glasilo 2011 končna verzija

Moje življenjeRAZMIŠLJANJE O ŽIVLJENJSKI PRELOMNICIČas beži kot blisk. Spominjam se dneva, ko sem prvič prišla kot drobcena kepica s torbo na ramah vto ogromno, mogočno zgradbo. Bila sem prestrašena, kako se bom lahko sploh vklopila v vsakdan, ki se jedogajal na tej šoli. Toda sčasoma sem bila vedno bolj živahna, poskočna deklica in s tem sem dobila tudisvoje prijatelje.Toda zdaj sem že navajena na vsakodnevno rutino, zgodnje vstajanje, glasen zvok budilke in tudi nanekatere neprespane noči, ki sem jih preživela ob knjigah, ki so mi pomagale pridobivati znanje skozi devetlet šole, ki so bili posuti z dobrimi in pa tudi s slabimi trenutki. Nikoli nisem mislila, da bo devet let švignilomimo mene kot strela. V šoli sem preživela res čudovite trenutke svojega življenja.Med trenutke, ki so bili posuti s cvetjem, so bile tudi šole v naravi. Bile so polne neverjetnih doživetijin spoznanj. Najlepša je gotovo bila družba vseh mojih prijateljic, s katerimi sem se jokala, smejala in jezila.Preživele smo res vse, kar se da. Ne predstavljam si, kako bo, ko bo vsaka odšla svojo pot, v nam še neznanisvet življenja, neznani svet resničnosti.Poseben pečat, poseben kamenček v mozaiku mojega življenja, so seveda tudi tekmovanja, številniuspehi … Seveda se spominjam tudi svojih grenkih trenutkov, svojih trenutkov, ko sem trpela. Mojinajsvetlejši trenutki niso bile slabe ocene. Veliko rajši sem dobivala lepe ocene, pri katerih mi je pohvalamojih staršev največ pomenila; to je bila moja največja spodbuda za naprej.S težkim srcem se bom poslovila od te šole, od vseh izkušenj, ki sem jih pridobila v teh klopeh.Pogrešala bom seveda tudi učitelje, ki niso bili vedno takšni, kot sem jaz želela, toda vedno so me podpirali,vedno so me spodbujali. Če nisem bila najboljše volje, so me vedno bodrili in mi govorili, naj gledam naživljenje z druge, svetlejše plati.Zdaj, ko sem se odločila, kam bom odšla in kje bom kovala svoje življenje, me kar obliva srh; todapo drugi strani sem zelo radovedna. Komaj čakam, da vidim, kaj ima življenje pripravljeno zame, da lahkokončno vsaj malce okusim pravo, realno življenje.Anja Gaber, 9. a62