3.13.23.3FFKako je angleški fizik Newton odkril gravitacijski zakon, pripovedujetale anekdota. Nekega dne je ob popoldanskem čaju počivalv senci jablane. Ko je zapihal vetrič, je z drevesa padlo zrelo jabolko.Ob tem dogodku se je začel spraševati, zakaj vsa telesa padajonavpično proti središču Zemlje.»Da se je jabolko začelo gibati proti tlom, je nanj prav gotovo delovalakaka sila,« je razmišljal Newton. »Njen izvor je morda vZemlji.« Genialnost njegovega razmišljanja sloni na ugotovitvi, dalahko telesa delujejo drugo na drugo tudi na daljavo. Kakor Zemljas silo deluje na jabolko, tako s silo deluje tudi na Luno, da jo drživ krožnem gibanju. Ta sila je tudi vzrok gibanja nebesnih teles. Imenujemojo gravitacijska sila.Velikost gravitacijske sile je odvisna od mas m 1 in m 2 obeh telester od razdalje r med njunima središčema (slika 3.2). Odvisnost zapišemoz enačbo:F = κm1 m2r 2V enačbi κ označuje gravitacijsko konstanto, katere vrednost je–11 Nm26,67 ⋅ 10 .kg 2Gravitacijska sila Zemlje na telesa v njeni okolici se imenuje teža.S kolikšno silo Zemlja privlači Luno? Iz podatkov o Zemljini in Luninimasi ter razdalji med njima izračunamo gravitacijsko silo, kije 2 • 10 20 N. Zakaj Luna kljub tej sili ne pade na Zemljo? Zakajumetni sateliti, ki jih je človek izstrelil z Zemlje, krožijo na določenivišini nad njo in ne padejo?Naredimo miselni poskus.Predstavljajmo si, da z vzpetine vržemo kamen v vodoravni smeri.Kamen med gibanjem v vodoravni smeri hkrati tudi pada. Padanjekamna je zaradi stalne sile teže pospešeno, v prvi sekundi padeza 5 m proti tlom. Pri večji hitrosti bi sicer odletel dlje, a bi v prvisekundi padel prav tako za 5 m. Če bi se gibal z dovolj veliko hitrostjo,tal ne bi nikdar dosegel, ker je površina Zemlje ukrivljena(slika 3.3).Tako se gibljejo umetni sateliti in Luna. Gravitacijska sila spreminjale smer njihovega gibanja, tako da krožijo okoli Zemlje.Hitrost, ki jo mora telo doseči nad površino Zemlje, da ne pade nanjo, ampak začne okoli nje krožiti,je 7,9 km s . Imenujemo jo prva kozmična hitrost. Dosežejo jo lahko rakete, kamen je seveda ne more.Da se umetnim satelitom ne bi zmanjšala hitrost, morajo krožiti visoko nad površino Zemlje, in sicerna višini, kjer ni več zraka. Tam je gravitacijska sila manjša kot na površini Zemlje, zato je tudi krožilnahitrost nekoliko manjša.42
3.4Observatorij Mount Stromlo blizu Canberre v Avstraliji, kjer astronomis teleskopi in drugimi napravami opazujejo zvezde.Če v jasni noči brez mesečine indaleč od razsvetljenih naselij pogledamov nebo, vidimo velikomnožico neenakomerno razporejenihsvetlih točk. To so zvezde.Na prvi pogled se zdi, dajih je neskončno veliko, vendarjih lahko s prostim očesom vidimole kakih 2000. Že navadendaljnogled pa nam razkrije ševeč zvezd. Te svetijo prešibko,da bi jih zaznali s prostim očesom.Skozi teleskop jih lahkovidimo še mnogo več.Človek je že zgodaj dognal, da se v času njegovega življenja medsebojni položaj zvezd ne spreminja.Da bi se laže orientiral na nebu, je skupine zvezd na kakem delu neba navidezno povezal v ozvezdjain jih poimenoval. Stari Grki so zvezde in ozvezdja radi povezovali3.5z junaki in dogodki iz svoje mitologije (slika 3.5). Tako se skoraj vvsakem imenu zvezd in ozvezdij skriva kaka zanimiva pripovedka.Na delu neba, ki ga lahko opazujemo iz naših krajev, so najboljznana ozvezdja Veliki medved, katerega del je Veliki voz, Kasiopeja,Labod, Orel, Lira, Pegaz, Orion in ozvezdja zodiaka: Oven, Bik,Dvojčka, Rak, Lev, Devica, Tehtnica, Škorpijon, Strelec, Kozorog,Vodnar in Ribi.3.6Zaradi gibanja Zemlje okoli Sonca se med letom Sonce navidezno giblje skoziozvezdja, ki imajo predvsem živalska imena. Imenujemo jih živalski krog ali zodiak.OrionOrion je bil mogočen in zelo leplovec. V eni od številnih pripovedk jezapeljal hčer hioškega kralja, ki ga jeza kazen oslepil. Orionu se je vidpovrnil tako, da se je izpostavilžarkom sončnega vzhoda. Nato se jepridružil Artemidi, ki ga je v ljubosumjuubila. Zgodb o njegovi smrti ješe več, a vsem je skupno, da se je posmrti spremenil v ozvezdje.43