažnih obtožbah
in krivicah, ki so mu bile storjene, nihče
nima pravice, da mu krati dobro ime [...]«
In drugo: »[...] S kakšno pravico dr.
Jože Širec v Delu objavlja laž, da je škof
Rožman v času, ko je bilo v Vetrinju
begunsko taborišče, bival v škofijskem
dvorcu v bližnjem Celovcu, ko je vendar
nesporno dokazano, da je Rožman ta čas
prebival v župnišču v tirolski vasi Anras?
Zakaj ima dr. Širec pravico, da v Delu objavlja
očitno laž, jaz kot očividec, ki sem
takrat prebival v isti tirolski vasi kot škof
Rožman, pa nimam pravice, da to očitno
laž ovržem? [...]«
Akademik dr. Kajetan Gantar je za konec
še preroško rekel: »'OKO ZGODO-
VINE' bo s svojimi spoznanji in argumenti
premagalo in razkrinkalo vse nizkotne
umazane laži in ljubljanskega škofa Gregorija
nepristransko osvetlila v vsej njegovi
moralni veličini.«
16. novembra 1959 je umrl v Clevelandu,
za zdaj pa še počiva na frančiškanskem
pokopališču v Lemontu pri Clevelandu.
Naj v zvezi z Delom navedem še svoj
primer. Nekako po letu 1980 sem prebral
vse tri knjige temeljnega življenjepisa
škofa Gregorija Rožmana, ki jih je napisal
dr. Jakob Kolarič. Mislim, da je bilo
devetdesetega ali enaindevetdesetega,
ko sem v bližini Rožmanovega rojstva v
prid škofu in kot poziv, da se njegovo posmrtno
telo končno vrne kamor spada, v
grobnico naših škofov na Žalah, napisal
pismo bralcev, ki je bilo takrat objavljeno
v Delu. Upam, da se tudi večina Slovencev
po župnijah in občinah pridružuje
pozivu za prekop v domovino, ki ga je v
imenu društva Tabor in kanadsko-slovenskega
sveta te dni pisal Peter Urbanc iz
Kanade ljubljanskemu nadškofu Alojziju
Uranu (objavljeno v Družini, 46/2009), v
katerem med drugim pravi: »Pustiti našega
velikega škofa, da naj bi za vse čase ležal
pokopan v tujini, šest tisoč kilometrov
daleč od domovine, je nedopustno in več
kot neprimerno.«
Za občinski odbor NSZ Anton Mušič
PGD Pijava Gorica
Letos ni bilo večjih intervencij
Bliža se konec leta, čas praznikov, božič,
novo leto. Je tudi čas, ko se ozremo
nazaj, na leto, ki je minilo. Letos nismo
imeli veliko dela z intervencijami. Vse so
bile manjšega obsega in zahtevnosti. Veliko
smo se družili predvsem z najmlajšimi.
Začeli smo s pripravami za orientacijo,
nadaljevali z gasilsko-športnimi igrami in
končali s kvizom. Z obeh strani je bilo veliko
odrekanja. Tekmovanja so vsako leto
zahtevnejša, zato se je treba vedno znova
dobro pripraviti. Nekaterim to uspe, nekateri
pa bodo boljše rezultate dosegli v
prihajajočih letih. Cilj vseh teh druženj je
povezanost otrok med seboj in vzgajanje
v gasilskem duhu tovarištva in medsebojnega
pomaganja. Ta vrlina danes izgublja
svoj pomen. Čez leto se je zvrstilo lepo
število otrok. Skoraj vsi so se radi vračali
in komaj čakali na nove izzive. Po vsakem
tekmovanju smo se skupaj poveselili
v Gostilni Čot, kjer so nas dobro postregli.
Veselili smo se dobrih rezultatov, za
slabše pa smo si zadali še boljše delo v
prihodnje. Nad otroki smo bdeli večinoma
isti člani. Včasih je bilo težko, vendar
ko pogledaš zadovoljne in vesele obraze,
ti je pri srcu toplo. Tudi starejše članice
in člani so bili aktivni pri tekmovanjih. V
letošnjem letu smo prvič tekmovali v memorialni
vaji Matevža Haceta, ki je precej
daljša in zahtevnejša od normalne vaje z
motorno brizgalno. Na začetku smo bili
kar malce skeptični glede izvedbe, vendar
smo po dobrem premisleku vajo vadili
celo pred svojim gasilskim domom tudi
v mokri izvedbi. Imeli smo možnost vaje
26