1. PDF dokument (1565 kB) - dLib.si

Kardeljem, izročil predsednik SNOS Josip Vidmar.Med ministri je bila tudi ena ministrica, in sicer VidaTomšič za socialno politiko. Franc Snoj je postalminister za promet in je prihajal iz vrst SLS, ministrskofunkcijo pa je kot edini med novimi ministri opravljalže pred vojno. Drugi ministri so bili še Marijan Brecelj,Zoran Polič, Jože Pokorn, Ferdo Kozak, Aleš Bebler,Franc Leskošek, Janez Hribar, Tone Fajfar in MarijanAhčin.Med strokovno javnostjo so nesoglasja, če je bilaajdovska vlada res prva slovenska (narodna) vlada.Ta naj bi bila po mnenju mnogih zgodovinarjevnamreč ustanovljena že ob koncu prve svetovnevojne, tj. 29. oktobra 1918 v Ljubljani. Ajdovščinanaj bi bila kot mesto ustanovitve slovenske vlade obkoncu druge svetovne vojne izbrana z namenom, dabi narodnoosvobodilno gibanje pokazalo, čigava jePrimorska. Sprva naj bi bil predviden Črnomelj, natocelo Trst, a se je vodstvo zavedalo obstajanja možnosti,da bi se morali iz mesta umakniti.Slovensko ozemlje ni bilo osvobojeno “na en mah”.29. marca 1945 se je sovjetsko-nemško bojiščepremaknilo v Prekmurje, ki je bilo osvobojeno v prvihdneh aprila. Četrta armada JA je aprila naprej prišlav Gorski kotar, nato pa prodirala proti Istri in Trstu.Drugi krak napada pa je šel proti Ilirski Bistrici inPivki. Osvobojeno ozemlje ob izviru Kolpe, na južnemKočevskem in v Beli Krajini so ta čas branile enotesedmega korpusa. Deveti korpus je imel nalogo izvestiofenzivo v sovražnikovem zaledju in prodirati po doliniSoče, osvoboditi Gorico in Tržič ter preprečiti prihodnemških okrepitev iz Italije.V začetku maja je četrta armada JA v okviru zaključnihoperacij za osvoboditev s slovenskimi partizanskimienotami dosegla slovenske etnične meje, kjer so živelitudi mnogi Italijani. Slovenski Primorci so to dojeli kotosvoboditev, saj so tudi v osvobodilnem boju videlimožnost za priključitev k Jugoslaviji, pa čeprav semnogi med njimi niso navduševali nad komunizmom.Tako je bilo v depeši Centralnega komiteja KPSoblastnemu komiteju KPS za Primorsko zapisano:“Primorski Slovenci, zavedajte se odločilne važnostitega trenutka! Gre za uresničenje naše davne željepo svobodi in trajni združitvi z ostalimi Slovenci inJugoslovani. /.../ Primorci, napočil je trenutek svobode.Vsi na noge! Vsi v Jugoslovansko armado - našoosvoboditeljico! Vse, kar premoremo, za naše borce vnjihovih poslednjih naporih!”.Že kmalu po zasedbi oblasti pa so bili zlasti ponalogu OZNE aretirani mnogi ljudje iz slovenskegaPrimorja, Istre in okolice Trsta, ki naj bi bili fašistioz. tisti, ki jugoslovanske armade niso sprejeli kotosvoboditeljice. Med njimi jih je bilo precej usmrčenihin vrženih v kraška brezna, fojbe. Število usmrčenih,med katerimi so bili nekateri tudi nedolžni, se razlikuje.Do osvoboditve Trsta 1. maja je bilo osvobojeno že vseslovensko Primorje, razen ilirskobistriškega območja,in tudi Gorica, ki so jo osvobodili partizani.Poseben motoriziran odred je iz Trsta krenil naKoroško, vendar pa ga zavezniki niso spustili čezPredel, zato se je prebil čez Vršič ter se v KranjskiGori spopadel z Nemci. Odredu se je pridružil šejeseniško-bohinjski odred na poti proti Koroški.Kokrški partizanski odred je 4. maja osvobodil ujetnikev Begunjah ter nato odšel čez Karavanke do Bistricein Borovelj. 8. maja je kokrški partizanski odred prišelskoraj istočasno z zavezniki do Celovca. Medtem sose na cestah proti Ljubelju gnetle nepregledne kolonenemških, domobranskih in drugih enot, mnogo pa jebilo tudi civilistov. 9. maja so v Ljubljano vkorakaleenote 29. hercegovske divizije in 7. korpusa slovenskepartizanske vojske, v severni Sloveniji pa so se bojirazplamteli, čeprav je po 8. maju že veljala splošnakapitulacija nemških oboroženih sil v Evropi.Na Koroškem je 14. divizija razporedila svoje enotepo vsem narodnostnem ozemlju. Glavnina nemškeskupine armad E je bila obkoljena v Celjski kotlini inna Koroškem; njen komandant je v Topolščici severnood Šoštanja podpisal vdajo. Na Koroškem pa so se naPoljani vdale poslednje enote šele 15. maja. V sklepnihbojih naj bi jugoslovanska armada zajela okrog 300.000sovražnih vojakov, od tega naj bi bilo približno 175.000nemških. Slovenska partizanska vojska pa naj bi vojnokončala z okrog 35.000 borci.Vojna se ni končala za vse Slovence enako, kot setudi ni odvijala. Za mnoge je konec vojne pomenilkonec okupacije, za nekatere veselje nad zmagokomunizma, za nekatere pa strah pred to ideologijo, kije izviral tudi iz osebnih izkušenj med vojno. V prvihdneh maja 1945 so se proti mejnim prehodom valilemnožice tako sodelavcev okupatorjev in nasprotnikovkomunizma, med katerimi je bilo veliko intelektualcevkot tudi množice preprostih ljudi. Pridružili so se jimtudi Slovenci iz vrst vojnih ujetnikov, ki so bili medvojno odvedeni na prisilno delo v Avstrijo ali Nemčijo,interniranci in tisti, ki se zlasti zaradi ideološkihrazlogov niso želeli vrniti domov.Dnevnik, Ljubljana, 5.5.2005misli | junij 2005 5