Knjižnica sporoča - Gospodarstvo in turizemOB 8. FEBRUARJU,KULTURNEM PRAZNIKU,bo v Knjižnici <strong>Škofljica</strong>na mladinskem oddelkuKNJIŽNA RAZSTAVAv počastitev velikemu pesniku.Gospodarstvo in turizemS kolesom na NizozemskoNa praznični dan – 25. junija 2008 – svase s prijateljem Jožetom usedla na svojiotovorjeni kolesi. Cilj najine poti je bilWestbroek, ki je kakih 10 km severozahodnood nizozemskega mesta Utrecht,kjer živi moj prijatelj Kees s svojo družino.Pot naju je z Lavrice vodila skozi Ljubljano,Kranj do Begunj, kjer sva v vročihpopoldanskih urah opravila prvi počitek.Nadaljevala sva proti Jesenicam in tistidan pot zaključila v Podkorenu.Rahli vzponi preko celega dneva in strmivršaci Alp so bili najini zvesti spremljevalci.Počasi in vztrajno sva se vzpenjalain proti večeru v kraju Liesing, nanadmorski višini dobrih 1100 metrov, zavilav majhen, prijeten kamp z bazenom.Noč ni bila videti obetavna, saj so težki,temni oblaki zastirali celotno območje. Zbližnjega pašnika sva prinesla večjo lese-40Dragi občani Škofljice,obveščamo vas,da v Knjižnici <strong>Škofljica</strong> potekaRAČUNALNIŠKOIZOBRAŽEVANJE,ki ga organizira Šola 2F.Podrobnejše informacije natel. št. 041 200 211.
Gospodarstvo in turizemno kozo, preko katere sva potegnila polivinilin prostor pod njo je bil tisto deževnonoč najin hotel.Prebudila sva se v oblačno jutro. Potsva začela s strmim vzponom in vijugastacesta naju je vztrajno vodila dalje, skoziMaria Luggau do Kartitscha, ki je bil ssvojimi 1540 metri najvišji prelaz na najinipoti.Po vsakem vzponu sledi spust in že svadrvela v dolino. V kraju Silian, še vednov Avstriji, sva zavila proti Italiji. Cesta jepostala bolj zložna in kilometri so se nabiraliza spoznanje hitreje. Tudi sonce se jepokazalo in vrteti pedala je kar naenkratpostalo enostavneje.Po Brennerju (1380 m) pa je sledil najhitrejšispust na celi poti, tja do 74 km/h jepokazal števec, ko sva drvela proti znanemuzimskošportnemu središču Innsbrucku.Iz mesta sva se peljala proti Telfsu,Nassereithu in nato proti Fernpassu (1210m. n. m.). Na poti proti prelazu naju jemoja prva preluknjana zračnica primorala,da sva prenočila v bližnjem kampu.Po treh kilometrih vzpona pa je bilazračnica vnovič prazna, Jože, ki je bil nekajmetrov naprej, tako ni slišal kletvic,ki so frčale naokrog. Spet vse torbe dol,sneti zadnje kolo in v potu, ki je curljalpreko obraza, menjati zračnico.Dan je bil vroč tudi na več kot tisočmetrov nad morjem in ko sva se prekoFernpassa spuščala proti Nemčiji, se jetemperatura samo še zviševala. Ker jebila nedelja, sva si v Kemptnu privoščiladaljši počitek.Noč je bila vse prej kot mirna, saj se jenad kampom razbesnela nevihta s hudimnalivom. Najin improviziran šotor je komajzdržal sunke močnega vetra.Čeprav je zjutraj še vedno rahlo deževalo,sva peljala dalje. Gričevnata nemškapokrajina od kolesarjev zahteva posebendavek. Poleg tega, da sva težje našla ceste,po katerih je bila dovoljena vožnja skolesi, so bili tu še neskončni vzponi inspusti, ki so bili samo na videz nedolžni.Iz Kemptna naju je pot vodila skoziMemmingen, Biberach in Ehingen. Idiličnajasa, daleč od naseljenih površin inobkrožena z žitnimi polji in gozdičkom,41nama je tisto noč nudila novo zavetišče.Po prvih kilometrih naslednjega dne sosi sledili kraji Munsingen, prisrčni BadUrach in Metzingen. Pri Riederichu svazavila proti znamenitemu mestu Tübingen,kjer je pred slabimi petsto leti PrimožTrubar dal natisniti prvi slovenskiknjigi. Na poti proti Herrenbergu sta mina zadnjem kolesu popustili dve naperi inv bližnji vasi sva našla lokalnega mojstra,ki je znal popraviti vse. Tudi kolesa! Po tistem,ko je izvedel, od kod sva prikolesarila,je namazal še pesta, pedala, zavornemehanizme in preveril tlak v zračnicah. Okakšnem plačilu pa tudi slišati ni hotel.V prijetnem Calwu, ki se nahaja v nekakšnikotanji, sva naredila malo daljšipočitek. Toda pravi šok je bila vijugastain strma cesta, ki je iz mesta peljala protikraju Obereichenbach. Za vsako ravninoin ovinkom v daljavi se je pokazala novaravnina z novim ovinkom tam nekje naobzorju – ves čas pa vzpon in to v najhujšiopoldanski vročini. Nekje na polovicicelotnega vzpona sva odvrgla kolesiin se brez besed ulegla v obcestno travo.Potrebnih je bilo dobrih petnajst minut inenergetski napitek, da sva lahko spet zavrtelapedala.Naslednje jutro je naznanjalo najboljvroč dan najine poti. Žal sva začela precejpozno in opoldanska temperatura na obcestnitabli je pokazala 37 °C. Peljala svase skozi Neuenburg, Pforzheim, Bretten,Bruchsal, Philippsburg in po skoraj tisočprevoženih kilometrih tisti dan prispela dotežko pričakovanega Rena in ga prečkala.