Marec - Planinski Vestnik

PLANINSKI VESTNIK 3GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK LXXVI 1976

P L A N I N S K I V E S T N I KGLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJEIZHAJA OD LETA 1895Mr. Tone StrojinDr. Matjaž KmeclStanko LodrantEdvard DrofelnikBojan ZupetUrša KoiencBorut LajevecVojko BizjakJanez Brojan st.Dr. Karel BenuličJanez MarinčičSandi BlažinaPeter SkoberneVilko MaziRazmišljanje o planinskipropagandiO planinski zvestobiin podobnih rečehŠopek z Urši je, Pece in RaduheSeverovzhodna stena EigerjaLyskammDve prvomajskiČopov steberPoznate belko?Čez Kopice na Dovški križOsamljeni RogatecDve kratki, pa ne lahkiJugoslovanska alpinističnaodprava »Cordillera Blanca 1975«Na Kožuf študent se odpraviNekaj spominov na dr. JakobaPrešernaDruštvene noviceAlpinistične noviceIz planinske literatureRazgled po svetuNaslovna stran:Motiv s pomladanske potiFoto Jožko Dolničar9798106109111113116117119120122124129135137140141143unilesNotranjo priloga:1 Jezerski Stog nad meglo bohinjskega kota - Foto Vojko Bizjak2 Skrlatica junija 1975 - Foto Sonja ZalarPoštn ina plačana v gotoviniLastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. - Glavni urednik:Prof. Tine Orel, naslov: 61111 Ljubljana - pošta 11, p. p, 38 odgovorniurednik: Stanko Hribar. - Uredniški odbor: Ing. Tomaž Banovec,prof. Marijan Knšelj, prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnikl r e Jr-f r °J-Jank °R ° Vnik 'Franci Savenc -ToneStrojin, ing.'Albert Sušnik, dr. Tone Vraber. - Naslov uredništva in uprave: Planinskozveza Sloveniie, 61001 Ljubljana, Dvofakova 9, p p 214 - Tekočiračun pri NB 50101-678-47046, telefon 312-553. - Planinski Vestnikizhaja praviloma vsak mesec. Letna naročnina 100 din, plačljivo tudiv stmh obrokih, za inozemstvo 160 din (9 US S). Oglase vodi RadoLavne. - Reklamacij se upoštevajo dva meseca po izidu številkespremembe naslova |avljajte upravi glasila, navedite vedno tudi novinaslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo.Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto -Rokopisov ne vračamo. - Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »JožeMoskric« v L|ubl|aniMEBL0industrijapohištva innotranje opremenova goricatelefon 22 611LETO LXXVI ŠT. 3 LJUBLJANA MAREC 19761— ^ —• • L

PLANINSKI VESTNIKGLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE76. LETNIK1976RAZMIŠLJANJE O PLANINSKI PROPAGANDITrideset let dela v svobodi in več kot osemdesetlet delovanja slovenske planinske organizacij |epravzaprav pomembno časovno sečišče za vprašanja,ki se nam porajajo ob problemih in perspektivahslovenske planinske organizacije. Velikobisk v naših gorah bi lahko pomenil, da seskoraj vsak odrasli Slovenec enkrat letno povzpnedo katere planinske postojanke. Tudi številka nad90 000 organiziranih članov PZS pove, da je zlepani tako množične družbene organizacij v S ovenni.Skoraj vsak dvajseti Slovenec je član planinskeorganizacije. Planinstvo v vseh oblikah in intenzivnostije sestavni del prostega časa pretežnegaštevila Slovencev. Planinstvo kot potreba čiovekav urbaniziranem okolju je postalo tudi sestavnidel fizičnega in kulturnega standarda Slovenca vnovem času. Nedeljska migracija, ljudi v naravokaže, da ima planinska organizacij veliko zalediesimpatizerjev (naših potencialnih članov, op. p.).Ali je planinska organizacija storila dovolj, da te|množici planincev ponudi razen zavarovanih steza,oskrbovanih koč in predvsem samih gora še ka|več? Ali more na amaterski zasnovi delu jča planinskaorganizacija ponuditi še kaj kot planinskeinformacije in napotke, Planinski Vestnik, planinskoliteraturo, vodnike in karte, organizirano GRS,turne smuke, tečaje in seminarje itd.Ce se izrazimo v statističnem jeziku, je naš prvicilj, da pred 200-letnico prvega vzpona na Triglav- pomembnega jubileja vseh slovenskih in |ugoslovanskihplanincev - povečamo število organiziranihplanincev na 100 tisoč članov. Samo številoza tako majhen narod, kot je slovenski v svetov :nem prostoru, ni tako pomembno, pa tudi ni cil|sam zase. Vsak organiziran planinec pa na| botudi planinski aktivist, ki okrog sebe zbira somišljenikein jim kaže zdrav način prezivljnjaprosteaa časa. Ena od nalog planinstva |e tudirazgibati ljudi, fizično in duhovno.Razvoj planinske organizacije v množičnost nassili k razmišljanju: kakšna naj bo propaganda zavpis v PD tudi vnaprej? Ali današnp sistem evidentiranjačlanstva in tehnika pobiranja članarineustrezata? Naša organizacija bi ze zdavnoi preseglasto tisoč, če bi vsa PD rešila problem pobiranjačlanarine.Ali ne bi kazalo poenotiti pobiranje članarine zbianco kartončkom po pošti za vse. tiste, ki bišele vstopili v organizacijo oz. tudi za tiste, kibi radi poravnali članarino? Ali nimaj vsa PDtudi svojih tekočih računov za nakazilo? Tako biodpadla zamudna inkasantska pota in iskanje članovpo domovih, po drugi strani pa tudi iskan jčlanov, da bi lahko zadostili letni danski dolžnosti.In kako izboljšati propagando obiska gora?Potrebujemo okusnih barvnih izdaj, leporelov razalednic,nekaj albumov. Na tem propagandnempodročju smo zaostali. Vsaka PD zase skrb. zasvoje razglednice, iznajdljivi amaterji kreiraj ponudbo,majhne naklade pa dražijo cene, da okvaliteti tiskarne ne razpravljamo. Ob vsem tempa domače tiskarne delajo za tuji trg.Ali sploh imamo prospekt Julijskih Alp ali morda97 Pohorja? Brezplačno razdeljevanje b. se kompenziraloz uporabo istih klišejev za planinske koledarjev razsežnosti razglednic. Kako to, daplaninske motive »dajemo« založbam, ko so takikoledarji vendar ekonomsko upravičene naložbe.Estetsko - vizuelno predstavljanje naših gora jevsekakor tudi močan magnet za turistični obisktujcev. v . . .In najvažnejše: Na kakšeijn način propagirati planinskodejavnost in alpinizem glede na njegovovlogo in pomen za človeka? Ni boljšega in smotrnejšeganačina kot s planinsko kulturo. V planinskidejavnosti res ni širšega fenomena, kot jepojem planinske kulture. Z njo obsežemo pravzapravčloveško navzočnost v gorah, odnos donarave in do soljudi. Kulturo moramo prinestis seboj, iz doline. Gore niso ustvarjene za elito,ne po poklicih, družbenem statusu, zdravju alialpinističnih izkušnjah, v gorah je, žal, prostortudi za nevzgojene. Na nas planincih ie, da tuditakšne ljudi vzgojimo zase - s planinsko kulturo.Z vsem svojim delovanjem v gorah in v dolini,s knjigami, filmi, predavanji, fotografijami inpredvsem z vzgojo smo si planinci ustvarili nekakšenkulturni podsistem kot sestavni del socialističnegahumanizma. Planinska kultura ljudi jepomembna zlasti zato, ker se nanaša na tisti delčlovekovega prostega časa, ki bi ga sicer lahkouporabili manj smotrno in nezdravo. Kolikini smoplaninci pokazali pot v gore, ko bi taki pravlahko zavili v gostilne, kavarne ali na slaba pota.Planinska kultura ni le tiha hoja po planinskihstezah, to ni le odnos do oskrbnikov, do starejšihin do reda v planinskih kočah. To je planinskiodnos do narave in družbe kot celote, ki si gapridobimo s prebiranjem planinskih izbranih spisov,novel, vodniške literature, Planinskega i Vestnika,z občudovanjem foto mojstrovin, gledanjemslikarskih del, do lastnih izkušenj in vedenja vgorah. Pomen in vlogo planinstva za človeka bomonajbolj propagirali s kulturo, da bomo iz tkivain soka planinskega izročila in kulture znali »izpitisrčno kri Zlatoroga«. Premalo se poglabl jmo,preveč sledimo duhu časa tudi v gorah! Naseplaninsko gibanje naj ohrani tisto, kar ga dviganad dnevnim športom, senzacionalizmom in gapovezuje s kulturnimi vrednotami, ki jih j kotgibanje vredno. Planinstvo kot kulturna vrednotabo vedno imelo svojo ceno.Kakšne možnosti delovanja v PD in v gorah torejlahko ponudimo članom in kako? Vzgojo lahkotisto univerzalno, kar lahko ponudimo nečlanomin ludi članom. Prvim, da bi v gorah spoznaliosmišljeno potrebo po smotrni izrabi prostega časa,članom, da bi posredovali planinsko vzgojo, k|erje to potrebno, v družini, na delovnem mestu,prijateljih in znancih. Imamo družbeno verificiranopriporočilo, da je planinska dejavnost koristna zašolsko mladino. Cilj nam je, da iz enotno uniformiranihplanincev ustvarimo čim vec individuo noosveščenih gornikov, ki bodo znali kaj vec kotuživati na gorskih poteh, da bodo znali svojdoživetja preliti v vrstice in črte, na foto papirin filmski celuloid, vtisniti svojim doživetjm individualnipečat, dati fizičnim naprezanjem duhovnoobeležje, smoter in obogatitev.

Kje smo, kako daleč hočemo?Prostorske dimenzije »nebes pod Triglavom« smoraziskali po dolgem in počez, jih spoznali v letnemsoncu in zimskem snegu, pokukali smo v najboljskrite kotičke Zlatoroaovih steza in vertikal.Se več, ogledali smo se tudi v Himalaji, od Trisulado Makaluja. Kaj Slovencu pomenijo gore?Šestdeset odstotkov slovenskega ozemlja je goratega(nad 300 m). S katedro za planinstvo in smučanjepri Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljanismo sramežljivo pričeli študijsko, na znanstveniosnovi spoznavati navezanost in zmogljivost Slovencevna gorski svet. Ali pa smo se kot planinskaorganizacija že javno vprašali, kai hočemo inpričakujemo od katedre? Ali samo visokokvalificirankader za planinske vodnike in smučarske učitelje,ali samo razne raziskave in študije? Ali ništudijska podlaga katedre nekaj širša, rekel biinterdisciplinarna? Vse dimenzije človekovega delovanjalahko najdemo v planinstvu in alpinizmu, odznanstvenih, rekreacijskih, zdravstvenih in obrambnih.Vsako uspešno opravljanje planinske dejavnostisamo zase je propaganda za planinstvo, vsakode|an|e v gorah tudi. Področje propagandne dejavnostije mnogostransko, posebej centralne naPZS in posebej po društvih. Ob propagandi v PDpa se moramo še vprašati, kakšna na| bo vlogapropagandnega odseka: ali naj bo organizatorplaninskih akcij ali zgolj informator in usmerjevalecljudi v gore. Misliti moramo predvsem nanovo ustanovljena PD, na PD v manjših krajih,oddaljena od višjih gora, na številčno šibkejšaPD, ki nimajo dovolj kadra, tradicije in ne finančnihsredstev. Propagandnim odsekom takih PDmoramo iz PZS in večjih PD nuditi predvsem informacije,razpise izletov in prireditev, podatkeo planinski literaturi in jo posredovati.Obveščenost vseh o vsem je prvi pogoj planinskepropagande.Vendar se delo na propagandnem področju ne smeizčrpati le v distribuciji informacij, temveč tudiv soustvarjanju pri centralnih akcijah. Zato imajoPZS in večja PD toliko večje naloge na propagandnempodročju in odgovornost.Naloge, ki jih zahteva sodobna propaganda, bomoizvedli lahko le v medsebojni solidarnosti, ki sekaže tudi v obveščenosti in v sodelovanju.Propaganda je erupcija idej, animacija ljudi. Idejapotrebuje tvorca, brez njega je mrtva. Planinskapropaganda je reformator osveščenosti in družbeneaktivnosti članstva. Klasični prijemi so potrebnivedno, novi prijemi in posluh zanje osvezu|e|oin izboljšujejo.Vsako planinsko de|anje - dobro seveda - je propaganda.Propaganda je vse. Tudi vsak član organizacijenaj bo propagandist planinske dejavnostiin človeški zgled za neko družbeno dejavnost.Ali smo kot planinska organizacija storili dovolj,da se planinsko delovanje članov izrazi in uveljavi?Praktično je manj kot pol leta ves gorskiprostor nad tisoč metrov brez večjega števila obiskovalcev.Ali se zavedamo, kaj to pomeni zazdravstveno presnovo prebivalstva, ko je pozimizaradi kurjenja v dolinah še več nesnage v zraku?Zimski, spomladanski in jesenski čas v gorahzahteva več izkušenj in znanja. Na ta čas množičnonismo pripravl|eni, naše gibanje je omejeno.Vogel, Krvavec, Pohorje so pozimi praktično planinskonepomembni kraji, čeprav Rodica, Zvoh aliKopa niso težke ture. Kdo še smuča zunaj pripravljenihsmučarskih steza? Planinec naj bo tudismučarlPoleg 90 000 organiziranih planinskih članov v Sloveni|izahaja v naravo še več sto tisoč drugihSlovencev. To je ogromna rezerva potencialnihčlanov za planinsko organizacijo, zaledje, ki jenima nobena druga športna panoga. Vprašati semoramo, kako doseči, da bi ljubitelji planinskenarave postali tudi zavedni člani planinske organizacije.Ali smo mar kdaj poskušali analizirativzroke, zaka| ti ljudje Še niso člani planinske organizacije?Končno še problem, kako »izboljšati« vedenje vgorah in v planinskih kočah? Ostra graja slabihdolinskih navad ne bo spremenila ljudi, prej narobeI S pisano in govorjeno besedo (PlaninskiVestnik, knjige, predavanja, vzorno vodeni izletiipd.) bomo največ dosegli. Rozmišljajmo raje otem, kako bomo te oblike planinske besede približaličim večjemu številu liudi, ki še niso našičlani. Dejstvo je, da naše založniško tržišče še nizasičeno s planinsko literaturo. Vsaka dobra planinskaknjiga je pošla v dveh letih. Izbrani spisinaših planincev so doživeli tudi po več ponatisov.Podobno lahko ugotovimo tudi za predavatelje invodnike izletov. Leta in leta jih radi poslušamo.S tem raste tudi njihova kvaliteta. To so našinajboljši propagandisti, živi zgledi planinske besedepa tudi življenja.Načelnikkulturno-propagandne komisijemr. Tone StrojinO PLANINSKI ZVESTOBIIN PODOBNIH REČEHDR. MATJAŽ KMECLStrosova Angelca z Velega polja mi je rekla, da moram spet kaj napisatiza Planinski Vestnik. Trideset let je že tam gori.Poleti pred naglo in nesrečno smrtjo je Mitja Mejak na Krnu sklenil, da bo prvaknjiga, ki |o bo še napisal, planinska; navsezadnje je že čas, da poskuša dognati insporočiti svo|e planinske ljubezni. Krn je takšen hrib, da kar spodbuja ljubezenskeizpovedi: mediteransko mil, zelen in cvetoč na južno, suveren in po gorsko surovna senčno stran, poln nabiralcev zelišč, kravjega zvonjenja in primorsko živahnihplaninskih obiskov, krikov, vriskov, govorov, enako poln osupljivo prostranih mračnihostankov vo|ne civilizacije. Same hkratne skrajnosti; eno ob drugi jih šele s polnomoc|o začutimo vsako posebej, to pa poraja močna čustva in želje, najrazličnejšeSKl6p6.Potem proti večeru mogoče sede (Mitja Mejak) v trdo naježeno pa prijazno travo,na robu proti drezniškemu prepadu, trava je pol rjava pol zelena, na vsak način paiz nie poganja vse polno raznoterih rož, in gleda, kako se skozi rdečkasti poletni

čad doboko spodaj srebrno mujata druga k drugi Soča in Nadiza. Ed.no sta, kar seod tam spodaj, iz riečkastosive zakajenosti vid ; težka, topla utrujenost, k. gospodar,vsemu poletnopopoldanskemu miru, je v osupli.vem nasprotju z vijugavostjo njunihpotrmuhe so sitne; Stol, Matajur, Lnin, med njim. koma, zaznavni bregin sle, msošk koriti- čmrlj se v zateglih sunkih zaganja s cveta na cvet (zakasnele srebrnekrvomočnice?); nige, ki že dolgo niso hodile navzgor m navzdol so prijazno težke,S e Ni mogoče zaznati, fcaj, ampak že se na takšno ozadje pritihotapi vsepolno ljubeznivih misli, dobrohotnih spominov,Ja ne pozna,o sovraštva, marveč samonasmešno odpuščanje vse je vendar tako daleč, tako spodmJ). Nagnete se neskončnoželja treba oo storiti še mnogo, da bo življenje zmeraj. tako odpustijo '".človeško;sa vendar ne gre spodaj v tisti nagneteni družbi, da b. s. kar naprej podtikali nogen^naga ali s slamico v osebne časti in duševne nosove, se si. brezštevilne nesnažnearice Bo le se je umakniti v krnsko prijazno samoto in premislit. vse skupa,, ka, |epri tem narobe in kaj prav. Torej je potovanje na Krn predvsem premislek o vsemčloveškem: svojem in drugem, pomirljivo očiščenje m napotek za ravnanje. Saj je zepo svofi naravi Krn nekaj vmes (ali pa kar združ.tev): severne samoodpovedneasketičnosti in južnjaško toplega temperamenta, odurnost. m prijaznost., zlobe ndobrotnosti. Iz tega se porodi velika žel a, pravzaprav zapoved, ocena: napisatknjigo o tako bistveni stvari, kot je Krn! Vse drugo ,e v pr.mer. s to nalogo naenkratmajhno, nepomembno, skoraj prazno, malo manj ko skoraj mc. Zda se je sele toSdUrilo- zaaušljivo svežega, poznega, rdečkastega m srebrnega poletnega popoldnevana prepadnem robu med severom in |ugom.Kdor zaaori in gori od velike želje in nima več ne moči ne časa, da b. za ta del kajstori težko umrje. Staranje je kJpnenje upov, usihanje načrtov; n. oporna palica zatretjo nogo, ni putika, ni selitev kosmatosti s temena na druge konce telesa n.s venje, ni oddajanje od rojstne letnice, marveč je .zg.njanje zelja; ko docelazginejo, je človek mrtev, čeprav mu še niso mahal, ne s kr.zem ne 2: zastave. nadaTavo. Kdor pa umrje sredi najbolj goreče želje, umne mlad m zato nesrečno, zopernaravo in smisel obstajanja. Tako |e umrl Mit|a Mejak. • l-Pred številnimi leti sem peljal študentsko ekskurzijo po sošk. dolin.; b.l |e mo|Skipomladni dan, ves poln piganjajočega življenja, zraven pa deževno turoben nneprijazen, siv! kar se le da. Ni lilo, sem pa t a je samo malo poškropilo, megle obile nizko in vrhovi nad dolino so se bolj slišali kakor videli. Tud. hladno je hotelob ?. Z avtobusom smo se malo zdolgočaseni, kakor pač takšnemu vremenu pr.staja,vozili od Trente navzdol. Naenkrat se e na najbolj od judnem kraju ob cest. z dvignjenoroko prikazala ženska, bržkone s kmetov nekam žalostna m d obna, posiominu bi rekel, da celo takšna, ko da se Se nikoli v življenju n. smejala Za njoje P ste potegnjen fantin, kaj čez dvajset in bolj odsotno pogledoval ves bled prekmaterinih ramen. Prosila je za nekaj malega vožnje, zase m za fanta, do Kobarida,ne dlje Potem smo se peljali dalje, enako tihi in potlačeni, ona pa mi je z glasomkf bi mu rekel, da je ubit,'če se ne bi slišalo preveč papirnato, ce ne b, zaudar.alopo tinti in za ta del delalo ženski krivico, pripovedovala - ne da b. jo b.l ka kolKros i ali vprašal - o fantovi bolezni, o tem, da je ze od malega tak da mu n,rešitve dajezdaj to že gotovo, da fant to ve, da ga je začela to pomlad preganjat,misel kako prihodnjega zelenja ne bo več videl, da jo zato lepo. prosi, čeprav veH l ^ H S ^ ^ b S n l r K na"Krn, S U P J S l fki pazvi^ma d om Fš I j • ^^fL«« "»-»^i ll^l o?. m a vto b us i e°e n ol i &ioI r 'mesmoju odložili, dan je bi. še v dnoenako pust žalostnemu Cankarju podoben, izgub,la sta se po klancu navzdol dostareaa mostu takrat je bilo še vse šodrasto, makadamsko: tiha ko da ka. težkegaD rem?š°i ujeta- n ai b rž s a res. - Sla sta veliki fantovi želj. nasprot.; bogve kaj mu jenatvezil eted' ki so m bile stotine metrov vklesanih stopnic zadaj proti Slemenu mza Batognico, po Rdečem robu, Lemežu in Smohorju, brezštev.lne kaverne vezn.mvi okoo telefonske napeljave po najbolj nesmiselnem, odročnem svetu, srapneli,zsekavanje macesnov% na Krnskih podih, - ki so mu bile torej vse te rec. mladae a' Po mladih letih pa se nam vsem tako in tako zmera, hoce m hrepem ce soblbše tako neusmiljena in surova. Stkal mu je ded .pravl„co, podtaknilsvojozelio:tn1e P zak Ž^n ni v' ^ » ^ " ^ ^ b S S " ® na s^mo stVan,S Ž i c o ^ n ^Ampak ali človek v takšnih dneh in urah sploh je? Ko se vendar napreza za mnogo

Domembnejše reči! - Je željo prehitela nemožnost? Sneg? Led? Na koncu smrt?Naglo smo se oddaljili od tistega kraja in ju nismo videli več.In spet Krn! Tisti samotni spomenik na Rdečem robu! Na tisti krvavordeči krpi, ki semjo ze nekje omenjal, ker mi ne gre iz spomina, med sivobelim apnenčastim puščav-|em, na tistem zelenem stegnienem in v vrhu tako lepo zaobljenem pomolu, ki gaz vseh strani razen ene obdajajo prepadi, tako da so zato pogledi nenavadnosvobodni, ocarl|ivi, pomirljivo zeleni in modri, dobrodejni. Ena najpresunljivejših legendslovenskega partizanskega boja, ki ni bil reven z nenavadnimi, junaškimi dejanji,ena na|bol| čudnih skladnosti usode in narave: tam, kjer krvavi že narava, je izkrvavelatruma mladih fantov; sredi najpopolnejše, najrazglednejše in najzaupljivejšesvobode, meti v mišnico, pod poletnim soncem so se drug za drugim, težko, odpravili,v odurno temno in hladno onstran: polni želja po svobodi in sreči, mladi porasti in po željah. In kar pretrese do konca: ena izmed mater je dala tam, na temneponovl|ivem, samotnem pokopališču postaviti svoji materinski ljubezni grob. S sinom|e umrla tudi ona; njen sin, njena žel|a. Težko je verjeti, da tam pod tistim civiliziranimznameniem, kakršno bi lahko stalo tudi na ljubljanskih 2alah, počiva sinovotruplo: bogve kje v tistih skalah ali rdečih peskih je zares ostalo, prav mogoče je,da so ga z drugimi vred že zdavnaj prenesli dol na Sleme, kjer imajo padli fantjeskupen spomenik, tukaj pa počiva mati, njena ljubezen, njena želja, njeno življenje.Na videz |e daleč preživela sina, odživela težka leta in desetletja smrti.Mi drugi, ki imamo srečo, da smo še živi, imamo iz vsega tega lahko samo potrjenoprastaro modrost ki veleva, da je treba živeti vsak dan sproti in posebej s polnozavest|o, streci zei|am, storiti vse, dokler je mogoče, potem je prepozno - Za ta delnm se spomnim Kocine, svojega starega tovariša, ki se je na zrela leta nespodobnoplaninsko zapustil. Ko sva leta nazaj skupaj služila vo|sko, je še ves norel zaradiprevelike odmaknjenosti od gorenjskih hribov in od mlade žene: to oboje se mu jena čudne načine meša o in enačilo. Za potešitev je hranil v »sanduku« nekaj fotoarafijobo|e l|ubezni. Med hribovskimi je veljala za najbolj imenitno, takšno, ki najboljrazvnema d_omisl|i|o, slika z reševalne akcije. Ni bilo sledu o kakšni panorami nan|e|, tudi reševalcev ni bilo videti, marveč samo črno, napihnjeno, pol razpadlo, polmumificirano truplo. Slika |e budila odpor, zadrego, celo gnus. Zraven je Kocinapripovedoval vsemogoče zgodbe; ena, ki sem jo bogsigavedi zakaj povezoval in jose danes poveznem s sliko smrtnih ostankov ponesrečenega planinca, neizbrisno živomi |e ostala v spominu, čeprav se mi je že takrat zdela nekam znana, ko da bi jobil ze nek e bral, ie govorila o zagrebškem hotelirju ali trgovcu, ki je v življenjudoživel, ako so sklepali kasne|e, polom; kakšnega, ni vedel živ krst; pojavil se elepega dne mrk in redkobeseden v planinski koči in hodil dan za dnem na robbliznie stene, pol ure navzgor. Tam je po ure in ure zrl navzdol, se pod večer vračalv zavet|e in naslednie dni spet odhajal gor, dokler ga niso nekoč videli, kako jevstal, se zravnal, za trenutek postal na tisti skali in se potem pognal navzdol v prazninov smrt. Srhl|.vo, zanosno! - Ampak kar je drastilo in - priznam - še danesdrasti tisti kanec mo|e zavesti, ki se imenuje romantična domišljija, je velikanskaneskončna razlika med ponesrečencem s slike kot opredmetenim, odurnim, nepreklicnim,odpor zbuiaiocim koncem - pa med živo predstavo čutečega, želecega, obupulocegabarve in oblike, sume in glasove, raznotere vonjave zaznavajočega hotelirskeqab 't|o : Ne vem, ce sem kdajkoli v življenju bolj dramatično doživljal razliko medslastjo zivljen|a in med ničevo praznino smrti kakor ob tisti Kocinovi sliki in njeaovihzgodbah. Se vec: ce natančno premislim, se mi je v zavest, čeprav le šibko oblikovanotakrat vgnezdil nazor, da |e slast življenja enaka tistemu gorskemu svetu, ki pomenivsem nam iz gorn.ske tovar.šije (kajpada bolj nedeljčkarske) nenehno željo, neizbrisnohotenie, nadležno in hkrati sladko hrepenenje. Brezupno priklenjeni na vsakdan si karnapre, prizadevamo v tisti svet m redke dni, ko se nam posreči, doživljamo zatotoliko mocneie, toliko bol| neponovlpvo in bistveno.Jn a^t^anrT r^90t0 -V n? / e . lik i°- predn ? St za Ž T : s P° m ' n i a / surovo, grobo, strašljivom zato kar se da učinkovito, kakšna neskončna slast je življenje. Človeka dela sposobnegaživet, vsak dan, ko da |e edini in najdragocenejši. Ce je tak dan ves v skladuz večno zel|0 v človeku, je seveda še dragocenejši, je tisto, kar je sploh najbližjesmislu vsega tega presta|an|a : tako nenavadno, tako redko enkraten, tako preseneti^,da ga opremimo z vsakršnimi čudnimi in zanosnimi vzdevki: pravljica, »nikdarnebompozab.l«,nepopisnoočarljivo, samonastoletenkrat, bajna dežela; in imamo pritem vsak zase pred očmi kakšno takšno reč, ki nas je res iztirila in ki je zares nebomo do smrti pozabili. Recimo kakšen zgodnji jesenski sneg na Triglavskih jezerih,|utro po n|em, vse blescivo temnomodro |asno, belo ko dokončno neresnična nedolžnost,vse v srebrnih odbleskih, vmes pa oranžnost oktobrskih macesnov in dobrohotnazavestna, hrapava novost številnih, še poletno toplih debel. Ali pa ugledamo kakšnosicer navzven prav ponižno in spokojno, potihem pa zlato visokopoletno uro počitkana enem izmed tistih od pot. odmaknjenih vrtov, kjer se drenja raznih lukov, geranijin sreten. Al. obisk na Macesnovcu, k|er se v zadnjih jesenskih žarkih sonči debela

odrevenela kača. Ali sprehod na Kalško goro po skora| pozabl|eni lovski stezi izBistrice... Saj tega ni tako malo, se naenkrat začudimo; iz dneva v dan smo slabevolje, ker se tako redko odpravljamo v svojo željo, zd.mo se premalo zvesti, ko pazbezamo spomin v defile, se naenkrat nabere najrazličnejših poti in vsakrsnih pravl|ic,»nikdarnebompozabilov«, nepopisnosti, »samonastoletenkratov« lepa množica, nadkatero imamo tiho dopadenje in se je sploh ne moremo nagledati od istega vesel|a.Oja, saj živimo, smo sami s seboj zadovoljni, saj gre; ne bojo nas na koncu zagrebli,ne da bi prej marsičesa ne videli in ne skusili!Skusili?! Kaj pa ta grenka kaplja vmes? - Seveda, tudi skusili: recimo lastno pon.-glavost. Seveda tudi drugo, ampak tisto je za slast, lastna pon.glavost pa greni inni prijetna. - Imel sem na primer dan časa in sem p ze navsezgoda| potegnM izLjubljane, da bi »pohodil« Kopico in Zelnar.co; zvečer sem moral bit. doma, zato seje mudilo, ponujal se je užitek, brezskrbnost je v zvez. s takšno naglico bila v zraku^Pohajal sem, daleč naokrog sam po tistem samotnem svetu, rinil ves cas na roboprezat dol v jezersko dolino, kjer so se odpirali pogled, na dvo|no potem naledvično jezero in na koncu še po zgornjih mlakah. Bil e poleten dan, polna sezonoin po poti tam doli je mrgolelo prijazno navdušenih in glasnih transverzalcev, sindikalistov,mladincev in mladink, družin in upoko|encev, drug drugemu so delal, napoto.Tu gori pa je bila nepopisna, že kar neresnična samota; malo proč noter pod Kredose je videla steza z Dednega polja, ampak je bila prav tako odl|udna, brez z^egabitja; tudi kozlov ni bilo, še ptičev ne samo muhe - teh |e bilo se kar. Po em pakar naenkrat malo manj ko z nosom butnem v ovco. Ampak ne celo: z glavo etiščala v nekakšno skalno špranjo nad potio in n. dala glasu iz sebe, samo zadek |emolela ven, sem in tja ji je noga potrzala od kakšne sitne muhe Zavp.l sem nadI n|0mogoče malo iz strahu nad nenadnostjo. Nič, še mignila m, Udarim ,o po stegnuz dlanjo: bolj ljubkovalno ko zares. Spet nič. Pomislim, da |e ne smem se enkrat,ker se ahko sesuje, razpade. (Strah kajpada.) Obenem me prešine vprašan e ,od kodneki bi se mogla vzeti. Samo oddaleč, kvečjemu z Dedneaa pol|a, ce se sploh pase,otam, planino že nekaj časa opuščajo. - Pocukam ,o za dlako in spet z grozo pomislimda e privid, da se zdaj zdaj zruši na tla - z golo lukn|asto labamo, k'SO Jizevsoživo' oblogo še najprej pa oči, obžrle mravlje, sk ,uval. ptici; ;.anka.usode, znamen|ebogvečesa neprijaznega, pretnja. (So kdaj trenutki, ko se zazdi resničnost ako nenavadna,da je že kar na robu fizičnega, že kar pol koraka v nekem docela druaemnašemu izkustvu neumljivem, nedostopnem, skrivnostnem svetu.) Ce bi se kostoglavaovca zares zvalila dol iame, bi bil to debel šok; za|ela me ,e samoobrambna panikaurno sem jo pobral od skrivnosti proč. Meščan! Cez četrt ure me |e potem Poplavhud sram, razum povzame vajeti v roke: strašno se posmehu.e ne preneha, pol pot^imam pokvarjene. Zlezem na Zelnarico; tolikokrat, neskoncnokrat sem s. želel, ko semsi želel, ko sem jo gledal z njenim mogočnim previsom nad zgornjo dolino, da b.bil aor zdaj sem tu, pa ne vidim nič, mislim na tisto ovco Stvar |e as o |asna: zeina,zgubljena iščoča vode, vsaj vlage, se je z glavo zagozdila v precep m ne mor vven poginila bo. - Kar pri tem razbur a, pa n. ovca; |e panična pon.glavost tekrone stvarstva, ki leži no Zelnarici in razkazuje svo, prestrašen, trebuh soncu. Semalo prej, ko je - samotno izjemna - ta krona op reza a za g asmmi planinskimi množicamiob Ledvički, si je bila neznansko všeč, zda bi se na|raje požrla. - In požrlabi se bila še mnogokrat pozneje, ko se je te reči pregan|av.cno spomnila. Na,bol,ponižno presenečenje lahko olupi človeka do golega.Takšne reči je najbolje pozabiti (če se da) in se spomniti česa boljšega - Recimodneva planincev 1973 taVat sva si z Vladimir jem sklenila od blizu ogledat. Debelvrh ta mogočno zadevo sredi fužinskih planin. Hrib ie bol,, daleč m |e treba vmesprespati hvalabogu planina v Lazu še diha in se dob. ka| sena za pod glavo mH - čisto pod Konjskimi policami, kakor se menda imenujejo ,uzna poboqa debe o-vršne gmote. Bil je že večer, ko sva prijavila glavni ma|er«c. sy ? |e potrebe 'n načrte:sobotni večer, ko je že tako in tako vse polno, pa e fužinski (feznarski) mo ki_soprišli po ženske in živino, pa jamarjev brez števila, k, so hote I. prav nas ledni danzlesti v važne okoliške luknje in brezna, za navrh pa se midva! Zatoje bi a glavnamajerica na moč zaskrbljena, dolgo je zma,eyala z glavo, ko ina,u ie• P 0^us ?'?gledala. Po drugi strani pa e spet res, da ni mogoče kar tako brez nadaljnjegapod noč odsloviti dveh solidnih, resnih tovarišev v na|bol| zrelihMet,h; pa zeipoobrazu kažeta, da še na najmehkejšem senu, mestneza, ne bi spala ka| prida Revezevse je treba usmiliti in tako se je potem z različnim, zamotanim, rotedanu kombinacijamidoseglo, da se je sprostil prijazen, ma|hen, lesen apartma na spodn|em koncunaselja. ,Večer je bil romantičen, kar se da: jasen čist, slastno po neponareien.h in neizpri|emhkraviekih dišeč, s šumečim studencem, s spokojno živino ki |e glasno postopalaokrog stanov, h'rupno sopla, prežvekovala, mukala. Kot nalasc za romantične planinskedame, ki o takšnem večeru gotovo san|ar«|o vse zivl|en|e. Postelp sta bil. dve ozk.

leseni koriti, v nph po najmehkejša mrtva, kar sem jo kdaj v življenju imel priložnostspoznati. Vse sicer tako trdno, da se ne bi zlepa komu udrlo, tudi dvema ne. Predensva zlezla vsak v svoje, sva napravila še majhen obhod po »vasi«, sredi katere dominirapalirsko neoporečno sezidani, estetsko pa prav tako neoporečno zafušani švicarski»farovš« - iz sirarne vikend. No, ampak je bila hvalabogu noč in ni tolikomotilo, ker se ni videlo. Povsod, z vseh koncev so se svetile kakšne luči in ob vsakibajti se je polglasno, obzirno, tiho govorilo in pelo. Res, čista romantika. (Ker jebila tema, še običajnega straha pred biki za svoj rdeči pulover nisem imel.)Ker ni bilo pravih pogledov in iz bojazni, da ne bi v dokončni in popolni temizgrešila svo|e nastanitve, sva se potem kmalu vrnila. Vstati bo treba zarana, zaranapa lahko vstane samo tisti, ki gre zgodaj spat. Urno sem se skobacal v spodnjekorito, nekam bolj varnega sem se počutil tam notri, čeprav je vlez zahteval nekajtelovadne spretnosti. Kakšen večer! Dišeča trava, sopeča živina, studenčno osterzrak, se zaspati se m dalo. In se res ni, kar je postajalo sčasoma manj romantičnoin na koncu že kar nadležno. Končno sem le nekoliko zadremal in ravnokar so se mizačele sanjati važne reči, ko so me iz sanjsko spletajoče razgibanosti nemilo prebudilidebeli, g asm udarci s kolom po glavi. Ampak kako to, sem še utegnil vesmotoglav pomisliti, saj sva zvečer vrata na debelo zapahnila, pač pred eventualnimiplaninskimi ropar|i! Takoj nato sem že vedel, da tisti ropot hvalabogu ni nastal odkolov po g avi, marveč ga je povzročal nekdo, ki je stal pred vrati najinega apartmana,sveti z baterijo skozi špranje, tolkel po deskah in na ves glas vpil vse možnepsovke in kletvice, nemško-avstrijske, madžarske in seveda vse znane in neznane serijebalkanskih, nakar nas je po slovensko preklel in zatulil: »Odprite!« Pa kako je tulil!Na, zda| pa imam, sem pomislil v svojem koritu, če se vname kakšen tepež, še venne morem tako hitro, da bi je poprej kako ne skupil. Se najbolj varno bo ostatinotri v kišti, vhod vanjo je tako ozek, da se s palico komaj zraven pride, kvečjemus kakšnim solzilcem.»Vladimir,« pravim previdno, potajeno, »a slišiš«?Seveda je slišal; bil je tak ropot in vik, da bi se tristo let stari pastirski prednikilahko zbudili. Očitno je molče premišljal, kaj storiti. Oni zunaj pa je kar naprejin čedalje glasneje prakticiral in produciral svoj repertoar, vratom je grozilo, da serazleti|o. Končno ga je Vladimir nad mano poprašal:»Kaj pa je? Kdo pa je?« - Zdaj se je šele vsulo!Vse sva bila, samo človeka ne, še rukzake in gate nama je preklel.Ni preostalo drugega, Vladimir se je skobacal s svoje travnate pernice, posvetilz bateri|o, odprl vrata, tam pa se je namesto ustaša z nožem med zobmi pojavilSMUČARSKAREGATASlovaki so vpeljali novo regato na akumulacijskem jezeru Orava sredi slikovitegorske pokra|ine. Regato so popularizirali in jo nameravajo vsako leto prirediti zamednarodno športno javnost. Strmine okoli jezera omogočajo veleslalom, jezero paladralne tekme. Jezero napajata dva mogočna hudournika. Slovaška tiskovna agenturav Bratislavi, ČSSR, rada daje natančne informacije o tej športni kombinaciji »Sea andbki«, kakor |o za mednarodno publiko imenujejo.BREZ ŠERP V HIMALAJI NE GRET. O.Vsaj tako pišejo znani himalaisti, češ da je tudi z najmodernejšimi metodami pomočhrabrih domačinov nenadomestljiva.Pleme ali ljudstvo, ki ima ime Šerpe (zelo pogosto se piše z malo začetnico, ker jepostalo občno ime s pomenom višinski nosač) šteje le kakih 60 000, med njimi jih jekakih 300 sposobnih za najtežje naloge pri himala|skih vzponih, naloge, ki lajšajo življenjein delo »sahibov«.Šerpe - nosači, ki pridejo z bremeni samo do baze, so v himalaizmu sicer zelopotrebna kategorija, vendar za vzpon na vrh manj odločilna.Mnogi iz tega šerpovskega vršička so se že ponesrečili, samo pri eni nesreči 1970ie bilo deset mrtvih Šerp. A to ni edino, kar je pripeljalo do pomanjkanja vrhunskih- šerp Vedno več je ekspedicij, v Nepalu so celi »plazovi« turistov, pri katerih jezaslužek lažji.

čedno dostojen, puhlobrod in hipoma pohleven obrazek. Se en jamar se je h troskazalo, ki ni mogel priti prej; včasih, pravzaprav zmeraj, so stanovali v »najini«depandansi, naj se oprosti pomoti, preklinjanju in sploh grdemu govorjenju, res n.hotel, ni vedel in želi lahko noč, tak je pač način mihovega pogovarjan a, ldo zenašel kje so drugi, res ni hotel in res želi lahko noč. Potem se je odspot.kai po tem..Na hvalabogu, sva si izmenjala oceno položaja, prvo težavo smo kar !srečno prebrodil!Ni pa bilo več prave spokojnosti, prevznem.r j.vo je bilo m tudi kravje sopenje,ki v vsej dostojni bukolični literaturi velja za pomirjajoče, se m izkazalo kot dobrauspavanka. . .Končno se je nekako zadremalo in spet so se začele prikazovat, važne sanje: taksneki se zdijo najbolj primerne za noč pred dnevom planincev - p Triglavu - Najprese je prikazal'Tol/ki se pelje z motorjem po klinih w vrh Triglava v rokah drz,zasavo, zraven nekaj momlja, pa se ne sl.š. natančno kaj, kakor da mol . Maloza njim' prikorači tisoč jubilejnih žensk, ki vso pot imajo plakate zc. razne tovarnein ustanove, ki so jim plačale avtobus do podznozja m vola, da Q a bo\o spek\en ooiedle ko se bojo lačne vračale; vmes e neka| desetin moških, k. na vrhu TriglavacTržijo govore, vseh tisoč žensk joka, Tof dela okoli njih z motorjem m zastavo častnekroge; ker je že zelo malo prostora, mora včasih malo poskočiti kar po zraku, takratvsefi tisoč žensk prestrašeno^ in navdušeno zavreša govornikom pa zastane beseda;govori še niso vsi končani, ko se prikaže truma mladen.cev z dolgimi lestvami, izkazese d a je mogoče te lestve sestaviti v eno samo, 136 metrov dolgo:.ce ie vreme popolnomabreTvetra in če jo postavijo navpično, lahko nekdo kot prv, v Jugoslav.j. zlezepo suhih tleh 3000 metrov visoko. Fenomenalno! Prostor vp.|e,o mladen,c, vreme\e brez sape, sonce sije, lestve Že sestavljajo, nihče se noče umakniti, vs b. bil. radpri tem zgodovinskem dogodku, tri tisoč moških k. so ^o noc poprej in ze zda,ves čas oprezovali za tisoč ženskami iz kredariske, planinske in Vodn.kove kocezdaj prav ?ako na vse kriplje hiti gor, v daljavi se že kaže sekc^ vrhunsk, h , t , C e Vz zmaji ki se bodo z lestve spuščali na vse strani neba, za njim pr.ha a devetnajstrazličnih godb na pihala, ki želijo s slovesnim muzic iranjem počastit. Tr.glav zdruzen.pevski zbori pa se pom kajo čez Zaplanjo od Dol.ča gor (Tof se kar naprej delamotociklistične častne kroge, zelo ga slikajo). Potem za hip vsi, ostrmijo: od VelegapoM a ko ra či stope t na j s t očetov s Lši, v katerih nosijo, najmlajši paninsk.narasca,- noben kričač tam nitri ni več kot dve leti star! Takoj za nj,m. strumna p aninskasekdja upokojenskega društva: sto devetdesetletnikov - živa reklama za planinskozvestobo - krepki so in bodri, le precej pogosto se ustavljajo m nagibajo stekleniceOd primorske strani tovori velikanska truma čvrstih in vdan.hmozna kosesestav^enobarko, na vrhu bi jo radi sestavili, da bo to prva ladja na Tr.glavu! Pot j.m curkomaSHISPARE V KARAKORUMU (7619 m)Sispare (7619 m) je bil cilj nemško-poljske ekspedicije 1974. Poljskih članov ekspedicijeie bilo edem Nemci so bili štirje. Bila je v Karakorumu od konca aprila do septembra1974 Sispare ali Pasu-peak leži v severozahodnem Karakorumu v skup,mBaTura G O. Dyhrenfurth ga je v svoji lestvici po težavnost, uvrstil na 49.. mesto vHimalaji Bil je do leta 1974 eden najvišjih, doslej še neosvojenih vrhov. Eksped.c.ja ešb DO dol n Hunza od mesta Gilgit do vasi Pasu, odtod pa je po ledeniku Pasukrenila do vznožja gore Sispare aH Pasu. Uspeh ekspedicije ,e pomemben gre, zamanj raziskani predli Karakoruma. Vod a nemške grupe Borcher je ostal na gori,pob al ga je plSz in ga zakopal v ledeniški razpok. Niso ga mogli res.t. .Do povezave med Nemci in Poljaki je prišlo na študentskem srecanju varsavskjh mmunchenskih študentov v Alpah. Nemci so pnšh na ob.sk v Ta tren P r ' a t e^° m i ®ie skovalo Pakistan se je za dovol|en|e pustil prositi, a konec 1973 |e »P? rmit «e Sel DAV n Klub Wysokogorski sta začela z organizacijo, član, so b.l, meddrugimf zelo znani in uspešni poljski himalajec Jacek Poreba iz Krakovva m nedosti manj znani Janusz Kurczab. Oba smo že srečah na h.mala,sk.h poteh Drug.člani so bili še: Martin Albanus in Hubert Gle,cher (Freudenstadt^ He.nz Borcher(Munchen), Leszek Cichy (Varšava), Miroslav Dabrovsk. (Varšava) Marek 9 r °?° v f s pr(Lodz), Jan Holnicki (Varšava), Piot Kinlop (zdravnik, Lodz), Ryszard .Marczomak (šoferWrocov) Andrzej Mynarczyk (Varšava), Herbert Oberhofer (Munchen) m MarcejPiahkovski (Varšava). S kamionom so prevozili kar lOOOOkm od Varšavedovas,Pasu 5 maja 1974 so odšli iz Varšave, 3. juni a so postavil, tabor v v.s.n. 4850 m.Pri delu ?a tabor 2 je Nemce presenetil plaz v višini 5400 m Opast ,e ,zgub,la ravnotežjeinzgrmela po ledeni strmini kakih 500 m navzdol. S seboj je spodneslaBorcherja Ni bil hudo ranjen, močno pa šokiran. Naslednje jutro ,e kren.la pon,

i|e z obraza, a ne odnehajo. Z druge strani prinašajo železničarji lokomotivo: prvaokomotiva na Trig avu! Oglasijo se silne salve. Medtem je namreč vojska, ne da bikdorkoli opazil, kakor to pač vojska zna, pritovorila kanone, jih bliskovito vsem zahrbtom sestavila in ustrelila trideset salv Triglavu na čast, samo Triglavu na čast!In že se zgrinjajo krajevne delegacije: med prvimi je na primer stopetdesetčlanska izSrednjega Kašlja. Srednji Kašelj je majhna vas in se je morala zelo pomujati, daie spravi a sto petdeset glav skupaj! Cesa takšnega, tolikerih darov, tolikšne časti,tolikega liudstva glasbe, vdanosti, govorov Triglav gotovo še ni doživel, pa že dolgosto|i. Zrak je poln navdušenja, vreme idealno, vedno novi in novi pogumneži sevzpen|a|o po lestvi na 3000 metrov. Sonce žge - in zato narašča žeja, kmalu je vsesplošna.L|udstva, ki jih je izmučila in izžejala dolgotrajna dejavnost, se začnoozirati naokrog - in že uzro, kako se Kredarici približuje znana peterica konjičeviz Krme, tistih, ki skrbijo za proviant. Za hip vse zajame vznemirjenje, potem zavalovitevin med velikanskim vpitjem jo nenadoma vse udere navzdol: piva na peterihkonjskih hrbtovih ne more biti za vse, prvi ne bodo žejni. Sproži se strašen ropot,Triglav se podira, konji bežijo, Tof dirja za njimi z motorjem, muzikant iz združenihgodb |e za zadnjim konjičem zadegal kontrabas, 136 metrov visoka lestva se je zvrnilana Zeleni sneg in se raztreščila na praelemente, po zraku frčijo steklenice piva, zavsako se z velikanskim vpitjem in stegnjenimi rokami meče množica pivcev; po docelanepredvideni smeri pripelje z vrha, ki se še naprej podira pod slovenskim ljudstvom,lokomotiva; samo združeni pevski zbori so še za nekaj trenutkov ohranili razsodnostin disciplino: vsa reč jih je zatekla prav na sredi prepevanja himne Oj Triglav, mojdom, kako si krasan! pa so jo morali odpeti do konca; njihov pevski zanos stopnjujedramatičnost trenutka. Vendar potem na višku vse zgine, zavlada popolna tišina,Triglav se je podrl v nekakšen mrak, ostal je samo kup kamenja, premešanega z najrazličnejšim.smetmi. Strah me je, čisto sam samoten blodim po starih limonoviholupkih m tetrapaku po avstrijskih embalažah (ki med triglavskimi smetmi zavzemajovažno mesto), po čokoladnih papirjih, po domskih vložkih, po konzervnih škatlah vsehrazseznos i in oblik, oziram se, če se morda od kod le res ne približuje izlet 100 smetariev,kakor se večkrat na pol za šalo na pol zares želi, pa ni žive duše smetarskepospravl|avske na obzorju. - Zdi se, da je ostanek Triglava nekam žalosten, pa qa'potolažim: Eh |a, sa| so ti prinesli največ, kar zmorejo in znajo ti vrli Kranjci, Štajerciin rrimorci; vso svo|o domiselnost in nesnažnost, verovanja in strasti, ladjo in lokomotivo,lestvo m motor; vse, kar so, drugega nimajo in ne znajo. Si se moral pačod tega podreti, od te vel.ke l|ubezni, bog pomagaj, drugače ni šlo! - Na zemljose |e spuscala tema m nekje čisto blizu je apokaliptično tulila sirenapetor cai, med n|.m. izredno .izkušeni Poreba. Spravili so ga k sebi. Naslednje dni sopostavil, tabor 2 in 3 v v.s.n. 6250 m m še so mislil na vrh. Potem se je vreme skaziloin moral, so deset dni čakat, na izboljšanje. Nato so napredovali po strmem grebenus prepad, do 2000 m na vsako stran. Imeli so srečo in 21. julija 1974 so navrhu zapiopolale pol|ska, nemška, pakistanska in zastava OZNNaslednji dan e odšla proti vrhu druga, manjša skupina. Tu je bil Borcher, ki mu gorares m b la nokloniena. Zgrabil ga |e plaz m ga zakopal. Iskali so ga, a zaman Kdorse količka| spozna na plazove, ne bo vprašal, kako to. Kdor pa si predstavlja -cetud. tega n. dozivej sam, razmere v višini 6000-7000 m, bo kvečjemu vprašal kakoso usli plazu Borcherievi tovariši. Za las je šlo, pravi poročilo.ŠE OAUFSCHNAITERJUT. O.Ime Aufschnaiter je za zmerom zapisano v zgodovino alpinizma. Bil je velik kotalpinist pa .tudi kot raziskovalec. Doma je bil iz Kitzbuhla, kemijo je doštudiral vinnsbrucku m Munchnu in sicer agrarno smer. Istočasno je absolviral tudi tehničnovisoko solo v Munchnu. Tu |e prišel v družbo velikih alpinistov iz prvih let po prviSV ?A/°u m V ? |f V' med kateri , mi sto bila tudi Bauer in Welzenbach. Svojo »šolo« je naredill*n' 999 • at Spl eZQl Veču° 1 D Prvenstvenih smeri v Alpah, Andih in na Kavkazu.Leta iy/y m 1931 |e bil z Baurom na Kangcendzong. (Nemci so radi pisali GanachendfSS3 « 0 1' I i l , S ° ^knb.ral, Kangcbenjunga), na tretjem najvišjem vrhu na svetu(8578 m). Izkazal se |e tako, da ga |e I. 1936 nemška himalajska družba imenovala zasvojega prvega sekretar|a.^Anf^nifi^ 0 eks P edici i°19 39 na Nanga Parbat je za rekognosciranje izbralamg. Aufschnaiterio. Ko so sestopal, z D.am.r|a v Nanga Parbatu, so zvedeli, da je

Vendar ni bila sirena, ampak laška krava, ki je ležala v zavetju za najinim apartmajemin je morala tudi imeti hude sanje, da je od strahu mukala. - Pa ni sanjala;enostavno - jutro se je že naredilo in razglašala ga je s petelinjimi strastmi in nagoni.Torej smo končno prestali turobno, razburljivo, naporno noč in odpiralo se je pravo,nesanjsko, mnogo lepše, jasno planinsko jutro. Vladimir, ki hoče biti neoporečen,kjerkoli se znajde, se je že bril (da bi se prikupil spotnim kozlom); ko je bil končnočisto gladek, sva se zahvalila prijazno resni glavni majerici, pospravila za sabo,pobrala prtljago in jo odmahala, sprva polomljena, potem pa vse bolj čila, po grapinavzgor proti vrhu. »Prestali smo zadušno noč, svobode luč nam gre v pomoč,« semv mislih na ves glas prepeval pesem iz starih vojnih spominov. Na nebu ni bilooblačka, užitek nad užitki! Nad sedlom sva že izplavala iz sence, na vrhu prelezlatisto znamenito špranjo (ki sva jo nazaj grede modro obšla, kar je zelo enostavno,čeprav novi julijski vodnik te možnosti ne upošteva), na vrhu pa sva spet lenarilana soncu, uživala vsakršne razglede, skušala dognati, ali ima Triglav črno planinskokapo za praznik ali ne, pa se s prostim očesom ni dognalo, se zabavala nad jamarji,ki so globoko spodaj na stoško stran, ko kakšne mravlje ali štrigalce, ki ne vejo, kaj bi,gomazeli okoli široke črne luknje, končno pa le zginili vanjo, in sploh slavila danplanincev na najbolj dostojne in priljubljene načine. Potem sva se še potepala poStogih in mislila na Štrosovo Angelco, ko sva gledala proti Velemu polju (same prijaznemisli, na primer na njene žgance!), pila zadružno vodo na Jezercu, kjer sorazboriti povojni bohinjski zadružni možje, kakršnih danes ni več, lepo in hvalevrednonapeljali vodo po cevi v obsežno korito, naprava pa še danes brezhibno deluje, joubrala na Krstenico in po tisti dolgi, klobasasti, kamnasti, nerodni, obup zbujajoči,odvečni poti v Voje.- Od kod me je že klepet zanesel na Krstenico?Aha, že vem, od nesrečnega pokojnega Mejaka in njegove zadnje želje, da bi napisalknjigo o doživetju svoje planinske ljubezni. Ustrašil sem se za svoj čas, ki nas vse takopasje za vrat, pa sem na vrat na nos pohitel popisat svoja hribovska doživetja;nastalo je tole, brez repa in glave, zmešana vrsta vseh mogočih dogodkov.Vendar, če natanko premislim: drugače jih ne doživljam, teh naših hribov. Takole,preprosto, malce zmešano, sprotno, vse polno barv in vonjav, precej glasov, vmeskakšna bolj čudna misel, kakšen strah, vse preplavljeno s prijetnim telesnim naporom,pa spet kakšen prijateljski pomenek, kakšna žival, vse polno rož in drevja in- zvestoba. Brez zvestobe ni nič. Za zvestobo sem na čelo postavil Angelco Štrosovo;poosebljenje zvestobe je, trideset let je že tam gori, skoraj toliko ko Tošc;naročila mi je, naj spet kaj napišem - in sem poskusil: za njen trideseti planinski god,v čast njeni in vsakršni planinski zvestobi, ki bi morala lepšati vsakogar izmed nas.izbruhnila druga svetovna vojna. Angleške oblasti so odredile, da se morajo Nemciinternirati v Dehru Dunu (severozahodna Indija). Aufschnaiter je ostal v tem taboruštiri leta in pol, na kar je zbežal v Lhaso (1944-45) in se tu zaposlil pri tibetski vladi.Kot tak je izgubil avstrijsko državljanstvo. Vrnila mu ga je tirolska deželna vladaleta 1972, poldrugo leto pred njegovo smrtjo.V njegovi zapuščini je mnogo znanstveno zanimivih stvari. Med drugim je leta 1964,ko je bil v Nepalu kot strokovnjak Združenih narodov s pomembno nalogo, da organiziraagrarno produkcijo, blizu tibetske meje našel v podzemskem svetu risbe izzgodnje budistične dobe. Z najdbo sta se takrat ukvarjala dva nemška znanstvenika.Aufschnaiter je natanko raziskal severno stran Nepala, cele tedne je bil na potu,slabo opremljen, z enim samim Šerpo. Hranil se je le s hrano domačinov. Celo šotorani vselej jemal s seboj. Tak je v Himalaji prebredel na stotine kilometrov po najboljtežko dostopnih dolinah. Seve se je z ljudmi sporazumeval v njihovem jeziku.AMERIŠKI GORSKI REŠEVALCI NA OBISKU V EVROPIT. O.American National Ski Patrol je zimska reševalna služba v ZDA, ki si je februarjaleta 1975 prišla ogledovat avstrijsko reševalno tehniko. Kar 175 ameriških reševalcev(Patrol Men) je prišlo v dom OAV v Innsbrucku in se nato porazdelilo pokočah, ki so opremljene z reševalnimi napravami in pripravami. Avstrijci so jimpokazali vse: prvo pomoč, transport z akia, s spetimi smučmi, z Jennyjevo nosilnovrečo (novost!), sondiranje, iskanje s psi in z elektroniko, filme o reševanju itd. Zvrstilose je tudi več medicinskih predavateljev. Srečanje je vodil zdravnik polkovnikdr. E. Jenny (OAV).

ŠOPEK Z URŠLJE, PECE IN RADUHE(Za tridesetletnico gimnazije na Ravnah 1945-1975)STANKOLODRANTI.Odkar so Kugy, Gregorin, Lovšin, Avčin ... tako lepo zasukali planinsko pero, se mizdi pregrešna že misel, da bi kaj dodajal. Kaj alarmantnega tudi ne morem napisati,ker je oera mojih srečanj z gorami povprečna, prav nič eksotična; nisem bil naKilimandžaru ne na Popocatepetlu, da o Kavkazu ali Himalaji sploh ne govorim. Nekanadpoprečna planinska žilica je sicer res v naši družini, saj so trije moji bratje bilina Mont Blancu, vendar to so bili oni, ne jaz.Ko bi bil slaven pisatelj, bi verjetno iztisnil iz sebe spomin iz mladosti: črtico z opisom,kako so me zvabile gore, ko sem bil kot mlad pobič z očetom na romanju k solčavskipatroni Mariji Snežni. Neskončno dolge ure noje ob Meži, sreča, ko si mordalahko malo prisedel na kak lojtrski voz, prenočevanje na senikih, vse to je v spominuže precej obledelo. A prvi pogled s Slemena, med divje skalnato Raduho inzeleno Olševo, na ves venec Savinjskih planin, še bolj pa občudovanje Ojstrice, Planjavein Škarij vmes - kako grozljivo ime zame, otroka - iz Logarske doline, to prvosrečanje s pravimi gorami je pustilo v mojem spominskem magacinu neizbrisnesledove.Če bi bil Goethe, bi bilo v Wertherju mnogo doživetij z gora. Kot študent sem v prvihpovojnih letih v Ljubljani v vseh mogočin stiskah, ki |ih današnja mladina komajmore slutiti, dobil nove predstave o gorah. Takrat je nastajal nov, povojni rod plezalcev,s Kočevarjem in Debeljakom na čelu. V domačem kraju na Prevaljah je izskromnih predvojnih začetkov nastal zelo aktiven alpinistični odsek. Jasno, da sembil zraven, posebno potem, ko sem se kot mladopečen profesor na novoustanovljeniravenski gimnaziji spet ustalil doma.Spominjam se, kako sem z nekega zimskega alpinističnega tečaja na Korošici,vodil ga je ing. Modec, v nedeljo popoldne, sam prek Vodol, Luč, Solčave, Slemenamed Olševo in Raduho pa Koprivskega grabna z vso smučarsko in zimsko alpinističnoopremo v globoki noči prišel v Črno. Tu sem zgodaj zjutraj sicer sedel v avtobus,pa se je ta v Žerjavu pokvaril. Ker je bil že ponedeljek, ko bi ob osmih moral bitiv šoli, ravnatelja sem se pa v zvezi z disciplino zelo bal, sem težko obložen pešnadaljeval pot skozi Mežico in Poljano na Prevalje. Doma sem se hitro spremenilv profesorja in rayno prav sem še prišel na Ravne. Nihče ni vedel, da sem v nočiprehodil več kot trideset kilometrov, s precejšnjo višinsko razliko.Za vse to trpinčenje lastnega telesa mi je bil zgled Klement Jug. Takrat sem ga zeloprebiral in občudoval. Se nekega zelo značilnega in odločilnega dogodka se dobrospominjam iz tistih let. Dobil sem prvo profesorsko plačo in bil nanjo silno ponosen.Kar brez kakršnegakoli načrta, priprave in prtljage, z mnenjem, da je denar svetavladar, sem šel iz šole naravnost na železniško postajo in se odpeljal v Maribor.Zagledal sem vlak z vagonom za Split. Kot nalašč! Ob morju, šmenta, je spet pravname čakala ladja, ki me je odpeljala v Kotor. Na jugu me ni očaralo toliko morje,četudi sem ga šele drugič v življenju okušal, temveč gore. Najprej sem moral preiskativse tisto pečevje. Ne da bi se posebej trudil, sem se znašel na Lovčenu in strmelv zame popolnoma nov svet. Videl sem Orjen, za katerega sem celo od celovškegaprofesorja zemljepisa vedel, da pade nanj največ dežja na Balkanu. Cetinju, Skadarskemujezeru in Prokletju sem določil imena iz zemljevida. O Njegošu me v nemškišoli niso poučili. Zanj sem zvedel, lahko bi rekel v izvirniku: po kapelici na vrhuLovčena in v rojstni vasi Njeguši, kjer sem se odteščal z zelo dobrim ovčjim sirom.Spet doma, sem v navdušenju »nad odkritjem novega sveta« napisal o tem članek inga poslal uredniku Planinskega vestnika. Kar hitro sem sprejel potrdilo, da je pisanjedobil in da naj še kaj, raje iz domačih krajev, napišem. Toliko inteligenten sem potembil, da sem iz dejstva, ko članek ni izšel, sklepal, kako je bil zanič, in da je literaturanekaj posebnega.Za dolgo mi je bila ta žilica ohlajena. A doživetja v gorah so v zadnjem četrtstoletjudobila nove dimenzije. Odslej me je navadno spremljal trop dijakov. Ze res, da jetudi te vrste opisov že precej, vendar se nam zdi, da bomo tudi mi tukaj, od vsehspominov nabiti, eksplodirali, če se jih ne bomo znebili.Zelo dobro se zavedam, da bo kdo, če še ni, Peco, Uršljo in Raduho bolje opisal.Gore že, saj gore so mrtvo kamenje. Da naj na gore ne hodimo le z nogami, temvečtudi z glavo, je priporočal Čop, Avčin je pa še srce zraven pritaknil. In srce imavsak svoje! Tako so naše zgodbe enkratne in zaslužijo vsaj majhen spomenik.

V tem našem sporočilu je tudi kanček ogorčenosti. Pride tujec in se povzpne na kak»naš« vrh. Ker ga doživetje očara, napiše o tem članek. Spreten je v jeziku, moramopriznati. Ali, kje je tisto, kar mi, ki ob teh bregih živimo, čutimo? Kot da bi kdomogel čudovito barvitost impresionističnih slik skicirati s svinčnikom!Naj še pristavim, da prišleki od drugod nimajo posluha, ko je treba povedati daqreš na Prevalje, ne pa v Prevalje, na Ravne, ne v Ravne. Iti v Bistrico pomeni v Pod|unistopiti v kar mrzlo vodo. Se prehladiš se lahko! Ce misliš na naselje moraš reci, dagreš na Bistrico. Kdaj bo izšel priročnik ali slovar, iz katerega se bomo o tem intakem lahko poučili?Uršlja gora»Na višavah sonce sije, v dolinah so megle« ... Megla polni globino pod nami. Brinievagora predstavlja majhen otoček, košata Strojna je že večji otok. Zada| spet meglenomorje Labotske doline v katerem plavata dve ogromni lad|i: Golica in bvin|skaplanina. Iz »slovenjgraškega morja« raste gmota Pohorja... Prav nič težko ni razlagatiKieslingerjevih domnev o vzhodnokoroških ledeniških |ezerih. Za nas tokrat nitako zelo važno, so li jezera res bila ali ne. Človek si pač rad predstavila pravl|icnedežele, kakor bi bila ta pod nami. In povest o utapljanju grajskih hčera v |ezeru odDolge brde do Votle peči zaživi v nas... . . . , ...... Spet sedimo v zavetrnih skalah Uršlje gore. Noč |e |asna in gledamo lučkePrevalj, Guštanja (tako smo takrat rekli Ravnam), Št. Pavla, Št. Andraža in Sloven|Gradca. Premraženi se zatečemo v kočo, kjer ob zvokih citer zapojemo pesem »ouršljegorskem pastirju, ki so ga dekline rade mele, ko je t'k tovste ovce mev ..«Tokrat nam je bila koča na Uršlji gori le prenočišče na izletu »od Kotel| do Be ihvod«. Prežihov Voranc bi tudi iz naših dogodivščin napisal povest, verjetno z naslovom-Mokra storijo. Drugi dan jo namreč ucvremo čez južne, z zemtl|em ozal|sanestrmine, po Šisernikovih in Lavtarjevih travnikih do Križana. Preiščemo vse votlinena poti proti Št. Vidu. lilije se dež, mi pa kar naprej. Neka| |ih prehitro zcvne naŠoštanj, druai se kljub dežju držimo načrta, do Belih vod. Erna, Trezka in Majda nastam s par fanti ,že daaavno' čakajo. Da bi se ugreli, bijemo pod kozolcem »rihter|a«.Vinka in Dušana vedno pogruntamo, ker tako močno udarita. . ..,»., ,Ko dež malo poneha, nadaljujemo pot mimo Topolščice do Šostan|a. Ubežnike odŠt. Vida najdemo v neki gostilni. Ob snidenju je veliko pripovedovanja. Mokri oddežja niso, povejo, ker so se slekli. Celo kopali so se ko |e najboji lilo Pri nekemkmetu so vedrili, pili in plesali. »Ena lušna pavrska deklina« |im |e tako div|e namehe igrala, da se je cela hiša tresla, od plesa seveda.Zadnje minute pred odhodom vlaka iz Soštan|a poskrbita za splosno zabavo brataCiril in Ivek. Pol za šalo, pol za res se stepeta, kmalu pozabita na prepir in vsemunavkljub s Perom v ubranem triu zapojeta: »Ko so trije brati vkup prišli ...«Kdo je takrat slutil, da je bil to zarodek slovenskega koroškega okteta«Z istimi dijaki sem doživel nepozaben izlet na Učko. Bilo |e juni|a. Nečloveška ihtazadnjih šolskih dni, nezanesljivost, se bodo li stekla vsa dovoljenja za izlet poklapa :nost ob negativnem uspehu precejšnjega dela udeležencev, so bili slab uvod . Manjhuda je že bila vožnja z železnico prek Maribora, opolnoči iz L|ubl|ane proti Divači,kjer smo vsi omotični ob prvem svitu prestopili in v Lupoglavu ob pol sestih z|utra|izstopili. Čeprav je vreme nekam sumljivo kazalo, se |e zbudila končno tudi našadobra volja. V daljavi smo že zagledali Učko. Hodili smo ure in ure po pristni kraškizemlji z žlebiči, škrapami, vrtačami in globačami..., kot |e napisano v učbenikih. KakI * IHodili P smo po bližnjicah. Tako smo bili bolj v stiku z naravo. Nič se nismo jezili, čese je na koncu pokazalo, da je bila bližnjica pravzaprav »dal|nica«.Prišli smo na vrh grebena in zagledali morje, večna prvič v življenju. Treba je bilosamopremagovanja in moje odločnosti, da nismo pozabili na Ucko. Posebe|, ker se |enekam sumljivo v meglo zavijala. Z Zofko, Tonijem in Lojzom smo mislili, da smo prvizavzeli vrh. Pa sta nas zgoraj že čakala Pero in Ivek, ki sta se nam ze pred uram.zaubila. Ko so prilezli še drugi, zadnja |e bila Irena, ker |o |e bolela noga, se |e Uckapopolnoma zavila v meglo. »Zakaj si nam tako neprijazna?« sem se hudoval. »Zakajse nisi prikazala z lepe strani, da bi dijaki vedeli, čemu sem lih privlekel sem?«Ko je veter prav neusmiljeno zapihal, so fantje v stolpu zakuril, ogen . Vendar nasje mraz pregnal, ko smo čakali, da bi morda ravno ta veter razpodil megle in b.uživali v razgledu, ki sem ga obljubil. Stekli smo navzdol proti mor|u.Prenočevali smo kar na črno v neki zapučeni vili v Mcpščenicki Dragi, na golem podu.Ponoči se je razbesnela strahovita nevihta. Kopan|e v toplem monu drugi dan,potepanje po Reki in vožnja mimo Ljubljane domov so bili navaden konec te nepobnez od b©Seveda Z ?e°nisem povedal vseh spominov nate, draga Uršlja. Kako bi jih mogel? Tolikokratsem vasoval pri tebi! Ko me je najbolj razganjalo, sem bil v enem dnevu dva-

krat pri tebi. Dopoldne zgoraj, za kosilo doma, popoldne pa, za šalo, spet tri inpol ure hoje in spet sem bil na vrhu.Nekoč sem vodil od večernega vlaka prišlo ekskurzijo dijakov iz Murske Sobote. Opolnoči,v popolni temi, sem se vračal sam domov. Ravno svitati se je začelo, ko semprišel v dolino.Spet sem imel na LJršlii gori dijake in z njimi preskrbno, na uho povedano - sitnomamico. Preveč se je bala za svojega Rudija in ga je kar naprej klicala. Pa se jenekdo naveličal pretirane skrbi in je zarobantil: »Pustite mu vsaj enkrat v življenju,da se ubije!«Nekoč sva s profesorjem telovadbe naše gimnazije spravila na Uršljo, po paroli -množičnost, točno sto dijakov. Tista stotica se je čisto po naključju, vem, da je težkover|eti, res nastavila. V šoli hranimo o tem čudežu - današnjim dijakom ni dosti doprostovoljne hoje - sliko.Koliko planinskih ali alpinističnih, letnih in zimskih tečajev smo imeli tam gori! Spominjamse enako onih pred dvajsetimi leti kot teh, ki jih prireja sedanji alpinističniodsek.Ko si nam tako pri rokah, draga Uršlja, da te domačini kar na kratko kličemo »Gora«.PecaNajimenitneje gospoduje nad Mežiško dolino Peca. V njej spi naš koroški kraljMat|az s svojo vojsko in težko ga je zbuditi, pristavlja pravl|ica. Vsi vemo, da je tov resnici svinec, ki ga je težko izvrtati.Ko sem bil v mariborskih šolah, sem v težavah šel na Kalvarijo gledat proti domu.Vedel sem, da je tista bleščava na zahodu Peca.Peca je bila edina izmed gor, na katero me je vodil oče. Bilo je še pred vojno.onnr!" 1 ?" 1 . blvše avstrijske koče pri Knepsu, čudovitem vodnem vrelcu na višini2000 m, ker |e imela v gostinski sobi na stenah lepe slikarije. Narisan je bil pastirček,ki je ležal pod kozo in po najkrajši možni poti užival njeno mleko. Kozine seske jedržal kar v ustih. Druga slika pa je kazala razbojnike v votlini, spet posebna hranaza mo|e otroške oči.2al teče vzdolž vsega grebena Pece meja z Avstrijo in nam je bila velikokrat skorajnedostopna. Preval|ški alpinisti smo v južnih strminah nadelali nanjo plezalno potki se izogiba me|e. Ker je pa sam vrh skoraj na meji, s tem ni bilo dosti pomagano.I udi z Olsevo so podobne težave; ni čudno, da smo hodili zato včasih več v tuie1gore.Kadar sem si zaželel širin orjaške Pece, sem ubral posebno taktiko. Insceniral sem kakzimski tečaj. Pozimi graničarjev na Peci ni bilo. Pomladi ali jeseni pa sem se obdalz grucico dijakov. Računal sem, da tako ne bo nevarno. Obmejni organi vendar nebodo mislili, da vsi kammo iti »čez«. Tudi streljali ne bodo v večjo skupino, posebeice so dekleta vmes.Ali se kaj spominjaš, Karli, ki si sedaj v službi na Holmecu in imaš Peco v vsej dolžinipred sebo|, kako smo v tistih nekdanjih strogih časih ves dan pohajkovali po prostranstvihod Kordeževe glave do Bistriške kope, ne glede na mejo, kot da bi bilves svet nas? Verjetno vi dijaki niste vedeli za moje skrbi, sicer ne bi bili tako sprosceni.Tudi mo|ih posebnih občutkov ob gledanju v Podjuno takrat niste slutili alirazumeli.Ker je Topla tudi drugače silno lepa, zavzema v naših srcih prav posebno mestoPri meni celo v stilu pesmi: »...da bi mi jo kdo pojedel, tega se bojim, in zato je resna|bol|e, da molčim!« Razumelo naj bi se to tako, da ne bi hotel kar vsakemu prikazatitega koščka našega raja.Pri Škrubeju, že v Koprivskem grabnu, smo z vojaki zaigrali odbojko. Spomina vrednonam |e to zato, ker |e bilo vojakov v nasprotnem polju toliko, da žoga sploh ni imelak|e pasti na tla Nas CIVI istov je bilo manj, bili smo lačni, »zmartrani« po dvodnevnempotepanju po Peci, v težkih neprikladnih čevljih vsi ožuljeni. Imeli pa smo dva odbojkaskaspecialista, Janeza in Karlija. Ker se nam je že zelo mudilo na avtobus v Črnitekme pa se ni bilo konec, sta nam odbojkarska asa svetovala, da naj kar pohitimov Črno, da bosta kar sama opravila in pritekla za nami. Mi naj pa zato, po potrebi,nekoliko zadrzimo avtobus.Danes je drugače. Dovoljeni so prehodi čez mejo tudi na Peci. Na avstrijski stranise smučamo v pozno pomlad, saj imajo na dvatisočmetrski višini razne vrste mehanizacijNasa koča na Peci pa mi ni preveč pri srcu. Vem, da sem enostranski inkrivičen, a ne morem se upreti temu občutku. Zdi se mi, da se tukaj preveč pijančujeI udi eden od razredov, ki sem ga spremljal, mi je podivjal. Polovica razreda je dolqov noc z alkoholom zalivala vse mogoče rojstne dneve, tako dolgo, da ie druqa polovicaze vstajala, ker ie hotela videti sončni vzhod. Tako vso noč nisem zaspal in sem|im z|utra| usel domov.^Nagrajeno v natečaju PV 1975 108

SEVEROVZHODNA STENA EIGERJA(Poljska smer)EDVARD DROFELNIKPod steno sva prispela ob štirih zjutraj in začela plezati Vstopa in spodnjega delastene sem se šeVbro spominjal od lanskega poskusa, zato.nisva .meja ^-Predlagalsem soplezalcu, da plezava nenavezana, dok er se bo dalo, da b. ; tem p .dobila dragoceni čas. Po štiriurni telovadbi sva pnsla do prvega snega Natakn lasva dereze se navezala in po precej mehkem snegu sva kar hitro napredovala terDO šesfhrazteS ponovno dosegla kopno skalo. Snela sva dereze ka.t. predna maje bil dolg l

Severovzhodna stena Eigerja z vrisano poljsko smerjo - A - bivaknnS L S t " steni ze začutim udarec. Tokrat ie plaz večji, in je vedno močnejši,noče ga biti konec. Vztrajam z zadn|im. močmi, dokler pritisk ne popusti. Stožec sneqak. se |e nabral nad mo|o glavo, me je rešil sigurnega padca. Zadnji ostanki plazudrse mimo mene, lovim sapo, v prsih me zbada. Pogledam proti Rajču. Odnesel joje ceneje glavnina je zadela le mene. Prečiva naprej in ponovno navzgor. Plazovidrse v intervalih po 20-25 minut, tokrat desno od naju, tako da nama ne grozijo večRaztezal za razteza|em sekava stopinje, vendar o vrhu ne 'duha ne sluha. Delavakot robota: s top i n j a-k o ra k- klin, stopinja..., toda že v zavesti, da naju stena danesse ne bo izpustila iz ob|ema. Iz nahrbtnika vzamem vvalkie-tallkie in poizkušam dobitizvezo. Francka se takpi oglas. Zaradi plazov, ki so bili tudi iz doline lepo vidni,ie bila v velikih skrbeh. Potolažim |o, da sva zunaj nevarnosti, da pa danes še nebova dosegla vrha in bova morala še enkrat bivakirati.Čudoviti občutek, da nisva sama, da nekdo v skrbeh misli na naju, nama dobro deTrenutna brezcutnost izgine, premočena in na smrt utrujena nadaljujeva s plezanjem'Kljub temu pa zaradi utru|enosti bolj slabo varujeva in v led le poredko zaide kakklin. Ker je tako pocet|e preveč tvegano, si na primernem mestu urediva prostor zabivak. Težaško kopanje naju ogreje, lakote pa ne čutiva. Skuhava si limonado ki sije se na|bol| želiva. Nebo je popolnoma jasno, očesu se odpira edinstven poaled nadolino m na tisoče luck v Gnndelwaldu. Oster mraz naju ponovno spomni na dolqonoc, ki |o bova morala prebiti Preden se zavijeva v platno, zabijem cepin in nanjobesim svetilko. Na| liudje v dolini vidijo, da se nekdo zopet bori z goro. Stisnjenapod sotorcem se predava|ava vsak svojim mislim, drgetava in šklepečeva z zobmiZadremati nama_ mraz ne dovoli. Najhuje je za noge, vse premočene, sedaj koKnlo^n' i5T°2 n i n V, J!'n ?9 Qvi u ce in 2 n i lm .' noge, zmrzujejo. Spomnim se naKukovca, kije rekel: Dokler te zebe, veš, da si živ. Tudi midva se tolaživa s temNoge si ovi|eva v folno in verjetno naju je to rešilo hujših ozeblin. Upanje, da bovalutri iz stene, nama da|e moči, obenem pa naju spomni, da zato tudi plina ne bovavec potrebovala. Imava še eno bombico nenačeto in druge pol. Prižgem aorilnik inv bivak vreči postane prijetno toplo. Misli nama uidejo domov k prijateljem Večina•na|u ni |emala resno in niso verjeli v najin namen, še manj v uspeh. Ostali pa sozanesljivo v mislih z nama in nama žele srečo. Kako prijetno bo ponovno snidenje!Gorilnik pokosila in ugasne Ugasne tudi prijetno počutje, - zopet pritisne mraz,ura pa |e sele dve z|utra|. Silno težko čakava jutra, najtežja noč mineva po polževoPo prnetnem gretju še bolj čutiva silni mraz, premakniti pa se ne moreva, ker je vrvzmrzla v kamnit zvitek. Ob sedmih premakneva premrle ude, z nogami brez občutka

ineva navzgor. Po štirih urah doseževa greben, kjer naju pozdravi težko pričakovanosonce. Iz stene sva! Do vrha naju loči le še deset raztežajev dolg snežen greben.Privoščiva si počitek. Grejeva se na prijetnem soncu. Vključim oddajnik in povemFrancki, da sva pod vrhom, da naju naj počaka na Kleine Scheidegg. Ob 13. uri svana vrhu. Brez besed. Močan stisk rok pove vse. Ponosna sva na svoje opravljenodelo, ponosna, da sta tudi Korošca uspela premagati težave te okrutne stene.V čudovitem vremenu narediva nekaj posnetkov in se takoj odpraviva navzdol. Kmaludohitiva dve navezi Švicarjev, ki ravno pripravljajo vrvi za spust. Mislijo, da svaAngleža, in ko povem, da sva Jugoslovana, naju kar nekam začudeno opazujejo,vendar kljub temu iskreno čestitajo. Sestop ni težak, vendar se nama vzpon vse boljpozna in napredujeva zelo počasi. Ob štirih popoldne sva na postaji Eiger Gletscherin se odpeljeva na Kleine Scheidegg. Denarja za prevoz do Alpiglena imava premalo,dovolj pa za zavojček cigaret. Ko se odpravim ponje, zagledam Francko. Pohitiva sinasproti in padeva v objem. S solznimi očmi mi čestita, pa tudi jaz komaj zadržujemsolze. Vem, da ie v teh treh dneh tudi ona veliko pretrpela, po svoje še bolj kotmidva, saj je bila ves čas v negotovosti. Odpravimo se v restavracijo na okrepčilo,nato pa z vlakom v Alpiglen.SV stena Eigerja - Poljska smer; plezala Edvard Drofenik in Rajko Robnik, AO Črna,od 30. julija do 1. avgusta 1975.LYSKAMMBOJAN ZUPETLežim v šotoru na Schvvarzseeju in premišljujem o lanskem letu, ko sem bil dvakratpod Lyskammom, pa nisem uspel vstopiti. Takrat je mene in moja dva prijatelja mikalasmer Diemberger-Stefan, ki je v vrhu težkih ledenih smeri. Naveličal sem se hoditipod to utrujajočo in hkrati tako čudovito goro, ker smo se morali večkrat vrnitiv tabor zaradi slabega vremena. Prijatelja pa sta jo vendarle preplezala. Vse leto stami pripovedovala o dogodkih, ki sta jih doživela ob plezanju, jaz pa sem bil vednobolj odločen, da poizkusim še enkrat.Tokrat je z menoj Janez, ki sicer še ni uradno alpinist, vendar vse kaže, da bo kajkmalu. Zgodaj zjutraj prideva v Brig, nato pride vlak za Zermatt. Tu si privoščivavožnjo na Gornergrat, za katerega je že prof. Avčin trdil, da ga je spravil ob kar lepkupček frenklijev. Ne ravno poceni sva prišla do predzadnje postaje Rotenboden navišini čez 2800 m. Čudovita so v stopnje položena krniška jezera pod Riefelshornom.Tu si na edini krpici kopne zemlje, drugod je še vse belo, postaviva šotor. Prvi danzgrabi cepin. Igro ponovim še enkrat, pa se mi tudi tokrat ne godi nič bolje, šelev tretje, ko z vso ihto zabijem noge v mehko podlago, mi uspe, da se sunkovitovzpnem na zelo strmo pobočje. Tokrat je pa res le malo manjkalo, pomislim, potemko globoko diham in kar goltam zrak. Se pol raztežaja in že sem na stojišču, kjerzavrtam dva ledna klina zase, tretjega pa za Janeza. Tudi njemu skok ni prizanesel;smešno, toda v lednih turah ni razlike-, ali delaš deveto ali prvo ponovitev, ali paprvenstveno, vse čakajo enake ali različne težave, nikjer ni klinov, ki bi jih pustilipredhodniki. Nekaj raztežajev po zelo strmem ledu si še privoščim kot prvi v navezi,nato pa z vso zagnanostjo prevzame vodstvo Janez, ki v velikem stilu pleza posi v pravljičnem svetu Monte Rose privoščiva počitek. Naslednji dan je že slabo vreme,zato se odločiva, da greva na Gornergrat, ki slovi kot razgledna točka.Tam je pravi Babilon, ljudje iz vseh koncev sveta vneto pritiskajo na fotoaparat alipa se razgledujejo. Tudi midva si z zanimanjem ogledujeva Lyskamm in seveda božanskisvet Monte Rose, kot pravi Kugy. Tančice oblakov, jutranji mir, svizci na sočnialpski travi in midva z ogromnima nahrbtnikoma na poti proti Monte Rosa hutte.Do koče prideva v poznih dopoldanskih urah. Se dve uri in že sva pri skalnem bivakupod ogromnim bolvanom, ki smo ga lansko leto obložili s kamenjem. Sončni zahodkrvavordeče barve, Matterhorn in Dent Blanche v oblakih, približujejo se Breithornuin dvojčkoma Poluksu in Kastorju, ne kaže na dobro vreme. Natakneva vestone, sezavijeva v bivak vreče in poizkušava zaspati. Kmalu se začne vsipati sodra pomešanas snegom. Sam pri sebi preklinjam vreme in premišljujem o dolgi hoji s težkimnahrbtnikom nazaj na Gornergratski ledenik in čez strma pobočja na Rotenboden.S spanjem ni nič, zato že s prvim svitom pohitiva k šotoru, si privoščiva kosilo in

v obupno soparnem popoldnevu kot dva martinčka zlezeva v šotor in sladko zaspiva.Naslednje jutro je zopet kristalno čisto nebo, tako da lahko opazujeva vsegore v V/allisu. Pot od zajtrka do bivaka se ponovi, le da se tokrat nekaj turistovčudi, ko jih v divjem diru prehitivaNa bivaku si privoščiva ovsene kosmiče v neizmernih količinah, kajti jutri ne mislivajesti, le vitergin, liter slane juhe in liter kalcija naju čaka.Ob sedmih zjutraj vstopiva v kar precej nagnjen svet, ki po nekaj raztežajih pokažeprave zobe, previsen odstavek s krajno počjo. Zapodim se pod skok in si naredimstope v sipek sneg. Tako preplezam 3 m in na vrhu zapičim cepin z ratiščem dolopatice. Tisti hip se mi stopnice pod nogami podro, obvisim na levi roki, zgrabimcepin. Igro ponovim še enkrat, pa se mi tudi tokrat ne godi nič bolje, šele v tretje,ko z vso ihto zabijem noge v mehko podlago, mi uspe, da se sunkovito vzpnem nazelo strmo pobočje. Tokrat je pa res le malo manjkalo, pomislim, potem ko globokodiham in kar goltam zrak. Se pol raztežaja in že sem na stojišču, kjer zavrtam dvaledna klina zase, tretjega pa za Janeza. Tudi njemu skok ni prizanesel; smešno, todav lednih turah ni razlike: ali delaš deveto ali prvo ponovitev, ali pa prvenstveno,vse čakajo enake ali različne težave, nikjer ni klinov, ki bi jih pustili predhodniki.Nekaj raztežajev po zelo strmem ledu si še privoščim kot prvi v navezi nato pa z vsozagnanostjo prevzame vodstvo Janez.Slediva VVelzenbachovi smeri, ki poteka nekoliko levo od skalnega rebra.Ko opazuješ steno, imaš občutek, da je krajša, kot je v resnici, 2e misliš, da si nakoncu, pa ga ni in ni. To ubija.Vse je minljivo in na najino veselje se tudi smer konča na nožasto ostrem grebenu,ki mu pravimo nebeška lestvica. Meja med Italijo in Švico poteka po tem grebenu,dolg je štiri kilometre in ni nikjer nižji kot 4200 metrov. Na mestu, kjer sva izstopila,je najvišji vrh Lyskamma, 4527 m. Ko prideva na Lysjoch, si privoščiva tisti tako željnijiter slane juhe. Zelo naju osveži in popravi ožeto telo. Sledi še dolg sestop po razbitemledeniku, nato bivak, kjer pobereva puhasto opremo, kajti s seboj sva imelale srajce in anorake, ker sva se držala VVelzenbachove ugotovitve: Če vzameš s sebojopremo za bivak, skoraj gotovo tudi bivakiraš.Privoščiva si razkošje, štiri steklenice piva in spanje na koči Monte Rosa. Najinšotorček se preseli na Schvvarzsee, kjer se Janez poslovi. Pride pa Bine, z njim paimam manj sreče, kajti pravega vremena vse do konca meseca ni.Dež zopet škreblja po strehi šotora, glasno se pogovarjamo o novih načrtih zaprihodnje leto, o lednih stenah in lepotah, katerih VVallis res nima malo.Plezala 14. julija 1975. Janez Kozlevčar in Bojan Zupet, oba člana AO Železničar,Ljubljana, Welzenbachovo smer v severni steni Lyskamma (vzhodni vrh); 800 metrov,V, šest ur in pol, prvi jugoslovanski vzpon.Severno stena Lyskamma z vrisano VVelzenbachovo smerjo Foto Bojan Zupet

DVE PRVOMAJSKIURŠA KOLENCPaklenica v dežjuVečer. Zvezdice so se rojevale na nebu. Kakšno čudo! Po večdnevnem dežju, ki jezalival našo preljubo zemljo, sem znova lahko občudovala jasnino in hvalila tisteprelestne lepotičke na svodu, ki so obljubljale prihod jutranjega despota — Sonca.Zoranu se je mudilo s pohvalo:»Kaj sem ti rekel, ta mala, ha. Kie drugje bi bilo tako vedro kot ob morju. V Slovenijipa se gotovo oščaja, da je veselje. Norci, k nam naj pridejo!«Večerno romantiko sta hitro pregnala težak nahrbtnik in hreščeče rjovenje našihpevcev. Preizkušali so svoje operne sposobnosti v številnih »gostionah« Starega grada.Očarana sem obstala. Lej jih no slavčke! Nekje v Miheličevem predavanju pripravnikomsem se naučila, da pravi alpinist ne vpije in ne pije, tule pa sem se seznanilaz beatom in jazzom, opero in narodno pesmijo. Le kaj bi se vznemirjala! Počasi semse morala navaditi, da je tudi tole del tistega estetsko-etičnega športnega udejstvovanja,ki se mu pravi alpinizem. Dobra volja je kopnela kot sneg v mili zimi, pravnič mi ni več ugajalo takšnole garaško taborjenje. Dvoje žarometov se je prismejaloizza ovinka. Sam dobri duh nam je poslal kovinsko škatlo. Prihranila nam je tisočeahov in uhov in ohranila zgledno besedno vedenje dveh človeških mul: »Zemlje vdih-Ijajev« se pa ne rešiš tako hitro, skoraj uro sva še prepešačila do prostrane planote.Igor nama je obljubil pomoč. Čakala sva ga in čakala, kavalirja pa ni bilo od nikoder.Nazadnje pa sva le zaslišala strašni plaz kletvic in besno lomastenje v narodnemparku. Zašel je pri preskakovanju potoka in nenadoma se ie znašel v prijaznem trnju.Se en plazič internacionalnih molitvic, nekaj opraskane kože, raztrganih pumparicin junak je našel pot iz Trnjulčinega kraljestva.Svetloba je nežno potrkala na platna. Pisani kupčki so zaživeli. Groza! Na travise je bohotilo pravo jugoslovansko mesto z vsemi svojimi najlepšimi navadami inrazvadami. Hišice so bile kar lepe, komunalno podjetje pa je popolnoma odpovedalo.In tu naj bi bila neoskrunjena narava? Alpinisti so prašiči, pravcati paconi! Oči so seti lahko pasle na kupih smeti, vsako platno pa se je lahko pohvalilo še z lastnim WCin svojevrstno aromo. Mešanica jutranjega golaža in tega čudnega duha je naphalaedinstveno vzdušje v taborišču. Samoupravljanje in delitev dela sta bila v skladuz vsemi določili našega sistema. Kuharji so pacali svoje umetnije, kovači pa soprebirali plezalno ropotijo. Vse je delalo, samo delalo. Najtežje je bilo novodošlecem.Čakalo jih je še nešteto kimanj in pozdravov, nasmehov in zasliševanj. Znanecte je zagledal in že od daleč ozmerjal:»Lej, a ti si! Ja kaj pa delaš tukaj? Kdaj pa greš domov?« (Kakor, da ne bi vedel,kaj športnik takega kova dela v Paklenici.) Stene tam okoli so na srečo poklicalečudne meščane in me tako rešile nekaj sto pozdravov in vljudnostnega muzanja.Zoranu in Igorju se je strašansko mudilo. Hotela sta preizkusiti Sčetininove specialitetev Mali Glavici. Vse lepo in prav, če se ne bi nebo okoli poldneva strašansko razjeziloin nam vsem poslalo mokri žegen. Nič več nisem kibicala »strašnima« ekstremistoma,kar se da hitro sem jo ubrala na suho in tešila jezo.»Cepca, junca, kar nadaljujeta! Bojita se konkurence, zato ne prenehata. _ Kdo bokoga, to je zlato pravilo v Paklenici. Spomladanski plezalci so slabši kot cicibančkimed prepirom. Ne hvalijo se z mercedesi in zlatimi žilami, ampak s svojimi velikimipodvigi. Potem ko so vstali že sredi noči in čuvali svojo smer pred drugimi, potemko so se ure in ure borili s težko tehniko, potem so se lahko potolkli po prsih inpomirjeni zapustili hudo areno. »Ja, kar naj se prehladita, tepca. Na stara letasi bosta zdravila revmo v toplicah in spala z grelci v posteljah. Takšen dežek morebititudi ne škoduje, poskrbel je vsaj za temeljito jutranjo toaleto.«Vseeno pa me je malce zaskrbelo, žalostno sem se ozirala na črne, sluzaste previsein premišljevala o grenki prihodnosti utrujenih navez! »Se bodo vrnili še danes? Jihne bo zajela noč? Bosta Golli in Suhač ,prižumarila' na varno? Včeraj sta že pošiljala,faperice' v pozdrav. Kaj pa ju čaka danes?« Dan se je že umikal večeru, nebesnafronta pa se še vedno ni pomirila. Pomolila sem nos skozi odprtino in žalostnaonemela. Sosednji šotor (last Gollija in Suhača) se je spremenil v pravcato jezero.Denarnica je potrto krmarila po mokrih usedlinah, sir in ura sta se namakala v čudniomaki. Zavihala sem rokave. Evakuacija je bil nujna, morala sem rešiti, kar se jerešiti dalo. Pograbila sem najbližje spodnjice in začela sušiti mlako.

Heroji so se začeli vračati. Prav nič junaški niso bili videti: Mokri kot cucki, premraženido kosti, lačni kot volkovi. Poplavljenca sta se vrnila iz svoje nove Forme- vive in razočarana obstala pred stanovanjsko tragedijo. Kaj čudna sta bila videti.Nazadnje pa sta se domislila čudovite ideje. Premočena sta se postavila pod dežnik,izlila deževnico iz dva dni starega zdroba in zraven pomlatila še čudni trapistv omaki. Nisem vedela, ali naj se smejim ali pa naj se kislo držim. Ampak zakajsta večerjala pod marelo, če pa sta bila gnila do kože? Spominjala sta me na tistonenavadno Piko Nogavičko, ki je v najhujšem nalivu na vrtu čire-čare zalivala rože.Moja potovalka se je kar hitro spraznila. Gollija so dekliške žabe spremenilev baletnika, prekratek puli pa v trebušno plesalko. Iz Ljubljane sem vlačila blazino,da bi slajše spala, na koncu pa sem pristala na tleh, stisnjena med dvema smrdljivimaležiščema in prisluškovala škrebljanju dežnih kapljic. Počivala sem na golihtleh. No, človek pa mora nekaj žrtvovati! Naj jim bo, saj so vseeno »fejst« fantje.Maj - mesec najlepše pomladi! Sram ga bodi! Čisto se je izneveril! Pet dni smosušili cape, prekajevali čevlje na ognju in si brisali nosove. Potok je tako narasel,da smo se morali preleviti v pogumne kaskaderje, ki so svoje junaštvo velikokratpoplačali z neprostovoljno kopeljo. Garali smo kot črne živine. Slačiti in oblačitismo si morali nogavice, sezuvati čevlje, umivati noge in to samo zato, da si prišel na»via normale«, ki je držala v dolino.Včasih pa se nas je dežek le usmilil. Tropi podivjanih ovac so se takrat zagnaliv strmine. Kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri in čudni živi okraski so seprikazali na skalnih vesinah. Povsod nas je bilo dosti: po kaminih, v Brahmovi,v krčmah in pri jedi. Pogumnejši so se odpravljali tudi na sprehode po težkih šesticahponosnega Kuka, trdovratnejši pa niso odnehali niti v nalivih. Na koncu pa nipomagala niti alpinistična trma. Omagali smo, četice so podrle svoja oporišča injo z dežniki (najpomembnejši rekvizit) pocedile k obali.Kaj zato, če smo osem ur čakali na prevoz, kaj zato, če smo stali vso pot do Rekein se pošteno sprli s potniki. Morali smo se pomiriti. Kita je pozabil na grozno pomivanjeposode, pobiranje odpadkov in nečloveško žensko diktaturo, mi na neljubožehtanje. Glavno, da smo bili v Paklenici, tisti opevani plezalni Meki, kjer smoskupaj kuhali makarone in puding, si izposojali obleko in srdito preklinjali sivinonad nami. Ampak če bi bilo lepo vreme, če bi nam meteorologi pričarali lepše čase!Uh, potem pa bi... Takrat, Paklenica, bi bilo po tebi.Dogodivščine na Grossvenedigerjuali »orgn oj« (1975)In spet seje bližal tisti 1. maj, praznik dela in brezdelnežev. Vesna in sončeksta že sprožila skoraj vso Segulovo - naj mi ne zameri - nevarnost, koče pa so se žev naprej bale glasnih smučarjev - planinskih voluharjev. Kam, kam bi se človek dal,kam na| bi izginil, da bi se rešil tržniške gneče?Spomladansko čiščenje je odkrilo dragoceni zaklad. Mami je našla zemljevid GrossVenedigerja in prosta dneva nista bila več prosta. Čakala sta le še na visok zračnipritisk in čudovita sončeca na vremenski karti dnevnega časopisja.»Urška, pritegni partnerje na društvu, da nas bo več! Se spomniš, kakšna smukaje bila tam doli pred dvema letoma. Skoda le, da se je pooblačilo in da smo prišlisamo tri tisoč metrov visoko. No, tu je moj predlog, ti ga pa izpelji, če si tudi nadruštvu tako sitna kot doma.«Moje vabilo je bilo sladko, a kaj ko so fantje hoteli zobati še slajše jagode. V silipa še hudič muhe žre in tako so nazadnje le ugriznili v ponujeno jabolko.Trgovine so se že zaprle, mesarji so preštevali bogati izkupiček, kresovi so že žarelina bližnjih gričih. Mi pa smo šteli punkeljčke in paketke, basali gore, ki se jim pravitudi nahrbtniki in spali kot zajci, da ne bi preslišali budilke. Zmenjeni smo biliob pol šestih v Medvodah. Začetek pa je tako slab, da slabši sploh ne bi mogelbiti. Kolenčevke so zaspale, Marko je zamudil, Rajarju se je pokvaril avtomobil.Samo urico ali bolje dve in naš vlak je zapeljal po pravem tiru. Pet kovinskih LJ-jevin štirinajst pumparic je švignilo skozi Beljak, Spital in Lienz. Spremljala pa nas jemonotona simfonija nezaželenega dežja, dvojne preteče tančice pa so obljubljalekisli desert.Tepci so tepci, kakorkoli jih obrneš, no, mi pa nismo obrnili in smo kot trmasti oslirinili naprej, v mračnost velikega dne. Narava je čarovnica ali pa ljubiteljica trčenihSlovencev, ki so »paradirali« v Avstriji. Kajti sivina se je v trenutku razparala, pokaza l e je krpica, nato pa kar cela cunja modrine. Gore so vstale in se šopirile s svojoveličino. Bil pa je tudi že skrajni čas. Saj smo parkirali že v Pragratnu, kjer naj bidobili ključ od koče. Vaščani so v nas buljili kot v deveta čudesa:

»Unmeglih! Lavinen ... Pa naj sledi prevod:»Koče so podrte, gazili boste do pasu, gori je -15° Celzija. Absolutno nemogoče!Pojdite raje na drugo stran, kjer je oskrbovana postojanka.«Kranjci smo premišljali, razglabljali, štirinajst parov dolgih volnenih dokolenk seje razdelilo v dva tabora.Vako pa ni omahoval. 2e se je usedel v svojega spaka in s prvo zapeljal na razmočenocesto Dorfentala. Sli smo veliki avanturi naproti. Se štirje vozniki so slediliodločni kletvici in se sprijaznili z negotovostjo. Kazalci na urah so oznanjali žekonec šihta, mi pa smo se šele zagrizli v breg. Pet do šest ur smo spoznavali novepolianice, skalnate grebenčke, vzpetinice in pravcate orjake nad nami. Rinili inrinili, vlekli noge iz stopinj in se jezili na mrzli veter in težo na ramah. Končno! Šenekaj rudarjenja po prečnem plazu, razveseljiva strmina in Defregger je bil naš. Začudo, bajta je bila cela in zdrava, prijetno je samevala na visokem pomolu in pravnič ni vedela o svoji grozni, tragični usodi. Rumena hišica je bila kar preveč gostoljubna.Nastežaj je odprla vrata razposajenemu snegu in nakopičila zimsko sobos trdim, meter visokim kupčkom. Smo vsaj vedeli, kaj smo praznovali - mlajša mladinaje zgrabila za delo, starejša pa se je medtem prikobacala do našega apartmaja.Boter mesec je poklical nagajive zvezdice v službo (na srečo niso praznovale). Družbicapa je kuhala čajčke in juhice pa spet juhice in čajčke, nazadnje pa se je zadovoljilaz borimi štiridesetimi cm ležalnega udobja (seveda na glavo) in utonila v puhu.Vse me je bolelo. Stegnila sem roko in dregnila soseda v nos, vrat mi je zatrdel, kerni bil vajen takega vzglavja, noge so morale biti ravne kot sveče.»Ko plezal gol sem dol po strešnem ž!ebu ...«Dragova pesem, mimohodi in plezanja skozi okno, nujna spoznavanja večerne naraveso počasi potiskali čas naprej in ohranjali dobro moralo. Vreče so zakuhale kotsonce v Sahari in zakurile nevidno peč v temnem prostoru. In nazadnje je verižnareakcija obračanja in šelestenja le prenehala, složno kot nikdar smo »prešvasali«jutranjega petelina. Nazadnje smo se le predramili. Neimenovani vodja se je zadovoljnopohvalil:»No, ste videli, kako se v hribih vstaja. Le mene si vzemite za zgled. Rečem ob treh,svojo zadnjico pa dvignem že ob petih. Tako ie prav!« Strinjali smo se, složno, tovariško,kot le kaj. Čez nekaj minut pa smo se lahko spet cefedrali in drobili, dve urispet smo lahko častili malce preveč vsiljivega boga Eola, ki je čudno križal dilcein trdno obdeloval občutljive nosove. Malo je že tudi nagajala sapa, malo srce inhlad. Pa stran, neprijetnost! Vsi smo pa le prišli tam na 3674 m na zaliti trebuščekVelikih Tur.Kakšna sinjina, kakšen razgled in uživanje! Pomežiknili so nam veličastni Dolomiti,skromno so se nam nasmehnile naše stare znanke, slovenske gore. Vse se je kopalov brezmadežnem oceanu nebesne čistine, ki je s svojimi negibnimi valovi pričaral edinstvenioder alpskega raja. Ali je vredno garati kot mula, je vredno omagovati,prebedeti noč, piti grozen ruski čaj in kljubovati vetru? Kakor hočete. Jaz pa semravno takrat občutila vse skrivnosti vzpona, vsa omamljena, očarana, srečna. Tu predmenoj so kraljevale stasite piramide očakov, tam doli, globoko pod menoj so sevile cestne kače v poraslih dolinah.Huronski glasovi so se razlegali po pogorju. Ni nas obiskal jeti s Himalaje, nisoušle zveri iz kletk. To so bili le dilcarji, srečne duše, ki so drsele po ponosnih pobočjihin pisale hieroglife po gladki snežni odeji. Hitro, mnogo prehitro smo izgubljalidragoceno višino. Rajar je režiral in snemal film, Vaksl je zvezdaril kot pav. Stilivseh vrst, padci različnih kakovosti so se izgubljali po obsežnih pobočjih, le tu intam se je pokazala živobarvna nylonska pika, ki je hitela navzdol. Bogovi so si tuustvarili smučarski paradiž. Mi navadni zemljani pa smo vdrli v njihovo zimsko domovanje,ukradli smo jim dragocenost, enkraten vrisk in zadovoljstvo po božanskihpoljanah. In ko se je družba nastavljala toplemu soncu, ko smo počivali pri Johanneskoči, nismo veliko govorili. Izrečeno pa bi le s težavo spravili na magnetofonskitrak, tolikokrat smo ponovili.»Orgn oj!«Ampak resnično, brez pretiravanja, tale spust je pa res:»Orgn oj!«P. S. - Gross Venediger je gora Velikih Tur. Visoka je 3674 m in omogoča v spomjadanskemčasu čudovit turni smuk. Spustiš se čez 2000 m višinske razlike in se pripelješprav do avtomobila v Hinterbichlu, če so ugodne snežne razmere. Mi smo se povzpelinanj iz Hinterbuchla do Johannes hoče, mimo Defreggerjeve koče na vrh.Orgn oj je posebno priljubljena beseda na APD. Pomeni pa vse, kar je najprijetnejše,najboljše.

ČOPOV STEBERBORUT LAJEVECZe nekaj let sva s Tinetom hotela ponoviti steber, pa |e vedno ka| prišlo vmes. Velikolažjih smeri sva sicer preplezala, za kako turo velikega formata pa nisva biladovolj pripravljena. Sicer pa imava izgovor: če je človek privezan pri družini, obdarjeniz otročadjo, razpet med plenice, stanovanjsko problematiko in službo, se morazadovoljiti s poldnevnimi turami. Zjutraj gor, zgodaj popoldan dol, da prevzame varstvo- otrok. Kaj več kot plezanje v Koglu, Kalški gori ali Mo|strovki, |e koma| semogoče. .Tokrat sva rekla: »Zdaj ali nikoli! Na| že bo, kar bo.«vNoč je bila čudovita. Pripravljala sva se na span|e v avtu, strel|a| od Al|azevegadoma. Tine, ki ima astronomijo že nekako v rodu, mi razlaga skrivnosti vseh mogočihozvezdij, nato oba obujava spomine na Čopov steber izpred osmih oziroma sestihletOba sva ga že preplezala, vsak s svojim tako dragim prijateljem. Viktor Soštarič,s katerim sva družno preplezala veliko težkih sten, je ostal v Špiku, Tinetovega soplezalcaAlija so prinesli izpod Loške stene. Ob spominu nanju nama zasta|a|o besede,obenem pa se odpirajo najlepše strani v knjigi mladih dni. Koliko prešernosti, vedrine,mladostnih pričakovanj, iskrenosti, dobrote je bilo v njunih srcih, koliko širokih zamahovsva skupaj z njima vrgla prek vseh ovir. Ture, ki sva jih napravila z mirna, sobile najlepše in Čopov steber je nama obema pomenil steber velike svetlobe, nepogasljiveluči. Ob misli nanj srce hitreje bije, v še tako turobnem razpoloženj prinašav dušo sonce. .Z mislijo na mrtva prijatelja, steber in njegovega |unaka Jožo, zaspiva.Jutro naju najde v slabem razpoloženju, neudobno sva prestala noc. Razhodiva insegrejeva se na grušču, gruhu in groblji, ko hitiva k vstopu v Skalaško smer inspoštljivo, čeprav brez posebne tesnobe zreva v mogočno vertikalo, ki se pne visokogor v nebo. v . .Nekaj časa plezava vsak zase, pod prvim tež|im razteza|em se navezeva in naglonapredujeva, pa kmalu je Tine na vrsti, da prepleza strmo, plitvo poč, opreml|enoz nekaj klini. Težave ima, gotovo je spregledal kak stop ali oprimek. Trudi se, dabi zabil klin, pa mu ne uspe, le udari se po prstu, uh! Mislim, da |e bilo meni hrnekot njemu. Trdneje zgrabim vrv in pomislim: kakor kane. Mesto ni posebno težko,a padec v navpični steni kljub nekaj klinom niso mačje solze. Končno Tine le zlezečez, jaz pa čim hitreje k n|emu. Ne morem si misliti, kaj je počel, a gram mi obpogledu na njegovo okrvavljeno roko ne gre z jezika. Bo torej najin Steber spetstvar prihodnosti? Ne, Tine se je odločil: četudi z eno roko, gor greva! Razbiti prstza silo obveževa in izkaže se, da bo kljub »punčki« lahko plezal.Razveževa se in nekaj sto metrov višine premagava nenavezana. Na gorenjskemturncu ugotoviva, da sva do sem rabila le slabi dve uri. Gledava gor v Steber, Ladjo,v Prusikovo smer, same veličastne, ljube stvari, mogočne poteze na obrazu stene.Ob pogledu na Skrlatico in Dolkovo špico se spominjava ture po stebru v Rogljiciin na kamen, zaradi katerega me še zdaj boli koleno. Pa je že minul mesec, odkarme je usekal. Globoko spodaj šumi Bistrica in od časa do časa prinese vetrc srečnivrisk s poti čez Prag.Debelo uro sva duškala. Izpostavljena, kočljiva prečnica nama ni pomenila ovire.Raztežaj za raztežajem je ostajal pod nama. Potem stena pokaže zobe. Treba bopočasneje, previdneje. Tine zdela prečko, za začetek slikam iz rdeče luknje njegav previsu, s tisoč metrov zraka pod nogami. Nekaj časa obsediva v luknji, se pogovorivain uživava sijajen razgled. Čopov Joža prisede k nama, zopet ga slišiva, kakonama pripoveduje o bivakih v svojem stebru, o mesčevem siju, razlitem po ostenjuSkrlatice, kako se huduje na Pavlo, ki hoče bivakirati v prvem mraku. Zaradi kratkovidnostine vidi, koliko je še do roba stene. In zopet mu ob tem privro solze kottakrat, ko je Tinetu in njegovi Janji prinesel poročno darilo: šopek vijolic in nočnoposodo rožnate barve. Joža, hvala za vse!Zdaj je bil spet Tine na vrsti. Nad votlino so se nizali klini in redke plezalskebesede.Prijatelj je sedel v nizki votlini, ko sem priplezal mimo njega. Nasmejala sva sedrug drugemu, nato pa sem zaplezal čez previsno steno do stojišča pod »poševnopočjo«. Skoda, da me Tine iz luknje ne more slikati. Raztežaj je naporen in zračen,na stojišču se kar oddahnem. V naslednjo votlino priplezam za Tinetom. Globokov njej sedi, varovan na slabem klinu. Spet sem jaz na vrsti. Iz svojea prvega vzponase spominjam, da raztežaj ni posebno težak. Prečiti je treba v desno in nato zlestilevo navzgor v navpičen, dobro razčlenjen kamin - podaljšek votline, v kateri sva.

Poskušam, a stena votline je vsa napokana. Podoba je, kot da se «e je pred kratkimnekaj podrlo. Zabijem klin za vsak primer, skale lezejo narazen, votlo doni vse,po čemer udarim. Klin izpulim z roko. Torej v kamin naravnost navzgor! Poskusimrazkrečen, a klina, ki čepi kak meter više, ne dosežem. Stegu|em se, kolikor morem,klin pa je še vedno previsoko. V noge me grabi krč, le z največjo muko zlezem naza|.Poskusim še enkrat - spet nič. Skoraj se odločim za tvegano prečnico, pa se premislimin pravočasno prosim Tineta, da me zamenja. Kakega pol metra ga |e več v razkreki,zato brez skrajne muje zdela mesto, ki me je napravilo tako ponižnega. Nevem, zakaj mi »ravbarske štengce« niso prišle na misel. Raztežaj sva si razdelila intako sem kot prvi priplezal v udobno votlino. Tudi nasledn|i raztezal ie pripadelmeni V začetku je šlo brez težav, nato pa mi zapre pot zoprn previs, ki |e zgorpiv prav taki razzebi kot spodnja votlina. Veliko moči mi pobere, da se ob zataknjenemklinu prigoljufam čezen|. .Tine zleze pod streho po levi strani, vpen|a klin za klinom in ko končno zleze iztežav vrv ne gre nikamor več. Z muko jo nekako osvobodim in optimistično začnemzadnji težji raztežaj. Res, zelo težko je. Priznam, da sem že utru|en. Ko pridem nastojišče, poprosim prijatelja, naj nadaljuje. . . . . . . „ ... ,Polička, na kateri stojiva, je čudovita. Drobna in trdna |e vtrta v grozečo vertikalo.Veva da je težav pravzaprav konec. Razbremenjena se vdajava opoiu si|oče zračnosti'insrečne sproščenosti. Čopov Joža je rekel pogledu v globino pogled v nedolžnooko. Zdi se mi, da vem, kaj je hotel reči s tem paradoksom.Prijatelj zavriska, ko pleza po trdnih in razčlenjenih počeh, ki drze k soncu. Jazsi spotoma naberem še nekaj kamenčkov za spomin in za odpustke soplezalkamz nekaterih lažjih tur, Marjanci in Zvonki. _Hitro pa previdno plezava poslednje razteža|e proti robu stene. Zavedava se tisteČopove besede: »Ko si en meter pod vrhom, si še vedno bliže dnu kot vrhu.«Utrujena a presrečna prideva na rob orjaške stene. Polna sva nečesa lepega, zdise nama, da sva svetlobo stebra spravila vase. Zares, ganjena sva, ko si sezeva v roke.Objameva se, brez pretiravanja. . .... ....V poaovoru na toplem soncu spet zaživijo najini dragi. Z Viki|em in Ali|em si delivaveselje Tam izza roba se smehlja Čopov Joža, brazde >n|egovega obraza se steka|0z mogočnimi razami stene. In nama narahlo kima z glavo. Nepozabni Joža Cop!Tudi najine družine so nama v mislih. Ženama bova prinesla vejico sleča, otrokompa planinsko čokolado, ostala nama je na dnu nahrbtnika. Tudi mo| oce mi pridena misel, ko gledam proti dolgi nemški, Oknu in Jugovi grapi. Veliko vesel|e |e imels plezanjem in Čopa je imel rad. .Čez ledenik stečeva in čez Prag pohitiva v dolino Kot pred vstopom tudi zda| poaostopogledujeva v poči in previse, tokrat z občutkom hvaležnosti in s tiho obl|ubo,da kmalu spet prideva.Severna stena Triglava, Čopov steber, plezala 2. 9. 1975 Tine Kunaver, AAO, Borut Lajevec,AAO.POZNATE BELKO?VOJKOBIZJAKNaše gore niso zelo visoke, toda ravno prav da nam dajejo skoro vse, kar nammorejo druge, mnogo višje gore. V enem dnevu ahko pridemo .z nižine skozi bujnebukoie gozdove do vse redkejšega iglastega gozda, skoz. pas rus,a in prek visokogorskihtrat do gole skalne pokrajine, k er se zadrži ponekod sneg cez vse leto. Ta svet ele na videz pust in brez življenja. Če smo dovoli pozorni, lahko ugotovimo da t ud tepredele naseljujejo rastline in živali. Malo ih je, k. so usposobljene za zivl|en|e v temsurovem okol u za katerega so značilne nizke temperature, dolge m snežne zimez močnimi vetrovi in kratka poletja, ko kljub obilici padavin pogosto vlada sušasaj zaradi pomanjkanja prsti 'voda hitro odteče. Zato so nam »,unaki«, ki ozivl,a,omelišča, skalovje in stene še celo pri srcu.Eden izmed njih je tudi belka ali snežni jereb (Lagopus mutus). Planinci jo malokdajvidimo ne le ker je redka in po barvi odlično prilagojena okol,u, emvec tudi zatoker Te v nevarnosti najraje potuhne. Navadno jo opazimo šele, ko glasno prhne v let,če se ji preveč približamo.

Parček med skalamiFoto Vojko BizjakBelka je nekoliko vec a od goloba. Ima gosto perje, ki prekriva noge skoraj do krempiev.Samec ie nekoliko večji od samice in izrazitejših barv. Krasita ga roži, živordečikozm nabreklim nad očmi, taki kot jih ima tudi ruševec. Belko uvrščamo med kureki so vse talni ptiči čokate postave, močnih nog in kratkih kril. Zato so dobri tekači'ne pa tudi letalci in se predvsem spreletavajo na kratke razdalje.Zanimivo ie da se belka kar trikrat na leto goli in ima vedno varovalno barvoPozimi |e bela po vsem telesu, razen repa, ki je črno obrobljen. V tem času ločimosamca od samice po crm progi, ki jo ima prek oči. Pomladanska obleka je svatovska.Po prsih in trebuhu je belka še vedno bela, po zgornji strani telesa pa ima rjave proqena beli podlagi. i r »Poleti i n jeseni je sivorjavo progasta, medtem ko so letalna peresa vse leto belaObred svatovanja pri belki je dosti bolj skromen, kot ga poznamo pri velikem div-|em petelinu in rusevcu, se pa tudi belkin petelinček razkazuje, »poje in pleše« predsamico. Skrb za mladice |e prepuščena samici. Kot večina kur si belka išče hranoz brskanjem in |e vseveda. Hrani se z žuželkami, semeni, jagodami pa tudi s popkigrm.cev m iglicami ruš|a. Za večino živali neužitne iglice prebavi belka s pomočjosimbiotskih organizmov v močno razvitem slepem črevesu. To je zlasti pomembno zanjeno prehrano pozimi, ko druge hrane skoro ni. Tudi pozimi se drži visokih robovkjer vetrovi odp.hajo sneg z grebenov. Tu in pa pod previsi si najde skromno hrano'Le ko pade svez sneg se spusti do gozda. Menda se več belk skupaj pusti zamestiin tako v zaveti u prebilo snežno vihro. V takem primeru jim lahko trda predece nastopi od|uga in ponoči vrhnja plast snega zamrzne.Videli smo, da je belka pravi visokogorski prebivalec, ki je uspešno prilagojena naostre življenjske razmere m se tudi v hudi zimi ne umakne v ugodnejše doline. V časuledenih dob |e belka naseljevala srednji del Evrope v nižinah. Ko so poledenitveponehale in so se zace i ledeniki umikati proti severu in navzgor v gore, se je z njimiumikala tudi belka. Zato n. čudno, da živi danes ta belka v Evropi le v Alpah Pirenejihin Skandinavip.K'In kako je pri nas z zaščito belke? Zakon o lovstvu iz leta 1966 obravnava belkokot lovno per,ad zamejitvami. Iz utemeljenih razlogov, verjetno zaradi redkosti so|o slovenski lovci 1973 popolnoma zaščitili. '»OKOSTI, SO

ČEZ KOPICE NA DOVŠKI KRIŽ(V opombo Koreninci)JANEZ BROJAN ST.7. 10. 1975. Lepo oktobrsko jutro se je budilo iz nočnega sna. Ura je bila pet, ko sem se odpravilna pot, da se zopet vzpnem v prelestni alpinistični gaj med Rokavi, Oltarjem in Dovškim Križem.Ko hitim po cesti proti zadnjim hišam na poti k Peričniku, me obsije izza ovinka pramen avtomobilskihluči. V avtu sta sedela dva mlada planinca iz Štajerskega. Povabita me v avto, namenjena sta v Vrata,nato na Skrlatico.Pred Poldovo planino sem izstopil in zastavil korak v mračno strmal proti Brinovi glavi. Ura šeni bila sedem, ko sem bil že na Gruntu. Nekdaj je stala tu pastirska koča. Le kakih 50 m nad sebojv strmini sem opazil trop gamsov. Bilo jih je 34, opazili so me, ne zmenijo se, le gledajo me. Šelena razdalji kakih 30 metrov odskočijo za rob.Ura je pol osmih, ko vstopim v prve skale, v Spodnji Kopici. Stena v začetku ni preveč zahtevna, zatosem bil kar hitro pod skoro navpičnim stebrom v zelo gladkem in strmem razu. Le počasi napredujem,stop za stopom, oprimek za oprimkom. Skala je ledena, povrh brije ostra, ledena burja. Lenekaj metrov pod vrhom stebra se mi je močno zanohtalo. Moral sem se ustaviti in si ogreti premrleprste, da sem lahko spet plezal.Na grebenu je burja silovito butnila vame. Tudi na vrhu druge Kopice sem bil kar hitro. Svet je bilpoledenel, nasut s točo, za lešnik debelo. Se enkrat se mi je zanohtalo. Tudi tretja Kopica je bilakmalu za menoj in že sem hodil po zelenicah Dovškega Križa. Tu mi je postalo vroče, saj je sonceprijetno grelo, burja pa je ponehala. Toče je bilo tu gori vedno več. V levi grapi pod peščenino semjo gazil do kolen. Peščeno pobočje pa je bilo povsem prekrito z njo. Stezica proti globoki škrbini jebila prekrita z ledom, da sem le s težavo prišel čez. Ura je bila 9.40, ko sem ves srečen stopilna vrh Dovškega Križa. Razgled je bil čist, predvsem na sever in zapad. Visoke ture z Grossglocknerjemso sijale v soncu tako blizu, da bi kar preskočil nanje. Naši vrhovi pa so bili zastrtis sivim pajčolanom.Danes stojim petinštiridesetič na tem vrhu, sam ali s tovariši, poleti in pozimi, v soncu ali ledenemmrazu, v globokem snegu, po težki borbi z goro.Leta so minila, lepota in veličastnost gorske narave pa je ostala nespremenjena. Sežem po vpisniknjigi, ni več knjiga, le šop razcefranega papirja. Preštejem obisk: 68 oseb, torej sem jaz devetinšestdesetiza devetinšestdesetletnico. Ob desetih se odpravim nazaj proti Bivaku II. čeprav sem bilna gladkem s točo nasutem terenu previden, sem bil v osemnajstih minutah že pri njem. Sonce je toplogrelo. Nadzemska tišina vse naokrog me prisili k oddihu v tem edinstvenem okolju navpičnih sivih stenin vrhov. Koliko smo doživeli in preživeli tu goril Spomnim se predvsem na dragega Koreninija, očetanaših bivakov. Tudi z njim sem preplezal marsikatero steno, bil je imeniten človek. Zdaj ga ni večmed nami.Bilo je neko januarsko soboto, ko je prišel Korl k meni oprtan s precej zajetnim nahrbtnikom: »Janez,ali greš z menoj na dvojko?«V četrt ure sem bil nared in že sva zastavila korak. Ob pol štirih popoldne sva bila pri Peričniku.Sneg je bil precej trd in dober za hojo, vreme lepo, ne preveč mrzlo. Ne ustavljava se, kar naprejv strmine proti pragu in dalje pod slovenski »Matterhorna, visokotrioglato steno, gladko in previsno,spominja res na Matterhorn. Pod njim je velika lopa, v kateri smo bivakirali, dokler ni bilo bivaka -dvojke. Na bivak sva prišla ob osmih zvečer. Korl je prinesel s seboj veliko svetilki podobno peč napetrolej in jo prižgal. Med tem ko se je kuhal čaj, sva si privezovala dušo. Korl je sedel na klopi obvratih, jaz pa malo niže pri vznožju ležišč. Med jedjo me je pričelo dušiti. S skrajnimi močmi sem sevzdignil na klop in stegal roke proti vratom. Korl mi jih odpre, jaz pa sem kar padel pred bivakv sneg. On ne vedoč, kaj se dogaja z menoj, zapre vrata. Ker me dalj časa ni bilo, je le pogledal,kaj je. Jaz sem se tedaj ves premražen pobiral iz snega. Nato sva ugibala, kakšen vrag mi je sedelza vrat. Korl se je nato z jedjo podprl in se zleknil na ležišče, jaz pa sem sedel na klopi in si kuhalčaj. čez čas se je Korl začel nekam sumljivo premikati, šlo mu je na bruhanje, moral sem mu pomagati,da je stopil iz bivaka. Kmalu je prišel nazaj bled kot zid. Kaj naju je mikastilo?Bivak, majhen, nizek, dobro zaprt, gorela je sveča, gorel kuhalnik, gorela še močna peč in še midvasva seveda dihala. Ni čuda, da smo izrabili zrak, kar ga je bilo v bivaku. Poizkusila sva, kje ga prejzmanjka, pri tleh ali pod stropom. Korl je sedel na klopi, jaz pa sem ležal na ležišču. Pričelo me jedušiti, in po nekaj minutah sem zahropel, naj odpre vrata, moči, da bi se sam dvignil, nisem imel več.Nato sva odprla okence nad vrati in je kar šlo. Zaspati se pa nisva upala.Se zjutraj se nama je poznalo: Namesto na Oltar, sva se komaj privlekla na Veliko šplevto.V teh spominih me je predramil kamen, ki se je utrgal v ostenju Oltarja in zrožljal čez skale v grušč podsteno. Kakor da bi se bil ta samotni svet spomnil na zvestega hribovca - Koreninco.

OSAMLJENI ROGATECDR. KAREL BENULICVrh, ki mu uradno pravijo tudi Veliki Rogatec, jepostavljen tja v vzhodno predgorje Kamniških Alp.Prav nikakih teženj nima, s svojo gmoto drezativ oblake. Ne, saj je po višini skromen, za kakVršič ga je (1557 m), pa zelo privlačen. Več kotprav je, da so ga uvrstili vsaj med neobveznetočke razširjene planinske transverzale. Čepravrazmeroma nizek in Ljubljančanom nekam od rok,saj so izhodišča zanj Gornji grad, Luče ali Ljubno,pa bi ga utegnili videti tudi z Ljubljanskegagradu, če ga ne bi zastirala Kranjska reber. Ta»če« je sploh nekaj boljšega. Kaj vse bi lahkobilo, če bi bilo. Zato je bolje, da tako negovorimo ne pri geografiji, ne pri zgodovini.Rogatec mi je pestil dušo že kakšna tri letanazaj. Menda 8. nov. 1972. vlažnega popoldnevasem se mu približal na četrt ure. Kratek dan jebil, iz doline se je plazil mrak. Da bi bil samsamcat na grebenu tega osamelca? Pa da miodpelje zadnji avtobus iz Gornjega grada! Ne,to mi ni šlo v račun in odločil sem se: Pri tistihnekaj metrih žice in nekaj klinih sem odločnoobrnil jadra in hajd nazaj v dolino s trdnimsklepom, da se bova še srečala. Ta priložnost semi je ponudila leta 1975. Da mi ne bi zmanjkaločasa kot prvič, sem vso zadevo zastavil malodrugače. Prvo julijsko soboto sem se z avtobusompotegnil ob Savinji prav do Luč. Vasica s karsolidnim turističnim stažem se je postavljala sskoraj povsem novimi hišami. Njihova okna sozaljšali razkošni slapovi rož, kamorkoli si pogledal.Domnevam, da imajo pri turističnem društvuenega ali celo več zagnanih turističnih delavcev.Resnično, da včasih zadostuje zelo malo zagretihljudi, pa poženejo kako koristno zadevo v določenosmer. Ko sem pobaral za prenočiščem, se mije mimoidoči domačin takoj ponudil za spremljevalcain svetovalca.Te vrste prijaznost dobro d6 in človeku ostanetak gostoljuben kraj za zmerom v lepem spominu.Čeprav takrat vreme letovanju ni bilo naklonjenoin zaradi redkih gostov ni manjkaloležišč, pa je bila volja, ustreči gostu vendarletu. V gostišču Ojstrica je čisto in poceni. Paz gostom so prijazni. Nekoliko se je zapletlo,ko je želodec zahteval svoje, se pravi, ko je bi!čas kaj zaužiti. Tu smo naleteli na kleč. Zvečerje imela Z(veza) B(orcev) vrtno veselico in ko seje začela, so zaprli tudi vsa gostišča v Lučah. Alizato, da pivske kapacitete iz lokalov ravnajo drugam,se pravi, da jih - vojaško povedano -zberejo na določeni koti, ali pa odloča razumevanje,omogočiti osebju gostišč, da se tudi nekolikopoveseli na drugem, nevtralnem območju? Nevem. Drži le to, da sem se podal tja tudi samna oglede, kaj neki imajo pripravljenega na jedilniku.Tu smo bili kaj hitro domenjeni. Vstopnina10 din, jedli pa se bodo čevapčiči po 15 din. Smozgovorjeni. Vsaj o kranjskih klobasah sem hotelkaj slišati, pa niso bili prav nič dovzetni za takerazgovore. Ali so Štajerci tako nakurjeni naKranjce, da še o njihovih evropsko znanih izdelkihnočejo ničesar čuti in se rajši ogrevajo zanekaj nevtralnega, uvoženega? Tudi nekakšna rešitevpred kakršnokoli zamero v domači hiši. Panisem jezen na Lučane, saj so bili tako prijazniz menoj. Na kranjske klobase so alergični, pakaj morejo zato. Fantje iz Tuhinjske doline sopa »valčkali in polkah« in se v svoji dejavnostidržali na moč vztrajno domačih logov. Ker soLuče bolj majhne, je bila vsa vas prepolna tehzvokov. Zvečer je sicer dež nekoliko skazil veselozborovanje, pa se je vseeno kar lepo izteklo. Podobnousodo kot jaz je doživljala tudi neka nanovo prispela turistka, ki je pod silo lučenskihrazmer začela svoj počitniški jedilnik prav takos čevapčiči, začinjenimi z vstopnino brez konsumacije.Ko mi je moj goreči spremljevalec naštel,kakšne vse veselice imajo še na seznamu,sem se spomnil tistih lačnih gostov, ki se bodov teh večerih znašli v Lučah.V »Ojstrici« sem pričokal nekam krmežljavo nedeljo,kajti na nebu niso kazali prave volje za sodelovanjes hribovci. Domači vremenarji se ravnajopo Raduhi. Ta je imela kapo, to pa popresoji domačinov ni dobro. Vsemu navkljub semzavil kak kilometer navzdol ob Savinji pa čezlesen most na desni breg, kjer me je čakala zauvod dveurna hoja po gozdni cesti do Špehovego.Tu se je znašel možak v »šampionu Evrope« aliv kragujevški stoenki, ki se je namenil pogledatna planino, »kako kaj dela živina«. Ne da bi jazmoledoval, mi je pokazal na sedež poleg sebein odpravila sva se ob potoku Rogačniku VelikemuRogatcu v podnožje. Med tednom vozijo tu tovornjakihlodovino pa se cesti pozna. Ovinkarjenjesem, ovinkarjenje tja, po treh kilometrih se cestačez široko leseno ploščad prestavi na levi bregpotoka in ostro - za 180° - obrne v desno pav breg. Tu lahko zaideš. Pred leseno ploščadjose namreč nadaljuje naravnost nov odsek gozdneceste (ki ga pred tremi leti še ni bilo), in sevisoko gori slepo konča, tako da od tu lahkosamo še pomežikneš Rogatcu na drugi stranidoline nejevoljen ob misli, da niso zmogli postavitina odcepu skromnega kažipota. Pripeljalosva se do spodnjega Klinarja in čez čas še dogornjega. Nebo se je osončilo in ponujal se jeobetaven dan. Moj prevoznik se je podal začredo goved na bližnjem pobočju, jaz pa semsi oprtal nahrbtnik in krenil proti Gornjemu Spehu.Od Klinarja do tu so v zadnjem času izboljšalicesto. Ne velja pa se nanjo preveč zanašati, kajtipo dežju in zjutraj od megle je nekoliko razmočenapa vozilo lahko obtiči. Sicer pa ta del,če si spočitih nog (vozilo do tu je zategadeljkoristno), mineš v petnajstih minutah, ko te puščicana kapelici že obrne v desno, kjer se že pokažeprepadna stran Rogatca - Spehove peči. Tako uči»Vodnik po Savinjskih Alpah«, ing. Jordan pa pišev Planinskem Vestniku o neki skali, ki se ji praviSpehova peč. Je videti, da si še nismo na jasnem,kako je pravzaprav s temi Spehovimi pečinami.

Petnajst minut kolovoza do priložnostnega tesališčain prav toliko zložne steze po senčnemgrmovju in po tratah, prepolnih cvetja, te privedena Kal. To je preval med travnato Lepenatko,katere vrh je od tu dosegljiv v pol ure, in južnimzelo strmim grebenom Rogatca. Po zložnem pobočjuLepenatke se pase kar številna čreda govediin priča, da tod planinska paša še ni izumrla.Drugače je, denimo, na gorenjskih planinah, kjermoraš imeti že pravo srečo, da te pozdravi otoženin zasanjan pogled kake krave. S Kala semzavil v desno ob skrbno narisanih markacijah, pane na greben, ampak izza njega do zelo strmegažleba, kjer se je začela polurna plezarijapo vseh štirih, skratka po »kmečko*. Če ta odsekne bi bil obrasel s travo, grmovjem in drevjem,ampak bi bil gol, pa bi v »vodniku« mirne dušezapisali — ni za vrtoglavel Menim, da je ta delmorda pripomogel domačinom, da so gori daliime Rogatec. Skratka, tu kaže roge. Kugy nekjepravi, kako domačini dolgo opazujejo goro, potemji pa pritisnejo ime, ki drži. Nekaj podobnegaje gotovo tu. Vsaj po moji bolj ljudskietimologiji.No, zaradi bujnega zelenja ni ta del prav ničgrozljiv, le kar se da strm. Se par klinov innekaj malega žice, pa smo na grebenu, ki se navzhodno stran prepadno spušča na Speh6vo, nazahodni je pa poraščeno strmo pobočje. Od tuteče steza po grebenu, zložno, v gozdni sencido končne vzpetine in po njej na vrh, ki se predstaviv obliki zelene livade. Ta naravnost kliče,da se zavališ v mehko travo. V severni smeri sekaže nekoliko nižja, oblasta glava drugega, »rezervnega«vrha Rogatca, za njim Olševa, Raduhaitd. Na nasprotni strani se nam pogled ustavina Lepenatki in Kranjski rebri. Hvaležen izlet nagoro, ki precej sameva. Dan prej se je povzpelonanjo pet obiskovalcev, pred tem pa 14 dni nibilo na njej nikogar, vsaj podpisal se ni. Skratka,triglavske gneče, danes govorimo že »gužve«, tukajni. Od Speha do vrha je slabe poldruge urehoda. Skrinjica z vpisnim zvezkom žiga ne premoreveč. To je ponoven dokaz neke posebne zbirateljskeali pobalinske sle. Vračal sem se po istipoti in ko sem lezel po strmem žlebu navzdol,sem si lahko predstavijal, kaj bi me čakalo obdežju. Prav gotovo bi se z velikim pospeškompripeljal po zadnji plati na Kal. Torej ob slabem,mokrem vremenu ni tu kaj iskati. Posameznigrmički rododendrona in celo dve kranjski liliji(zlato jabolko) so dali vedeti, da tu diši tudi popravi planinski flori. Na prevalu sem se zagledalv Lepenatko. Tako so vabila njena zložna, travnatapobočja, da bi se pri priči zapodil na vrh,če ne bi na tihem računal, da bom pri Klinarjuše ujel mojega izvoščka, ki bi mi ponovno prihranildve uri šodrovske tlake. Sicer pa, kdor sevrača po tej strani, naj se le povzpne na Lepenatko.Pravijo, da je trebuh »Mrtvega meniha«,kakor sicer tudi slikovito imenujejo ves greben.Njen vzhodni rob je viden z ljubljanskega graduizza Kranjske rebri. S štajerske strani je res podobenmenihu na parah.Pogledam še k Gornjemu Spehu ali na Spehdvo,kakor pravijo domačini. Nekoč velika gorskakmetija gre počasnemu propadu naproti. Najstarejšahči preživlja tu gori poletje, tja do novembrase zadržuje, kajti vsi drugi so se žeumaknili v dolino. Krav nimajo več, le še nekajovca. Ko sem si zaželel konec domače kačje sline,mi je prinesla pravi pravcati »domači brandy».Zganja ne kuhajo več, pa si je mestna alkoholnacivilizacija utrla pot tudi semkaj. Tu je vpisnaknjiga, žig Gornjega Speha in vrha Rogatca, dobese tudi razglednice Luč. Preden sem se poslovil,sem še slikal to zadnjo branilko nekdanje Spehovetrdnjave. Tako je torej na Spehovem. Pri spodnjemKlinarju pa kmetija sicer ni videti zapuščena, vendarni žive duše. Zvedel sem, da je ostala kotdediščina nekomu v dolini, ki prihaja semkaj leod časa do časa. Skratka, tudi ta bo šla vpogubo. Te naše samotne gorske kmetije so splohvprašanje. Ko je bil še čas, nismo imeli posluhazanje. Gregorčičev stih »kot kralj po planinivisoki« smo jemali menda dobesedno. Rod, ki jetu vzdržal stoletja in kljuboval tujim vplivom nasvojih postojankah, se je pod silo razmer umaknilv dolino, tu pa so ostali spomeniki ne ravnomodrega odnosa do teh važnih narodnih oporišč.V Podolševi so s cesto vsaj malo zadržali odseljevanje,vsaj tistih, ki zmorejo nabaviti kmetijskestroje in motorna vozila, s katerimi se mladizapeljejo v dolino, kadar jih je volja, bodisina delo ali na zabavo. Marsikje jc to že prepozno.S Speh6vega se spustiš lahko tudi v Gornji grad,dve uri je do tja. Jaz sem se vrnil h Klinarju,izvoščka pa nisem več našel. Vzel sem pod nogebelo cesto in po poldrugi uri je zašumela predmenoj Savinja in z njo njena prelepa dolina. Šeskok do Luč in z avtobusom ob Savinji navzdol.V nalivu, ki je prodiral v Gornjo Savinjsko dolino,sem razmišljal o doživetju tega dne. Nikar nepozabite obiskati ta mikavni, mogočni vrhiDom na Kredarici pred vojno

DVE KRATKI, PA NE LAHKIJANEZMARINCIČSONČNIKOGELTa zanimiva stena nad Kamniško Bistrico me jevedno vabila s svojo odkrito vertikalo, trdnoskalo in težavami, v katerih se lahko preizkušajozačetniki in zahtevnejši plezalci. Kdor ne zmorecele stene, se lahko po veliki gredini brez težavumakne iz nje, komur se pa zahoče lepega intežkega plezanja za ves dan, se poda tudi vnjeno vršno previsnost. Res se mi ne zdi nič lepšega,kot če visim v stremenih kje visoko, kjerčloveka prevzame topla kamenino, temno modronebo in pogled na rumene jesenske macesne podsteno. Ker se mi je tako priljubila, sem jo želelvedno bolj in bolj spoznati. In tako se je zgodilo,da sva se neko spomladansko nedeljsko jutro sSlavo znašla pod njenim vznožjem.Spodaj v domu sva malce predolgo ležala, pa jebilo sonce že precej visoko, ko je začela s prvimraztežajem smeri Srakar-Crešnovar. Orientacija jetu povsem lahka, saj prereže navpične plošče leena sama izrazita globoka razčlemba, ki držistrmo levo proti Koglovi gredini. Po poči naravnostnavzgor se odcepi še kamniška smer, todato ni poglavje za mešano navezo, je le malcetežka. Plezala sva povsem običajno, brez kakšneposebne dogodivščine. Po prvih raztežajih je sledilnerodni kamin, pa neko gladko mesto, kjer mije šlo precej za nohte. Ker je ona vse te težavelepo zmogla, sem ji prepustil tudi zadnji raztežajdo gredine. Na nji sva se odpočila, vmes pa uživalaširoki pogled po južnih pobočjih Kamniškihplanin. Stena tukaj ni visoka in ker tudi čezvreme nisva imela pripomb, sva si to lahko privoščila.2e v Ljubljani sva se domenila, da bovaod tu vzpon nadaljevala po kranjski varianti, kime je zelo zanimala, ker sem si želel prvič neodvisnood soplezalca preplezati kaj težkega vpravi steni. Vsakdo, ki sem ga vprašal po težavahtam gor, mi je zatrjeval, da je ob velikistrehi, ki gleda izrazito iz stene že pri njenemvrhu, neko precej zahtevno mesto. Morda celošesta stopnja. Ker sem poprej dosti treniral, sembil tudi za takšne stvari pripravljen, ko sem seiz gredine odpravljal iskat vstop v varianto. Nisemga dosti iskal, saj stena človeka sama vodi. Takosva iz gredine navzgor prečila raztežaj precejdesno v dno velike zajede, ki se od tu vleče dostrehe in nato ob njenem desnem robu na vrhstene. Tu je Slava pripravila svoj fotografski aparatza lep posnetek velike rozkreke, s katero semdosegel stojišče na pomolu. Čeprav je bila razkrekaza Slavo res malce naporna, je bila kmalu nastojišču in prevzela varovanje. Sicer se ni prevečbala, saj je sledil raztežaj, ki je gotovo mednajlepšimi v Koglu. Povsem navpične poči omogočajoelegantno in varno prosto plezanje kotv kakšnem plezalnem priročniku. Vse je biloidealno. Kakor narisano. Za varnost in lažjenapredovanje je sem pa tja poskrbel kak klin alizagozda, dokler se ta žal prekratki raztežaj nekonča tik pod ogromno streho. Varoval sem namajhnem stolpičku, pribit s klinom v poklino nadsabo, noge pa so mi v stremenih visele v zrak.Postal sem neverjetno dobre volje, saj je bil doroba stene samo še en raztežaj, ker pa namaje do sedaj šlo vse tako lepo izpod rok in nog,bova vendarle tudi še teh trideset metrov vertikalespravila podse. Toda Slava je najprej moralapriti do mene. Kako je pa to opravila, zaslužiposebno pozornost. Se nikdar nisem slišal izrazaljubko plezanje, tedaj pa mi je ob njenem malcezardelem obrazu in volji, s katero se je spoprijelas težavami pod mano, ta izraz nehoteprišel v misel. Na najinem napol visečem stojiščusva se težko izmenjala. Smer se od tu nadaljujemalce desno po navpičnem, črno rumenem inmokrem kotu, preči zopet nad stojišče in sedesno ob strehi po krušljivi zajedi konča na robustene. Od vsega tega je bil najbolj interesantenkot. Se sedaj mi ni jasno, kako da me od tamni vrglo ven. Posebno takrat, ko sem z eno nogostal na lastnoročno zabitem obročkarju, druga pami je bila v stremenu, ki sem ga vpel v počeno,od vlage črno zagozdo. Ker se nisem imel za kajprinjeti, sem nad sabo najprej v nekaj rumenegavtaknil specialno ribico. Ker pa, jasno, ni prijela,sem šel v drugo skrajnost. Aluminijasti profil jetičal dva ali tri centimetre v razpoki, vendardovolj, da sem z njim lovil ravnotežje in takosrečno dosegel stari klin nad seboj. Ko sempozneje na vrhu stene Slavi čestital k prvi ženskiponovitvi te smeri, sem se v duhu prijel za glavo.Zaupala mi je, da je klin, na katerem sem stal,ob njenem prvem dotiku odcingljal v globino, natopa je, misleč, da so vsi nadaljni klini moji, mirnoizbila vse železje in vrnila gori skoraj prvobitnopodobo. No, sem si mislil, ko sva se po drnehvračala v dolino, tokrat sva imela res srečo. Taje mladim plezalcem res, prav res potrebna. Zželjo, da bi bila naveza, ki se bo zajede lotilaza nama, spretnejša, in ji tudi kot brez starihklinov ne bo delal prevelikih težav, sem se poslovilod prepadne lepotice nad Koncem.Pravzaprav je bil pa res lep dan, ki ga zlepane bom pozabil.Kogel: Smer Srakar-češnovar s kranjsko varianto- 200 m, IV-V, V+ A«.Spomladi 1974 plezala Slava Mrežar in Janez Marinčič(oba AO Ljubljana-Matica).V KLEKUPri Zoranu sem se dosti naučil. Prvi me je praktičnouvajal v skrivnosti dvojne vrvi, mi pokazal,kako se lahko prosto spleza krušljivo poč brezslabih klinov, ki so le za moralo, njegova opornatehnika v navpičnih ploščah Vežice me je navdušila.Da, na Vežico imam pa res dvoje lepihspominov — dve imenitni prvi ponovitvi. Imenitnipravim zato, ker so mnogi plezalci dolga letahodili mimo te stene, ne da bi se podali v Hu-

nikino smer ali smer Geršak-Grčar. Ko sem čul zato, se mi je zdelo skoraj neverjetno. Pa je lebilo res. V dveh nedeljah zapored sva z Zoranomzapolnila še to vrzel v osvajanju te nizke, todatežke stene. Ko sva se tako spoznala in skupnovplezala, je imel Zoran še en dober predlog. Ponudilase je priložnost, da se štirje usedemo vprijateljev avto in gremo pogledat na Hrvaško.V steni Kleka pri Ogulinu je bila še neponovljenatamkaj najtežja smer in zdelo se nama je, da bibil to kar dober problem za naju. Sicer je biloslišati tudi pripombe: Ja kaj pa je sedaj Bešlinu,da se loteva takih nepomembnih pručk? Meni seje zdelo, da je stopnjevanje zmogljivosti nekajpametnega. Lani spomladi je bila Rzenikova stenapreplezana v trinajstih urah, tri mesece za tem pav relativno dosti varnejših okoliščinah v slabihdevetih urah. Spomladanska plezalca sta imeladaljši staž in več izkušenj kakor pa naveza zanjima IIn tako smo odbrzeli proti Dolenjski. V Novemmestu sem imel občutek, da nas v težkih čevljihin pumparicah čudno gledajo, češ v severno stenoGorjancev gre tudi brez tega. Pa smo zato vtamkajšnji samopostrežni trgovini kar hitro opraviliter odšofirali proti Karlovcu in Ogulinu. Našepotovanje se je končalo v votlini pod steno Kleka,potem ko smo se kake pol ure pošteno potiliv breg. V votlini so bile tudi udobne slamnjače.Preden sem zaspal, sem se moral spomniti naprijazni napis nad potjo, po kateri smo pripešačilisem gor: »Pozdravljeni v carstvu klekovačkih veštical«Prav zanimalo me je, če me bo drugojutro katera od njih obletavala v težki steni.Sonce me je našlo že na prvem varovališču. Tudito pot mi je Zoran prepustil prvi raztežaj. V začetkusem bil kar malce razočaran, saj sem žepo nekaj metrih naletel na nepotrebne svedrovce.Toda malo dlje je stena že pokazala nekaj svojihznačilnosti: vse skupaj je bilo zelo strmo innavpično, gladko, razčlembe pa plitke in krušljive- nekako tako kot spodnji del Vežice. Razlika jebila le v velikem številu zabitih klinov. Prijeti semse moral za vse, kar je bilo pri roki, če semstvari zaupal ali ne. Tudi Zoranu z nahrbtnikomni šlo plezanje nič hitreje od rok in je bil karmalo zadihan, ko je mimo mojega slabega stojiščanadaljeval po lažjem svetu v desno na edinoudobno varovališče v vsej steni. Ta raztežaj jezelo kratek in nima nobenih težav. Preko njegadosežeš le razčlembe za nadaljevanje vzpona. Kerse Zoran tako kot prvi ni še nič ogrel, je bilo,jasno, tudi naslednjih trideset metrov njegovih. Začetnitehniki je sledila težka oporna poč, potempoklina z redkimi klini, ki dolginu seveda nisodelali preglavic. Nato naj bi prišlo na vrsto prvomesto zgornje šeste. Prečnica iz ene poči v drugo- pa se je izkazalo, da vse skupaj ni tako težko.Varoval je v plitki luknji, sedel na klinu in meprosil, naj vendarle pazim, kaj bom počel, kobom plezal za njim. Saj se je namreč sam komajdržal v tisti gladki Ižvi. Tehnični vstop v ta raztežajpravzaprav ne bi bil nič posebnego, če nebi že potem, ko sem lestvici izpel iz klinov podseboj, dva izmed njih kar s prstom povsem nepoškodovanapotegnil iz vodoravnih razpok. Nemalosem se začudil, toda to je pač smer, polnaželezja, a se kljub temu tu redko najde res doberklin. V oporni poči ni bilo prehudih problemov,sledili so pa potem, ko sem moral za vsak nadaljnjiklin posebej premisliti, kako ga naj dosežem.Na varovališču ni bilo govora o kakiudobnosti in sem kar z nahrbtnikom na ramah nadaljevalpreko Zorana v previs nad vdolbino. Visečv stremenih sem mislil, da me bo konec od naporov,ko sem z vponko lovil uho klina nadprevisom. Tako sem precej časa visel in se kotobseden zaganjal proti klinu, dokler mi ni končnouspelo, da sem se povsem brez sape privlekel napoličko, kjer sem našel že pet stojiščnih klinov.Torej je Zoran narobe izbral varovališče, plačalsem pa to jaz, ko sem se kot prvi z nahrbtnikomlotil čiste atletike hrvaških alpinistov. Zoranu jasnov teh par metrih ni bilo nič in se je kar korajžnozaplezal v ploščo levo od mene, kjer bi moralsplezati še eno skrajno težko mesto. Toda ploščaje bila mokra in spolzka, pa se je zato rajšivrnil nazaj. Kam sedaj? Malce je pogledal okolisebe, zabil precej čuden klin in vanj vpel eno izmedvrvi. Prečil je še malo levo in se lotil v začetkunekoliko previsne, nato pa navpične, odurnokrušljive poči. Njegov cilj je bil rob majhne police,tri ali štiri metre nad njim. In jaz? Od petihklinov na varovališču se samo dva nista majala,zato sem ga gledal, kaj počne, hitro vtaknil medzobe enega izmed svojih klinov, z eno roko »varoval«,z drugo pa s kladivom začel razkopavatiokoli sebe in iskal še kakšno dobrotljivo razpokico,da bi vanjo zataknil košček železa za vsak primer.Stena se me ni usmilila, Zoran pa je mojstrah pregnal enostavno tako, da se je z dovršenimplezanjem povzpel do rešilne police in kmalunato tudi do prvih svedrovcev, ki so nakazovalinadaljevanje smeri po črnih ploščah. Te so se nadnama prevesile v veliko, gladko žmulo. Očitno jeimel drsečih in visečih varovališč za danes dovolj,pa se je kar enostavno lotil prečnice v levoležečo Dragmanovo smer in me, udobno sedeč,poklical za sabo. Ko sem se s prijaznim nahrbtnikomkot drugi znašel v tisti krušljivi poči, si nisemmogel predstavljati, od kod je dobil pogum,da se je je sploh lotil. Predstavljala mi je resvelik rebus, pa sem vseeno nekako splezal navzgor,ne da bi mi pomagal z vrvjo. Toda povzpeli sepreko takega mesta, ko ima človek pod zadnjicosamo ljubi zrak in nobenega klina, res nekajpomeni. Seveda nato nisem prečil prav do soplezalca,saj se je smer nadaljevala naravnostnavzgor. Nahrbtnik sem mu pustil viseti na nekemsvedrovcu in se opremil z dvema stremenoma,vsemi vponkami, vrvicami in svedrom za vsak primer.Ekspanzijski klini so me po vse bolj previsnižmuli vodili prav na njen rob, v katerem je bilzabit navzdol obrnjen običajni profil. V mislihsem čestital onemu, ki ga je spravil v ta rob.O svojih občutkih, ko sem vanj moral vpeti obelestvici, sploh ne bi govoril. Od tu je držalanavzgor še vedno nekoliko previsna poč, ki je paže bila nabita z običajnimi klini več kot sumljivetrdnosti. Dva ali tri kroparje sem zaradi varnostibrez težav zamenjal z malce debelejšimi štubajskimiklini. Ko sta se najlonki iztekli, ni bilonikjer pripravnega prostora za varovanje. Takosem se, kot že tolikokrat danes, usedel v plezalni

pas, čevlje pa vtaknil v stremena. Trije klini sobili tokrat dobro zabiti in sem zato soplezalcamirno lahko poklical za seboj. Kaj bodo njegoveledvice rekle k temu, da je več kot eno uro viselv žmuli brez plezalskega pasu, se je spomnil šelenekaj kasneje na robu stene. Sicer je pa, če odštejems kamenino vred izpuljeni svedrovec, prišelkar srečno do mene. 2mula je tudi od njega zahtevalavelike napore in sva bila prav vesela, daje bil od tu dalje do vrha samo še en lahek raztežaj.Z nasproti ležečega grebena sta naju žepozdravljala prijatelja, ki sta precej pred namazmogla svojo smer. Torej je bilo tudi glede tegadanes vse v redu.Ko sva bila na vrhu zopet skupaj, sva si res lahkood srca čestitala. »Pručka« naju ni razočarala.Klek: 2elezničarska 20; A,-A 3, A fi, VI, VI+, 200 m,10 ur. Konec aprila 1974 plezala prvo ponovitevZoran Bešlin in Janez Marinčič, oba AO Ljubljanamatica.JUGOSLOVANSKA ALPINISTIČNA ODPRAVA»CORDILLERA BLANCA -1975«SANDI BLA2INAPriprave:Uradno so se priprave za alpinistično odpravo vCordillero Blanco pričele decembra 1973, ko jeAkademsko planinsko društvo prijavilo odpravo komisijiza odprave v tuja gorstva Planinske zvezeSlovenije. Člani alpinističnega odseka smo z njoželeli proslaviti 25. obletnico našega društva. APDje že leta 1964 izvedlo dotlej edino jugoslovanskoodpravo v Ande. Čas je že bil, da primernoizkoristimo tedaj pridobljene izkušnje.Na Cordillero Blanco smo mislili že leta 1964,vendar smo se takrat odločili za Cordillero Realv Boliviji zaradi izredno ugodnega prevoza, kinam ga je omogočila Splošna plovba iz Pirana.Za cilj naše druge odprave smo si zaželeli izpolnitinašo tedanjo namero in obiskati CordilleroBlanco, ki brez dvoma spada med najprivlačnejšeskupine v Andih. Po natančni proučitvi vsega alpinističnegadogajanja in dotedaj izvršenih vzponovv Cordilleri Blanci smo si izbrali za izhodišče slikovitodolino Yanganuco (3850 m). Ta dolina jeprikladna kot izhodišče za vrsto alpinistično zelointeresantnih pristopov na Huascaran Sur (6768 m)in na Huascaran Norte (6655 m), na Chopicalqui(6400 m), na Chacraraju (6000 m) ter na vrhoveHuandoyev (6385 m, 6356 m in 6160 m). Da bi seodločili za najprimernejše cilje, je bilo med pripravamipotrebno zasledovati rezultate, ki so jihta čas tam dosegale druge odprave. Malo prednošim odhodom smo izvedeli za vzpon italijanskihalpinistov na Huascaran Norte po zahodnem grebenu,ki je bil eden od glavnih ciljev našeodprave.Upravni odbor društva je septembra 1974 potrdilseznam 15 kandidatov za odpravo in me imenovalza vodjo odprave. Od takrat so priprave potekaleše bolj intenzivno in organizirano. Komisijaza odprave v tuja gorstva Planinske zveze Slovenijeje na svoji seji dne 24. septembra našoodpravo sprejela v program PZS za leto 1975.S tem je naša odprava imela prednost pri posebniopremi, ki je last zveze.Med pripravami kandidati niso imeli skupnih treningov.Vsak kandidat je bil dolžan sam poskrbetiza kondicijo. To je bilo potrebno, ker so bili vsikandidati obremenjeni z dolžnostmi v službi oziromav šoli in so tako lažje prilagajali svojprosti čas pripravam. Kandidate je testiral dr. Keberna Inštitutu za gerontologijo pri Kliničnemcentru v Ljubljani. Vsi testi so ugotovili ustreznokondicijo. Tudi zdravniški pregledi so pokazali, daje bilo zdravstveno stanje vseh kandidatov zadovoljivoin brez kakšnih posebnosti, tako pri končniizbiri članov odprave z zdravstvenim stanjem inkondicijo ni bilo nobenih problemov. Dokončnoizbiro članov odprave je opravil vodja odprave inupošteval predvsem rezultate posebne kombiniraneankete, v kateri so sodelovali vsi kandidati. Izbraniso bili:- Sandi Blažina, ekonomist iz Kopra, star 48 let,za vodjo odprave. Bil je vodja I. jugoslovanskeodprave v Ande leta 1964. Sodeloval je še naodpravi v Pamir leta 1967 in na odpravi v Hindukušleta 1971.- laor Golli, študent iz Ljubljane, star 21 let,zadolžen za osebno in tehnično opremo.- Igor Herzog, študent iz Ljubljane, star 24 let,zadolžen za snemanje filma. Sodeloval je naalpinistični odpravi v Hoggar leta 1973.- Franc Jeromen, dipl. inž. strojništva iz Ljubljane,star 34 let, zadolžen za osebno in tehnično opremoter za prehrano. Sodeloval je v alpinističnih odpravahna Ararat leta 1969, na Lofote leta 1971,v Pamir leta 1972, v Hoggar leta 1973 in naKangbačen leta 1974.- Tine Mihelič, glasbenik iz Ljubljane, star 34 let,za namestnika vodje odprave, zadolžen za proučevanjein dokumentaciio ciljev. Sodeloval je vI. alpinistični odpravi v Ande leta 1964.Marjan Osterman, študent iz Ljubljane, star 20 let,zadolžen za osebno in tehnično opremo. Sodelovalje v alpinistični odpravi v Hoggar leta 1973.- Dr. Rudi Rajar, dipl. inž. gradbeništva iz Ljubljane,star 34 let, zadolžen za snemanje filma.Vodil je alpinistični odpravi na Ararat leta 1969in na Lofote leta 1971, sodeloval je še na alpinističniodpravi v Hoggar leta 1973.- Janez Rupar, ekonomist iz Ljubljane, star 35 let,odgovoren za finančno evidenco in poslovanje odprave.Sodeloval je na alpinističnih odpravah vKavkaz leta 1968, na Lofote leta 1971, v Pamirleta 1972 in v Hoggar leta 1973.- Vlado Schlamberger, dipl. inž. agronomije izLjubljane, star 34 let, zadolžen za prehrano inodgovoren za transport. Sodeloval je na alpinističniodpravi na Lofote leta 1971.- Igor Tekavčič, zdravnik iz Ljubljane, star 25 let.Zdravnik odprave.

Odprava:Odprava je odpotovala iz letališča na Brniku 15.junija 1975 pozno popoldne. V Limo, glavno mestoPeruja, smo prispeli že naslednji dan po maloveč kot 24 urah. Na letališču nas je pričakal naškonzul Anton Kalčič, ki nam je pomagal prebroditiobičajne težave na carini. Pravzaprav tehskoraj ni bilo, nekoliko nas je motilo le to, dase je 500 kg naše opreme ustavilo nekje v Parizu.Po številnih urgencah je manjkajoča oprema pripotovalaza nami šele po sedmih dneh. Konzulaje na letališču po naključju spremljal naš rojakDjordje Segedinski in nam velikodušno ponudilzatočišče" na svojem domu v okolici Lime za vesčas bivanja v tem mestu. Trije dnevi so bili potrebni,da smo uredili formalnosti z oblastmi, nabavilihrano, organizirali nadaljni prevoz in izslediliše neprispelo opremo. Veliko so nam pritem pomagali sodelavci beograjskega Energoprojekta,ki ima v Limi direkcijo svojega gradbiščaPiura na severu Peruja.Brez vse alpinistične in višinske opreme smo seodločili nadaljevati našo pot proti goram. Zapustilismo Limo 20. junija zgodaj zjutraj z razmajanimavtobusom, le Jeromen, Rupar in Herzogso ostali, da pričakajo opremo. Čakalo nas je500 km poti čez prelaze Cordillere Negre, visokenad 4000 m nadmorske višine. Do mesta Paramongasmo se vozili po asfaltu znamenite ceste»Carretera Panamericana«, okoli 200 km ob puščavskiobali Pacifika. Potem smo zavili proti vzhoduv prve strmine Cordillere Negre, po zelo slabicesti. Po daljših zastojih zaradi dela na cesti alinašega vozila smo okoli polnoči prispeli do prelazaConococha na višini 4185 m. Od tu je šlacesta navzdol po dolini reke Santa. Na prelazusmo zagledali prve vrhove Cordillere Blance. Pravblizu so se v bledi mesečini risala strma ledenapobočja Caullaraja - 5686 m.Zgodaj zjutraj smo bili v Huarazu, mestecu sredidoline Santa, 3030 m. Tu se zbirajo vse odpraveza Cordillero Blanco. Uro kasneje smo prispeliv mestece Yungay. Ob velikem potresu, ki je vnoči 31. maja 1970 prizadejal zelo veliko škodevsej dolini Santa, je bilo to mestece popolnomaporušeno. Sedaj Yungay sestavljajo le maloštevilnemontažne barake za urade, montažna bolnica, kiso jo podarili Kubanci, in nekaj bornih iz posušeneilovice na hitro zgrajenih bivališč. Zaradi potresaje izgubilo življenje okoli 35 000 ljudi. Yungay jebilo zadnje organizirano naselje na naši poti,zato smo se tu dogovorili za sprejem in oddajonaše pošte. Približno 25 km strmega in vijugastegakolovoza nas je pripeljalo do vhoda v ozko soteskoYanganuco, ki jo sedaj upravičeno štejejo zanarodni park. Zato je na cesti spuščena pregrada,ob njej je baraka za čuvaja in njegovo družino.Treba je bilo izpolniti obrazec za prijavo innavedbo vzponov. Vozili smo se še nekaj kilometrovdo zgornjega dela soteske in se nato posloviliod našega požrtvovalnega indijansKegavoznika. Vozil nas je brez počitka skoraj 36 ur.Utaborili smo se na obali zelo lepega jezera navišini 3850 m. Noč smo prebili brez šotorov inspalnih vreč, zaviti le v tanke najlonske bivakvreče.Drugo jutro, 22. junija, je odšla na aklimatizacijskivzpon in na oglede prva skupina. Mihelič,Osterman, Rajar in dr. Tekavčič so se povzpeli navrh Cerra Yanarraja - 5145 m. Zvečer smo sepreselili v nekaj sto metrov oddaljeno hišico izkamna in pločevine, prenočišče indijanskih popotnikov.Zjutraj 23. junija je odšla na aklimatizacijoše druga skupina, ki se je povzpela naprelaz »Portachuelo de Yanganuco« na višini4767 m. čezenj drži pot v naselje Yanama najužni strani Cordillere Blance. Popoldne so prispeliz zakasnelo opremo Jeromen, Rupar inHerzog. Pripeljali so se s tovornim avtomobilom,ki nam ga je dal brezplačno za to pot na razpolagoEnergoprojekt v Limi. Se isto popoldnesmo se preselili približno dva kilometra naprejv dolinico Demanda. Tu smo se odločili postavitibazni tabor na višini 3950 m.Torek 24. junija smo porabili za ureditev baznegatabora. Popoldne po kratkem posvetu smo sesoglasno odločili za naš prvi in glavni cilj in sicerza prvenstveni vzpon po vzhodnem grebenu naChacraraju Este, imenovanem tudi Huaripampa,6000 m. V sredo 25. junija zjutraj je šla že ob6. uri na pot prva skupina, ki sta jo sestavljalinavezi Mihelič-Osterman in Golli-Rajar-Tekavčič.Napredovali so vsi sorazmerno počasi zaradiobilnih tovorov in še nepopolne aklimatizacije. Nagornjem delu ledenika so navezi ovirala globoksneg in številne razpoke. Ob 16. uri so dosegliskalnati skok pod sedlom, ki označuje začetekgrebena. Tu so se odločili postaviti »tabor 1«.Mesto je bilo za to zelo prikladno, postavili soen šotorček pod ogromen skalnati previs na snežniravnici v velikem zametu. Mihelič in Osterman staostala v šotorčku na gori, drugi so se vrnili šeisti večer v dolino. Naslednji dan je naveza Jeromen-Rupar-Schlambergerodnesla v »tabor 1«nove tovore, Mihelič in Osterman sta poiskalaprehod na greben in ga opremnila z vrvmi. Najprejsta se morala spustiti iz sedelčka nad »taborom1« na severno stran za 60 metrov dozgornjega roba ledenika, prečiti po strmem robuledenika in se zopet povzpeli približno 120 metrovpo zasneženih skalah v strmini do 80° in v zeloslabem snegu na rob grebena.Pot na greben je bila odprta. V naslednjih dnehso se naveze vrstile v običajnem redu, kakor jedovoljevalo vreme in počutje posameznih članovodprave. Razmere na grebenu niso bile najboljše,greben so »krasile« ogromne opasti, katerim se jebilo treba umikati. Sneg ni držal, kazalo je, kotbi ga navpični sončni žarki močnega sonca globokorazjedali. Med vzponom se mi je večkratzgodilo, da se je smučarska palica s krplico vredvsa pogreznila v sneg. Zadnje dni je tudi vremebilo bolj slabo, severni veter, ki ima tu vlogonašega juga, je potiskal temne oblake čez grebeneChacraraja. Na grebenu je nekajkrat snežilo,v bazi je deževalo. Kljub temu je delo na gorivztrajno teklo naprej. Tovori so se kopičili naplatoju »tabora 1« in ob šotoru »zgornje baze«, kismo ga postavili ob jezerih pod ledenikom navišini 4650 m.Zjutraj 4. julija je bilo nebo popolnoma jasnoin temperatura je bila zopet nizka. Nastopilo jezopet lepo vreme. Naveza Golli-Osterman je nočprespala v »taboru 2«, ki je bil postavljen na

vrhu druge velike glave na grebenu v višini5400 m. Naveza Jeromen-Rupar-Schlamberger jeprenočila v »taboru 1«. Sam sem prespal v »gornjibazi« pod ledenikom, pridružila sta se mi šeHerzog in dr. Tekavčič, ki sta zapustila »bazo«zgodaj zjutraj z namenom, da se vsi skupaj povzpnemodo »tabora 1«. Ob 11. uri zjutraj stazapustila »bazo« še Mihelič in Rajar. Njuna nalogaje takrat bila spustiti se iz »tabora 1« naseverni ledenik in tam poiskati možnost bolj varnepoti navezam, ko se bodo vračale iz gornjegadela grebena ali iz vrha. Po dogovoru smo biliv radijski zvezi vsaki dve uri. Na zvezah ob 8.ob 10. in ob 12 uri sta navezi na grebenu poročali,da je bilo vse v najlepšem redu. Iz ledenika semlahko razločno sledil napredovanju Gollija inOstermana na grebenu.Na zvezi se ob 14. uri prva naveza ni javila.Po nekaj minutah se je oglasila druga naveza.Jeromen je sporočil, kako je Rupar nekaj minut po13. uri, ko je priplezal na neko vzpetino nagrebenu, videl, da sta Golli in Osterman padalapo strminah južne stene sredi manjšega snežnegaplazu.Novica je bila strašna. Vedel sem, da je tamjužna stena Chacraraja visoka več kot 400 metrovin da po takem padcu ni pričakovati drugega kotsmrt. Ko sem svoje misli nekoliko zbral, sem sedogovoril z Jeromnom, da se naveza takoj vrne.Odložili smo nepotrebne tovore in se sami podaliv smer, kamor naj bi zdrsela naša nesrečna prijatelja.Ko smo izvedeli za nesrečo, je stala našanaveza pod zadnjimi snežnimi vesinami, ki sodržale k »taboru 1«, torej bili smo prav v višinizgornjega roba južnega ledenika. Tam se pričnejostrmine južne stene. Prečili smo lahko skoraj vodoravnoin smo zato napredovali dokaj hitro.Presenečeni smo kmalu zaslišali klice na pomoč.Pohiteli smo, kolikor je bilo mogoče, in kmalusmo bili na mestu. Igor Golli je negibno ležaldelno pokrit s snegom. Doktor Tekavčič je moralugotoviti samo smrt. Nekaj mestrov stran je vsnegu čepel Osterman ves krvav po obrazu. Zdravnikmu je dal prvo pomoč in ga primerno oskrbel.Ob prvem pregledu ni ugotovil nobene vidne večjepoškodbe. Postavili smo šotorček, ki smo ga zato prinesli, in vanj položili onemoglega Ostermana.Z ogrodji dveh naših nahrbtnikov in s štirimi parismučarskih palic smo zvezali zasilna nosila. Kosta na kraj nesreče prispeli še drugi dve navezi,smo se pripravili za transport Ostermana. S transportomsmo pričeli ob 19. uri, ko se je žepričel spuščati mrak. Ker se je sneg globoko udiral,nam ni bilo mogoče nositi. Pod zasilna nosilasmo zato privezali ploščo »armafleksa« in smonosila vlekli po snegu. Reševanje je bilo izrednotežavno zaradi globokega snega in neprimernihnosil. Vsi smo bili povsem izčrpani, ko smo ob4. uri zjutraj naslednjega dne prispeli do šotoranaše »zgornje baze«. Po nekajurnem počitku smose spustili še do »baze«. V »bazi« je zdravnikopravil temeljitejši pregled poškodovanega Ostermanain ugotovil, da je bila njegova prva diagnozapravilna. Poškodbe so bile nenevarne, tako dabolniška oskrba ni bila potrebna.Kasneje smo prenesli v dolino tudi mrtvega IgorjaGollija. Pospremil sem ga do Lime. Od tam soga 16. julija z letalom prepeljali v domovino.Nadaljnji vzpon po vzhodnem grebenu Chacraraiasmo opustili. Treba je bilo urediti misli in čustva.Za to so člani odprave nekaj dni mirovali. Leposamezne naveze so se povzpele do višjih taborov,da so prinesli nazaj opremo in šotore.OdloČili smo se še za vzpon na Chopicalqui(6400 m) po njegovem jugovzhodnem grebenu. Nova»zgornja baza« je bila postavljena 12. julija medmorenami pod severnimi pobočji Huascarana navišini 4500 m. Vreme se je takrat zopet pokvarilo,tako da je snežilo tudi v »bazi«. Kljub slabemuvremenu 14. julija sta bila postavljena tudi šotorčkavišinskega tabora že na grebenu v višini5760 m. Naslednjega dne je sledil prvi poizkusvzpona na vrh, vendar je ta poizkus spodletelzaradi slabega vremena in novega snega. Po neuspelempoizkusu so ostali v višinskem taboru leše Jeromen, Schlamberger in Herzog. Drugi sotakoj sestopili do »baze«, saj v višinskem taboruni bilo dovolj hrane za vse. Prva naveza jepoizkusila znova že 16. julija in je uspela. Vremeje bilo še vedno zelo slabo, stopinje prejšnjegadne sta veter in sneg skoraj povsem zamedla. Lemalo pod vrhom se jih je usmililo sonce. VrhChopicaIquija so dosegli šele ob 16. uri. Tisti danjim je ostalo le toliko časa, da so sestopili dovišinskega tabora.Spočiti in ohrabreni ob uspehu prve naveze, 17.julija so zapustili »bazo« Mihelič, Rajar, Rupar inTekavčič. Želeli so znova poizkusiti vzpon na zasneženivrh Chopica!quija. Pozno popoldne so biliv višinskem taboru. Vreme, tisto jutro še kardobro, se je znova skazilo. Na grebenu je vsonoč snežilo. Zjutraj je bilo nebo že skoraj povsemjasno. Hitro so se odločili za nadaljni vzpon. Cezdan se je vreme do kraja uredilo, tako da jealpiniste pri vzponu motil le globoki sneg. Navrh so prišli že pred 14. uro. Naslednjega dnesmo bili zopet vsi v »bazi«.Za zaključek alpinističnega udejstvovanja odpraveje bil opravljen še vzpon na nekoliko nižji CerroPisco (5800 m). Opravili so ga v rekordnem časuMihelič, Rajar, Tekavčič in naš rekonvalescentOsterman. Opoldne 20. julija so odšli iz »baze«,zvečer so si uredili prenočišče na morenah v višini5100 m. Naslednji dan so se povzpeli na vrhin do večera sestopili v bazni tabor.Sredi jutra 23. julija smo zapustili Yanganuco inse vrnili v Limo. Nekaj dni, s katerimi smo lahkoše razpolagali pred odhodom našega letala vdomovino, smo izkoristili za ogled nekaterih zgodovinskihznamenitosti. Čeprav graditelji staregaPeruja niso imeli skoraj nobene opreme in primernihmaterialov, so zgradili izredna dela. Najprejsmo si ogledali staro trdnjavo Paramonga,vrh strateško ležečega hriba le nekaj kilometrovstran od morske obale, da bi branila vstop vdolino Chimu, približno 200 km od Lime. Čepravso jo gradili iz opeke posušene na soncu, soosnovne značilnosti te gradnje še danes dobrovidne. Odšli smo tudi na jug in si tam ogledalistarodavno »izgubljeno« inkovsko mesto MochuPicchu. Mestece ali še bolje utrdba je postavljenona ozkem grebenu na višini 2360 m med dvemagorskima vrhovoma nad globoko sotesko rekeUrubamba. Zgodovina in pomen tega mesta staše povsem neznani, po španski osvojitvi Peruja jebilo ime tega mesta pozabljeno. Očitno je, da

tega mesta ni nihče nikoli napadel in osvojil.Odkril ga je ameriški raziskovalec Hiram Binghamšele leta 1911 in je danes ena od največjih turističnihatrakcij Peruja. V Cuzcu smo si lahko šeogledali strahovite obrambne zidove trdnjaveSacsahuaman. Inki so jo zgradili za obrambo svojeprestolnice.Naše bivanje v Peruju se je izteklo, poslovili smose od predstavnikov naše ambasade in od sodelavcevv Energoprojektu ter 31. julija odleteliiz Lime.Obračun:Ko polagamo družbi obračun našega dela, mirnolahko trdimo, da smo naloge, zaradi katerih smoodšli na pot, opravili z največjo vestnostjo. Resje, da našega glavnega cilja, vzhodnega grebenaChacraraja, nismo uspeli opraviti do kraja. Vendarmenimo, da je bilo moštvo sposobno premagati vsetehnične težavnosti tega grebena. Proti usodi pase človek ne more upreti. Nesreča, ki je terjalamlado življenje našega tovariša Igorja Gollia, nibilo mogoče preprečiti z običajnimi alpinističnimiukrepi. Porazi so nam spodbuda za nove podvige.Marsikdo izmed nas goji v svojem srcu upanje,da se bo - lahko že kmalu - spet soočil s strašnimiopastmi grebenov Huaripampe.Vsem, ki so nam pomagali, smo dolžni poročatitudi o naših stroških. Tudi tu lahko ugotovimo,da je odprava spoštovala sprejete obveznosti. Vokvirnem predračunu stroškov odprave, ki smoga izdelali še v fazi priprav, smo računali s400 000 din stroškov. Ko smo pričeli zbirati tasredstva, smo kmalu ugotovili, da nam ne bomogoče zbrati toliko sredstev v tako relativnokratkem času, kolikor smo ga imeli na razpolago.Da bi zmanjšali potrebe, smo se odločili poiskatinajbolj cenene rešitve na vseh področjih. Ob našemfinančnem obračunu vidimo, da smo tudi vtem uspeli. Vsi stroški odprave so znašali leokoli 290 000 din, od tega samo za avionski prevozčlanov odprave in opreme okoli 170 000 din. Prvotniprogram smo izpolnili v celoti po številu udeležencev,po trajanju odprave in po njenih nalogah.Vsi člani odprave in Akademsko planinsko društvov celoti se zahvaljujemo vsem, ki so kakorkolipripomogli k izpolnitvi našega načrta. Še posebejpa smo hvaležni Planinski zvezi Slovenije, Ljubljanskibanki. Kreditni banki Koper, Televiziji Zagrebin osebju ljubljanske poslovalnice Generalturista.NA KOŽUF ŠTUDENT SE ODPRAVIPETER SKOBERNELežal sem na hrbtu na ostrih kamnitih krompirčkih»kamenjara« Velikega Cardaka. Mežikal sem vsonce, sesal vitergin ter poslušal Evine in Tonetoveslavospeve o Grčiji. Cvetka si je še vednorazbijala glavo, s kakšnim športom se ukvarjaEva, Boris pa je venomer priganjal svojo sodelavkona krtolov.Misli so se umirile, trenutek nato pa v svoji nemirnostiže poletele za nekaj dni nazaj. Petintridesetbiologov se je zbralo v soparnem dnevuna ljubljanski železniški postaji. Petintrideset biologovje s petintridesetimi težkimi nahrbtniki zresnično težkimi koraki doseglo skupsko avtobusnopostajo. Petintrideset biologov se je po divjihvožnjah z avtobusi in kamionom končno ustalilo vbukovem gozdičku ob vhodu v sotesko Stare reke.Prispeli smo v svet Kožufa. Za to pogorje semslišal morda že pri zemljepisu, zanimanje zanj paje naraslo, ko sem zagledal to ime na krilnihvratih biološkega oddelka pod velikim napisom -Ekskurzija v Makedonijo.Z vsokim dnem v najjužnejši republiki mi je Kožufpomenil več, pa tudi predstava o njem se jebistrila in zrisala iz vsakodnevnih vtisov. Sedajtega imena ne bom mogel več pozabiti kot pridolgočasni zemljepisni uri, ko sem videl samo petčrk čez rjavo liso na zemljevidu. Kako bi vedel,da se za tem skriva šumenje bistre in hladneStare reke, ki jo na obeh straneh spremljajo lepibukovi gozdovi I Iz tega, že kar domačega gozdastopimo na piano in začutimo Makedonijo: povsodcveti, veliko število vrst lučnika (Verbascum). ToModras ali poskok (Vipera ammodytes), v Makedoniji najbolj pogostastrupenjača

Slika levo: Formanekova zvončnica (Campanula formanekiana);slika desno: V ospredju lučnik, v ozadju Golemi Cardakniti ni čudno, saj je papeževa sveča iz teh krajevdoma. Ce pa se botanik vzpne še malo višje, najdena prakamenini čisto drugačno, tujo sliko. Tu prevladujejoživobarvne enoletnice, ki so le edenizmed znakov mediteranske flore. To omogoča poeni strani vpliv Egejskega morja, po drugi patemne vulkanske kamenine, ki so toplejše od belegaapnenca.Na vse to so narinjeni debeli skladi apnenca, vkatere si je Stara reka vrezala neprehodno kanjonskostrugo. V nižjem delu uspeva na karbonatuše bukov gozd, kateremu pa v podrasti manjkamarsikateri znanec iz pomladnih potov poslovenskem predgorju. Ko se počasi vzpenjamo,prehaja bukov gozd v jelkovega. Po svetlejših inna konici ošiljenih iglicah spoznamo jelko kraljaBorisa (Abies borisii-regis), ki ima res košatokraljevski videz. Iz zelenega plašča gozdov segajokopasti grebeni višjih vrhov. Te obsežne planjaveso včasih prepasle nad 50 000 ovoc, kar je vtisnilopečat pokrajini. Takšen kamnit mozaik, povezans travo in drobnimi cvetkami, imenujejo domačinikamenjar.Neusmiljeno je potekla ta in še naslednja četrtinaure. Vstali smo, kajti čakala nas je še pot doopuščenega rudnika zlata in bakra, Eva in Borispa sta nameravala ostati na Cardaku in s pastmiloviti sesalce. Eva je smrkala ter tolažilo sebein zelenega kobiličjaka Fridolinčka, ki je počivalv novem domu - platneni vrečki.Pri spustu z vrha smo pobrali še našo predhodnico,ki se je sončila na strmini. Skupaj smo opazovalijutrišnji cilj - Dudico. Bomo dosegli vrh? Takosmo si že želeli stopiti na gorski vrh. Dvoma nistapovzročala razdalja ali težavna orientacija, marvečbeli mejniki, ki so se v popoldanskem soncusvetili na vršnem grebenu. Nenavadne občutke stapoglabljali še dve karavli. S pogledom smo hodilipo številnih kolovozih, ki so križem kražem prepletaligolo pobočje Dudice. Do kam nam bouspelo priti?Zapustili smo kamenjare in potonili v gozd. Pogrebenu smo se spuščali v korito stranskega pritokaStare reke ter se po njem prebijali naprej.Soteska je bila sicer žepnega formata, toda vpolmraku prav romantična. Z mahom prevlečeneskale, strmi bregovi in grozeče prepletene veje sovzbujale vtis nezemeljske sanjskosti. K temu lahkoše prištejemo pridušeno, a nenehno mrmranje številnihslapov.Sledili smo živahnemu srebrnemu traku, pač tam,kjer se je bilo najlažje prebiti. Kot šahovski konjičkismo skakali zdaj na eno, zdaj na drugostran. Nato smo kar poniknili v pragozd repuhovihlistov. To je bila res prava džungla, saj so bililisti okrog meter osemdeset visoki in tako veliki,da bi bil en sam za dober dežnik. Kadar semhotel odkriti začetek kolone, ki je že izginila medorjaškimi zelenimi palačinkami, sem videl le vrhTonetove rumene kape. Zdaj sem se resnično počutilkot palček.Za nami sta capljali sestradani konopiški ščeneti.Doslej sem videl tako suhe pse samo v Disneyevihrisankah. Kot prežijo gostinci na morju na turiste,tako sta tudi cucka spremljala vsak naš gib, ki bijima lahko prinesel kaj za pod zob.Soteska je postala zaradi sten težko prehodna,zato smo po zelo strmem bregu zagrizli kolena.Na sončnem robu smo se znašli na stezi in seznebili tesnobnega občutka, ki nam ga je vsililtemačni kanjonček. Skozi redko drevje smo videlinavpične skale, ki so izginjale nekje v globini,odkoder je z grozečim šepetom opozarjala naseStara reka. Zato se nismo spustili, ampak spremljalistezo visoko nad reko. Tako smo se izognilivsem težavnim prehodom.Jagodel V naslednjem trenutku je bilo iz pobočjavideti le še dvojne grbe. Prvo je predstavljalnahrbtnik, drugo pa končni del hrbta.Vse drugo je bilo skrito v redkem grmičevju iniskalo rdeče frnikole. Pravzaprav jih še iskati nibilo treba, saj so se zreli sadeži ponujali navsakem koraku. Od sladke večerje nas je preganjalle mrak. Glava kolone se je spet izgubilav gozd. Ker sem bil zadnji konček repa, semimel neprijetno priganjaško vlogo. Največje težavesem imel s sladkosnednimi bruckami. Lažje bi biloizruvati obcestni kamen, kot pa potegniti dekletaod jagod. Najbrž pri preganjanju niti nisem bil

najbolj prepričljiv, saj sem si ves čas tlačil vusta okusne kroglice.Pot se je končala v Stari reki, ki smo jo preskočilipo kamnih. Cvetki je zdrsnilo. Po topem »čofu«je bilo vse tiho in mirno. Cvetkino razmišljanje jepospešila voda, ki je s svojo znano naglicoprodrla skozi čevelj do kože. Temna poslava vpotočku je naenkrat oživela in se med glasnimčofotanjem znašla na drugem bregu. Preostali smoprebrodili rečico znatno previdneje.Zdajci smo zagledali težko pričakovano hišo alibolje, podrtijo bivšega rudnika. Zarodi kopriv vokolici in trohnobe v bajti, smo se odpovedalinjenemu gostoljubju. Čeprav nismo pričakovaliudobnosti, nas je le razočarala ta dediščina preteklosti.Ves dan smo sanjarili o hiški. Vsok si joje po svoje predstavljal. Zaradi nje smo omahovalipo gladkih skalah, se prebijali skozi repuhin koprive, po vseh štirih premagovali strmino, seodpovedovali jagodam. Vsak naporček je povečalvrednost in lepoto cilja, vsak trud je oživljalnašo domišljijo. Ne vem več, kaj sem na koncupričakoval, vendar je pogled na mračen kup kamenjain trhlega lesa, obkroženega s koprivami,deloval name kot dobro merjena brca v trebuhmoje zavesti. Ali ni tudi večkrat v vsakdanjemživljenju tako, da je dosežen cilj razvrednoten inse v tistem trenutku že oziramo za novim?Salomonsko smo rešili vprašanje prenočišča. Napoti, preraščeni s travo, smo razvili spalne vreče.Nekaj trenutkov pozneje so v noč že sikali modrikastiplamenčki plinskih kuhalnikov. Naše kuharskeenote so pridno grele vodo za čaj, juhe inkonzerve. Se vedno sta nas spremljala sestradanapsa. Prišla sta na račun pri lizanju konzerv.Namesto blazine sem uporabil za vzglavje nahrbtnik.Dobro oblečen in do vratu pogreznjen v vrečosem opazoval nebesni travnik nad sabo: Veliki,Mali voz, Volar, Severna korona, Zmaj, Herkul,Labod, Lira, Orel, vmes pa še nešteto mežikajočihneznank. Toda, niso te anonimne točke že postalenaše znanke?med gigantskimi repuhi. V kobiličjem slogu smo sepregoljufali od kamna do kamna čez potoček,nato pa naleteli na opuščen kolovoz. Široka udobnostnas je naravnost presenetila. V go»du je biloveliko gob, toda lisičke in jurčki nas niso večmikali. Prve tri dni nas je obsedla prava gobomanija.Z žepnih izletov smo prinašali več gobkot biološkega materiala. Domačini so nas nejevernogledali, ko smo vsak večer jedli okusnedušene gobe. Vsake toliko časa so pogledali, česmo živi in zdravi. Zdaj je postala nenadomamoderna vitaminska prehrana.Temna nebesna kupola je bila kot polovica jajčnelupine ostro nazobčana s črnimi obrisi dreves.Med podrastjo in grmovjem so kot fosforni izstrelkišvigale kresnice. Nelojalna konkurenca utrinkom!Svetloba njihovega zadka je bila tako močna, dabi lahko kakšnih deset živalic v primernem ritmuuporabili za nočno svetilko.Za marsikoga je bila to prva noč na prostem.Romantiko debuta so kvarili samo komarji, ki sona vsak način hoteli priti na svoj vampirski račun.Nekaj časa smo še premlevali sveže dogodivščine,nato pa zaspali. Obračanje je bilo seveda sočasno.Proti jutru me je zbudila naraščajoča vlažnost.Na nas je padla rosa. Ko sem poiskal očala, sobila mokra, kot bi jih potegnil iz vode. Podspalno vrečo sem jih obrisal in pogledal v nebo.Izza Cardaka se je pravkar izverižila Kasiopeja.Dnevna svetloba nas je počasi prebujala. Todanikomur se ni ljubilo vstati iz tople vreče v vlažnoin mrzlo jutro. Prvi se je zganil Andrej. Vrnil seje s polno skodelico gozdnih jagod - osvežujočvitaminski prigrizek pred zajtrkom.Po zajtrku smo se poslovili od Marje in Mareta,ki sta nameravala nabirati vzorce izvirov Starereke, in po občutku sledili komaj zaznavni stezici

»Borovnice!« se je zaslišalo s čela kolone. Zaradite besede smo napredovali kot gosenice. Najprejso si napolnili usta prvi in stopili naprej. Zdajse je zataknil srednji del, končno pa se je tozgodilo še z repom. Na strmem sončnem travnikuna robu gozda je bilo toliko borovnic, da smo semorali razviti v strelce in jesti. V popolni tišini jebilo slišati samo, kako smo brodili med borovničjem.Po sladki paši smo bili še bolj podobni Komančemna bojnem pohodu. Toda mi smo zakopali bojnosekiro in se miroljubno bližali meji. Iz gozda smostopili pred ovčjo stajo. Na poti skozi osat inkoprive mi je spodrsnilo. Pekoči rafali žgalnihlaskov so iztisnili svoje protirevmatične sokove vmojo nezavarovano kožo. Hodil sem namreč vkopalkah. Tako sem na lastni koži spoznal resničnosttrditve, da v Makedoniji peče celo trava. Nekateriso pri tem srečanju z grškim obmejnimpasom dvignili roke - videti je bilo kakor vajaza prihodnost.Znašli smo se na golem delu Dudice. Flora jebila spet neobičdjna, makedonska. Nabirali smomaterial in se v biološkem tempu vzpenjali povojaškem kolovozu. Molčali smo, saj nam je bilozaradi meje malce tesno pri srcu. Napetost se ješe povečala, ko so v skalovju nad nami zalajalipsi. Z obrazov smo pregnali sence strahu in tesnobeter si nadeli najbolj neumne izraze. Za vsakprimer. Srčni utrip je narastel, čeprav pot ni bilanič bolj strma kot prej. Med trmastim grizenjemkolovoza smo zavili okrog ovinka in se naenkratznašli pred tropom kakšnih 600 ovac. Na robupobočja sta se ostro risala obrisa postav dvehpastirjev, na vse skupaj pa so lajali - šarplaninci.Kamen se nam je odvalil od srca. Pogovarjali smose s pastirjema, zanimivo doživetje in nadaljevalipot. Med rožami smo spoznavali vedno več novihvrst, zato je bilo naše napredovanje res botaničnopolžje. Na travnikih je cvetela albanska lilija, kije sicer podobna kranjski, le da ima žveplenorumene cvetove. Na kisli podlagi je žarela sorodnicajesenske vrese — Bruckentalia spiculifolia.Nasploh je bila za ta predel značilna menjavakarbonatne in silikatne podlage, kar se je lepoodražalo v cvetni odeji. Rdeče preproge cvetočebrukentalije na zelo vlažnih, kislih tleh in pestropisan živ-žav rožic na apnencu. Med temi je bilonajveč karminsko rdeče nizke krvomočnice (Geraniumsubcaulescens) lepe rožice, modrih gumbkovJaisonie (ta spominja na mračico — Globularia) inrumenih krožcev sončeca (Helianthemum). Dobršenšop teh nežnih cvetk je končal v Tonetovi mapi,medtem pa so drugi nabirali hrošče in polže zaFranceta. Jaz sem v glavnem slikal. Film je tekelže skoraj tako hitro kakor v kameri. Zbrati semmoral vso svojo voljo, da nisem še šestič alisedmič pritisnil neobičajno lepe krvomočnice.Sonce je bilo že tako visoko, da nas je poštenopeklo, zlasti pa še tiste, ki so bili že od prejnevarno rdeči. Zato smo skrivali štrleče gole delepod srajcami in klobuki. Pa se le niso uresničilenapovedi domačinov: češ, deževalo bo, ker jeprišla taborit mešana družba. Nasprotno, po našemprihodu se je končalo deževno obdobje inse je začelo pravo makedonsko poletje.Medtem ko smo lezli proti grebenu, smo bilizaposleni. Polnili smo vrečke in mape, se s fotoaparatimetali po tleh in neugnano pritiskali naprožilce. V polnem elanu, ki je zasenčil vse plašnemisli na graničarje, smo dosegli sedlo in mejo.Ob mejniku smo odložili nahrbtnike in začeli lestipo grebenu Dudice.Levo: Nizka krvomočnica (Geranium subcaulescens) z DudiceDesno: Pastirja iz Stipa paseta državne ovce pod DudicoVse slike posnel Peter Skobrne

SRSRBIJAPRIZRENTETOVOSTIPIKAVADARCIPRILEPLKONOPISTEGEVGELIJABITOLATukaj ni bilo več pustega kamenjara, ampak pravkičasto pisana preproga alpinskega cvetja, to jerastlin, ki uspevajo nad gozdno mejo. Spet sobodle v oči krvomočnice pomešane s sončeci. Medgostimi in živobarvnimi blazinicami so prav s težavoprivreli na dan koščki apnenčastih skal. Paše po njih so pogostokrat lezle cele kolonije pikapolonic.Zaradi vseh teh zanimivosti je bilonaše delo še bolj razgibano. Še najbolj smo bilipodobni roju razdraženih os, ki se brez kakšnegapravila zaganja zdaj v eno, zdaj v drugo smer.Od cveta do cveta in od mejnika do mejnikasmo nenehno višali naš položaj. Včasih smo seozrli v Grčijo oz. Egejsko Makedonijo ali pa smos pogledom samo oplazili tri karavle. Gotovo nasopazujejo, saj smo bili na grebenu dobra tarčamočnim daljnogledom. Zaenkrat nas ni še nihčepodil, pa tudi nahrbtniki so ležali v kotanji varnipred topovskim, ne pa tudi minometalskim ognjem.Greben je bil prav grebensko nesramen. Planinciprav gotovo poznajo lažnive papagajske stavke:»Tole je pa gotovo vrh!« S takimi besedami inviterginom smo tolažili utrujeno brucko Alenko, kiji je vroče sonce povzročalo glavobol.Končno smo dosegli najvišji mejnik. Nismo moglistopiti več višje. Torej vrh. Tone je poskrbel zapaniko v ženskem delu odprave, ko je botaniziralnad grškimi prepadi. Šele ko je spet stal natrdnih tleh, smo lahko v miru prisluhnili kravjemumukanju globoko spodaj na oni strani meje.Takšni nedolžni glasovi pa so nam vzbudili tolikoslin in skomin. Po mednarodnem (fotograf in polskupine na eni, druga polovica v drugi državi)gasilskem posnetku smo se začeli počasi spuščatido nahrbtnikov.Pri prtljagi smo bili še vedno sami. Tone je vložilzelenjavo v mapo, mi pa smo lenarili pod vročimsoncem. Brez uvoznih komplikacij smo ukradliGrkom nekaj rastlin in živali. Pot nas je vodilapo meji proti karavli. Pobotanizirali smo še porobu grškega snega, ki je prav tako kot jugoslovanskiprimeren za dričanje in kepanje. Alenkoje tudi na grškem snegu kmalu spodneslo.Iz apnenca smo prešli spet na staro kameninskopodlago, kar se je kazalo v temno rdečih oblačkihbrukentalije, borovnicah in obilici vode. Spet drugačensvet in spet delo za biologe. Po pobočjusmo se zapodili do karavle, ki pa je bila nanaše veliko presenečenje zapuščena. V senci smojedli kosilce, v zavetrju hiše pa kuhali močangunpowder tea. Rekli smo, da je za žejo, v resnicipa je bil namenjen živcem, kajti napetost je začelapopuščati. Ostali smo brez vode, kajti vsosmo porabili za kuho.Iz oči v oči smo se gledali z Velikim (Golemim)Čardakom (turško). Čokati dvoglavi hrbet se namje zdel kakor star znanec, čeprav smo ga poznalikomaj en dan. Zahodna travnata pobočja so sekončala v strmih skokih nekje v Stari reki. S pogledomsem sledil sencam, ki so skrivale soteskoin se zagledal v levo pobočje kanjona. To stransmo si izbrali za vrnitev.

V gosjem redu smo potonili v hosto in sledilistezici. Gozd srednje starih bukev je bil gostoporasel z lišaji. Z vseh vej so visele brade nevidnihduhov. Kadar je zapihal veter, smo slišališepetajoči smeh gozdnih prikazni - saj nisomogli ostati resni ob pogledu na devet palčkov,ki si je utirala pot skozi njihov svet. Kol biodrezal, se je prijetna, a skrivnostna pravljičnostkončala na bleščeči, sončni poseki. S pravljicovred je v visokem zelenju izginila tudi pot. Skozivisoko orlovo praprot, tega stalnega spremljevalcarevnih tal, smo se prebijali s plavalnimi gibi.V praproti so prežala na nas presenečenja. Prijetnav obliki gozdnih jagod in neprijetna v oblikibrinja in kopriv. V zadnjo skupino bi lahko prišteliše zahrbtno skrite veje, ob katerih smo senemilo spotikali.Dolge sence in tople barve popoldanskega soncaso nos nenehno opozarjale na bližajoči se večer,zato nismo izgubljali časa z iskanjem steze, ampaksmo kar po občutku sledili grebenu visoko nadStaro reko. Nismo se več ustavljali, saj bi vsakpočitek pomenil zelo težko nadaljevanje poti. Bilismo že utrujeni, zlasti pa je dajalo brucke, kar seje kazalo v tem, da se niso več zmenile za jagodeob stezi. Celo Hojka ni bila ujedljiva.V gozdu smo večkrat našli stezo, a kaj, ko smojo v zelenem morju posek spet izgubili. Trmastosem vztrajal v kopalkah, čeprav mi brinje inkoprive niso prizanašali. Sledil je strm spust skozimlad gozd kraljeve jele. Sele ostre iglice so meprisilile, da sem oblekel srajco. Kot priganjačsem hodil zadnji, zato mi je kolona skozi luknjov gostem prepletu jelkinih vej ušla. Slepo sem sezagnal po strmini navzdol. Suhe veje so pokale,jelkini biči pa so me tepli po obrazu. Spet smošli po brezpotju navzgor in na naše veliko veseljedosegli stezo v bližini Sokola. Kljub mrakusmo vedeli, da smo na konju, saj nas je čakalsamo še zadnji, lažji del poti.Iz teme sem zaslišal top padec. Nekaj se je pobraloin reklo: »Pazi, veja!« Sledil je nov štrbunk,tokrat že čisto pred mano. Alenka se je pobiralain godrnjala nespodobnosti. Poučil sem jo, dase tako ne spodobi govoriti mladim dekletom,zlasti še, če so brucke. V tem pa je tudi menizmanjkalo tal pod nogami. Sele ko sem padal, semse spomnil na vejo. Medtem ko sem se pobiral,sem se raje vgriznil v jezik. Zdelo se mi je, daiz teme slišim smeh. Modro sem vse preslišal inod tega trenutka dalje bolj pazil na opozorila.Tone, dr. Tone Wraber, nas je vodil skozi popolnotemo, ki so jo le nekajkrat preparale zelenkastesledi kresnic, z infrardečim občutkom. Pot je bilasamo za odtenek svetlejša od okolice. Naenkratje vzšel prvi krajec in srebrnkasto razsvetlil gozd.Napredovanje je bilo zdaj znatno lažje.Ovinkasta steza nas je pripeljala v grapo. V njejje tekla voda. Voda! Saj smo že čisto pozabili nanjen okus, a prav dobro smo vedeli, da se z njopogasi žeja.Zavili smo okoli grebena in skozi veje zagledalibaterijske pramene. Tabori Kako domače zveni toime, čeprav pomeni samo šotor in spalno vrečo.To, kar sem napisal, je majhna laž. Beseda taborpomeni še veliko več. V tej besedi je skritih ševeliko veselih kuharskih in drugih lepih, mikavnihdoživetij. Skratka domače vzdušje, pesem, smeh,dobra volja, vse nepozabno.DVAJSET LET PO NUN-KUNU V BRENVIPierre Vittoz, Švicar iz Yaoundeja v Švici, je sko ;raj pozabljeno ime iz povojnih let. Bil je dokajviden ekspedicionist, lahko bi rekli, v prednjemplanu takratne odpravarske publicitete. V »LesAlpes« 1974/1V je napisal zanimiv članek o Brenvi,potem ko je dolgo časa molčal. Razmišlja o spremembah,ki so doletele Alpe, o množičnemalpskem turizmu, o vertikalnem prometu. V miseljemlje škandalozno napravo, ki je mimo zakonain varstva narave razpeta nad Vallee Blanche medAig. du Midi in Col du Geant. Kljub vsemu, praviVittoz, stvar človeka navdušuje. »Ce ga ne, gaše manj razumem kot črednega turista. Nismonamreč začetniki. Te ledenike smo prehodili križemkražem in marsikakšno ostrico tam okolipreplezali. Kljub temu nam jemlje sapo, ko vgondoli zanihamo nad globino in se pozdravljamoz znanim svetom okoli Mt. Blanca.«Vittoza je iz vsega tega širnega, zanimivega svetanajbolj zamikala Brenva s svojimi tisoč seraki,prava ledena gora, vsa skrivnostna med Pilierd'Angle in grebenom Mont Maudit. Na Ml. Mauditso se spravili v bivak vsi štirje - vsa Vittozovadružba, da čez Brenvo pridejo na Mt. Blanc, 20let po Nun-Kunu v Kašmiru, najvišjem Vittozovemdosežku. Njegovi tovariši iz mladosti so bili skeptični- postali so komodni, manjkalo pa je tudimale Claude Kogan, ki jo je Vittoz spremljal navrh Nun-Kuna. Drobna Claude Kogan, ena največjihalpinistk! Prijatelji so cepine ze davno obesilina klin. Ne glede na to je vittoz želel praznovatihimalajsko obletnico v Brenvi.Na obletnico Nun-Kuna pa se je spomnil pri|atel|Bernard Pierre, ki je ekspedicijo postavil na noge.Spomnila se je tudi Vittozova žena, ki je takratdoživljala vse veselje in ves strah. Kaj pa jekončno eden izmed neštetih himalajskih vrhov?»In vendar, po tolikih letih še vedno hočem topodoživeti. Samovšečnost, narcisizem? Saj sem šeiri sebi, mišice, pljuča, betica, vse je v najboljšiformi. Sem se postaral? Ne čutim. Še vedno mežene na ledenike. Pred to slavno steno Mt. Blancase počutim kakor pred dvajsetimi jeti v Himalaji.In prav tako upam, da bom izsilil pot na vrh.«Medtem se je na bivaku stemnilo, Peuterey jeizginil kakor sen. Vstopili so še v temi. Z bivakana grebenu Mt. Maudit so sestopili toliko, da soBrenvo načeli nad seraki. Normalna smer se začenjaspodaj pri skalah, lahko pa prideš vanjo400 metrov više po strmi ledeni vesini — po variantiGussfeldt. Vallot pravi, da je težja inlepša. Do vrha Mt. Blanca je 1400 m. Vsi štirje,Berger, Staub in Vittozov sin Otpal so se dobroujeli. Navezani sicer, a napredovali so skoraj brezbesed z vajeno stopinjo. Ko se je zdanilo, so šelevideli, kako je Brenva vendarle strma, res ugledenpristop na streho Evrope, ki ga je Gussfeldt s svo-I i m i vodniki pogruntal leta 1892. Dosegli so horizontalniledeni greben, ki ga je neki Angležtakole - opisal: »To je najtanjši in najdrznejšiledeni greben, kar sem jih videl. Na desni stranise navpično grezi v globino (ne pretiravam), nadrugi strani ne dosti manj, oster ie kot nož, invendar ga moraš nekaj metrov jahaje premagovati.«Takrat »oster kot nož« še ni bil kliše planinskegaspisja. Mr. Moore je bil leta 1865 zareslahko ginjen, ko je 15. julija prvi prišel čez Brenvo,pred 110 leti I Isto leto je človek prvič stopil naGrandes Jorasses, na Aiguille Verte pa kar potreh smereh.Bili so pogumni, ti alpski pionirji! Bili so zlatičasi alpinizma, cela vrsta velikih mož, ki jim ni

NEKAJ SPOMINOVNA DR. JAKOBA PREŠERNA(K obletnici njegove smrti, 14. februarja 1975)VILKO MAZIDa ga ni več, sem zvedel šele iz Planinskega Vestnika.Takrat, ko so se mu iztekale poslednje ure,sem ležal na kirurgični kliniki, pripravljen na transplantacijopacemakerja. Do mene ni smelo nobenovznemirljivo sporočilo, dokler me niso odpustiliv domačo oskrbo.Bila sva istoletnika, s tremi osmicami in samopet dni narazen (v mojo prednost), doma pa dalečvsaksebi: on ob vznožju mogočnih Karavank, jazsredi pohlevne Bele Krajine.Najino prvo srečanje sega v šolsko leto 1901/2 inje bilo dokaj nenavadno, lahko bi skoraj dejal,Kar dramatično. Ze samo prizorišče imenitno: Vodnikovspomenik in za njim ogromno, od potresarazmajano poslopje stare gimnazije, nekdanjegaliceja.Nova klasična gimnazija pod Tivolijem, ki sva jotudi midva obiskovala in |e na zunaj še do danesohranila nespremenjeno podobo, je obsegala 8nemških a in prav toliko slovenskih b razredov(Prešern je bil v omenjenem letu v 3. b, jaz pašele v 1. b razredu). Dijaška knjižnica je še zmeromposlovala v nepoškodovanem prostoru staregimnazije in to ob sredah popoldne za nižje, občetrtkih pa za višje razrede.Knjižničar je le redkokdaj točno prihajal na svojposel, pa smo si čakajoči dijaki preganjali čas,kakor smo pač vedeli in znali. Zoge takrat še nibilo, zato pa močno obrajtana »frnikola«. Nekateriso se šli »mance«, drugi »slepe miši« ali pa sokar tako kolovratili sem ter tja in prodajali dolgčas.Med slednjimi sem nekoč zagledal mršavega dolgohlačnikas hudo kljukastim nosom. Glasen smehme je posilil. On pa k meni:- Kaj bi pa rad?Se bolj sem se zarežal in se pripravil v bran. Tahip sem jo že dobil s pestjo po nosu, da me jecurkoma oblika kri.Od sošolca, ki me je spremil do Robovega vodnjaka,sem zvedel, da me je »česnil Prešern iztretje«. Sam sem presodil, da me je po pravici,zato me nikoli ni zbodla želja po maščevanju. Pasi tudi nisva prišla v neposredno bližino, dasi semna gamnaziji ostal še dve leti. In se tudi kasnejenikjer nisva srečala.V prvi svetovni vojni sem zvedel, da je dr. Prešernazajela kot p. v. (politično sumljivega) in zatov uniformi prostaka. To pa ni povsem točno. SpomladiI. 1916, neposredno pred južnotirolsko ofenzivo,sem se držal s svojo četo v sklopu detaširanegabataljona na obmejnem Findenig Koflu(2016 m) v Karnijskih Alpah. V 6 do 7 metrskihzametih so mogle do nas iz doline samo smučarskepatrulje. Eno je uničil plaz; k sreči ni bila tista,za katero sem vedel, da jo vodi dr. Prešern. Videlsem ga kasneje pri Arsieru v nekakšni vojno-fotografskislužbi. Take bi kakemu p. v. gotovo nezaupali.Kmalu po vojni sva se pridružila tudi midva stalnonaraščajočim vrstam organiziranih planincev. Nebi vedela drug za drugega, če ne bi PlaninskiVestnik od časa do časa objavil kak najin članekpotopisne ali drugačne vsebine. Zase vem, dasem opisal komaj desetino tega, kar sem v tehdolgih letih obhodil, gotovo tudi pri njem ni bilodrugače. Za nama je bilo torej ogromno poti, zaresčudno, da se nikdar na nobeni nisva srečala.zmanjkalo pobud. Ali pa morda napak gledamo?Saj tudi danes nastopa v alpinizmu množica vrlih,podjetnih mož. Pa perspektiva v preteklosti, zzlatom obrobljena!Z Brenve so gledali, kako so se iz bivaka nagrebenu razlezli vsi, ki so jih tam spoznali: štirjeItalijani so šli v smer Major, dva Francoza sta selotila Peutereyskega grebena, dva Angleža sedajeta z »drugo« smerjo v severni steni Pilierd'Angle. Zlata doba še kar traja, ugotavlja Vittoz.Navdušenje še gori, še z večjim plamenom, sajsodobna oprema odpira nove možnosti. Zlato doboše doživljamo in jo hkrati oblikujemo. Kakšen poglediz Brenve: na ledenik pod njo, ves razoranin razbit od granitnih kanonad, zdi se kakor voda,ki jo veter žene v kameniti breg; Aiguilles duDiable, kako vitke, baletno rahle ojstrice! Inkrižem kražem mogočni grebeni Mont Blanca, raziin rezi, rebra, žlebovi! Pilier d'Angle, labirintledu in granita! Mogočna gora je Mt. Blanc inlepa kakor kaka himalajska piramida.Zbirali so lažje variante med možnostmi, ki so sejim ponujale. Kakor v življenju: zdaj sprejmeštežak boj, zdaj se mu umakneš. Ali ni tudi v temmikavnost alpinizma? Pred seboj imaš cilj, izberešpot, ogiblješ se nevarnosti, ravnaš odgovorno,pametno. Tveganja v Brenvi ne manjka. Daljaveso velike, možni so plazovi, vremenski preobrat.»A tveganje imamo radi, brez te začimbe jed nebi dišala. In vendarle nam smrt ne diši. NaNun-Kunu sva neko jutro s Claude Koganovo resveliko in več ur tvegala na tankih vegastih kložah.Prišla sva na vrh. Se do danes nisem pozabil nagrenki okus tistih ur.«»Kako se človek spremeni! Pred dvajsetimi letisem v samotah Kašmirja tvegal vzpon po nepoznanihledenikih. Zdaj iščem lažje poti in mojitovariši imajo vsi čelade na glavi. Jaz je še nisempoveznil na glavo.«V višini 4500 m so prišli na pot z Aiauille du Midina Mt. Blanc. Koliko stopinj, koliko človeškihsledi! To ie torej današnji alpinizem, pravi ljudskišport, široko steptana sled na Mt. Blanc, množičnotavanje po snegu.Potem so se ločili. Berger in Staub sta odšlaproti Mt. Maudit in Taculu, Vittoz s sinom pa čezGrands Mulets. Ko sta bila že skoraj na cilju,je sin pohvalil očeta: »Se te je nekaj skupaj,stari!« Vittoz je pogledal na uro, doslej so hodilikomaj šest ur. Nikamor se ne mudi.Vse se mu je zdelo tako lepo kot v Himalaji. Takosi je želel tiste čase nazaj. Pogrešal je le tistoneizmerno osamljenost, improvizirane bivake vvišinah, odkrivanje deviškega sveta. Zato pa je tuspet druga mikavnost: prijatelji in sto znanih poti,smeri in tur. V mislih sta posedela z možmi, kiso jih pred toliko leti odkrivali. Nobenega občutkakonkurence, nič nevoščljivosti, ki tako radazastruplja zrak na ekspediciji. Tu ni nobenih napetosti,nobenega napačnega ponosa, nobenihglasnih prepirov in ne tihe zamere. »Bil sem naNun-Kunu in še marsikateri deviški vrh sem spoznal.Zdaj imam ta privilegij, da spoznavamneizmerno bogati alpski svet, v belini bleščečesilhuete občudujem pod istim sinjim nebom in mojesrce ni nič manj vzhičeno. Ce je med tem minilodvajset let, ne bi rad še enkrat živel tisti davničas. Spomin na Nun-Kun je nenadomestljiv, pričujočnostBrenve pa me opaja. Jutri bom doživelgrebene v Rocherortu ali Ferpžcle ali . . . Našaljubezen do gora prerašča tudi Himalajo. Kakorl|ubezen do ljubljenega bitja tudi to nagnjenje dogora lahko dopolnjuje vse naše življenje.«

Daleč čez sedemdeseto mi je že teklo, ko sem sespomnjl, da me čokata še dve neprehojeni potina Triglav: zloglasna Bambergova ali čez Plemenice,kakor ji je stari trentarski naziv, pa tistaodmaknjena, čez Voje. Nič več ni kazalo odlašati.Kar za Plemenice sem se najprej odločil, datako opravim težjo preizkušnjo svojih starih podlatov.tartal sem na Vršiču z enim poslednjih avtobusov,ki so še vozili v tisti seziji. Hotel sem namrečspotoma (!) še skozi 2. Prisojnikovo okno, kisem ga tudi oarival že celo večnost.Lep dan je bil pa se mi zato nFkamor ni mudilo.Da jo le še do mraka pririnem v Pogačnikov dom!In je prijatelj Poljanec res že pripravljal svetilke,ko sem pogledal v kuhinjo.Ni tega deset minut, kar je šel v posteljo dr. Prešern,je povedal. - Dva dni je bil tu, jutri dopoldnepa je namenjen nazaj v Vrata in domov.Ni mogel verjeti, da si še nikoli nisva segla vroke in na vso moč je bil radoveden, kakšno bozdaj po vsem tem, kar sem mu še izdal, tonajino prvo srečanje v hribih.Naslednje jutro sem ga dobil v kuhinji ob Po-Ijančevi poslovni mizi pod oknom, kjer je biltudi vselej prostor za intimne goste (znan je Prešernovlevji delež za nasjanek te široko ugledneplaninske postojanke), pripravljenega za odhod.Kljukasti nos ga je še zmerom izda|al; seveda pasem znal to zdaj dovolj spretno zatajiti. Vedel semtudi, da ie mož po dveh težkih operacijah želodcadokai rahlega zdravja in že zato vse obzirnostipotreben.Da me ima v dobrem spominu, je dejal, ko najuje Poljanec predstavil; posebno všeč da mu |ePanorama s Triglava pa tudi Koledarske beležkepogosto vzame v roke, zato si je že večkrat želelosebnega stika z menoj. Kar zažarel je od presenečenja,ko sem pripomnil, da se je to žezgodilo pred več kot šestdesetimi leti pa šaljivostresel predenj tisto pobalinsko objestnost, ki seje ni mogel prav nič spomniti.- To pa morava zdaj na mestu poravnati z bratovščino!je udaril po mizi, kakor bi hotel naročitibokal zlate rebule. - Kje pa! Alkohola splohposkusiti ni smel. Pobratila sva se pač brez tepriče in tudi Poljanec je prišel na svo| račun.Zidane volje sva krenila na pot, ki sva jo žepoznala kakor svojo dlan. Imela sva si spotomaše dosti povedati iz blažene davnine, pa sva sezato pogosto ustavila ob kakšni važni besedi,kakor [e to pač navada postaranih sprehajalcev inpopotnikov.S pesnikom Prešernom ni bil nič v sorodu. Njegovrod je bil iz mošenjske fare, pa so se podpisovaliz »ern« in ne »eren« na koncu. Da je tako zgodajprišel v ljubljansko gimnazijo, se je imeli zahvalititeti Ani, odlični šivilji, ki je dobivala stalna naročilaiz najpremožne|ših gorenjskih družin ter zasvoj poklic usposobila tudi obe njegovi sestri. Nadar|eneganečaka je v osnovni šoli še sama prizadevnopoučevala predmetov, ki jih je moralobvladati za sprejemni izpit na gimnaziji. Tetinagoreča želja je bila, kakor sploh v tistih zaostalihrazmerah med našim kmečkim ljudstvom, da binečak prvorojenec čimprej zapel novo mašo. 2alse ji ta želja, kakor že prej staršem slavnegaVrbenjca, ni izpolnila.- Pa si vseno ostal star, zakrnjen samec, sem gaodražil, ko sva že lezla po okljukih Sovatne. -aj te je odganjalo od zakonskega jarma?- Kdo bi to vedel prav presoditi! — Morda imanavsezadnje kak delež tudi ta nesrečna kljuka(pokazal je s palcem na nos), na katero se nobenani hotela »obesiti«... Prav zares: ženske seniso gnale za mano, iaz pa za njimi ne; za sprotise je dalo zmerom brez muje preskrbeti . . ., jedejal z nekoliko znižanim glasom in pri tem pomenljivomežikal . . .Dosegla sva Bukovje, kjer sva se poslovila skrepkim stiskom rok in trdnim upanjem, da se šekdaj srečava na tem prijaznem svetu. . .1968. Petinsedemdesetletnica SPD.Potekala je v proslavah posameznih planinskihdruštev ter dosegla višek v veličastnem taboru vLogarski dolini. H koncu leta pa je Planinskazveza priredila v gornjih prostorih svojega upravnegaposlopja v L|ubljani intimen sprejem za vsevidnejše planinske jubilante, od abrahamovcevnavzgor. Med najstareqšimi je bil poleg najus Prešernom še »večni mladenič« Ivo Marsel, istotako s tremi osmicami v rojstni letnici.Vsakdo si je lahko poljubno izbral sedež ob vab-[jivo obloženi, po vsej dolžini dvorane iztegnjeniširoki mizi. Le na zgornjem koncu je bilo prihranjenomesto za gostitelja, predsednika dr. MihoPotočnika, ki je v pripravnem trenutku vedrega pogledain prijaznih lic, kakor vselej ob taki priložnosti,izrekel prisrčno dobrodošlico zbranimpovabljencem. Izrazil je posebno zadovoljstvo, dae prišlo ravno ob visokem organizacijskem jubilejuprvič do take kolektivne počastitve zaslužnihorganizacijskih delavcev, kar se bo poslej rednoponavljalo.Sledila je razdelitev umetniško izdelanih bronastihplaket z vgraviranim osebnim posvetilom vsakemujubilantu. Nato sproščeni del ob dobrotah,ki jih je ponujala miza.Prešerna je spremljal Poljanec, čigar gost je bilvsa zadnja leta, kadar je v Ljubljani imel kaj večopravkov. Stara znanca sta si bila tudi z Marseloms številnih smučarskih ekskurzij med obemavojnama. Zame ga je najprej zanimalo, kako semjo takrat z Bukovja pobiral na Luknjo in po Plemenicah.Zmerom je čakal, da bom o tem, pa še o najinemsrečanju na Podih kaj napisal . . .- Saj sam po sebi vem, kako je: stari ratujemopa se nam ne ljubi več . . . Ampak kaj sem hotelše reči: po tvoji poti na Šmarno goro nisem šehodil . . .- Prav imenitna jel se je vtaknil Marsel, le pridijo kdaj pogledat!- Na Šmarni gori nisem bil vse od mature, namGorenjcem je od rok, je pripomnil in dodal: -Če sploh še kdaj, morda pa prav kmalu, kaj seve, pojdem po Mazijevi (se je obrnil k meni) intakrat, kajpa, pridemo pote, da nam boš za vodnika—.To so bile zadnje besede, ki sem jih slišal iz njegovihust.Zrak v dvorani je postajal čedalje bolj zadim-Ijen, ura pa se je tudi že pomikala v pozno noč.S Poljancem sta bila že na tihem zmeniena, samoz očmi sta se poslovila od naju z Marselom in seizmuznila »po francosko«, kakor smo temu svojčas rekli. Morda še danes tako pravijo, kaj jazvem, ki sem od včeraj ... s tremi osmicami vosebni izkaznici in z dvema na plečih . . .

70 LET CILKE HODNIKDne 9. 2. 1976 bo 70 let, odkar je pri Tišlerjuv Srednji vasi v Bohinju »zavekava« Cilka Hodnikova.Cilka je bila tretji otrok v Odarjevi družini.Oče je bil mizar, zato se je reklo pri hiši priTišleriu, mati pa je opravljala težki poklic podeželskebabice. Tri leta pred Cilkinim rojstvom,leta 1903 je zaradi malomarnosti priložnostnegarenočevalca na nekem skednju pogorela vsarednja vas in tudi Cilkinemu očetu je pogorelves material, ki ga je imel pripravljenega zagradnjo hiše. Oče se je moral zadolžiti in jesvoj dolg vrsto let odplačeval.Cilka je obiskovala šolo v Srednji vasi. le zelozgodaj se je posvetila gostinskemu poklicu, koie v letih 1923 do 1925 delala v kuhinji takratnegahotela Sv. Janez, ki ga je imelo v najemu Slovenskoplaninsko društvo in ga je opravljala splošnopriznana oskrbnica Jerajeva. V tem času jeCilka opravila izpit za kuhinjsko pomočnico. Leta1930 je Cilka prevzela dolžnost kuharice na Kredarici,ki jo je dolga leta oskrboval znani oskrbnikFranc Sest iz Srednje vasi. Tako se je seznanilaz vsemi dolžnostmi oskrbništva visokogorskepostojanke.Konec leta 1936 je Cilka prevzela oskrbništvo Skalaškegadoma na Voglu, ki ga je oskrbovala dookupacije v aprilu leta 1941. Skrbna Cilka je takojpo okupaciji oskrbela prenos vsega inventarja,razen pohištva in žimnic, z doma na Voglu navarno, k Jeromu v Srednjo vas št. 15. Ko so kmaiunato Nemci zahtevali od Cilke ključ od doma, sotudi zahtevali, da Cilka na svoje stroške spravi vesinventar nazaj na Vogel, kar je seveda moralaizvršiti. Dom na Voglu je pogorel dne 27. junijaLeta 1942 se je Cilka poročila z Janezom Hodnikom,bratom bohinjskega akademskega slikarjaValentina Hodnika. Janez je bil Cilki močna oporari povojnem oskrbovanju planinskih domov. Oktora1966 se je tragično ponesrečil v Komarči.Leta 1947 ob Triglavskem smuku je Planinsko društvoposlalo Cilko kot oskrbnico na StaničevoCilkaHodnikkočo, zaradi vojne močno prizadeto. V takih razmerahse je bilo treba znajti, ni bilo lahko bitioskrbnica osamljenega, visokogorskega doma. Dokonca leta 1949 je Cilka oskrbovala Staničevokočo in jo spravila v predvojno stanje.Za novo leto 1950 je Cilka prevzela oskrbništvokoče pri Sedmerih jezerih, ene najbolj obiskanihvisokogorskih planinskih postojank. To dolžnost jeopravl|ala do svoje upokojitve 31. 10. 1963. Med"lenim oskrbovanjem, od 1958 dalje, je bila kočapri Sedmerih jezerih prezidana in povečana. To jepomenilo za oskrbnico veliko dodatnih skrbi. Polegtega je naraščal obisk planincev. Treba je biloskrbeti, da so bile razmere spričo težav, ki vsakoprezidavo spremljajo, za bivanje planincev ševedno znosni. Cilka je to zmogla s svojo prirojenoustrežljivostjo in delavnosljo, predvsem pas pravilnim pojmovanjem oskrbništva. Zrasla je vosrčju planinskega sveta in ga že od otroštvarada obiskovala. Zato je bil zanjo vsak, ki jeSkalaški dom na Rjavi skaliFoto Janko Ravnik

Stara bohinjska razglednicaprišel v dom na okrepčilo in oddih, v njenihočeh sestavni del gorskega sveta. Pri tem zanjoni bilo važno, koliko bo gost potrošil. Cilka jebila ena zadnjih oskrbnic starega predvojnegakova, kakršnih nam danes žal primanjkuje. ObiskovalciDoma pri Sedmerih jezerih so ji izročili pisanoin slikano priznanje in posvetilo »trjglavskihjezernikov«, ki so se vsako leto za več tednovzbrali pri Sedmerih jezerih na pomladansko smuko.Pa tudi po uradni poti je Cilka prejela priznanjain pohvale. Planinska zveza Slovenije jije podelila pohvalo za njeno vestno, vzorno inpožrtvovalno oskrbovanje koče pri Sedmerih jezerih,Planinska zveza Jugoslavije pa jo je kmalu zatem tudi odlikovala s srebrno značko za dolgoletno,zaslužno delo.Ob njeni 70-letnici se vse te njene zasluge spletajov venec lovorik, ki ga ji slovensko planinstvopoklanja v obliki teh skromnih vrstic z vzklikom:»Se na mnoga zadovoljna in zdrava leta! Vaš liknaj bo vzor sodobnikom z istimi dolžnostmi, katereste toliko let vzorno in požrtvovalno opravljalina naših planinskih kočah!«Milan KhamJanezHodnikIZREDNI OBČNI ZBOR KOPRSKIHPLANINCEV16. decembra 1975 je bil v mali gledališki dvoraniv Kopru izredni občni zbor Obalneaa PDKoper. Zaradi kislega vremena je bila udeležbaslabša. Občni zbor je otvoril predsednik društvatov. Vinko Lovrečič in pozdravil med drugimi gostatov. Filija, predsednika meddruštvenega odborarimorskih planinskih društev.Bruštvo je v letošnjem letu delovalo po sprejetemprogramu, ki ga je upravni odbor sprejel že nasvoji drugi seji dne 20. februarja. V predsezoniso bila organizirana 4 predavanja s predvajanjemdiapozitivov, eno od teh je bilo v okviru srečanjas koroškimi planinci. Planinski krožki na šolah paso imeli svo|a samostojna predavanja z domačimiredavatelji. Teh krožkov je sedaj 14, nekateri soEili aktivni, na novo pa je bil ustanovljen naosnovni šoli v Šmarjah z okrog 40 mladimi članiPD.Posebno bogata je bila v tem letu izletniška dejavnost,saj je bilo v sezoni organiziranih 8 skupnihizletov za odrasle in mladino in sicer: naLubnik, Kum, Gorjance, Ojstrico, Triglav, Jalovec,Porezen in Snežnik. Na Snežnik, kjer smo praznovalidan planincev in 30-letnico osvoboditve, sopolea osebnih avtomobilov odpeljali 4 avtobusi.Na koncu se je nad 15 planincev udeležilo otvoritveplaninske vertikale SPD Trst na Peči. Razentreh so bili vsi izleti organizirani z avtobusi.Udeležencev na omenjenih izletih je bilo okrog380. Aktivni so bili tudi alpinisti, ki so imelitečaj z 12 udeleženci pod vodstom Sandija Blažine,4 mladi alpinisti so se udeležili tečaja, ki gaie organizirala PZS.Markirani so bili posamezni odseki 1. slovenskeplaninske poti na relaciji Slavnik-Ankaran.Društvo je organiziralo, da so posamezni članigorske straže preprečevali na območju Slavnikatrganje narcis. Obenem pa so bile postavljenenove opozorilne table. Ker vsi ti ukrepi ne zale^žejo, bo potrebno v bodoče skupaj z delavciljudske milice postavljati zasede in kršitelje kaznovatipo veljavnem odloku SO Sežana.Upravni odbor je analiziral tudi organizacijo izletovin ugotovil vrsto pomanjkljivosti kot npr.pomanjkanje vodičev.Razen v nekaj izjemah v Izoli in Kopru je vsplošnem upadla aktivnost planinskih krožkov na

šolah. V letošnjem letu ni bila organizirana nobenaplaninska šola. Vzrok temu ni samo preobremenjenostin premajhna aktivnost mentoriev,pač pa predvsem preobremenjenost članov upravnegaodbora, ki so odgovorni za delo z mladino.Upravni odbor bo potrebno nujno okrepiti z novimimlajšimi člani društva, sicer lahko pride dostagnacije. V zvezi s tem se bo moralo bol|zavzeti tudi Obalna konferenca SZDL in ZbM.Problem prostorov je Še vedno pereč, odprto vprašanježe, kar društvo obstaja. Dolgoletni trudčlanov društva je bil tudi letos upoštevan inpriznan. Obalna telesnokulturna skupnost Piran |eob nagrajevanju najzaslužnejših športnih delavcevdodelila plakete »udi požrtvovalnim planinskimfunkcionarjem tov. Greti Zega in dr. Bozidar|uZeaa ter alpinistu tov. Sandiju Blazini.Delavnost društvo je bila ipvnosti slabo predstavljena.član upravnega odbora, ki |e bil od :govoren za dopisništvo, nalogi ni bil kos. Zaraditeqa qa je upravni odbor razrešil in na njegovomesto postavil tov. Zvezdo Kocjončič, uslužbenkoradia Koper. ,, ,, .... . iPreden je predsednik zakl|učil poročilo, je povedal,da upravni odbor razmišlja o ustanovitvi smučarskesekcije, za katero je med člani veliko zanimanjazlasti med pionirji in mladinci. Smučanjbi bila dopolnitev zimske dejavnosti društva.Finančno poročilo je podala tov. Zega. Poudarilaje predvsem nabavo novega inventarja. Kot edinigost na srečanju je spregovoril lov. Fili. V pozdravnemnagovoru je predvsem poudaril in apeliralna člane za dotacijo v znestk za gradn|0koče pri Krnskem jezeru. , . ,.V naslednji točki je prišlo do povečanj članarineza odrasle na 40 din, medtem ko se za pionirjin mladince ni spremenila. Predlog |e bil soglasnosprejet. Višja članarina bo omogočila članomtudi več ugodnosti. . . . ... , • ,Po končanem uradnem delu |e slcailo planinskopredavanje o letošnji odpravi v Ande. Predaval |evodia odprave tov. Sandi Blažina.Tomaž GorencPDLOČENedavno tega je bil v Ločah občni zbor tamkajšnjegaplaninskega društva. Udeležil, so se gapoleg domačih članov tudi predsedniki PD sosed ;njih večjih krajev. Občni zbor so popestrili tudis predavanji o planinstvu.Do danes so loški planinci že opraviti pet večdnevnihpohodov: Triglav, Kamniške Alpe Haloškopogorje z Donačko goro, pohod čez Savin|skeAlpe na Koroško in še bi lahko naštevali. _ .Pozimi 1974'75 je planinsko društvo organizira oplaninsko šolo, v kateri je kar 42 planincev predlodiplomo. Pri tem pa ne smemo pozabiti nauspešno orientacijsko tekmovanje.Loški planinci pa si na|bol| zelij_ zgraditi brunarico.V ta namen so se do seda| ze pogodili zanakup primernega zemliišča. Les za kočo bodozbrali pri okoliških kmetih, nekai denarj ze imaj,nekaj ga bodo skušali še dobiti pri družbeno političnihorganizacijah, seveda pa bodo na|vec delovnihur opravili planinci sami. .Odveč je pisati, da tako aktivno in prizadevnodruštvo, kot je PD Loče, privablja mnoge novečlane iz bližnje in dolnje okolice. Loško planinskodruštvo je res zgledno planinsko društvo.Zlasti prizadeven in neutrudlpv |e predsednik tov.Franček Mali. Seveda ne smemo pozabiti na drugečlane odbora, na podporo družbenopolitičnih organizacijv kraju in občini in na številne delovneorganizacije, ki so tako ali drugače pomagale kdelujejo v društvu. Delo MO se ie odražalo všolskih planinskih skupinah, akciji Pionir-planinec,že drugič se je končala osnovna planinska šola.Poleg tega je MO priredil številne izlete, MV sose udeležili rožnih orientacijskih tekmovanj in de :lovnih akcij. Za marljivo delo je MO preji srebrničastni znak PZS, 8 MV in 5 mentoriev planinskevzgoje pa je prejelo bronasti častni znak. Prisvojem udejstvovanju pa so pogrešali strokovno izpopolnjevanjeMV. Vsekakor pa je napredek vporajanju alpinistične sekcije.Po živahni debati so sprejeli program za prihodnjeleto, ob koncu pa so 4 MV za uspešno opravljenizpit prejeli značke GS. Skupaj so si natoogledati diapozitive iz doživetij članov AO. D. b.DEVETDESET LET J02ETA PELIKANAV decembru 1975 smo proslavili devetdesetletnicorojstva znanega celjskega fotografa, turističnegadelavca, planinca in ribiča, moistra Jožeta Peli-Slavljenec se je rodil v Tržiču 9. 12. 1885, seizučil fotografske obrti, opravil specializacij naDunaju in postal eden prvih slovenskih fotografskihmojstrov. Obrt je začel leta .1910 v Brežicah nadaljevalv Idriji, od koder j moral k vojakom.Po prvi svetovni vojni se je umaknil pred italijanskimpolitičnim nasiljem v Jugoslavij, se naselilv Celju in odprl fotografsko delavnico, ki jzdaj vodi njegova hčerka Boža, sam pa se vednopostori v delavnici to in ono. Lam je napravil ssvojo leico še nekaj posnetkov Celj s Staregaqradu. Med obema vojnama j imel fotografskiatelje tudi v Rog. Slatini, od koder so šle njgoveodlične portretne in pokrajinske fotografij širompo svetu. Takrat še nismo poznali barvnih instrojno izdelanih razglednic. Mojster Pelikan ie vglavnem zalaaal vse naše turistične kraj s kvaritetnimirazglednicami - fotografimmi .Kot poklicni fotograf pa tudi kot l|ubi»el j ka|kmalu začel fotografirati naše turistične krme inše z večjo ljubeznijo planinske motive. Kedki sotisti starejši turistični delavci in planinci, ki nebi poznali slovite Pelikanove panorame Logarskedoline, njegovega Okrešlja, Korosice, SavinjskihAlp, Matkovega kota in drugih številnih prelepihlaninskih motivov. . . .Pelikana pa niso vezale s turizmom in planinamisamo njegove poklicne ambici j, marveč tudi resničnoIjubiteljstvo, ki ga je privedlo med agilnedolaoletne funkcionarje turistične in planinske organizacije.Ne smemo prezreti njgovega vec kotpetdesetletnega aktivnega delovanj v cel|skem turističnemdruštvu, več kot tridesetletnega aktivneaadela pri planincih, kjer se j močno udeistvovalpri urejanju številnih planinskih postojnk,a tudi pri propagiranju planinstva. Vrsto let jEil njegov konjiček ribištvo. Bil j med organizatorjiobnove ribnikov na Blagovni. .Ob njegovem izrednem jbileiu mu želimo semnogo fet, naša tiha želja pa j, da bi dočakalstoletnico!mz Vud|efus P eh0m -8. ZBOR MV PD ILIRSKA BISTRICAJože BračičV petek, 12. 12. 1975 so se MV domačega društvazopet sestali. , .. .Dolaoletna načelnica MO Dolores Kaste lic |e podalaobsežno poročilo o delu preteklih 2 let. Njnemuporočilu so sledila poročila namestnika nanačelnikaAO o planinskih skupinah na šolah, odelu študentske planinske skupine in skupine vtovarni Lesonit. Iz vseh poročil |e razvidno, da |ebilo delo MO dokaj pestro in uspešno.V PD je poleg 142 članov MO vkliučeval 649 mladincevin pionirjev, kar predstavlja « 5 celotnegačlanstva. Iz teh vrst je izšlo 24 MV, ki uspešnoJožePelikanwIf

C-fcVH&V&iS® $KEGA PLAN,NSTVAfub Mejna llovelnost ° ""P ' Qnini ° Sredn '' QZbralo se ie prek 1000 slovenskih koroških in gorenjihplanincev. To |e bila mogočna manffestaci|a,ki so |o popestrili kullurni programi: qodbana pihala, pevski zbor, recitacije. Pomembniso b.li govori: Karla Prušnika, Ljuba Urbajsapredsednika PD Celovec in Ivana Miklavčiča. Planincemso čestitali mnogi predstavniki PD in PZS.Predesdnik PD Kranj France Ekar pa je ob tejpriložnosti izročil PD Celovec društveno plaketoza »razv_o| in ohranjevanje sl6venstva in planinstvana Koroškem«.Sledilo je odkritje spominske plošče v koči. Navzoč,so bili preživeli partizani, ki so se iz obkolienekoče rešili.ALPINISTIČNENOVICEŠVICARSKA EKSPEDICIJAV PATAGONIJO 1973/74Ni čudno, da so se končno tudi Švicarjiodločili za Patagonijo in Fitz Roy, saj setam preskušajo od časa do časa v zadnjih20 letih najbolj slavne alpske naveze.7. dec. 1974 so prišli v bazo pod FitzRoyem. Imeli so kakih 500 kg hrane,1700 m vrvi in 300 klinov. Bilo jih je pet,'zato so bili vsi vsak dan napreženi.Po dva v steni, drugi trije pa s transporti,oskrbo in kopanjem snežnih lukenj.Vso steno so opremili z vrvmi, vsak metersproti, kajti lepega vremena je bilo malo.Težave so se jim zdele večje od težav vyosemitskih stenah. Od 10. na 11. januarso bivakirali v steni, najtežji bivak,kar sem jih doživel, pravi T. Holdener.11. jan. zjutraj vihar ni pojenjal, mraz jeln morali so sePcJljumakniti, kake150 do 200 pod vrhom. Spuščali so se popritrjenih vrveh, ki so zledenele, »postaleso ledeni drogovi«. 12., 13. januarja sevreme ni bistveno izboljšalo. Vendar sohoteli poskusiti še enkrat, saj so imeli odbivaka v steni še kakih 80 m težke plezale,potem se tudi Fitz Rov »položi«.Toda Fitz Roy je odločil po svoje, ne ponjihovih željah. 14. januarja je pokazal 140

še hujši obraz, pravi pekel pršnih plazov,mraza, snežnih metežev. Svicarii, samimlajši fantje, so vstopili, prišli nekaj raztežajevvisoko, potem pa so premočeni,premraženi, zaledeneli in zasneženi sestopili.Skoraj ves čas med sestopanjemso se nanje vsipali plazovi in plaziči, kopa so stopili pod steno, se jim je začelpod nogami mleti nov sneg, meter novegasnega.Imeli so res večjo srečo kot pamet, da soiz patagonskega »inferna« ušli. Bili so:Hanspeter Kasper, Toni Holdener, AndresScherrer, Ernest Scherrer in Robert Wener.e isto leto je najboljši mož ekspedicijeH. Kasper umrl za višinskim pljučnim edemomna začetku Peutereyskega grebena,potem ko je prejšnji dan prvi pozimi preplezalGrana Pilier d'Angle. Bil je vrhšvicarskega alpinizma.Komaj 17-leten je že preplezal raz Badilev Berghellu, v naslednjih letih ponovilsam ali s klienti najtežje smeri vFranciii in Dolomitih. Bil je član švicarskedržavne reprezentance, sijajen tekač,leta 1967 državni prvak v smuškem tekuna 30 km. Preplezal je tudi najslovitejšesmeri v Yosemite in spoznal tudi nekateretežje ture v Kavkazu, skratka »vrhunskirazred«.T. O.TURE SLOVENSKIH PLEZALCEVV »LA MONTAGNE« 1975/2Na str. 86 je zabeležna slovenska smer v Marmoladi- Gradišar, Herzog - 16. 7. 1974, značilensteber, ki se od normalne smeri obrača na levo.Novost je tudi notica o novih smereh v JulijskihAlpah.« Zabeležene so tudi Site (Site), tura, ki soponovile jugoslovanske naveze Klinar in Rozik (najbržRožič), Herzog in Krivic. »J. Rozik je kotdrugi preplezal tri ekstremne smeri v severni steni(sc. Manarta), ki je ena najlepših v VzhodnihAlpah.« Zabeležene so tudi Site (Site), tura, ki sojo leta 1974 v severozahodni steni izvedli Kramar,Pollak in Volkar, dalje še Schinkova smer, ki stajo ponovila Belak in Manfreda. V isti številki jezabeležena naša ekspedicija na Kangbačen, ki daje »eksaktno sledila Poljake iz spomladi 1974«.NOVA SMER V AIG. DU DRUT. O.Toma Gross - o njem smo poročali lani v zveziz novo smerjo v Cinah - je češki alpinist, ki živiv 2enevi. Od 21. aprila do 3. maia 1975 se jezagnal v Dru in v 12 dneh izplezal s tehničnimisredstvi izsiljeno smer. Bil je sam in verjetnobi težko dobil tovariša za tako podjetje. Smeroteka med znano Bonattijevo smerjo in amerianskodireltissimo.Nova smer je nastala tudi v Grande Rocheuse, vseverni steni, 20.-21. februarja 1975. Naredila stajo P. Bourges in R. Mizrani. Aprila sta jo žeponovila Gabarrou in Merin, maja pa Coaa inMueller. V prvi polovici poteka po Couturierovemozebniku — 1975 že treijič premaganem pozimi— nato po zelo strmem ledu 150 m in izstopu navrh. Zelo je podobna švicarski smeri v les Courtes.Mnoge težke smeri so bile pozimi 1975 ponovljenev les Courtes in v les Droites.T. OIZ PLANINSKELITERATURESPELEOLOG, glasilo Speleološkog odsieka Planinarskoadruštva »Zeljezničar« u Zagrebu, 20.-21.(1972-1973), strani 24.Pred nami je jubilejna številka prvega jugoslovanskegajamarskega časopisa, ki ima zadnie desetletjedokajšnje težave z rednim izhajanjem, ki pajih trdovratni zagrebški jamarji na čelu z urednikoming. S. Božičevičem več ali manj uspešnopremagujejo. Pri tem težkem delu jim želimoše nadaljnjih uspehov.Uvodnik izpod peresa prvega urednika SlavkaMarjanca prikazuje težave, ki so jih morali jamarjiPD 2elezničara prebroditi leta 1953 in 1954, daso uspeli izdati prvo številko tega časopisa, ki jena prvem jugoslovanskem speleološkem kongresuv Postojni izzvala veliko pozornost.Vladimir Božič piše o Baračevih jamah pri Rakoviciob cesti Karlovac-Plitvice. Predlaga, da bi jihzaščitili in uredili za turistični obisk.Branko Jalžič piše o Rudeliča pečini na izviru Cetinein še o drugih jamah tega območja. Prvezapiske o tem jamskem sistemu najdemo že leta1774, kasneje pa so sistem podrobneje preiskaliprav jamarji SO PD Zeljezničar.Vladimir Zebec doje nov prispevek k poznavanjusestave karbonatnih oblik v jamah. Preiskali sosigo iz 14 jam. Štiri od teh so vsebovale aragonit,v enem primeru pa sta se menjavala aragonitin kalcit. Prikazana je metoda raziskovanja,želijo pa preiskati tudi pogoje, v katerih jenastajal aragonit.Marija Poje je poročala o raziskavah podzemeljskihmehkužcev in njihovi ekološki klasifikaciji.Slede nekrolog za Vladimirjem Redenškom, poročiloo največjih speleoloških objektih na svetuin poročila o delu speleoloških odsekov pri planinskihdruštvih na Hrvatskem.Poleg prikazane uporabe škripca Sv. Bernarda vjamarstvu so na zadnjih straneh časopisa še knjižnaporočila in poročila o nekaterih važnejših akcijahdoma in na tujem.Časopis je dokaj dobro natisnila >Zadružnaštampa« v Zagrebu, skice in fotografije so dobre.Upamo, da bo uredniškemu odboru uspelo sleditiletnike in nas obveščati o jamarstvu v svoji republiki.D. NovakKazimir Tarman, ZAKAJ - ZATO V EKOLOGIJI.Pionirska knjižnica. Strani 35; Ljubljana, 1975Konec leta 1975 smo dobili darilo. In to resničnodarilo, knjigo, ki bi jo moral prečitati in osvojitivsakdo. V poljudnem, lahkem stilu in z nebrojargumenti spoznavamo ves življenjski krogotok,spoznavamo, da smo del narave, spoznavamo, zakajtaka raznolikost življenja in kako naravagospodari, kako pa mi vplivamo na ta življenjskikrog in na to gospodarstvo, kako uničujemo našeokolje. Knjižica nam daje osnovne pojme inosnovne podatke o ekologiji.Težko je prikazati knjižico s tako bogato vse-

ino. Izposodimo si zato nekaj citatov iz nje: »Ekologija človeka ni in ne sme biti naravnana le nareševanje človeka. Uspeli bomo le tedaj, ko bomoreševali tudi življenje v našem okolju. Z enakovnemo kot človeka moramo varovati in ohranjatives rastlinski in živalski svet naše zemlje. Zatopa našemu gibanju za lepo, čisto in zdravo življenjskookolje odločno in nesramežljivo recimo:Varstvo narave. Ker je človek del narave, varujetudi sebe, kadar varuje naravo v celoti.« »Pravimo,da živimo v visoko civiliziranem svetu, todav resnici bomo tega vzdevka postali vredni šeletedaj, ko se bomo zavedeli svoje potratnosti,_ seji uprli in začeli posnemati naravo.« »O električnihvarovalkah vemo, da ne smejo pregoreli, in kadarpregorijo, je nekaj narobe. Tudi žive varovalke,vrste rastlin in živali v naravi, ne smejo »pregoreti«.Ce ribe v potoku in ptiči v sadovnjaku poginjajo,če se drevesa v obcestnem drevoredusušijo, potem je v našem okolju nekaj narobe.Zato drži kot pribito: če se varuh narave potegujeza čisto okolje, za zaščito rastlin in živali, ni tone muhavost ne solzavost in tudi ne kljubovanjetehnološkemu napredku, temveč opozorilo na»kratki stik«, ki ga moramo popraviti.Se mnogo tega je avtor napisal in nas znova opogumilza naš nadaljnji »boj«. Kajti: »Kdor slabimodpušča, dobrim škodi...!«PLANINSKA ZALOZBAPlaninska zveza SlovenijeIma v zalogi naslednje izdaje:zemljevidi:D. NovakJulijske Alpe 1 : 50 000 - zahodni del (1973), 20 din;Julijske Alpe 1 : 50 000 - vzhodni del (1973), 20 din;Škofjeloško hribovje (1972), 22 din;Kamniške in Savinjske Alpe (1968), star. z., 7 din;Kamniške in Savinjske Alpe 1 : 50 000 (1975), 50 din;Julijske Alpe - Bohinj 1 : 20 000 (1975), 30 din;Pohorje - vzhodni del 1 : 50 000 (1975), 18 din.vodniki:Vodnik po Slovenski planinski poti (1974), 100 din;Julijske Alpe - planinski vodnik (19/5), 90 din;Karavanke - planinski vodnik, 2. izdaja (1975),100 din;Bil sem na Triglavu (vodnik in dnevnik), 12 din;»Triglav«, brošura v angleščini, nemščini in italijanščini,3 din;»Planine Hrvatske«, 2. Poljak, 100 din;»Vodnik po Julijskih Alpah« v italijanščini, P.Rossi, 105 din;Ljubljanska mladinska pot, 15 din;Šmarna gora, 10 din;Noše gore (PD Kranj), 5 din;Pot prijateljstva (vodnik in dnevnik), 40 din;Planinski dnevnik, 25 din:Loška planinska pot, 15 din.vzgojnaliteratura:Hoja in plezanje (Mihelič, Skorja), 40 din;Plazovi (1973), 25 din;Narava v gorskem svetu (1975), 40 din;Pesmi z gora (pesmi z notami) (besedila in notnizapis), 4 din.VARSTVO NARAVE,vol. 8, 3-90; izdaja oddelek za varstvonarave pri Zavodu SR Slovenije za spomeniškovarstvo. Ljubljana, 1975.»Varstvo narave« je revija za teorijo inprakso varstva narave v Sloveniji. Prinašaizvirne razprave, članke in poročila spodročij, ki sestavljajo naravovarstvenostroko in so aplicirani na varstveno tematiko,beremo v prikazu vsebinske zasnoverevije »Varstvo narave«.Sledeč tem načelom nakazujejo v 8. zvezkurazprave in članki vrsto zanimivihproblemov.Kot 14. študijski prispevek k poznavanjuTriglavskega narodnega parka je članekD. Novaka »Kataster kraških objektov vožjem območju TNP«. Kataster prikazujenad 110 kraških objektov, jam in brezenz njihovimi osnovnimi podatki. Nekatereilustrirajo tudi skice. Zal dokaj pomembenprispevek nima povzetka v tujemjeziku.Sledi I. Puncerja in M. Zupančiča prikazbukovo-jelovega gozda v Pivški kotlini priHraščah, katerega zaradi svojih posebnostipriporočata za zavarovanje.T. VVraber je odkril »Novo nahajališčeevmediteranske flore v slovenski Istri«.Pri vasi Dragonja je bil ugotovil 251 rastlinskihtaksonov, ki imajo nekateri tukajsvoje edino nahajališče v Sloveniji ali paimajo druge značilnosti, zaradi katerih jeavtor predlagal, da se ta lokalnost zavarujepo naravovarstvenih načelih.B. Drovenik je vzporedno s svojim zoološkimraziskovanjem pregledal tudi floroMenine planine in popisal 532 vrst cvetnicin praprotnic. Gozd sega do najvišjihvzpetin Menine. Za nekatere od opisanihrastlin je Menina njih skrajna jugovzhodnameja.V. Strgar razpravlja o varstvu Blagajevegavolčina v Sloveniji. Da ne bi več uničevalite rastline na samem rastišču, predlagaavtor, da bi za prodajo razmnoževaliBlagajev volčin v rastlinjaku in v kulturi.Peter Skoberne poroča o rezultatih raziskovalnegadela celjskih prirodoslovnihkrožkov o članku »Lišajsko kartiranjeCelja in okolice«. Pregledali so razširjenostlišajev v Celju in okolici. Ugotoviliso povezanost med onesnaženjem zrakain vremenskimi pojavi, ugotovili so tudi,da onesnažen zrak fiziološko vpliva nanekatere rastline, ki zaradi tega iz onesnaženeokolice izginjajo.Na koncu je J. Gregorija »Prispevek kpoznavanju ptičev Krakovskega gozda«.Avtor obravnava 23 vrst, ki jih je na terenuugotovil.Dodane so še bibliografske kartice vsehprispevkov.Revija, ki jo ureja uredniški odbor podvodstvom Staneta Peterlina, se solidnouvršča med naravovarstvene publikacijetako doma kot tudi na tujem.D. Novak

PAUL CEZANNE IN NJEGOVAGORAMont Soint Victoire je ime gore, ki je znamenitegafrancoskega slikarja pritegovalavse življenje. 2e leta 1867 jo je upodobilna neki sliki. V Metropolitain Museumof Art v New Yorku je isto goroobdal z nežno mirno pokrajino. Vospredju stoji drevo, v ozadju gora.Mt. Saint Victoire je tudi na slilči, ki visiv Baltimore Museum of Art. V ospredjuje kamnolom, ne daleč zadaj pa gora,blizu, vendar nedostopna. Vrh je samostojenpredmet z jasnim profilom. »Skalev Fontainebleauju«, ki vise v MetropolitainMuseum, še bolj upodabljajo oblikogore z barvami. Ze na sliki, ki visi vBaltimoru, so vidne navpične plošče, takoznačilne za njegov kasnejši slog. Sliko jenaredil v letih 1898 do 1900.H. Zebhauser piše v »Der Bergst.« 1975/8:Cezannove barve niso prosto lebdeče.Tkivo potez je kakor pri impresionistih,barve tvorijo specifične elemente ploskev.Cezanne sam pravi: »Ni modeliranja,so samo kontrasti. Toda kontrastiniso belo in črno, marveč gibanje barv.«Umetnost mu je bila harmonija kakornarava. »Da predmet naslikaš v njegovembistvu, moraš imeti oči slikarja, kise v barvi sami polaste predmeta.«Tudi v letih 1904 do 1906 je slikal MontSaint Victoire. Ena od teh slik je danesv umetnostnem muzeju v Baslu, druga vZurichu, tretja v Philadelphii. Te upodobitveso tipične za strastno svobodnost,ki je bila značilna za Cezanna proti koncuživljenja. Ekstatična sproščenost! Zemlja,gora in nebo so združene v skupnohimno, nekakšen izbruh barve in bogatihtonov - vse do možnih meja. Gorastrastno kipi v nebo in se spet nežnosteka v zemljo. Nebo je ena samaeksplozija modrih in zelenih oblakov, kiz divjo glorijo ovijajo veličastno goro,jo oživljajo in dramatizirajo. Gora dinamičnoraste v višave, pod njo pa jesijajna dežela z njivami, hišami, polj i.S temi slikami ie Cezanne v modernoslikarstvo uvedel proces abstrakcije. Vslikanju svoje gore je Cezanne našel svojnačin gledanja, ne spontano, pač pa ssistematičnim ponavljanjem motiva. V 20letih je to gledanje poglobil, njegovagora in dežela okrog njega diha, v njejje izražena prevzetost njegove duše, kirazvnema gledalčevo oko. Abstrakcija jenastopila svojo pot s slikarjevim prodiranjemv motiv Mont Saint Victorie. Vendarne do konca, do totalne abstrakcije.Cezanne je našel sintezo med abstrakcijoin naravo. S tem je postal nekakšen izvordanašnjega slikarstva, tudi tistega, kiupodablja oblikovno lepoto stvari. V čemerso videli impresionisti samo svetlobo,je on gledal trodimenzionalno telo.Da bi ga upodobil, je uporabil svetlobo.(Paul Cezanne se je rodil 1839 v Aix-en-Provence. Leta 1861 je prišel v Pariz, umrlje leta 1906, 67 let star.) , nRAZGLED PO SVETUJU2NA STENA LHOTSECassinova odprava v južno steno Lhotseja,mogočnega soseda čomolungme, je,kakor smo že poročali, morala obrniti,čeprav sta bila njend vidna člana tudiR. Messner, ki ima za seboj 15 ekspedicij,in Alessandro Gogna, ki je vsaj desetlet poklicni alpinist in ima za seboj najekstremnejšeture. Der Bergsteiger 1975/8se vprašuje, kaj je prišlo nad take uspešnike,da so zatrobili k umiku. RiccardoCassin, svetovnoznani alpinist iz mičnegamesteca ob Gardskem jezeru Lecca,je izjavil: »Moj ideal je bil direttissimav osemtisočaku. Ko sem leta 1974 gledalseverno stran Lhotseja, se mi je zdelo, daje možna in to po desni strani. Nisemopazil niti sledov po kamenih in snežnihplazovih, vse to izginja tam v orjaškihIcrajnih počeh. V desni polovici stene negre, to smo videli takoj, ko smo prišliv bazni tabor. Zato smo zavili v levopolovico. Stena sploh ni mirovala, noč indan je v njej grmelo, sikalo, se treslo,rožljalo je kamenje, led, ena sama smrtnanevarnost. Poleg tega nas je pognalonazaj še slabo vreme. Moštvo je bilo dovoljmočno, vendar bi tudi pri dobremvremenu v desni polovici stene lahko klonilo.V naših pogojih ne bi uspelo nobenomoštvo. Moje sanje - strma direttissimana vrh osemtisočaka - so se razblinile.V levi polovici stene ne mislimposkušati še enkrat. Zelo sem bil razočarantudi nad nosači, ki so nas okradli.«30-letni Reinhold Messner, himalajec zedinstvenimi izkušnjami, je dejal, da jeleva polovica stene prehodna že danesseveda v ugodnih okoliščinah, desna pautegne biti leta 2000, če se bo ekspedicionističnisistem razvil, spremenil. Po da-

našnjem sistemu bi moštvo (10 do 15ljudi) moralo plezati dva meseca, to pa jeprenevarno. Cassin je pristal na Messnerjevepogoje: Smer naj bi izbrali šele vbazi, običajna ekspedicijska pogodba nebi prišla v poštev. Vzrok kapitulacije:Slabo vreme in še to: večina moštva nivedela, kaj pomeni stena v višini 8000 m.Morala je zato stanovitno pojemala. PoMessnerju bi morda prišlo do uspeha,če bi lahko spravili do harmoničnega delovanjatake može, kot sta Seigneur inHaston.Gogna meni, da bi prišla čez steno navezadveh mož, ki bi splezala skrajnohitro, tako da bi opravila v desetih dneh,Vzrok umika: Slabo vreme. Plaz jim jeporušil bazo, zasul tabor 3 in s tempovzročil zamudo 8 do 9 dni. Preživeliso tri velike plazove.33-letni Ang Tsering, sirdar, ki ima za sebojšest ekspedicij, meče krivdo na ekspedicijo,ker je zaklala enega jaka. »Tovedno prinaša nesrečo. Stena je zelotežka, bilo je slabo vreme, po treh plazovihsta ohranila voljo do vrha samo šeGogna in Messner. Serpe, ki so bili že vvišini 8000 m v jugozahodni steni Everesta,pravijo, da je Lhotsejeva stena težja.«Na vprašanje, če bi se v južno stenoLhotseja še poskusil, je odvrnil: »Seveda,če me bo kdo najel.«»Bergsteigerjev« komentar: Italijani, kiso s K2 in drugimi vrhovi sodelovali vprvi dobi himalaizma, so hoteli imeti direttissimov Himalaji. CAI je bil pripravljenfinansirati nacionalno ekspedicijo z velikimciljem. Cassin, stari mojster ekstremizma,in Gogna, mlajši partner, sta izizbralajužno steno Lhotseja, ki je bilasoglasno »nepremagljiva«, ena najtežjihna svetu. Opremili so se za direttissimoin s to namero prišli v bazo. Edini, kije opozarjal na prevelike objektivne nevarnostiin predlagal drugo smer, je bilMessner. Stena je visoka 3500 m! Eigerjevaseverna stena in še dve severni steniVelike Cine. Italijani so se morali umaknitiv levo polovico stene, kjer so leta1973 odnehali Japonci. V začetku jim ješlo hitro spod rok. Potem sta dva plazovarazdejala bazni tabor, tretji plazpa tabor 3. V začetku maja so prišli dovišine 7500 m, vso smer so od vznožja do7500 opremili z vrvmi in lestvami. Ker paje kar naprej snežilo in so zato še boljgrozili plazovi, so se morali umakniti.Reinhold Messner je v isti številki »Bergsteigerja«popisal, kako je doživel tistetri plazove. Pravzaprav — vsa čast opremiin ljudem, ki so jo dotorej izpopolnili,če bi je ne bilo, bi v taki uimi človeškoživljenje moralo ugasniti.5TIRITISOČAK PO AMERIKANSKOPisali smo v tej rubriki, kakšne navade sov ameriških gorah. Bili so tam obiskovalci,ki so imeli skušnje iz Kavkaza in primerjali,kajti primerjava se ponuja. Nemškadružba, beremo v »Der Bergst. 1975/9, jeodrinila na 4392 m visoki Mt. Rainier, kištrli več kot 2000 m nad Kaskadskim gorovjemv državi Washington na ameriškemseverozahodu. V Taconi so zavilis »freeway« na cesto št. 7, ki drži v nacionalnipark Mt. Rainier. Do Nisqually Entrance,90 milj, so vozili poltretjo uro,kajti cesta je zvita, nad 55 milj na uronista smela voziti. Ob cesti so videli statijelene in lose, prav nič plašne, tudi številni»čipmunki«, nekakšne veverice sejih niso nič bale. Na spregled pa nistaprišla niti medved niti rakun.V višini 1900 m je turistični center, velikparkirni prostor, mnogi »Inn«, v začetkujulija še vse pod snegom. Oglasili so sena Ranger Station, kjer so si rezerviralidve mesti. Izhodišče za goro je CampMuir, Muirov tabor, imenovan po ameriškemplaninskem pionirju Muiru. Taborima 20 postelj. Več turistov »ranger« nespusti v tabor.Najprej so morali izpolniti registrski list:z osebnimi podatki, z odgovori na vprašanja:koga naj tabor obvesti v primerunesreče; kakšne planinske izkušnje imaprijavljenec; katere ture ima za seboj; nakakšno turo gre in za koliko časa. Nahrbtni strani formularja so navedeni rekviziti,ki jih je treba vzeti s seboj: cepin,dereze, vrv predpisanih mer, tri vponke,zemljevid, kompas, žepna svetilka triprusikove zanke, opremo za bivak, kuhalnik,žepni nož, pred mokroto zavarovanevžigalice, prva pomoč, zasilna prehranaza dva dni - a to še ni vse. Nazadnjemora popotnik še izjaviti, da sebo držal veljavnih pravil. Navidez birokracija,v resnici pa kar smiselni predpisi,ki varujejo nekontroliran vdor v divjino.Ali ne bi kaj takega tudi v Alpah prišloprav? Ali pa ta »voda« že preveč derein je premogočna, da bi šla skozi takocedilo? Najbrž vprašanje ni več aktualno.Mt. Rainier ima okoli sebe več štiritisočakov,ugaslih vulkanov, 26 ledenikov.Koča, ki je izhodišče za vrh, je preprosta,brez vsakega komforta. Dostop na vrhMt. Rainier nima posebnih težav. OdMuirovega tabora do vrha so Nemci hodili6 ur. Opazili so, da so kljub precejšnjemuobisku steze in koče čiste,prav tako vrhovi, nobenih odpadkov, šecigaretnih škatel in ogorkov niso opaziji.Za vodniško literaturo ni težko. L. 1973je izšel vodnik »Cascade Alpine Guide«,navajajo pa še nekaj starejših. Informacijein prijave sprejema na prvem mestuMt. Rainier National Park - Headquarters,Longmuir, Washington 98397, ZDA.

SLOVENSKE ŽELEZARNEŽELEZARNA RAVNE „,»,..TOVARNA PLEMENITIH JEKELRAVNE NA KOROŠKEMIZDELUJEMO:— LITA— KOVANA in— VALJANA JEKLAS KVALITETNO IN SOLIDNO PROIZVODNJOGARANTIRAMO DOBRO POSLOVNO SODELOVANJEIN SE TOPLO PRIPOROČAMO!KMETOVALCIVINOGRADNIKIVRTIČKARJIGORENJE MUTA VAM NUDI TE2K0 PRIČAKOVANO IN VSESTRANSKO^UPORABNO KOSILNICOREKKC3MBIUNIVERZALGORENJEMUTAZ nakupom kosilnice vam bo omogočeno, da poleg košnje opravljate še druga opravila, kot so: rahljanjezemlje, škropljenje raznih nasadov, obračanje in zgrabljanje sena, transport.Z vsemi priključki predstavlja REX-COMBI-UNIVERZAL kmetijski stroj, ki je uporaben skozi vse leto. odspomladanskih opravil pa do jesenskih del. vključno s spravilom pridelkov. Koristno ga lahko uporabljamotudi v zimskem času za čiščenje snega s priključitvijo zelo uporabnega snežnega pluga.GORENJEMUTA SE PRIPOROČA

mŽGsLJUBLJANAPODJETJE ZATURIZEMTRANSPORTIN GOSTINSTVOIZLETIPREVOZILETOVANJAVOZNE KARTEGOSTINSKE STORITVEINFORMACIJETuristične informacije:LJUBLJANA Titova 40tel. 311-851, 311-852CELJE Titov trg 1tel. 23-448MARIBOR Partizanska 50tel. 21-217POSTOJNA Tržaška 4tel. 21-244PULA Mate Balote 4tel. 23-629, 23-033ROGAŠKASLATINAna železniškiKOPER Pristaniški trg 7postajiKolodvorske restavracijeŽelezničarski dom na PohorjuAtomske toplice v Podčetrtku