glasilo 2011 končna verzija

Svet je moj domObisk prijateljev v NemčijiIzpred šole smo se odpravili okoli 5. ure zjutraj z avtobusom. Po naporni 10-urni vožnji smo z zamudo prispeli vmajhno mesto New Anschpah, s katerim smo pobrateni. Že v šoli smo se razdelili po družinah in ker so vseprijateljice želele biti v parih, so me prosili, da bi bila sama in privolila sem. Spoznala sem prijetno 4-članskodružino s tipično starinsko hišo v majhni vasici. Na hribčku sredi vasice je bil stražarski stolp iz 12. stol.Zjutraj smo se odpeljali na prostor, kjer smo se naslednjih 7 dni zbirali. Poslovila sem se od mame, ki nas jepripeljala, in skupaj z Alexom in njenim sinom smo odšli do mojih prijateljic, ki so me že čakale in pripovedovaleo družinah. Z Lucijo in še z nekaterimi smo se usedli v avto in odpeljali do delavnice, kjer smo naslednje dni delalihiško za hrošče, narejeno iz vej, navrtanega lesa in slame. To hiško smo zgradili zaradi ogroženosti živalskih vrst.Vsak dan smo po 13. uri šli v najbližjo šolo na kosilo. V istem poslopju je vrtec, osnovna in srednja šola. Enkrat smopo kosilu odšli v majhno klubsko hiško, kjer imajo dijaki in učenci biljard, pikado ter druge zanimivih igre. Vnaslednjih dneh smo obiskali muzej na prostem in tehnični muzej. V njem smo si ogledali sodobne avtomobile,stroje, različna letala ter nekaj voščenih lutk. Na njihov dela prost dan smo na mojo željo obiskali živalski vrt. Poogledu le-tega smo se peljali na večerjo k njihovim prijateljem. Tam smo se pogovarjali, igrali šah in sedeli obognju.Zadnji dan je bil precej drugačen od ostalih. Zjutraj smo se odpeljali v adrenalinski park z družino, ki sem jospoznala na njihov praznik. Po razburljivem doživetju smo opravili hiter «šoping ». Alex in njegov oče sta gledalatekmo. Okoli 3. ure smo se postavili v vrsto za ogled najvišje stavbe v Frankfurtu, ki je tudi oddajnik. Na višini 400m smo imeli čudovit razgled nad mestom in največjim letališčem v Evropi. Ob 6. uri zvečer smo imeli zaključnoprireditev, zato sem morala vse svari »zmetati» v kovček. Prireditev smo več ali manj preživeli zunaj. Poslovili smose od družin, si izmenjali naslove ter se na avtobus odpravili s solznimi očmi ter robčki v roki. Še zadnjič smo sipomahali v slovo ter z mislimi odplavali v spomine, ki jih verjetno vsi hranimo v posebnem mestu v našem srcu.Tanja Mauer, 9.b56