BF-3-2007 - Frančiškani v Sloveniji

14bratFrančišek 3 • 2007Železna ma{ap. Bertranda Kotnikaskovanje zgodovine hiš s slovenskimi imeni vRožu, Podjuni, Zilji in na Gurah. Raziskovanjeje opravljal zato, da bi z delom za slovenstvopripomogel k utrjevanju kulture našega naroda,posledično tudi krščanstva na naših tleh,ki ima svoje korenine ravno na Koroškem.Med mašo je zapel Slavo pa Skrivnost vere,počasi in uglajeno bral besedilo iz misala. Medpridigo je p. Viktor najprej spregovoril o sv.Štefanu, nato pa kratko orisal življenjsko induhovniško pot p. Bertranda. Pri Marijinemoltarju smo zapeli zahvalno pesem, tam namje slavljenec povedal nekaj besed o svojemduhovništvu, nato je dobil šopek in sprevodje počasi krenil v zakristijo. Med mašo in ponjej nam je ubrano prepeval dvojezični zbor izDoline pri Trstu. Sledilo je še slovesno kosilov samostanski obednici. Poleg sester so se gaudeležili tudi slavljenčevi sorodniki. Po kosilusmo zapeli tudi nekaj koroških narodnihpesmi, p. Bertrand pa je nekaj več povedalo svojem delu. V knjižno obliko želi spravitiše kar nekaj gradiva, če bo le Bog dal moči inzavzetosti. Fiat! Vse dobro, p. Bertrand!Br. Andrej PollakP.S. Radi bi dodali, kar je ob njegovi 90-letnici,12. 12. 2003, v Rožeku povedal rektorDoma prosvete v Tinjah in predsednik Sodaliteteslovenskih duhovnikov na Koroškem,gospod Jože Kopeinig:»To, kar je škof posvečevalec dr. GregorijRožman v imenu troedinega Boga in KristusoveCerkve naročil pri diakonskem posvečenju,je bila p. Bertrandu sveta obveza v vseh dolgihduhovniških letih …Glej, da boš veroval, kar boš bral: Duhovnikse mora truditi, da vedno jasneje spoznavaBožji klic in hkrati tudi potrebe ljudi. Onmora biti sam prvi poslušalec Božje besede.In ta mu ne sme obtičati v ušesih, ampak semora naseliti v njegovem srcu. Božja besedamu je v obsodbo, če ne obrodi sadu v njegovemlastnem življenju – in ostane prazna inneučinkovita, če ni prežeta z njegovo vero tervsakdanjo vero in vsakdanjo molitvijo. Brezvere bi bil duhovnik samo glasen kričač naulicah življenja, ker bi prodajal svojo in neBožjo modrost.Glej, da boš učil, kar boš veroval: Oznanjatisme in mora vse to, kar mu je Bognaročil. In ničesar ne sme zamolčati aliobdržati zase. Oznanjati mora Božjo blagovestkot ponudbo vsem, ki jo bodo hvaležnosprejeli, in kot sodbo tistim, ki se ji bodoošabno smejali. Nastopati mora, prilično aliSedemdeset let je doba našega življenja,pravi psalmist, osemdeset, če smo krepki.Naš slavljenec, p. Bertrand, po domače ProsenovHanzej, pa je na Brezjah lansko leto nasvetega Štefana dan obhajal sedemdeset letmašništva, železni jubilej.Ko smo prišli na Brezje, je skoraj sočasnopripeljal avto s Koroškega. Slavljenca so pripeljaleštiri šolske sestre iz Šentruperta naKoroškem, pri katerih p. Bertrand mašujekot hišni duhovnik. Bujno sivolas, prek habitaogrnjen preprost plašč, sključen od let, pazato nič manj živahen sogovornik bistregaspomina.Zanimalo me je, ker sem izvedel, da ježelezni jubilej praznoval v adventu, zakaj jebil posvečen takrat. »Ni bila navada, da biposvečevali samo na praznik Petra in Pavla,«mi odgovori. Posvetil ga je škof dr. GregorijRožman. Posvečenje je bilo v škofijski kapeliv Ljubljani 19. decembra 1936. Duhovnikje postal s triindvajsetimi leti, »potrebovaliso mašnike,« pravi. Novo mašo je pel naKoroškem v domačem Rožeku, na prazniksv. Štefana. Sprva je služboval v Ljubljani inMariboru, maja 1945, po »osvoboditvi« jez mnogimi odšel na Koroško. Od tam prekFrancije z ladjo v Ameriko. Tam je dvajset letdeloval med našimi rojaki v mestih Lemont,Johnstown in New York. In nato nazaj naKoroško, domov. Poleg želje po domovini inmaterinem jeziku pa raziskovanju slovenskihledinskih imen je še nekaj pripomoglo k vrnitvi.Slovenske šolske sestre v Šentrupertuso rabile hišnega duhovnika za samostan indekliško šolo. In tako je prispel domov junija1975. Pomagal je maševati in spovedovati vPliberku. Seveda pa je kar nekaj moči in voljeposvetil raziskovanju slovenskih korenin naKoroškem. Posebno ga odlikuje delo za razineprilično,odločno, brez strahu in bojazni.Govoriti mora glasno, kadar vpije proti vetrubrezbrižnosti, in tiho, kadar tolaži bolnike,ozdravlja njihove rane in spremlja umirajočena obalo večnosti.Glej, da boš živel, kar boš učil: Beseda inživljenje morata biti eno in isto. Ničesar duhovnikne more zahtevati od vernikov, česarni trikrat bolj dosledno, iskreno in radikalnosam prej živel. Še vedno velja, da besedemičejo, a zgledi vlečejo! Prav tako je res, daje najbolj živa pridiga še vedno življenje. Innajučinkovitejši apostolat je svetost Kristusovihučencev.Kljub lastnim in osebnim slabostim jeduhovnik poklican, da je klicar in glasnikresnice, da je srednik med Bogom in ljudmi,da je tolmač Božjega usmiljenja inzvestobe.Papež Pij X. je dejal: 'Če hočemo, da v svetuzavlada Jezus Kristus, ni nobena stvar takopotrebna kot svetost duhovnikov!'Dragi slavljenec, kot redovnik si bil in si šezaželen in iskan spovednik, ki zna prisluhnititegobam ljudi in prepričljivo oznanja usmiljenjedobrega Boga. Kot pridigar nisi grmeč govornik,ampak ponižen tolmač Božje besede,ki ima sama moč, da nagovori in spreobrnesrca ljudi.« •15bratFrančišek 3 • 2007