1yj1RRs

Večina poslušalcev je ob njegovempripovedovanju otrpnila, vprašanja zanjso bila skoraj zašepetana. Nanje odgovorijedrnato, odločno, spontano, podkrepijih s kletvicami, ki so zvenele nenavadnoza šolski prostor, a dosegle sproščenostin vedrino, hkrati pa so v sebi nosilenajresnejše sporočilo o tem, kako trdnoje odločen, da jim z vso svojo pojavo inmočjo njemu lastne volje za večno zbrišeiz vročih mladih glav ideje o »čarobnemuličnem življenju«.foto: Karmen Fošnarič011Svoj cilj je dosegel. Mladini je nazornonaslikal krutost usode, ki bi jih čakalazaradi nepravih odločitev, opozoriljih je na drobne pasti, ki bi jih lahkopripeljale po njegovi poti, vse skupaj paje z dobršno mero črnega humorja inresnosti v besedah, drži in gestah začinilna način, ki je zagotovil, da so njegovinauki padli na plodna tla. Gogi jim jepostavil gromozansko oviro pred kažipotza stranski tir: naravnost v njihove glavein duše.Na koncu je potegnil iz zmahaneganahrbtnika zajeten kup izvodov Kraljevulice in jih razdelil med zbrane (ter ses tem odpovedal svojemu zaslužku, vsibralci Kraljev pa vemo, koliko litrčkov toznese), šolski knjižnici pa podaril izvodknjige z naslovom Klošar ter povabilučence k branju. Zaključil je z besedami:»Če mi bo uspelo postati opomin vsajenemu mlademu človeku, sem storil to,kar hočem: naj več ne stopi mlada noga vnapačno smer!«Gogi je tokrat šolo kot predavateljobiskal prvič, zagotovo pa ne zadnjič.Njegova »razredna ura« je bila le ena odoblik aktivnosti, s katerimi po šolah vSloveniji v tem letu izvajamo projektrušenja tabujev, razvijanja strpnosti insprejemanja drugačnosti med mladimiin jim tako širimo obzorja tudi izvenrednih šolskih programov. Prineselnam je nauke in spoznanja, ki jih lahkomladim na tako prepričljiv način prinesele človek, ki jih pooseblja.Gogiju se zahvaljujemo za njegovdragoceni prispevek in ga vabimo,da svoje poslanstvo ozaveščanja inusmerjanja mladih v pravo smer uspešnonadaljuje – ne le v naši šoli, temveč čimširše. Povabite ga še vi, ne bo vam žal.Za OŠ Martina Konšaka Maribor,Karmen FošnaričTakole pa so brezdomstvo doživele učenke z drugega konca Slovenije, in sicer iz Osnovne šole Antona Globočnika Postojna, ki so nas v okvirukrožka Unicef v prostorih društva obiskale v mesecu decembru:V društvu Kralji ulice mi je bilo zelo lepo. Najbolj všeč mi jebilo, ko nam je gospod Marjan pripovedoval o sebi. V dnevnemcentru za brezdomce so bili vsi zelo prijazni.Leonora, 6. bBrezdomci so bili zelo prijazni. Jezi me, ker ljudje ne spoštujejobrezdomcev, ki so zelo odkriti. Vsi imajo svoje žalostne zgodbe.Andreja, 7. aTi ljudje se mi smilijo. Imajo malo hrane, spijo v kleteh inzapuščenih hišah. Prosjačijo. Niso leni, se trudijo, pa ne uspejo.Merita, 7. aBrezdomci se mi smilijo, ker nimajo doma in jih večina ljudisodi le po zunanjosti. Čeprav se jih bojimo, a ko jih spoznamo,ugotovimo, da so takšni, kakor smo mi. Pogosto so bolj iskreni,kot smo mi.Res niso zelo urejeni, a so samo ljudje, ki so izgubili samozavestin dostojanstvo.Tamara, 7. aBrezdomci se mi smilijo. Še vedno me jih je strah. Strah meje, ko so pijani, ker se večina drogira, verjetno so bolni, nisoodgovorni in čudno izgledajo.Bojim se, da bi člani moje družine postali brezdomci, potem binas vsi sovražili in hecali.Zaposleni v društvu Kralji ulice morajo biti zelo potrpežljivi inprijazni.Brezdomci se lahko spremenijo, če imajo nekoga ob sebi.Mira, 7. bBrezdomci so se mi zdeli čudni. Strah me je bilo. Strah me je, dabi moji domači postali brezdomci.Nives, 7.a