Junij - Planinski Vestnik

Izmučen, zamazan in raztrgan, vendar srečen priplezam na prvo stojišče in zabijemveč varovalnih klinov. Končno se lahko vsaj malo odpočijem. S pomožno vrvjo najprejpotegnem nahrbtnik; ko ga šrauf spusti iz rok, zaniha daleč od stene, šele sedajvidim, kako je v resnici stena previsna. Nato varujem še Šraufa.Čas naju neusmiljeno priganja. Šrauf že gleda, kje naj bi smer potekala naprej.Težave so prav tako velike - tudi on je potreboval mnogo sreče.Opazoval sem ga, kako se je mučil v črnih previsih nad menoj. Od tam bo poskusilnapredovati levo pod veliko streho. Kmalu ni več dosegljiv mojim pogledom. Levrvi, ki naju vežeta, me spominjata, da nisem sam.Voda, ki enakomerno in vztrajno kaplja iz previsov nad menoj, me živčno uničuje.Zavesti, da se težave večajo in vrnitev zaradi previsnosti ni mogoča, se pridruži šestiska s časom.Medtem Šrauf pripleza do stojišča. Pripravim se, da se podam za njim. Tudi tokratnahrbtnik zaniha in obvisi prosto v zraku. Najdlje se zamudim z izbijanjem klinov.Dan je že ugašal, ko sem priplezal do Šraufa. Tu, v težki prečnici, kjer si je uredilvarovališče, ne bo moč prenočiti. Hitro se pripravim za nadaljevanje. Dan se poslavlja,ko premagujem prečnico. Še sreča, da je vsaj tu skala dobra in klini prijemljejo.Vrvi je zmanjkalo, prečenja pa še vedno ni bilo konec. Medtem se je stemnilo -tekmo s časom sva izgubila.Zabijem nekaj klinov. Potrudim se, da so res dobri, kajti pripeta na teh klinih mednebom in zemljo bova prestajala dolgo, mrzlo noč. Šrauf si pomaga z baterijo. Kotnetopir nevarno niha nad globino, snop žarkov poplesuje po steni. Tišina. Moti jo ležvenket plezalne opreme.Zazrem se v dolino Vrat. Petek je danes. Kako prijetno bi bilo v veseli družbi v Aljaževemdomu! Iz Mojstrane prihajajo avtomobili; le dve luči se premikata, izgineta inse spet pokažeta na drugem mestu.Ko sva spet skupaj, si morava urediti bivak. Prostora ni toliko, da bi lahko poštenosedel. O kakšnem spanju ni bilo govora. Sam si iz vrvi naredim nekakšen vrvni sedež.Šraufu bo lažje - s seboj ima desko, privezano na prusikih (čičko).Na njej je prav udobno presedel dolgo noč.Priprave za prenočevanje nama gredo počasi od rok. Paziti morava, kajti vse, karni privezano in spustiš iz rok, se ustavi nekaj sto metrov nižje. Ko se namestiva, jena vrsti večerja. Hrana nama ne tekne preveč, le huda žeja naju muči. Dobro, dasva s tem računala.Iz doline signalizirajo - sporočava, da je vse v redu.Vrvi se mi zažirajo v telo; večkrat se moram premestiti. Luči v zaselkih Gornjesavskedoline ugašajo - ljudje se odpravljajo k počitku. Ne zavidam jim. Kaj vse doživišv enem takih bivakov, kaj vse občutiš v teh trenutkih samote, ve le tisti, ki je todoživel. Nekaj lepega, vznemirljivega je v tem, čeprav je združeno z velikimi napori.Kazalci na uri se počasi premikajo. Kako neusmiljeno dolga je lahko taka noč!Za kratek čas zadremam, vendar me bolečine, ki jih povzročajo vrvi, prisilijo k spremembipoložaja. Tako je počasi minevala noč. Proti jutru je postalo hladneje. Navzhodu se je prižgal dan. Obetal se je lep, sončen.Rana ura, zlata ura, pravi pregovor, zato se pričneva pripravljati za odhod. Še prejzaužijeva nekaj hrane. Prečnica, na kateri sva prespala, drži proti levi. Šrauf je žezabijal prvi klin. Kakih dvajset metrov je bilo še težko, potem se je prečnica razširilav široko polico. Ko bi to vedela, bi si prihranila hud bivak. Tudi spočila bi se, takopa sva bila utrujena še bolj kot prejšnji dan.Šrauf je že stal na polici in me varoval. V prvih metrih sem neroden in nezanesljiv,šele proti koncu sem se ogrel in razgibal. Prišla sva v levi de! Črne stene. Od tuje lep razgled na srednji in desni del stene. Srednji del je gladek, brez razčlemb.Čezenj bi lahko prišel samo z vrtanjem. Tudi na desni ni dosti bolje.Od tu naprej sva poskusila naravnost navzgor po spletu zajed in poči priti na vrh.Stena ni več previsna, skala suha in manj krušljiva. Razčlemb je več, zgornji del