Junij - Planinski Vestnik

Priznati moramo, da v tem obdobju odnosi med klasiki in sodobniki niso bili najboljtovariški. Močno so prevladovale industrijsko trgovske težnje proizvajalcev ustrezneopreme, zagovorniki psa in sonde pa so bili marsikdaj dokaj nerazumevajoči, da nerečem trmasti. Imel sem vtis, da vnaprej odklanjajo sleherno tehnično rešitev.Znano je, da se magnetna oprema oziroma metoda ni mogla uveljaviti zaradi naslednjihobjektivnih razlogov:1. Jakost magnetnega polja pada s kubom razdal|e, zaradi tega ma|hen doseg.2. Sonde za iskanje zasutega (Varian, Forster) so zelo drage, razmeroma težke, velikein nerodne za delo na plazu.3. Uporabnik mora obvladovati določeno tehnično znanje.Ko se je polegla bolj ali manj burna razprava o iskanju s pomočjo magneta, so seleta 1969 pojavili prvi radijski sprejemno-oddajni sistemi.Tudi ti sodijo med pripomočke po razpredelnici II. Uporabnik mora imeti s sebojoddajnik. Ta oddaja elektromagnetne valove določene valovne dolžine (frekvence),modulirane s slišnim znamenjem (pisk, ton ipd.). Tovariši zasutega, reševalci s sprejemnikomprestrežejo signale oddajnika zasutega in po ustreznem postopku doloci|onjegovo nahajališče (najdišče).Poskusi v tej smeri so kljub enostavnemu postopku prodrli šele z veliko zamudo,verjetno zaradi napačnega tolmačenja osnovnih raziskav. Slišati je bilo pripombeo velikem slabljenju elektromagnetnih valov višje frekvence, nihče pa se ni lotilraziskav s praktično dosegljivimi sodobnimi napravami. Verjetno so se prav zaraditega razloga skoro vse razpoložljive rešitve omejile na območje dolgih valov (2 do500 kHz), šele Avčin in Jeglič sta poskusila v območju okrog 100 MHz. Pokazalo se je,da so pogoji odlični.Vzporedno so v Italiji (Fondazione Vanni Eigenmann), ZDA (Cornell AeronautcialLaboratory) in Avstriji (Institut fur Hochfrequenztechnik und Elektronik der TH Graz)poskušali z radarji. ( v .Radar naj bi bil orodje, oči, ki sežejo skozi snežno odejo oziroma plaz ter pokazeiozasutega ne glede na to, kako je opremljen. Zadošča naj že sam po sebi, brezposebnih razpoznavnih pripomočkov.Poskusi so bili razmeroma uspešni, čeprav niso segli čez osnovne raziskave.Predvsem je potrebna še zelo zahtevna, deloma težka in velika oprema ter_ izurienoosebje. Za delo v težkih pogojih na plazu, v slabem vremenu so razmere že preceineugodne. Vendar razvoj gre naprej, mnogo pa obeta silna miniaturizacija elektronskihnaprav in opreme, ki bo sčasoma omogočila izdelavo žepnih naprav velike kakovostiin zanesljivosti obratovanja. Podatki govore, da že sedanji avstrijski radar (v ugodnihvremenskih pogojih in primernem terenu) opravi v istem času delo, kot bi ga sicer30 reševalcev s sondami.To bi bil nekak grob pregled razvoja in tendenc na področju iskanja zasutih v plazovihv zadnjem desetletju, prirejen na znanje laikov in brez zapletenih definicij terpodatkov, o katerih lahko izvemo več v strokovni literaturi (Dr. VValter Good: poročilain referati o izvirni dejavnosti Instituta za raziskavo snega in plazov, VVeissfluhjoch,Davos, Švica, disertacija dipl. inž. Alois Etschmaier, TH Graz in drugi). Preden preidemna pregled sodobnih sprejemnoodajnih sistemov, ki so se ali se šele uveljavljaloz bolj ali manj prikrito tekmovalno vnemo, naj ponovno opozorim na dolgo znanoin vsem znano ugotovitev, da je iskanje v plazu zasutega tekma s smrtjo, odvisna odsleherne minute, če ne sekunde.% Izgledi za prežt vifev100 .90 kDiagram verjetnosti (glej str. 334 zgoraj)O to 1 2 3 v 4 vreC as zosufjo