1. PDF dokument (1565 kB) - dLib.si

Janez Jalen(7)Tropbrez zvoncevVselej, kadar je hodil mimo, je rad posedęl naVódnikovem razgledniku.Na Jerekarski ravni, na gornji strani trdo pri gošči,se je pasla srna. Neodrasla lanska kozica je bila. Niga ovohala. Veter je vlekel navzdol. Peter je obstalin se ni ganil. Srnica je oprezujoče dvignila glavo.Nekaj se ji ni zdelo prav. Umaknila se je med drevje.Peter je ni utegnil dolgo opazovati. Prestopil se je. Vrazpotegnjenih skokih je odhitela kozica mimo listnikaproti Podjelju. Peter ni bil praznoveren, pa se mu jevendar zazdelo, kakor bi mu bila velikooka srna voščilasrečo za današnjo in za vse njegove prihodnje lovskepoti. Noga mu je postala lahka. Mimogrede je bil navrhu.Zgoraj je sijalo že sonce. Veter je neprestanomenjaval smer. Ogreti zrak s koprivniškega polja se jeprelival v hladnega s senčne Jerekarske rebri. Oba stabila prenasičena z omotičnim vonjem po odganjajočemzelenju. V smrekah na drugi strani pota je neugnanožvižgal drozd. Peter je sédel. Z očmi je najprej preleteldolg venec sklanih bukovskih gora. V vrhovih seje belilo še dokaj snežnih plazov. Pod sneg pa je žetiščalo zelenje. Črni gozdovi na pobočjih so v jasnemjutranjem soncu kar zgubljali svojo mračnost. Jezero seje lesketalo kakor iz pravljičnega Bogatina natočenoneizmerno bogastvo srebra. Sveti duh in Sveti Janez stase ogledovala v njegovi gladini. Za na samoti stoječocerkvijo svetega Pavla so bile na široko razsejane sivestrehe Stare Fužine. Studor se je tiščal pod visokoodsekano skalo. Zviška je gledal Sveti Martin naSrednjo vas. Proti razsežni Češnjici je dihala rahlamegla iz zamočvirjenih Blat. Sveta Marjeta v Jereki seje ozirala po bregu navzgor proti prisojnemu Podjelju.Vasi je vezala med seboj skozi sveže zelena poljaspeljana cesta. Kakor lastovičja gnezda so bili pripetiseniki v strmo Javornico, na kateri so v starodavnihčasih triglavske žene platno belile. Vsa Zgornja dolinaje ležala razgrnjena pred Petrom. Peter se kar načuditi30ni mogel razkošni lepoti. Znova je bil trdno uverjen, daje njegova sreča samo v Bohinju doma.Najbolj osvetljena je bila Studorska skala. Od dalečje bila videti kakor visok, ves razpokan zid, ki venomergrozi, da se zruši na vas pod seboj. Marsikdo bi situdi v najbolj trdno zidani hiši ne upal pod Studoromzatisniti očesa. Studorci sami se pa iz tujca, ki gazaskrbi varnost njihovega življenja, radi ponorčujejo,da se počutijo popolnoma varne, ko imajo vendar skaloz verigo priklenjeno. Kdor koj ne prepozna bohinjskeprevejanosti in se začudi, mu skušajo še natvesti, kakoskrbno morajo paziti, da veriga ne zarjavi. Večkrat da jomorajo prebarvati. Kar gledat naj pride, kako zvežejovse lestve iz vasi in si jih še od Srenjanov sposodijo, damorejo doseči verigo, ki je zabita prav v téme nevarneskale in z žveplom zalita.Peter se je skoraj na glas zasmejal, čeprav ga je rajnamama ravno zavoljo Studorske skale s šibo nabila, daje bil ves klobasast. Takrat je bil zadnjič tepen.Razdrapana strmina Studorske skale je pričela Petramikati že v zgodnjih letih. Rad se je ustavljal pod njoin jo ogledoval. Neizrečno je bil radoveden, kakšne sood blizu temne peči in rjavkasti žlebovi, ozke policein zobčasti grebeni in kaj skrivajo črne dupline indrobne duplinice. Kozo je v otroških letih najrajši paselv Studorju. Kar vselej se je približal steni. Ogledaljo je od obeh strani, od rudniške in od uskovniške.Največkrat se je pa z vrha navzdol zastrmel vanjo.Kadar ga nihče ni videl, je tudi nekaj sežnjev dalečsplezal od roba proti sredini. Dlje se ni upal spustiti,kakor bi se bil rad. Mu je mama preveč zabičevala, dav Studorsko skalo ne sme.Dokler je hodil v šolo, se je premagoval, in bi sebil morebiti še. Pa mu je Arhov Matija prvo nedeljopotem, ko sta dobila odpustnice, pokazal po maši vsepolno lastovičjega perja, raztresenega po dvoru, in mupovedal, da hodi ponoči sova pobirat mlade lastovice izgnezd in da tudi stare lovi. se nadaljujemisli | junij 2005