Moje življenjeRAZMIŠLJANJE O ŽIVLJENJSKI PRELOMNICIČas beži kot blisk. Spominjam se dneva, ko sem prvič prišla kot drobcena kepica s torbo na ramah vto ogromno, mogočno zgradbo. Bila sem prestrašena, kako se bom lahko sploh vklopila v vsakdan, ki se jedogajal na tej šoli. Toda sčasoma sem bila vedno bolj živahna, poskočna deklica in s tem sem dobila tudisvoje prijatelje.Toda zdaj sem že navajena na vsakodnevno rutino, zgodnje vstajanje, glasen zvok budilke in tudi nanekatere neprespane noči, ki sem jih preživela ob knjigah, ki so mi pomagale pridobivati znanje skozi devetlet šole, ki so bili posuti z dobrimi in pa tudi s slabimi trenutki. Nikoli nisem mislila, da bo devet let švignilomimo mene kot strela. V šoli sem preživela res čudovite trenutke svojega življenja.Med trenutke, ki so bili posuti s cvetjem, so bile tudi šole v naravi. Bile so polne neverjetnih doživetijin spoznanj. Najlepša je gotovo bila družba vseh mojih prijateljic, s katerimi sem se jokala, smejala in jezila.Preživele smo res vse, kar se da. Ne predstavljam si, kako bo, ko bo vsaka odšla svojo pot, v nam še neznanisvet življenja, neznani svet resničnosti.Poseben pečat, poseben kamenček v mozaiku mojega življenja, so seveda tudi tekmovanja, številniuspehi … Seveda se spominjam tudi svojih grenkih trenutkov, svojih trenutkov, ko sem trpela. Mojinajsvetlejši trenutki niso bile slabe ocene. Veliko rajši sem dobivala lepe ocene, pri katerih mi je pohvalamojih staršev največ pomenila; to je bila moja največja spodbuda za naprej.S težkim srcem se bom poslovila od te šole, od vseh izkušenj, ki sem jih pridobila v teh klopeh.Pogrešala bom seveda tudi učitelje, ki niso bili vedno takšni, kot sem jaz želela, toda vedno so me podpirali,vedno so me spodbujali. Če nisem bila najboljše volje, so me vedno bodrili in mi govorili, naj gledam naživljenje z druge, svetlejše plati.Zdaj, ko sem se odločila, kam bom odšla in kje bom kovala svoje življenje, me kar obliva srh; todapo drugi strani sem zelo radovedna. Komaj čakam, da vidim, kaj ima življenje pripravljeno zame, da lahkokončno vsaj malce okusim pravo, realno življenje.Anja Gaber, 9. a62
Moje življenjeRazmišljanje o življenjski prelomniciVstop v osnovno šolo je bil zame zelo velik korak. Znašel sem se med novimi sošolci. Hotel sem se pokazatimed vsemi, kakor zvezda, ki utrne. Pogled v mojih očeh je bil kakor ognjemet sredi temne, mračne noči.Tisti dan sem spoznal veliko prijateljev, s katerimi se družim še danes. Smo kakor pikapolonice, ki so skupaj zavse življenje.Nastop v šoli, ki smo ga imeli za božič, se mi je globoko vtisnil v spomin. Velikoučencev se ga je udeležilo. Pred glavnim nastopom pred starši smo imeli še veliko vaj priučiteljici za glasbo. Na vajah sem bil odličen in sem se počutil kakor nogometaši po zmagi.Čas je hitro minil in prišli smo do točke, ko sem se moral še sam psihično pripraviti nanastop. Vsi pred menoj so bili odlični. Vsem so glasno ploskali in se smešnim nastopomtudi do solz nasmejali. Ura teče, nič ne reče in bil je čas za moj nastop. Z nabitosamozavestjo in harmoniko na ramenih sem odkorakal na oder in se navidezno smehljal, a vnotranjosti mi je srce bilo hitro, kakor bi nekdo razbijal po bobnih. Mislim, da sem svojnastop opravil odlično, saj so mi vsi močno ploskali in hoteli še. Veselo sem zaigral še večskladb in nato ponosno odšel z odra.Upam, da postanem učitelj, ker mi je ta poklic zelo všeč in imam rad delo z otroki.Klemen Peganc, 9.a63